Starši 34 Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 zanimiv predmet, oviramo njihovo gibanje. Povečanje čustvenih izrazov jeze v prvem letu starosti predstavlja otrokovo prilagoje- no odzivanje: je otrokov socialni signal od- raslemu, da je vznemirjen in da ga je treba pomiriti (Krajnc in Nemec, 2019: 124). Dojenček in malček v odzivu na bolečino, oviranje in ločitev od osebe, na katero sta navezana, izražata tudi čustva žalosti, ven- dar so ta veliko manj pogosta kot jeza. Iz- razi žalosti se povečajo le v primerih hudo motene komunikacije med staršem in otro- kom ter dolgotrajne ločitve otroka od star- šev (Krajnc in Nemec, 2019: 124). Temeljna čustva Edinstvenost osnovnih čustev se kaže z bi- ološkim zapisom. Znanstveniki z novimi metodami odkrivajo nove fiziološke po- drobnosti o sposobnostih vsakega čustva posebej, da telo pripravi na povsem druga- čen odziv (Goleman, 1997: 20). Strah Strah sprožajo nenadni in nepričakovani dražljaji, ne glede na otrokovo starost. Ti strahovi so večinoma povsem običajni, in ko jih otrok premaguje, pripomorejo k oblikovanju identitete, obvladovanju sveta in odraščanju (Papalia idr., 2003). Otrokovi strahovi so zaradi manjše spo- sobnosti predstavljanja in predvidevanja v obdobju zgodnjega otroštva vezani pred- vsem na temo, duhove, hude sanje in živa- li. Zelo pogosta sta tudi strah pred ločitvi- jo od njegovih domačih (ta strah nastane zaradi napredujočega otrokovega razvoja in sčasoma izgine) ter strah pred tujci (Pa- palia idr., 2003). Agresivnost Agresivnost se razlikuje od čustev jeze. Agresivnost je lastnost posameznika oz. njegova nagnjenost k agresivnemu vedenju. Pojavi se, kadar jeze ne moremo učinkovito obvladovati. Ker je agresivnost zelo razno- lik pojav, poznamo več oblik le-te: • telesna agr esivnost, • b es edna agr esivnost, • p osr edna agr esivnost, • nep osr edna agr esivnost, • in str umen talna agr esivnost, • s o vražna agr esivnost, • re a kt iv na ag resiv nost , • p r oak tivna agr esivnost (Kra jnc in N e- mec, 2019: 131). Veselje Veselje je čustvo, ki ga oseba doživlja, ka- dar oceni, da je zadovoljila neko svojo po- membno željo (Milivojević, 1999). Z ve- seljem doživljamo prijetnost in skušamo utrjevati vedenje, ki prispeva k izpolnitvi pomembnih želja. Veselje je pomembno tudi za ustvarjanje pozitivnega odnosa z drugimi ljudmi (Smrtnik Vitulić, 2007: 31). Žalost Ljudje najpogosteje doživljajo žalost, ko ocenijo, da so neupravičeno izgubili ne- kaj, kar je zanje pomembno (Milivojević, 1999). Intenzivna žalost se pri večini otrok ne pojavlja pogosto. Žalost nam 'pomaga' v težkih trenutkih, ko se je treba sprija- zniti z izgubo ali z velikim razočaranjem. Zaradi žalosti splahnita moč in zagnanost za življenjske dejavnosti, zlasti za radost in razvedrilo. Beg v notranjost je odlična pri- ložnost za žalovanje zaradi izgube ali zatrtih upanj (Goleman, 1997: 20–22). Viri in literatura • Akin, Terri; Cowan, David; Palomares, Susanna; Schilling, Diane (2000): Pomoč otrokom pri spoprijemanju z žalostjo, strahom in jezo. Ljubljana: Educy. • Belšak, Katja (2007): Kaj so čustva in kako jih prepoznamo? Pridobljeno 29. 4. 2021 s spletne strani http://www.posvet.org/ storitve/kaj-so-custva-in-kako-jih-prepoznavamo. • Goleman, Daniel (1997): Čustvena inteligenca. Zakaj je lahko pomembnejša od IQ. Ljubljana: Mladinska knjiga. • Krajnc, Maja; Nemec, Bernarda (2019): Razvoj in učenje pred- šolskega otroka. Ljubljana: Grafenauer. • Milivojević, Zoran (1999): Emocije: Psihoterapija i razumeva- nje emocija. Novi sad: Prometej. • Papalia, Dianne E.; Olds, Sally Wendkos; Feldman, Rurh Du- skin (2003): Otrokov svet: otrokov razvoj od spočetja do konca mladostništva. Ljubljana: Educy. • Smrtnik Vitulić, Helena (2007). Čustva in razvoj čustev. Lju- bljana: Pedagoška fakulteta. • Wilks, Frances (2001): Inteligentna čustva. Kranj: Ganeš. S prispevkom želim osvetliti, katero predšolsko pismeno znanje otrok pridobiva spontano in neformalno v družinskem okolju in vrtcu ter kakšno vlogo ima to znanje pri formalnem začetnem opismenjevanju. Kako v šoli načrtovati in voditi pouk slovenščine, da bodo učenci lepo pisali? Zakaj je pomemben lepopis? Kako ustvariti učno okolje, da bodo otroci navdušeni nad lepopisom? Porajajoče se pisanje povezujemo z igrivimi dejavnostmi, zanimivimi zgodbami in značilnostmi narave (črta v naravi). Od čačke do lepopisa Karmen Kranjec Klopčič, dr. znan., poučuje na razredni stopnji na Osnovni šoli dr. Alojzija Šuštarja v Ljubljani. Trudi se za celostni pristop k poučevanju (razum, srce, glava), zato z otroki rada odide v učilnico v naravi. Objavlja strokovne članke in pripravlja predavanja za različne skupine. Ustvarja in recenzira nova učna gradiva ter razvija inovacijske pristope na področju branja in pisanja. Porajajoča se čačka in značilnosti predšolskega obdobja Otrok začne v drugem letu starosti čeč- kati. Navduši ga znanje nove motorične spretnosti in ugotovitev, da pisalo na pa- pirju pušča sled, ki ga vodi do zanimanja za obliko. Študije (Grginič, 2009) dokazu- jejo, da triletni otroci ločijo med čačka- Starši Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 35 mi za pisanje in čačkami za risanje, poleg tega pa tudi, da čačke niso naključni zna- ki, temveč se ujemajo z načeli pisanja in risanja. Čez čas lahko v čačkah prepozna- mo kakšno črko, ki jo otroci uporabljajo naključno. Najpogosteje so to črke njiho- vega imena. Ob tem se postavlja vpraša- nje: Kako od čačke do lepega pisanja? vilice) in samostojno hranjenje (otrok si natoči pijačo brez polivanja) prispevajo h kasnejšemu razvoju lepopisa. Odrasli, ki otroku omogočijo pometanje tal, ože- manje krpe, brisanje mize, zalivanje rož, delo na vrtu, otroka ne navajajo samo na samostojnost in odgovornost, temveč pomembno spodbujajo razvoj finomoto- ričnih spretnosti, ki so potrebne za lepo pisavo. Tudi različne didaktične igrače pospe- šujejo razvoj finomotoričnih spretno- sti: vstavljanke, sestavljanke, pretikanke ipd. Nakup igrač lahko nadomestimo s preprostim trganjem papirja, rezanjem s škarjami po črti, lepljenjem, prepleta- njem, natikanjem, gnetenjem, oblikova- njem in presipavanjem. Pri tem ponudi- mo otrokom različne pripomočke, kot so različna pisala (mlajšim čopič in voščen- ko, starejšim flomastre, barvice in svinč- nik), različno velik papir (večji in manjši formati z omejenim prostorom) ter ma- teriale (papir, lepilo, slikovno – reklamno gradivo, plastelin, glino, testo, palčke, vol- no, kosmate žice …). Pozorni smo na do- minantnost roke in natančnost pri delu. Otroke spodbujamo k pravilnemu sede- nju za mizo (drža telesa, pisala in drsenje roke na podlagi) in ustrezni koordinaciji oči – roka. Kot pomoč pri pokončni drži telesa nam lahko služi obroček, ki ga ima otrok na glavi. Različni nastavki za pisala otroku pomagajo pri pravilni drži pisala. Veliko past pri tovrstnih dejavnostih v predšolskem obdobju predstavljajo vaje, ki niso prilagojene otrokovi razvojni sto- pnji. Lahko so prezahtevne, preveč šolsko načrtovane in dolgotrajne, česar otrok še ne zmore. Prav zato razvijam tezo, da je najboljša vaja lepopisa v predšolskem ob- dobju prosto risanje in barvanje. Dejav- nosti, povezane z barvanjem, so pogosteje namenjene hiperkinetičnim otrokom, ki bi sicer nalogo rešili zelo hitro. Pri reševa- nju so največkrat površni in nenatančni. Z barvanjem imajo možnost, da vztrajajo dlje časa, njihova pozornost je usmerjena, tako tudi lažje odkrijejo svoje napake in jih popravijo. Otroci, ki natančno barva- jo, bodo tudi natančno zapisovali črke. V vrtcu otrok ne učimo pisanja, zato otroci 'pišejo po svoje', kar pomeni, da ni nor- mirane oblike črke, črke obračajo, zame- njujejo, izpuščajo. Gre za značilnosti ra- zvojne stopnje. Če otrok samoiniciativno kaže interes za pisanje, ga seveda spodbu- dimo in smo ob tem pozorni na dejavnike opismenjevanja. Porajajoče se pisanje v šolskih klopeh Pri razvijanju predpisalnih spretnosti v šoli otroci uresničujejo naslednje učne cilje: 1. razvijajo grafomotoriko (risanje rav- nih, ukrivljenih črt, pentelj, krožnic, spiral) in ozaveščajo smer pisanja; 2. prosto 'pišejo' in rišejo v kotičkih; Razvoj lepopisa se prične z razvojem grobe motorike, ko se malček plazi, ple- za, poskakuje in teče. Z gibalnimi dejav- nostmi, kot so metanje, podajanje in lo- vljenje žoge, preskakovanje ovir, vožnja s kolesom, skirojem, rolanje, preskako- vanje kolebnice ipd., otrok bogati grobo motoriko, kar spodbudi razvoj fine mo- torike. Slednjo otrok razvija spontano, ko se samostojno obleče in obuje, vključno z zapenjanjem zadrge, gumbov in zavezo- vanjem vezalk. Pospravljanje, še posebej pobiranje drobnih predmetov, pravilna uporaba jedilnega pribora (žlica, nož in Čačka, Jakob, 3 leta Foto: arhiv Karmen Kranjec Klopčič Lepopis, Zala, 1. razred Foto: arhiv Karmen Kranjec Klopčič 3. prerisujejo vzorce; 4. opazujejo pisanje učiteljice, ko ji učenci narekujejo. Cilj grafomotoričnih vaj je razviti grafič- no zavedanje, tj. vidno razločevati znake, simbole/črke, piktograme in vzorce, vaditi njihovo zapomnitev ter razviti ročne spre- tnosti, usklajenost oči – rok in orientacijo v zvezku/na papirju. Strokovnjaki ugota- vljajo (Grginič, 2009), da imajo starejši petletniki ob vstopu v šolo začetno pred- nost pri grafičnem zavedanju; razlike so se ohranile iz zgodnejših let. Gibalno spretni šolarji imajo manj izzivov na področju grafomotorike. Kot učiteljica se poskušam vživeti v otro- ka, ki v predšolskem obdobju ni rad risal in tudi v času všolanja barva čez črto. Kako tega otroka navdušiti za lepopis, kako ga voditi, da bo dosegel cilje in se bo veselil učnih ur grafomotorike? Hitrost in čitlji- Obroč in nastavek Foto: arhiv Karmen Kranjec Klopčič Starši 36 Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 vost pisanja sta pomembni in potrebni spretnosti šolarja. Pri svojem delu z mlaj- šimi šolarji sem delovni zvezek z grafo- motoričnimi vajami zamenjala za običajni zvezek in igrivo grafomotoriko v naravi, z razvojem vseh čutil. Grafično zaznavanje izvajam postopno in sistematično, začenši z ravno črto. Črt se ne učimo na pamet, temveč vedno izhajamo iz črte, ki v naravi nekaj pomeni (npr. valovi, Šmarna gora). Primer poteka grafomotorične vaje: 1. Učno uro pričnemo z zanimivo pravlji- co. Pri obravnavi cikcak črte otrokom pripovedujem o lačnem zajčku in kore- nju. 2. Nato otroci črto pokažejo z gibanjem – zajčki skačejo cikcak do korenja. 3. Sledi tipanje črte z zavezanimi očmi. 4. Otroci pišejo cikcak črto v mivko, s pr- stom po tleh, po zraku. 5. V ABC-kotičku z različnimi pisali pi- šejo na različne formate. Črte vedno vlečejo v omejenem črtovju. 6. Uspešnejši učenci samostojno pišejo cikcak črto v zvezek, grafomotorično manj spretnim pa pomaga zajček (uči- teljica), ki jim zapiše vzorec; šolar ga sprva samo povleče, nato pa samostoj- no nadaljuje zapis. Grafomotorične vaje povezujem z obrav- navo glasov. Za razvijanje pisalnih spretnosti ponudi- mo otrokom raznovrstne grafomotorične vaje in učne pripomočke ter jih vključuje- mo v različne dejavnosti: • Zvezek vzorčkov, kamor učenec sam ali po predlogi zapisuje različne vzorce. Le-ti so predstopnja zapisa črk. Pri vzorčkih v 1. razredu zahtevamo na- tančnost (od črte do črte), saj učenec ni pozoren na pomen (kot pri zapisu črk). Pri učenju črk pa je sprva zahtevnost prevelika, zato pri začetnih poskusih pisanja le spodbujamo k lepopisu. Rahlo- čutno spremljamo razvoj gra- fomotorike, saj nekateri učenci na tem področju še dozoreva- jo, spet drugim oblika ni tako pomembna. Prevelike zahteve in nesmotrno vztrajanje lahko v prvošolcu povzročijo odpor in strah pred šolo. Kljub mnogim mo- jim prizadevanjem vsi otroci v razredu ne bodo pisali lepo. Vsak napreduje v svojem tempu, nekateri potrebujejo več časa, več vaj. V korist otrokovega veselja in navdušenja nad sporočanjem – pisa- njem otroka lepopisno popravljamo in- dividualno, da drugi otroci njegove izzi- ve čim manj opazijo. • Moja knjižica omogoča diferenciacijo pouka, saj učno sposobnejši učenci že samostojno zapisujejo povedi/zgod- be in jih ilustrirajo, medtem ko ostali učenci s pomočjo stavnice nastavljajo in preslikajo besede. • Risanje/barvanje po navodilu (narišejo črko O s širokimi usti). • Oblikovanje izdelka po navodilu (iz pa- pirja zgibajo kapo ali kozarec pri glasu K, ladjo pri glasu L; iz plastelina izdelajo dinozavra; miško ali kužka iz tulca; lut- ko E oblečejo v eskima). • Gibanje po navodilu (»Primi se za desno uho in odskakljaj do table.«) ali izvaja- nje gibov ob pripovedovanju zgodbe. • 'Pikanje' rastlin, živali, predmetov in črk je med prvošolci zelo priljubljena dejav- nost. Ob tej dejavnosti ozaveščajo pra- vilen prijem pisala, urijo grafomotoriko in se navajajo na vztrajnost pri delu. • Šivanje, ki je lahko prosto ali povezano z obravnavo glasov. • Izdelovanje učnih pripomočkov in iger, kot so abecedna kartoteka (striženje sli- čic iz revij, lepljenje na kartončke in raz- vrščanje po abecedi), lutke črk, domine, igralne karte itd. Razvoj porajajoče se pismenosti poteka daljše časovno obdobje. S spodbujanjem spontanega čečkanja in 'pisanja', z zago- tavljanjem različnih pripomočkov (sesta- vljanke, škarje) in dejavnostmi, ki razvi- jajo predopismenjevalne sposobnosti, v zgodnjih predšolskih letih zagotovimo trdne temelje, na katerih šolarji samoini- ciativno, a pod vodstvom odraslih gradijo svojo pot pismenosti. Tovrstni razvoj rada primerjam s torto, ki se je otroci razvese- lijo ob praznovanjih. Če želimo, da torta izgleda čudovito, moramo dovolj časa in pozornosti nameniti kremi in biskvitu, ki se ju sicer sprva ne opazi, a sta temeljna. Prav tako so temeljne igrive predšolske dejavnosti, zapisane na torti oz. v prispev- ku. V šoli spodbujajmo učence, ki lepo pišejo, da gojijo to veščino in se udeležijo lepopisnih srečanj/tekmovanj. Literatura • Grginič, Marija (2009): Kako do pismenosti v prvem razredu osnovne šole. Mengeš: Izolit. Pikanje Foto: arhiv Karmen Kranjec Klopčič Šivanje Foto: arhiv Karmen Kranjec Klopčič Razvoj pismenosti Foto: arhiv Karmen Kranjec Klopčič