Naslovna stran: TU' di naši najmlajši 51 žele družbe pri razvedrilu in igri v ,,Pr°' stih urah“. Posnetek nam kaže srečanj6 dveh malih prebivalcev v eni izmed lep’*1 velemestnih četrti. (Foto Ivo Bricelj) Levo: Tiho prihaja mrak... (Foto Lojze Erjavec, R. Mejia) Spodaj: Pogled 1,3 del našega idiličnega Prekmurja Duhovno LA * VIDA * ESPIRITUAL 9fli» i ŠTEV. 10 Vprašanje, ki v prvem hipu človeka osupne ALI JE BOG VSEMOGOČEN? čudno vprašanje! Saj smo vendar vetnj kristjani, ki vedno znova molimo: Verujem v Boga Očeta, vsemogočnega ■Stvarnika nebes in zemlje, če bi Bog ne “*1 vsemogočen, potem bi sploh ne bil Bog. Brez dvoma, vse to je res. Že v katekizmu smo se učili, da je Bog vsemogočen jn to tudi še danes verujemo. A tu ram gre za nekaj drugega: ali je ta vera samo razumska resnica, ki jo b°lj ali manj zavestno ponavljamo, ali Pa je to živo prepričanje, ki nas tako °sebno in resnično prevzema, da pod ujegovim vplivom presojamo vse dogodke na svetu, v svojem lastnem živ-henju jn okrog sebei in to danes in na tem kraju, kjer živimo. Ali ta resnica dejansko vpliva na naše odločitve, na Paše razpoloženje, na naše zadržanje Boga, na naše upanje in zaupanje do Boga? Poglejmo malo bliže, kako je s tem vprašanjem. Kdor je o božji vsemogočnosti res-n,čno, osebno, po moderno bi rekli, eksi- DR. ALOJZIJ ŠUŠTAR, Švica stencielno prepričan, ta se zaveda, da je Bog edini gospodar sveta. To pomeni dve stvari: da je ta svet, tak kakor je danes, res od Boga ustvarjen in da Bog tudi danes zanj prevzame popolno odgovornost. Kaj lahko se človeku počasi vsili misel, da je na začetku sicer Bog svet res ustvaril, da pa je pozneje prišlo to in ono, česar Bog ni predvideval, in da so ljudje počasi vzeli tek dogodkov v svoje roke. Bog danes sicer poskuša uveljaviti svojo voljo, a da se mu to prav ne posreči. Vedno znova prihajajo mogočnjaki tega sveta, ki božje načrte prekrižajo, jih že v kali zaduše ali vsaj njihovo uresničitev tako zelo ovirajo, da so uspehi, ki jih Bog doseže, kaj klavrni. Poglejte, pravijo ti ljudje, samo zgodovino Cerkve! Ko je Kristus prišel na svet, je prinesel evangelij in ustanovil Cerkev in ji dal naročilo, da oznanja evangelij in vodi ljudi k Bogu. In kaj je dosegla Cerkev v teku stoletij, kaj doseže danes? Brez dvoma je imela in ima uspehe, velike uspehe, a v primeri z neuspehi je vendar končni rezultat kaj majhen. In to naj bi bilo božje delo? Vsak človek hoče kar najbolje doseči svoj cilj. če ima Bog res za cilj, da ga ljudje spoznajo, časte in ljubijo, in tako pridejo k večnemu zveličanju, zakaj tega cilja bolje ne doseže? Ali ga noče doseči? Ali pa ga more doseči? Ali so morda druge sile, človeške, naravne ali pa kake nevidne sile močnejše, da jim Bog ne more kljubovati? Ali se ne zdi, kakor da bi danes ne bil Bog več gospodar sveta? Kaj vse si ljudje dovoljujejo nasproti Bogu, kako se mu upirajo, kako ga zasmehujejo — in imajo uspeh, in še kakšen uspeh! Tisti pa, ki se borijo za uveljavo božje volje in božjih zapovedi, imajo tako malo uspeha. Če je Bog res vsemogočen, zakaj tega ne pokaže? Zakaj si ne privošči resničnega in prepričevalnega triumfa nad vsemi svojimi sovražniki? Zakaj ne doživi Cerkev zmagoslavnega pohoda med narodi, zakaj se v njej ne pokaže božja moč tako, da bi vsi nasprotniki Cerkve ostrmeli in v preplašenosti spoznali, da niso oni gospodarji, ampak Bog? Tako bi lahko postavili še celo vrsto vprašanj, če človek o njih razmišlja, mu res lahko pridejo pomisleki o božji vsemogočnosti. Čeprav si teoretično še vedno ponavlja, da je Bog vsemogočen, ta resnica ne igra zanj skoraj nobene vloge pri presojanju sveta in dogodkov. Odtod potem posledice v praktičnem življenju: ali postane človek pesimist, češ, je pač tako in mi nič za to ne moremo; morda postane celo fatalist, ki se skuša sprijazniti s slepo usodo. Ali pa postane apatičen in obupan, ker gre vse tako narobe, in izgubi vsako življenjsko veselje in vsak pogum. Ravno ta posledica je posebno huda: človek se vda, ker ne more drugače, a o kakem resničnem zaupanju, življenjskem veselju, dejavnem optimizmu ni več govora. Morda zase še nekam gleda, da ostane na pravi poti, svojega bližnjega, okolico, javno življenje, svet v celoti pa je obupan prepustil toku, ki ga nese v pogubo. Kolikokrat srečamo take ljudi med kristjani, tudi med dobrimi, vernimi katoličani, da, celo med duhovniki. Postali so za vse ravnodušni, njihovo geslo se glasi: saj vse nič ne pomaga, saj je vseeno, saj ni® ne dosežemo. Če pridejo nad takega človeka resne preizkušnje, je morda tudi sam v nevarnosti, da bo še sam nad seboj obupal in iskal potem edino tolažbo v uživanju, da bo tako vsaj nekaj imel od življenja. Kaj je torej? Vera v božjo vsemogočnost ni več živa in osebna, ne zajema več vsakdanjega življenja in današnjega sveta. Navadno leži vzrok za to razpoloženje v tem, da si je človek precej natančno zamislil, kakšna bi morala biti božja vsemogočnost, če je res, da je Bog vsemogočen, kako bi moralo na svetu izgledati, če je Bog res edini gospodar sveta. Po njegovem bi moral Bog to vsak trenutek pokazati, in to na tako učinkovit način, da bi vsi ljudje nad tem strmeli. Cerkev bi morala doživljati zmago nad zmago, njeno delovanje bi moralo biti en sam zmagoslaven pohod, vsak, kdor bi se ji uprl, bi moral biti kaznovan, in sicer eksemplarično kaznovan, da bi drugim sploh na misel ne prišlo, da bi se Bogu uprli. Razni preganjalci vere bi sploh ne smeli biti na svetu, ali pa vsaj biti ponižani in zastopniki Cerkve povišani. Frama-soni, socijalisti, komunisti in razni dru- j gi brezbožni elementi ne bi smeli imetii takega vpliva in takih uspehov. Pred- j vsem pa: če je Bog res vsemogočen, | mora preprečiti, da se na svetu zgodi, toliko zla, toliko greha, toliko bogo- j skrunstva, toliko pohujšanja, toliko krivice. Moral bi preprečiti, da bi ljudje stvari in darove, ki jih Bog daje, tako zlorabljali. Kdor ima moč, jo tudi pokaže, predvsem nasproti tistim, ki se j mu direktno upirajo in ki se mu le po-1 smehujejo. Tako in podobno si ti ljudje pred- stavljajo, kako bi Bog moral pokazati svojo vsemogočnost, če bi res bil vsemogočen. A Bog svoje vsemogočnosti ne pokaže na ta način. Torej ni vsemogočen. Dokaz je vendar trden in po vseh zakonih logike. A ravno tu leži problem. Ali sme človek s tako logiko in s takim dokazovanjem stopiti pred Boga? Ali sme predpisovati Bogu, kako in kaj naj dela, kje in na kakšen način naj poseže vmes? Ali se sme človek postaviti nad Boga, Presojati njegove načrte in odločitve in jih zavreči, če se mu ne zde dobri, tajiti celo Boga samega, če se ta ne ravna Po njegovi volji? Vsak misleči človek bo dejal, da ne. Noben kristjan bi se tega ne upal izrecno storiti, a v vsakdanjem življenju se to vendar vedno znova dogaja. V življenju hoče človek tolikokrat Predpisovati Bogu, kako naj gospodari, kako naj odloča, da bo dobro šlo in da bo vse prav, kje in kdaj naj odločno na-ßtopi, kaj naj dovoli in česa naj ne prenese. Kdor resnično veruje v Boga in njegovo vsemogočnost, mora to stališče spremeniti. Verovati v Boga se pravi, Bogu popolnoma zaupati, se popolnoma Dan j zanesti. Verovati v božjo vsemogočnost pomeni biti trdno prepričan, da je Bog edini resnični gospodar sveta in dogodkov, da za vse ve in vse vidi, da bi lahko brez vsake težave dosegel Tse, kar bi hotel, brez vsakega truda uresničil vsak svoj cilj, imel1 popoln uspeh v vsakem oziru, preprečil vsako moralno zlo, uveljavil svojo voljo do zadnje pike. Zakaj pa tega ne stori? Tega mi ne vemo. Božji načrti so nam skriti, mi vemo le, da božji načrti niso človeški načrti, da naše misli niso božje misli. To nam pravi razodetje, to nas uči izkušnja. Verovati v božjo vsemogočnost pa pomeni, kljub nerazumljivosti božjih načrtov popolnoma se zanesti na Boga in mu popolnoma zaupati, četudi doživimo toliko in toliko „razočaranj“. Kdor v luči; vere v božjo vse- mogočnost presoja dogodke v zgodovini ali v sedanjosti, ne bo dejal: tako in tako bi moralo biti, če je Bog res vsemogočen, ampak si bo dejal: tako in tako je. Bog bi lahko čisto drugače odločil, drugače obrnil tok dogajanja,, lahko „bolje“ — po naše gledano — dosegel svoj cilj. A tega ni storil in ne stori, ne vem, zakaj ne, a verujem v njegovo vsemogočnost, zaupam vanj in se zanesem nanj. Razni apologeti tolikokrat poskušajo opravičiti ali razložiti ali vsaj utemeljiti božje načrte in odločitve, kakor da bi poznali najbolj tajne božje misli. A najbrž je bolje, če tem apologetom preveč ne zaupamo in preveč od njih ne pričakujemo. Priznajmo raje, da so nam božji načrti tolikokrat popolnoma skriti, da se nam zde nespametni — po naše govorjeno —, da so za nas neprodima skrivnost, a da kljub temu verujemo, da je Bog vsemogočen. Kdor veruje v božjo vsemogočnost, sprejme božje načrte in odločitve, kakor jih dejansko razodeva zgodovina in sedanjost, ne da bi hotel Bogu kaj predpisovati ali ga kaj popravljati. Toda ali ni to fatalizem, slepo zaupanje v božjo previdnost? Ali ne pomeni tako stališče, da se človek prepusti toku dogodkov, da ga odnesejo s seboj, češ, saj je Bog vsemogočen, bo že on gledal? Ali ne vodi taka vera v božjo previdnost in vsemogočnost v pasivno nedejavnost, češ, Bog me ne rabi, saj je vendar vsemogočen? Nikakor ne! Iz razodetja vemo, da je Bog toliko in tolikokrat poudaril važnost človekovega sodelovanja. Iz razodetja vemo, da Bog hoče in ukazuje, da človek po svojih najboljših močeh stori, kar mu je mogoče, da uveljavi božjo voljo v svetu. Kdor veruje v božjo vsemogočnost, nikakor ne pozablja ali celo taji te božje zahteve po človekovem sodelovanju, ampak se le zaveda, da uspeh ni odvisen od njegovega delovanja, ampak od božje odločitve. Človek ni poklican k delu zato, da bi imel uspeh pred Bogom, ampak da izvrši svojo nalogo in dolžnost pred njim. Bog bi lahko dosegel uspeh — popoln uspeh — brez človeka. A Bog hoče, da človek postavi vse svoje sile v službo Bogu in da se pri tem zanese na Boga. Tak človek bo ostal vedno pogumen, dejaven in optimističen, in to ne zaradi uspehov, ampak iz vere v božjo vsemogočnost in iz zaupanja v božjo previdnost. Takega človeka ne bo razočaral noben neuspeh, noben polom, noben poraz, ampak bo naprej vršil svojo dolžnost pred Bogom, v zavesti, da je Bog v resnici vsemogočen in da to svojo vsemogočnost lahko uveljavi in pokaže, kakor in kadar se njemu zdi prav. Kdor veruje v božjo vsemogočnost, je v življenju optimist, ker živi iz vere, ki premaga svet. A ta vera mora biti res živa in osebna — in to je milost, ki nam jo daj Bog! LA (OLAMUAtiON H 105 LA 1(05 POR EL CARDENAL PIAZZA Los laicos, como miembros del Cuerpo Mistico de Cristo, deben asegurar una colaboracion que responda a la natura-leza bien comprendida de su real sacer-docio (regale sacerdotium) —no minis-terial— tanto en la acciön litiirgica como en el ca m po del apostolado. La Acciön Catölica, vivamente recomendada por los papas de nuestra epoca como “colaboracion al apostolado jerärquico de la Iglesia”, es tanto mäs ütil y ne-cesaria alli donde la penuria del clero hace mas ardua y mas dificil la evan-gelizaciön. Desde su primera Enciclica “Summi Pontificatus” declaraba Pio XII: “Cuan-do se estä constrenido a constatar con tristeza la desproporciön entre el .nü-mero de sacerdotes y la tarea que les espera, cundo vemos verificarse tambien hoy en dia la palabra del Salvador “la mies es mucha y los operarios son po-cos”, la colaboracion de los laicos al apostolado jerärquico, numerosa, anima-da de un celo ardiente y de una ge.ne- rosa dedicaciön presentase como pre-cioso auxiliar para la obra de los sacerdotes y revela posibilidades de desa-rrollo que hacen legitimas las mas be-llas esperanzas”. Mas lejos afirma: “En todas las clases, en tod as las categorias, en todos los grupos, esta colaboracion del laicado con el sacerdocio manifiesta preciosas energias a la s cuales es con-fiada una misiön que corazones nobles y fieles no podrian anhelar mäs alta ni mäs consoladora”. Es superfluo subrayar que com pete al Episcopado de čada Naciön el estu-diar y fijar las formas de organizaciön que mejor respondan a las necesidades, a las posibilidades, al caräcter mismo de las poblaciones. “Pensamos en verdad, — concluye el Papa—, que sobre todo mientras dure la actual insuficiencia numerica del clero. la Jerarquia ha de p oder y debe buscar e.ntre ellos la ayuda indispensable para la obra del sacerdote”. OBHAJILNI SONETI PRED SVETIM OBHAJILOM ’ r. Po Tebi koprnim, da v koščku Kruha me spet nasitil boš, o rajska Hrana: — da duša zate bo še više vžgana v dneh mrzlega sodobnega sopuha; da varoval me žrela boš, ki bruha strupen žar, smrt na vsakega zemljana; da dal mi boš meščanstvo nebeščana in srcu spet odžejal usta suha; 'da boš moj dolg izbrisal, da kot dete bom bel in Tvoj — brez svojega hotenja naslonil se na prsi Tvoje svete; da v Sebi boš umiril moja trenja in popke mojih vrtnic v rdeče cvete razlistal med bodicami trpVjenja... II. Zveličar, z zublji Svojimi razvnemi ognjišče mojega srca in v duši kotiček solzni mi sladko osuši, da v njem prižmem Te s toplimi objemi! Glej, — ves le Tvoj sem! Pridi in me vzemi in plahe vzklike grešnosti ogViši in temne sile okrog mene zruši, ki z grenkim nezaupanjem groze mi! O, daj, — zavladaj že sladko nad mano, da v srcu Ti zapojem spev ljubezni in Te slavim za srečo darovano! Odložil borca bom oklep železni in meč in stopil v Tvojo srčno Rano — in blažen padel v Tvoj objem zavezni... III. Prispi v srce mi kot žareč oblak, kot bilko mojo voljo použij, v Svoj sveti plamen mojo dušo skrij, v Svoj topli plašč zavij me, ker sem nag! Da k Tebi vzpltil bi, glej, sem pretežak! Izlušči me iz gline, dvigni v sij, v studencih Svojih znova me umij, da še bolj bel bom Tebi še bolj drag! Po Tebi, moj Zaklad, medlim — berač... O, daj mi, da peklu ne padem v ris, modrost golobov in previdnost kač! Spremeni v vino Svojih trt moj kis! Iz mojih dni stki sveti ogrinjač, da z njim bom smel med svate Tvojih miz. .. Bogdan Budnik NJENO ODPUŠČANJE Že več večerov ji je neki neznanec sledil. Kakor hitro je zapustila urad se je kot senca priplazil za njo; če je pospešila korak, je pohitel tudi on, če se je pristavila, je isto storil tudi njen skrivnostni zasledovalec. To jo je čudno vznemirilo. Da bi se ji vsaj približaj!, jo ogovoril, a imela je občutek, da se je boji. Ko je prispela do doma se je bežno ozrla za njim. Bil je slabo oblečen, iz bledega obraza so v čudnem ognju žarele nemirne oči. Z gotovostjo je slutila, da ne misli nič hudega in da tudi ni eden izmed fantov, ki ji midli dvoriti. Kaj vendar hoče? Med dedom so ji misli uhajale k skrivnostnemu zasledovalcu in ko ga je zvečer zaslutila za seboj, jo je vedno zmrazilo. Prijeten pomladni večer je bil, ko je predčasno zapustila urad. Rada bi se sprehodila in se navžila svežega zraka. Po daljši poti se je vračala proti domu. Kostanji ob poti so komaj poganjali, sveži poganjki so bili tako nežni, da bi jih človek kar pobožal. — Vsaka pomlad vam vrne življenje, le moje se samotno vije sredi belih pečin... Deset let... .deset dolgih let... in vendar je bilo včeraj. Roko v roki sta hodila po pomladnem Tivoliju, kostanji so tudi takrat komaj poganjali, ko je nenadoma zadonel strel. Njegova roka se je za hip tesno oklenila njene, nato je objem popustil in obležal v mlaki krvi. Strto življenje, strte sanje, strta mladost, njegova in njena... Irena je globoko vzdihnila in trudno nadaljevala pot. Nenadoma je zaslišala za seboj korake. On je, to je z gotovostjo slutila in čudna ohromelost jo je ZORA PIŠČANČEVA, Gorica zajela. Rada bi bežala, pospešila korak, a ni mogla, ni smela. „Gospodična, oprostite, rad bi z vami govoril.“ Glas mu je bil zamolkel, kakor da se dviga iz brezna trpljenja in strašnih muk. Poteze na obrazu so mu drgetale in čelo mu je orosil pot. „Kaj vendar hočete?“ ga je skoro z nejevoljo vprašala. „Veliko prosim, še nikdar v življenju nisem bil tako drzen kakor v tem trenutku.“ Irena se je ustavila in se naslonila na drevo ob poti, kakor da bi tam iskala zaščite in pomoči. Sama ni vedela zakaj drgeta kakor pred nečem strašnim. ki bo zdaj zdaj planilo nanjo in jo strlo. Njegov obraz je bil zdaj tik njenega, zaprla je oči, da bi ne videla njegovega razbičanega pogleda. „Na meni teži strašen greh... samo vi mi ga morete odpustiti.“ Zatrepetala je in ga pogledala. Ne, ni blaznež, vsaka poteza njegovega obraza je prosila, kričala strašno skrivnost te trpinčene duše. „Jaz... jaz...“ je z muko izjecljala, „kako vendar, le spovednik more odpuščati grehe.“ „Zakaj me ne razumete," je znova rotil njegov glas, „z njim sem že odpravil, a kljub temu ni miru v mojem srcu, dokler mi še vi ne izrečete besede odpuščenja. Gospodična Irena, moje roke so krvave, omadeževane s krvjo nedolžnega človeka.“ Čutila je njegovo težko dihanje na j svojih licih, nagonsko je segla po medaljonu, ki ji je visel okrog vratu. Prsti so ji trepetali, ko se ga je oklenila. Kralj slovenskih gora, Triglav, zamišljeno zre na slovensko deželo, ki ječi pod komunizmom Njegov glas je prihajal do nje, kot Stas um£rajločega človeka. Stegnil je foko proti medaljonu. »Irena... tega človeka... sem jaz uniorij.“ Gilas mu je zamrl v krčevitem Stenju. „Odpustite mi!“ Ireni je krik groze zamrl na ustni-caK Še močneje je pritisnila na razbijajoče srce svoj medaljon. Iz daljave se je oglasil kos, pomlad-n° ozračje je bilo prenasičeno vonja po ®yežem zelenju in cvetju. V njej pa so 'uvjali viharji, njegovo krčevito ihtenje Jl je trgalo živce, njegova bližina jo je napolnjevala z nedopovedljivo grozo. Že je stegnila roko, da bi ga pahnila °d sebe, izirekla besede, ki so jo kot °fnj pekle v duši, davile jo v grlu. S sklonjeno glavo je stali pred njo, ni si Ve5 uPal pogledati ji v oči. . »V imenu večnega Sodnika vas pro-s|m> odpustite mi! Ne morem več živeti rez vašega odpuščen ja... Vi ste trpeli oset let, jaz deset večnosti.. . Takrat, 0 je on padel pod mojimi streli, mi je vas krik prebodel dušo. Ni me več za- pustil. Noč in dan je odmeval v moji notranjosti. V veseli družbi, pri delu, v strašnih nočeh brez spanja sem ga slišal, v potisočerjenih krikih je klical po maščevanju in osveti.. . Povedal sem jim kakor Judež farizejem: izdal sem nedolžno kri. Pa so se mi smejaJi. Zlato kolajno so mi pripeli na prša za junaški čin. Tako nagrajajo krvoiloki sebi enake. V meni pa ni bilo več miru, v najstrašnejših mukah bi rad opral svoj zločin a nisem imel niti toliko poguma, la bi pokleknil pred spovednika in se spovedal. Kaj bi mi pomagalo njegovo odpuščenje brez vašega? Zasledoval sem vas. Zvedel sem za vaš beg iz Ljubljane, za vaše samotno življenje tu na Primorskem. To me je še huje bolelo, potrdilo v prepričanju, da sem uničili dvoje življenj. Zbežal sem čez mejo. A moja pokora ni še končana. Odšel bom daleč preko morja, brezkončni oceani bodo nemara ublažili v meni strašne bolečine grizoče vesti... A prej še moram dobiti vaše odpuščenje. Nisem ga vreden, vem, a usmilite se mojega trpljenja,“ U2 OCjOVVG da bi darovalce povabil k obedu in tako pokazal, da je daritev sprejel? Zares, Kristus je v svoji božji modrosti naše) način, da je zadostil božji in človeški želji po daritvenem obedu. Pri zadnji večerji, ko je zadnjič je- del z apostoli velikonočno jagnje, je postavil novo daritev in nov daritveni obed. Družina božjih otrok daruje svoje Jag' nje kot daritev: telo in kri Gospodovo. Bog daritev z veseljem sprejme in povabi vse k obedu, kjer naj uživajo ,,božjo hrano“ in se z njim tesno povežejo. Ko je Kristus postavil daritev nove zaveze, nam je obenem dal pojedino, kjer uživamo hrano neumrljivosti. Ta pomen imajo besede, ko obljublja presveto ReŠ-nje Telo: „Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes... kruh, ki ga bom jaz dal je moje meso za življenje sveta... kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je res jed in moja kri je res pijača. Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem“ (Jan 6,51—57). Te besede obetajo, kar dajejo druge besede, ki jih isti Gospod govori pri zadnji več.erji: „Vzemite in jejte, to je moje telo... pijte iz keliha vsi, zakaj to je moja kri nove zaveze ki bo za mnoge prelita v odpuščenje grehov (M.t 26, 27—29). Tako je čisto jasno, da k daritvi in v tem obedu prejemamo sadove odrešenja. To je duhovno nadnaravno živ-nove zaveze spada tudi daritveni obed Ijenje, ki ga rodi tesna zveza s Kristusom in končno vstajenje na sodnji dan, ko bo odrešenje dovršeno. Drevo križa se v mašni daritvi spremeni v drevo življenja v raju nove zaveze. Njegove bogato obložene veje vise navzdol, tako otroci božji morejo trgati sadeže in si ohranjati in množiti božje življenje. Oltarna daritev se zaključuje z obhajilom kot daritvenim obedom. K bistvu daritve spada, da vsaj duhovnik zavžije posvečeni kruh. Želja Cerkve je, da pridejo tudi verniki, vendar daritev je popolna tudi brez njihovega obhajila. Moremo pa ireči da je polnih sadov daritve deležen le oni, ki prejme obhajilo. V prvih krščanskih stoletjih so verjetno vsi udeleženci pri daritvi prejeli tudi obhajilo. Cerkev še prav posebno od sv. papeža Pija X. dalje vabi vernike k obhajilni mizi. Tako piše sedanji sv. oče v okrožnici Mediator Dei: »Naj bi dal Bog, da bi vsi poslušali vabilo Cerkve, naj se udeležujejo, če mogoče, vsak dan svete daritve, ne le na duhoven način ampak s tem, da prejemajo Telo Jezusa Kristusa, ki je bilo za vse darovano večnemu Očetu... Naj bi se otroci in mladina, možje in žene bližali sveti mizi, naj delavci uživajo to krepko hrano, zakaj to je kruh življenja, ki uteši dušne potrebe in želje in nas najtesneje veže z Jezusom Kristusom, da postanemo z njim „eno telo“ in živimo kot bratje med seboj v edinosti in slogi.“ Za časa papeža sv. Gregorija Velikega (okrog leta 600 po Kr.) so obha- jali takole: Najprej so molili očenaš, nato so razlomili kruh za duhovnika in vernike, ker so posvečevali večje h'iebe; med tem lomljenjem so peli ,Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta...“ Nato je prišel na vrsto poljub miru: vsa verna občina mora biti povezana z vezjo miru, da je pripravljena na ta obed. Škof je delil .telo Gospodovo; diakon, škofov pomočnik pa je obhajal s kelihom. Posvečeni kruh so verniki prejemali v iztegnjeno desnico, na katero so ženske prej položile bel prtiček. Med obhajanjem je zbor prepeval psalme. Ko je bila delitev končana, je škof molil molitev, proseč vsem skupaj obilnih sadov daritve: to je sedanja poobhajilna molitev. Nato so bili verniki odpuščeni. Druge molitve okrog obhajila so se razvile v srednjem veku. Mi smo prej vezani k mučeništvu, kakor pa, da bi malo popustili od svoje borbe. Nič ne daruješ svojemu narodu, ako mu ne daruješ samega sebe. Dan smrti je za človeka najskrivnostnejši, največji in najlepši praznik. Ideja naša pa me bo umrla in naša borba se bo nadaljevala. Mrtvi borci so silnejši od živih. Moja molitev je tista, ki ves 'trepetam, kadar jo molim: Gospod, pomnoži v meni smrtni strah, vsa tesnoba mojih fantov naj leže .na moje srce, da bom trepetal pred smrtjo, kakor Ti na vrtu, da bom dober ud, ki bo dopolnjeval trpljenje na mističnem telesu. Borštnar Janez, dom. nadporočnik, + 18. marca 1945 GREGOR HRIBAR KRIŽI Škofov obisk ne velja le otrokom, ki gredo k birmi, temveč nrav tako in še bolj odraslim vernikom. Zato je moral gospod Simon pripraviti tudi odrasle farar.e na škofov prihod. Skušal je faro prenoviti na zunaj in na znotraj hkrati. Od zunanjih priprav je treba omeniti zlasti še njegov trud za obnovo poljskih križev v fari. Brž ko je dušebrižnik zvedel za škofov obisk, je pričel kmete nagovarjati, da bi poskrbeli za obnovo križev ob križ-potjih. Slemeničani so bili svoje dni po vsej priliki zelo verni ljudje. Vsak kmet je imel svoj križ, postavljen navadno ob kakem križpotju blizu doma. Toda, ljubi Bog! v kako žalostnem stanju je že bila večina teh križev. Nekateri so bili že močno nagnjeni ali so imeli slabo streho. Drugod je Bogek imel polomljene roke, ali so mu manjkali prsti. Ponekod sploh ni bilo več Kristusa na križu. Najbolj grozna je bila usoda Kras-nikovega križa. Krasnikova (Krassnig-bauer) domačija je že pred desetletji propadla. Le zanemarjen Krasnikov križ ob gozdni poti je še spominjal na nekdanjo cvetočo kmetijo. Križ je stal na mestu, kjer je neznan hudobnež ubil edinega kmetovega sina Huberta v noči od 5. do 6. junija 1897 leta, kakor je stalo zapisano z obledelimi črkami na križu. Med vojsko so opazili ljudje neke nedelje zjutraj, da je ponoči nekdo odtrgal Kristusa s križa in posamezne kose razmetal na okrog. Storil je to baje neki nacist iz Kaple, ki je bil prav tedaj na vojaškem dopustu. Vlak, na katerem se je tisti nesrečnež vračal na rusko fronto, je bil blizu Dunaja bombardiran. Skrunitelj križa je bil ob tej priliki dobesedno razmesarjen. Tako je sporočil domov njegov spremljevalec iz Dol, ki se je pred povratkom na fronto spovedal in se mu ni nič hudega zgodilo. Namesto da bi vzpodbujali Slemeni-čane k pobožnosti, so križi v takem stanju pričali o njihovi verski mlačnosti in brezbrižnosti. Prvi, ki se je ogrel za dušebrižnikov načrt, je bil Wurmitzer. Njegov križ je stal na važnem križišču. Pot, ki ivodi s Slemenice v Bistrico, se tam križa s potjo, ki vodi s Snežnice na Oljšnico. Križ je bil že zelo star in od dežja, vetra in sonca močno poškodovan. Bogek je bil le še z eno roko pritrjen na križ; druga roka je sicer še bila pribita na žebelj, a je bila odtrgana od telesa in je prosto visela navzdol. Wurmitzer se je odločil, da postavi nov, večji križ v zahvalo, da se je vrnil zdrav iz vojske. Tako vsaj je dejal ljudem. Le župniku je zaupal, da bo križ postavil v zahvalo za milost, da se je vrnil v katoliško Cerkev. Tesar in krovec sta svoje delo zadovoljivo opravila. Bogka je šel kupit kmet skupaj z župnikom v Celovec. Izbrala sta lepega,, velikega, narejenega iz trdega lesa. čeprav je bil drag, kmetu ni bilo žal za denar. Tako se bo njegova krivda zopet nekoliko zmanjšala. Tudi pokojna žena in mati se bosta novega križa veselili. Zadnje počivališče pred Višarjami Blagoslovitev križa se je izvršila v nedeljo popoldne, na praznik povišanja svetega Križa. Ljudi je bilo več, kot je dušebrižnik pričakoval. Med prepevanjem nabožnih pesmi in molitvijo žalostnega dela rožnega venca, je dušni Pastir križ slovesno blagoslovil. Spregovoril je tudi nekaj besed o pomenu, vzvišenosti in češčenju svetega križa. Ob koncu se je javno zahvalil Wurmi-tzerju za postavitev tako lepega križa in povabil še druge kmete, ki se za to še niso odločili, naj svoje križe še pred birmo popravijo in prebarvajo. Njegove zadnje besede so bile skoraj odveč. Večina kmetov ni marala zaostajati za Wurmitzerjem. Vedno več prenovljenih križev ob poteh je molče pričalo, da na Slemenici še živijo verni kristjani. Ob nedeljah so kmetice in dekleta prinašale h križem cvetlic, tako da so tujci, ki so zašli na Slemenico, dobili o domačih najboljši vtis. Le prav malo kmetov je pustilo svoje križe v zanemarjenem stanju. Na isti dan kot Wurmitzerjev križ je dušebrižnik dopoldne pri maši blagoslovil tudi novi stenski križ za šolo. Ko je prišel gospod Simon prvikrat v slemeniško enorazrednico, je pred poukom pričel moliti očenaš. čeravno se ga je od vsega početka svojega dušnega pastirovanja na Slemenici skušal dobro naučiti, ga je gladko znal le do polovice. Nemški jezik je pač težak in trd. Vendar ga to ni preveč vznemirjalo. V cerkvi so mu drugo polovico itak verniki zmolili. Isto je pričakoval tudi od šolarjev. Popolnoma pa le ni zaupal niti sebi niti otrokom. Zato je za vsak slučaj pred molitvijo le odprl katekizem na strani, kjer je bil natiskan očenaš, in položil knjigo predse na mizo, da bi mogel vanjo poškiliti, ako bi se mu hotelo kje kaj zatakniti. Saj se včasih kakemu duhovnemu gospodu na prižnici ali v šoli jezik celo tedaj zaplete, ko po domače moli! Kako zelo na mestu je bila njegova previdnost! Ko je bilo treba moliti drugi del očenaša, je le tu pa tam kak šolar nekaj mrmral, večina od njih pa še toliko očenaša ni znala kot njihov katehet. Gospodu Simonu ni ostalo drugega, kot da je tiste prošnje očenaša, ki jih še ni dobro obvladal, prebral iz katekizma in velel otrokom sesti. Vsa zadeva ga je očividno spravila v slabo voljo. Vendar brez vzroka. Tako je in drugače biti .ne more, kadar reč let ni verouka v šoli in po družinah tudi več ne molijo. Sicer pa, kdo bo molil, kadar je zmaga le še vprašanje časa? Kdo bo tratil čas za molitev, kadar je dežela kot prva nedolžna žrtev nacizma zopet osvobojena? Tudi vedenje otrok med molitvijo ni bilo vzorno. Prvo razočaranje je doživel gospod Simon že ob ivstopu v razred. Tisti štirje otroci, ki so jih starši odjavili od verouka, so izzivalno zapustili razred, brž ko so ga opazili, kakor da bi imel dušebrižnik kako nalezljivo bolezen. Drugi šolarji so z zavistjo gledali za njimi. Kako radi bi se šli tudi oni igrat! Le čemu sedaj še ta verouk! Katehet jih je skušal takoj po molitvi podučiti, da je med molitvijo treba pobožno skleniti roke in gledati na križ na steni. Pa glej! Bolj ko se je oziral gospod Simon na okrog po stenah, večje je bilo njegovo začudenje. Križa, ki je o njem govoril otrokom, ni bilo nikjer opaziti. Pod nacisti so križi morali izginiti iz šol. Njihov vodja ni maral, da bi se ob pogledu na križ otroci begali in se seznanjali z zasnovalceml že preživetega svetovnega nazora. Ponekod so križ spravili za boljše čase, češ, čez sedem let vse prav pride. Drugod,kjer so imeli kaj smisla za sta-rožitnosti, so križ za spomin založili v omaro ali ga zanesli na podstrešje. Spet drugod, recimo na Slemenici, so ga v peči sežgali. Na mesto, kjer je od ustanovitve šole ivisel križ, so slovesno obesili Hitlerjevo podobo s kljukastim križem. Ta križ naj bi po zamisli genialnega Fiih- rerja nadomestil za naciste sramotno znamenje krščanskega križa, na katerem je početnik krščanske vere kot hudodelec, osovražen od lastnega naroda, končal svoje življenje. Toda kljukastemu križu ni bilo ravno sojeno dolgo življenje. Že 7 let za tem, ko so na Slemenici sežgali šolski križ, je v bunkerju zgorel vodja pokončeval-cev križa. Kakor toliko drugih njegovih žrtev, so tudi njegovo telo použili plameni. V isiti peči, v kateri je sedem let preje zgorel šolski križ, so sedaj slemeniški otroci sežgali tudi Hitlerjevo podobo s kljukastim križem. Čigava podoba bo prišla na izpraznjeno mesto na steni? Gospod Simon je bil mnenja, da se mora na staro mesto vrniti križ. Brž je poizvedoval, ali se že smejo križi spet obesiti v šolske sobe. Ni bilo prepovedano. Težava pa je bila v tem, da po vojski ni bilo mogoče dobiti novih križev in tudi denarja ni bilo na razpolago. Prav bi bilo, da bi te stroške krila država. Toda dunajska vlada je imela vsekakor preveč drugih skrbi, saj prva povojna leta niti na 'vloge avstrijskih škofov ni utegnila odgovarjati. Koder so križ spravili, ni bilo nobenih težav. Kako prav jim je prišel čez sedem let. Na Slemenici pa je ostal razred še dve leti brez križa. Šele napovedana birma je dala du-šebrižniku novo pobudo, da je spet resneje mislil na nabavo novega šolskega križa. Potrebni denar je hitro zbral pri kmetih. In prav isti dan, ko je bil z Wurmitzerjem v Celovcu, je kupil tudi stenski križ za slemeniško šolo. Po blagoslovitvi ga je v ponedeljek 15. septembra, pri veroučni uri lastnoročno obesil na ste.no razreda. Po devetih letih so slemeniški šolarji med molitvijo in med poukom zopet imeli križ pred očmi. SKOZi VIHAR K POGANOM Bilo je zvečer istega dne, ko je Jezus na obali Genezareškega jezera v Kafarnaumu povedal priliko o sejalcu in semenu (prim. Mk 4, 35). Po končanem govoru se ljudje niso tako hitro razšli, kot bi Gospod želn se za nas ne meni. Skušajmo ga zbuditi z zaupno molitvijo in Jezus nam bo z veseljem pomagal do končne zmage. Na njegovo besedo se bodo strasti hitro pomirile, skušnjave bodo utihnile in v naši duši bo spet zavladal božji mir. ☆ Ko je Gospod pomiril vihar, so čolni spet nemoteno drseli naprej proti vzhodni obali jezera: In odpluli so v Geraško deželo, ki je nasproti Galileji. Ko je stopil na suho, mu je od mesta prišel nasproti neki mož, ki ije bil obseden in se že dolgo časa ni oblačil in ni stanoval v hiši, ampak v grobeh. Ko je zagledal Jezusa, je zakričal, padel predenj in rekel z močnim glasom: „Kaj imaš ti z menoj, Jezus, Sin Boga Naj višjega? Prosim te, ne muči me!“ Veleval je namreč nečistemu duhu naj izide iz človeka. Zakaj že mnogokrat ga je bil pograbil; uklepali so ga v verige in okove in ga čuvali, pa je vselej vezi potrgal i.n hudi duh ga je gonil na zapuščene kraje. Jezus ga je vprašal: „Kako ti je ime?“ „Legija," je odgovoril kajti veliko hudih duhov ga ije bilo obsedlo. Prosili so ga naj bi jim ne velel oditi v brezno. Bila pa je tam velika čreda svinj, ki so se pasle na gori. In prosili se ga, da bi jim dovolil iti /vanje, in dovolil jim je. Hudi duhovi so torej zapustili Notranjščina ljubljanske stolnice. Fotografijo je po-sjal aprila meseca škof mons. Anton Vovk č. g. Francu iiimeireichu s pripisom: „Blagoslovljene praznike, no-vomašne dni in vse življenje.“ človeka in šli v svinje; in planila je čreda po bregu v jezero in se utopila (Lk 8, 26—33; prim. Mt 8, 28—32; Mk 5, 1—13). Jezus je s svojimi učenci srečno pri-al v Geraški deželi, ki ji Matej pravi Radarska dežela. V nekaterih grških Rokopisih Lukovega evangelija se ime-uje tudi Gergeška dežela. Pa ,ta zadnji aslov najbrž ni avtentičen, ker ga je P° vsej verjetnosti Origen vnesel v be-odilo. Prva dva priimka sta vzeta po Pestih Geraza odnosno Gadara, ki sta ezaM na južni strani jezera in precej • a ec Proč od njega. Zato je malo ver- n°, da bi se njuno ozemlje raztezalo vl'ay do obrežja. Kljub temu ni čudno, ? te vzhodna obala v ljudskem zemlje-‘Su dobila ime po teh dveh mestih, ki • a ’prebivalcem na zapadnem obrež-u bolj poznani kot ostala naselja. Fje točno je Gospod Stopil na suho, sngelist ne pove. Zelo utemeljeno je uienje, da se je izkrcal ob ustju struge •p omak, nasproti Magdale. Tam blizu t ,yas> Korsi, ki jo domačini imenujejo bil 1 ^ersa a-*i Gersa. Svoje ime je do-s av V° starem naselju, čigar razvaline se danes vidne. Geološko se ta kraj z vso okolico popolnoma sklada z Lukovim opisom. ☆ V Geraški deželi je bilo bolj malo Judov. Prebivalci so bili po večini pogani. Zato so se pri njih še bolj občutile žalostne posledice strahotne sužno-sti, v katero je hudič vklepal grešno človeštvo. To nam potrjuje tudi grozen prizor z obsedencem, ki ga evangelist tako nazorno popiše. Za apostole je bil vihar na morju samo uvod v to novo doživetje s pobesnelimi demonskimi silami. Ko je Jezus s svojimi spremljevalci stopil na breg, jim je prišel nasproti neki mož iz mesita (Korsi), ki je bil obseden. Pravzaprav sta se jim približala dva obsedenca, kot nam poroča Matej (8, 28). Luka in tudi Marko govorita le o enem, ki je bil veliko huje obseden kot drugi in je le on po ozdravljenju želel postati Jezusov učenec. Stanje tega reveža je bilo zares pretresljivo. Nečisti hudi duh si ga je že ponovno izbral za žrtev svojih podlih instinktov. V času obsedenosti je bil nesrečni človek popolnoma podivjan in poživinjen. Tedaj ni stanoval v hiši in tudi oblačil se ni, temveč se je popolnoma nag vlačil po gorah in bival po votlinah, ki so 'ljudem služile za grobove. Večkrat je divje tulil in se tolkel s kamenjem (Mk 5, 5). Imel je tudi pošastno moč. Zato so se ga vsi bali in se ga že na daleč izogibali. Kadar ga je obsedenost popustila, so ga ljudje vklepali v verige in okove, da bi se pred njim zavarovali. Pa ni nič pomagalo. Ko ga je obsedenost znova pograbila, je vselej „verige raztrgal in okove strl in nihče ga ni mogel ukrotiti“ (Mk 5, 4) in hudi duh ga je spet gonil v zapuščene kraje. Ko je ta človek od daleč zagledal Jezusa, je pritekel k njemu. Padel je predenj in zaklical z močnim glasom: „Kaj imaš .ti z menoj, Jezus, Sin Boga Najvišjega? Prosim te, ne muči me!“ Te besede je po ustih obsedenca govoril hudi duh, ki ga je navzočnost Jezusova nenadoma vrgla s tira. Ves zmeden in brez moči je javno priznal, da ima Gospod tuli nad njim popolno oblast. Učenci pa so lahko zvedeli, kdo vendar je ta, pred katerim sta prej utihnila vihar in morje in pred katerim sedaj celo peklenske sile v strahu trepečejo. Tedaj ja Jezus rekel: „Pojdi, nečisti duh, iz človeka!“ (Mk 5, 8). Bolj kot ukaz so te besede bile napoved, kaj misli storiti, Gospod je namreč takoj nato vprašal: „Kako ti je ime?“ In odgovor se je glasil: „Legija.“ Tako se je imenoval oddelek rimske vojske, ki je štel pet do šest tisoč vojakov. S tem je satan priznal, da je veliko hudih duhov hkrati obsedlo ubogega človeka. Jezus je namenoma izzval to izpoved, da bi navzoči lažje razumeli, zakaj je obsedenec tako strašno trpel, in tudi njegov čudež so tako znali bolje preceniti. Potem so hudi duhovi prosili Gospoda, naj bi jim ne velel oditi v „brezno“, to se pravi, v pekel, še več. Stavili so mu čisto konkreten predlog. Tam blizu se je na gori paslo „okoli dva tisoč“ svinj (Mk 5, 13). Rekli so mu torej: „Pošlji nas v te svinje, da gremo vanje!“ (Mk 5, 13). Ta prošnja nam razodeva žalostno stanje teh nesrečnih; od Boga zavrženih bitij. Kako nepopit' ne morajo biti njihove muke, če zanje očividno pomeni veliko olajšanje, da smejo iti v svinje. In kako veliko je njihovo sovraštvo do ljudi, de se naslajajoče jih morejo zasledovati in jim delati škodo. Spet pa se vidi, da brez božjega pifipuiščenja ničesar ne zmorejo proti nam. Gospod je prošnji ugodil. Nečisti duhovi so takoj zapustili človeka in so obsedli svinje, ki so jih po bregu P°' gnali v jezero, da se je vsa čreda utopila. Jezus je to dopustil, da je pokazal svojo neomejeno moč nad hudimi duhovi in da je Geražane poučil, da je vrednost duše mnogo višja kot vse zemeljske dobrine. S tem pa seveda nikomur ni delal krivice, saj je kot BoS absoluten gospodar vsega našega imetja- V tem dogodku imamo močen dokaz proti vsem, ki ta je resničnost demonske obsedenosti, češ .da je to bila samo neka živčna bolezen, živčna bolezen se pač ne da kar tako hitro prenesti od človeka na živali! ☆ In reakcija na Jezusov čudež ? Luka jo takole opiše: Ko so pa videli pastirji, kaj se je zgodilo, so zbežali in razglasih po mestu in po vaseh. In šli so gledat, kaj se je zgodilo, in so prišli k Jezusu in našli človeka, iz katerega so bili odšli hudi duhovi, sedečega pri nogah Jezusovih, oblečenega in pri zdravi pameti. In obšla jih ie groza. Kateri pa so bili videli, s° jim povedali, kako je bil obsedenec rešen In vsa množica iz geraške okolice ga je prosila, naj odide o1* njih, ker jih jje .navdajal ve!ik strah. Stopil je torej v čoln in 5® vrnil. Mož pa, iz katerega so odšli hudi duhovi, ga je prosil, id a bi smel biti pri njem. Ali Jezus ga je odslovil z besedami: „Vrni se n» svoj dom, in pripoveduj, kako velike reči ti je storil Bog.“ In odšel je ter oznanjal po vsem mestu, koliko mu je storil Jezus (Lk 8, 34 —39; prim. Mt 8, 33 sl; Mk 5, 14—20). Kep pa so pastirji bili odgovorni za čredo, so se pri lastnikih morali na nek način opravičiti, da niso bili oni krivi gospodarske nesreče. Zbežali so in razglasili po mestih in po vaseh, kaj se je zgodilo. Ljudje pa so se hoteli osebno Prepričati, če je res kaj na stvari, šli s° na kraj čudeža „in našli so človeka, iz katerega so bili izšli hudi duhovi, sedečega pri nogah Jezusovih, obleče-nega in pri zdravi pameti“. Kako drugačen je bil sedaj v primeri s prejšnjim divjim in poživinjenim obsedencem! Ljudi je obšla groza zaradi tako velikega čudeža, očividci pa so jim pripovedovali vse podrobnosti, kako je bil obsedenec rešen in kaj je s svinjami. Geražani niso niti najmanj dvomili o Jezusovi moči. Prav zato so se bali, da ■Ph ne bi morda še kaj hujšega zadelo kot izguba prašičev Zdelo se jim je Preveč nevarno, da bi se ta izredni čudodelnik še kaj dalj časa mudil pri njih. P-er se mu niso upali naravnost zoperstaviti, so ga lepo prosili, naj odide iz njihovih krajev. Ubogi pogani! Bili so kot bolnik, ki .zi pred zdravnikom in se brani zdra-vd. Tako globoko so tičali v temi, da niSo spoznali milosti, ki jim jo je Go-spod ponujal. Tako zelo so bili zavero- vani v zemske dobrine, da za duhovne stv; ' Pač vase Jezusovega duha in hodili po potih evangelija. Najprej so morali biti vzgo-.np da se je zaradi višjih dobrin vča™ JP treba odpovedati nižjim koristim. okler pa tega niso znali tudi Jezus Pn pjih ne bi mogel nič opraviti. Zato ..bilo najbolj modro, da je Gospod na PPh prošnjo radovOljno šel proč od tam. endar pa je pustil pri njih ozdravije-ega obsedenca, da bi jih s svojo na- ari niso imeli nobenega smisla. Ljudje, ki so žalovali za svinjami, niso bili še sposobni, da bi sprejeli ^Jzftad tujecjG jat? m a Po naših dušah je vsa dolga leta beseda tuja ko kladivo bila. da bi poslednjo iskro zadušila, ki v njih bila je od pradedov vneta. Pa so čez .nas viharji zadivjali, da so vasi gorele in telesa... (Kako me mraz ob tem spominu stresa!) In mi smo v zlate izarje verovali... Zdaj zopet nas ob Soči in Vipavi slovenske govorice glas pozdravi, ki nam molitev je in vrisk in jok... O, ne dopusti več, vesoljstva Bog, da bi se v morju sile potopila, saj je tako neskončno sladka, mila... Ljubka Šorli vzočnostjo stalno spominjal na Jezusov obisk in njegov čudež. Ko je stopil Jezus v čoln, se mu je ozdravljeni mož sicer ponudil za apostola in ga prosil, da bi smel z njim. Ker pa za to ni imel božjega poklica, ga je Gospod odslovil z naročilom: „Vrni se na svoj dom, in pripoveduj, kako velike reči ti je storil Bog.“ Dočim je v Galileji Jezus vedno znova prepovedoval, da bi razglašali njegove čudeže, je v Geraški deželi hotel prav nasprotno. Tu med pogani ni bilo nevarnosti, da bi se s tem potrjevalo in podžigalo zmotno upanje o zemskem mesijanskem kraljestvu ali da bi to bila prilika za kake javne nemire. V Geraškji deželi so se ljudje morali najprej navaditi na takšna čudežna dejanja, da bi tako polagoma izgubili svoj strah pred milostjo. Potem šele se bo lahko začelo njihovo dokončno ozdravljenje. „In (mož) je odšel ter začel oznanjate v Deseteromestju, koliko mu je storil Jezus, in vsi so se čudili“ (Mk 5, 20). Nova njiva se je pripravljala za božjo setev. MIGOVMH V DOMAČEM KROGU Spomin na dom nas spremlja skozi vse življenje. Tudi če je bil še tako skromen, — ali prav zato, ker je bil tako priprost in reven, ostane v naši zavesti sestavina našega življenja, kateri se ne odrečemo do groba, še v po-'znih letih si kličemo v spomin 'ljube obraze očeta in matere, bratov in sester, s katerimi smo preživljali svojo mladost. Še vedno so nam domači vsi predmeti, ki smo jih ob prvih svojih spoznanjih srečali pri prvih korakih po domači hiši. Domače ognjišče ogreva ne le prvo zarjo našega življenja, ampak živi spomin nanj tudi še ob našem živ-Ijenskem zatonu. Ako so mladostni vtisi tako močni in trajni, je odločitvene važnosti ne le, kako so se domači vtisnili v moj spomin, marveč zlasti, kakšen je moj obraz, ki ga moji najbližji, starši, bratje in sestre, ob misli na mene nosijo skozi vse življenje. Velikokrat namreč prav nič ne pomislimo, kakšno je naše zadržanje napram našim najbližjim. Zdi se nam samo po sebi umljivo, da smo do ljudi, ki nas obiščejo, vljudni in prijazni. Zlasti polagamo posebno važnost, da z olikanim vedenjem in govorjenjem' napravimo najboljši vtis na ljudi, s ka- terimi iz kakršnega koli vzroka ali nagiba prihajamo v stik izven našega doma. Toda doma, spričo staršev, bratov in sestra ? Ti so pa menda kakor nafa?c tukaj, da prenašajo našo slabo voljo i* nataknjenost, našo odrezavost, razburljivost, občutljivost ali kakor sedaj temu pravimo „naše slabe živce“. Zunaj napram drugim ljudtem si seveda ne upamo kazati „živcev“. Samo v krogu domačih mislimo, da smo lahko brezobzirni, nepozorni, bridki v besedah, morda celo surovi. Ali ni tako? Nič ne pomislimo, da moramo bm vsak za sebe svetel in topel žarek, po svojih najboljših močeh prispeva } toplini družinskega ognjišča. Ne pomislimo, da smo toliko let samo sprejemali od dragih domačih, a smo sedaj z.e toliko odrasli, da je naša naloga, da pr1,' čnemo tudi prispevati h družinski sred-Celo naša dolžnost je to posebno na; prani staršem. Ne reci: imam že 18 a*1 20 let, sem že odrasel: Pomni: napran1 staršem ostanemo vedno otroci. Seveda se naše razmerje spremeni A prav ? teh letih, ko sam postajaš mož, boš ve; liko lažje doumel, kaj so morali stars1 za te žrtvovati, da si postal to, kar si-Sedaj boš šefle mogel prav ceniti pre- čute noči tvoje matere ob tvoji postelji in trde žulje tvojega skrbnega očeta, da sta te vzredila. Staršem smo vedno dolžni zahvalo in ljubezen. V teh letih, ko si sedaj, jo zlasti kažeš s tem, da po svojih močeh že prispevaš k vzdrževanju skupnega gospodinjstva in da zlasti starše podpiraš, ako so pomoči potrebni, da jim ne bo treba prav do 'zadnjega garati v težkem delu. Veže te tudi še zapoved pokorščine. Lažje jo boš spolnjeval, če si globoko v Ravest utisneš resnico, da ti nikdar v življenju nihče ne bo tako iz srca in nesebično želel dobro, kakor tvoji Staršu Ako ti torej kaj ukažejo, zapovedujejo ali prepovedujejo, delajo vse to iz skrbi za tvoj blagor. Razven tega lahko verjameš, dla imajo življenjske skušnje, ki jih ti še nimaš in si jih hoš pridobil šele po mnogih razočaranjih in velikem 'rplrjenju. Otroke, ki svoje starše spoštujejo i». ubogajo, spremlja v življenju poseben blagoslov, ki ga je Bog sam obljulbil v četrti božji zapovedi. Ne veš pa, in Bog ne daj, da ni kdaj izkusil, kako grenke in pekoče so neizjokane solze tistih odraslih otrok na^ grobovih svojih staršev, ki jih pe-cejo v duši v zavesti, da bi dobri oče, O'aga mati ne bila še v grobu, ko bi jim z nepokorščino, z upornostjo, ali celo z zasmehom in brezčutnostjo ne zagre-n,l'i in skrajšali življenja. Tu so še tudi bratje in sestre. Ako si starejši med njimi, si po naravi poklican, da boš njih hramba in varstvo. Veš, ■tiia mlajši brat gleda na starejšega kakor na skalnat stolp vrh gore! Prvi kavalir svojih sester mora biti brat, ki jih vzame v zači-to, ako .treba in jih popelje tudi v družbo, ko prično odraščati. Moreš biti ponosen nase in lahko si misliš, da ga pihneš, ako ti v neki gotovi dobi tvoja sestra zaupa, da bi si takega fanta želela za moža, kakor si ti! Ohrani si svojo viteško čast in fantovski ponos vedno v prvi vrsti nasproti domačim. Tako boš postal tudi za druge privlačen in vreden spoštovanja. Lepo bo, če bodo sosedi za zgled stavili telbe svojim fantinom, ki svoje fantovstvo kažejo v zapravljanju časa, denarja in zdravja v druščinah dvomljive vrednosti Znano je, da fantje, ki v zgodnjih letih, ob pdvem prebujenju možklpsti samo za tem streme, kako bi se na vse strani dajali in kako bi povsod trosili in ponujali svoja komaj prebujena čustva, — ostanejo v poznejših letih praznih duš in velih src. Zamudili so namreč pravi "Čas, ,ko je bila njih naloga, dla v odpovedi in molku prekopljejo svoje duše za globoko setev. Mladi prijatelj, prepričan bodi, da ni nobena doba v tvojem življenju važnejša kakor so mlada leta. To ni čas, da bi hodil trape lovit! V mladih lletih se da vse popraviti in vse ostvariti, kar naj bo podlaga tvoje bodoče življenj- Laleč od naše lepe domovine si slovenski človek ohranja krščansko in slovensko ^••šlje.nje s pomočjo dobrih knjig. Knjižne police v naših domovih niso prazne. 1‘olnijo jih vedno nova dela, kar priča o veliki ljubezni slovenskega človeka do vsega, kar ga priklepa na dom ske sreče. Predvsem se okoristi od ozračja, ki ti ga nudi domače družinsko življenje. Treba se je marsičemu odpovedati, velikokrat popustiti od 'lastnih zahtev, treba se je prilagoditi potrebam in željam ostalih in biti obziren z vsemi. Pred seboj imaš svetel zgled staršev, ki se neprestano žrtvujejo za svoje otroke. V domačem okolju si boš izbrusil svoj značaj v družabnih krepostih za bodoče življenje. Tu se boš navadil podreditve, poguma, odpovedi, kar ti bo v največjo korist v življenju, katerega že sedaj spoznavaš, da je trdo in ne prijema človeka v rokavicah. Življenje med domačimi ti pa nudi tudi neprestano priložnost, da se privadiš v ročnostih in opravilih, katerih -znanje ti bo izredno koristilo v tvojem kasnejšem življenju, ko si boš ustanovil lastno družino. Doma, -po hiši ali v stanovanju vedno česa manjka, vsak čas se kaj pokvari. Okno ne zapira, šipa je ubita, kljuka pri vratih je pokvarjena, plinski štedilnik je odpovedal, kuhalnik na petrolej je treba razdreti, ker ne deluje, -vodovodna cev je počila in voda zamaka steno, itd. Zavihaj rokave ih se brez pomisleka potrudi, kako boš vse 'te okvare z lastno močjo in znanjem spra-; vil v red. In če tudi na elektriko nekaj razumeš, še bolje! V tvojem bodočem samostojnem ognjišču boš vse te stvari moral znati in biti poleg tega še nekoliko zidarja, krovca, mizarja, ključavničarja, vrtnarja..., da bo zakonska 111 družinska sreča trajala v božjem mift; Ni mogoče za vse podobne malenkosti klicati in dobiti strokovnjakov, česar verjetno tvoj mesečni proračun ne 'b° prenesel. Še eno besedo! Sv Janez Krizostom primerja družino z „ecclesia domestica > s Cerkvijo. Krščanska -družina je res kakor svetišče, ki je z naravnimi in nad" naravnimi čednostmi Bogu posvečen®' Tudi če si ji odraste!, naj te ne p° sram, opravljati tistih molitev in pobožnosti, katere so 'te kot otroka nauči11 starši. V teh ‘letih boš bolj ko,t otrok občutil domotožje po svojem Bogu. Pr1' zadevaj se živeti v trajnem prijateljstva z Njim, pa ti ne bo manjkalo tiste sproščenosti in notranjega veselja, ki j6 znak zdrave mladosti. T DR. IVAN AHČIN TELEVIZIJA Ne vem več, kakšen praznik je bil, ko sem našel študenta Bertlna samega v sobici pri knjigah. Ali niste (nikamor povabljeni danes, sem vprašal Žive duše ni v hiši, vsi so šli na obiske. O, imam kam iti, je rekel, pa me ne veseli. Dandanes se nima od obiskov drugega kot par ur sedenja pri televiziji, mene pa ta reč me veseli. Oni dlan sem vprašal znanca, kako se ima najin skupen znanec. Sem ga obiskal pred kratkim, je rekel. Pa sem jih našel pri televiziji in nič nismo govorili. Ostal sem dvajset minut, pa sem šel. To je vse, kar vem. To divo je je iz mojih lastnih doživljajev. Kar sledi, je pa veeto iz mesečnika „Integrity“. Ta list ve o televiziji veliko več kot jaz. V AMERIKI P. BERNARD AMBROŽIČ, TL S. A- Kako je prišlo do tega, da so Ai»e' rikanci pozabili na najboltj preproste za' hteve vljudnosti? Prideš na obisk, P® kaj doživiš ? Pomignejo ti v zatemnjeno sobo in ves večer se komaj zmenijo zate. Nekdaj je bilo drugače. Isti ljudj6 bi bili pred prihodom televizije čisto drugačni do tebe. Kdaj se ti je še zg<>" dilo, da si prišel v onih časih na obiski pa bi ti bil kdo rekel: Oh, nikar ne bom sitna! Kar pojdi, tako sem zaspana, da ne morem govoriti s teboj. Aid pa: Ravno berem zanimivo knjigo, pojdi in tif moti me. Ne, tega ni bflo med ljudnUi preden smo dobili televizijo. Zdaj pa slišiš na primer takole izjavo: Naš oče je kakor rastlina, ki j® pognala korenine na mehkem stolu pred televizijo. Večer za večerom, uro za uro... Pa je takih očetov, poleg njih pa tudi sinov in mater in hčerk, po vsej Ameriki med vsemi stanovi in narodl-nostmi. Pojdi med bele ali črne, med Kitajce ali Irce — povsod boš naletel oanje. Morda so komaj dobro prišli v to deželo, že so se zazijali v televizijo. Televizija je za današnji svet neke vrste narkoza. Navadiš se je kot se navadiš nikotina, alkohola, opija... Pa he moreš več živeti brez nje. Kadilec ne vzdrži brez cigarete, pa naj gre za zadnji novčič iz žepa. Tako marsikatera družina dandanes nima 20 dolarjev Za novo obleko, za televizijo jih že dobi na kak način 200, samo da si zagotovi njeno narkozo. Stopi kamorkoli širom Amerike, domala nad vsemi hišami strli v zrak televizijska antena — nekak nenacijski kljukasti križ — in ti Pove, kaj se godi v tisti hiši. vAli so v televiziji še druge slabe reči? Ali je televizija bolj nerodna kot radio, ki je pred njo obvladal nad polovico ameriškega javnega im privatnega življenja ? Na celem ne moreš obsoditi ne enega ne drugega. Celo sam sv. oče se kdaj pa kdaj posluži obojega. Gre za to, da bi bili programi obeh zmerom dobri, ali vsaj ne odločno slabi. In za to gre, da. bi ljudje ob radiu in televiziji poznali zmernost, In to tudi glede dobrih programov, ali takih, Id sami na sebi vsaj slabi niso. Slaba stran radia in televizije pa ni samo v tem, da pomenita neke vrste narkozo in ustvarita navado. Televizija kajpada toliko bolj, ker ne pritegne isamo človekovega sluha, ampak tudi Vld. Domišljija je po njej vklenjena v toliko višji meri. In televizija je prišla Prav v času, ko je ameriški človek čutil veliko potrebo po raztresenju in pozabi. Njegovo življenje je bolj in bolj mašin-sko, fabriško. Narava se tega prej ali slej naveliča. Iskal je nečesa, kar bi ga '“vignio iz stanja, ki ga njegova narava dolgo ne vzdrži. Seveda bi mu ne bilo treba daleč iskati, če mu je šlo zares. Duhovna praznota bi se dala izpolniti na mnogo boljših načinov. Z molitvijo, Premišljevanjem, duhovno tolažbo, z dobro knjigo, s prijaznim življenjem v družini, dobrodeljem, s posečanjem mu- zikalnih koncertov in celo vrsto podobnih zdravih razvedril, ki ne ustvarijo škodljive navade. Pa je namesto takih reči skoraj nepričakovano prišla televizija in obljubila, da bo zamašila tisoč praznot. Zdaj je že prava ustanova med nami in če skušaš kaj reči o njej, dobiš v odgovor zmigavanje z rameni in besedo: Televizija bo ostala, pa jo imej rad ali ne! Tudi med katoličani ni veliko razmišljanja o njej. Je pač tu in taka je, ka-koršna je.Kakor so medi nami stroji in fabriike in plehko busineško oglaševanje in avto s svojimi tisoči in desettisoči smrtnih žrtev vsako leto, pa še razpoke in zakoni brez otrok, tako je zdaj med nami pač tudi televizija. Vse to in tako bo ostalo, pa še kaj takega bo prinesla bodočnost — to je Amerika! Televizijo je seveda postavil na trg — business. Kupčija in dobičkarstvo. Businessu ne gre za napredek, za kulturo za vzgojo — za denar mu gre. Televizijo je spravil iz laboratorijev med ljudi zato, da si bo delal denar. Oglašal je stvar seveda v drugačni luči. Ljudje so videli luč, tema je ostala businessu in v njej si je naredil nove milijone. Denar dela televizija ne samo s tem, da je business vrgel na trg milijone in milijone televizijskih aparatov, ki so šli v denar kot pravkar dozorele češnje. Kdo bo skrbel za programe ? Seveda zopet — business! Trgovski oglaševalci so se jih polastili. Najemajo jih, plačujejo jih, oglašajo vsega zlomka, vmes pa podajajo razno narkozo. Izbirčni niso ne glede oglasov ne glede programov. Vsak pravzaprav ve, da dobrega blaga ni treba tako strašno priporočati. Samo se hvali in kaj hitro se razve med ljudmi, kaj je res dobrega na trgu. Naprej lahko veš, da toliko oglaševani izdelek ne bo bogve kaj. Isto bi lahko vedel naprej že tudi o programu, ki ga boš imel pred očmi obenem s takim oglasom. Ko si se pa navadil na televizijo, te oboje: oglaševanje in program skoraj enako opoji in uspava. Obstoji nekakšna vladna cenzura glede programov na televiziji. Je pa ta cenzura silno širokogrudna. Obstoje nekakšni zakoni glede spodobnosti in ne-spodobhosti na vseh poljih ameriške jav- nosti. Tiskana beseda, govorjena beseda, slika v knjigi, beseda v radiu/slika na televiziji, vse je res podi nekako cenzuro Kako se tolmačijo taki zakoni, to je pa druga stran te zadeve. Business ve, kaj je bolj privlačno in kaj povprečno publiko bolj nase naveže. Business se zna tudi organizirati in ve, kako je treba organizirano nastopiti, kadar se pojavi bolj glasna zahteva po cenzuri. Pa ni ravno čuti, da bi se taka zahteva pridno oglašala. Kje smo od tistih časov, ko je bilo ogromnega zgledovanja, ker so ženska krila postala krajša. Dvignila so se namreč toliko od tal, da so segala samo do gležhjev! Ko se je pa začela ženska moda krajšati tudi od zgoraj in prišla spredaj do skrajnosti, na hrbtih je pa sploh ni več bilo, smo se marsičemu privadili. Dekle na televizijski mreži v sami plavalni obleki, ki tudi gre bolj in bolj v skrajnosti, že zlepa več ne naleti na odpor. Seveda dekle pred tvojimi očmi ne plava, zato pa toliko bolj pleše. In kako se ti zna zvijati! Seveda ni še ves čut za dostojnost in spodobnost med nami otopel. Ali je še mogoče, da bi se proti organiziranemu businesu organiziral tisti del našega sveta, ki se mu busineška oblast nad televizijo upira? Po večini pravijo taki: Ne pojde! Edina reč je, da televizijo bojkotiraš! Zamudil boš s tem tudi kaj zelo dobrega, to je res. Nadomestilo boš pa tudi lahko našel. Končno pa lahko stopiš k sosedu ali v kakšen javni lokal, kadar veš, da je na programu resnično kaj zate. Med katoličani se je čulo koj od po-četka in še se čuje: Zagrabimo sami, ali si bomo pa tudi v tej reči delali nekoč ostre očitke kot v marsičem: Sami smo krivi, daM smo iz rok reč, ki bi naši stvari lahko izborno služila. .. Ali ne pada krivda na nas že sedaj, ko se včasih pritožujemo, da televizija dela ljudi bolj poganske namesto, da bi jih vzgajala in vsaj tako približevala krščanstvu? Poglejmo! Če si stojita drug ob drugem dva človeka, ki imata v življenju čisto nasprotne namene in načrte, bo težko prišlo med njima do sodelovanja. Na primer: Businessu je višek vseh namenov, da jela denar. Cerkvi je višek vseh namenov, da rešuje duše. Takoj nastanejo nepremostljive težave. Televizija je nekaj svetnega — na njej niti ne moreš pokazati mističnega Telesa Kristusovega. .. Svetnih reči se stokrat laže po-&užuje posvetnost kot duhovnost. S tem ni rečeno, da se od cerkvene strani nič ne stori, da bi s pomočjo televizije prišlo med 'ljudi kaj duhovnega. Omenimo samo škofa Sheena. Lahko bi še kaj. Vendar so to zgoij drobci, kakor sicer dragoceni. Da bi si Cerkev tako-rekoč kdaj osvojila televizijo, na to ni misliti. Po našem mnenju to ni njeno polje. Saj se nam zdi dvomljivo, dia bi Bog hotel v kakšni veliki meri širiti svoje kraljestvo po televiziji. Se vam zdi naše mnenje čudno? Poglejmo! Nikoli se Bog ni posluževal blestečih sredstev za razodevanje svoje bližine. Mislite na Njegov prihod na svet! Mislite na Njegovo smrt! Rimski imperij jo je komaj opazil. Mislite na razna prikazanja Njegove Matere! V skritih krajih, otrokom, drugim neznatnim in nepoznanim osebam! Kaj če Bog misli prav enako glede televizije in radia in kar utegne še takega priti? Naše mnenje je, da si Cerkev ne more „osvojiti" televizije kot si ne more osvojiti bank in fabrik in politike in vlade. Eno lahko stori in tu je njeno polje: Dopovedovati ljudem, da je v televiziji veliko nevarnosti, celo veliko naravnost slabega, čeprav televizija ni sama po sebi slaba reč. Televizije Cerkev ne bo odpravila, tudi zboljšala je ne bo, dokler se ji ne posreči zboljšati ljudi-Da to ni iahka naloga — zboljšati ljudi — je jasno. Toda kot je televizija danes, je treba ljudem prigovarjati, naj se ji naravnost upro! Z drugo besedo, bojkotirajo naj jo! iNazadnjaštvo ? Prav toliko je nazadnjaško živeti brez televizije, kolikor je nazadinjaštvo živeti brez alkohola, nikotina, opija, nečednosti v spolnem pogledu. Tako je naše mnenje, pa naj nas kdo sodi tako ali tako-------— Pisec pa ob koncu znova želi poudariti, da je vse te misli povzel iz ameriškega katoliškega lista „Integrity“. Sam ve o televiziji kaj malo. KATOLIŠKA CERKEV V BRAZILIJI GREGOR MALI Zadnji 36. mednarodni evharistični kongres v Rio de Janeiro je ponesel slavo brazilskega katolicizma po vsem svetu. Površen opaizovailec je morda prišel do zaključka, da se katoliški Cerkvi v Braziliji odpira rožnata bodočnost. Dejanski položaj je pa daleč drugačen. Vsa katoliška tradicija ne bo nič zalegla, če ne bo več duhovnikov in če ne bodo katoličani svojega površnega katolicizma spremenili v globokega in na žrtve usmerjevalnega. Pričujoči članek želi opozoriti na sončne in senčne strani Gerkve v Braziliji z namenom, da mi katoliški Slovenci potoMže spoznamo dejanski položaj in molimo za potrebe božjega kraljestva na zemlji KAKŠEN JE DEJANSKI POLOŽAJ Večkrat slišimo trditev, da je Južna Amerika dežela bodočnosti. Brez dvoma je to tudi v verskem oziru. Južna Amerika ima tretjino vsega katoliškega prebivalstva na svetu. O katoliški ali protikatoliški bodočnosti Južne Amerike bo v največji meri odločevala Brazilija. Po svoji zemljepisni razsežnosti je le nekoliko manjša ko vse druge južnoameriške države. Te namreč merijo 9,311.465 km2, Brazilija sama pa 8,516.037 km2. Zelo je verjetno, da bo kmalu dosegla, morda celo presegla števno prebivalstva vseh drugih južnoameriških držav. Letni prirastek je več ko milijon oseb Po uradnih podatkih je ime-!a leta 1950 Brazilija 52,618.007 prebivalcev. V zadnjem času je dosegla 55 milijonov. Vsa druga Južna Amerika skupaj pa ima 60,138.757 prebivalcev. Brazilija je torej za katoliško Cerkev velikega pomena. Danes je še 95% njenih prebivalcev katoličanov Toda po izjavi neke ugledne, visoke cerkvene osebnosti te dežele se more zgoditi, da po dvajsetih letih Brazilija ne ho več kato-nška, če se bo v verskem in kulturnem °tiru tako razvijala kakor se zdaj. Kateri so vzroki tega nevarnega verskega položaja ? 1. Če hočemo prav presoditi versko stanje, moramo iiočiti mestno, podeželsko m misijonsko Brazi'djo. V mestih (Rio de Janeiro, Sao Paolo, Porto Alegre i. dr.) Je kulturno življenje zelo razvito. Samo okoli 20% je v njih analfabetov. Dušno-pastirstvo je dobro organizirano. Socialno bedo lajšajo delavske organizacije, ki dobro dedujejo. 2. Na deželi je analfabetov 50%. Verska nevednost je splošno tam večja in število duhovščine mnogo manjše ko v mestih. (Izjeme so nekatere škofije na jugu, kjer je versko življenje tako razvito kakor v najboljših škofijah v Evropi. Odlikujejo se itudi po velikem številu duhovniških in redovniških poklicev.) Versko življenje v teh krajih ovirata tudi Spiritizem in praznoverje. 3, Misijonska področja Brazilije so še skoraj vsa brez civilizacije in višje kulture. Analfabetov je tam 80—90%. Duhovnikov zelo manjka. To razdelitev v mestno, podeželsko in misijonsko Brazilijo pa ne smemo preveč natačno vzeti, ker večkrat segajo ta področja drugo v drugega. Na podlagi teh podatkov bomo lažje spoznali verski položaj Brazilije. TRI VELIKE NEVARNOSTI Rimskokatoliški veri v Braziliji danes prete predvsem tri velike nevarnosti: komunizem, protestantizem in Spiritizem. 1. Komunizem se posebno udejstvuje politično. Stranka je sicer od državne oblasti prepovedana. Vendar tajno deluje. Vodi jo Karel Alojzij Prestes, ki je zelo slavohlepen, drzen in pokvarjen človek. Šolal se je v Moskvi. 2. Protestantizem je v tej deželi dobro organiziran. Ima obilna denarna sredstva in zelo močno propagando. Izmed spremenite. V braziljskih mestih uživajo duhovniki veliko spoštovanje. 6. Zadnji, najvažnejši razlog, da je Brazilija v nevarnosti za svojo katoliško vero, pa je njen razvoj na gospodarskem Polju. Brazilija je danes podobna mladcu v razvojni dobi. Obleka mu je premajhna, čevlji pretesni. Telo se mu taka hitro raz vija, da ga duh ne more donite;:. Brazilija se zlasti po zadnji svetovni vojski tako hitro razvija iz poljedelske v moderno industrijsko državo, da ji duhovna in verska vzgoja ne moreta Slediti in sporedno z njo korakati. Posebno velik razmah je doživela v industriji. Posledica tega je beg ljudi iz dežele in iz manj- ših mest v notranjosti v industrijska velemesta. Ta prehod iz domačega podeželskega ali malomeščanskega družinskega življenja v vrvenje modernega velemesta je za preproste ljudi poguben. V velemestu izgube trdna tla pod nogami. Versko in nravno začno propadati in postajati versko brezbrižni in indiferentni. Tako je v večjih industrijskih mestih poleg dobro vzgojenih in organiziranih vernikov vedno večja množica versko malo vzgojenih preprostih ljudi, ki postajajo žrtve zelo močne protestantske in špiri-tistične propagande. Veliko upanje je, da bo Brazilija izredno preskušnjo, v katero je zašla zaradi svojega izredno naglega razvoja in zaradi nevarnosti, ki preti njeni katoliški veri, srečno prestala. Papež Pij XII. sam se zanima za kMce po duhovni pomoči, ki prihajajo iz bivših portugalskih in španskih kolonij. Pozval je več škofij in redov, da bi dali na razpolago duhovnike, da bi jih poslal tja, kjer je katoliška vera v nevarnosti. Ker se je letosiv Braziliji vršil mednarodni evharistični kongres, ji toliko bolj želimo, da bi ostala vedno kraljestvo evharističnega Kralja. Začudil sem se, ko sem prejel Tvoje pismo. Saj se prvič tako obračaš name. Iz vsebine pa mi je bilo razumljivo Tvoje •dejanje. Tako torej! Da dekleta, s katerimi imaš opravka, nič na pobožnost ne dajo, se Ti posmehujejo. Pobožnost in molitev, da sta samo za nune in otroke. Potem so Ti tudi očitale, da so najslabše tiste, ki najbolj v cerkev zahajajo. Razumem, da Te vse to vznemirja. Poglej! Ne more biti drugače. Človek mora biti pobožen. Tvoje ,,kolegice“ pozabljajo, da smo božji. Duševno in telesno bogastvo našega bitja je bilo nakopičeno v božjih zakladih. Bog ga je dali Tebi in meni popolnoma svobodno. Prav tisti možgani in taista usta, ki govore, da ni treba toliko pobožnosti in molitve, ki odrekajo Bogu čast, morejo misliti in besedičiti samo zato, ker jim Bog daje bit in življenje. Se zavedaš, da je vsa lepota in mik Tvojega značaja in telesa, na kar si tako ponosna, velikodušen božji dar? Tvoje prijateljice so izgubile izpred oči, da je tisto, kar predstavlja zanje največji zaklad, kar je predmet občudovanja in „oboževanja“, božja umetnina in nebeško posojilo Edino dosledno bi bilo, da hva- ležno obračajo oči v nebo in časte » slave Boga. Pobožnost je popolnoma naravna zadeva, kot vidiš. Dekleta ste na splošno veliko boU nagnjene k pobožnosti in verovanju kot moški. Kajti v vaši naravi in značaju imate poteze in lastnosti, ki olajšajo versko udejstvovanje in ga pospešujejo-Še več: pobožnost in molitev naravnost terjajo. Brez njih bi se vaš značaj ne razvil skladno. Sedaj boš bolje razumela. Kako le more Tvoje srce, tako občutljivo za ljubezen, ostati hladno in brezbrižno ob božji ljubezni, ob Kristusovi žrtvi in ob Materi Mariji. Ako ne najdeš božje ljubezni, boš iskala zemsko, človeško. Tedaj se pa bojim, da se bo umazala..! Milina, čustvenost, nežnost, so tipične ženske lastnosti, so del bogastva vašega značaja. Brez njih je življenje moškega težko. Ne boš mi rekla, da te lastnost} gojiš in krepiš med delavkami v tovarn1 ali na športnem igrišču. Ob božji ljubezni zadobe svojo pristno in nepopačeno obliko in izpopolnitev. Poleg itega pa se zamisli še, da bos nekoč mati. Dajala boš življenje novi» bitjem. Oblikovala boš novo življenje-Stvariteljsko delo je to. Otroke boš uči- la kreposti in vere in ljubezni. Ob Tebi bodo začdli stopati po cesti zveličanja. Matere ste skrite, prenavljallne sile sveta. Misliš, da boš vzgojno delo mogla opraviti, če se ne boš učila pri samem Stvarniku in Oblikovalcu vsega — pri Bogu, pri učitelju Kristusu. Znanje pe-dagogije je danes dvorezen meč. Koliko je sistemov, ki ne vključujejo verske vzgoje. Dobre vzgojne knjige le beri, a ne pozabi, da je temelj vsega prava pobožnost in živeta vera. Zaman pričakuj, da boš vzgojila celega človeka, ako ne boš verna in pobožna. V vzgoji ne bo ne luči ne jasnosti in še manj moralne moči in zgleda. Pomni, da na življenje vplivamo le z življenjem, z zgledom torej. Kadar vidim dekle v kratkih hlačah, s cigareto v ustih, s fantovsko pristriženimi lasmi, me strese mraz. Tej spaki (oprosti izrazu) naj se zahoče biti mati! Kakšna mati? Ubog otrok! Dekle, ki ni pobožna, ne bo dobra mati. Če bo to pismo dolgo kot roman, potrpi. Moram Ti pojasniti še, kaj je pobožnost. Rad bi bil med vami, kadar razpravljate o pobožnih punčetih. Stavim, da bi vam pritrdil. Iskreno zoprne so mi gospodične, ki si obešajo škapuilirje preko ram, ki pretipajo vse kipe svetnikov, ki skrušeno drsajo po kolenih okrog oltarjev in prižigajo sveče. Pri tem pa sentimentalno vzdihujejo in premikajo namazana usteča. Joj, kakšna pobožnost! Ob vsem tem pa nimajo ne ene misli za Kristusa, ki je dejansko (ne po podobi kot svetniki) navzoč na oltarju. In kakor jim manjka vzgoje v cerkvi je tudi doma, v šoli, v tovarni nimajo. Doma so svojeglave, jezikave, neposlušne, na cesti prostaške skušnjavke. Če je v tem Pobožnost, se ji tudi jaz odpovem. Toda to je le imitacija, posnemanje pobožnosti. Je le maska, ki hoče bit' to, kar Predstavlja, pa nima duše. Poslušaj, kako odločno je zapisala tvoja vrstnica sv. Terezija od Jezusa: »Nekaj solzave molitve in malo čustvenosti, ki se ob prvem nasprotovanju in zaprekah posuši — teh cvetk nočem imenovati pobožnost.“ Dobro poslušaj! Pobožnost je hitra Bele vrtnice (Foto Ivo Bricelj, Buenos Aires) pripravljenost storiti iz ljubezni do Boga vse, kar on zahteva od nas. In sicer storiti z veseljem in vztrajno. Kakšna razlika, kajneda?! Pobožnost ni nič drugega kot vesela služba Bogu, ki ga ljubimo. Iščeš v vsem Boga? V izpolnjevanju božje vOlje najdeš užitek ? Rada ravnaš po materini volji, četudi imaš svoj svet? Ti je več dostojnost kot moderen kroj, ki bo vabil poglede in vzbujal pohujšanje ? Moliš goreče ? Se veseliš dobrega ? V trpljenju in zapuščenosti ohranjaš mir? Izprašaj svojo vest! Ako na vse odgovoriš z da, si pobožna, sicer pa Tvoji pobožnosti nekaj manjka. Vidiš torej, da prava pobožnost nima prav nobene krivde, če je tako osovražena in zaničevana. Bodi pobožna in spoštoval Te bo ves svet! Pa še nekaj Ti moram povedati! V tesni zvezi s pobožnostjo je molitev. Molitev in pobožnost nas dvigata k Bogu, a nista istovetni Toda ni važno. Kako dolgočasna je mOlitev — se spomniš na nikdar izmoljene rožne veb- c e v svetih urah! Kajne, da je to dostikrat skoraj edina oznaka molitve. Oh, če bi bilo zadosti moliti samo tiste redke čase, ko si srce poželi in te notranja nuja priganja k Bogu! Da je molitev nadvse važna, Ti bo jasno, če pomisliš, da brez molitve ni milosti in brez milosti, ne večnega življenja v nebesih. Molitev je pravtako potrebna kot milost. Morda si že sama spoznala, da si bila veliko boljša in pridna tedaj, ko si iskreno molila. Tvoje izkustvo podpira nauk. Božjih zapovedi ne moremo izpolniti brez dejanske milosti. — Kdor ne moli, pade v skušnjavo. To je stara modrosit. Nekaj jo imaš tudi že Ti, kajneda! Svetniki so zmagati skušnjave, ker so molili. Vse to nam govori o nenadomestljivi potrebi molitve. Pa četudi bi ne bila tako potrebna, bi jaz neprestano molil. Morda ne boš tako lahko doumela, kar hočem zapisati, a ideja je lepa in globoka. Naša duša je na nek način to, kar imamo v mislih. Ako se ukvarjamo z zemskimi stvarmi, se naša duša napolni z njih podobami in liki, se na nek način priliči stvarem, ki jih misli. Kako omejeni in nepopolni smo, ako se sučemo vedno le v krogu stvarstva. Kako drugače pa je, če se Tvoj duh obrne k Bogu, neskončno popolnemu bitju! Tvoja duša je popleme-nitena, pobožana, priličila se je Bogu, v njej je božja podoba, božji lik. O, da bi mogle neprestano imeti v mislih Boga! Kako čista, plemenita in vzvišena je Tvoja duša. kadar moliš! Ta plemenitost se zrcali tudi na obrazu Poleg tega, da si mi prisvojimo božjo podobo, se v molitvi Bog sam potrudi k nam. To je za nas še veliko večja čast in Slava. Molitev je zlati most med Teboj, ki si globoko spodaj na zemlji in Bogom, ki je visoko zgoraj. Samo še v obhajilu se bolj združimo z Bogom koč v molitvi. Molitev je božji telefon. Je vedno nezaseden! Svetujem Ti, da pogosto kličeš. * Natrpal sem Ti glavo z nasveti in nauki. V začetku nisem imel namena tako raztegniti pisma. Potem pa so ideje kar cepale iz itintnika. Ni mi žali. Enkrat sem Ti moral bolj podrobno pisati o tem. Kako bom vesel, če boš te liste vzela v roke in se po njih ravnala. Obogatila boš svojo dušo in osrečila ljubljena bitja. V svoji odločitvi boš sicer srečala nove težave in probleme, ki jim ne boš kos. lej, jaz sem vedno vriprav-ljen pojasnjevati. Toda bolje, veliko bolje storiš, če si poiščeš duhovnega voditelja v kraju, kjer živiš Ko se turisti spuščajo v podzemne jame, jih vodijo vodniki. Spusti se sama v neznani labirint hodnikov, pa boš obtičala in ne boš več vedela, ne kje si, ne kod, ne kam naj se obrneš. Duhovno življenje je še mnogo bolj zamotano in neznana reč. Oprimi se vodnika-duhov-nika. Je pooblaščen, da Te vodi, ima milost, ki ga razsvetljuje. On Ti bo dali okusiti vse lepote in krasote nadnaravnega sveta in te varno spravil preko nevarnih mest in prepadov. Seveda se mu moraš brezpogojno zaupati. Zdravnik je. Ne prikrivaj mu ničesar. Saj veš, kaj se lahko zgodi, če tajiš in skrivaš znake bolezni! Iskreno in zaupno mu torej razkrij svojo revščino. Zvesto ga slušaj! Božjo voljo razlaga prav Tebi in za Tvoj primer. Sv. pismo pravi: „Gorje tistemu, ki je sam.“ Nikjer ni tako resničen tale stavek kot v duhovnem življenju. Brez zunanje pomoči v duhovnem življenju ne samo da ne napredujemo, ampak celo zelo hitro shiramo V upanju, da se boš kmalu oglasila z lepimi novicami, Te blagoslavlja in se poslavlja od Tebe duhovni voditelj Prepričan sem, da Bog iz previdnosti zagrinja in zmanjšuje blesk in lepoto katoliškega duhovništva. Če bi svet vedel in razumel, kaj je duhovništvo, bi bilo preveč duhovnikov. Gratry, Philosophie du Credo BESEDA SVETEGA OČETA Rimskim železničarjem. Dal jim je ^ažna navodila za njihovo poklicno življenje in jim napovedal boljše čase, ker ?e delavci vedno bolj oklepajo Kristusa 111 Cerkve Zelo prisrčna je fotografija Papeža, ko se ljubeznivo pogovarja med ijydijenco z otrokom enega izmed navzo-cth železničarjev. Kanadskim časnikarjem. Na svojem Potovanju po Italiji in drugih evropskih deželah so želeli videti itudi papeža. Sveti ?ce jih je sprejel in jim govoril v angle-skem jeziku o socialni odgovornosti časnikarstva. Namen časnikarstva mora biti ?,riti od osebe do osebe s tiskano besedo ln sliko resnico in dobroto. Zato je mno-£o važnejše kot obrt ali trgovina. Tisk ^ora delati za blagor človeštva talko, da Varuje injbrani nravnost človeške družbe, P°sebno žene in družine. Časnikarstvo 'rienuje papež umetnost vseh umetnosti. . V nedeljo, 3. julija, je papež sprejel r,ittske poročevalce (kroniste). Praznoti jo desetletnico ustanovitve svojega Qdruzenja. Papež pravi v svojem nago-Voru, da je dopisnik ali poročevalec naj-Ponižnejši uslužbenec časnikarstva, ki Vrši svoje delo skrivaj in se večkrat niti ne zaveda svojega vpliva na časopis in na mestno življenje. Dopisnik budi zani-P)anje za važne javne zadeve, za družinske dogodke in svari pred javnimi razva-aami in nevarnostmi. Tako pospešuje lavni blagor. Dne 20. julija je papež govoril skupi-1,1 belgijskih kovinarjev. V nagovoru oporja na izredno važno poslanstvo > E ► E ► ► E r t ► t ► E E ► E ▻ ► E ► E ► E ► ► E ► _ ^AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAi ŠMARNA GORA (odlomek) Vi, ki hodite na sveto Šmarno goro, blagor vam! hvalit mater v nebo vzeto; al’ gorje odilašavcam, k; tak dušo svojo črtijo, da it‘ opuste pred smrtjo roženkranc in litanije molit, hvalo pet Marije. Naj tedaj odpre ušesa, kdor bo slišal pesem to, pred, ko duša od telesa v smrti se ločila bo, sam naj al s proces jo farno pride gor na goro Šmarno roženkranc in litanije molit, hvalo pet Marije! Tega, ki na goro hodi, bo Marija varvala, da ne bo peklenski zlodi v smrtni uri zmotil ga; on. bo šel v nebesa srečno, gori z angelci bo večno roženkranc in litanije molil1, hvalo pel Marije. Dr. France Prešeren j plemenit; ]e tako boš pravilno presojal nagibe, ki Te oz. Vaju nagibajo k enim ali drugim odločitvam. Tako boš imel vedno čisto vest, notranje zadovoljstvo, srečo in božji blagoslov v družini Končno Ti še kot mlademu zakoncu toplo priporočam, da se seznaniš z vprašanji vzgoje otrok. V slovenskih revijah je bilo objavljenih več dobrih člankov o vzgoji otrok, prav bi bilo, da jih prebereš („Duhovno življenje“, itd.). Tebe in Tvojo ženo prav lepo pozdravljam! Oglasi se še kaj! T,voj Luka SLOVENIJA Nova maša v Beli Krajini. Na dan Sedmih bratov mučencev, 10. julija, je zapel v Dragatušu preč. g. Zdravko Bahor, rodom iz Dragonje vasi, župnija Dragatuš, novo mašo. V mašnika ga je z drugimi sedmimi dijakoni posvetil na dan sv. Petra in P a Via v ljubljanski stolnici škof mons. Anton Vovk. Trnjeva je bila njegova pot do vzvišenega poklica. Ko so rdeči oblastniki zvedeli, da se je odločil za bogoslovje, so ga za dve leti poklicali k vojakom in ker se tam ni spreobrnil, nato v zapor. Za novo-mašno in življenjsko geslo si je izbral težavam življenja primerno besedilo iz sv. pisma: „Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da pojdete in obrodite sad in vaš sad ostane“ (Jan 15, 16). Sv. mašo je novo-mašnik daroval v farni kapeli sv. Janeza Krstnika (cerkev je bila med vojno bombardirana) ob veliki udeležbi fa-danov in vernikov iz okoliških fara. Kljub silni gneči v kapeli in zunaj se je dalo vzdržati, ker je bilo vreme hladno. Novomašniku je govoril njegov bratranec preč. g. Pavel Verderber, sedaj župnik na Vinici. Lepo je orisal pravi pomen duhovniškega življenja in njegove odpovedi in odgovornosti za blagor ne-umrjočih duš. Domači zbor je pel latinsko mašo. Novomašnik je prvi duhovnik dragatuške fare, ki obstoja že 97 let. Z dovoljenjem prevzvišenega so bile popoldne slovesne pete litanije v mali cerkvici Matere božje pred izpostavljenim sv. Rešnjim Telesom. Ta cerkvica je v neposredni bližini novomaš-nikovega doma na malem hribčku. Skrbni starši so goste lepo postregli in še ljubo sončece je dallo svoj pečat prelepemu dnevu, ki bo ostal tamošnjemu ljudstvu v vednem spominu. Dne 24. julija je g. novomašnik. ponovil prvo sv. mašo v farni cerkvi v Črnomlju. Dne 7. avgusta pa je črnomaljski zvon sv. Petra vabil na novo mašo jezuitskega novomašnika č. g. Franca Cerarja, ki je dokončal svoje študije v Zagrebu. Novomašnik je nečak g. Vinka Fleka. O tej novi maši bomo še poročali. Obletnico papeškega kronanja so tudi v Ljubljani svečano proslavili. Slovesno pontifikalno mašo po vzhodnem obredu je imel dne 13. marca v ljubljanski stolnici uniatski škof dr. Bogatko. Pri liturgiji je prepeval zbor njegovih hr-vatskih bogoslovcev. Prevzvišeni vladika, ki je rodom Ukrajinec, je imel med službo božjo lep nagovor v hrvaščini. V letošnji majski številki naše revije smo poročali o dveh pregnanih duhovnikih iz Južne Srbije. Pri .tem smo omenili, da je lazarist Sodja Franc za postni čas že bil na svobodi in imel postne pridige med Slovenci v Angliji. Dejansko pa preč. g. Sodja Franc ni zapustil Jugoslavije. Njegovo ime smo zamenjali z jezuitom p. 1 ja Janezom, ki deluje v Angliji in je brat preje omenjenega gospoda, kar s tem popravljamo. Koroška Pred desetimi leti, 3. avgusta li)45, Je prevzel vodstvo trške škofije v Celovcu dr. Jožef Kdstncr dva dni nato Pa v ^celovški stoln;ei prejel škofovsko Posvečenje. Za geslo ri je izbia: „Biti vsem vse!“ Skušal ga je v vseh desetih letih vladanja čim bolj uresničiti, dasi u^u je drugo geslo, ki je v današnji družbi vse preveč razširjeno: ,.Vsak Sebi vse!“ marsikdaj izpolnjevanje lastnega gesla onemogočilo. Nadvse težka Je bila naloga, ki jo je pred desetimi |eti prevzel mladi škof. Razvaline bombardiranega mesta so bile zgovorna prispodoba razdejanja in razvratnosti tudi v,duhovnem svetu. Obnovil je ..Marija-Bišče“, kjer trenutno deluje bogoslovje, vPeljal spet verouk v šole, poskrbel ,za Poglobitev verskega življenja v cerkve-nih bratovščinah in pobožnih zvezah, utrdil škofijsko KA in zgradil na Ple-sivcu (Tanzenberg) novo semenišče za duhovniški naraščaj. Za potrebe slovenskih vernikov se je vedno iskreno zani-(ual. Rad je obiskoval slovenske župnije, da se približa našemu ljudstvu in pozdravi z ljubeznivim nagovorom in razgovorom .tudi v starodavni slovenski govorici. Dne 10. julija 1955 so bili v celovški stolnici posvečeni štirje bogoslovci krške škofije: Krištof Mihael iz Št. Jakoba v Rožu, Mihor Maksimilijan iz Šmarjete v Rožu, Maschitz Franc iz Beljaka in rhonhauser Albert iz Št. Andraža v Dabodski dolini Prva dva sta Slovenca. Krištof Miha je bil rojen 1. 1930 v Vhliki vesi pri št. Jakobu v Rožu. Novo Uiašo Je pel 19. julija 1955 v Št. Jakobu v Rožu. Slavnostni pridigar mu je bil hodiški župnik Lovrenc Kašelj. — Mihor Maksimilijan se je rodil 1. 1930 v šmarni, v Rožu. Novo mašo je opravil 24. Julija 1955 v svojem rojstnem kraju. Pridigal mu je pliberški dekan in prošt Renart Trabesinger. Srebrno mašo v Škocjanu je opravil v nedeljo 3. julija tamošnji župnik č. g. J°zef Koglek V pripravah na srebrno uiaš.o je sodelovala vsa vas. Strelci so Pobirali za smodnik, pevci so pridno bodili na vaje, dekleta so pletle vence, hi otroci so se učili deklamacije. Na Častiti gospod novomašnik Zdravko Bahor preddan slovesnosti pa so pristopili še možje in fantje, ki so postavili mlaje, pritrdili napise in slavoloke in postavili oder za oltar. Zvečer pred srebrno mašo je preč. g. jubilant v spremstvu mil. g. prošta Benetka iz Tinj prišel pred cerkev, kjer so ga farani pozdravili in mu pripravili prisrčen sprejem, nakar so vsi navzoči med grmenjem salv odšli v cerkev, kjer je bil blagoslov, na-■to pa je sledila podoknica z ubranimi domačimi pesmimi. Naslednji dan je opravil preč. g. srebrnomašnik mašo na prostem. Iz goste megle se je naredil lep dan. Ves prostor pred župniščem in cerkvijo je bil poln. Po evangeliju je spregovoril mil. g. prošt Zechner iz Dobile vesi. V lepi in izklesani besedi je razložil, kaj je duhovnik za ljudi, kaj župnik za faro. Pevci pod vodstvom salezijanskega duhovnika dr. Cigana so lepo peli, poleg tega je pomagalo še ljudstvo ob spremljavi godbe iz Št. Vida. Po maši se je srebrnomašnik zahvalil vsem, ki so mu čestitali in zaključi svoj nagovor z željo, da bi se izpolnilo geslo, ki je napisano na spominskih podobicah: Upodobi naša srca po svojem Srcu. PRIMORSKE VESTI Nova maša v Nabrežini. V nedeljo 10. julija je doživela Nabrežina redko srečo nove maše svojega rojaka g. Viktorja Godniča, salezijanca. Nabrežine! so z okusno okinčano cerkvijo, z lepim petjem in obilno udeležbo izkazali čast svojemu rojaku. Naslednjo nedeljo je g. novomašnik imel slovesno sv. mašo v salezijanski cerkvi v Trstu. G. novomašnik namerava v misijone v Avstralijo in mi mu želimo obilo blagoslova na duhovniški poti, ki jo začenja. Sesljan. V prvi polovici julija nas je tiho zapustil s svojo družino g. Vilko Čekuta in se izselil v Kanado. Deset let je preživel na Primorskem in pustil za seboj globoke sadove svojega neumornega dela. Udejstvoval se je zlasti na kulturnem in dramatskem polju. Leta 1945 se je ustanovil najprej v Gorici in prvič vo dvajsetih letih kulturnega molka postavil na oder pomenljiva dela kakor Timmermansove Sv. Tri kralje, Finž-garjevega Divjega lovca, komedijo Voda, opereto Miklavž prihaja in druge Pozneje se je preselil na Tržaško in se tudi tam pridno udejstvoval na dramatskem polju. Poleg tega je kot arhitekt izdelal razne načrte za kapelice, cerkev na Pesku in druge. Njegova žena, gospa Milena, pa je pridno sodelovala pri tržaškem radiu in se udejstvovala tudi ,na odru. Njuno izgubo bodo tržaški Slovenci močno občutili. Častiti gospod Ivan Reščič umrl. Dne 27. julija je v 78 ‘letu svojega življenja zatisnil svoje trudne oči preč. g Ivan Reščič, po rodu Goričan. Dovršil je učiteljišče v Kopru in bil nameščen kot učitelj na bahjški planoti. V srcu pa je gojil vročo željo, da bi postal duhovnik. Privatno se je učil latinščine in jeseni 1902 vložil prošnjo na duhovsko semenišče v Gorici. L. 1906 je pel svojo prvo sv mašo. Služboval je najprej v Bovcu, dve leti pozneje ga je nadškof Sedej imenoval za ravnatelja in kateheta v zavodu za gluhoneme v orici. Leta 1925 je bil razrešen mesta ravnatelja, ostal pa je vse do leta 1948 kot katehet gluhonemih. Kot upokojenec je z veseljem in izredno požrtvovalnostjo oskrboval slovensko službo božjo v cerkvi sv. Ivana v Gorici. Bil je znan kot dober spovednik in njegova spovednica je bila vedno oblegana. — Skoraj 20 let je bil škofijski zastopnik Misijonske zveze in je na tem polju naredil veliko dobrega. Ko ni bilo več slovenskih frančiškanov je skozi desetletja vodil Tretji red sv. Frančiška. — Rajni gospod Reščič je bil mož molitve, izredne poj nižnosti in skromnosti, usmiljen do revežev in gostoljuben do vseh, ki so potrkali na njegova vrata. — Njegovega pogreba se je udeležilo veliko število slovenskih duhovnikov in naših ljudi. Zastopano je bilo tudi goriško županstvo in druge civilne oblasti, kar je dalo povod, da je župni upravitelj cerkve sv. Ignacija samovoljno prepovedal pevcem, da bi v cerkvi med pogrebno mašo slovensko peli. Ta postopek je globoko užalili vse goriške slovenske vernike, saj se niti v času fašizma ni kaj takega zgodilo v cerkvi. To ravnanje je bila res najbridkejša žalostinka na grob dobrega in do vseh pravičnega g. Reščiča. Novi župnik. Za župnika v cerkvi sv. Ignacija v Gorici je bil imenovan č. g. Angel Persig, doslej župnik v San Pier d’ Isonzo v Furlaniji. Novi župnik je doma iz Ločnika pri Gorici in je 7 let služboval kot vikar v goriški stolnici vse do leta 1950. Verniki župnije sv. Ignacija si želijo, da bi bil novi g. župnik ne samo goreč, temveč tudi krščansko pravičen, tako da bodo verniki obeh narodnosti imeli v njem nepristranskega skrbnika duš. Sv. Višarje v drugi polovici julija. Na Sv. Višarje letos ni bilo še večjih romanj. Ppihajaljo le manjše skupine avstrijskih, italijanskih in slovenskih romarjev ter posamezniki. 18. julija so prispeli na Višarje slovenski skavti iz Trsta, ki taborijo v Zajzeri pri Ovčji vasi. Vodil jih je č. g. Zupančič. Ganljivo je bilo, ko so v uniformah in z zastavo med sv. mašo stali ob oltarju in prejeli sv. zakramente. Od teh vrlih fantov si je Bog že čez teden dni utrgal eno dušo, štirinajstelatnega dijaka Ma-rijanišča Franka Stoparja. Ponesrečil se je na poti od Viša in še tisto noč umrl na prevozu v Trst za težkimi posledicami. Bil je sin edinec matere vdove. Njegovega pogreba se je udeležila ogromna množica ljudstva in skavtski vodja je v svojem poslovilnem govoru omenil dve največji Frankovi želji: umreti z Jezusom v srcu, kar se mu je tudi izpolnilo, ker je bil še isti dan v rani uri pri sv. obhajilu in rast in pro-cvit slovenske skavtske organizacije V soboto, 23. julija, so dospeli na Vi- Sela pri Ajdovcu v letošnjem majniku. V tej cerkvi se opravlja služba božja, odkar so komunistični partizani decembra 1942 Požgali župno cerkev. Sedanji župnik je č. g. Janez Kmet iz Sela pri Šumberku sarje romarji iz Opčin in iz župnije Sv. Jakoba v Trstu. Po večerni pobožnosti so na Višarskem hribu zanetili velik kres in ob njem navdušeno prepevali narodne in verske pesmi. Sv. Višarje so se tudi lepo pripravile, da dostojno sprejmejo celovškega škofa dr. Köstnerja, ki je prispel na Višarje dne 16. avgusta v spremstvu 8 koroških duhovnikov, da bi z njimi praznoval svoj ,,Kollegentag“, tridesetletnico mature. Primorski praznik na Koroškem. 518 Primorcev je v zadnjih dneh julija obiskalo prelepo Koroško in odneslo od tam neizbrisne spomine. Ustavili so se v Celovcu, obiskali Gospo Sveto, Vrbsko je-zero in druge zanimivosti pestre Koro-ske in se ustavili še v Šmihelu pod Peno, kjer je bil skupen praznik primorske •n koroške mladine. Sredi gozda pod vrhom Sv. Katarine je odmevala slovenska pesem in beseda v taki obliki, kakor menda niti prireditelji niso pričakovali, pilo je navzočih veliko koroških zborov ln mladinskih skupin, ki so se vrstili na ®dru^ pod smrekami. Nastopila sta tudi tržaška zbora iz skednja in Mačkovelj, nakar je Sledila trodejanka „Zvon“, ki 1° je pripravil šmihelski kaplan salezijanec č. g. Lojze Nemec Tako postaja Vez med Korošci in Primorci vedno re- snejša in skupna borba za obstanek nas krepi, da v tem boju ne omagamo. HRVATSKA Verski zakon je že odveč. Pred časom je bil izglasovan v Jugoslaviji zakon o verskih skupnostih, čigar razlaga pa povzroča oblastem že precej neprilik. Oblasti obdolžujejo cerkve, da si s silo jemljejo več pravic, kolt jih zakon dopušča. Tako je n. pr. na seji predsedstva glavnega odbora Socialistične zveze (Ljudske republiške fronte) za Bosno in Hercegovino poročal Uglješa Danilovid, da so se cerkvene proslave pomnožile in da cerkve izkoriščajo v politične namene, ker njeni funkcionarji včasih odkrito napadajo družbeni red in delajo iz cerkve politično tribuno. Muslimanski verski funkcionarji hočejo na vsak način doseči ustanovitev verskih šol, sklicujoč se na tisti člen zakona, ki pravi, da se pouk lahko vrši .tudi izven cerkvenih hramov. Toda zakon jasno pravi, da je cerkev ločena od države in da je šola stvar države ne pa cerkve in verskih organizacij. Dalije se pohujšuje isti mož nad dejstvom, da so bili celo primeri, ko so predstavniki cerkve silili ljudi k verskim obredom, kar da pomeni napad na svobodo vesti. I. Odnose med delom in, kapitalom urejajo v splošnem in v največ primerih kolektivne pogodbe. Poslužujeta se jih obe stranki ter jih nekateri že smatrajo kot nekaj stalnega, ki sicer morejo spremeniti gotova določila, a v bistvu ostanejo neizpremenjene. Za kapital1 je v večina primerih dvostransko pogodbeno razmerje najprimernejše, zato še najbolj trdno vztraja, da ne pride do sprememb, oziroma odvrača, kar bi k temu vodilo. Ali je sedanje urejevanje delovnih odnosov edini možni način, pot in sredstvo za rešitev problemov, ki nastajajo v odnosih med delom in kapitalom v sklopu sodobnega socialnega vprašanja? Pij XI. v Quadragesimo anno jasno pove, da obstoječe stanje ni nekaj dokončnega in more priti do sprememb. Priporoča, da se obstoječe pogodbeno stanje spremeni v družbeno. S tem ne obsoja obstoječega stanja, a ga ne smatra za nekaj dokončnega, zato nakazuje možnost spremembe. Kot je gospodarsko življenje podvrženo zakonu dinamike, stalnim spremembam, prav tako se morajo izpopolnjevati in, izboljšavati odnosi med delom in kapitalom. Obstoječe pogodbeno razmerje urejuje v glavnem problem mezd in plač, hoče zajamčiti minimalno mezdo in plačo ter stalnost dela. Toda delo mora nuditi človeku, ki dela nekaj več kot potrebuje za najnujnejše. Leon. XIII., ki se je odločno postavil v bran dela in privatne lastnine v Rerum novarum, v isti okrožnici z enako odločnostjo in jasnostjo pove, da mora tudi delovni AVGUST HORVAT človek imeti nekaj premoženja ter priporoča, da bi naj to premoženje bilo del tistega podjetja, ki mu delavec nudi svoje sile. Iz Leonovega nauka izhajajo posledice, kar je Pij XI. v Quadragesimo ann'o potrdil, da mora delavec postopoma dobiti v podjetju nekaj več kot plačo, postati več kot najemodajalec delovne sile. Kot človeku z enakimi življenjskimi pravicami kot jih ima pod-jetnik, mu pripada v podjetju mesto in položaj, ki ga bo dvignil iz stanja stalne podrejenosti na položaj soodločeval' ca, seveda v mejah njegovih lastnih zmožnosti in položaja, ter da ta možnost in sprememba ne bo kršila enakih pravic in možnosti podjetnika. II. S tem še ni rečeno, da sta Leon XIII-in Pij XI. zavzela odklonilno stališče napram privatni lastnini in kapitalu ali kapitalizmu. Kapitalizem še ni zlo p° svoji naravi (Pij XI. v Q. a.), če izpolnjuje socialne dolžnosti. Vedno je potreben, ker mora nekdo biti, ki zbira sredstva, jih vloži v produktivno aktivnost in se trudi za gospodarski napredek. Toda, „kjer kapitalizem sloni na napačnih osnovah in si je podvrgel neomejeno pravico nad lastnino, brez vsake podrejenosti za skupno dobro, ga j® Cerkev obsodila kot nasprotnega naravnemu zakonu.“ (Pij XII. v radijskem govoru 1. 9. 1944). Isti papež ob drugi priliki v govoru ženam nadaljuje: „More žena upati na resnično dobro v redu, kjer prevladuje kapitalizem? Ne potrebujete njega opisovanja in gospodarskih *®r socialnih posledic, ki jih povzroča. Poznate njegove značilnosti jn prenaša-*•6 njegova bremena: prekomerna koncentracija prebivalstva v mestih, nara-Čanje predvsem obrtnikov in še bolj delavcev, vznemirjajoče naraščanje brezposelnosti.“ (V govoru katoliškim &nam 21. 1. 1945.) III. Pij XII. se je najbolj konkretno iz-razil o kapitalizmu, a istočasno zavrgel Nacionalizacijo in socializacijo produktivnih sredstev, kot sredstvo za rešitev Problema, ter postavil nasproti načelo pohodne stanovsko urejene družbe, (V Pi®tou predsedniku francoskih . socialnih ^dnov Charlesu Flouyu v juliju 1947.) panika razredno borbo in rešitev pro-Piema na načelih razredne borbe. Je za '■Premagan j e razrednega boja potom organske soureditve delodajalcev in delav-°CV- Razredni boj namreč ne more biti Nikoli smoter katoliške socialne etike, katoliška Cerkev se je vedno zavedala dolžnosti napram vsem stanovom in slojem“ (pij XII. avstrijskemu katoliške-‘Pu shodu na Dunaju 14. 9. 1952.) Organska soureditev ali sodelovanje delavci in delodajalci se mora za-ceti v podjetju. Pij XII. v svojih govo-r*h to večkrat ponavlja. V podjetju se gorata zbližati delavec in podjetnik. Ne daje nobenih konkretnih norm, najti jih Klorata delavec in podjetnik sama v ,aci resnične krščanske ljubezni in krčanske socialne etike. Prj tem je važno načelo, da morata Medsebojne odnose v podjetju urejevati delavec in podjetnik sama. Pij XII. oporja na nevarnost prenosa gospodarske avtoritete odgovornih oseb v podjetju na anonimne skupine, ko pravi, da „obstoja Podobna nevarnost, če mezdni delavci določene industrije zahtevajo pravico soudeležbe pri gospodarskem vodstvu Podjetja in potem izvršujejo direktno indirektno po organizacijah, ki so v°den'e po osebah izven podjetja.“ (Ude- ležencem mednarodnega kongresa socialnih študijev in. mednarodne krščanske socialne unije 3. 6. 1950.) • Dopušča in priporoča se sodelovanje delavcev v upravi in vodstvu podjetja, toda le po delavcih, ki so v podjetju zaposleni in ne po sindikalnih organizacijah in političnih strankah, ki jih je imel papež v mislih. Zato moramo razlikovati sodelovanje delavcev in sindikalnih ter političnih organizacij v vodstvu podjetja. To še posebej, ker se tako rado dogaja, da se sindikalne in politične organizacije enostavno istovetijo z delavci in njihovimi interesi. Realnost dokazuje, da so ti interesi mnogokrat različni i;n v marsičem nasprotni. Čim so delavci po svojih predstavnikih soudeleženi v vodstvu in, upravi podjetja, nimajo povsem enake pravice in dolžnosti kot jo ima lastnik podjetja. S sodelovanjem delavcev v vodstvu in upravi podjetja načelo privatne lastnine in dolžnosti, ki izhajajo iz nje ni nič prizadeto. Dobilo je še izrazitejši pomen' in konkretnejše, bližje področje in možnost izvajanja dolžnosti. „Lastnik proizvajalnih sredstev, naj si bo individualni lastnik, delavska zveza ali zadruga, mora vedno v mejah javnega gospodarskega prava obdržati kontrolo lastnih gospodarskih odločitev.“ (Pij XII. v govoru predstavnikom mednarodne zveze katoliških delojemalcev v maju 1949.) Pravica delavcev do sodelovanja v vodstvu in upravi podjetja ne izhaja iz socialne funkcije privatne lastnine, temveč iz socialnih dolžnosti gospodarskega subjekta. Zato ni naravna pravica, ampak izhaja iz dolžnosti podjetnika in končno tudi delavca, da iščeta popolnejših načinov in oblik sodelovanja za utrjevanje socialnega miru, reda in pravice. Pij XII. pravi, da „se je radi tega katoliški socialni nauk poleg drugega tako zavestno zavzel za pravico posameznika do osebne lastnine. Tu leže globlji vzroki, zakaj, so pa- peži socialnih okrožnic in mi sami odklonili, da bi se izvajala pravica delavca do solastništva obratnega kapitala in do iz tega izhajajoče pravice do soodločanja direktno ali indirektno iz narave delavske pogodbe. Bilo je potrebno zavzeti odklonilno stališče radi preprečitve večjih problemov. Pravica posameznika in družine do lastnine je neposredna posledica osebnosti, pravica osebnega dostojanstva, seveda pravica, ki je vezana s socialnimi dolžnostmi, ni pa to le socialna funkcija.“ (V radijskem govoru udeležencem avstrijskega katoliškega shoda na Dunaju 14. septembra 1952.) IV. Sodelovanje in soudeležba pri vodstvu in upravi podjetja mora biti uspešna, če obstoja sodelovanje med delojemalci in delodajalci tudi izven podjetja, to je na širši, stanovski osnovi. Modri Pij XI., kakor ga imenuje sedaj vladajoči papež, uči, da „na to morajo predvsem gledati, na to meriti države in vsi dobri državljani, da bo prenehala borba nasprotnih si razredov in da se bo pobudilo in pospešilo vzajemno sodelovanje stanov.“ Socialna politika se mora torej truditi, da obnovi „stanove“. Sedanji položaj človeške družbe je namreč nasilen in zato nestalen in majav, kar se opira na razrede, ki imajo različne težnje, si med seboj nasprotujejo in so radi tega nagnjeni k sovraštvu in borbam. Človeško delo, kakor je naš prednik v svoji okrožnici pojasnil, ni navadno blago, temveč je treba v njem upoštevati delavčevo človeško dostojanstvo in se zato ne sme kupovati in prdajati kakor blago. Vendar dandanes v dejanskih razmerah najemanje in oddajanje dela na takozvanem „delovnem trgu“ deli ljudi v dve stranki kakor dve četi. Radi nasprotja med njima je delov' ni trg podoben bojišču, kjer se ti četi hudo borita med seboj. Vsak razume, da je treba to velik0 zlo, ki tira človeško družbo v pogubOi čim najhitrejše odpraviti. A popolno ozdravljenje bo le tedaj mogoče, ko ss bo odpravilo tisto medse-bojno nasprotje in se bodo ustanovili dobro urejeni udje socialnega telesa, nareč „korporacije“, katerim ljudje ne bodo pripadali P° funkciji, ki jo imajo na delovnem trg11' ampak po raznih socialnih opravi-lih, ki jih posamezniki izvršujejo. Kakor namreč tisti, ki blizu skupaj stanujejo po naravnem nagonu ustaner ve občino, tako je naravno, da tisti, ki izvršu-jejo isto obrt ali imajo isti poklic bodisi gospodarski ali drugačen — usta' nove nekakšno „korporacijo“. Ker je red, kakor sijajno razlaga sv. Tomaž, enota izhajajoča iz primer* nega razpoloženja več delov, zato zahteva pravi in pristni sod' alni red, da se raznj udje v družbi zvežej0 med seboj z neko trdno vezjo. Takšna združevalna moč je v tisti skupnosti, ko tisti, ki delo najemajo i® tisti, ki ga dajejo v najem, kot člani iste korporacije s skupnim trudom proizva* jajo dobrine ali upravljajo posle, je pa tudi v tisti skupni blaginji, k° morajo vse korporacije, vsaka po svoj6 složno zanjo sodelovati. To edinstvo bo tem močnejše !® uspešnejše, čim zvesteje bodo posameZ' niki in korporacije vršili svoj poklic i® se skušali v njem odlikovati. Iz tega je lahko povzeti, da imaj6 v takih korporacijah prvenstvo pred' vsem skupne stvari. Med temi je najprva le-ta, čim naj' bolj pospeševati sodelovanje vseh 29 skupno blaginjo države. O stvareh pa, ki se posebej tičejo gospodarjev ali delavcev, njih posebnih K°risti ali nekoristi, potrebne posebne 8krbi ali zaščite, bodo lahko oboji vsak Posebej obravnavali ali, če bo treba, *klepaii « (Quadragesimo anno od tč. 81 -85.) . Sodelovanj,? delojemalcev in deloda-■)alcev v podjetju naj bi postavilo prvi .n trdni temelj svobodni stanovsko ure-družbi. Dosedaj še ni nihče bolj lasno nakazal poti, ki naj vodi k praženemu socialnemu redu, kot Pij XI. V. Da more _ priti do tesnejšega sodelovanja in soudeležbe delavcev v vodstvu Podjetij, morata obe stranki spremeniti Usedanje mišljenje, vedenje in s tem adsebojne odnose ter odnose do podrtja samega. Delodajalec mora izvr-8evati socialne dolžnosti, imeti več so-Žalnega čuta. Delavec se mora odpovedati revolucionarnim težnjam, raz" tednemu pojmovanju družbe, si pripojiti več gospodarskega čuta in zna-v*ia. Odpovedati se mora kolektivističnim ezr-jam, priznati privatno lastnino kot ePega izmed temeljev boljše in pra-Žčp.ejše družbe, ki je obenem tudi iz-°diščna točka vseh reform. „Torej ne uničiti, ne odpraviti, am-P^k pospeševati privatno lastnino, ki je Oiinova, temelj družinske stalnosti, jo Pospeševati kot sad vestnega prizade" pja delavca in delavke na način, da Pride do postopnega zmanjšanja mase Pomirnih in drznih ljudi, ki se radi “uPa in slepih nagonov pustijo voditi, Rajati od vsakega vetra in, vabljivih °ktrin in agitatorjev brez vsake mo-Pale. Ne razpršiti privatni kapital, am-,>ak pospeševati njega previdno nadzorno, kot sredstvo in pomoč za dosego in l'azširite,v resničnega tvarnega dobre-?a vsega ljudstva. Ne uničiti, niti dati z ki j učne prednosti industriji, temveč ppvševati nje harmonično koordinato z obrtjo in poljedelstvom, ki zalaga navodno pro zvodnjo z množenstvenimi eeyienertfe Samotno sonce hodi tiho vzdolž po njivi. In kmalu bodo hribi onstran - temnosivi. Bo zadnji voz do vrha poln za pot v večer. Nad strehami odteka luč. Nikjer ne bije. Le gozd šumi. Iz ločnih bilk temina klije, iz mesca teče k po ju bel, tenak izvir. Potem je noč, ki nosi k smrekam šelestenje, trepet gladin in sen in daljno žuborenje. Nekdo je hrepenenje skril r.a dnu globin. Vladimir Kos sadovi zemlje. Ne imeti in se posluževati tehničnega napredka izključno radi večjega dobička, ampak s sadovi, ki iz bsga izhajajo pomagati za izboljšanje osebnega položaja delavca, za omilje-nje utrujenosti pri delu, za utrditev delavčeve navezanosti na družino, na dom in na delo od katerega živi. Ne se sprijazniti in dovoliti, da postane življenje poedincev odvisno od samovoljnosti države, ampak rajši poskrbeti, da država, ki ima dolžnost skrbeti za skupno dobro, z ustanovami socialnega zavarovanja in skrbstva pomaga in stori vse, kar potrebujejo delavska združenja pri njih prizadevanjih, posebej še družinske očete in matere, ki jamčijo sebi in svojim življenje s svojim delom.“ (Pij XII. 13. 6. 1943 v govoru 25.000 delavcem o sodelovanju med razredi in miru na sv-tj.) Tudi država in tehnični napredek morata služiti in pomagati človeku v njegovi borbi za vsakdanji kruh, omilje-vati nasprotstva in težave ter pospeševati skupno dobro. ARENTINA Ob .naj lepšem spomladanskem vremenu so 28. avgusta poromali slovenski rojaki iz Vel. Buenos Airesa v svetišče lurške Matere božje v Lourdesu. To romanje se je včasih vršilo četrto nedeljo v maju. Ker pa romajo dva tedna preje Slovenci v Lujan, se je lani prenesla ta verska pobožnost na konec avgusta, da se da tako povdarka novemu liturgičnemu prazniku Marijinega brezmadežnega Srca, ki ga Cerkev praznuje 22. avgusta. Prišlo je blizu tisoč rojakov, ki so najprej v procesiji okoli bodoče bazilike izrazili svojo vdanost do nebeške Matere Nato je imel preč. g. Janez Markič, župniki iz Pontevedre, slavnostni govor. On je tudi vodil ljudsko petje z njemu znano spretnostjo. Ker je bilo v cerkvi tudi precej argentinskih vernikov, je zanje spregovoril nekaj misli preč. g. Jože Jurak. Radi istih vernikov sta bili na sporedu tudi" dive argentinski pesmi. Če bi se kristjani raznih narodnosti tudi zunaj svetišča tako bratsko razumeli in medsebojno prenašali, bi bilo gotovo na svetu mnogo lepše, kot je sedaj. Po obeh pridigah je direktor slovenskih dušnih pastirjev preč. g. Anton Orehar opravil večerno sv. mašo, kateri so sledile litanije Matere božje in blagoslov z Najsvetejšim. Prvo obletnico dušnega pastirstva v Mendozi je slavil začetkom meseca septembra naš dušni pastir preč.' g. Jože Horn in z njim so izrekli Bogu zahvalo slovenski rojaki v Mendozi. Leto dni dela v dušnem pastirstvu ni sicer dolga doba, toda dozorevajoči sad, ki ga ob" obletnici neutrudnega dela prečastitega gospoda žanjemo, je stoteren. Zaživele so naše verske in mladinske organizacije Naše otroke redno obiskuje po naseljih in jih poučuje v krščanskem nauku. Z zanimanjem sledi delu slovenskega društva in nikdar ne odreče nasveta za prospeh in dobro organizacije. A to so le dela, ki jih mi vidimo in smo njih dobrot deležni. Toda neprecenljiva sp njegova dela, ki jih mi ne vidimo: naš dušni pastir je, ki vse svoje žrtve polaga pred Stvarnika: za naše duše. Zavedamo se, da je naša hvaležnost skromna in neznatna spričo bremen, ki mu jih nalagamo. Zato prosimo Boga, naj obilo poplača žrtve, ki jih za nas Njemu daruje. — Hvaležni Slovenci iz Mendoze. HOLANDSKA Pevsko društvo „Zvon“ je šlo letos na izlet v Ahrtal v Nemčijo. Je to, poleg Moselle, najlepši kraj nemških vinj skih goric. Ob sedmih je odbrzel naš moderno urejeni avtobus preko Achna proti Diirenu, kjer smo v predmestju Birkendorf peli slovenske pesmi pri nemški farni maši. Po sv. maši smo se v lepem pomladnem jutru vozili proti našemu cilju: vinskim goricam. Okolica je postajala vedno bolj „naša“. Ko smo začeli zavijati med zelene gričke, izpod katerih so prijazno žuboreli srebrni potočki, je naše srce vriskalo in grla so pela: ..En hribček bom kupil...“ Pesem je sledila pesmi in se zgubljala v šumečih gozdovih. Postajala je vedno otož-nejša, naše misli so se zlile končno v en sam vzdih: „Oj, fle šumi goži zeleni, senčni gozd na tujih tleh...“ Kmalu smo se ustavili pred prijazno gostilnico: „Pri pisani kravi“, kjer smo si privezali naše želodce. Po kranjski ali štajerski navadi (bili smo večinoma Štajerci) pa smo šli v bližnjo vinsko klet privezat še „dušo“. V hladni kleti, ob dobri kapljici arentalčana pa je prešla naša melanholija in postali smo spet korajžni Štajerci. Pod oboki obširne kleti je odmevala naša pesem Nemcem v brk, kakor da se hoče maščevati za vse tiste dni, ko je morala tudi pri nas, maj nemško okupacijo, prenehati. Na- zadnje smo zapeli še našo: „Hej Slovenci!“ Okrepčani na tölesu in „duši“ smo se s steklenicami božje kapljice pod Pazduho vrnili v avtobus, ki nas je zapeljal po dobri uri v Rensko dolino. Veliki „parobrod“ nas je prepeljal, z avtobusom skupaj, na drugo stran Rena. Ustavili smo se za par ur v Königs-Vintru. Ogledali smo si bližnje razvaline gradu, pomalicali, se odpočili in nato odbrzeli proti Adenauerjev! prestolnici — Bonnu. Tam se nismo nič Ustavili, ampak smo brzeli dalje proti „Kelmorajnu“, kamor so pred stoletji romali naši predniki peš iz Slovenije. Stolnica je bila med vojno delno poškodovana Obnovitvena dela še niso končana. Pred kipom Marije — Zdravje bolnikov —- smo zmolili za Slovence v domovini in nas vse v tujini nekaj molitev, ki smo jih zaključili z Marijinimi Pesmimi: akordi slovenske pesmi so se Zaletavali v starodavne oboke stolnice in iskali izhoda v že novih oknih in vitro j ih obnovljenega dela te prelepe gotske umetnosti. Vse to se nam je zdelo 'Uko podobno naši zgodovini in usodi: slovenski romarji nekdaj in sedaj. Ko Smo prišli iz cerkve, je večerno sonce že 'dečilo nad sto metrov visoke zvonike, tudi nas je vabilo na odhod. Čakalo nas ■16 še nad sto kilometrov poti. Bili smo Ze pošteno utrujeni. Pesem je postajala yedno bolj trudna, dokVr ni zaspala na Ze rosnih kö nskih poljih. Na meji smo °pravili še nekaj formalnosti in naš v°znik nas je začel kmalu odlagati na Uaših domovih. Žalna komemoracija za vse žrtve druge svetovne vojne, posebno spomin Umora 11.000 mož in fantov slovenske Uarodne vojske je bila v nedeljo 26. ju-uija v Heeilerheide. Ob pol petih smo Se zbrali Slovenci v župni cerkvi, kjer yuio imeli pete litanije Srca Jezusovega. litanijah je „Zvon“ zapel Petelino-T°: „Glej, kako umira pravični“ in nato je,naš dušni pastir zmolil molitve za 1'ujne. Takoj nato smo se zbrali v žup-Urjski dvorani, kjer smo imeli žalno spominsko akademijo, ki je bila razde-lena v dva dela. V prvem delu so bile ^Pletene, med nalašč za to prirejen {®kst, slovenske pesmi iz ciklusa „Ne-0 žari“ Oj Doberdob, Tiha luna, Goz- Kape a v begunskem taborišču Bagnoli pri Neaplju v Italiji, kjer je stotine in stotine slovenskih rojakov molilo pred svojim odhodom v prekooceanske dežele dič je že zelen. V ozadju pa je visela kulisa Bleda in njene okolice. V drugi del so pa pevci vpletali med1 tekst še: Kaj ti je deklica, Vigred se povrne, nekaj kitic še iz ciklusa „Nebo žari“ in končno še „Glej, kako umira pravični“. Oder je bil spremenjen v samotno pokopališče v gozdu, kamor so prihajale na obisk žive sence deklet in mater,-Nad grobovi pa je čul angel. Ob grobeh pa je visela slovenska zastava s trnjevo krono okronana in s pušeljcem krvavih nageljnov v podnožju. Tako smo se tudi mi izseljenci spomnili onih, ki so padli za lepšo bodočnost naše domovine. Romanje slovenskih izseljencev v Limburgu na Nizozemskem je bilo/ kakor vsako leto, na drugo nedeljo v' juliju (10. VII.), Ob devetih so se že zhi- rali Slovenci pri Mariji Pomagaj. Ob pol desetih smo imeti peto sv. mašo s pridigo. Ob oltarju so stali, v svojih uniformah s štirimi društvenimi zastavami, za častno stražo slovenski rudarji: predsedniki društev sv. Barbare in zastavonoše. Po sv. maši smo šli k sliki naše Marije Pamagaj, kjer smo zapeli lavretanske litanije. Nato je bil blagoslov z Najsvetejšim. Zapeli smo še poslovilno pesem „Marija skoz’ življenje“ in obiskali na samostanskem pokopališču grob našega patra Teotima. Tu so pevci zapeli ono žalostno, pa tako lepo pesem, ki nam vedno orosi oko: Vigred se povrne. Za našega „prijatl’la“ in za vse mntve Slovence v tujini in domovini smo zmolilii še nekaj očenašev in končno šli v samostansko dvorano, kjer smo se poslovili od našega gospoda Nandeta Babnika, ki pa na slovo ni prišel, ker je bil bolan. Njega je predstavljal prazen stol. iPri Mariji smo se spoznali, pri Mariji smo se poslovili. Dne 21. julija je praznoval naš rojak Johan Žohar 25-letnico dela v rudniku. Zjutraj je bila v farni cerkvi v Hoensbroek-Station kolonie zahvalna sv. maša. Nato je šel jubilant v rudnik Oronje Nasau III., kjer je dobili spominsko diplomo, znak, uro in 170 god inar-jev (1.500 $). V soboto so se zbrali pri njemu Slovenci. Slovenska pesem je ob spremljava haimonike odmevala še dolgo v noč po holandski zemlji. NEMČIJA Ideja kongresov Kristusa Kralja živi naprej. Vsi se še spominjamo veličastnega 6. mednarodnega kongresa Kristusa Kialja v Ljubljani julija meseca 1939. Pobudo za te kongrese je dal sedaj že pokojni prelat Janez Kalan. Zdelo se je, da je z njegovo smrtjo ta lepa zamisel propadla za zmeraj. Pa se zdi. da je bila Bogu prelatova ideja všeč. Kajti kongresi Kristusa Kralja se bodo še vršili. Letos od 3. do 7 avgusta 1955 se je vršilo v mestecu Leutersdorf am Rhein (južno do Bonna) mednarodno študijsko zborovanje Kristusa Kralja, ki naj bi pripravilo vse potrebno za 8. med'n rodni kongres. Pokrovitelj teh študij -k:h dri je bil škof iz mesta Trier. Na programu je bilo videti tudi s iko pokojnega prelata Janeza Kalana. Vodilna misel zborovanja je bila: Laični apostolat privravlja pot kraljestvu Kristusa Kralja. Predavatelji so prišli iz Belgije, Holandske, Anglije, Avstrije, Nemčije, Francije, Italije in Združenih diržav Sev. Amerike. Študijskih dni se je od Slovencev udeležil preč. g. Nande Babnik. Kongres Kristusu Kralja bo drugo leto. V poštev prihajata dve mesti: aili Louvain (Löwen) v Belgiji ali Nijmegn na Holandskem. ZDRUŽENE DRŽAVE Smrtno se je ponesrečil rev. Franc Missia, profesor cerkvene glasbe v bogoslovnem semenišču St. Paul, Minnesota. Bil je rodom iz Štajerske (Slatina-Radenci) in nečak 'ljubljanskega škofa in kasnejšega goriškega nadškofa ter kardinala Jakoba Missia. Kot mlad študent je prišel začetkom tega stoletja v Sev. Ameriko, nadaljeval študije v St. Paulu in tam tudi stopil v bogoslovje ter postal duhovnik. Rajni Missia je bil odličen zborovodja Bil je izrazit har-monizator in prirejevalec skladb za moški zbor, ki ga je imel v semenišču takega, da je č.oveku srce poskakovalo od glasbenega užitka, kadar ga je slišal. S svojim doslednim glasbenim poukom je v semenišču vzgojil dve generaciji visoko nadpovprečnih duhovnikov-pevcev. Missijeva je tudi zasluga, da so po navodilih papeža Pija X. izginile s korov šentpavelske nadškofije vse skladbe in melodije, ki jih je poplava svetne operne in operetne muzike odložila tam. V tem pogledu je bil zelo strog, in imel je prav. Tudi je pokojni Missia pripravljal za ljudsko petje v nadškofiji zbirko pesmi, med katere je uvrstil tudi mnogo naših lepih slovenskih napevov, za katere je bil izredno navdušen. Poleg svoje po-kticne delavnosti pri muzikalni izobrazbi duhovnikov pa je imel rajni Missia posebno veselje s svetnim mešanim zborom kakih 60 pevcev in pevk, ki ga je sam ustanovil z namenom, da bi z njim prirejal liturgične koncerte izven cerkve in na ta način širil smiseil za plemenito cerkveno glasbo med širokimi plastmi posluša stva. Spisal E. William, ilustriral Hotimir Gorazd DRI OLTARJU Zvon v stolpu cerkve sv. Marije na misijonski postaji je pravkar povabil k sv. maši. Ob nedeljah je njegov glas zabrnel vedno pol ure pred službo božjo. Anica Scott je to vedela, zato je nevoljno pogledala in a zapestno uro, ki je ležala na omarici poleg banje v kapelici, kot da bi hotela vedeti, kdo ima prav: njena ura ali zvon v cerkvi. Pa je morala priznati, da sta bila tako zvon kot njena ura v popolnem soglasju in da je bila ona tista, ki se je kot že tolikokrat zakasnila. „Presneta zadeva,“ je mrmrala pri sebi, „spet bom ostala brez zajtrka, vsaj dostojnega zajtrka. Kakšen požirek kave bom še utegnila spraviti vase.“ Pograbila je nogavice ki so bile nylonaste in jih dvignila proti luči. Bile so brez vsake razpore in praženo temne barve. Počasi in zelo skrbno si jih je Potegnila na noge. Glavo je imela ovito v brisačo kot nosijo mohamedanci turban na glavi. Pa ni ravno na to položila pozornosti, ko se je pogledala v ogledalo. Vso svojo pažnjo je osredotočila na svoj obraz. Na prvi pogled se ni dosti spremenila °d leta osorej, ko je prišla na Kitajsko. Seveda, že dejstivo, da je bila za eno leto starejša, je vplivalo na njen obraz. Poleg tega suhi zrak, kjer je ležala misijonska postaja, za njeno polit ni bil ravno primeren. Položila si je precejšnjo niero nivea kreme na obraz in jo razmazala po obeh licih. Njen obraz je imel obliko trikotnika. Tak obraz nekateri označujejo kot ••srčasta oblika'! Njena koža je bila nežna in oči zelo primerno postavljene v sestav obraza. Vedela je dobro, da so bile njene ustnice preveč dolge, da bi jih smela imenovati lepe; toda želja, da bi veljala za lepo, jo je minila že eno leto potem, ko je zapustila šolske prostore. Nato si je snela brisačo, si otresla lase in jih energično uredila z glavnikom. Potem je stopila nekaj korakov nazaj in skušala ugotoviti, če je svojo toaleto dobro izvedla. ,,Bo kar nekam šlo,“ je prikimala proti ogledalu. Ko si je nadela gornjo obleko, kjer so se zlate črte prepletale na zeleni podlagi, je bila že kar zadovoljna s samo seboj. Morda je bila zelena barva za tisti čas še malo preuranjena, toda koledar je že oznanjal spomlad. Na obleko si je položila plašč svetle sive barve, na noge pa čevlje z visokimi petami V kitajskih misijonih je bilo tako malo prilike, da bi se z njimi razkazovala! Ko si je zapela zlate uhane in si pritrdila zapestno uro okrog roke, je bila gotova. Danes se ji je mudilo, zato ni utegnila poslati poljuba mladeniču črnih oči, ki jo je vedno z nasmehom na ustnih gledal iz srebrno obrobljene slike nad omarico v kopalnici. Beryl Sigman je v obednici pravkar končavala svoj zajtrk. Bežno je pogledala na uro in dejala: „Boš morala hitro pospraviti svojo kavo, če nočeš, da te ozmerja zakristan. Do zamudnikov je neizprosen.“ „Uh, ta John! Bolj papeški je kot sam papež,“ je hitela Anica Scott, ko je žvečila v ustih rezino praženega kruha. Da bi ga jedla s čajnim maslom, ni bilo več časa. Beryl ji je nalila kavo in ko ji je ponudila skodelico, je začutila, da iz Anice izhaja nenavaden vonj. „Aha, si se poškropila s kolonsko vodo? Sem mislila da je nimaš več. In zakaj ravno danes?“ je poredno vprašala Beryl ter pri tem mršila obrvi. Anici je postalo nerodno. Rdečica ji je butnila v obraz. „Imam občutek, da je že pomlad v deželi, pa sem se malo bolje napravila.“ „Se vidi. Še več! Se vonja. Novi duhovnik ima zate neko pošebno privlačnost, Pa duhovnik tega ne potrebuje. Bogu je posvečen in, zato je tvoje razkazovanje nepotrebno.“ Anica je zakričala, medtem ko je jezno položila z vso silo skodelico na mizo. „Bepyl!“ „Saj vem, dla ne bi smela tako govoriti. Toda to na stvari nič ne spremeni. Oče 0’Shea je privlačen, zlasti njegove oči so čudovite.“ „Za božjo voljo, Beryl, ne smeš tako govoriti!“ „Le zakaj ne bi smela? Saj čutiš ti isto kot jaz. In saj s tem ne rečem nič zoper njega. On je dober duhovnik; drugače danes ne bi bil med nami. Če je simpatičen je pač tako. Sicer pa on nima zato nobene krivde.“ Anica je posrebala ostanek kave in nato kta obe zapustili obednico. Beryl je imela navado iti z njo k sv. maši. Bili sta edini beli ženski na misijonski postaji, ki sta hodili v cerkev. Ta okoliščina ju je zelo družila Navadno sta si med potjo zaupali marsikatero novost, ki še ni prišla v javnost. Njun pogovor je bil živahen in skoro vedno v šaljivem tonu. Danes je bilo drugače. Anica se je zdela še vedno zmedena od Berylinih trditev. Zato se je neprestano p o vračala k istemu predmetu. „Glej, Beryl, oče 0’Shea je duhovnik. Ti veš, kaj to za mene pomeni. Ne mislim nanj kot človeka. Ne morem. Spravila si me v zadrego. Ne vem sicer, zakaj sem se danes tako slovesno oblekla. toda gotovo nisem tega storila zaradi misijonarja. Nanj nisem mislila. Bržkone je prihod pomladi tako vplival name.“ ,JPa naj bo po tvoje,“ se je namuz- nila Beryl. „Pa saj to ni nič hudega. Tudi jaz sem se danes bolje oblekla, čeprav ti tega nisi opazila Pa mi še na misel ni prišlo, da bi izdala svojega Davida.“ Nedeljsko jutro je bilo polno sonca. Na pobočju gora so se bleščale rahle meglice in ,na sinjem nebu so se prepe-Ijavali beli oblački. Ob poti proti cerkvi so mimoidoče pozdravljale cvetlice bele in rumene barve, ki so se čudlovito uglašale z rožnatimi cveti žafrana, ki ga je gojil John Wong v vrtu pred cerkvijo. „Beryl!“ je zaklicala Anica. „Reci, kar hočeš, v resnici je pomlad!“ Beryl se je ustavila, kot da bi jo nekdo začaral. Nato se je zasmejala. „Gotovo! le kako, da tega do sedaj nisi opazila ?“ Glavna cesta je bila polna ljudi, ki so prihajali iz sedmih vasi: mladi in stari, moški in ženske, cela reka otrok. Obrazi so izžarevali veselje. V ozračju je ležal občutek, da se bo zgodilo nekaj velikega. Možje in žene so se slavnostno oblekli. Njih korak je bil dostojanstven. Zavedali so se, da je danes nedelja njim namenjena. S treh Strani so prihajali: z juga in severa vzdolž ceste in z zapada, potem ko so prekoračili most. Tri črte, ki so se spajale pred misijonsko postajo in se družile v eno samo, katere cilj je bila cerkev Beryl in Anica sta se znašli sredi množice Kitajcev, Ljudstvo jih je spoštljivo pozdravljalo in pozdravu je bil pridružen širok nasmeh. Radi so se jima umikali, da sta šli naprej. John Woing je stal na cerkvenem pragu. Ko sta prišli do njega, se jima je slovesno priklonil in jih nato spremil do klopi. Iz zakristije je prišel ministrant, oblečen v črno sotano in bel roket preko nje. Prižgal je sveče na oltarju in se nato vrnil na kraj, od koder je prišel. Srebrni zvon, ki je bil nekdaj last taoističnega samostana, se je znova oglasil. Njegov glas je oznanil, da se bo sv. maša pričela. ☆ V zakristiji se je Jijn Carmody počasi napravljal. Pravkar si je dolgo in ohlapno albo uredil z belim pasom. Po- 1Qžil si je manipel na levo roko in štolo okrog vratu, nato pa še mašni plašč. Bil je nared. Pogledal je na križ, ki je visel pritrjen na trodelni omari, v kateri je bilo hranjeno cerkveno perilo. „Storil bom vse, kar je v moji moči, oa bodo ljudje globoko občutili vzvišenost svete daritve. Daroval bom sv. •našo dostojanstveno, s’ovesno in spoštljivo, kot ta sveti obred zasluži, Saj vem, da sem glumec, toda če že ne mo-rem priklicati Boga na oltar, bom vsaj vse storil, da vzbudim v navzočih hrepenenje po Bogu in jim Bog' radi njih razpoloženja podeli za zveličanje oo-hrebne milosti,“ je govoril sam zase. Carmody je vedel, da ne dela prav, oa strašno greši, ko posnema svete °brede, da vara ljudi, ki so se z duša-hn polnimi zaupanja in vere zbrali okrog njega. Toda prav ta lakota po duhovni hrani, zlasti pa duhovna revščina, ki jo In prejšnji večer doživel v spovednici, sta ga do kraja pretresli. Carmody je nnkrat za vselej nehal biti brezverec, spoznal je moč zakramentov in ni dvo-hiil več v njih učinkovitost. „ „Ti ljudje me imajo za božjega slu-zabnika. Hočem jim to tudi biti. Bog Pa, ki vidi ,r.jih dobro voljo, naj jim s svojo levico podeli milosti, ki jih njegova desnica po meni ne more deliti, ker sem jjač le navaden človek.“ Tako 1® Carmody molil v srcu. Kljub temu, 'ta se je zavedal svojega napačneg i ravnanja, je bil neverjetno miren. Misel, da ne išče samega sebe in da noče sramotiti Boga, temveč samo ljudem Pomagati na poiti do Boga, ga je napolnjevala s spokojnostjo. „Pripravljen sem!“ si je dejal, ko ®e je priklonil križu in zagrabil kelih, ha odide k oltarju. Zadnjo noč je izvršil naravnost ne-verje!bne stvari Predelal je sveto mašo od začetka do konca ih si izpisal vsa količkaj za spomin kočljiva mesta tel' -Ph položil v mašno lyijigo, da bi takoj Popravil, če bi bilo kaj narobe. Ker je ]hiel po naravi dar za posnemanje in •fšranje, je bil prepričan, da v obredih P® bo naredil večje napake. Latinščina Phi je delala najmanj preglavic saj jo je študiral skozi osem let; kar pa je bilo znati drugega o sv. maši, je vedel od patra Jožefa McCarthyja, duhovnika jezuitske družbe. Pater McCarthy je bil mož rdečega obraza in strogih oči, pa pošten in pravičen kot zlepa ne kdo drugi. Učil ga je v šesti šoli. Tisto leto je organiziral tečaj za globlje poznavanje sv. maše, še se je spominjal njegovih besedi: „Mnogo je katoličanov,“ tako je grmel pater, ,,ki nimajo najmanjšega pojma o sv. maši, vedo pa izvrstno, kaj se dogaja na športnih igriščih. Uporabljamo besedo „maša“, pa to ni res; maša je daritev božjega Sina nebeškemu očetu. Beseda maša prihaja od „misa“ in vsebuje nekaj, kar se je zaključilo in izvršilo. Daritev pa se ne konča nikdar do kraja, kajti daritev je zakon življenja.“ Oba ministranta, eden pri enajstih in drugi pri dvanajstih letih sta značilno pogledala očeta 0‘Shea, ko je odbrnel zadnji glas zvona. Carmody je razumel. Treba je bilo začeti obred, do katerega ni imel pravice, a ga je navdajal s svetim spoštovanjem. Kolena so se mu tresla, ko je stopal po stopnicah k oltarju Razprostrl je korpora'1, položil nanj kelih, odprl mašno knjigo in se vrnil k vznožju oltarja. S tresočim glasom je potem, ko se je prekrižal, spregovoril mogočne besede: „Stopil bom k oltarju božjemu." Zdelo se mu je, da govori tuj glas iz njega in da je on postal nekdo drugi. Ministranta sta mimo dogovarjala, iz česar je sklepal, da ne dela večjih pogrešk. Polagoma se mu je vračala prisebnost in zunanji mir. Ponoči ga je zelo skrbelo, ali bo prav držal roke in večina opomb, ki jih je zapisal na listek, se je nanašala na to držo. Sedaj pa je s presenečenjem opazil, dla so se mu roke same sklepale in razklepale pravilno. Zazdelo se mu je, da so vsi obredi poln! ritma in tihe glasbe in- da je on direktor, ki vodi nevidni orkester. Ko se je prvič s svojim „Gospod z vami“ obrnil k ljudstvu, je bil njegov pogled od notranjega nemira še moten in ni videl skoro ničesar. Po evangeliju se je obrnil znova po ladji navzdol. Začudeno je njegov pogled objel vse prisotne. Koliko ljudi je prišlo! In oči vseh so bile uprte v njegov obraz. Zazdelo se mu je, da so ti ljudje različni od včerajšnjih. Tedaj se je spomnil, zakaj. Včeraj so prišli polni grehov in razvratnosti pred prestol božjega usmiljenja; danes so sedeli pred božjim oltarjem z očiščenimi srci, srečni da so mogli prisostvovati sveti daritvi. Pokleknili so snoči pred človeka, razkrili svojo sramoto in ubili v sebi napuh, prvega in največjega vseh grehov, vir vseh ostalih. Zato so se danes čutili čiste, proste, odvezane Prebral jim je najprej berilo. Samo njegov glas je zvenel po cerkvi, drugače pa ni bilo čuti enega samega glasu ali premikanja. Nato so ob branju evangelija vstali in ga poslušali s pozornostjo, ki bi osramotila marsikaterega ameriškega vernika. Carmody je že vedel, da ni bilo nujno potrebno pridigati. Oče Coleman je zaradi bolezni pridigo zadlnje čase opuščal. Toda čutil se je dolžnika nasproti tem katoličanom. S svojo navzočnostjo pri oltarju jih je varal. Zato jim je želel dati vsaj tisto, kar je bilo zares njegovo. Z neko negotovostjo v začetku in z rastočo zgovornostjo kasneje jim je spregovoril v kitajščini. Ker se mu je zdel nedeljski evangelij težko razumljiv, se je lotil berila. „Kar sem vam pravkar prebral, je napisal vaš dober prijatelj,“ je preprosto dejal. „Sveti Peter je sicer umrl že pred davnimi leti, toda pred smrtjo vam je napisal pismo in to pismo je dragoceno za nas vse.“ S toplim glasom je razložil vsebino Petrove poslanice. Pri tem je opazil, kako blizu je bil kitajski modrijan Konfucij sv. Petru. „Spoštuj vsakogar, ljubi svoje brate. boj se Boga, ubogaj svoje predstojnike. Sužnji, podvrzite se svojim gospodarjem ... “ Carmody je že razločil posamezne obraze. Poslušali so ga pozorno. Zanje je bila njegova beseda istočasno radio, gledališče in film. Govoril jim je v svoj-stvu božjega poslanca, zato so jim njegove besede polnile globine srca. V prvi k opi je sedela Anica. Tudi ona ga je zrla nepremično in njen P°~ gled je izražal isto občudlovanje kot takrat, ko je v njeni družbi obiskal kitajsko vas in blagoslovil njenega najstarejšega prebivalca. Obrnil se je k oltarju in zakrilil Z rokama ob začetiku vere, ki jo je nato zmolil z močnim glasom Odkril je kelih in se zgrozil ob pogledu na belo hostijo. Zavedal se je, da ta hostija v njegovih rokah nikdar ne bo mogla postati Kristusovo telo. „Komedijant,“ mu je vpil neki glas iz notranjosti. In ko si je umil prste, se je zazdel' enak Ponči ju Pilatu. Ali ni tudi on skušal odvrniti odgovornosti od sebe s tem, da si je umil roke? Dopovedoval si je’ da ni odgovoren za to, v kar je bil vržen po čudni igri nepredvidenih okoliščin, toda mir se mu ni povrnil. Trikratni glas zvončka je povedal ljudem, da je duhovnik odmolil „Sveti, sveti, sveti“ in da se je pričel najbolj vzvišeni del mašo. Z veliko težavo je Carmody prišel d° „Spomina živih“. Duhovnik ima v tem hipu priliko, da se odtrga od besedila in v svojih besedah nagovori Boga, ki bo v nekaj trenutkih stori] evharistični čudež. Carmody se je oddahnil. „Sedaj je prilika, da se še enkrat opravičim,“ si je dejal. „Gospod, vsemogočni Bog,“ je molil, „poslušaj mojo molitev! Prisluhni nanjo. čeprav danes bogokletno mašujem-Hočem biti iskren do Tebe. Igral sem se sprva z duhovništvom; ko so se mi odprle oči, sem bil že predaleč, da bi se vrnil. Nisem mogel razočarati teh dobrih vernikov, ki so tv bolj vdani kot jaz Varam jih in predstavljam očeta 0’Shea, toda oni verujejo v mojo resničnost in so srečni.“ Carmody je globoko potegnil zrak vase. Težko je govoriti z Bogom, ki se ne da ogoljufati. „Ničesar te ne prosim, ker te tudi nisem vreden ničesar prositi-Niti za življenje Te ne prosim saj je že tvoje. Toda eno obljubo bom storil danes in jo hočem držati, dokler sem tukaj: Ker sem za ljudi pravi duhovnik, bom tudi jaz zase duhovnik v mislih, besedah in dejanjih, toliko popolno ko- Carmody poln zanosa razlaga kitajskim vernikom berilo sv. Petra •'kor bo le mogoče, dokler me ti ne rešiš od tod, kajti to dobro ’judsrvo r.e stne nikdar zvedeti, da sem ga prevalil v njegovih najsvetejših čustvih in 0skrunil najbolj vzvišene stvari.“ v. ,,Gospod vsemogočni, vem da gre-•Slrii nad teboj. Sodli in kaznuj mene, toda usmili se teh ljudi, ki vate zau-®ajo. Ne bom jih zapustil, dokler ne Pride pravi duhovnik in vse popravi. pvel bom koit duhovnik, dokler ljudje 10 o meni mislijo. Gospod, sprejmi to »ojo obljubo, ki jo v tem trenutku pobara na tvoj oltar!“ Za trenutek je postal. Spomnil se je ^tice Scott, ki je sedela v prvi klopi j? mislila nanj, ne da bi se tega zaveda. „Gospod, tudi njo vključim v svo-J° obljubo. Amen.“ Pred davnimi leti je pater McCarthy wvdaril, da mora vsaka maša izzveneti y daritev lastnega življenja, šele dari-,?v samega sebe da smisel našemu živ-d6nju. Carmody se je nenadoma počutil ^'rnega. On se je daroval: daroval svojo svobodo, celo ljubezen dti Anice. Priznal je svojo krivdo, izjavil, da sprejme kazen in samega sebe obsodil. Spet je imel pogum, nadaljevati z mašnimi obredi. Ko je zapustil oltar in odložil mašna oblačila, je bil bled v obraz in do skrajnosti zmučen, V teku pet in štiridesetih minut je doživel ves tek življenja: spoznal je strah, dvom, zaupanje in božje veličastvo. Najrajši bi se vrgel na tla, iztegnil svoje ude in se odlpočil. Mesto tega se je mirno obrnil k ministrantoma in jima prijazno rekel: „Hvala lepa!“ * Anica Scott in Beryl Sigman sta zapustili cerkev in križali veliko dvorišče, ki je ločilo cerkev od drugih poslopij. Anica se je držala jezno, Beryl ravnodušno. Od časa do časa je pogledala na Anico, ki je bila po postavi nižja in se čudila njenemu ponašanju. „Pa ne, da bi bila jezna name?“ je končno vprašala. Anica je šla nekaj korakov dalje, ne da bi spregovorila. Nato pa je bruhnilo iz nje: ,,Da, tako sem jezna, da ti sploh povedati ne morem.“ „In zaikaj?“ Spet je Anica nekaj časa molčala. Niti pogledala ni spremljevalke. „Današnja maša bi bila lahko zame najlepše doživetje življenja, pa si mi ga ti uničila!“ ,,Ker sem ti preje rekla tisto o misijonarju?“ Molče sta koračili dalje. Ko Sta vstopili v mrzli salon, je Beryil postala. Počasi si je slekla rokavici in pri tem govorila: „Anica, močno obžalujem. Toliko bi me morala že poznati, da je bilo vse samo nedolžna šala.“ „Osmešila si me. Ves svet se je muzal, ko me je videl v pomladni obleki!“ „Anica, daj si že dopovedati. Le kdo je poleg mene opazil kako si bila oblečena. In kdo razen mene je odkril vonj tvojega parfuma. Nisi imela biti za kaj smešna!“ „Ti ne razumeš,“ je hlipala Anica in goltala solze. „Osmešila si mojo obleko, ko si jo spravila v zvezo z očetom 0’Shea. Govorila si o njem, kot da bi bil navaden človek, ki je prišel na letovišče v kraj, ki je poln žensk, od samega dolgčasa že vsega naveličanih. Vse, kar si povedala, je bilo skrajno prostaško povedano, in poleg tega, tebe nevredno. Pravo bogoskrunstvo!“ „Dvomim. Anica, poslušaj!“ „Ne. nočem poslušati.“ Od razburjenja je Anica storila nekaj korakov po sobi. „Nikdar ne bi mogla o duhovniku tako misliti kot ti. Nisem mislila na očeta 0’Shea kot človeka.“ Jezno je zagnala svoj sivkasti klobuk z zelenim peresom na mizo. In kot da bi jo ta izbruh nekoliko pomiril, je obstala sredi stanovanja. Njen glas je bil poln zadržanega ganotja. „In je bilo tako čudovito! Nikoli v življenju me ni kaka maša tako pretresla kot ravno današnja. On je bil tako umerjen in dostojanstven. Zdelo se je, da se mu nikamor ne mudi. Jaz sama sem si želela, da bi se maša nikdar ne končala.“ Za trenutek je ' prenehala, grizoč. si ustnici. ,,Ko .sem.se ozrla na ljudi, kako so ga hvaležno poslušali, ko jim je tako preprosto in prijazno spregovoril v njih lastnem jeziku, me je zagrabilo, da bi jokala...“ Bery(l jo je začudeno pogledala S svojimi temnimi očmi. „Bilo je v cerkvi zares mogočno. Tudi jaz sem čutila v sebi neki mraz, kot ga človek občuti ob kakšnem močnem glasbenem delu.' Anica se je sunkoma obrnila proti njej. „Besede, samo besede. V njih s> mojster! Toda če bi bila danes zjutraj molčala, bi ti bila do smrti hvaležna. Tako pa... kdo naj mi izbije tvoje besede iz spomina?“ „Sedaj si ti tista, ki govoriš neumnosti.še zdaj nočeš razumeti, da nisem hotela žaliti misijonarja, temveč se le ponorčevati iz nas žensk. Sama veSi da smo včasih smešne. Se nališpam0 kakemu moškemu na čast, dasi nimamo kakšnega posebnega zanimanja zanj." Anica jo je pogledala vprašujoče. Opazila je, da je bila tudi Beiryll danes bolj elegantna kot navadno. Včasih se celo po cele tedne ni zmenila za svojo zunanjost. „Toda oče 0’Shea je duhovnik!“ „Saj to vem že sama! Večna čistost-Kar je za kako ženo včasih vzrok obžalovanja. Eno je jasno, ti te obljube do sedaj nisi napravila. Poleg tega f‘ še zelo mlada. Neumna postajaš. Živi’ v deželi, kjer so moški ali Kitajci ab poročeni zdravniki ali duhovniki.“ Anica se je namrdnila. „Torej seri neumna.“ Ne da bi še kaj dodala je jezno zaloputnila vrata in odšla v svoj6 Stanovanje. Beryl se je vsedla v naslanjač in s> prižgala cigareto. Počasi je izdihaval® dim skozi nozdrvi. ,,Je neumna, pa je še nekaj več kot to,“ je govorila sam® zase. Ostala je v stolu, dokler ji cigf reta ni dogorela do prstov. Nato J,e ostanek energično zmečkala v pepelm; ku in se dvignila. Hotela je obiska« svojega moža in mu poročati o vseiri kar se ji je v zadnjih urah primerilo. * Pravkar je množica kitajskih vernikov zapuščala cerkev, potem ko J6 prisostvovala drugi sveti maši. Beryl & je čudila sami sebi Ni mogla verjeti* da je tako hitro potekel ob pričkanju z Anico čas druge maše. Za Kitajci je prišel iz cerkve tudi Carmody. Za hip se je ustavil in vdihnil sveži gorski zrak. Nebo je bilo sinje jasno, toda bilo je čutiti vonj po dežju. Naredil se je, kot da ne vidi pogledov, ki so želeli govoriti z njim, pa se tega v svoji sramežljivosti niso upali Storiti. Sam ni imel volje do pogovora. Dve maši in neprečuta noč sta ga utrudili. Vse, kar je počel v zadnjih urah, so se mu zdele neverjetne sanje. Leno je pogledal proti glavni,«, vratom. Kar je videl, ga je pretreslo do mozga. Na steno oprt je tam stal človek, visokega stasa, okrogle glave in ploščatega nosu. Ob srečanju pogledov je neznanec naglo plunil proti tlom. Carmodyjev izraz je postal divji: Pozabil je, da je oblečen v talar in da predstavlja duhovnika. V nekaj skokih je bil pri tujcu in ga ostro vprašal: „Kaj delaš tukaj?“ Neznanec se je še bolj stisnil k stepi. Carmody ga sicer ni poznal, a po njegovi zunanjosti je sklepal, da je mo-hamedanec. Nehote je Carmody stisnil roko v pest. Še se je obvladal, toda glas mu je drhtej od razburjenja. „Tu nimaš ničesar iskati! Kdo te je poslal semkaj?“ Neznanec je umaknil pogled. Ni vedel, ali naj še enkrat pljune na tla in tako pokaže svoj prezir do krščanskega duhovnika. Sklonil se je naprej in pri tem se mu je odprla jopica. Carmody je videl, da ima za pasom nož, ki je porival v srebrni nožnici. , Ob pogledu na orožje je Carmody izgubil prisebnost, duha. Udaril je kot 3e bil navajen še iz časov, ko je poveljeval Mieh Yangovim četam. Mož s Ploščatim nosom se je sesedel brez Klasu. Carmody se je prestrašil. „Duhovnik sem in obljubo sem storil, da se bom kot tak tudi vedel,“ mu je šinilo skozi Piožgane. Če bi mogel, bi sam sebe pre-^pe-l do krvi. Le kaj si bodo mislili kitajski verniki o njem? Bili so priča nenadnemu prizoru. Z isto roko, s katero le pri maši še blagoslovljal, je sedaj de-m smrtonosne udarce. Kakšna sramota zanj. . ' * ’«"• < i ■<*, Pod silnim Carmodyjevim udarcem se je zrušil ina tla vohun roparskega glavarja Mich Yanga üb tam neuspehu je Carmody še bolj začutil, da obljuba sama po sebi ne spremeni človeka. Treba je močne volje, da se odpoveš samemu sebi in se rešiš prejšnjega jaza in začneš z novim. Pa se je spomnil apostola Petra. Ali ni tudi ta zgubil oblasti nad seboj, ko je prišel Juda Iškarjot z vojaki iskat ljubljenega Gospoda? Gospod mu je pretirano gorečnost odpustil. Carmody se je pomiril. Bil je prepričan, da tudi njemu ni zameril, ko se je spozabil na muslimanu. Ta je že prišel nazaj k zavesti Brez jeze ali odpora je za trenutek pogledal Carmody ja. V njegovih očeh je bil strah; nato se je bliskoma pobral in začel teči, kar se je dalo. Nekaj Kitajcev ga je hotelo ujeti, a Carmody jim je z roko dal znamenje, naj ga puste na miru. „Za nas je brez vrednosti,“ je pojasnil. Zase pa je bil drugače prepričan. Sedaj ni več dvomil: Mieh Yang je ve-idlel zanj in ga je dal opazovati, če ga še ni dal odvesti, je imel razloge za to. Toda bil je pod nadzorstvom. Vse sanje, da bi se mogel rešiti, so,.,se razblinile v nič. NOVE KNJIGE DK. IVAN AHČIN: SOCIOLOGIJA II.-1. — Buenos Aires 1955. Založila in izdala Družabna Pravda. Str. 386. Med vsemi znanstvenimi stvaritvami slovenskih izseljencev je d°sedaj Sociologija univ. prof. dr. Ivana Ahčina vzbudila še največ pozornosti in žela naj-'lepšo pohvalo ter najiskrenejše priznanje. Že ob izidu prve knjige je bilo tako. Zato smo toliko bolj veseli, ko imamo sedaj v rokah že tudi prvi snopič druge knjige, ki je vsa posvečena družabnim ustanovam. Ta snopič je razdeljen v tri dele. Prvi del govori o družini, ki je najbolj naravna in najbolj potrebna od vseh človeških družb. Zato jo avtor res vse-ntransko obdela v naslednjih desetih členih: Osnovni pojmi; Družina iv zgodovini; Današnja družina; Zakon; Krščanski zakon; Dobrine zakona; Zmote o zakonu; Krščanska obnova zakona; Družinski posli; Moški in ženska izven zakona. — Vsak izmed teh členov vsebuje celo vrsto silno zanimivih in aktualnih problemov, ki jih moramo' poznati prav vsi brez izjeme, če namreč hočemo, da bo v človeški družbi zav'adal pravi red, po katerem tako zelo hrepenimo, moramo najprej spraviti v red naše družine, ki so temelj družabne zgradbe. Za red v družini smo odgovorni vsi brez izjeme, ker prav ivsi na nek način vplivamo na družinsko življenje. Zato se moramo tudi vsi seznaniti z zadevnimi vprašanji, pri čemer nam bo ravno ta del knjige sijajen pripomoček. Ženini in neveste, ki se žele resno pripraviti na zakon, ga bodo pa še prav posebno veseli. Drugi del razpravlja o razredih in stanovih. Vso obširno snov zajema v naslednjih pet členov: Družabni razredi; Poklic; Stan in stanovski red; Korporacije v zgodovini; Novodobni poskusi s korporacijami. — Tudi ta del je zelo aktualen in sicer za vse! Saj .vemo, da Cerkev za rešitev sodobnega socialnega vprašanja predlaga stanovski družabni red, ki naj bo zgrajen na poklicnih stanovih. Bistvo poklicne stanovske ureditve družbe na zahteva, da je to samorasla oblika družabnega reda, ne pa morda z zakoni izsiljena. Zato je potrebno, da se s pravo stanovsko zamislijo seznanijo najširše plasti vseh poklicev, da se potem po lastnem prepričanju svobodno odločijo za stanovski družabni red in aktivno sodelujejo pri njegovi izgraditvi. Na podlagi tega lahko uvidimo, kako velike vrednosti so za nas navedene razprave o razredih in stanovih Saj nam hočejo pomagati, da bomo tudi mi znali doprinesti svoj de’iež k stanovski ureditvi družbe. Tretji del govori o narodu. Tudi ta tvarina je razdeljena v pet členov: Pojem naroda: Rast naroda; preselitev, izselitev, kolonizacija; patriotizem, nacionalizem; narod in država. — Kot člani malega naroda se moramo za narodnostne prob’eme še prav posebej zanimati, da bomo znali v celoti izpolniti svoje dolžnosti do lastnega naroda in istočasno živeti v pravem razmerju do drugih narodov; kajti le tako se bonm tudi kot narod lahko ohranili in se vedno uspešneje razvijali. V nasprotnem slučaju pa smo v resni nevarnosti, da kot narod propademo. Pra.v zato je tudi vsebina tretjega dela te knjige za nas več kot aktualna. Ker so vprašanja o družini, o stanovskem redu in o narodu tako zelo važna, jih je avtor obdelal z vso znanstveno resnostjo in natančnostjo, o čemer priča tudi obširna bibliografija na koncu vsakega dela. Ker pa se morajo z omenjenimi problemi seznaniti prav vsi in ne le morda kaki izbranci, je nas strokovnjak vso snov podal v silno poljudni obliki, tako da bo res lahko dostopna najširšim krogom. Tudi slog je len in tekoč, da se knjiga bere z velikim užitkom. Praktično unorabo knjig® močno olajša jasna razdelitev vse tvarine v majhne samostojne odstavke. Hitro orientacijo v njej pa omogočata se stvarno in oseibno kazalo, ki sta v knjig1 djodtVna skupaj s splošnim pregledom vsebine. Samo po sebi je umevno, da knjig0 vsem toplo priporočamo. Priti bi morala v roke slehernemu Slovencu! M. G. '•S iPri pregledovanju kartoteke naroč- j ►alkov „Duhovnega življenja“ smo j ► morali neljubo presenečeni ugotoviti, j £äa še zelo velik del .naročnikov, takoj iv Argentini, kot v Kanadi, USA in j ► drugod po svetu ni poravnal naroč- j ► nine za tekoče leto, mnogi naročniki, j ►zlasti izven Argentine, pa dolgujejo! ► naročnino še iz prejšnjih let. j ► -« ► Verjetno ti naročniki ne pomislijo,! fkako težko je v današnjih gospodar-! ►sko neuravnovešenih časih izdajatij ► tako obširno in bogato ilustrirano^ ► revijo kot je ravno „Duhovno življe-! ►nje“, pa čakati do konca leta, da pri-« ► teče denar, ki bi ga uprava nujno j ► potrebovala že sredi leta j ► 5 ► Naj nam naročniki tega opozorila ne j ►štejejo v zlo, temveč čimpreje narav-j ► nost ali preko poverjenikov dolžno! £ vsoto, ki je v Argentini 60 pesov, v! ■USA in Kanadi 5 dolarjev, poravna-! ► ► io. Prepričani smo, da imajo vsi na- j ► ročniki „Duhovnega življenja“ inte-! £res, da revija tudi .naprej vrši svoje j ► važno versko-prosvetno poslanstvo j ► med slovenskimi izseljenci, zato smoj ► prepričani, da naš poziv ne bo padel! tna nerodovitna tla, temveč rodil ta-! ► kojšen odjek pri vseh, ki še .niso po-j ► ravnali do sedaj svoje obveznosti do 5 ► revije. ! £ ! Dvakrat da, kdor hitro da! ! tiiiiiitiiiti A. A To bi bilo lepo! „Mama, jaz bi bil Pa rad na severnem tečaju!“ — „Mihec, ali nisi rad pri nas?“ — „Tisto že, a prevečkrat je treba iti v šolo. Na severnem tečaju je pa dan dolg šest mesecev, noč pa tudi in tako bi šel samo Enkrat na leto v šolo in samo enkrat na leto bi se umil.“ „DUHOVNO ! ŽIVLJENJE“ je slovenski verski mesečnik Izdaja ga konzorcij (Orehar Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. France Gnidovec in Jože Jurak). Naslov uredništva in uprave je: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina Celoletna naročnina znaša za Argentino 60 pesov, za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Italijo 2.000 lir, za Avstrijo 75 šilingov, drugod v protivrednosti dolarja. Tiska tiskarna Federico Grote, Montes de Oca 320, Buenos Aires REVIJO MORETE PLAČATI IN NAROČITI NA SLEDEČIH NASLOVIH: Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 60, Bue-£ nos Aires. Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Sao Paulo, Brasil 5 U. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio. Kanada: Ivan Marn, 83 Victor Ave, Toronto, Ontario. Trst: Marijina družba Via Risor-ta 30, Trieste, Italia. £ Italija: Zora Piščanc, Riva Pia-zzutta 18, Gorizia. Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, £ Kärnten, Austria. £ Avstralija: Fr. Rudolf Pifko, 45 £ L" Victoria Street, Wawerley, }& N. S. W. §550 «o ggl § otip M TARIFA REDUCIDA Concesiön No. 2560 BERSKE S' Dr. Alojzij Šuštar; vsemogočen? Cardenal Piazza: La cion de los laicos .. Bogdan Budnik: Obhajilni soneti Zora Piščanc; Njeno odpuščanje Ljubka Šorli: Pogovor z Bogom Jože Vovk: O daritvenem obedu Janez Borštnar: Misli o Hm rti mučeni tvu .......- - »■ Gregor Hribar: Križi ........ Dr. Mirko Gogala: Skozi vihar k poganom .......... ........... Ljubka Šorli: Izpod tujega jarma Dr. Ivan Ahčin: V domačem krogu P. Bernard Ambrožič OPM: Televizija v Ameriki ................ Gregor Mali: Katoliška Cerkev v Braziliji .................... Beseda pobožnim in nepoboinim dekletom Misli ... Po svetu Eden ali več otrok? Dr. France Prešeren; Šmarna gora Kaj pa doma? .................... Avgust Horvat: Sodelovanje delatfH cev v podjetjih po nauku Cerkve Vladimir Kos: Hrepenenje Med izseljenci .................. E. William: Usodna preobleka .. Nove knjige Platnice in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd 562 565 566 569 576