Brez dvoma so Kalende Milana Vincetiča do kraja nabite z nesramežljivo erotično vznesenostjo, ki pedantno vijuga med najrazličnejšimi odkloni, odtenki in oblikami. Ponavadi ima tudi jasen, hudomušen prizvok, zaradi katerega učinkuje kot zavestna, ironična provokacija današnjega čistun­ stva. Pesnik jo namreč z robato, moško besedo poganja čez prag spolnega užitkarstva do skrajnih meja vulgarnega. Tega se je poznavalsko loteval že tostran meja hladne Finske (1988), kjer je bralca prestrezalo turobno vzdušje, prepredeno z nenasitnim poželenjem, uničujočo strastjo ter krutostjo sobi­ vanja moškega in ženske. Za razliko od Finske in z njo sprijetega živalskega nagona pa so Kalende dobrodošel gejzir seksualne igrivosti in neobvezujoče želje po občutenju združitve. Mrzel veter, ki sicer veje iz Finske, se v Kalendah ravno zato smiselno ukloni toplemu, breztežnemu pišu, po katerem veselo poplesavajo “tice čáralice”, medtem ko “kradoma se dela svet / iz niča in ničesar”. Kajti to je svet življenjskega nastajanja, obnavljanja in presihanja, katerega silnice nas pehajo tja, kamor pač nanese. Tukaj kraljuje minevajoči in hkrati neminljivi čas, ki se skozi Borgesov citat z začetka zbirke prebija kot samovoljni krojač spomina in nanj pripete pozabe. Tako si mimogrede izbori pot na sam tematski “piedestal” Kalend, od koder suvereno narekuje, presnavlja in pomnogoterja njihove pesniške podobe. Martina Potisk Milan Vincetič: Kalende. Maribor: Založba Litera (Knjižna zbirka Piramida), 2016. 1722 Sodobnost 2016 Sprehodi po knjižnem trgu Čas kot edina vseobsegajoča dimenzija človekovega bivanja je Milana Vincetiča že od nekdaj zanimal, preganjal in vznemirjal. Zato ga je kon­ stantno pritegoval pod okrilje svojih pesniških zbirk. V Tajmirju (1991) mu je, denimo, dodelil podobo žepne ure s pomenljivima kazalcema, ki se bralcu posmihata kot goli par moškega in ženske. V Taninu (1998) ga je tenkočutno napolnil z  delovanjem mitičnega, prvobitnega prostora. Temu početju smo priča tudi v Kalendah, kjer se pesnik odloči posamezne pesmi razvrščati po načelu starodavnega, in sicer lunarnega štetja dni. Od tod pravzaprav naslov pesniške zbirke. Izraz kalende namreč prvotno označuje začetek novega lunarnega meseca, ki je predvsem pri starih Ri­ mljanih sovpadal s prvim dnevom po mlaju. Po tem vzoru je Vincetič svojo pesniško zbirko osnoval kot pravilno sosledje štirih razdelkov, ki se pona­ šajo z modificiranimi imeni luninih men: Prazna luna, Mlada luna, Modra luna in Zadnja luna. Takšno poimenovanje pesemskih razdelkov obenem aludira na štiri letne čase, tudi življenjske cikle: spočetje s pričakovanjem rojstva, mladost v kombinaciji s spolnim dozorevanjem, prehodna zrelost ter staranje v pričakovanju smrti. Vsak od omenjenih razdelkov obsega dvanajst pesmi, torej točno toliko, kolikor je mesecev v letu. Poleg tega se točno dvanajstkrat na leto ponovi posamezna lunina mena. Zaradi tega ni presenetljivo, da se pesmi v pričujoči pesniški zbirki medsebojno pritrkavajo, dopolnjujejo in pomenkujejo ter s tem odločno korakajo čez meje svojega razdelka. Formalna oblika Kalend je fragmentarna, mozaična. Sestavlja jo petdeset bolj ali manj samostojnih pesmi, ki lucidno osvetljujejo motiv cikličnega minevanja ter hkrati delujejo kot variacija antitetičnega dialoga med racio­ nalnim in iracionalnim. Pridih prvega veje iz stroge pesemske forme, ki je v vseh treh pogledih (verznem, ritmičnem in metričnem) zelo dovršeno nastavljena. Kratki verzi so zgrajeni po načelu prestopnega, največkrat dvozložnega asoniranja, pravilno alternirajočega s trohejskimi in jambski­ mi poudarki. Četudi takšno stihotvorstvo po eni strani ničesar ne prepušča naključju, po drugi daje vtis neprodušne zaprtosti in ostrine. Bržkone se pričujoča zbirka ravno zato trudi bolj svobodno zadihati. Dokaz tega je predvsem “netradicionalna” verzna simetrija (4 // 2 // 4) v kombinaciji z lu­ dističnim brisanjem ločil in silovitim nizanjem podredij. Kalende namreč zvenijo kot simultana instalacija domišljijskih prebliskov, skic, prizorov in “miniatur”, pod okriljem katerih se dobrodošlo bohoti prizvok ljudskega, starobitnega. K temu pripomorejo tudi iracionalna, sanjska logika ter številni zamolki in oksimoroni, ki so ves čas podvrženi mistični, lunarni simboliki iz ozadja. Sodobnost 2016 1723 Milan Vincetič: Kalende Sprehodi po knjižnem trgu Kakor velja za Vincetičev Raster (2005), tako imajo tudi Kalende mo­ zaično in hkrati obročno, ciklično zgradbo. Dokaz slednje sta premo so­ razmerni uvodna in zaključna pesem, ki delujeta kot usklajen, simetričen in pomensko dopolnjujoč se par. Le da ne ustvarjata tiste destruktivne, “rastrske” razdrobljenosti pomenov, ki se postopoma preveša v odsotnost osrednjega motivnega težišča, temveč že s  svojima začetnima verzoma “Luna bere gor” in “Luna bere dol” delujeta kot brezčasna, arhetipska kalejdoskopa, skozi katera si motivika lune samozavestno nadeva štiri raz­ lična simbolna ogrinjala. Zdajci je znamenje živega, rodnega časa (Praz na luna), zdajci plodnosti, nebrzdane erotike in življenjskega vitalizma (Mlada luna), nato modrosti in pogube (Modra luna) ter vsega neizpolnjenega in nedoživetega (Zadnja luna). Na ta način se Kalende utrjujejo kot prostor cikličnega, periodičnega dialoga med smrtjo in življenjem. Iz njih ves čas siloma kipita iluzija namerno zamolčanega in distanciran, zavestno odmaknjen lirski subjekt, ki se raznočasno vživlja v različne osebe, situa­ cije in pozicije. Tudi zato svoje želje in hotenja pogosto podtika drugim dejanskim (de Brache, Markiz, la Divina) ali mističnim (Faronika, Rapsod) bitjem ter pokrajinam (Astapovo, Rombon, Labrador), predmetom (Kotva, Libela) in pojavom (Levant). To mu namreč omogoča, da se izraža še bolj brezbrižno in brez olepšavanja; je pritajen opazovalec lastne (nad) resničnosti, največkrat skonstruirane iz spominskih “dokumentov” in medbesedilnih drobcev. Malce zmoti le, da je medbesedilno sklicevanje na mitologijo in svetovno književnost “razvrata” (Bele tulpike, Zločin in kazen, Gospa Bovary itd.) izključno pribesedilno in kot tako omejeno pretežno na pesemske naslove, zaradi česar se zna “povprečnemu” bralcu zdeti preveč nejasno in nerazumljivo. Kljub temu pa gre priznati, da Kalende nadvse suvereno balansirajo med radoživim, igrivim erotičnim hrepenenjem in kritično ironizacijo današnjih “čistunskih” vrednot in institucij. Na tem ozadju se skozi vse štiri razdelke posrečeno podpirata in soizpolnjujeta tudi dva diametralno nasprotujoča si principa. Prepričljivo utelešenje prvega je radoživa, emancipirana ženska iz Mlade lune, ki se ne ozira na družbene konvencije, medtem ko drugega pooseblja pohoten, brezčuten in materialno usmerjen moški iz Zadnje lune. Toda šele njun intimni, sek­ sualni klimaks utegne obetati najbolj ključno, in sicer “da se obrne / kar bog ne obrača”. To pa v kontekstu Kalend pomeni zgolj eno – kratkotrajno zmagoslavje življenja nad smrtjo. Ker je lunino delovanje že od nekdaj eden relevantnejših človekovih “in­ strumentov” za merjenje časa, niti ni presenetljivo, da tudi Kalende učin­ kujejo kot manifestacija uma, razmišljanja in logike. Vincetič namreč skozi 1724 Sodobnost 2016 Sprehodi po knjižnem trgu Milan Vincetič: Kalende vse štiri razdelke zelo pedantno in premišljeno niza avtorske neologizme (odzgodbati, bibanje, odščipek itd.), skrbno izbira narečno in arhaično besedje ter ga istočasno priteguje v ubran dialog z brezosebnimi rabami glagolov in samostalniškimi pesemskimi naslovi, kjer vznikajo aluzije na stara slovenska imena mesecev (npr. Kolektar, Rapsod, Levant). Tako se ustvarja dinamična, živahna melodija Kalend, s katero se konstantno obda­ jajo gosto posejani verzni paralelizmi in nič manj razposajene aliteracije. Pesnikova jezikovna igra je torej “pralepa” in do kraja razsanjana. Kot taka bralcu pogosto zamolči polnopomenske glagole in rimo, ravno zato pa zmore predenj spretno postavljati vse, kar je skrivnostno, oddaljeno in neizrekljivo. Če sklenem: Kalende so dodobra prežete z veličino starobitnega, intim­ nega in igrivega. Poleg tega jih še dodatno odlikujejo “čista” in dovršena zasnova, antitetična simbolika, hudomušna iskrenost in mistična alogič­ nost, številne besedotvorne in glasovne inovacije, mitično vzdušje, svežina metaforike in zamolka ter neverjeten občutek za živost, otipljivost izrazja. Zaradi vsega zapisanega so brez težav primerljive tudi z večjimi mojstro­ vinami slovenske pesniške besede. Sodobnost 2016 1725 Milan Vincetič: Kalende Sprehodi po knjižnem trgu