"L U Č"
POLJUDNO - ZNANSTVENI ZBORNIK
III.
UREDIL LAVO ČERMELJ
TRST 1928.
KNJIŽEVNA DRUŽINA „LUČ«
Vse pravice pridržane.
ife-:
p ' > «
i. < ka
> ;T?/?«?
)(x) UMI i^rk
TISKALA, IZDALA IN ZALOŽILA TISKARNA .EDINOST V TRSTU.
JOSIP JURCA:
PARLAMENTARNA PREUREDBA
1. Splošen značaj.
Z zakonom od 17. maja 1928. štev. 1019.1), ki obstoji samo iz enajstih členov in se imenuje reforma političnega predstavništva, doživljamo v Italiji najglobljo in najdalekosežnejšo politično izpremembo. Sedanja zakonodajna doba poteče leta 1929. Sledeča državna, zbornica, izvoljena na podlagi omenjene politične reforme, ne bo samo sestavljena iz drugih poslancev, ampak vsa drugačna bo njena izvolitev, njena sestava in z ozirom na njen izvor bo drugačno tucli njeno poslanstvo samo. Glavna njena naloga ho, da pomaga ustvariti in dograditi korporativno državo.
Kar nas ne pripada, k najmlajšemu pokoljenju in smo svoj čas sprejeli vase stare državno-pravne doktrine, a pri tem vendar sledili duhu časa in političnim dogodkom zadnjih let, ne smemo izpustiti niti za hip izpred oči tega ideala sedanje vlade, ideala korporativne države, sicer ne bomo mogli razumeti nove parlamentarne uredbe. Stare državne zgradbe ni več, nova stopa na njeno mesto, kar gledamo pred seboj, je njena postopna dograditev. Svetovna vojna je povzročila tudi politično vojno škodo, sledi ji sedaj politična obnova, toda na drugačnih temelijh in z drugačnim ustrojem. Če opredelimo državo kot pravno organizacijo ljudi na določenem
ozemlju z neposredno podrejenostjo meddržavnemu
__i
«Gazzetta Ufficiale» od 21. V. 1928. Slovenski prevod zakona je prinesla «Edinost» od 24. V. 1928.
pravu, vidimo, da v toku političnih dogodkov ostaja neizpremenjeno le njeno ime in bistvo, menja pa se-njena oblika in njen družabni in politični ustroj. Pravni pojem ostaja isti, toda kolikšna razlika med nekdanjo in sedanjo Italijo! Povečano ozemlje, drugi ljudje in docela drugačna pravna organizacija!
2. Moderna ideja predstavništva.
Predstavništvo ali reprezentanca je javnopravno^ razmerje svoje vrste, ki je v političnem življenju srečujemo na vsak korak in je torej temeljni pojem, ki ga je potrebno razčistiti in razbistriti.
V zasebnem življenju ni predstavništva v pravem pomenu besede; pooblaščenci in poverjeniki so zastopniki svojih pooblastilcev in poverilcev, toda vedno v smislu danega jim mandata in s pridržkom naknadnega ali predhodnega odobrenja storjenega ukrepa. Predstavništvo pa razumevamo drugače. Še celo celokupni narod, ko stopa k volilnim žaram, ni sam na sebi država, ampak le njen prvi organ, ki je poklican, da izvoli1 zbornico, to je drugi, specifičen organ, katerega volja in sklepi so sami po sebi in neposredno veljavni kot splošna narodova volja. Kdor je člen drugega organa, tega delo velja kot neposredno delo prvega organa. On je njegov predstavnik. Ako d ograja italijanski! narod korpora-tivno državo, pomeni, da bo dograjena za vse, čeprav bi stali milijoni pasivno ob strani; volja njegovih predstavnikov je v smislu javnega prava volja vseh. Odkod je ta pravica?
Pravijo, da je to tako od pamtiveka, da je reprezentanca tako stara kakor javno življenje samo. Ni važno, kaj so v danem trenutku mislili in hoteli nešteti posamezniki,' ampak odločilno je le to, kar je tisti hip sklenil in ukrenil voditelj, general, ki je planil v boj s svojimi polki in dosegel zmago ter z njo proslavil vse, tudi prejšnje omahljivce in ma-lodušneže, vsi se lahko ponosno trkajo na prsi: Zmagali smo! Javno življenje je enota in celota, posameznik kot tak ne pride v poštev, pač pa se njegova ve-
Ijava neizmerno poveča v hipu, ko postane predstavnik. To je naravni zakon javnega življenja. Predstavništvo urejuje normalni potek političnega življenja in gorje institucijam in ljudem v razmerah, kjer ni pravih, poklicanih predstavnikov. Ali ne verjamete? Vam dokažem takoj.
Ste poznali stare razvade naših vasi v dobi, preden je sinila vanje ljudska prosveta? Sosedni kraji so se neprestano dražili in drug drugemu po-nagajali, kolikor so le mogli. Kot dečkom na paši so nam nekoč požgali naš kres — ob prvi priložnosti jo je pri nas skupil pastir iz dotične vasi, ki si je upal k nam, naložili smo mu jih, kar jih je le mogel nestl Bil je gotovo nedolžen, kar se tiče kresa, toda nesrečen predstavnik ohsovražene vasi. Kolikšna krivica! V vojni ni nič drugače in v politiki in strankarskem življenju je prav podobno. Spomnimo se le na naše nekdanje politične boje. V tak političen kaos prinaša red napredujoča civilizacija, ki ustvari tudi tu svoje reditelje, poklicane predstavnike, organe, zakonodajalce. Zakoni1 niso vsi dobri, toda najslabši zakon je boljši od nezakonitosti, ljudske anarhije.
Tudi dosedanji poslanci so bili predstavniki v polnem smislu besede, ustavno pravo jim je varovalo posebni položaj z institucijo nevezanega, prostega mandata. Njihovo poslanstvo je vzvišeno, pravno je poslanec neodvisen od volilcev, odgovornosti za njegovo politično delovanje ni. V toliko se njegov mandat bistveno razlikuje od navadnega, zasebnega mandata. Vkljub temu si1 moramo vestnega poslanca predstavljati kot politika obrnjenega vedno proti skupini svojih volilcev in v neprestanem stiku z njimi, da spozna njih interese, potrebe in težnje in da je njih veren glasnik v parlamentu in pri vladi. Srednik in besednik svojega ljudstva, toda pri vsem tem neodvisen — ali ni v tem protislovja? Nasprotje med dejanskim in pravnim stanjem je bolj navidezno in predstavlja le dve strani istega razmerja, gledanega enkrat1 s stališča poslančevih pravic, drugič pa s .stališča njegovih poslanskih dolžnosti. Cim prostejši
je, ko se poslužuje svojih pravic, tem laže se lahko posveti izvrševanju svojih dolžnosti — odvetnik s splošnim pooblastilom oh določenem naročilu.
Bodoči poslanec ne ho več zastopnik zgolj posebnih ljudskih interesov, nijegova izvolitev ho kombinacija ljudskih, posebnih gospodarskih in vladnih interesov, torej nikak mandat, kajti ljudstva kot ne-razločene, homogene mase, od katere bi prejel svoj mandat, ne bo več. Še izraziteje ko dosedaj postane poslanec organ, ali če hočete, sestaven del velikega državnega stroja, reprezentant. predstavnik, ki bo tesno vezan na državo in njene gospodarske interese.
Zakaj sem se toliko pomuclil pri ideji reprezentance ali predstavništva? Zato ker predstavlja veliko politično načelo, na katerem sloni sindakalna 'organizacija, o kateri bo govora v sledečem poglavju.
3. Sindakalna organizacija.
Sindakalizem je nioiva panoga italijanskega javnega prava gospodarskega, splošno-kulturnega in političnega značaja. Urejen je s posebno sindakatno postavo od 3. aprila 1926. štev. 503, in izvršilnimi predpisi obseženimi v kr. ukazu od 1. julija 1920. št. 1130.2)
Če je v človeški družbi gospodarstvo ali proizvajanje njeno glavno udejstvovanje, potem je v državnem organizmu sindakalizem njegova hrbtenica. Poklican je, da urejuje, vodi in razdeljuje proizvodnjo in njene pogoje in vse pravne odnošaje med delodajalci in delavci, poleg tega pa skrbi tudi za vzgojo, izobrazbo, moralno povzdigo in podporo članov, vse to v strogo narodnem in državnem duhu. Zato so mu podrejene mladinske balilske in delavske delo-pustne organizacije (Dopolavoro). Za mezdne in druge spore je predpisan obstoj kolektivnih pogodb in organizirane posebne delavske oblasti (magistrature del lavoro).
2) Poglej članek dr. Ivana Marija Čoka «Korporativni red» v «Luči» I. str. 39-52.
Ob pogledu na sindakalizem uzremo pred seboj dve veliki družabni piramidi, izmed katerih prva predstavlja podjetništvo, kapital, torej voditelja narodne proizvodnje, druga pa delavstvo, torej proizvajalca. Obe spupini sta med seboj strogo ločeni, mešanih sindakatov, obstoječih iz delodajalcev in delojemalcev ni, predstavljali bi družabni spor in ne družabnega miru. Spoj obeh skupin se izvrši šele vrhu obeh socialnih piramid potom državne oblasti, ministrstva za korporacije in osrednjih spojnih organov, ki so državni organi in jih imenuje omenjeno ministrstvo. Prvi piramidni sloj tvorijo posamezna sindakalna udruženja (associazioni sindacali unita-rie) raznih strok in kategorij z določenim teritorialnim delokrogom in državno potrjenimi pravili. Ta udruženja so juridične osebe z lastnim premoženjem in s pravico, da smejo pobirati prispevke tudi' od nečlanov, s privilegirano davčno eksekucijo, v kolikor spadajo v isto gospodarsko kategorijo. Sindakalno udruženje v okrožju mora obsegati najmanj eno desetino vseh v okrožju zaposlenih delavcev dotične kategorije, obstajati pa sme v okrožju en sam sinda-kat iste vrste. To udruženje zastopa potem vse delavstvo iste stroke v sindakatu in izven njega in ima torej javno ekskluzivno funkcijo pred delavskimi oblastmi1. Podeljena mu je pravica reprezentance ali predstavništva. V sporih z delodajalci, ki so organizirani posebej na enak način, zastopa delavstvo obvezno njegovo sindakalno udruženje. Dalekosežni pomen te reprezentance je jasen. Pripomniti mi je še, da je sindakat od države priznano udruženje, da ga pa država sme kadarkoli zopet razpustiti in določiti drugo udruženje kot sindakalno. Nesindakalna udruženja iste vrste so mogoča, nimajo pa sindakalnih pravic, obstajajo bolj de facto in so malopomembna.
Drugo piramidno plast tvorijo sindakalne zveze (federazioni, unioni), obsegajoče več sindakalnih udruženj iste ali različnih gospodarskih kategorij na določenem ozemlju, da le predstavljajo v svoji celoti določeno gospodarsko panogo n. pr. lesno industrijo.
Vodijo in podpirajo svoje članice v vsakem oziru, vršijo pa tudi nad njimi disciplinarno oblast.
Sindakalne zveze se lahko družijo v višje zveze ali nadzveze, imenovane konfederacije, ki se raztezajo na več pokrajin. Vse so pa združene v glavni ali splošni konfederaciji dotične glavne panoge ustanovljene za vso državo. Takih konfederacij je 13 in njih skupni vrh je Narodni svet (Consiglio Nazionale) pri korporacijskem ministrstvu.
Vsa sindakalna udruženja nižje in višje stopnje imajo tudi politične pravice in volijo svoje zastopnike v javna zastopstva, n. pr. v občinski svet. Glavne konfederacije pa so postale z reformo političnega predstavništva takorekoč odločujoč politični činitelj, ker predlagajo svoje kandidate za državni zbor. Zato je važno, da glavne konfederacije- in njih designacij-sko pravico spoznamo, in sicer najprimernejše že na tem mestu:
NARODNA KONFEDERACIJA;		predlaga poslanoev v odstotkih	
		Delodajalci	Delavci
1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12.	Poljedelcev........ Poljedelskih delavcev in uslužbenc. Industrijalcev ..... Industr. uslužbencev in delavcev Trgovcev .... Trgovskih uslužbencev in delavcev Pomorskih in zračnih prevoznikov Uslužbencev in delavcev pri pomorskih in zračnih podjetjih Prevoznikov po kopnem, rekah in jezerih . . ..... Uslužbencev in delavcev pri prevoznih podjetjih po kopnem, rekah in jezerih ........ Bank........... Bančnih uslužbencev......	12% 10% 6% 5% 4% 3%	12% 10% 6% 5% 4% 3%
		40%	40%
13.	Umetnikov in rokodelcev ....	80% 20 "r,	
	Vsota .....	100%	
Kar nam pade v oči, je popolna pariteta meti pravicami kapitala in od njega zaposlenega delavstva. Delo in kapital sta tu na zlati tehtnici v popolnem ravnotežju. Merilo političnih pravic ni več človek s splošno in enako volilno pravico, ampak mer& s katero je udeležen pri narodni proizvodnji, pri čemer je postavljena enačba delo=kapitai.
V 13. skupini, to je pri svobodnih poklicih m samostojnih delavcih sta delo in kapital združena. Ta skupina je za nas važna, vanjo spadajo vsi naši rokodelci in samostojni poklici, vprašanje pa je, ali spadajo vanjo tudi naši samostojni kmetje. No, odločena jim je prva skupina med zemljiškimi lastniki, ki bodo zastopali njihove agrarne interese.
•i Vsebina in pomen politične reforme.
Vsa Italija tvori eno samo volilno okrožje s sedežem v Rimu, s tem so odpravljena pokrajinska volilna okrožja in skrutinij pri zbornih sodiščih; rimski' prizivni sodni dvor ugotovil volilni izid s skruti-nijem na podlagi volilnih aktov, ki mu dospejo od volilnih uradov potom pretur. S tem je že v formalnem pogledu poudarjena enotnost države in njenega političnega predstavništva.
Število poslancev je določeno na 400.
Kdo jih predlaga?
prvi vrsti glavno konfederacije, torej sindakal-ne organizacije, po ključu navedenem v prejšnjem poglavju, in sicer po dva kandidata za vsako poslansko m<v-t,o, tedaj skupaj 800 kandidatov. Za vsako konfederacijo predlaga kandidate njen pravilno izvoljeni generalni odbor. (Ti odbori so sedaj še vedno imenovani). Nesindakalne organizacije, v kolikor so c'rža\no važno in se bavijo s prosvetnimi, vzgojnimi, podpornimi in propagandnimi svrhami, smejo predlagati vse skupaj 200 kandidatov, morajo pa poprej doseči tostvarni kr. ukaz, ki ugotavlja in opredeljuje to njihovo politično pravico ter število njihovih kandidatov.
Izmed predlaganih kandidatov, katerih število znaša po gori obrazloženem kvečjemu 1000, sestavi
veliki fašistovski svet imenik potrjenih kandidatov ali listo designiranih poslancev in sicer po svojem prostem preudarku in sme vanjo vključiti tudi lastne, ne predlagane kandidate, če jih smatra za posebno odlične v znanosti, umetnosti, književnosti, politiki in vojski. Lista dMgniranih poslancev šteje 400 izbrancev in se objavi v uradnem listu in po vseh občinah kraljevine.
Tretjo nedeljo po objavi se vi\šijo volitve z uradnimi glasovnicami, ki nosijo besedilo: «Ali odobrujete listo poslancev, ki jih je določil veliki narodni fašistovski svet?» Volilec odpiše na glasovnici, če jo odo-bruje: da, če je ne odobruje: ne.
Mogoča je le večina, manjšina ali enakost glasov. V prvem, pa tudi v zadnjem slučaju državni volilni urad pri prizivni zborni sodniji v Rimu proglasi zmago uradne volilne liste. Lista je od volil-cev odobrena. V nasprotnem slučaju se volitev ponovi v roku 30—45 dni z neuradnimi, konkurenčnimi volilnimi listami.
Za konkurenčne volilne liste velja predpis, da morajo biti predložene s sprejemnimi izjavami vred pri volilnem uradu v Rimu 15 dni pred volitvami, v stvarnem pogledu pa, da jih morajo predlagati udru-ženja ali organizacije, ki štejejo vsaj 5000 članov-volilcev ter da ne smejo obsegati več ko 300 kandidatov. Nositi morajo tudi volilni znak.
Pri novih volitvah zmaga z vsemi svojimi kandidati stranka ali organizacija, ki je dobila relativno večino, za manjšinske organizacije, za katere bo navadno rezerviranih 100 poslanskih mest, velja pro-porčni sistem. Ugotovi se najprej količnik, to se pravi, deli se število za manjšinske organizacije oddanih glasov s 100. Nato se deli število glasov vsako posamezne manjšinske organizacije, ki je dosegla količnik, s količnikom in se ji odkaže sorazmerno število poslanskih mest. Vrstni red na listah odločuje, kdo je izvoljen. O preferenčnih glasovih zakon ne govori.
Kdo ima po novem zakonu volilno pravico?
Aktivno volilno pravico imajo polnoletni itali-
janski državljani (21 let starosti), razen njih pa tudi maloletniki, stari nad 18 let, če so že poročeni in imajo deco, in tako v prvem kakor v drugem slučaju izkazujejo sledeči cenzus:
a)	plačujejo kakršenkoli sindakalen prispevek ali pa so člani ali upravitelji družbe ali korporacije, ki ga plačuje; če so delničarji akcijske ali koman-ditne družbe, se morajo izkazati z delnicami glase-čimi se na njih ime. starimi vsaj eno leto;
b)	plačujejo vsaj 100 lir direktnih davkov državi, deželi in občinam ali posedujejo državne, deželne ali občinske papirje, glaseče se na njih ime, katerih letna renta znaša 500 lir;
c)	so državni, deželni, občinski uradniki, uslužbenci ali upokojenci oziroma kake druge korporacije, ki je pod zakonitim varstvom ali nadzorstvom države, dežele ali občine;
č) če pripadajo duhovskemu stanu, posvetnemu ali redovnemu, bodisi katoliškega bodisi drugega v državi priznanega veroizpovedanja.
Vsakdo takoj izprevidi, da je aktivna volilna pravica na eni strani bistveno razširjena, na drugi strani pa znatno omejena. Še je enaka, toda ni. več splošna, odvisnost od javnih fondov in pripadnost k redovniškemu stanu ne tvori zapreke, ustanovitev družine nadomestuje polnoletnost. Odločilna momenta sta produktivnost in pomembnost za državo.
Pasivna volilna pravica ni direktno omejena, pač pa s predpisi o predložitvi list. Izrecno so odpravljene vse inkompatibilitete.
V zakonu se predvideva izprememba dosedanjega volilnega zakona, t. j. zakona od 17. prosinca 1926. št. 118. in njegovo novo enotno besedilo z dotičnimi izvršilnimi predpisi.
— It -
FERDO KLEINMAYR:
LJUDSKO ŠOLSTVO TRŽAŠKE OKOLICE V SVOJIH POČETKIH (DO 1868.)
(Zgodovinska sličica, sestavljena po uradnih virih.)
Uvod.
Prvega učitelja, ki ga je plačala tržaška občina, omenja kronika v letu 1328. Ta je bil « magister gra-maticae« in je poučeval mladino v latinščini. Nekoliko kasneje (1342.-1365.) se omenja že neki «rector scholarum«. Vrsta teh magistrov se lahko zasleduje do leta 1500., ko je občina otvorila že nekako splošno šolo, ki je bila namenjena nižjim slojem. Leta 1617. preide tržaško šolstvo v roke patrom Jezuitom, ki so ustanovili v mestu gimnazijo, skrbeli kolikor toliko tudi za ljudski pouk ter učili okoličanske poljedelce kdaj pa kdaj o kmetijstvu. Leta 1773. je bil Jezuitski red razpuščen; jezuitskim latinskim šolam so sledile nemške. Urejeval jih je novi šolski red od (i. grudna 1774., ki ga je bil sestavil na povelje Marije Terezije Ignacij Felbiger. Ta šolski red je delil nižje šolstvo v trivijalke, glavne šole in normalke. Tedaj jedva se je ustanovila prva trivijalka v tržaški okolici (1798.) in od tedaj moremo govoriti tudi o njenem šolstvu. Tiskanih virov o tem šolstvu v njegovi početni dobi enostavno ni, ne italijanskih ne slovenskih. Niti o tržaškem šolstvu sploh nimamo popolne in pregledne zgodovine. Pač je nekaj poskušal F. Marinaz na. tem polju ter izdal svoje «Memorie sco-lastiche», novejše delo je «11 Comune di Trieste e 1'istruzione primaria e popolare« (1911.), ki ga je sestavil Mario Pasqualis. Mnogo gradiva je raztresenega po raznih revijah in statističnih publikacijah.
Ali vsa ta dela se nanašajo po večjem delu na mnogo poznejšo dobo in okoliško šolstvo jedva omenjajo s par vrsticami in še ti skopi podatki niso povsem zanesljivi. Pti pričujočem svojem poskusu, posvetiti v. detinstvo naše okoliške šole, sem se tedaj posluževal edino le uradnih pisanih virov, v kolikor so mi bili dostopni.
I. šole in učitelji.
Prva ljudska šola (trivijalka ali farna šola) v tržaški okolici se je ustanovila na Opčinah in sicer leta 1798. Sledile so ji druge šole v temle redu: na Katinari 1. 1804., v Barkovljah 1. 1805., v Bazovici 1. 1805., v Skednju 1. 1827,., v Sv. Križu 1. 1845., pri Sv. Ivanu 1. 1854., na Proseku («združena šola») 1. 1854., v Rojanu 1. 1862., v Trebčah 1. 1868.
Tako Marina z in za njim Pasqualife. Ti podatki pa nas© popolnoma zanesljivi. Res, da se cesto ne da ugotoviti tolčna letnica skromnega početka Se skromnejše šole, ali trivijalka v Sv. Križu se omenja v uradnih spisih že 1. 1828. Na Proseku prvotno res ni biilo šole, zato pa je obstojala že mnogo prej (vsaj že 1. 1828.) trivijalka v sosednjem Kontovelu. Leta 1831. omenjajo uradni spisi tudi že šolo na Proseku, leta 1854. pa «združeno šolo» na Proseku-Kontovelu. Poleg omenjenih je životarila nekaj časa tudi trivijalka v Lipici, ki je bila 1. 1854. celo uradno pohvaljena.
Vse te šole so bile enorazrednice, prvi sta se spremenili v dvorazrednici proseška in škedenjska (1. 1852.) Poučeivali so ina njih dušni pastirji in posvetni učitelji. Leta 1828. so poučevali na Šolah v Barkovljah, Sv. Križu, Opčinah, Katinari, Bazovici in Kontovelu duhovniki, edino v Škednju je bil nameščen posvetni učitelj Lovrenc Zupane.
Leto pozneje (1829.) imamo sledeče učiteljsko osobje: Gašper Esapek (Opčine), Kristjan Sirk (Sv. Križ), Tomaž Fischer (Kontovel), Lenart Peternel (Barkovlje), Lovrenc Zupane (Skedenj), Matevž Je-lovčan (Katinara), Matevž Pavlovčič (Bazovica). Na škedemjski šoli je istodobno učila Zupančeva žena ženska ročna dela.
V naslednjih letih se je učiteljstvo spreminjalo v toliko: 1. 1830. poučuje na Opčinah Valentin Lak-ner, 1. 1831. na Proseku Franc Leiter, na Katinari Lovrenc Malivrh. L. 1849. je imenovan za škedenjsko šolo Kristjan Martelanc (po redu drugi učitelj v Skednju), ki je bil poprej — uboga para! — 19J4 leta «šolski pomočnik» na Opčinah in 5'A leta učitelj v Jelšanah. Njegova hči je prevzela pouk v ženskih ročnih delih.
Leta 1850. je učiteljsko osobje v okolici sestavljeno sledeče: Matija Skok (Barkovtje), Boštjan Ore-hovec (Kontovel), Franc Kovačič (Sv. Križ), Franc Leiter (Prosek), Franc Niklič (Opčine), Matevž Pav-lcvčič (Bazovica), Ivan Bočič (Katinara), Kristjan Martelanc (Skedenj).
Leta 1852. se dodeli škedenjski šoli še drugi učitelj in sicer kaplan Jožef Koman. Leta 1853. nastopi v drugem polletju Gašper Delkin učiteljsko službo v Sv. Križu. Leta 1854. se razpisuje služba učitelja in učiteljice pri Sv. Ivanu; uspeh mi ni znan. Leta 1857. je imenovan Jakob čenčur za suplenta na škedenjski šoli, kjer postane leto kasneje učitelj. Leta 1864. omenja neki uradni spis šest «industrijalnih» učiteljic (učiteljic ženskih ročnih del) v trž. okolici.
Na šolah so poleg pravih učiteljev delovali za mal denar, z dobro voljo in s potrpežljivo nado razni šolski pomočniki, ali «zgodovina» (recimo tako!) jih omenja le redko.
Leto 1868. prinese pomenljiv prevrat v naše šolstvo sploh, ki je na podlagi šol. zakona od 25. maja 1868. in 14. maja 1869. prešlo iz duhovniških rok v posvetne. Vse naše okoliške trivijalke prejmejo naslov «občinske ljudske šole» ter skoro povsem novo učiteljstvo, ki je bilo povsem posvetnega stanu. Učiteljsko osobje je bilo sestavljeno sledeče:
Anton Valentič, Edvard Tavčar (Prosek), Jurij Bonin (Bojan), Matej Masten (Sv. Ivan), Miha Urban-čič (Bazovica), Josip Toroš (Barkovlje), Edvard Mozetič (Opčine), Karol Kaliger (Sv. Križ), Josip Jančar (Katinara), Jakob čenčur (Skedenj). Zadnja dva sta bila potrjena na novo.	,
Od vseh teh živi danes samo še Edvard Tavčar kot umirovljen šolski ravnatelj in nadzornik.
II. šolski prostori, poslopja, njihova oskrba.
O šolskih poslopjih v pravem pomenu besede ne moremo govoriti v tej prvi dobi okoliškega šolstva. Pouk se je vršil po farovžih ali zasebnih hišah. Sedanja šolska poslopja so stavbe iz moderne dobe, prvo bržkone ono na Proseku zidano 1861. s potro-škom 14.802 godinarjev.
Patronat in oskrbo šolskih prostorov je imel tržaški magistrat, ki se je takrat nazival «C. kr. politi-ško-ekonomični magistrat v Trstu.»
Magistrat je izplačeval učiteljem za oskrbo, snago in kurjavo šolskih prostorov letno 35 gold. Leča 1847. je znašal ta prispevek 40 gold. Leta 1851. predlaga okrožni šolski ogleda, naj se prispevek zviša na 70 gold.; predlog je bil zavrnjen. Leto nato predlaga šol. ogleda, naj magistrat izplača 20 gold. za kurivo, magistrat dovoli polovico vsote. Leta 1852. pa dololči magistrat, da bo zalagal okoliške šole s šolskimi potrebščinami in natura, istotako tudi z lesom one v spodnji okolici. Zato se zniža dosedanji pavšal v spodnji okolici na letnih 10 gold. in v zgornji na 25 gold. Vendar nakaže magistrat že leto nato prispevek v prejšnji odmeri (40 gold.), pridrži si pa, da bo zalagal šole s potrebščinami in natura.
Ponovno skupno prošnjo okoliškega učiteljstva za povišanje pavšala za kurivo pa odbije c. kr. magistrat 1. 1858. (17. svečana) z razlogom, da «ne soglaša s poli/ličnimi predpisi stavljati skupne prošnje; šolski red ukazuje, da morajo biti prošnje, ki se tičejo šolskih zadev, podpisane od dušnega pastirja, ki je naravni ravnatelj šole. Nepravilni so tedaj spisi, ki se odtegujejo vpogledu neposrednih predstojnikov. » — Nasprotno pa magistrat vpraša, kdaj, kje in v kakšni množini je okoliško učiteljstvo kupilo les, koliko časa je kurilo šolske peči in koliko lesa je še — preostalo.
Jako značilno za svobodo, ki jo je uživalo v oni dobi Učiteljstvo in za način, kako udobno se mu je lahko nastavil nagobčnik.
Ti križi prenehajo 1. 1867., ko magistrat uvede kurjenje s koksom.
Glede šolske opreme ni treba reči posebej, da je bila najpreprostejša. V inventarju nobene okoliške šole pa ni manjkal velik šolski križ za procesije. Sicer pa je magistrat štedil, kjer le možno. Tako se 1. 1828. pritožuje škedenjski učitelj, da je črnilo pre-jedlo kositrene črnilnike, prosi za steklene, dobi' pa lončene.
III. šolska organizacija; nadzorstvo.
Po tedaj veljavnih zakonih in predpisih so bile okoliške šole kakor povsod drugod povsem pod vplivom in nadzorstvom duhovščine. Izvedeli smo že, da je bil dušni pastir hkrati «naravni ravnatelj» farne šole.
Pri tržaškem škofijskem kapitlju je bilo mesto «skolasterja», ki je bil hkrati višji šolski ogleda. V dobi, odkar sploh obstoja kakšna trivijalka v okolici, so bili višji šolski oglede ti gospodje: kanonik Jurij Novak (1789-1820., izvzeta seveda doba francoskih okupacij v Trstu); nato častni kanonik Ivan Eggen-berger (? — ?); potem kanonik Jožef Miksch (do 1826.); kanonik Andrej Mešutar (1826,—1831.), prejšnji ravnatelj glavne šole v Ljubljani; konzistorijalni svetnik Ivan Lengo (1832.—1835.); kanonik Miha Verne (1835.—1845.); kanonik Josip cVAndri (1846. do 1848.); sle'd,njiič Josip dr. Schneider od 12. svečana 1848. pa skoro do konca dobe (1868.), clasi je vlada od 1. 1851. naprej imenovala dekana Josipa Kavčiča iz Doline kakor c. kr. šolskega svetnika (do 1855.) in pozneje gimnazijskega prof. Vincenza Lautkoskega (do 1860.) ter slednjič dona Alojzija dr. Pavištfča (do 1868.) za c. kr. deželnega šolskega nadzornika. Junija 1869. je bil imenovan na to mesto Anton Simpel.
Leta 1849. je zapihal drugačen vetrič. Nadzorstvo ljudskega šolstva se je izročilo deželnim šolskim oblastnijam, ki so jih sestavljali upravni uradniki.
Tem bi morali pomagati s posvetovalnim glasom šolski svetniki, ki bi morali nadzorovati šole. Ali na-
stopivsa reakcija je podrla vse te načrte. Leta 1854. je vlada razpustila deželne šolske oblasti, njihovo poslovanje je prešlo v roke političnih oblasti in preko teh zopet v one duhovništva. Ostalo je za enkrat vse pri starem.
Tržaška okolica je tedaj tvorila skupno z deka-nijo Tomaj posebno šolsko okrožje, h kateremu so spadale še trivijalke v Povirju,' Sežani, Dutovljah in Tomaju. Okrožni ogleda tega šol. okrožja je bil krog 1827. pa do 1837. Jakob Černe, župnik na Opčinah, ki je bil, kakor vse kaže, strog in natančen mož. Za njim zavzema to mesto Martin Pašič, tudi openski župnik (1837.—1839.). Od leta 1839. pa do 9. grudna 1858. je bil okrožni ogleda Peter Aleš, kanonik, stanujoč v Trstu, in po vsem sodeč prava dobričina. Od leta 1858. pa do 1868. je zavzemal to mesto Jakob Komam, župnik v Skednju,.
Iz uradnega spisa 1. 1830. zvemo, da je dobival okrožni šol. ogleda za vsako šolo iz dotičnega cerkvenega imetja, oziroma iz šolskega zaklada vizita-cijsko pristojbino treh goldinarjev.
«Naravni» voditelj trivijalke je bil kakor že omenjeno dušni pastir, ki je bil često tudi sam učitelj. Vsaka fara, oziroma vas je imela svojega krajnega šolskega ogledo. Če ta ogleda ni bil že uradno imenovan, so ga morali izvoliti dušni pastirji skupno z vaškimi načelniki in sicer v smislu 9. odstavka § 22 in § 23 šolskega reda. Potrdilo ga je nato okrožno šolsko nadzorstvo. V tržaški okolici je bilo na to določbo duhovstvo ponovno opozorjeno.
Leta 1852. (22. grudna) se ustanove po zgledu mestnih farnih šolskih komisij tudi slične za našo okolico. Te komisije M morale nadzorovati šolski obisk in razdelitev učnih knjig za revne učence. Za folska komisarja za okolico sta bila imenovana Franc Porenta in Jožef Brezebmayr. Take komisije so sestavljali: krajevni dušni pastirji, šolski komisarji, krajni šolski oglede in vaški načelniki.
Šolske vizitacije, često združene s kanoniškimi . vizitacijami, so bile vsako leto napovedane redno in

pravočasno s posebno okrožnico. Strel z jasnega tedaj ni bilo, saj tudi nikjer in nikdar ne koristijo.
Leta 1868. razpade ves ta sestav. Magistrat poroča na okoliške šole, da so sedaj pod višjim nadzorstvom c. kr. namestništva ter neposredno odvisne od magistrata, dokler ne bodo ustanovljeni v smislu šolskega zakona od dne 25. maja 1868. šolski sveti. Od sedaj naprej je na okoliških šolah učitelj hkrati tudi šolski voditelj, na dvorazrednicah pa učitelj višjega razreda. Imenujeta se člana šolske delegacije, ki jima je izročeno zastopstvo okoliških šol in sicer Ivan Nabergoj in Zmagoslav Rin. Njima je poverjeno nadzorstvo šol, ki se pa omejuje le na poročanje o stanju in napredku šole.
IV. Uradni jezik in učni jezik.
Uradni jezik naših okoliških šol je bil v tej dobi duhovniškega nadzorstva dosledno nemški. Nemško sta dopisovala okrožno nadzorstvo in škofijski kon-zistorij, nemško gubernij, oziroma namestništvo in šolske komisije, nemško je odgovarjal ponižni učitelj. Edinole magistrat je dosledno uradoval v italijanskem jeziku.
Mestne ljudske šole so se proglasile sicer že leta 1842. kakor čisto italijanske šole. Zasluga za to gre v precejšnji meri takratnemu c. kr. namestniku grofu Stadionu. Za okoliške šole pa je dospelo jedva leta 1846. uradno priporočilo, da bodi njihov učni jezik slovenščina. Mejnik v tem pogledu polaga sicer burno leto 1848. kar bom še omenil. Ali jedva 28. avgusta 1849. naroča okrožni šolski nadzornik okoliškim učiteljem, naj predlože uradne spise o letnih šolskih skušnjah v slovenskem jeziku, češ da «je to samo po sebi umevno, ko so pač šole tega okrožja slovenske in je njihov učni jezik slovenski.» Tej okrožnici je bil pritožen tudi slovenski prevod «izvlečkov» za javne šolske skušnje z namenom, da bi bil povsod enoten. Leta 1850. (24. oktobra) naroča okrožno šolsko nadzorstvo, naj se sestavljajo šolski urniki samo v slovenskem jeziku. Seveda so vse te okrožnice šolsko oblasti kakor tudi njene poznejše pisane v nemščini!
Pozneje hočem pridodati sličen urnik in sicer najstarejši. ki sem ga mogel zaslediti. Je to urnik konto-velske trivijalke iz leta 1829. (tedaj danes sto let star), ki je pisan v nemškem in slovenskem jeziku, znamenje pač, da so vsaj nekateri okoliški učitelji že dolgo pred uradnim ukazom samovoljno spisovali urnike tudi v slovenščini. 29. aprila 1851. pošilja okrožni nadzornik na okoliške šole slovenske obrazce uradnih spisov o letnih šolskih skušnjah.
Vendar zaukaže okrožni šolski nadzornik 7. svečana 1853. na zahtevo magistrata, naj bo odpis izpitnih spisov, ki je namenjen magistratu, v nemškem jeziku, odpisa za škofijski konzistorij in za šolski arhiv pa naj ostaneta slovenska. Tu in tam najdemo tudi popolnoma slovenski uradni dopis, ki ga je vposlal ta ali oni učitelj okrožnemu nadzorstvu, vendar bolj redko.
Okrožno šolsko nadzorstvo pa je napravilo vsik-dar izjemo s svojo nemščino, kadar je krožilo od magistrata poslano obvestilo. To je bilo pisano vedno v italijanščini in okrožni nadzornik ga je pospremil tudi v italijanskem jeziku. Kje se je smela uporabljati slovenščina V šolskih uradnih spisih, določa slednjič okrožnica od 31. junija 1862. Namestništvo zaukazuje v nji, da se smejo pisati katalogi, redovi in spričevala v slovenskem jeziku. To je bilo vse; v resnici je bilo šo nekoliko manj, ker se spričevala na okoliških šolah tedaj sploh še niso delila. Ali tudi v <'črnih» in v «zlatih bukvah«, ki iih ie imela vsaka šola in v katere so se zapisovali hudobni in pridni učenci, zasledimo vpliv leta 1848., kjer niso teh častitljivih bukev že nesmiselno vrgli v peč. «Zlate bukve» škedenjske šole so bile pisane od leta 1828. pa do zimskega polletja 18-48,^—49. nemško, 'priimki učencev pisani večinoma v bohoričici. Leta 1847. se pokažejo že prvi sledovi gajice. Od 1849. naprej pa do 1872. so urejevane v slovenskem jeziku. Isto je bilo s «črnimi bukvami», od 1830. do 1849. nemške, potem slovenske.
Glede učnega jezika moramo reči, da je bil že po naravi učencev in uičiteljev slovenski, ali največji pomen se je polagal na priučenje blažene nemščine.
Bolj pa so bile šolske oblasti vnete za nemščino negoli takratno okoliško učiteljstvo., 10 tem priča okrožnica okr. šol. nadzornika od 5. prosinca 1838., ki pravi, da odstranjujejo nekateri okoliški učitelji iz pouka večjidel nemški jezik ter se omejujejo k* večjemu na priučenje nemških črk, tako da otroci po večletnem šolskem obiskovanju nimajo nobene spretnosti v čitanju nemških tiskovin. Zato pa se poučuje v slovenskem jeziku in to — grmi okrožnica — večinoma pogrešeno v stavkoslovju in v pravopisu. «Te izjeme, ki nasprotujejo višjim namenom in veljavnim predpisom, se ne bodo več trpele, ker se naslanjajo bržkone na osebne predsodke (dotičnih učiteljev). Zato je dolžnost vsakega, da združi pri pouku nemški jezik s slovenskim in da goji prvega kolikor možno na trivijalkah.»
12 junija 1846. pa pride od gubernije odlok, ki opominja učiteljstvo, da je učni jezik v elementarnih šolah materni jezik, nemščina naj se uči le kakor predmet in to zopet le za one učence, ki žele uživati ta pouk. Veronauk pa naj se vrši v maternem jeziku in naj nikar ne bodi sredstvo za učenje kakšnega jezika. Tudi naj se prihodnje šol. leto 1846.—47. predloži učencem v prepis za poizkusne pisne vaje besedilo le v slovenskem jeziku.
Nato je prišel 2. septembra 1848. še ministrski odlok, ki je določil materni jezik kot učni jezik. V tržaški okolici je pač našel že pripravljena tla.
Iz iste dobe sta dva razpisa učiteljske službe tržaškega mestnega magistrata. Prvi je od 14. septembra 1848. in nosi številko 7445 ter razpisuje učiteljsko mesto na ljudski šoli'v starem mestu; od konkurenta zahteva razpis znanje italijanskega, nemške-ga in slovenskega jezika. Drugi je od 4. marca 1850. in ni slovenskega jezika. Drugi je od 4. marca 1850. in nosi številko 627; razpisuje mesto učiteljice na ljudski Šoli v ulici Acquedotto ter zahteva poleg znanja italijanskega in nemškega jezika «osobito» znanje slovenskega jezika. Acguedotto je bil tedaj skoro že zunaj mestnega ozidja in takorekoč še v okolici.
Ko je prenehala prva avstrijska ustava, so po
naših okoliških šolah seveda zopet mleli nemški mlini. Doba druge ustave, ki je sledila porazu avstrijske vojske na italijanskem bojnem polju leta 1859., je morala zopet obračunati s temi mlinčki. In res zaukazuje tržaško namestništvo 25. marca 1862., naj na okoliških šolah takoj preneha pouk v nemškem jeziku. Nemščino sme učitelj poučevati le izvanredno, če to žele starši in to proti plačilu ali brezplačno, pouk pa naj se deli v materinščini.
V	prvi seji tržaškega deželnega zbora od 22. aprila 1861. so italijanski deželni poslanci glasovali za zakon, da bodi učni jezik v vseh javnih tržaških šolah italijanski. Tega zakona avstrijska vlada ni potrdila.
Leta 1867. posnamemo iz dopisa okrož. šol. nadzorstva, da se po okoliških šolah deli pouk splošno že v slovenskem jeziku, da naj se pa uvede po želji mestnega magistrata od drugega šolskega leta naprej tudi praktičen pouk v italijanskem jeziku. Z okrožnico od 2. novembra 1868. štev. 17.181 priznava mestni magistrat, da je za okoliške ljudske šole slovenski jezik edini učni jezik. Uvede naj se pa povsod tedensko po dve uri tudi pouk v italijanščini. In s tem smo na koncu začrtane dobe.
V. Učni predmeti, učne knjige, učne metode, urniki.
Predmeti, ki so se učili v tej dobi na okoliških trivijalkah, so bili sledeči:
V	spodnjem oddelku: krščanski nauk, spoznanje Crk, zlogovanje, branje, računanje na pamet, izgovarjanje. pravilno govorjenje.
V	višjem oddelku: krščanski nauk, branje tiska, branje pisma, lepopis, pravopis, računanje na pamet, pismeno računanje, slovnica, govorjenje, izgovarjanje.
V	nedeljski šoli: krščanski nauk, branje tiska, branje pisma, lepopis, pravopis, računanje na pamet, pismeno računanje, pravilno govorjenje.
V	teh predmetih so bili učenci tudi redovani. Po urnikih in učnih knjigah soditi pa so se učile tudi še «dolžnosti podložnih«, petje in godba. Deklice so
uživale pouk v ženskih ročnih delih, starejšim dečkom se je delil pouk o kmetijstvu. Leta 1829. nalaga neka okrožnica okrož., šol. oglede, naj učitelji pospešujejo v nedeljskih šolah sadjerejo. Vidimo, da trivijalke niso gojile le golega branja pisanja in računanja, kakor se splošno sodi in govori. Leta 1848. dovoljuje ministrski odlok učiteljem, da smejo deliti sicer brezplačno^!) tuicli pouk v risanju, v telovadbi (posebno v vojaških vežbah) in v kmetijstvu onim učencem, ki se priglasijo sami k temu. Kmetijstvo se je formalno uvedlo leta 1854. Leta 1857. priporoča namestništvo naj poučujejo učitelji z zgledom in z besedo mladino o čebelarstvu. Pa se pouk bržkone ni prijel posebno, ker se čebelarstvo do danes ni udomačilo v tržaški okolici. Bržkone naši vinorejci ne zaupajo preveč temu mrčesu.
Okrožnica iz 1. 1862. uvaja v okoliške šole splošen pouk v petju, ki pa se je že kdaj prej delil, ona iz 1. 1864. pa določa naj se goji pouk v ženskih ročnih delih dnevno po dve uri skozi vse leto. Konec poletnega tečaja morajo se poslati magistratu preizkusna ženska ročna dela učenk.
Dejal sem že, da je bilo priučenje nemškega jezika glavni namen vsega pouka, pouk je bil torej dolgo časa nemški in slovenski. Leta 1846. postane na okoliških šolah nemščina le nekak neobvezen predmet ter kakor tak kmalu izgine iz naših šol. Uvede pa se že leta 1853. italijanščina kakor predmet (2 do 3 ure tedensko) v okoliške šole, ponovno 1. 18B7. in 1. 1868.
Z učnimi knjigami je zalagal tržaško okolico dolgo vrsto let dunajski zalog, ki je imel svojo razprodajo v Trstu. Leta 1846.—47. pa se ustanovi posebni «deželni zalog šolskih knjig za Primorsko« v Trstu. Ta zalog je upravljal tržaški mestni magistrat, ki je vodil tudi njegovo likvidacijo, ko je primorski zalog prenehal s koncem julija 1857., kakor je to naznanil ministrski odlok od 8. maja 1856. Do razprodaje vseh knjig tega zaloga se niso smele rabiti knjige dunajskega zaloga. Še 1. 1861. priporoča urad-
na okrožnica, naj šole segajo po preostalih šol. knjigah likvidiranega tržaškega zaloga.
Okoli leta 1830. so v rabi sledeče š!olske knjige iz dunajskega zaloga: Nemško-slovenski abecednik, nem.-slov. katekizem, nem.-slov. Male povesti, dolžnosti podložnih, slovnica, računica I. del malega berila. II. del velikega berila, evangelije.
Leta 1846. naroča škofijski konzistorij, da se morajo sedanje «Male povesti« takoj odpraviti iz okoliških šol ter nadomestiti do njihove nove izdaje z berilom za drugi razred, oziroma s kakšnim prevodom Šmidovih mladinskih spisov, ker so «Male povesti« naravnost škodljive. Pa ne, da bi tičala ta «škodljivost» mogoče v tem, ker so bile te povesti nemško-slovenske? Nova njihova izdaja je izšla istega leta.
Leta 184<j. in sicer 11. septembra se razpošlje tudi seznam učnih knjig, ki jih je že založil1 primorski zalog. V tem zalogu je sploh izšlo skupno 18 italijanskih, 14 slovenskih in 13 nemških učnih knjig, ki so — posebno slovenske — bile na glasu tudi po drugih deželah.
Leta 1849. pravi okrožnica škofijskega konzisto-rija, da je treba knjige dunajskega zaloga takoj nadomestiti z onimli primorskega (tržaškega zaloga). Leta 1852. so bile cene teh knjig sledeče:
abecedne tablice	po	1	kr
abecedniki		4	J>
poštevanke	>>	1	J>
mali katekizmi	J«	2	>J
srednji katekizmi	1»	6	it
ra6uni.ee zja I. razred	„	6	»
računice za II. razred	J>	10	
berila	»j	12	>1
berila svetnikov		30	>>
povesti		6	>>
zgodbe sv. pisma		22	■J
evangeliji		16	1f
pismenost	»i	5	y>
Pismenost, t, j. Vodnikova «Kranjska pismenost« in «Xemška. pismenost« sta izšli v dunajski zalcžbi.
a ju je razprodajal tudi primorski zalog. Vodnikovo knjigo je izpodrinila tudi v trž. okolici slovensko-nemška slovnica dunajske založbe tiskana 1. 1851. V primorskem zalogu se je natisnilo berilo za nedeljske šole v italijanskem, nemškem, slovenskem in hrvaškem jeziku (I. 1849.) Novo izdajo «Malih povestih so odpravili 1. 1851. in jo nadomestili s «Sto povesticami» primorskega zaloga. Leta 1856. natisne ta zalog še učno knjigo »Zvedeni kmet» (spis. Peter Aleš).
Po letu 1857. pa so knjige dunajskega zaloga izpodrinile one domačega, ki je prenehal.
Knjige so bile sicer drobne ali cene, vendar jih je magistrat preskrboval brezplačno revnimi učencem, nekaj novih, nekaj že rabljenih. Leta 1852. je potrošil v ta namen za okoliške šole 120 gold. 6 kr. O učilih in učnih pripomočkih še to. Leta 1831. opozarja škof. konzistorij učitelje, da so tu in tam pomožne knjige izpodrinile postavno določene učne knjige, kar pa je protizakonito. Leta 1855. prepove okr. šol. ogleda (povsem neumestno) raibo zvezkov s slikanimi platnicami. Leta 1846. nastopijo v trž. okolici skrilne tablice, ki sedaj niso več v rabi:. Prodajal jih je dež. zalog šol. knjig v štirih vrstah od 4 do 7 kr., skrilnike pa po pet kosov za 1 kr.
Glede učne metode lahko rečemo, da je vladal tedaj na okoliških šolah isti duh, oziroma isto mrtvilo kakor sploh drugod. Sveže sapice ni bilo od nikoder, vse se je moralo vršiti po starih načelih, po uradnih predpisih.
Tako povprašujejo trž. šolske oblasti okoliško učiteljstvo: ali imajo učitelji v svojih knjižnicah vse predpisane priročne knjige za učitelje (1. 1827.); ali podajajo predpisane predmete smotreno (1. 1829.), ali se drže predpisov o pohvali in graji učencev (1830.). In tako dalje v tem slogu.
Vendar hoče leta 1847. škofijski konzistorij čuti tudi učiteljsko strokovno mnenje. Nekaj učnih knjig je bilo treba ponatisniti; predno se to zgodi, nalaga uradna okrožnica okoliškim učiteljem, naj izrazijo v tej zadevi svoje želje, pripombe in nasvete. To je
bilo že mnogo za one čase, da, naravnost napredno.
Drugega kimavca 1848. dovoljuje ministrski odlok učiteljem, da smejo svobodno uporabljati nove metode — vendar za uspeli bodo odgovorni sami. Opozarja jiili na glaskovalno metodo v čitanju.
Ta odlok pojasnuje leto nato škof. konzistorij takole: Dovoljena je sicer raba novih učnih metod, ali dokler se ne uvedejo nove učne knjige, mora uoi-teljstvo rabiti dosedanje (in seveda tudi stare metode, ker sta metoda in učna knjiga pač v tesni zvezi med seboj). S tem je tai'1 mački rep odsekan in grozni strah pred novimi metodami je odlegel temu in onemu. Glaskovalno metodo («Lautier-Methode») v na-skrotstvu z zlogovalno metodo («Buchstabier-Metho-de») pa škof. konzistorij vendar priporoča vnovič leta 1850. Tedanji škedenjski učitelj se je izrazil po zahtevi šolske oblasti glede te metode, da je gotovo boljša od dosedanje, vendar bi oviralo uspeh preve-/iko število učencev — po 80 do 100 v enem razredu! Mož je imel prav.
Še nekaj drobtinic glede učne metode. Leta 1852. priporočajo razne uradne okrožnice Andr. Praprot-nikovo «Spisj'e za slovensko mladino«; 1. 1856. se uvede v okoliške šole premična abeceda kakor učilo; 1. 1862. priporoča okrožnica, naj bo pouk bolj, praktičen in naj vpliva na srce (čuvstven pouk).
Urniki niso bili povsod enotni. Škof. konzistorij naroča 1. 1829., naj predlože učitelji urnike vsikdar okrožnemu šol. ogledi v potrdilo. Teh «vidiranih» urnikov se mora učitelj držati strogo. Dnevni pouk je odmerjen na najmanj ©tiri dnevne ure.
Leta 1850. se uvede na okoliških enorazrednicah razdeljen pouk za višji in nižji oddelek.
Dne 24. oktobra 1850. pride uradni ukaz, naj učitelji sestavljajo urnik v slovenskem jeziku. Ukaz je prišel, kakor drugi njemu s lični, vsaj dvajset let pre-kasno, kakor bomo videli takoj.
Leta 1852. se razširi pouk na pet ur dnevno. Verouk pa naj se vrši po štirikrat tedensko.
Prilagam eastiljiv urnik takratne kontovelske trivijalke iz leta 1829., pisan v nemščini in sloven-
Restale je teh Ur poleitnim Cursi 1829.
Dnewe	1. Class	PREDPOLDNE			POPOLDNE		
		od 9 do 10	od 10 do 11	od 11 do 12	od 1 do 2	od 2 do 3	od 3 do 4
Pondelik	Sdoleni restalenje	Katehel	Brat	S glave vzhit	Buslabe sposnat. Buhsiabiral	Regelze zhes taistu	Pojet
	Sgorni restalenje	-	Kalechismus	tajistu	Brat	do.	Musko
Tork	Sd. R.	- '	Pisat in tu popraulat		Potihu Bral	v Nemshki Sprahi se mujal	-
	Sg. R.	Kalehel	Brat	sprashanje is branga	lepu Pisanje		-
Sreda	Sd. R.	Katehismus repetiral	-	v Sprahi se mujat	Buchstabe spo-snal, buhslabirat	Dolshnosli lih Podloschnih	Pojet
	Sg. R.	-	Sprahovnik		Brat		Musko
Zhelerlik	Sd. R.	Katehel	Katehismus brat	S glave Raitat	-	-	-
	Sg. R.	-	S glave se vuzhit	S ziframi rnitat	-	-	-
Petek	Sd. R.	- '	Pisat	Popraulat	Pisat	Buchstabirat	-
	Sg. R.	Katehet	Buchstabirat	Sprahovnik meihen	Dictando	Pisano popraulat	-
Stibolht*	Sd. R.	-	Brat	S glave' raitenge	Buhsiabiral	Minislranz	Pojel
	Sg. R.	Evangelium	Branje is Evangelia	Ziframi raital	Brat	do.	Musko
Nedela	Nedelske shularije	Pridiga	Sveta Masha	-	Brni	Pisal	Railat 1
cc t» te<
O © "
s oo 5 § p
03
5" p 1«
2	« o B &
p w
S p I'
£ H p
«2p
si;
p <3>
CL
m w "r-
5	o (P ® ^
6	2
3	^
o m C
.. r o<
pj"
®
ITT O S
o <
®
Urnik, dasi pisan v pokvarjeni bohoričici, je jezikovno in šolsko značilen. Nočem se pa muditi dalje ob njem negoli toliko, da pribijem sledeča dejstva: Učitelj in učenai so se pošteno «mujali»; v spodnjem oddelku 27 tedenskih ur, v zgornjem 28, v nedeljski šoli 5 ur, kar je preko negoli dovolj za enorazrednico. Glavni predmet je bil pač verouk; petju in glasbi je bilo določenih 6 tedenskih ur. Edini četrtkov popoldan je bil' šole prost.
VI. Gmotni in duševni položaj učiteljstva.
Prvi posvetni redni učitelj v tržaški okolici je bil bržkone škedenjski učitelj Lovro Zupane. Nastavljen je bil 1. 1827. z letno plačo 200 gold. in 100 gold. stanarine. Duhovniki učitelji so v onem času prejemali letno odškodnino 100 gold. Za pouk v ženskih ročnih delih je prejemala Zupančeva žena letnih 50 gold.
Magistrat je plačeval za pouk v nedeljski šoli posebno nagrado 25 gold., leta 1833. pa že 30 gold. Istega leta beremo v uradnem dopisu, da učitelja na Opčinah in na Katinari nista prejela običajne nagrade radi brezbrižnosti v nedeljski šoli. Od sedaj naprej bodo prejemali nagrado le marljivi1. Kdor si torej «laska», da ima pravico do te nagrade, naj predloži kapit. konzistoriju pravilno izpolnjene in podpisane obrazce o pouku in napredku nedeljske šole. «Pravilno podpisani« pa so bili ti obrazci, ako jih je podpisal: 1. učitelj, 2. krajni šolski ogleda, 3 dušni pastir, 4. okrajna politična oblast oziroma magistrat in 5. okrožni šolski ogleda. Za 30 gold. gotovo ne preveč. Previdnost ne škoduje nikoli.
Leta 1834. so prejeli nagrado zopet vsi učitelji. Uradni dopis jim obljublja, da bodo imena za nedeljski pouk zaslužnih učiteljev javno objavljena in da jim bo izrečeno posebno priznanje.
Leta 1855. zviša magistrat to nagrado na 40 gold.
O pavšalu sem že poročal, tudi' o usodi, ki je leta 1858. zadela skupno prošnjo okoliškega učiteljstva za povišek tega pavšala. Vendar ni bil to prav prvi skupni nastop našega učiteljstva za izboljšanje
svojega gmotnega položaja. Že leta 1847. so se obrnili okoliški učitelji s skupno prošnjo za draginjsko do-klado na magistrat. Ta je prošnjo odbil 13. sušca 1847. s pripombo, da bi ji ugodil le v slučaju, ako bi prejeli slično doklado vsi mestni uradniki, na kar pa sedaj ni misliti. »Nobenega povoda pa n,i,» pravi dalje uradni dopis, «da bi tvorili občinski okoliški učiteljii izjemo, saj so razmerno bolje plačani negoli drugi občinski uradniki in ker uživa na deželi gotovo malo učiteljev tako dobro ali celo boljšo plačo kot oni. Itak1 so prejeli pred kratkim časom letnih 5 gold. poviška na pavšalu in nekateri tudi povišek na stanarini. Sicer pa se magistrat čudi, da se je podpisal med prosilci neki šol. pomočnik Matevž Cišman, ki se je zadovoljil v prejšnjih letih z manj negoli sto gold. letne plače in jih gotovo tudi več ni vreden.»
Ubogi Matevž Clišman, po tvoji glavi je padlo! Tako se je ponesrečilo prvo skupno stanovsko gibanje okoliškega učiteljstva. Sicer pa je tudi res, da niso bili okoliški učitelji najslabše plačani
Učitelj v Sv. Križu je prejemal n. pr. leta 1848. letno plačo 300 gold., škedenjski učitelj pozneje 250 gold. V istem času so uživali učitelji na glavni nor-malki v Trstu od 400 do 500 gold. letne plače; učitelji na Krasu do 250 gold. Ali ti so imeli še prosto stanovanje in biro. Organistovska služba pa je nesla okol. učitelju še posebne dohodke. Nu, leta 1858. beremo v nastavnem odloku škedenjskega učitelja da mu magistrat nakazuje 250 gold. letne plače ter 20% draginjske doklade, poleg tega 100 gold. za or-ganistovsko službo. Prido>denimo temu 40 gold. nagrade za nedeljsko šolo, tedaj je prejemal mož 440 gold. letnih dohodkov poleg prostega stanovanja. Za one čase res ni bil slabo plačan.
Učiteljice ročnih del so prejemale 1. 1853. —- 75 gold. letne nagrade, 1. 1864. pa, ko jih je bilo šest na številu v okolici, letnih 100 gold.
Ob sklepu dobe, leta 1868. je nakazal magistrat ( koliškim učiteljem enotno plačo, letnih 450 gold. Za službo organista pa naj se pogode s cerkvijo. Odpade
— vkljub skupni prošnji okoliškega učiteljstva (5. avgusta 1869.) — nagrada za nedeljska šolo.
Vzgojo, ki so jo uživali todobni posvetni Učitelji, pojasnjuje uradna okrožnica iz leta 1828., ki naznanja časovni rok (navadno v jeseni, septembra in oktobra) za polaganje učiteljskih izpitov. Kdor se je javil k izpitu, moral je imeti eno leto prakse kakor šolski pomočnik, ali pa dovršiti šestmesečni tečaj preparandije s srednje dobrim uspehom. Kandidat je moral dokazati, da je dopolnil 20. starostno leto. Izpiti so se polagali pred višjim šol. nadzorstvom.
Šestmesečni tečaj je bil prideljen c. kr. normalki v Trstu. Leta 1848. postane preparandija enoletna, leta 1849. dveletna. Med njenimi učnimi predmeti je tudi slovenščina. Od okoliških učiteljev so zahtevali znanje nemškega, slovenskega in italijanskega jezika.
Za pripravnike iz Trsta in Gorice je obstojalo ocl 1. 1847. naprej dvajset štipendijev po 60 gold., ki so jih 1. 1850. skrčili na dvanajst po 100 gold. Pripravniki pa. so morali slušati predavanja o kmetijstvu ter — če niso bili jezika že prej zmožni — tudi ona v slovenščini, obiskovati so morali tudi glavno glasbeno šolo. Vse to se je uvaževalo pri podeljevanju štipendijev. Leta 1859. so preparandijo zatvorili, leta 1864. vnovič otvorili, leta 1875. pa je bila ta preparandija premeščena v Koper.
Z dekretom nastavljeni šolski pomočniki so bili začasno oproščeni vojaške službe.
Za nadaljno izobrazbo učiteljstva šolske oblasti niso skrbele prvotno prav nič. O samoizobrazbi ni govora. Učiteljstvo v onih časih menda ni hrepenelo po nji tedanje šolske oblasti pa bi jo prejkone v gotovi smeri ovirale. V clokaz naj bo sledeča okrožnica škof. konzistorija. ocl 7. avgusta 1828. štev. 2266, ki predpisuje:
1. Okrožni šol. ogleda naj pregleda šol. knjižnico in naj predloži seznamek njihovih knjig uraclu za revizijo knjig. Iz šolskih knjižnic (določenih učiteljem) naj odstrani vse prepovedane knjige, tudi one z opazk o «transeat». 2. Istotako naj ravna s knjigami,
ki bi v prihodnje prirastie knjižnici. 3. Okrožni šol. ogrleda naj v sporazumu s škof. konzistorijem razsodi, jeli ta ali ona knjiga sploh koristna mladini ali učiteljstvu. 4. Neposredni nadzorniki šol. knjižnic so dušni pastirji in kateiheti. 5. Pri letni šol. vizitaciji naj okrožni šol. ogleda pregleduje šolsko knjižnice.
Strogo dovolj! Ali temu odloku dostavlja okrožni šol. ogleda iz svojega žepa še zahtevo, da morajio vposlati posvetni okoliški učitelji še poseben seznam svojih zasebnih knjižnic.
Škedenjski učitelj je poslal na ta ukaz seznam knjig svoje zasebne knjižnice, ker šolske tedaj v Skednju sploh — ni bilo. Iz seznama posnemamo, da je mož posedoval 30 knjig, večjidel učnih knjig, slovnic, slovarjev in šolskih zakonikov. Za enkrat je bila odvrnjena nevarnost «transeat» — ali celo «prepovedanih» knjig. Čudno je le, kako je kljubu tej skrbnosti našla napredna knjiga in misel svojo pot tudi v vinorodno okolico.
Vendar se je jelo gospodi polagoma daniti, da bi utegnili učitelji vkljub skromni plači imeti tudi višje duševne zahteve. In tako opažamo, da so od 1. 1836. naprej krožile med učiteljstvom razne knjige, brošure in revije, ki jih je pošiljala šolska oblast. Tako n. pr. osem zvezkov Herman Czechovega navodila za pouk gluhonemih.
Leta 1838. Fel. Freysauffov pouk slepcev. Leta 1846«. naznanja višje šol. nadzorstvo, da so izšle A. M. Slomškove «Drobt,inice» za 1. 1846. Cena 40 kr. Oglasijo naj se naročniki.
Leta 1853. in poznejša leta kroži «Solski prijatelj«.
Mnogo več seveda ni bilo, ali za one čase ž;e dosti.
Po sklepu dobe je zahteval magistrat, da se usposobi novo imenovana okoliško ;učiteljstvo v italijanskem jeziku kakor učnem predmetu, ter mu priporoča z okrožnico 2. novembra 1868., naj se vzdržuje vsakega strankarstva (političnega).
VIL Učiteljske konference.
Leto 1848. je prineslo tudi učiteljske konference.
Ministrski odlok 2. septembra 1848. pravi: Učiteljstvo naj se shaja mesečno v konferencah; zasedaj neobvezno. Konferenc© sklicuje in jim načeljuje šolski ogleda. Zapisniki se vpošljejo po tem ogledi in po škof. konzistoriju deželna vladi.
Ali že leto pozneje pride od trž. škof. konzistorij a opomin, da so učiteljske konferenco prekoračile ponekod svoj delokrog-. Hotele so kar same izpreme-niti in izboljšati (!) šolski red. Do izdaje novih šolskih predpisov naj se učitelji drže strogo starih. Učit. konference smejo staviti le predloge.
Bil je mrzel curek na predrzne učiteljske glave, ki jih je razburilo leto 1848.
Leta 1855. (3. julija) po zmagoviti reakciji pa toži namestništvo. da se učit. konference v okolici ne vrše. Nalaga okoliškim učiteljem da se udeleže za sedaj mesečnih učit. konferenc na glavni nor-malki v.Trstu. Zanje pa bo sklicana posebna konferenca na Opčinah z vzporedom:
1.	Kako naj vpliva učitelj pri nadzorovanju mladino pri šolski maši z dobrim zgledom na učence?
2.	O uvedbi gl a® koval ne metode.
Ta konferenca se je vršila dve leti kasneje, t. j. 9. julija 1857. ob lOih zjutraj. Okrožnica škof. konzi-storija nam poroča leto kasneje (19. maja 1858.) o njenem uspehu takole: Namestništvo je z uspehom zadovoljno. Samo glaskovalne metode mnogo učiteljev ne uporablja, ker je ne pozna zadostno. Okrožno šol. nadzorstvo naj poskrbi, da se odpravi ta nedo-statek. Določi se vzpored prihodnje učit. konference, ki obsega točke:
1.	Kako pospešuj učitelj šolski obisk?
2.	O disciplini, pazljivosti in glasnem odgovarjanju šol. otrok.
3.	Računstvo na pamet v oddelku malih.
Leta 1807. najdemo še eno sled o teli konferencah. Škof. konzistorij izjavlja v okrožnici 15. junija
1868.: Odgovori na stavljena vprašanja v minolem šol. letu (1867.) vršeče se konference so splošno zadovoljivi. Posebno dobro so odgovorili: Jakob Cenčur, Josip Jančar, Ivan Furlani. Jančarjev odgovor se je v poslal ministrstvu za uk in tam — je bržkone splesnel.
Od omenjenih živi danes še Ivan Furlani kakor vpokojenec bivše državne ljud. šole v Trstu.
VIII. Uradni spisL
Teh je bila lepa kopica. Vprvo je moral učitelj dobesedno prepisovati v posebno knjigo, «protokol» imenovano, vsako uradno okrožnico, (ki je dospela za vso okolico le v enem odpisu), predalo je nastopila svojo pot na bližnjo šolo. Pri tem se je pripetila včasih kakšna nesreča. Tako 1. 1927., ko se je izgubila neka okrožnica na svojem potovanju. Tedaj je zagrmel okrožni ogleda, «da se bo krivec ugotovil in da se bo naznanil dotični lahkomišljeni in zanikrni učitelj višji oblasti.»
Učitelji so dopisovali s šolskimi ohlastnijami preko «naravnega« vodstva t. j. preko župnijskih uradov. Kakšen jezik se je uporabljal sem že pojasnil v IV. odstavku in mi tega zato ni treba ponavljati na tem mestu. Dolgočasilo bi morda tudi bralca, če bi mu podal tu seznam vseli šestnajstih zapisnikov, ki jih je moral učitelj voditi med letom poleg devetih posebnih izkazov in izvlečkov, ki jih je moral predložiti o priliki letnih javnih skušenj šolske dece, kar pa š:e z daleka ni bilo vse.
Ni čudno tedaj, če je bil pri tej šumi papirja kakšen spis pomanjkljiv, ali pa če ga je učitelj pre-kasno sestavil in odposlal kakor n. pr. leta 1829., ko nekateri okoliški učitelji niso pravočasno vposlali šolskih matic in je okrožni ogleda zopet zagrmel: «To zanemarjenje priča, kako malo so učitelji točni v izpolnjevanju svojih dolžnosti. V prihodnje se bo to vračunilo zanikrnim učiteljem kakor lenoba in vpisali se bodo po imenu v protokol.«
Leta 1856. (18. svečana) pride dovoljenje, da se
smejo uradni spisi, ki so namenjeni magistratu, vposlati naravnost njemu.
Leta 1868. (2. liistopada) določa magistratu! odlok, da morajo pošiljati šolska vodstva okoliških šol vse uradne spise in dopise na magistrat. S tem je izginil povsem nemški uradni jezik in je prišel v veljavo italijanski.
IX. šolski obisk in napredek.
šolski obisk je bil obvezen, ali v tržaški okolici v oni dobi ni bil najbolj;!. Res, da je bilo drugod še huje v tem pogledu, ali drugod je vladalo pomanjkanje primernih šol, kar se ne more trditi za našo okolico. Glavni vzrok je pač bil, da je ljudstvo le v mali meri spoznalo in občutilo potrebo šolskega pouka.
Točnih statističnih podatkov za vsako leto te dobe, bo bržkone le težko več dobiti. Vendar posnamemo iz magistratov© okrožnice od 12. svečana 1840., da je obiskovalo v šol. letu 1839. v okolici od 1968 šole obveznih otrok le 587 šolo, tedaj ne prav 30%.
Šolske oblasti so skušalo dvigniti šolski obisk na vse mogoče načine, posebno oni nedeljskih šol, ki je bil zelo pomanjkljiv. Škof. konzistorij nalaga 11. svečana 1829. dušnim pastirjem, naj uporabijo v ta namen vsako priliko, celo tudi spovednico. V nedeljsko šolo bi morali hoditi otroci med 12. in 18. letom; od 1. 1838. naprej med 12. in 15. Poučevali so jih nerazdeljene po spolu. Leta 1855. pa predlaga škof. konzistorij magistratu, naj se nedeljska šola deli po spolu, kakor je to v navadi že v Bazovici in na Katinari. Šolski obisk so posebno zanemarjale deklice; ne vedno po lastni krivdi, temveč bolj radi predsodka svojih staršev.
Kar ni šlo z lepa, so šolske oblasti skušale do-soči s kaznimi. Zanikrneže so tedaj naznanjali m- -sečno (1. 1829.) politični oblasti, ki je nalagala meščanom globo 2 goldinarjev, okoliškim kmetom pa 1 gold. V slučaju nepoboljšljivosti se je globa podvojila. Polovica globe je pripadla mestni blagajni za
šolske namene, polovica vladi za šolski fond. Kdor ni mogel plačati, je moral odslužiti globo z občinskim delom. Tedaj so mu odtrgali v ta namen na dnini po 20 krajcarjev do popolnega izplačila. To so določbe iz 1. 1850. V istem letu priporoča uradni odlok, naj poklicanci odvzamejo ljudstvu napačno uverjenje, da velja za visoke šole proglašena svoboda učenja in poučevanja tudi za ljudske šole v smislu, da zdaj — ni treba več hoditi v šolo. Posledice burnega leta 1848!
Okrožnica iz 1. 1831. pohvali napredek v šol. obisku na šolah na Opčinah, Kontovelu in v Sv. Križu, ki se je pa dosegel le s tem, da je učiteljstvo, oziroma duliovstvo osebno agitiralo za. šolo od hiše do hiše. Leta 1841. se pohvali glede tega proseška šola,.
Ovira šol. obiska je bila tudi navada, da so jemali v okoliški bataljon šoloobvezne dečke za četne trobce. Ponovno se 1. 1853. obrača magistrat na pc-veljništvo tržaške milice, naj se ozira pri sprejema^ nju takih trobcev na šolska zakonita določila.
Ob teh razmerah in ob ustroju vsega tedanjega pouka je le čudno, da je bil učni us^ieh na okoliških šolah precej zadovoljiv. V resnici šol. oblast napredek okoliških šol česteje hvali negoli graja. Tako se v letih 1828,—29,—30.—31,—34.—35.—36.—37. —38.—41.—46.—54. hvali napredek vobčs sedemkrat graja pa le enkrat. Posebej so bile pohvaljene v teli letih sledeče šole: Sv. Križ (7 krat), Skedenj (4 krat), Kontovel in Prosek (2 krat), Opčine (2 krat), Barkov-vlje (enkrat), Lipica (enkrat); grajane pa: Prosek in Kontovel (3 krat), Opčine (2 krat), Skedenj (enkrat), Katinara (enkrat).
X. Javne skušnje, premije, redovanje, izpričevala.
Šolsko leto se je delilo v zimski in poletni, tečaj, ob koncu vsakega so se vršile javne skušnje, oziroma «očitno izpraševanje«, čas teh skušenj je določil okrožni ogleda s posebno okrožnico natančneje. ■Skušnjam so prisostvovali tudi mestni magistrat po zastopniku in občinska načelnika. To v smislu § 404.
šolskega reda. Izvleček javnih skušenj se je nato vposlal z izpitnimi nalogami vred šolski oblasti. Te naloge so učenci od 1. 184(1. naprej izdelovali v dveh prepisih, en prepis je ostal v arhivu dotične šole. Od tega leta naprej so bile izpitne naloge tucli samo slovenske. Od 1. 1862. naprej so se vršile poleg javnih skušenj še mesečne malo skušnje, ki so jim prisostvovali ravnatelji (župniki) dotičnih šol.
Ob koncu šolskega leta so se delile med pridne učence premije, ki so bile navadno knjige za manjše učence molitveniki. Strogo je pazil škof. ordinarijat na izbor teh knjig in 1. 1846. je razposlal okoliškim šolami seznam slovenskih za premije primernih knjig. Leta 1856. so delili «Zvedenega kmeta«, ki ga je spisal tržaški okrož. ogleda kanonik Peter Aleš. Stroške za premije je kril magistrat.
V Trstu se je delitev šol. premij vršila posebno svečanostno.v okolici bolj skromno. Vendar izraža 1. 1858. mestni magistrat v posebni okrožnici željo, da bi se vršila ta svečanost tudi v okolici slavnost-neje, ker — dostavlja upravičeno — «delitev premij je '.šolski praznik, ki ni brez koristi.« Sploh pa so bile premije tedaj v naši okolici edini vnanji znak o napredku in pridnosti učenca, ker se šolska izpričevala niso delila skozi vso dobo in še mnogo pozneje ne. Slednjič pa je izpričevalo itak neka vrsta priznanja kakor tudi premija ali recimo zaslužni križec.
Redcvanje pa se je zato vršilo točno in sicer dnevno, mesečno in polletno. Ob sklepu vsakega polletja je moral učitelj predložiti šolski oblasti tozadevne zapiske ki jih je strogo pregledala in včasih tudi grajala. Tako n. pr. leta 1837. z okrožnico, v kateri okrožno nadzorstvo dvomi o pravilnosti redo-vanja ter pripominja: «Učitelji naj ravnajo po predpisu § 178 polit. šol. reda in po svoji vesti, drugače bo proti njim uvedena preiskava.«
Ko je 1. 1868. občina povsem prevzela tudi okoliške šole, se ta uredba ni takoj spremenila. Javno skušnje so obstojale &e nekaj časa. Načrta deželnega šoil1. zakona namreč, ki je bil predložen od občine, vlada ni potrdila, in občinski svet ocl svoje strani
zopet ni hotel sprejeti vladnega načrta. Tako je ostal Trst slednjič do konca avstrijske vladavine brez vsakega deželnega šolskega zakona.
XI. Verouk in verske vaje.
Verouk je zavzemal v tej dobi odlično mesto, kakor vidimo že iz priobčenega urnika. Učenci so hodili vsak dan k maši, ob nedeljah in praznikih tudi k popol dnevni službi božji. Spremljal in nadzoroval jih je učitelj in tudi kraj ni šolski ogleda. Dušnemu pastirju je bilo strogo zaukazano (okrožnica 1. 1828.), da pazi, jeli omenjena dva vršita svojo dolžnost. Vendar priporoča 1. 1848. ministrski odlok, naj se obisk šolske maše ravna po starosti in zdravju šolskih otrok, po vremenskih in krajevnih razmerah.
Nekatoličani niso smeli imeti v reji katoliških otrok (odlok dvorne študijske komisije od 24. aprila 1830. št. 1650), niti jih poučevati in vzgojevati.
XII. Počitnice, šolski prazniki, zdravstvo.
Velike jesenske počitnice so trajale štiri tedne, o veliki noči pa je bil en teden prost šolskega pouka. Šolsko leto je pričelo z listopadom in končalo s 1. vinotoka. Vendar po ministrski1 odredbi od 3. vel. srpana 1848. pouk tudi v jesenskih počitnicah ni smel popolnoma prenehati, vsak dan naj se v šoli kaj malega stori. To sicer ni dolžnost učiteljstva vendar je pričakovati itd.... Nevarnosti, da bi šol-mašter le preveič lenobo pasel in se prehudo odebelil, tedaj res ni bilo.
V zdravstvenem oziru bi bilo pač mnogokaj prigovarjati, ali tudi drugod ni bilo nič bolje. Šolski prostori so bili neprimerni. Telovadba se ni gojila. Pač — ministrski odlok iz 1. 1848. dovoljuje učiteljem, da poučujejo mladino v telovadbi, seveda — brezplačno.
Telesne kazni niso bile strogo prepovedane ali okrožnica 1. 1829. priporoča njihovo redko rabo.
In s tem končani. Če pričujoča slika iz minulih dni našega okoliškega šolstva tudi ni vsestransko
popolna, jo vendarle resnična v vsaki svoji potezi in upam, da nudi jasen pogled v ono dobo, ko so nastale in životarile precej krepko naše trivijalke, ko-vačnice poznejšega roda v lepi tržaški okolici. Vredni so ti skromni zgodovinski dogodki, da se otmejo po-zabnosti, saj tvorijo podlago, na kateri se je postavila pozneje ponosnejša stavba modernega šolstva, o katerem bo pač mnogo lažje pisati, ker so viri, toli pisani kolikor tiskani in tudi! ustno izročilo še na bogato razpolago. In da bi se lotil kdo tudi tega dela, je moja srčna želja.
FRANCE BEVK: Y
PERIODNE PUBLIKACIJE

•. L C t—
".'"C
Ce se ozremo na naše periodne publikacije zadnjih desetih let, si moremo brez strahu in sramu priznati, da smo razvili v tem oziru več moči kot pred vojno. In baš p-recl vojno naši kraji glede odjema knjig in revij niso bili na slabem glasu. Naj ponovno poudarim, da so založniki in lastniki revij trdili, da je v tisti dobi šla dobra tretjina knjig in revij v naše kraje. Poleg tega ne smemo prezreti dejstva, da je tik pred svetovnim požarom vse ka'zalo, da se slovensko kulturno življenje prenese na jug. Cela vrsta mož s polja znanosti in leposlovja je bilo pri nas doma ali pa so stalno živeli med nami. Spomnimo se nadalje tudi na to, da sta takrat izhajali v Gorici dve važni znanstveni reviji, «Veda» in «Naši zapiski«.
Temu začetku kulturne spomladi je sledila svetovna vojna, ki je zatrla marsikatero kulturno dobrino, pisatelji so morali zamenjati pero za puško, nekatere revije so prenehale izhajati, druge pa so životarilo in z velikimi težavami preživele dobo duševne revščine in suše. O listih, ki so izhajali v Gorici, ni bilo več sledu. Izmed tistih listov, ki smo jih nekoč dobivali iz Ljubljane, tudi nekateri niso več izhajali. Med leposlovnimi listi sta bila še vedno na vrhuncu «Ljubljanski zvon» in «Dom in svet»; izobraženci so ju naročali še vedno, le pravega znanstvenega lista takrat ni bilo razen strogo katoliško usmerjenega «Časa». Po mnogih poizkusih se je jedva zadnja leta ustalilo nekaj takih listov, v kolikor se leposlovni listi no pečajo tudi z znanostjo. V nekatere družine sta zahajala tudi «Vrtec» in «Zvonček>> ter par strokovnih listov.
Kljub vsemu se je naglo poka'zala težkoča glede naročanja listov čez mejo. Naročniki niso bili izpo-
stavljeni le možnosti, da se prihajanje listov iz druge države lahko vsak hip in iz kateregakoli vzroka ustavi, tudi naročnina listov je bila za širše občinstvo previsoka in vsebina večkrat neaktualna. Treba je bilo razmišljati, da se osnujejo pri nas tisti listi in revije, ki so neobhodno potrebni. Ti bi bili: poučno-zabavni družinski list, ženski list, gospodarski list, list za otroke, list za organizacije in morebiti nabožni in humoristični list. O stanovskih listih ni govora; teh bi bilo potrebna večje število, vprašanje je, ali je dot i fini stan dovolj močan, da ga lahko vzdržuje. Svoje glasilo imajo duhovniki in sicer «Zbornik svečenikov svetega Pavla«; svoj « Učiteljski list« je imelo tudi naše učiteljstvo. V širšem pomenu je stanovski list tudi «Pravni vestnik«. Idealno bi bilo seveda imeti tudi svojo leposlovno-umetniško in strogo znanstveno revijo. To pa je bilo že koj spočetka izključeno, v prvi vrsti radi nezadostnega števila sotrudnikov, v drugi vrsti pa bi ne našli zadostnega števila naročnikov za tak list.
Med prve poizkuse periodnih publikacij pri nas štejemo ustanovitev družinske revije «Njiva», ki je začela izhajati spomladi leta 1919. v Trstu. Po vsebini jo bila pestra in krepka, materialni vzroki so ji upihnili luč življenja. Brez družinskega lista smo ostali le par mesecev. Že v začetku leta 1920. je začelo izdajati «Ka,toliško tiskovno društvo« v- Gorici mesečnik «Mladika», ki je bila v svojem početku skromna, a se je v dveh naslednjih letnikih razmahnila zelo visoko, Preselila se je čez mejo v veri, da bo lahko tudi od tam služila svojemu namenu. To je vršila le eno leto v zmanjšani meri, a pozneje čim-dalje slabše. Ostali smo dalje časa brez družinskega lista, vrnil se nam je šele lansko leto, ko se je «iNaš glas« prelevil preko dijaškega in organizacijskega glasila v družinski list. Istočasno se je tudi «N'aš čolnič«, ki izhaja v Gorici, preosnoval vsebinsko iz organizacijskega glasila v nekak družinski list.
Med ženskimi listi je prva nastopila «Jadranka», ki jo je izdajala in urejevala gospa Marica StepanM-čeva List se ni bavil samo z ženskimi vprašanji, bil
jo v nekem oziru tudi skromen družinski list; priljubljen je bil posebno med kmetskimi dekleti. Naj-marljivejša sotrudnica mu je bila urednica, ki je tu in tam naletela na odpor javnosti. Baš ta odpor je kriv, da sta leta 1923., ne da bi vedela drug za drugega, začela izhajati dva nova ženska lista, »Slovenka« v Gorici iii «Ženski svet» v Trstu. Naslednjega leta sta na prigovarjanje nekaterih krogov dva lista prenehala izhajati, ostal je «Ženski svet», ki je danes edino žensko glasilo to in onostran meje.
«Zadružna zveza» v Gorici je bila začela izdajati »Gospodarski list»; kmalu mu je sledil »Gospodarski vestnik», ki je bil glasilo «Goriške kmetijske družbe«. Ko je spomladi letošnjega leta goriška «Zadružna zveza« dobila komisarja, je »Gospodarski list» nehal izhajati in izročil svoje naročnike »Gospodarskemu vestniku«, [ki ga izdaja sedaj Viljem Domihko v Gorici.
Potrebi mladinskega lista je izvrstno ustrezal «Novi rod» od leta 1920. dalje skozi šest letnikov. Ko je bila «Zveza učiteljskih društev« razpuščena, smo ostali brez mladinskega lista. Pozneje je izhajal poseben mladinski listič «Za našo deco», ki je izhajal kot priloga «Ediinost'i» in «Novic» vsak drugi teden. List je prinašal po par strani abecednika in nekaj strani drugega čtiva v obliki čitanke. Skromno nadomeščajo mladinski list sedaj le »Jaselce«, kil pa nimajo tistega namena kakor «Za našo deco» in «No~vi rod«.
Prosvetne organizacije so imele tri liste. Goriška «Omladina» je izdajala leta 1922. list «Prosveto», ki je kmalu nehal izhajati. Naslednjega leta je začel izhajati «Naš čolnič«, ki je ohranil skozi tri leta oster značaj prosvetnega glasila. V letu 1926. je bil tudi «Naš glas« prosvetno glasilo. Ker danes prosvetnih organizacij ni več, odpade tudi potreba po takem glasilu.
Nabožnega lista nismo imeli. V večji množini je prihajal k nam «Bogoljub». Izšlo je tudi nekaj posameznih številk misijonskih listov. Humoristični štirinajstdnevnik, pozneje tednik, «Cuk na palci« jo
začel izhajati v poletju 1923., svoje izhajanje prekinil poleti leta 192G. prostovoljno, medtem ko je njegov odgovorni urednik sedel za zagrnjenim oknom oh kruhu in vodi.
Izmed ostalih listov nam ostane le še bibliografski reklamni listič «Staničev vestnik»; dalje «Pravni vestnik«, ki priča o veliki požrtvovalnosti in podjetnosti, par poizkusov dijaških listov in dve važni stanovski glasili, učiteljsko in duhovniško, «Učiteljski list» in «Zbornik svečenikov svetega Pavla».
Naj omenim še »Uradni vestnik«, ki ga je izdajal Gen. CiV. komisarijat kod prevod Italijanskega «Boll. Uff.»
Če povzamemo na kratko, imamo danes dva družinska lista in sicer «Naš glas« V Trstu in «Na§ čolnič» v Gorici, ženski list «Ženski svet», gospodarski list «Gospodarski vestnik«, verski listič za otroke «Jaselce», strokovni »Pravni vestnik«, reklamni listič «Staničev vestnik« in duhovniško stanovsko glasilo «Zbornik svečenikov svetega Pavla«. Poleg tega se tiska v Gorici versko vzgojni in poučni list «Nedelja» za Korošce.
Ali nam ti listi zadostujejo? Ne popolnoma; priznati moramo, da zija marsikatera vrzel ki je trenutno ni mogoče zamašiti: Če pregledamo dobo desetih let, moramo priznati, da se je število čitate-ljev skrčilo, izbor so t rudni ko v pa tudi, toda ne krči se več. Zdi se, da smo dosegli tisto mejo, na kateri to bomo vzdržali, ne da bi nazadovali, pričakujemo pa lahko napredka.
V primeri z bogastvom prejšnjih let se morda zdi, da so današnje periodne publikacije revne. To ne drži! V-razmerju s spremenjenimi razmerami so bogatejše kot kdaj prej, če pomislimo, da smo navezani popelnoma sami nase in da je le majhna peščica ljudi, «ki se peha in trudi«, ostala na svojih mestih. Priznati pa moramo, da imajo vse periodne in knjižne publikacije zadnjih let svojo prav posebno, za nas značilno potelzo.	* * *
Namen tega članka je, predstaviti čitateljem slovenske periodne publikacije, ki so izšle po vojni
v Julijski Krajini1'). Vso danes ne pridejo na vrsto, nekaj sem jih radi obsežnosti članka in radi drugih težkoč moral ohraniti za prihodnjič2). Ta članek ne namerava biti ne kritičen ne bibliografijski, ampak informativen. Če je kaka moja sodba vmes, upam, da ne bo škodila. Iz publikacij sem navedel le važnejše članke ali naštel imena znamenitejših sotrud-nikov, da si bo čitatelj ustvaril vsaj prilično sodbo o listu v celoti in v vsakem letniku posebej.
Jadranka.
«Jadranka» je začela. izhajati z januarjem leta 1921. v Trstu. Sprva je imela podnaslov «Glasilo zavednega ženstva», ki ga je v tretjem letu menjala s podnaslovom «Glasilo odločnih in neustrašenih«, od marca meseca istega leta dalje pa je imela podnaslov «Družiniskii list». Izhajala je prvega dne vsakega meseca v obliki četvorke na dvanajstih straneh in štirih straneh ovitka. Izdajala jo je prvo četrtletje takrat obstoječa podružnica C. M. D., a pozne jo gospa Marica Stepančičeva, ki jo je ves čas tudi urejevala. Prvo četrtletje se je tiskala v tiiskarni «Edinost», a pozneje v tiskarni S. Spazzal v Trstu. List je stal 10 lir na leto, za Jugoslavijo 30 dinarjev. Izšli so trije letniki.
Namen lista je obrazložen v uvodnem članku prve številke s sledečimi besedami: «Naša svrha tiči v tem, da z vso vnemo vzgojimo ženski naraščaj in to brez razlike na dejstvo, da si blagostan lastnega življenja neguje z žulji' svojih rok ali z napetostjo svojih možgan. Naša svrha tiči v tem, da usposobimo njih — ki so naše mladike — za pameten način rodbinskega življenja, da na podstavku prosvote blago-srčnosti, olike, poštenega posla in delovanja ohranijo v zdravem telesu zdravega duha, duha, ki se utegne v borbi vpogibati, a se ne ukloni, duha, ki
Publikacije so navedene po alfabetnem redu.
2) Tako »Pravni vestnik", »Gospodarski vestnik", »Zbornik svečenikov svetega Pavla", »Učiteljski list", »Gospodarski list", »Prosveta" in druge.
ga izamorejo življenski pripetljaji bičati, a ne uga-nabljati, ker se bo dviga) ta duh iznad treh jakih stebrov: ponosa, značaja in velikodušja.»
List je po svoji moči ustrezal svojemu namenu in je bil vsaj prve čase prilično precej razširjen. Prinašal je izvirne leposlovne prispevke, prevode, poučne članke in potopise, polagoma je uvedel tudi zanimiv gospodinjski drobiž, vprašanja in odgovore in zelo obširno listnico uredništva, ki1 je poleg vprašanj in odgovorov v drugem in tretjem1 letu tvorila najzanimivejši in ob enem najspodtakljivejši del lista. Urednica jo bila zelo navezana sama nase, med njenimi sotrudniki srečujemo več začetnikov in začetnic; kljub temu ne smemo prezreti nekaterih sestavkov.
V prvem letniku sta sodelovala izmed znanih pesnikov le Fran Žgur s štirimi pesmimi in Alojz Gradnik, ki je priobčil prevod pesmi «Smrt auajke Jugovičev«. Pripovedno prozo je pisala Marica Gre-goričeva; priobčila je tri krajše spise in daljšo povest «Za samostanskim obzidjem«. V prevodih so zastopani Čehov, Puškin in Marga. Poučni spisi so v tem letniku skoro izključno iz peresa Marice Gregoričeve (Stepaničičeve, Gracijanove) in sicer: «0 slovanskih naselbinah širom Evrope«, «0 početku naše književnosti«, «Naša književnost do konca njene prve- dobe«, «0 dobri vzgoji«, «Car Petrova koča v Zaandamu« in še več priličnih člankov.
Drugi letnik je bil po mojem mnenju najboljši. Med pesniki sta se oglašala Fran Žgur in Mara Tavčarjeva; druga imena so manj iznana, le Aleksandra se je še pozneje pojavljala v «Ženskem svetu«. Marica Gregoričeva je priobčila dramo «Veronika Deseniška«. Med ostalimi spisi naj omenimo Mare Tavčarjeve «Babe na Srbelah«. Med prevodi srečamo več črtic iz francoščine, ki jih ne bomo naštevali; ti prevodi so slabi. Ne sicer literarno, a vsebinsko zanimiv je prevod novelice «Učitelj iz Sv. Križa«, ki jo je italijanski spisal Tojo de Rena. Med znanstvenimi članki sta vzbudila mnogo kritike in pozornosti «Duhovniški celibat« (J. M.) in «Protispis k duhovni-
škemu celibatu« (J. Majerhofer). Med poučnimi spisi je priobčila Marica Stepančičeva precej dolg potopis «Izprehodi po Skandinaviji«, ista je spisala tudi «Spominek na Poljake«. Precej člankov je bilo posvečenih ženski volilni pravici. Nadaljni omembe vredni članki so sledeči: M. Skrinjarjeva, «Naloga žene«. «Narodne noše«, Iv. Ribnikarjeva, «ResnicoIjubje in poštenje«, dr. J. V. «Slovenska zemlja«; več člankov sta prispeli tudi Iv. Smekarjeva in M. Kastelčeva.
V tretjem letniku je zastopan Fran Žgur z enajstimi pesmimi. Med prozo je pri obče val a Marica Gregoričeva «Grinte», neke vrste ne baš najbolj izbranih socialnih drobcev narodnega življenja. Pod imenom M. Stepančičeva je spisala ista pisateljica novelo «Nove zadruge« in pod imenom Gracijanova «Timotej Krušar«. Istotako je pisala Gracijanova spis «Rimske katakombe«, in «Pompej, mrtvo mesto«. Pod imenom M. Gregorič pa «0 možitvi učiteljic«. «Matija Gubec«. List je prinesel še več drugih člankov o vzgoji, ženskem vprašanju, o higijeni itd. Med prevodi so zastopani Svatopluk Čech, Aleksander Manzoni in francoski pisatelj Jaques Constant.
«Jadranka» je nehala izhajati s «Slovenko« vred po tozadevnem sporazumu med vsemi tremi ženskimi listi.
Jaselce.
«Jaselce«, verski listič za otroke, je začel izhajati z januarjem 1. 1927. v obliki šestnajsterke na štiri in dvajsetih straneh enkrat na mesec. Izdaja ga Katoliška tiskarna v Gorici, ki ga tudi tiska; urejuje ga Peter Butkovič-Domen, oblastem je odgovoren Stanko Stanič. Stane šest lir letno; v podrobni razprodaji je stal 50 stotink. po novem letu stane 20 stotink. Prvi letnik imamo pred seboj. List ima versko vzgojno vsebino, je nekak pripomoček kate-lietom pri veronauku, zato je njegova vsebina po večjem nabožna. Da se otrokom tembolj prikupi, prinaša tudi pesmice, pravljice, uganke, pisma in drugega drobiža obilo; bogato je okrašen s slikami. Listič nima namena, da bi prinašal literarno ali slikarsko
dovršene stvari, zato o lističevi vrednosti v tem oziru ne moremo govoriti, dasi so v lističu mnogi sestavki in pesmi, tudi- slike, ki za otroke niso samo vabljivi in ljubki, ampak tudi predstavljajo neko vrednost. Na primer pesmice Karla Široka, ki so sicer ponatis, in pa nekatere ilustracije v zadnji številki prvega letnika, ki na mah izdajo Kraljevo tehniko in globino; te ilustracije niso težke in nedostopne, ampak ljubke in umljive. V ostalem sta letnik ilustrirala Milko Bambič in Domen; obilico naivnih sličic so prispevali tudi otroci.Listič je prinesel tudi par kratkih skladb; mnogoštevilna, (zanimiva in pestra so pisma otrok, dasi tudi ta niso vsa iz prva roke.
Mladika.
«Mladika» jz ačela izhajati 20. aprila leta 1920., doživela je tri letnike. Prvo leto je izhajala kot mesečnik. v drugem letu se je izpremenila. v štirinajstdnevnik, v tretjem letu je postala znova mesečnik. Prvo leto je obsegala vsaka številka šestnajst strani čeitvorke in ovitek, naslednjega leta je obsegala vsaka številka šestnajst strani, tedaj dva in trideset strani mesečno in osem strani ovitka, na katerem je bil priobčen drobiž. Tretje leto je obsegala slednja mesečna številka po štirideset strani poleg ovitka in je bila tudi njena oblika nekoliko zvečana. List je izdajalo «Katoliško tiskovno društvo« v Gorici. Urejeval ga je prvo leto dr. Josip Ličan, profesor bogo-slovja v Gorici; v drugem in tretjem letu pa pisec te razprave, ki je bil uredil tudi zadnjo številko prvega, letnika. List je tiskala Narodna tiskarna v Gorici. Cena mu je bila prvo leto, ki ni bilo celotno, L 8, drugo in naslednje leto pa L 16 letno. Mladika je bila ustanovljena kot krščansko vzgojni in zabavni družinski list. Tega programa se je držal dosledno le prvo leto,.naslednji dve Teti je skušal postati leposlovni in poljudno znanstveni družinski list za najširše kroge, kar se mu je po večjem tudi posrečilo. Vendar je uredništvo polagalo glavno skrb na leposlovje, haš v tem oziru je bil list kolikor toliko na višini. V glav-
nem se list vendar ni oddaljil od smernic, ki so mu bile že spočetka začrtane. V tretjem letu so mu baš radi tega dodali posebno prilogo «Kulltumi vestnik«, ki ni imel samo namena služiti organizacijam kot duševno vodilo, ampak je začrtaval krščanske smernice v zmislu programa, na podlagi katerega se je bil list ustanovil.
Vsebina prvega letnika je bila skromna, oglasilo se je sicer mnogo sotrudnikov z vzgojnimi in praktičnimi članki, ki pa so po večini brez podpisa. Naj omenim sledeče: Dr. Josip Ličan, «Pšenica in ljulj-ka»; Ivan Rejec, «Ruski kmet in komunizem«; pisec te razprave, «Goriško slovstvo« in «Nekaj o drami«. List je bil bogat na pesmih; med pesniki srečamo imena: Ivan Baloh, Domen, M. Elizabeta, Fran Ločniškar, Lojze Remec in Fran Tratnik. Čavenski je prispel igrico «Božični večer«. Vencelav Bele je začel priobčevati pesnitev «Detinsko blagoven t je«. Proza je bila bornejša; med drugim srečamo ponatis Cankarjeve črtice «Leigenda o Kristusovi suknji1« in sledečo prispevke: Domen, «Rozala«, Avgust Boden-son, «Kaj'žar Lars«, Andrej čehckli, «Sanje božičnega večera«, Ivan Pregelj, «Bratom v tolažbo«, Ivan Seljan, «Božična bajka«. Drobiž lista je bil mnogovrsten; v sledečih rubrikah: Domači odmevi, Rudeči paberki, Razgled po svetu. Izobraževalna društva, To in ono in Književnost je bila raztresena množica vsakovrstnih notic. List je prinesel tudi dve umetniški prilogi na boljšem papirju.
Z drugim letnikom je izačel izhajati list dvakrat na mesec, na šestnajstih straneh prejšnje oblike z ovitkom. Da se je list to in naslednje leto dvignil1 do višine dobrega družinskega lista, je treba pripisati dejstvu, da so se pisatelji in pesniki v obilni meri zanimali zanj. Med pripovedno prozo srečamo pisatelja Frana Detelo s povestjo «Vampir», ki je bila eno njegovih zadnjih del; izhajala je skoro celo leto. Med ostalo prozo so odlične Pregljeve novele in črtice, katerih snov je zajeta s Tolminskega: «Matkove Tine prečudno romanje«, «Moj prvi svet«, «Tolmin-ska balada«, «Strojevodja», «Stara Tolminka pa nje-
ni vnuki«. Milan Pugelj je prispel novelo «Lov na moža«; Ivo Šorli črtico «Pismo», Narte Velikonja povest «V Smrlinju«, katere snov je tudi zajeta iz naše ožje domovine in Jože Pahor novelo «Dvig». Joža Lovren-čič je napisal \za ta letnik menda svoje prvo delo v prozi «Soča voda je šumela«, v kateri je opisana naša kanalska dolina in postanek znane ponarodele pesmi. Damir Feigelj je pod psevdonimom Lovro Koder priobčil «Domače živali«, ki so humorja željnim čitate-Ijem zelo ugajale. List je prinesel dalje pesnitev Ven-ceslava Beleta «Detinsko blagovestje«, ki se je nadaljevalo iz prvega letnika, in Josipa Ribičiča igro «Kralj Matjaž«. Ta letnik je bil s pesmicami bolj bogato založen kot s prozo. V vrsti slovenskih pesnikov, ki so sodelovali pri listu, so bili: Mati Elizabeta, Alojzij Gradnik, Miran Jarc, Stano Kosovel, Joža Lovrenčič, Ksaver Moško, Pastuškin, Petruška, Janko Samec, Silvin Sardenko in Anton Vodnik. Izmed teh sta živela v naši ožji domovini le Janko Samec in Pastuškin; ostali sotrudniki v pesmi, ki so živeli med nami, so bili: Fran Ločniškar, Ivan Matelič, Albert Širok, Fran Zgur in mladi Henrik Hebat. Bornejše so bile mladinske pesmice v kotičku «Za naše malčke«; po večini povzete iiz mladinskih zbirk, originalne so bile le tiste, ki jih je pisec te razprave zložil priložnostno pod slike in pa dve pesmi Janka Sanica. Isto je bilo z mladinsko prozo; po večjem delu prestave tujih pripovedk in pravljic. Prevodov je prinesel list šest: Tolstega, Čeliova, Daudeta, Matilde Serao in Rabindranatha Tagoreja. Med temi sta dobra dva: Matilda Serao, «Cvetličarka», prevedel Janez Grud ari in Gradnikov prevod iz knjige Rabindranatha Tagoreja «Žrtev». Med poučnim delom sta važnejša Beletova članka «Dr. Anton Mahnič« in «01ep-ševalne rime pri Gregorčiču«. Posebna Dantejeva številka je prinesla sledeče članke: Dr. Debevec, »Dantejev pomen«; Ivan Gruden, «Dante, njega življenje in delo«; dr. Puntar, «Slovenska moderna in Dante«; dr. Lojze Res, «Tebi, Dante«. Nadalje so zanimivi sledeči članki: Lojze Res, «Giovanni Seganti-ni»; Stanko Stanič, «Dva cerkljanska umetnika«, in.
«Še nekaj o cerkljanskih umetnikih«. Oba ta dva članka pojasnjujejo slike. Joža Lovrenčič je napisal zgodovinsko pojasnilo k svoji noveli «Soča voda«; isti je tudi napisal članek o Simonu Gregorčiču. Skozi vrsto številk je izhajal znani Jorgensonov spis «Življenja laž in resnica«. V rubriki »Ženski svet« je prinašal list vzgojne članke izpod peresa G. B. poleg notic o modi, kuhinji itd. Posebna rubrika «Iz naše književnosti« je priobčevala v vsaki številki po en odlomek iz kake nove slovenske knjige s pojasnili o delu samem in o pisatelju. Med drobižem so zanimive narodne pesmi, ki jih je nabral1 in zapisal po večini na Tolminskem župnik Alojz Filipič. Zanimivi so tudi: ((Cankarjeva parodija iz dijaških let. ,Spominjaj se šole'«, ki jo je priobčil Franc Ločniškar; prepis ((Napoleonovega ukaza« iz leta 1811., ki se nahaja v župnem arhivu v Nemškem Butu; «Spominska drohtina iz Gregorčičevega življenja«, ki jo je priobčil Ivan Mercina; ((Gregorčičevo pismo v verzih«, ki ga je bil1 pisal pesnik svoj čas možu svoje nečakinje gospe Kristine Vrčonove v Trstu; slovenski prevod Gregorčičeve prošnje na naučnega ministra, da ga upokoji — prošnjo je prevel v verzih Joža Lovrenčič. Naslovno stran in vinjete je narisal Porenta, profesor slikanja v škofovih zavodih v Št. Vidu pri Ljubljani. Izmed slik je bilo malo originalnih, med temi nekaj Pilonovih in Bucikovih del.
V tretjem letu je postala »Mladika« ;ziopet mesečnik. Svoj obseg je razširila. Glede proze list ni bil tako bogat kot prejšnje leto, vendar je bil na višini. Tri povesti so izhajale skoraj skozi celo leto. Med prvimi je bila Pregljeva povest «GIoriosa», v bistvu nadaljevanje povesti « Otroci solnca«, ki je izšla svoj-čas v «Doinu in svetu«. Povest se godi v naši ožji domovini. Zanimiva je tudi «slovenska povest«, kakor jo pisatelj sam imenuje, Lojzeta Bemca «Andrej Košuta«; v tej povesti srečamo vipavsko dolino in njene ljudi. Damir Feigelj je pod psevdonimom Leopold Keber zalagali list vse leto s šegavo pisanimi kulturno zgodovinskimi paberki ((Brezen«. Pisec te razprave je bil začel pisati ciklus povesti o straho-
vili, ki jih pa ni nadaljeval; v čisto drugem žanru sta že »Videnje v zarji« in »Dva profila«. Med ostalimi črticami naj omenim še sledeče: Tone Bagatelj, « Tovorni vlak št. 67»; Ksaver Mčško, «Kostanji»; Pa-stuškin, »Itala in Slavoslav«. Ta letnik je prinesel nekaji črtic nadarjenega začetnika Branka Jegliča. Med prevodi so Gradnikovi prevodi: Jure Jurič, «Kdo . je kriv«; Peter Korica, »Molitev«; Vladimir Nazor, «Div:ič-grad». Naj omenim še Samčev prevod »Sirote« od Giovannija Verge. Med pesniki srečamo ista imena kot prejšnje leto. Največ je sodeloval Stano Kosovel, ki je priobčil kakih dvajset toplo občutenih, socialno prežetih pesmi. Priobčena je bila tudi ena pesmica njegovega brata Srečka Kosovela. Pri pesmi so nadalje sodelovali: Pastuškin, Janko Samec in Ivan Pregelj. Poučni del lista je bil izredno bogat. Vence-slav Bele je napisal članek o O. Ivanu Svetokriškem, Joža Lovrenčič o Valentinu Staniču, Stanko Stanič o Janezu Laharnarju, Joža Lovrenčič o Karlu Lavri-ču in Ivan Trinko o beneško slovenskem pesniku Petru Podreki. Andrej Budal je posvetil Molieru članek »Mojster komedije«, a Danteju 'članek »Čegav jo Dante?« Ivo Šorli se v članku »Srečanje« obrača proti modernim slikarjem, posebno proti bratoma Kraljema. Dr Franc Mesesnel je orisal «Preteklost slovenskega slikarstva«, Lojze Res je pisal o «Leoni-du A.ndrejevui«, Vinko Voclopivec članek »Dante in glasba« ,'• Jatnko iSamec se je spomnil pisatelja in igralca «Jake Stoke«. Zanimiv je tudi Staničev članek o slikarju Antonu Ceju, ki se je mudil v sredi preteklega stoletja v Cerknem. Ivan Vouk je podal v članku »Rusko slovstvo in revolucija« nekatere misli o vprašanju, v koliko je rusko slovstvo pripravilo pot revoluciji. Ostali članki iz narodopisja, prirodo-pisja itd., so manjše važnosti; naj omeim le dva članka Franca Pengova «Postrv» in «Muha»; profesor Vinko Šarabon je priobčil v tem letniku dolgo vrsto člankov narodopisnega in zemljepisnega značaja. V kotičku »Za naše malčke« prevladujejo tudi to pot prevodi pravljic in ponatisi pesmic, nekaj izvirnih pesmic je priobčil le Janko Samec. Rubrika
IV.
- 49 -
«Ženski svet« je prinesla vrsto vzgojnih člankov in življenjepisnih črtic izpod peresa gospe Gizele Fer-jančičeve. V rubrika «Iz -naše književnosti« so so predstavili čitateljem pisatelji: Ivan Cankar, Fran Retela, Ivan Pregelj, Alojz Gradnik, Anton Aškerc, Janez Mencinger in Maselj-Podlimbarski. V rubriki .»Listek« je bilo priobčenih več narodnih pesmi s Tolminskega; nadalje pesem Janeza Kreka «0:b birmi«, ki jo je priobčil Josip Abram. »Kulturni vestnik« je ibil na osmih straneh izhajajoča z listom tesno združena priloga, ki je bila nekak predhodnik «Našega čolniča«. »Kulturni vestnik« je prinesel na osemdesetih straneh dolgo vrsto člankov, med katerimi so vredni, da jih omenimo: Ivan Rejc »Sociologija in vera izza devetnajstega veka«; Tirentar, «Naše planinstvo« in istega »Planinski svet«; Finžgar, »Dušni pastir-proletarec«. Ostali sotrudniki v tem delu lista so bili dr. Kralj, dr. Bitežnik, dr. Ličan, David Doktorič in dr. Brajša. Mladika je prinašala tudi glasbene priloge, urejeval jih je David Doktorič. Pri-občene so bile skladbe Stanka Premrla, Karla Adamiča, Davida Doktoriča, Vinka Vodopivca in Ivana Laharnarja. Posebna prilaga na slabšem papirju se je oddolževala satiri, ugankam, kratkočasnicam, poročilu o došlih knjigah, zdravstvu in ostalem drobižu. Na tej prilogi je tudi izšel skromen «SIavarček tujk«, ki ga je bil sestavil France Eržen. Naslovno stran lista je narisal Špacapan, a vinjete in začetnice A. A. Bucik. Izmed ilustracij so najpomembnejše tiste, ki ilustrirajo Mesesnelov članek o slovenskem slikarstvu.
Tak je bil tretji in ob enem zadnji letnik »Mladike«, ki je izšel v Gorici. Z novim letom se je «Mladika» preselila v Prevalje, odnosno v Ljubljano; izdajala jo je Mohorjeva družba, urejeval jo je pisatelj1 Franc S. Finžigar. Pisec te razprave je naslednjega leta še ostal sourednik lista, tudi je hilo vse urejeno, da bi ostal list kljub temu, da se je tiskal v Jugoslaviji, še vedno naš družinski list, a praktično se je izkazalo, da je to nemogoče. Pokopala ga je visoka naročnina, po drugi strani pa je bilo težko
urejevati list tako, da bi ustrezal na dve strani. Danes je «Mladika» sicer prvovrsten družinski list, a za naše ožje življenje brez pomena.
Naš čclnič.
«Naš čolnič», glasilo «Prosvetne zveze» v Gorici je začel izhajati v letu 1923. v obliki male četvorke na štiri in dvajsetih do sem in dvajsetih straneh vsak mesec. Izdaja ga poseben konzorcij «Našega čol-niča». Prva dva letnika je tiskala Narodna tiskarna v Gorici, tretji letnik tiskarna Jug, četrti in peti letnik Katoliška tiskarna v Gorici. Urejuje ga Filip Terčelj. Bil je ustanovljen kot prosvetno glasilo podeželskih društev, ko so ta prenehala in list kot tak ni imel več pomena, se je spremenil v družinski list. Stal je sprva šest lir, pozneje cleset lir letno.
Pečat prosvetnega glasila so nosili posebno prvi trije letniki, ki so raznovrstni, zanimivi, poljudno kramljajoče pisani, posredovalci med centralo in med prosvetnimi organizacijami na deželi, zrcalo vrvenja in gibanja v društvih. Članki so kratki, bodisi poučno vzgojni ali pa usmerjeni za praktično vporabo v vseh panogah društvenega življenja. Najznačilnejši so v listu «Pomenki», ki jih piše urednik; vlečejo se kot rdeča nit skozi vse letnike in dajejo listu duhovno smer. Sicer se v listu obravnavajo vsa vprašanja društvenega življenja; tu srečamo članke o telovadbi, predstavah, knjižnicah, petju, društvenem knjigovodstvu; v listu je bil obširen društveni vestnik, razna navodila glede oblasti, par člančičev je bilo posvečenih «našim možem». Po svoji bogatosti in pestrosti je bil drugi letnik bogatejši od prvega in tretji med tremi najboljši. Namnožili so se dopisi iz posameznih društev, vrsto člankov sta napisala dr. Brumat in M. Arko. List je krasilo mnogo slik, pri-občeval je tudi pesmice, leposlovne proze ni bilo v njem. Ker je list služil izključno le kot prosvetno glasilo, ni iskal člankov, ki bi bili dali listu kako večjo literarno ali znanstveno vrednost, radi tega ne srečamo v prvih treh letnikih niti znamenitih imen niti
člankov, ki bi si jih bilo vredno zapomniti. Morda bi utegnili koga zanimati «Spomini» mngr. Arka in «Dve mitri«, kratka življenjepisa škofov Srehrniča in Fogarja, ki ju je prispel dr. Ličan v prvem letniku.
Četrti letnik se je že nekoliko nagibal v smer družinskega lista. Naj je društveno življenje še tako pestro, je treba priznati, da je težko mesec za mesecem polniti list z vedno novimi nauki in navodili, če noče, da se ponavlja. Bilo je pač tudi, to vzrok, da je list pričel prinašati več leposlovja. Terčeljevi «Pomenki» se v tem letniku nadaljujejo, list je dobil nove rubrike «Dekliška greda«, «Naš dijak», «Petje», «Na;šo delo«, ki obsega poročila, ter «Uganke». Naslovno stran in vinjete je narisal Domen-Butkovič. Versko vzgojne članke sta pisala Filip Terčelj1 in dr. Janko Kralj. Med poučnimi članki srečamo sledeče zanimivosti: Prof. I. Dolenc, «Narod ob Savi in Drini«; prof. R. Bednarik, «Valentin Stanič«; Josip Pagiiaruzzi-Krilan, «Sveti Ciril in Metod«; M. Arko, «Ne pihaj tam, kjer te ne peče«; dr. A. Kacin, «Ivan Cankar«; I. Leban, «Na grobu pri svetem Lovrencu«. Med pesniki so Pregelj («Moli-tev«), Filip Terčelj in Ludovik Zorzut; pesmi so sicer skromne, a ubrane z ostalo vsebino lista. Ksaver Meško je priobčil črtico «Žanj'ica», ponatisnjena je bila Cankarjeva črtica «Slavnostni govor«. Več črtic sta spisala Butkovič pod prevdonimom Grušenjka in Filip Terčelj. Nekaj najlepšega v tem letniku pa so novelice nemškega pisatelja Pavla Kellerja, ki se je to pot prvič z več prispevki predstavil Slovencem. Trdim, da kaj tako lepega, svežega že dolgo nisem bral. Priobčene so sledeče njegov stvari: «0' mojem dedu«, «Moj konj in jaz«, «Izpraševanje vesti«, «Ge-deon« «Pet mest v gozdu« in «Kako sem se z ljubim Bogom na saneh vozil«. Zanimivih je tudi šest kratkih dramatičnih prizorov, ki so spisani po raznih pesmih ali črticah; prizori so pripravni za večere \ društvih. Priredila sta jih Venceslav Bele in, Filip Terčelj. Vinko Vodopivec je napisal nekaj glasbenih kritik.
Peti letnik je bil urejen v duhu družinskega
lista, leposlovje in poučni članki sa prevladovali ostalo vsebino. Le Terčeljevi «Pomenki» in dopisi iz dežele nas še spominjajo na prejšnjo letnike. Med pesniki ne srečamo priznanih imen, sodelovali so Smrekar, F. T. in L. Zorzut. Mnogo na boljšem1 je bil list s prozo. Ivan Piregelj je priobčeval celo leto povestico «Zvodnik», a se mi kljub priznanemu imenu zde važnejši in deloma boljši ostali pripovedni spisi v listu. Tak način moraliziranja bi moral umetnik, ki uživa velik sloves, opustiti. Med druaimi je Bogomir Magajna, ki j'e priobčil dve noveli, «Študent Vajda. Vailčii in vila« in «Marjetica«. Marte Velikonja je priobčil črtico «Amerikanci»t. Poveš ti ca «Tine in Tinka«, ki jo je podpisal Lojze Golo bi 8, skriva nedvomno pero veščega pisatelja pod plaščem. Kakor v prejšnjem je tudi v tem letniku zastopan nemški pisatelj Pavel Koller s spisom «0 glasbenem življenju v Altenrodi«. Spis je izhajal skozi celo leto, pre-vel ga jo dr. A. Kacin. Peter Butkovič je priobčil odlomek prevoda iz Reymontovih «Kmetov» pod naslovom «Gospodarjeva smrt«; isti je prevel tudi črtico Selme Lagerlofove «Sedem poglavitnih grehov«. Zgodovinske črtice o kugi, Francozih, Turkih, Luteran-cih, kmetskih uporih in o drugem jo spisal pod skupnim naslovom «Leta Gospodovega« R. Bednarik. Zanimiva je bila tudi rubrika ((Naše šege«, v kateri je lepo popisan in z besedo oživljen ta ali oni narodni običaj. Ivan Mercina je priobčil članek «Kako se uli-vajo 'zvonovi«. O glasbi je poročal Vinko Vodopivec. List je krasilo obilo slik in vinjet.
Naš glas.
«Naš glas« je začel izhajati leta 1925. v obliki velike osmerke v Trstu, izdajalo ga je društvo slovanskih srednješolcev v Italiji. Urejevali so ga dijaki, tiskala ga je tiskarna «.Edinost» v Trstu. Izhajal je kot mesečnik, toda ne ba«š preveč redno; vsaka številka je obsegala kakih štiriindvajset strani. Letos izhaja že četrto leto; drugo leto kot družinski list. ki je precej razširjen. Srednješolci so mu ob ustano-
vitvi dali na pot sledeče besede: «Brez fraz, lepo-tičnih besed in stalnih obljub, v bratski harmoniji, brez strahu in trepeta ter s čilim ponosom in voljo do resnega dela stopamo na oder, da mogočno zado-ni naša pesem ljubezni, hrepenenja, požrtvovalnega truda in krepkega dela na 'zemlji, ki v prebujenem življenju kliče na delo vse svoje sinove i'n hčere, da pri/čno premišljeno in vztrajno orati njene brazde in v nje dobro seme sejati.» List je za dijaka tipičen, prežet od idealizma, bojevit in začetniški. Njegova najlepša stran je idealizem, volja do dela, hotenje navzgor. Nekateri članki so dobro in zanimivo pisani; med temi «Sebičnost in človeška družba«, ki ga je spisal Jože Bajda. Zanimiv in koristen je tudi članek istega sotrudnika « Slovenski dijaški listi v Julijski Krajini«. Ta članek nam poda jasno in izčrpno sliko o vseh dijaških listih, ki so se pojavljali in umirali povsod, kjer so bili naši srednješolski zavodi.1) Naj navedem še par člankov, da spoznate letnik po vsebini. Kje naj študiram? (Branimir Dobravski); Ekonomski položaj našega dijaštva v Sloveniji (D. J.); Nekai smernic o potovanju (Maksim Česin-sky); Srednješolski život (Tugomil Ujčič); Ekonomski položaj dijaštva u Hrvatsko j (A.); Škola života (Dra-govan Vinkov); Nestručnost italijanskih učiteljskih
Naj navedem pod črto v glavnih potezah te liste, ki so pričali, koliko idealizma in plemenitega stremljenja je bilo med našimi dijaki.
Leta 1919. so ustanovili tržaški višješoloi litografiran listič «Maj», ki ga je izdajal dijaški krog «Prosveta» v Trstu. Urejevala sta ga K. Kocjančir in S. Škerl. «Nad vse dober Hfj <•: bil to, nobeden poznejših ga ni dosegel», pravi poročevalec.
Tržaški nižješolci so ustanovili list «Danica», ki je bil kam>:notiskan, urejevala in izdajala ga je D. Z. D. Izhajati je priče! isto leto kot «Maj».
b^tga leta so ustanovili idrijski dijaki literarno znanstveno glasilo Dijaške zveze «V mladem jutru». Namen lista je bil, buditi člane k napredku in jih izpopolnjevati v pisateljevanju. ' jr>. iz^aial «tir' Vta pisan v e^^m -ar^en invofi. Veta 1924. je izhajal litografiran v 50 izvodih. Imel je tri glasbene priloge.
Leta 1922. so izdali tolminski učiteljiščniki listič «Naše
škola (Tone Peruško Petrov); Prosveta in srednješolska mladina: (J. K.). Ostalo gradivo vsebuje literarne poizkuse v pesmi in v prozi, dijaška pisma, članek k stopetindvajsetletnici Prešernovega rojstva in k šestdesetletnici pisateljice Faturjeve. Če je literarna drobtina na strani 70., ki prinaša Cankarjevo lastnoročno posvetilo knjige «Za narodov blagor» Ivanu Tavčarju, prvič priobčena, jo je vredno omeniti. Vestnik in Listek na koncu lista sta zanimiva in pestra: dijaška poročila, literarne in gledališke vesti. List je prinesel par slik Meštrovičevih del.
Naslednjega leta je postal «Naš glas« poleg dijaškega glasila tudi glasilo mladinskih organizacij in najmlajšega pokolenja sploh. Izhajal je dokaj redno vsak mesec, urejeval ga je pesnik Karlo Ko-cjančilč. Po svoji vsbimi je postali zanimivejši in pestrejši od prejšnjega letnika. Naj navedemo nekaj člankov: Najboljša avtoriteta (Karlo Kocijančič); Duševne krize (Drago Gervais); Nekaj, smernic k mladinskemu vprašanju (Marijan Sever); Jedno »mladinsko načelo, Dve poglavji: naša orijentacija. vzgoja pri našem ljudstvu (J. B.); Naprednost, naci-jonalizam. demokratizam; Nekaj misli k smernicam za kulturno in samovzgojno delo med ljudstvom; Naše 'kolske drobtiine; Prva smernica za delo med
delo». Tistega leta sta izšli dve pisani, naslednjega leta pa edina in zadnja litografirana številka.
V šolskem letu 1922-23 je začel izdajati literarn! odsek »Dijaškega krožka« v Idriji svoj list «Obzor», čigar namen je bil, prednašati leposlovje in pouk z literarnimi, dramatičnimi, potopisnimi, narodopisnimi, znanstvenimi, zdravstvenimi in drugimi članki. List je izhajal še drugo leto in je nehal v sporazumu z započetim izhajanjem «Našega glasa».
Ko je «Obzor» še izhajal, je izšla v Idriji edina in zelo obširna številka «Zarje», ki je bila litografirana; list je izdal krožek «Zarje» v Idriji, njegov namen je bil zbuditi «Obzor» iz spanja.
Razdor med «obzorovci» je rodil nov literarni krožek in nov list «Tekmec», ki je bil litografiran, tehnično lep, a »vsebinsko reven«. Izdajali so ga sedmošolci, izšle .so samo tri številke. Goriški dijaki so bili ustanovili list «PIamen»; izšlo j--le par številk.
Izmed imenovanih listov sta se najdalje vzdržala «V mladem )\itru» in «Obzor».
ljudstvom; Praktične smernice za delo med ljudstvom (iBranimir Dobravski); Naše narodno svečeni-štvo in učiteljstvo (Ante Rojnič); Položaj našega ljudstva in delo razumništva (Jože Bajda). To bi bili programatični in organizacijsko vzgojni članki. Nekaj zanimivih uvodnikov brez naslova jo napisal Karlo Kocijančič. Igor je priobčil v listu potopise «Potovanje po Franciji«, «Moje potovanje po južni Nemčiji«, «V češkoslovaški republiki«. Zanimiva šo tudi «Nekoja pisma biskupa Dobrile«, članek Ivana Grb ca »Antonio Smareglia in njegov Abisso«; k temu člaku je naipisal Škerl dodatek «11 caso Smareglia«. Maksim Česinsky je priobčil literarno drob-tino: »Gregorčičeva prošnja za upokojitev«,. Prošnja je priiobčena v nemškem originalu, »Mladika« jo jo prinesla svoj čas v prevodu. Opozorila vreden je tudi članek «Prispevek k zgodovini bivše Zveze slovanskih učiteljskih društev«. Posebno bogat je Vestnik. ki je kazal največ pestrosti in življenja. Rubrike za organizacijo, dijake, društva, splošnost in oceno so bile tesno natrpane in bujne ter mladostno bojevite. Leposlovja v ;listu ni bilo mnogo, razen nekaterih prispevkov Iva Mihoviloviča, Peroviča in Karla Ko-cjančiča. Nekaj novega je bil obisk «Pri kiparju Francetu Goršetu«, ki ga je spisal Albert Širok. List se je z zadnjo številko že nekoliko nagibal na leposlovno stran, priobčil je tudi črtico podpisanega «Božajoča roka«. 1
Ta letnik »Našega glasa« je bil ilustrativno pester, dasi ne bogat. Poleg Meštroviča in Goršeta, ki ie njegov učenec, smo srečali Černigojeve linoreze, ki so vzbudile mnogo besed; predstavil se nam je tudi A. Sirk.
Tretji letnik «Našega glasa« je stopil kot družinski list pred svoje bralce. Urejevala sta ga pisec te razprave in Karlo Kocj&račič; ,zadnji je po drugi številki odstopil, nadomestoval ga je Viktor Kjuder. List se je šele po nekaterih številkah razmahnil v smer družinske revije in odprl bogatejši poljudno znanstveni in listkarski del. Letnik je precej bogat ua leposlovju. Pisatelj1 Lojz Kraigher je piobčil do-
bro pisano novelo, ki pa je vzbudila precej hrupa: «Mate in Matilda«. Izmed ostalih pisateljev naj omenim šest črtic podpisanega in njegovo daljšo ((Povest o grofu, ki so ga uši snedle». Damir Feigelj je priobčil začetek svojega romana « Faraon v fraku1« pod naslovom «Povest se začenja«. Naj omenim sledeče spiise: Slavko Slavec «Štefan izpod skal«, Ivan . Vouk «'Na mejniku dveh svetov«, Radivoj Rehar «Peter Petrič«. Med ostalimi je zastopana Marijana Kokaljeva s petimi svojevrstno pisanimi črticami in Iva Ereščakova. ki se je s svojimi štirimi črticami dokaj dostojno predstavila. Med prevodi so v listu samo tri črtice, dve je prevel Slavko Slavec in sicer «Žanjčevo voščilo« Grazie Deledde in «Lucija» od Renata Fucinija. Krepko črtico «Pohod napredka«, ki jo je spisal Gasu Pietro, je prevedel Janko Samec. Med pesniki sta zastopana hrvatska pesnika Ivo Mihovllovilč .'in Branko Perovič, prvi z spornimi, a druigi z desetimi pesmimi, Med slovenskimi pesniki sta najbogateje zastopana Janko Samec in Radivoj Rehar. Med ostalimi so Stano Kosovel. Slavko Slavec in Karel Širok. Prve številke lista so prinesle dva obiiska, ki jih je spisal Albert Širok, in sicer: «Pri Francetu Bevku« in «Pri Vasiliju Mirku«. Med po-učnoznanstvenimi članki je omembe vredna znanstvena razprava profesorja Perica: «2ivljenski ustroj osebe«. Dr. Lavo Čermelj je sodeloval s članki: «Ob stoletnici smrti Aleksandra Volte«, «Isaac Newton», «Kako merimo elektriško energijo«. Izmed hrvatskih člankov so večje važnosti: Marica V. Ambra-šin «Majka u Studinovoj umetnosti«, Drago Gervais «Istra u literaturi« in Ante Iveša «Boris Georgiev«. Med ostalimi članki društvenega, športnega, priro-dopisnega itd. značaja naj omenim le še članek ((Zgodovinski početki Slovencev v Julijski Krajini«. Z deveto številko je list začel prinašati «Kotiček za otroke«. Poleg slik z verzi na prvi strani je prinašal pesmice in prozo. Med prozo so bili največ prevodi pravljic. Pesmico za ta del sta prispevala Janko Samec in Radivoj Rehar. Ta kotiček je prinesel tudi nekaj narodnega blaga v prozi in pesmi. Precej bo-
gat listek je prinesel razne notice in poročila, a razen narodnega blaga gospoda Kende nima večje vrednosti. Ovitek je narisal France Gorše. List je prinesel precej slik del domačih umetnikov. Predstavili so se nam: Veno Piilon, Albert Sirk, France Gorše, Franjo Čermak, Josip Bužan in Milko Bambič. Milko Bambič je poleg tega ilustriral »Povest o grofu, ki so ga Uši snedle» in «Kotiček za otroke«. Bolgarski slikar Boris Georgiev se nam je s petimi slikami zelo prikupil; baš njegove slike so poleg slik domačih umetnikov velik okras tega letnika.
Njiva.
«Njiva» s podnaslovom »kulturni vestnik», je -ačela izhajati maj s, meseca leta 1919. in je izhajala do 10. oktobra istega leta. Vsega skupaj je izšlo sedemnajst številk v obliki četvorke skupno 320 strani. List, ki je bil spočetka zamišljen kot tedriik, a se je pozneje spremenil v mesečnik je izdajal «Višji kulturni svet» strokovnih in kulturnih delavskih organizacij v Trstu; tiskala ga je tiskarna Edinost v Trstu, Glavni urednik mu je bil Ferdo Kleinmayr, za leposlovje Jože Pahor. Namen lista je bil nuditi ljudstvu zabavnega, poljudno-znanstvenega čtiva in biti svobodna tribuna leposlovja in poljudnih ved. Revija je hotela ostati čimbolj možno poljwdna, vendar pa se jo hotela povzpeti prav po svojih sotrudnikih do čim večje umetniške in znanstvene veljave. Naročnina lista je znašala četrtletno 7, a pozneje 9 lir. Vsled vnanjih in tudi notranjih, predvsem pa materialnih vzrokov, je list že v prvem letu nehal izhajati.
Med sotrudniki lista najdemo za tisti čas najbolj znana imena. Med pesniki je bil najmarljivejši so-trudnik Pastuškin; dalje: Igo Gruden, France Bevk, Janko Samec, Emil Hojak, Stano Kosovel, Stano Klemenčič, Ciril Drekonja, Jožko Kralj, Fran Žgur, Karel Širok, Milan Kuret in drugi. Med pripovedniki so se oglasili: Ivo Šorli «Pogovori», ki so bili niz realističnih črtic iz sodobnega življenja; Pastuškin
«Zorko», «Rdeči nagelj» in druge črtice; France Bevk «Besede», «Tihi ognji«, ((Gospodična Tončka«, »Jetniki«; Marija Kmetova «Golobovi», daljša povest iz kmetskega življenja, ki je bralcem posebno ugajala; Henrik Turna «Izza fronte«, realistične črtice; Narte Velikonja »Obisk«; Josip Ribičič «Spoznanje», »Jug«; Josip Pahor «Viseče stene«, «Most»; Stano Kosovel «Po turi«. Alojzij Gradnik je prispel več lepih prevodov iz Tagorejevih zbirk «Gitandža,li» in «Rastoči mesec«. Nastopali so še drugi manj znani pripovedniki, a ne moremo vseh naštevati. Poljudno znanstveni del lista je, bil bogat, tudi pri njem so sodelovali mnogi znani pi.isaitofl|;L O I c poslov i u in umetnosti so pisali Josip Pahor, Janko Samec, Emil Hojak, Henrik Turna, Henri Barbusse, Lojze Res, Ivan Meštrovič in drugi,. Milan Sktfbinšek je priobčil spis «Osvald Al-ving« in še več drugih člankov o slovenskem tržaškem gledališču. O socialnih vprašanjih je pisal Ivan Regent. O gospodarskih vprašanjih so pisali: dr. Josip Agneletto; Josip Bratož, «Rusko zemljiško posestne razmere v predvojni dobi«; Ivan Regent, «Prispevek k zadružnemu gibanju' našega kmeta«. Več člankov o ženskem vprašanju je napisala Pavla Hočevarjeva. 0 vzgojeslovju je pisal Kleinmayr, naj omenimo članek «Otrok naj vzljubi prirodo«. Dr. Rudolf Perhauc iln dr. Henrik Tuma sta pisala o prirodo-slovju; dr. Lavo Čermelj je priobčil vrsto daljših in krajših člankov, med njimi «0 silah« in «Clovek v boju s prirodo«, ter mnogo statističnega gradiva v «Pregledu». Dr. Josip Volaušek je pisal članke o zdravstvu, med njimi naj omenimo članek «Napake ljudskega zdravljenja«. Miroslav Ambrožič in drugi so pisali o telesni vzgoji, o splošnih kulturnih vprašanjih pa Ferdo Kleinmayr; naj omenim v prvi vrsti članek «Priroda v bogoslužju in bajeslovju prvotnega človeka«,. Posebno ibogat je bil «Pregled», vestno zrcalo tedanjega našega kulturnega snovanja z obilnim statističnim gradivom in z marsikatero belino povzročeno po tedanji cenzuri.
Novi rod.
«Novi rod», je 'bil ustanovljen leta 1920., ko je imela <«Zveza učiteljskih društev» delegacijsko zbo-rovanjie pri Sv. Ivanu pri Trstu. List je izdajala «Zveza učiteljskih društev«, izhajal je enkrat na mesec na šestnajstih straneh velike osmerke, stal je 12 lir letno. Prvi letnik je urejeval Janko Samec, z drugim letnikom je prevzel uredništvo Josip Ribičič, peti in šesti letnik (pa je uredil Jože Pahor. Tiskala ga je tiskarna Edinost v Trstu. Doživel je vsega skupaj šest letnikov; list je nehal izhajati tedaj, ko je bila «Zveza učiteljskih društev« oblastveno razpu-ščena.
Šest letnikov tega mladinskega lista priča o velikem trudu in ljubezni do mladine; vsakteri izmed njih predstavlja trajno vrednost. Vendar vseli šest letnikov po svoji vrednosti ni bilo enakih, najboljši i o bil prvi letnik, tako vsebinsko kot tehnično. Prvi vzlet jo bil največji, tudi zanimanje od strani naročnikov in sotrudnikov je bilo najmočnejše. Pozneje, ko je prvo' navdušenje nekoliko uplahnilo, je ostal list skozi vrsto letnikov skoraj na isti višini, ni dosegel prvega letnika, a je stal kljub temu še vedno na prvem mestu mecl mladinskimi listi. Uredništvo je gledalo na to, da bi bil list glede vsebine in glede opreme na umetniški višini. Vselej ni imelo srečne roke; skrbno se je izogibalo, otročje pisanih pri-, spevkov, ni pa imelo na razpolago dovolj otroško pisanih stvari. Radi tega so nekateri prispevki sami na sehi lepi, a za mladino pretežki. List je bil pač tak, kakršni so bili sotrudniki. Najboljši so bili tisti sestavki, ki so bili prevedeni iz tujih jezikov, na prvem mestu in v največjem številu pravljice. Vendar pa srečamo tudi med izvirnimi spisi tu pa tam prave hisere mladinske književnosti.
Prvi letnik je bil pester in bogat po vsebini, med sotrudniki se nahajajo skoro vsi znani pisatelji in pesniki. Med najboljše pesmi lahko štejemo one Čiko lova — Gradnika, Cvetka Golarja, Iga Grudna, Sil-vina Sardenka in Karla Široka. Poleg teh so sodelo-
vali v pesmi še Ivan Albreht, pisec te razprave, Stan o Kosovel, Franjo Roš. Peteri i n-Petruška in Fran Žgur. Proza je manj izvirna in domača kot pesem, a lepa. Na prvem mestu je naš znani pravljični pripovednik Fran Milčinski, ki je priobčil «Zgodbe o kraljeviču Marku«. Ksaver Meško je priobčil tri črtice, sodelovali so tudi Anton Batagelj, Marija Kmetova, Z v onimi r Kosem, Franc Ločniškar, Pastuških, Ivan Pregelj in nekateri drugi. S pravljicami so zalagali list Ivan Albreht, pisec te razprave, Cvetko Golar, Vladimir Levstik, Fran Pogačnik in Alojz Gradnik. Zajemali so pravljice po večini iz slovanskega sveta, a so šli tudi na Japonsko paberkovat. V tem oziru pomenijo tudi na daljni letniki pravo pravljično bogastvo. V tem kakor tudi v naslednjih letnikih je leposlovni del močno nadkriljeval poučnega, v katerem je- bil zastopan pisec te razprave s spisom v treh nadaljevanih «Naše živali«; K. R. je priobčil v dveh nadaljevanjih članek «Iz naše zgodovine«; M. M. je prispel dva članka in sicer: «Postanek cerkve v Spodnji Idriji« in «Idrija pred potopom«; dva članka je spisal tudi Simonov Marko: «Longobardi in Slovenci v naši deželi« in «Naši pradedi pod Francozi«. Kotiček «Pouk in zabava« je prinašal male zanimive notice in uganke; «Kotiček malih« je bil zanimiv radi pisem, ki so jih pisali učenci; v teh pismih je bilo marsikatero kleno .zrno narodnega blaga. Tehnično je bil ta letnik do<vršen. enoten; opremil ga je in ilustriral skozi celo leto slikar A. A. Bucik.
Dragemu letniku se pozna druga roka, enota slikarske opreme je v prilog raznovrstnosti zrušena. Vinjete je risal A. Černigoj, ki je takrat razodeval začetnika. Nekatere risbe je izgotovil še Bucik, sodelovali so še drugi risarji, list je priobčil tudi Tratni-kove «Begunce». Listu so ostali zvesti po večini vsi sotrudniki prejšnjega leta. Cvetko Golar je priobčil tri pesmice iz Cankarjevih dijaških let; z dvema pesmicama se je oglasil tudi Oton Župančič («Lisica», «Veverica«). Izmed ostalih so sodelovali v pesmi: Stano Kosovel, Srečko Kosovel, Ivan Albreht, Cvetko Golar, Igo Gruden, Karel Širok in Pastiiškin. Milčin-
ski je nadaljeval »Zgodbe o kraljeviču Marku«, ki jih je še nadalje ilustriral Bucik. Pravljice so presajali na domača tla sledeči: Ivan. Albreht, pisec te razprave, Vera Albrechtova, Bucik, Cvetko Golar, Vladimir Levstik, Fr. Lipah, Alojz Gradnik in Ivan Vouk. Pisatelj Finžgar je dal listu na razpolago igrico «Vedež», Ksaver Meško je napisal črtico «V pričakovanju«, Ivan Pregelj je učil otroke «Molitev», ki je biser; Josip Ribičič je nastopil z nekaterimi črticami, med katerimi so prve dobre, ostale nekoliko težje. Vsak po dve črtici sta prispela Karel Širok in Ivan Zoreč; Ivan Šorli je spisal črtico «Prvi april«. — V tem letniku je tudi glasbena priloga k Finžgar-jevi igri «Vedež». «Pouk in zabava« in «Koticek malih« kot v prejšnjem letu.
V tretjem letniku se je list v ilustrativnem delu ravnal po A. Černigoju, ki je takrat še študiral; vsi vplivi njegove šole se poznajo listu. Najboljši ilustrativni del so lesorezi B. Jakaca in M. Maleša, dasi lesoretf ni pripraven, da mladini razlaga besedilo lista. Izmed pomembnejših sotrudnikov v pesmi je v izdatnejši meri sodeloval Karel Širok; Cvetko Go-rar in Igo Gruden sta> se oglasila vsaK z eno pesmijo, istotako Pastuškin, Lcčniškar in. Albert. Širok. Vsak s tremi pesmimi sta se predstavila tudi Sta no Kosovel in Ksaver Meško; poslednji v pesmi ni tako močan kot v prozi. Sodelovali sta tudi Vera Albrechtova in Poldi Leskovčeva. Med prozo se nahajata lepa Levstikova povest «Deček brez imena« in Pregljev biserček «ilz-spominov«; sicer je proza to leto revnejša kot prejšnja leta. Ksaver Meško je prispel tri črtice, baš toliko Marija Kmetova; Ivan Albreht je prispeval pravljic, Ivan Vouk dva prevoda iz ruščine, Ivan Zoreč dve črtici, J. Pahor, Fr. Ločniškar in Fran Tratnik po eno črtico. Milčinski je priobčil zabavno «Igrico o veseli nalogi«. V prozi je največ sodeloval Josip Ribičič, ki je priobčeval črtice iz cikla «Zavratne pošasti«; te so sicer nekaj najboljšega, kar je on napisal, a za otroke pretežke. Mecl poučnimi spisi so zanimivi kratki sestavki o Matiji Čopu, A. M. Slomšku, Stanku Vrazu z lesorezi M. Maleša
List je prinesel barvano božično in velikonočno prilogo.
S III. letnikom je začel list izhajati po desetkrat na leto.
Četrti letnik je ohranil Černigojeve vinjete in Maleiševe lesoreze, kot ilustratorje je pritegnil Fx*an-ceta Kralja, Sašo Šantla in Maksima Gasparija. Med pesniki so sodelovali: Stano Kosovel in Franc Loč-niškar vsak s štirimi, Karel Širok s tremi in Ksaver Meško z dvema pesmima. Po eno pesem so prispeli: Ivan Albreht, Cvetko Golar, Vlado Klemenčič, Pastuškin, Utva in Oton Župančič («Stari medo»). V prozi se jo znova oglasil Fran Milčinski z bosansko pripovedko «Junaštvo». Med tremi majhnimi Pregljevimi doneski je najboljši »Čudak», a za otroke težje umljiv. Matej Mikuž je priobčil Cankarjevo črtico «Materi», ki jo je bil pisatelj napisal v svojem sedemnajstem letu; Mikuž jo je bil pripisal iz njegovega dnevnika kot dijak. Alojzij Gradnik je podal dva prevoda Tolstega, Ivan Vouk pa en prevod Turge-njeva («Prepelica») in en prevod Dostojevskega (»Povest sirote Nele»). Po dve pravljici sta prispela Ivan Albreht in Vladimir Levstik, eno pravljico in eno črtico (»Trinajst obsojenih») pa Karel širok. Dalje sta priobčila po dve črtici še Vera Albrechtova in Stano Kosovel. Joža Lovrenčič je podal lepo pisane «Spomine», ostale prispevke pa Marija Kmetova, Zvonimir Kosem, Franc Lipah, Ivan Matičič, Ksaver Meško («Medica»), Pastuškin («Mali slikar») in Ivan Zoreč. Med poučnimi spisi se nahajajo sestavki: Primož Trubar, Marko Pohlin, Valentin Vodnik in baron Žiga Gojz z Malešovimi lesorezi. Novost za lifct je bila umetniška priloga: «Maksim Gaspari, Gosji pastir«.
Peti letnik, ki je imel novega urednika, se je znova skušal približati otroku. Opremo mu je narisala Helena Vurnikova, kot ilustrator se jo pojavil nadarjeni samouk Milko Bambič; za list je risal tudi Ivan Eržen. Ruibriki na koncu lista sta spremenili svoji imeni v «Zrna» in «!Kotičkarjem» Glavna sprememba se je izvršila na znotraj. Glede pesmi je po-
stal list bogatejši. Zopet se je oglasil Janko Samec z osmimi pesmicami; pridno je sodeloval tudi Fran Žgur. Karel Širok je priobčil tri pesmice lepili nabožnih motivov; s tremi pesmicami je sodeloval tudi Ivan Albreht. Po eno pesmico so prispeli: Srečko Kosovel, pisec te razprave, Stano Kosovel, Poldi Leskovčeva, Fran Ločniškar, Ksaver Meško, Pastii-škin, Maksa Samsova, Tone Seliškar iin Gustav Strniša. Novost tega letnika so urednikovi uvodi, skrbno izpiljeni in prežeti s socialnim duhom, ki imajo namen, da učijo in dvigajo, če niso hili za večino mladih čitateljev pretežki. Nov sotrudnik je bil Ferdo Plemič s tremi pisanimi pravljicami, med temi je precej obsežna «Trije krojači — en mož». Josip Ribičič je priobčil dve črtici: «Jutro» in ((Pogon«, Ivan Vouk je prispel ((Razočaranje« in «Na veliki seno-žeti«, ki sta bili lep donesek listu. Janko Furlan je nov sotrudnik, spisal je dve živahni črtici »Sosedov Cejček« in «Kazen». Od obeh črtic Ksaverja Meška
posebno lepa »Povodenj«. Ostali sotrudniki so prispeli po eno črtico in sicer: Ivan Albreht, pisec te razprave, Vera Albrechtova, Karel Širok, Fran Tratnik, Ivan Zor.c in drugi. Poleg tega je dal1 Stano Kosovel štiri leposlovne prispevke, Fran Lipah in Zvonimir Kosem pa po dva. V tem letniku je bilo izvirne proze nenavadno veliko, prevodi pravljic so se bili na škodo otroškega zanimanja nekoliko umaknili. Ribičičeva igrica «Mefistov izum» je po ideji za otroke težka, a sicer zanimiva. Poučni spisi so se umaknili leposlovju skoraj na nič. Omenim le tri: »Božanska komedija«, »Hrana bogov«, «Odkod je kavčuk?«
Šesti letnik je bil po opremi najslabši, opustili so mu platnice, od šestnajstih strani se je razširil na štiri in dvajset strani. Opreme in slike mu je narisal po veliki večini Milko Bambič, portret Srečka Kosovela je delo A. Černigoja, priobčil pa je ta letnik tudi Sirkove slike: «Bibiči 'šivajo mreže«, «Iz tržaške okolice« in «Ribji lov«. List po vsebini ni bil slab, a ni na tisti višini kot nekateri prejšnji letniki. Mect pesniki sta glede števila pri-
spevkov na prvem mestu Fran Žgur in Janko Samec; poslednji je priobčil v tem letniku nekaj svojih najboljših mladinskih pesmic. Po več pesmic so prispeli tudi Srečko Kosovel, Ksaver Me-ško in Pastuškin. S tremi pesmicami je nastopil to pot prvič Ciritl Drekonja, sodelovala je tudi Maksa Samsova. Daljšo Cankarjevo pesem «Materi no oko» je priobčil Matej Mikuž, ki jo je prepisal i,z Cankarjevega zapisnika. Med pripovednimi spisi se nahajajo sledeči prevodi: Robert Browning, «Pia»; F. V. Foer-ster, «Moč dobrote«; Giovanni Pascoli, «Dve deklici«, «Kruh»; John Ruskim, «Kralj zlatega studenca«, «Veter jugozapadnik zapusti dolino«, «Iskanje in konec Schwarza«, «Gluck prispe k zlatemu studencu«,-Henrick Sienkiewicz, «Med volkovi in merjasci«; L. N. Tolstoj, « Veliki vezir Abdul«; Oskar Wilde, «Se-bični velikan«. Med domačimi pravljičarji in pripovedniki so nastopili: Ivan Albreht z dvema, Ferde Plemič s tremi, Ivan Vouk z dvema in Ivan Zoreč tudi z dvema prispevkoma. M. in K. sta prispela Šest bosanskih pripovedk; M. M. B. je spisal «Zaklad pri svetem Danijelu«; oglasili so se še: Zvonimir Kosem, Janko Furlan, Antonija G., Fran Lipah; Pastuškin. «Pečar Šimen«; Janko Samec, «November»; Karel Širok, «Velik je« in Fran Tratnik. Trije kratki dramatični prizori L. Ni. Tolstega ((Pijančevanje«, «Dobrota,« in ((Lastnima« so okras tega letnika. Med poučnimi spisi je prispel venec člankov Franc Eržen pod naslovom «Veliki prijatelji življenja« (Svež zrak, Solnena svetloba, Voda, Gimnastika). Isti je preskrbe] dva prevoda: A. Gut, ((Slikarstvo Italije v petnajstem in šestnajstem stoletju«; Mantegazza, «0 snagi«'. Nadaljni poučni članki so: A. černigoj, ((Otroške risbe«; Livimgstone, «V puščavi«; Thea G., «Otrok in igrače«. Poleg tega je prinesel list še vrsto drugih poučnih člankov, ki jih ne bomo navajali. «Zrna» in «Kotiček» sta 'bila obširnejša kot druga leta.
«Novi rod« je prenehal izhajati v poletju leta 192G., ko je bila njegova izdajateljica «Zveza učiteljskih društev« oblastveno razpuščenau
V.
- 65 -
Slovenka.
«Slovenka» jo začela izhajati z mesecem januarjem leta 1925. v ohliiki velike četverke v Gorici, izdajal jo jo konzorcij «Slovenke», urejevala jo je gospa Gizela Ferjančičeva, tiskala Narodna tiskarna v Gorici. Izhajala je enkrat na mesec na šestnajstih straneh z ovitkom in jo stala deset lir letno. Doživela jo en sam letnik. Ustanovljena je bila radi nezadovolj-• stva z «Jadranko«, hotela je podajati izbranega in koristnega čtiva našemu ženstvu. Ker je istočasno izšel tudi «Ženski svet» in so bili trije ženski listi v Julijski Krajini nezmisel, so se po enem letu sporazumno odločili, da dva lista, namreč (Jadranka« in «Slovenka», nehata izhajati, kar se je tudi zgodilo.
Prvi in edini letnik «Slovenke» je bil zanimiv in bogat. Naj omenim le par spisov, ki bodo ohranili' letniku trajno vrednost. Prvi spis je Pregljeva povest («Dom gospe matere Serafine«. Ta povest jo bila začela izhajati že v ljubljanski «Slovenki», a jo bila na višji ukaz ukinjena. Radi svojo enotne črte je eno izmed boljših Pregljevih del, dasi je morda pisatelj ne upošteva in ne ceni. Poleg te povesti, ki je izhajala skoraj celo leto, je bil v vseh številkah natisnjen spis ((Deklice davnine«, ki jih je opisal literarno lepo, a obenem poučno francoski pisatelj J. Jacquin, ki si je bil baš s tem delom zaslužil slavo. Prevod je oskrbel pesnik Miran Jarc. Razun tega j'"1 prinašal list v slednji številki uvodnik. Od teh je nekaj zelo zanimivih: «Dekle išče moža», «Žensko glasovanje«, «Gospa in služkinja«, «Deklica in cvetica« od Foersterja in «Žena usmiljenka«. Posebna rubrika ((Znamenite Slovenke« je prinašala; žrivljejijepi-so znamenitojših slovnskih žena: Pavline Pa i kov o Zofko Kvedrove, Josipine Turnograjske, Matere Elizabete in Ljudmile Poljančeve. Slednja številka je seznanila čitateljice z ženami tujih narodov: «Žena pri severnjakih«, «Žena pri Amerikancih«, «Japonka», «Grkinja», «Turkinja», «Turkinja naših dni«. «Egip-čanka«, «Skandinavka», «Britanka» in «Španka». Poleg tega je prinesel list še obilico drugega gradiva,
pravljic, pesmic in notic o modi, hrani, nasvetov in drugih zanimivosti. Okusne vinjete in začetnice je narisal Tono Krallj; list je prinesel več ilustracij o modi in iz vsakdanjega življenja.
Staničev vestnik.
«Stahičev vestnik«, reklamno glasilo Katoliške knjigarne v Gorici, je začel izhajati v obliki osmerke na štirih straneh z mesecem decembrom leta 1926l Vsak mesec izide po ena številka, izdaja ga Katoliška knjigarna v Gorici, tiska ga Katoliška tiskarna, listič ni nikjer na prodaj, odjemalci1 Katoliške knjigarne ga dobivajo zastonj; urejuje ga Vir-gilij Šček. Prvo leto je izšla ena in edina številka, lani je izšlo dvanajst številk. Namen lista je obrazložen s sledečimi besedami: «K.atoliška knjigarna in njena posestrima Katoliška tiskarna v Gorici sta sklenili izdajati skromen reklamni listič, ki bo vsak mesec povedal, kaj je tiskarna novega natisnila; kaj ima knjigarna na prodaj... Zakaj smo ta listič krstili z imenom Staničev vestnik? Ker hočemo počastiti Valentina Staniča, ki je bil prvi slovenski tiskar in knjigarnar na Goriškem.« Listič prinaša dosledno številko za številko sezname tistih knjig, ki so na novo izšle ali ki jih je dobil listič v oceno. Poleg tega je prinesel Vestnik tudi nekaj člančičev, izmecl katerih jih je večina posvečenih Valentinu Staniču. Naj jih navedem: «Prvi goriški kulturni delavci« (Janez Svetokriški, Gregor Sommaripa, Štefan Kemperle, Pavel Hlapše, grof Janez Edling, Matija Vrtovec, Valentin Stanič); «Valentin Stanič prvi slovenski tiskar in knjigarnar na Goriškem«; «Valentin Stanič kot dijak«; «Valentin Stanič kot hribolazec«; «Valentin Stanič na Banjšicah«; «Zibelka ljudske prosvete«; «Oče gluhonemih«; »Odlomek iz tretjega speva Dantejevega Pekla« (ponatis iz Domovine leta 1867.); «Rezija>>; «0. Ivan Svetokriški«; «Valentin Stanič — njegova dela in spisi o njem« (priobčil dr. Joža Lov-renčič); «Razvoj cecilijanstva na Goriškem« (spisal Janez Lahamar); »Zgodovinsko ozadje Pregljevih
,Tolmiincev'>\ Poleg tega se nahaja v lističu še več drobiža in nekaj ocen.
Ženski svet.
«Ženski svet» je začelo izdajati «Žensko dobrodelno udruženje« v Trstu leta 1923., in sicer kot glasilo ženskih društev v Julijski Krajini. Od leta 1927. ga iizdaja konzorcij «Ženski svet«. List izhaja v obliki velike osmerke na 32 straneh prve dni v mesecu m ima vsakokrat tudi prilogo za ročna dela, štirikrat na leto pa poleg tega modno prilogo in krojno polo. Urejuje ga Pavla Hočevarjeva, tiska ga tiskarna »Edinost« v Trstu. Stane letno L 14.—, s krojno polo L 20.—, za inozemstvo L 30.—». Prvi letnik se je tiskal v 25C0, peti letnik pa v 15.000 izvodih. List se je razširil tudi v inozemstvo in gre v najoddaljenejše kraje sveta, koderkoli živi Slovenka kot izseljenka. Namen lista jr0 šiniti med ženstvom prosveto, usposabljati ženo za razumevanje vseli njenih nalog v domu in v javnem življenju ter ji s praktičnimi navodili pomagati v vsakdanjih življenskih potrebah. Vsebina lista obsega leposlovje, znanstvene in poučne članke, praktična navodila, feministične in kulturne zanimivosti ročna dela in razgovore s čitateljicami. Uvodni sestavki so posvečeni znamenitim domačim in tujerodnim ženam.
Prvi letnik »Ženskega sveta« je nekam plah, a kaže veliko hotenje in se je sam na sebi, če pomislimo, da sta istočasno v Primorju izhajala še dva druga ženska lista, prav častno predstavil. Že s prvo ; tevilko je začel izhajati ciklus »Obrazi in duše», življenjepisi naših in tujih žena s podobami, ki se vlečejo že v šesti letnik. Pri prvih je mnogo sodeloval pokojni Srečko Kosovel. Njegovi so članki: «Materin obraz iz Cankarjevega Mojega življenja«, «Lepa Vida« in «Lepa Vida v duši Cankarjevi«. Dr. Ivan Prijatelj je predstavil čitateljem dve pisateljici, Če-hinjo «Boženo Nemcovo« in Poljakinjo «Elizo Orze-szkowo». Pesmice so ponižne; v tem letniku sta nastopili Vera Al'brechtova in Polda Leskovčeva. ki sta
\
ostali zvesti sotrudnici skozi vse naslednje letnike. Oglasili so se tudi znana pesnica Utva-Prunkova, Engelbert Gangf« Srečko (Kosovel, Ivan Robida in Iva Rodova, ki so prispeli vsak po eno pesmico. R pripovedno pesmijo se je oglasil Ivan Lali; poslal je pesnitev «Gabrijan in Šembiilija«, «povest o močnem vitezu Gabrijanu in lepi devici Šembiliji, kakor jo je napisal otec Remigij iz reda malih bratov na svetem otoku Lakrijanu, kjer se je godila ta povest». Druga daljša povestica je «01esija», spisal jo je Kuprin, prevod je oskrbela Pavla Hočevar jeva. Prispevke v prozi so priobčili še sledeči znani pisatelji, ki so se oglasili z eno, največ dvema stvarema: Marija Kmetova, Zvonimir Kosem, Fran Milčinski) («Revmati-zem») in Josip Ribičič. Med članki so zanimivi sledeči prispevki: Vera Albrechtova ^Medsebojno žensko delo za zaščito manjšin«; Minka Govekarjeva «Kako privezom moža trajno na dom«; Ivanka Klemenčičeva «Tragika ženske usode«; Marija Kmetova «Ženski svet«; Anica Lebarjeva «Slaboten otrok-materina po-se!bna skrb«; Poldi Leskovčeva «Zakaj je toliko družin nezadovoljnih^; Alojzija Štebijeva «0 internacionalnem kongr&su za žensko volilno pravico«; dr. Volavšek «Kako obvarujemo našo deco jetike«. V listu je več prigodnih sestavkov, sledi «Izvestje« z bogatimi rubrikami: društvena poročila, po ženskem svetu, materinstvo, higijena, gospodinjstvo, kuhinja, ročno delo1, i<z naše skrinje, književnost in umetnost razgovori. List krasi več slik.
Drugi letnik je bogatejši od prvega, Sotrudniki so se oglasili v večji meri, med njimi so skoraj sama znana, odlična imena. Dr. Joža Glonar je v obširnem članku opisal mladostna leta Pavline Pajkove, dr. Ivan Prijatelj pa nam je predstavil češko pisateljico Karolino Svetlo. O Zofki Kvedrovi je pisal Ivan Lah, o Ivanki Kobilici Ivanka Klemenčičeva in o Minki Go vek ar je vi Pavla Hočevarjeva. Med pesniki so zastopani Engelbert Gangl, Alojz Gradnik, Vida Jera-jeva, Srečko Kosovel, Franc Ločniškar, Gustav Strniša, Albert Širok in Utva, poleg starih znank: Vere Albreehtove, Kokaljeve, Leskovčeve in Ive Rodove.
/
Dr. Ivan Lah je nadaljeval svojo pesnitev «Gabrijan in Šembilija«. Ivan Zoreč pa je priobčil povest «Vale-rija hči cesarja Dioklecijana«. Izmed ostalih pisateljev in pisateljic so prispevali črtice: Lea Faturje-va «Pričakovanje in resnica«; Miran Jarc «Razhod na gori«; Marija Kmetova «Božično pismo«; Franc Milčinski je priobčil tri lepe vedre črtice o «mladi dami v prvem, drugem in tretjem mesecu«. Poleg Josipa Ribičiča in Utve so prispevale v prozi še Marijana Kokaljeva in Pavla Rovanova, ki sta ostali zvesti sotrudnici lista še v novejše letnike. Glede poučnih člankov je ta letnik nekoliko uibožnejši, Naj jih navedem le nekaj: Iva Breščakova «Zgodovinski popis kuhinje«; Ljudmila Čermakova ^Gospodinjstvo in gospodinjske šole«; France Debevec «0 mladi ljubezni«, «0 modi«; Gizela F. »Optimizem«, »Praktični optimizem«; Anica Lebarjeva «Mati in otrok«; Mazzi-ni-Gradnik «Dolžno.st do družine«; Milčinski «Dobro-ta je sirota«; Alojzija Štebijeva «2enstvo v boju proti alkoholizmu«; dr. Tominšek «0b grobu Borisa Mira-na-Josipa Strittarja«. Nova rubrika «Jugoslovenske umetnice« je prinesla tri članke in sicer o Mili Šarič-Vardiianovi, o Vilmi de Thierry-Kaučnikovii in o plesalki Rut Vavpotičevi. Med prigodnimi sestavki je priobčil Tvan Zoreč esej «Našemu Ksaverj u Mesku«. Tzvestja so bila bogata kot prejšnje leto; list je prinesel tudi priloge za ročno delo, modne priloge in krojne pole.
Tretji ietnik: Na uvodnem mestu se nadaljujejo »Obrazi in duše«. Enajst žena je med njimi, med drugimi «Josipina Turnograjska«, spilsal Ivan Lah, «Elizabeta Browning», spisal Alojzij Res, «George Sand«, spisala Marica Bartolova, «Utva-Ljudmila Prunkova«, spisal Srečko Kosovel, «Ada Negri«, spisala Gizela F., «Jelica Belovič«, spisala Pavla Hoče-varjeva in «S. M. Liclvina Purgajeva«, spisal Ivan Lah. Izmed znanih pesnikov so sodelovali: Alojzij Gradnik, Srečko Kosovel, Ksaver Meško, Gustav Strniša, Utva in Fran Žgur. List je tudi prinesel več pesmi Vere Albrechtove, Marijane Kokaljeve, Poldi Leskovčeve in mlade začetnice Makse Samsove. Ma-
rijana Kokaljeva sodeluje tudi v pripovedni prozi, priobčila je dve živahno pisani črtici. Glavno povest «Ubožlca» je prispel pisec te razprave; izhajala je skoraj celo leto. Izmed znanih pisateljev so sodelovali še: Franc Milčinski (»Njena usteca in njen svet»); Ivan Zoreč («Romilda») povest iz zgodovine bojev med Obri in Longobardi; Josip Ribičič («Modrost» in «Putke»). Prevodi so bili v listu sledeči: Ada Negri «Dekla»; Henrik S i en ki ew it z «Bodi blago«lovljena»; Borislav Herfoanov «0 materinih gubah)). Tone Gaspari je priobčil «Cvetoča pisma», ki so lirični izlivi z začetniško sentimentalno potezo. Črtice Janeza Rožencveta so živo pisane in zanimive ter ne razodevajo bas začetnika. Med članki se nekateri posebno odlikujejo po svoji klenosti in aktualnosti: Tončka Č. «Klic delavske žene«; Fran Debe-vec «Ženska, ljubezen, zakon«; Gizela F. «Otrok», «0 dolžnosti staršev«; N. Germekova «:Naši običaji in noše v Spodnji tržaški okolici«; Minka Govekarjeva «Kam z našimi dekleti«; Ivanka Klemenčičeva »Veronika Deseniška«; Zlata Kovačevič-Lopašič «Naša narodna umetnost«; Ivarol Ozvald »Šola za ženske poklice«; Alojzija Štebijeva «Na kongresu internacionalnega ženskega saveza v Washingtonu» in «Kaj smo spoznali v Ameriki«; Ivan Vouk »Dostojevski in njegove žene«, «Zakon v sovjetski Rusiji«; Ivan Bolči «Žena in politika«. Vseh člankov mi ni mogoče navesti. Že ti pričajo, da je bil list vsestranski. Prinesel je tudi štiri članke o slovanskih umetnicah in sicer o Mariji Veri, Karolini Bulovčevi, Cirili Škerljevi in Tatjani Pavlovi. Izvestja so tudi to leto bogata zakladnica notic iz vseh panog kulture in gospodinjstva. Posebno vrednost imajo drobtine, ki se nanašajo na narodne šege in običaje. List je prinesel tudi nekaj ilustracij, po večini portretov.
Tudi četrti letnik lista je bil bodisi glede literar nega ali poučno praktičnega dela zelo bogat in zanimiv. »Obrazi in duše« so nam predstavili sledeče znamenitejše žene; Leo Faturjevo, Selmo Lagerlo-fovo, Gabrijelo Preiisscv.o, Ernestino Jelovškov • Izidoro Sekuličevo. Ljudmilo Poljančovo KI len
Ivey, Marijo Wesrierjevo; članek o poslednji je spisal Ivan Lah; žal, da tudi pri drugih nisn .sodelovali sotrudniki kot dr. Prijatelj in dr. Glo-nar, ki sta nam podala v prejšnjih letnikih par izvrstnih obrisov žena. Med pesniki sta na prvem mestu Pavel Golia in Alojz Gradnik; Karlo Kocjančič je začel priobčevati odlomke iz zbirke «Večna plameni-ca», Srečko Kosovel pa je baš v tem letniku objavil deset globoko občutenih pesmi. Naj omenim še Ksa-verja Meška, Radivoja Reharja in Gustava Strnišo poleg starih znank Vere Albrechtove, Marijane Koka-Ijeve in Makse Samsove. Kakor na pesmih je ta letnik begat tudi na prozi. Skozi vse leto je prinašal «Povest maio Dorc«, ki jo je spisal pisec te razprave. Oglasila se je iudi Manica Romanova s črtico «Pred pustom jo bilo»; dalje so prispeli: Fran Ločniškar, «Dete izprašuje«; Ksaver Meško, «Le pogumno« in «Pri materi«. Nekaj posebnega je zadnja številka letnika, ki je posvečena «Materi». Topel uvodnik je napisala Pavla Iločevarjeva, sledijo odlomki o materi iz Cankarjevih spisov, par besed je napisal svoji materi tudi pisatelj Finžgar, Alojz Gradnik ji je posvetil pesem, o Krekovi materi je napisala mal člančič njegova sestra Cilka Krekova. Meško je priobčil iz svoje knjige «Naše življenje« odlomek «Pri materi«. Jela Spiridonovič-Saviceva je prispela članek «Majka Jugovica«, v par besedah je opisana tudi mati slikarja Frana Tratnika. Slede še članki: Pavla Hočevar jeva «Zofka Kvedrova in njena mati«; France Bevk «Dve materi«; Lea Faturjeva «Mati — prva učiteljica v pripovedovanju«; Franc Gorše «Ivan Meštro-vič: Moja majka«; M. Trdanova «Mazzinijeva mati«; K. K. «Walt Whitman svoji materi«; K. K. «Matere»; France Bevk «Strindbergova mati«; ciklus člankov zaključuje «Mati svetega Frančiška«. Ta številka prinaša tudi slike mater Meštroviča, Župančiča, Finžgar ja, Gradnika, Strossmeyerja, Tratnika, Jakopiča, Faturjeve in Mazzinija. Številka je bogata, srečno urejena in tvori veliko vrednost tega letnika. Med ostalimi poučnimi članki je vredno omeniti: Tine Dcbeljak «+ Srečko Kosovel«, France Debevec «Tu-
berkuloza dece«. Gizela F. «Kazen kot vzgojno sredstvo«, «Estetično čuvstvovanje«; Karlo Kocjančič «Prešernova življenska tragedija«; Manica Romanova «Preišernova sodba o ženski«; Ivan Vouk «Iz spominov Tolstega hčere Tatjane« in «Iz spominov Zofije Andrejevne«; Papini-Trdinova «Otto Weininger». Predstavljenih je šest slovenskih umetnic in sicer: Polonica Juvanova, Marija Schweigerjeva, Avgusta Danilova, Mira Devova, Pavla Lovšetova in Ida Pre-garc-Kaučičeva. Izvestje in priloge so ostale neiz-premenjene.
Peti letnik lista je posvetil v rubriki «Obrazi in duše« več številk zaporedoma pismom pravkar umrle pisateljice Zofke Kvedrove izpod peresa Minke Gove-karjeve. Na pesmih je ta letnik bogat; zastopani so skoraj vsi slovenski pesniki; Miran J are, Vida Jera-jeva, Karlo Kocjančič, f Srečko Kosovel. Ksaver Meško, Radivoj Reliar, Jela Spiridonovič-Savičeva in Gustav Strniša so prispeli po več pesmic; oglasili pa so se tudi Tone Batagelj, Pavel Golia, Franjo Neu-bauer in France Vodnik. Med prozo srečamo tri prispevke pok. Srečka Kosovela in sicer: «Kruh», «Luč na snegu«, «Povratek». Glavno povest je spisala znana pripovednica Lea Faturjeva pod naslovom ((Junakinja zvestobe«; povest se godi za časa turških vpadov ob koncu srednjega veka. Večji literarni dogodek za list je «Esfira», novela pisatelja. Angeli Cerkvenika; ta novela je brez dvoma najmočnejša stvar tega letnika; Gradnik je prevel Črtico Ade Negri «Drugo življenje«; naj omenim še spis Cirila Jegliča «Kje so moje rožice«, in tri kratke prevode iz Strindbergovih spisov. Med članki so zanimivejši: Andreja Vera ((Današnja, lena«; Marica Bartolova «Ženska in alkohol«, (dntelektualka-proletarka«: Minka Govekarjeva ((Kongres narodne ženske zveze na Bledu«, Pavla Hočevarjeva «Večno izpraševanje«; Ellen Keyeva «Žena bodočnosti«; Karlo Kocjančič «Žena z možem-pijancem«; Marica Kože!jeva «Žena in mati v zgodovini«; Fr. L. «Kmetska žena«; G. Majeva «Zena in zakon«, ((Puberteta«, «Ločena žena«; Franja Miheličeva «Zena v jugoslovenski narodni
pesmi«; Joža Potočka «Božena Nemcova in zakon»; dr. I. R. «P ravni odnos med možem in ženo»; A. Sič «Avbe»; prof. Winter «Dete in glasba«. Med slovenskimi umetnicami je opisal Ciril Debevec Zofijo Bor-štnik-Zvonarjevo in Franc Govekar Reziko Thalerjev«. Tudi ta letnik je posnemal prejšnjega v tem, da je zadnjo številko posvetil posebnemu problemu, to pot «Ženi». Sicer ta številka po svoji raznovrstnosti in prisrčnosti ne dosega lanske, a je kljub temu bogata in lepa. Večina člankov te številke smo navedli že zgoraj; Jela Spiridonovič-Savičeva je priobčila «Pe-sma žene«, K. K. jo prevel iz Whitmanovih «Ada-movih otrok« pesem «To je podoba žene«; poleg tega ilustrirajo podobo žene še prispevki: Janez Rožen-cvet «Z'l'atia lestev«; P. «V„ soboto večer«; Strindberg «Skrinjica drag-uljev ali njegova boljša polovica« in pisca te razprave «Pismo«. Na splošno ta letnik ne zaostaja za svojimi predniki, le v prozi je bil nekoliko šibkejši.
IVAN VOUK:
SLOVENSKO GLEDALIŠČE NA TRŽAŠKEM
Od prvih skromnih početkov slovenske gledališke umetnosti na Tržaškem pa do velikih uspehov «Dramatičnega društva v Trstu», ki je doseglo svoj višek zadnja predvojna leta in prenehalo delovanja šele s požigom ((Narodnega doma« v Trstu, nas loči komaj dobrih petdeset let.
Kratka doba, toda kolike izpremembe na našem kulturnem polju sploh! Vojna je v glavnem zares ustavila naš kulturni napredek ter znatno ovirala vse naše kulturno delo toda komaj so utihnili topovi na bojnih poljanah, je začelo tudi naše kulturno življenje povsod vzbrstevati. Naglo smo celili rane, ki nam jih je prizadejala vojna in zopet smo stremeli k napredku.
V ta napredek in prerojevanje je neugodno posegel vmes notranji boj, ki se je bil v Italiji. Tedaj smo utrpeli izgubo našega ((Narodnega doma» i« drugih kulturnih ustanov, kar nam je za nekaj časa docela ustavilo vsako kulturno delovanje in napredek.
Polagoma smo preboleli tudi to izgubo, začele so se celiti rane, ki nam so bile tako prizadete. Tudi slovensko gledališče se je polagoma prebujalo k novemu življenju. Še smo imeli kako dvorano, društva so obstajala, dana je bila vsaj majhna možnost dela, ker nezakonita nasilja so polagoma prenehala.
Nekateri prijatelji odrske umetnosti so začeli prirejati predstave tako v Skednju, v dvorani konsum-
nega društva pri Sv. Jakobu, v nekaterih okoliških vaseh itd. Krepak korak naprej pa je napravila šentjakobska «Čitalnica» •/. oživljenjem dramatičnega odseka, ki nam je dal lepo število vzornih predstav. Začetek stalnega gledališča je bil dan.
Zalibog pa je sledila razpustitev vseli naših kulturnih društev. Prenehala je'radi tega z delovanjem tudi slovenska gledališka umetnost, v kolikor je< bila megla vzikliti.
Danes, ko imamo vso razvojno dobo naše gledališke umetnosti na Tržaškem za seboj, si moremo ustvariti nekako zgodovinsko sliko te panoge našega kulturnega življenja zadnjih šestdeset let. V naslednjih odstavkih bom skušal po svojih skromnih močeh sestaviti nekakšen pregled slovenske gledališke umetnosti na Tržaškem od prvih početkov, to je o I šestdesetih let pa do 1. 1926., ko so uaša društva in torej tudi dramatični odseki, krožki itd., morala prenehati z delovanjem.
Zaradi boljšega pregleda sem smatral potrebno razdeliti razvojno dobo naše odrske umetnosti na Tržaškem v štiri dobo in sicer takole:
I.	doba sega od prvih početkov, t. j. od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa do ustanovitve »Dramatičnega društva v Trstu» 1. 1902. (1860,—1902.);
II.	doba sega cd 1. 1902. do izbruha svetovne vojne 1. 1914. (1902—1914.);
III.	doba sega ocl 1. 1918., t. j. od konca svetovno vojne do 1. 1920., ko je bil vpepeljen «Narodni dom» <1918.-1820.);
IV.	doba. sega od 1. 1920. do 1. 1927., t. j. do razpusta slovenskih društev. (1920—1927).
Pri prvih dveh dobah se bom omejil na najvažnejše, ker se je o tej debi že mnogo pisalo in razpravljalo. Manj znano in zato tudi laže pozabljenju. izročeno pa jo povojno razdobje. Žal. da nimam vseh virov pri roki da bi mogel napisati izčrpno razpravo o tem za nas tako važnem razdobju. Naredil bom, kar mi je pač možno. Kar j© v tej razpravi nepopolnega, pozabljenega ali sploh pomanjkljivega, utegnem pozneje dopolniti in hvaležen bom vsakomur, ki mi spo-
roči kaj takega, česar ni v tem članku pa bi moralo biti.
I.
1860.—1902. V šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja se pričenja prebujenje našega življa v Trstu in okolici. Posamezna društva (pevska, bralna, «Sokol») so imela tu pa tam na svojih vzpo-redih kako diletantsko predstavo. Po večini so se tedaj igrale kratke enodejanke, burke. Te enodejanke so bile: «Brat Sokol«, «Eno uro doktor«, «Vihar v kozarcu vode« itd.
Čim bolj je začelo društveno življenje napredovati, tem bolj se je čutila potreba po obširnejših, vsebinsko boljših igrah. In tako so vzklili samobitni režiserji in igralci-diletantje, ki so šli korak naprej. Med temi možmi so bili: Ražem iz Bazovice, Kariž in Sosič mlajši z Opčin, Jaka Štoka s Kontovela in drugi.
Tako smo prišli do večjega števila nepoklicnih igralcev-diletantov, ki so se lotili že večjih nalog. Prva večja igra, ki so jo na Tržaškem igrali, je bila »Mlinar in njegova hči«. Igrali so jo pri Sv. Ivanu v Trstu. Za vprizoritev te igre kakor tudi drugih gre zasluga zlasti: Negodetu, pokojni gospe Ponikvarjevi in njenemu, soprogu, zdaj tudi pok. PonikvarjU, gospe-Germejtovi in gospodični Odinalovi. Ta krog so pozneje izpolnili Alojzij Grebene, pok. Kariž pok. Jaka Štoka in Lacko Križ. Ta skupina je sodelovala pri raznih veselicah v okolici, spočetka z enodejankami, pozneje z večjimi igrami. Žaloigra «Mlinar in njegova hči« pa je romala skoraj po vseh okoliških odrih.
Gospa Ponikvarjeva in g. Grebene sta v devetdesetih letih združila najboljše mestne in okoliške igralce-diletante ter dala s tem našemu gledališču novo pobudo. Tako so šli prvič na oder «Rokovnjači» in »Čevljar baron«, igra s petjem.
Zadnja je prvi poskus z opereto na tržaškem slovenskem odru. Tu je treba pribiti zasluge pok. kapelnika Bartelja, ki je dal iz svojega »Slovanskega pevskega društva« pevce za omenjeno igro s petjem.
Ker takrat ni bilo še dramatičnega društva, so šli «Rokovnjači» na oder pod okriljem Cirii-Metodove družbe, «Cevljar baron« pa pod okriljem omenjenega «Slovanskega pevskega društva v Trstu«. Obe imenovani igri in «Lumpaciij vagabund« (poslednja pod vodstvom Grebenca in Kariža) so se uprizorile v Teatro Fenice in Teatro Goldoni v Trstu pri razprodanih hišah.
IX.
1902.—1914. Ti znatni uspehi so dali pobudo za ustanovitev dramatičnega društva. Gospodje Grebene, Štoka, Prunk, gospe Ponikvarjeva in Germekova ter gospodični Odinalova in Modičeva so 8. marca 1. 1902. sklicali ustanovni občni zibor novega ((Dramatičnega društva v Trstu«, ki je začelo naglo rasti in se razvijati.
Ustanovni občni zbor je izvolil naslednji odbor: Predsednik: odv. dr. Josip Abram.; odborniki: podpredsednik: Dragotin Godina; blagajnik: Ivan Gorup; tajnik: Josip Prunk; ostali odborniki: Ivan Merhar, Alojzij Grebene, Fran Ponikvar, Anton Sosič, Jakob Štoka; namestnika: Srečko Bartelj, Anton Kenda; pregledovalei računov: Jernej Pinter, dr. Ferdo Černe.
Iz te dobe so tudi prva gostovanja iz drugih krajiev. Iz Ljubljane so prišli sodelovat Danilo (kot Dolef v «Desetem bratu«), Dobrovolny in Pobro-volna. V «Desetem bratu« je nastopil kot začetnik sedaj znani umetnik Nučič. Tudi pri predstavi »Desetega brata« je bilo gledališče Fenice razprodano.
L. 1904. je «Dramatično društvo« najelo gledališko dvorano v tedaj zgrajenem ((Narodnem domu« in začele so se redne predstave, ki so se prva leta vršile ob nedeljah in praznikih, pozneje pa tudi sredi tedna. Predstave so bile dobro obiskovane, društvo je dobilo nekaj podpore od zasebnikov in tako je moglo nastaviti nekaj poklicnih igralcev. Najznamenitejši med temi so bili: Dragutinovič, gospa Danilova, pok. Verovšek, Skrbinšek. Znamenitejši nepoklicni igralci tiste dobe so bili: gospa Dragutinovi-čeva, Mekindova, gg. Sila, Gradišnik, Daneš, Grgica
■
_
Lesič, gospa Ilešičeva. Razen teh so sodelovali še igralci začetniki, med katerimi so se mnogi povzdignili do visoke umetniške stopnje in uživajo danes najboljši sloves. To so zlasti VaLo Bratina, Terčič, Kralj, Pregarc, Kavčičeva, Mezgečeva.
V	poslednjih letih pred vojno je «Dramatično društvo« začelo prirejati operete in manjše opere. Med operetami so omeniti znane dunajske kakor: Grof Luksemburški, Valčkov čar, Dolarska princesa in dr., med operami: Nikola Šubič Zrinjski, Ksenija, Prodana nevesta, Madame Butterfly.
Pri teh so sodelovali Mirko Polič, sedanji ravnatelj ljubljanske opere, g.čna Lepuševa, gg. Primožič, Rumpelj, Šimenc, danes znameniti umetniki.
Višek je doseglo slovensko gledališče v Trstu 1. 1910. pod vodstvom Leona Dragutinoviča. V tem letu so se redno vrstile dramske in operetne predstave. Poleg poklicnih stalnih igralcev je imelo gledališče tudi poklicne- stalne pevske moči, med katerimi so bili: Iličič, Thalerjeva, Mitrovičeva. Tedaj je prišel k gledališču tudi omenjeni basist Primožič, pozneje pevec zagrebške opere, danes operni pevec v Berlinu.
Na tem mestu je treba omeniti .med igralci one, ki so pozneje častno izpolnili vrzeli v izpraznjenih vrstah tržaškega gledališkega ansembla. Bili so to: Skrbinšek, Sila, Požar.
V	tistih časih (1. 1910.) je bilo slovensko tržaško gledališče toliko po repertoarju kakor po igranju mestoma najboljše slovensko gledališče. Slovenske predstave so vzbudilo zanimanje italijanskih ljubiteljev gledališke umetnosti. Sam Ermete Zacconi jo prisostvoval nekaterim predstavam ter se pohvalno izrazil o Verovšku in takrat pri nas gostujočem velikem Borštniku.
V	sezoni 1912—13. je «Dramatično društvo« vprizorilo 20 dram, 10 operet, 4 opere, vsega skupaj pa 86 predstav.
Drame: Moloh (2 krat), Črni madež (2), Ljubezen •bdi (2'), Mlinar in njegova hči (1), Neznanka (2), Gio-conda (1), Razbojniki (2), V nižavi (2), Dobri prijate-
lji (2), Snegulčica (2), Nepošteni (2), Namišljeni bolnik (2), Nebesa na zemlji (2), Maškarada (1), Dobri sodnik (3), V somraku (1), Psyche (2), Vstajenj« (2), Velika srenja (1), Rezervistova svatba (2).
Operete: Grof Luksemburški (11), Cigan baron (5), Jesenski manevri (5), Balkanska carica (2), Ločena žena (5), Valčkov čar (3) Čednostna Suzana (5), Mamzelle Nitouche (3), Dolarska princesa (4), Lepa Helena (2).
Opere: Nikola Šubič Zrinjski (7), Ksenija (2), Pri telefonu (2), Prodana nevesta (4).
Ta repertoar nam dovolj jasno kaže velikanski napredek slovenskega gledališča v Trstu v desetih letih življenja «Dramatičnega društva«.
3 * *
Vojna doba znači nekakšen odmor. Redne predstave so prenehale. Večina igralcev je morala k vojakom, nastajajoče pomanjkanje in revščina sta ovirala vsako umetniško udejstvovanje. Tudi odbor «Dramatičnega društva« se je po večini razšel, njegovo delovanje je popolnoma opešalo.
V tej dobi gledališkega mrtvila je treba vsekakor omeniti prizadevanje nekaterih slovenskih kulturnih delavcev oživiti slovenski oder. Josip Ribičič je s svojo znano otroško igre «V kraljestvu palčkov« prebil led. Ta igra je imela velik uspeh in je šla večkrat na tržaški oder, odkoder je romala tudi drugam. Mnogim je še v spominu gostovanje naše dece v Ljubljani, kjer je omenjena igra dosegla tudi po-voljen uspeh.
Tudi brata Široka sta se trudila pomagati slovenskemu odru k novemu življenju. Pri takozvanih «zabavnih večerih«, ker več takrat nismo zmogli, sta nastopila s kakšno igro.
Tu naj omenimo tudi gostovanje zagrebške opere poleti 1. 1918. v gledališču Politeama. Rossetti in proslavo Krekove slavnosti tik pred zlomom osrednjih vlasti z raznimi odrskimi točkami.
1S18.—1E20. Šele proti koncu vojne, ko se je vojaško samodrštvo zrahljalo, se je začelo tudi slovensko gledališče prebujati. Prvo pobudo za oživetje slovenskega gledališča je dal Ludvik Švagelj. Ta je »izvohal« Milana Skrbinška, ki je bil v vojaški službi v Trstu. Na Švageljevo pobudo se je sestavil nov odbor «Dramatičnega društva«, v katerem so med drugimi sedeli dr. Josip Agneletto, dr. Ivan Marija Čok, Zdravko Katnik, Janko Samec. Še tisto poletje je društvo vprizorilo nekaj predstav.
Nato je Milan Skrbinšek ustanovil prvo dramatično šolo v Trstu. V glavnem je on poučeval ter imel kakih 30 učencfev, od katerih so danes nekateri dobri igralci. Ta šola je dala v glavnem naraščaj za povojno dobo. Že v sezoni 1918.—1919. smo lahko začeli z rednimi predstavami. Vsega skupaj je bilo v tej sezoni Sili predstav, izmed katerih so stale nekatere na visoki umetnostni stopnji. Prevladovala je resna drama, zakaj odbor in ansambel sta hotela dvigniti gledališče in privaditi slovensko občinstvo na umetniške igre. Tako so prišle tedaj na oder vse Cankarjeve drame in vse boljše slovenske igre. Zal, da je Skrbinšek dal slovo Trstu in je gledališče ostalo v sezoni 1919.—1920. brez umetniškega vodje s tako avtoriteto, kakršno je imel Skrbinšek.
Toda njegova šola je rodila dobre uspehe in tako je moglo gledališče vkljub vsem težavam hoditi po poti, ki jo je začrtal Skrbinšek s svojim delom umetnika in učitelja.
V zadnji sezoni pred požigom »Narodnega doma« smo mogli pravilno preceniti vrednost igralcev, ki so bili do tedaj bolj v ozadju.
Marij Sila, njegova soproga Valerija, Požar, Terčič, Kralj, Šimenc, Gabršček. Mezgečeva, Voukova so bili glavni stebri ansambla. Sila nam je podal nekaj samobitnih tipov, ki ostanejo gledalcem dolgo v spominu. Škoda, da se ni mogel posvetiti samo gledališču, slovenski oder je izgubil v njem igralca
VI.
- 81 -
neprecenljive vrednosti. Izvrstna moč je bila tudi njegova soproga, vzorna «tašča», «teta», «zakonska žena» in v podobnih vlogah. Terčič in Kralj sta že do takrat veliko napredovala in kazala izredno vnemo za igralski poklic ter se oklenila z zares idealno ljubeznijo gledališke umetnosti. Šimenc je na nekaterih glasbeno dramatičnih večerih prvekrate vadil svoj glas pred občinstvom. Med ženskimi igralkam! naj posebej omenim Mezgečevo in Voukovo. Poslednja je v tej sezoni prvič nastopila v naslovnih vlogah, in sicer v «Anfisi» in Novačanovi «Veleji».
Tudi ta (zadnja) sezona je bila bogata toliko po izberi kakor tudi po igranju in pestrosti ansambla. Vsega skupaj je šlo na oder 31 iger, predstav je bilo 91). Dve noviteti: Andrejeva «Anfisa» in Novačanova «Veleja».
Med pevskimi, močmi, s katerimi je gledališče že tedaj razpolagalo, je treba omeniti Šimenca (sedanjega opernega pevca), Kraljevo in Mezgečevo. Odbor je že mislil na oživetje operete.
Po tej (drugi) in tako bogati povojni sezoni je «Dramatično društvo« sklenilo nastaviti še nekaj prvovrstnih poklicnih igralcev ter je v ta namen poslalo enega odbornika celo čez mejo po režiserja in igralce. Odbor si je nadel nalogo, povzdigniti gledališče vsestransko, izpopolnjeni ansambel je jamčil za uspeh.
Z najlepšimi nadami smo z Novačanovo «Velejo» zaključili sezono, trdno uverjeni, da pojdemo v novi sezoni velik korak naprej. Toda prišlo je drugače. Z «Narodnim domom« je zgorela gledališka dvorana, garderoba, odrska knjižnica: slovenskega gledališča ni bilo več. Skoro istočasno so zgorele ali bile poškodovane malone vse naše veselične dvorane v mestu in okolici.
Zadnji ansambel je bil tale:
Bukovnik, Bratuž, Gaberšček, Emil Kralj. Mar-tinčevič, Mikolič, Požar, Šimenc;
Gradišarjeva, Kraljeva, Mezgečeva,; Pregarčeva, Silova, Voukova.
Zadnji še delujoči odbor «Dramatičnega društva«: predsednik: dr. Agneletto; odborniki: Bratož,. Kova-čič, dr. Ražem, Ponikvar, Vouk.
Repertoar zadnjih dveh sezon.
1918.—1919.:	Mati (Kmetova), Nihilistka (Kurt Neurode), Medved (Čehov), Mrak (Petrovič), Vražja-misel (K. Laufs), Kralj na Betajnovi (Cankar), Deseti brat (Govekar), Oče (Strmdberg), Tajfun (Lengyel), Divji, lovec (Finžgar), Papa Ekscelenca (Rovetta), Vrag (Molnar), Maska satana (P. Gzinner), Strahovi (ibsen), Red iz nravnosti, Lepa Vida (Cankar). Za narodov blagor (Cankar), Revček Andrejček (Morre), Tekma (Funtek), Rokovnjači (Govekar), Pohujšanje v dolini Šentflorijanski (Cankar), Vražja ženska (K. Schonherr), Hlapci (Cankar), Uboštvo (Wildgans), Samosvoj (Kristan)) Tuji kruh (Turgenjev), Nepošteni (Rovetta).
1919.—1920.:	Veriga (Finžgar), Nelly Rozier (Bil-liaud), Čast (Sudermann), Charleyeva tetka (Brandon Thomas), Skledolizniki (Budolf Strauss), Nadzornik spalnih vozov (Bisson), Pelikan (Strindberg), Hudournik (Bibičič), Grom in peklo (Bibičič), Madamc Bc-nivard (Bisson), Anfise. (Andrejev) ,Nora (Ibsen), Revizor (Gogolj), Ekvinocij (Vojnovič), Deseti brat (Govekar), Tovarna (Kristan), Španska muha (Bach-Nion), Skopuh (Moliere), Hlapci (Cankar), Bokov-njači (Govekar), V nižavi (Don Angelo Guimera), Koncert (Bahr), Greh (Bernstein) V Ljubljano jo dajmo (Ogrinc), Cigani (Dolinar), Moč teme (Tolstoj), Otroška tragedija (Schonherr), Bratje Sv. Bernarda (Ohorn), Veleja (Novačan).
IV.
192C.—1926. Po požigu «Narodnega doma« je bila največja in najlepša dvorana ona ((Gospodarskega društva« v Skednju (sedaj Sala Banelli). V tej dvorani se je svoj čas vršila Krekova slavnost.
Pobudo za gledališke predstave sta dala že omenjena brata Široka. V tej dvorani je bila vprizorjena Meškova «Mati», ki jo je režiral Karel Širok. Ostali
igralci so bili po večini tudi učitelji. Ob obletnici Cankarjeve smrti so priredili v tej dvorani dva Cankarjeva večera. Prvi večer je bila na vzporedu glasba (Kumar) in recitacija (gostoval je Skrbinšek, ki je bral iz Cankarja). Drugi večer je šel na oder «Kralj na Betajnovi« v režiji Karla Široka. V naslovni vlogi je gostoval Skrbinšek iz Ljubljane, druge uloge so igrali Sila, A. Širok, Anica in Jelica Čokovi in nekaj prav nadarjenih domačih diletantov.
Pozneje so ustanovili v Skednju dramatični krožek. Režijo je prevzel Karel širok ki je vodil tudi takrat ustanovljeno dramatično šolo. Igrali so sprva enodejanke, pozneje daljše igre in končno Vošnja-kovo «Lepo Vido» in Novačanovo «Velejo». Zadnji dve je režiral Dolgan, ki je že prej igral na tržaškem odru. Razen omenjenih sta igrali v tem krožku tudi Terčič in Sancin.
Srečko Kumar je dal pobudo za vprizoritev Ribi-čičeve otroške igre «V kraljestvu palčkov«. Bežijo jo prevzel A. Širok, glasbeni del Kumar, ples vil Frida Ščekova. Ta igra je imela uspeli in se je štirikrat ponovila. Udeležba otrok je bila velikanska.
Na Proseku so že leta 1918. ustanovili domači fantje «Klub dramatičnih diletantov», ki je ?ačel med prvimi z gledališkimi predstavami na tržaškem ozemlju. Prvo igro so dali 1. 1918. («Vražja misel«), kateri so sledile druge, med njimi «Kralj na Betaj-novi«. L. 1922. je «Klub» gostoval v Sežani z burko «Veleturist» z dobrim uspehom. Zadnja igra je bila «Lovski tat« 1. 1923., nakar je moral «Klub» ustaviti delovanje na ukaz cblastva.
«ČitaInica pri Sv. Jakobu v Trstu« je po požigu «Narodnega doma« postala središče slovenskega kulturnega življenja v Trstu.
«Čitalnica» je žo pred vojno prirejala zabavne večere s predstavami, pozneje nedeljske predstave doma, t. j. v dvorani «Kons.umnega društva« pri Sv. Jakobu pa tudi v dvorani «Narodnega doma« v Trstu in drugih mestnih in okoliških dvoranah. Posebno bogato na delovanju je bilo 1. 1910., to je tisto
leto, ko je «Dramatično društvo« doseglo višek svojega delovanja. Čitalnica je tisti čas nastopala tudi z opereto «Manizelle Nitouche«, vprizorila «Divjega lovca«, «Legijonarje», «Rokovnjače» in vse polno manjših iger. Brez dvoma si je to društvo že takrat pridobilo velikih zaslug za širjenje slovenske umetnosti med našim preprostim ljudstvom.
Toda glavna naloga je pripadla «Čitalnici» po 1. 1920. L. 1922. je »Čitalnica« vprizorila opereto »Čevljar baron«. Aprila istega leta je bila dvorana «Kons. društva« zažgana, treba je bilo denarja za popravila; te težave so bile kmalu premagane in oder je bil zopet, vzpostavljen. «Čevljar baron« je gostoval tudi drugje, tako ga je «Čitalnica» vprizorila 15. junija 1922. v Dornbergu z dobrim uspehom. V septembru istega leta je šla na oder Ribičičeva igra «V kraljestvu palčkov«. V istem letu sta se vprizorili še »Razvalina življenja« (Finžgar), »Naša kri« (Finžgar) pod vodstvom režiserja M. Goriupa. Tedaj je Čitalnica ustanovila poseben dramatičen odsek,, ki je uspešno nadaljeval započeto delo in raztegnil gledališko sezono np. 1. 1923.
Drugo redno sezono (1923.—24.) so otvorili z No-vačanovo «Velejo» (28. sept. 1923.), kateri sta sledili: »Navaden človek«, «Mlinar in njegova hči«. Iz raznih vzrokov je nastal po prvih predstavah odmor, dramatični odsek je začasno prenehal z delovanjem.
V	poletju 1924. še je odsek preosnoval, vodstvo odra je prevzel Albert Širok in 31. avgusta je »Čitalnica« vprizorila dramo «V nižavi«. Širok je pridobil za šentjakobski oder ljubljanskega igralca Terčiča, ki je bil tedaj baš na dopustu. Gostoval je tudi J. Košuta iz Sv. Križa pri Trstu.
V	tej sezoni so vprizorili še: «Pohujšanje« (Cankar), «Tuji kruh« (Turgenjev), «Madame Bonivar« (Bach). Zopet smo videli na odru Silo in Silovo, mali slovenski oder pri Sv. Jakobu je hkratu postal kulturno središče mestnega slovenstva.
Velik uspeh je imela igra «Scampolo» (Niccode-mi), ki je bila posebno dobro naštudirana in igrana
Dalje so šle v tej sezoni na oder: «Pogumni kroja-ček« (dramatizacija »Grimrriove pravljice«), «Kontro-lor spalnih vozov«, «Tat» (Bernstein).
Zaključna predstava je bila «Tat», 25. predstava sezone.
Na tem megtu je treba omeniti uspešno gostovanje »Čitalnice« v Gorici, Postojni, Idriji in v Trnovu-Bistrici. Igrali so Niccodemijev «Scampolo» z največjim uspehom. Posebno gostovanje v Gorici je našlo velik odmev. Nato so Goričani vrnili Tržačanom obisk ter igrali pri Sv. Jakobu Molierovo komedi.o «Namišljeni bolnik«.
Ob tej priliki je «Edinost» od 31. marca 1925. pisala:	,
«Obisk tržaških delavcev na polju clramatske umetnosti v Gorici in nedeljska prireditev Goričanov v Trstu sta dva dogodka, ki jima moramo pripisovati veliko, nadebudno pomembnost in ju pozdravljamo zato z upravičenim zadoščenjem.
«V zadnjih časih se veliko govori in piše v potrebi kulturnih stikov med državami in narodi. V tem smemo videti razveseljiv znak. Kajti taki stiki morejo odpreti pot do drugega velikega cilja, po katerem hrepeni človeštvo: k medsebojnemo spoznavanju in s tem k pomirjenju.
«...Zato pravimo, da je izmenjavanje obiskov goriških in tržaških kulturnih delavcev, tako nadebudno zapričeto, znamenit dogodek v našem življenju. Priča, da smo si začeli dajati roko za skupno prosvetno delo. Priča da je ta potreba prešla v javno zavest pri nas in na Goriškem...«
Seveda je «Čitalnica» nameravala prirejati gostovanja tudi v drugih krajih, tako v Sežani', na Kon-tovelu in drugje, toda ni mogla dobiti potrebnega dovoljenja.
Reči se mora, da je bila gledališka sezona 1924.—25. dramatičnega odseka »Čitalnice« najplodo-vitejša. »Čitalnica« jo postala vredna naslednica slovenske kulturne zapuščine po usodnem 13. juliju 1920.
Razne lieprilike in težave so zakasnile naslednjo sezono, ki je bila zadnja. Po številu predstav se ne more primerjati s prejšnjo, pač pa se lahko reče, da so bile v tej (zadnji) sezoni nekatere predstave na umetniški višini. Igrali so med drugimi: «Kralja na Retajnovi«, «Ugrabljene Sabinke» in «Za srečo« (Przybyzsewski). V »Kralju na Betajnovi'» je bil Sila izvrsten Kantor, v Przybyzsewskega «Za srečo« pa se je takrat odlikovala gospodična Anica Čokova, ki je igrala glavno žensko vlogo. Ostale vloge so imeli: Terčič, Sila, Orlova in Stepančičeva.
Zopet so gostovali šentjakobski igralci v Gorici z dvema igrama: «Za srečo« in »Ugrabljenimi Sabin-kami«.
Dramatični odsek «Čitalniče» si je tedaj naložil še neko važno nalogo. Upoštevaje dejstvo, da so bili naši številni podeželski odri brez pravega vodstva, da jim je pred vsem manjkalo ljudi, ki bi imeli vsaj nekoliko odrske prakse, jo «Citalnica» priredila na koncu zadnje sezone tečaj za režiserje. Vpisalo se je preko 40 moških in ženskih slušateljev, ki so redno obiskovali sobotna in nedeljska predavanja.
Predavali so dr. Cermelj, A Černigoj, Ivan Grbec, Jožef Pahor, Marij Sila, Albert Širok, Ivan Vouk. Predavanja so se nanašale na razne stroke: na način igranja in podajanja značajev (Sila), na izgovorjavo in pravilno govorjenje (Vouk), na tehnično sestavo drame (Pahor), na inscenacijo (Černigoj), na društveno prakso (dr. Cermelj), na vežbanje glasu (Grbec).
V zaključek tečaja je dramatični odsek priredil posebno predstavo v proslavo Cankarjeve 50. letnice. Zadnjič smo videli na odru «Kralja na Betajnovb. To je bilo 3. julija 1926. Zadnja predstava «Čitalnice«, ki je bila v listih takole javljena:
»Jutri, v soboto zvečer, ob 8.30 proslavi dramatični krožek- «Čitalnice» Cankarjev spomin z vpri-zotritvijo «Kralja na Betajnovi«. Dandanes vemo bolj kot kdaj poprej, kaj nam je bil in nam je še Cankar ni dvoma tedaj, da se zberemo pri Sv. Jakobu vsi
Cankarjevi ljubitelji ob spominu na našega velikega pokojnika.
«Kralja na Betajnovi» režira K. Terčič. Glavno Ulogo igra M. Sila. V ostalih večjih vlogah igrajo še Širok., Terčič, Gvardjančič, Cesar, Silova, Kreševi-čeva, Hervatinova, Stepančičeva.
Inscenacijo izdela A. Černigoj.«
* * *
Zadnji odbor «Čitalnice» je bil takole sestavljen: Peter Kralj, predsednik; odborniki: Černigoj, Peroša Pestotnik, Runtič, Vatovec.
Ansambel dramatičnega društva so tvorili: Ban, Gvardjančič, Marc, Požar, Sila, Širok, Terčič.
Hervatinova Kreševičeva, Pregarčeva, Silova, Stepančičeva.
Režiserja: Terčič, A. Širok.
Inscenator: A. Černigoj.
Za nekatere igre je izdelal posebne kulise slikar A. Černigoj, ki so vzbudile kritike, a tudi priznanje. Nekatere kulise so bile prav dobre in so splošno ugajale, dasi so bile za nas nekaj novega.
Izmed oseb gornjega ansambla so nekdanji člani tržaškega gledališča: Požar, Sila, Terčič, Silova, vredno nadaljevali umetniško delo, započeto na tržaškem odru. Izmed mnogo obetajočega naraščaja pa je treba omeniti zlasti Hervatinovo in Gvardijan-čiča.
Med onimi, ki so dali pobudo za oživetje slovenskega gledališča gre velika zasluga A. široku, ki je reorganiziral šentjakobski oder in vdihnil novo življenje dramatičnemu odseku «Čitalnice».
Plodonosno delo šentjakobske «Čitalnice», zlasti njenega dramatičnega odseka ostane za vedno zapisano v zgodovini kulturnega življenja Slovencev na Tržaškem.
Vzporedno s «Čitalnico» je prva leta po požigu «Narodnega doma« prirejalo dramatske predstave tudi «Mladmsko društvo Piosveta«, ki je vprizorilo
»Desetega brata» (sodeloval M. Sila), «Zemljo» in «Petrčkove sanje».
Društvo «Čitalnica» v Sv. Križu je vprizorilo «Ve-lejo» (sodeloval Sila), «Očeta» (Strindberg). Križani so z uspehom gostovali v Gcriei in Bovcu. Režiral je J. Košuta.
Razen tega so imeli še razni podeželski odri svoje domače predstave. Postojnski dramatični krožek je vprizarjal lepo uspelo igre*.
O naših podeželskih odrih bi se dala napisati obširna in zanimiva razprava. Nekoč sem zašel v prav zakotno, neznatno vasico na Goriškem. Igrali so neko jako sentimentalno nemško dramo, in to sami domači igralci in igralke. Imel sem priliko opazovati vse vrline in napake neukih, preprostih igralcev. Občinstvo (domačini in kmetje sosednih vasic) so doživljali dramo, toda doživljali so tudi način igranja, zanimali so se za obleke igralcev za osebe, zanimale so jih vse težave in neprijetnosti vprizoritve petdejanske tragedije, ki je trajala z odmori vred preko pet ur. Junaško so gledalci vztrajali in vkljuli medsebojnim polglasnim kritikam burno ploskali «žrtvam» na odru.
Nešteto je bilo takih podeželskih odrov. To dokazuje, da je naše ljudstvo zelo dovzetno za dramsko umetnost. Naši mestni odri so imeli častno nalogo prednjačiti odrski umetnosti, širiti in povzdigniti resno dramsko umetnost med naše ljudstvo na deželi. Imeli smo polno načrtov za preorganizacijo slovenskega gledališkega življenja. Delovanje «Čitalni'ce» in tečaj za režiserje to dokazuje.
Naše ljudstvo je kazalo čudovite sposobnosti kulturnega napredka. Žal, da so razmere prekinile tudi tako uspešno začeto delo na polju gledališke umetnosti.
* O gledališkem delovanju v Postojni kakor tudi v Gorici, Idriji, Ajdovščini in nekaterih drugih središčih bo po možnosti poročal prihodnji zbornik „Luč".
D. L
JEDAN POPIS PUČANSTVA IZ GODINE 1645. U OPČINAMA BARBANU I RAKLJU U JUŽNOJ ISTRI.
Uz clesnu s t ran u uišča rijeke Rase rasprostire se bartonska župnija. Ta je župnija prije god. 1025. bila mnogo obsežnija te je obuhvačala sav južni prostor od Raše do limske Drage t. j. do Dvogvada. Bila je to gočanska i'l!i gačanska županija.
Kad su se početkoan XI. stol ječa njemačka gospoda stala širiti i u ove krajeve Istre, raspade se gočanska županija u više manjih. Iz Istarskog Raz-voda» od god. 1275. saznajemo, da se je gočanska županija odvojila godine 1025. od županije Barbana i opatije Sv. Vičenta, Rakalj god. 1027. od Barbana i Mormorana a god. 1058. od Sv. Ivanca, Kožura, La-bina i Raklja.
Kroz 'dvijestotine godina vladaju po ovim kraje-vima i ostalo) Istri raz lic iti grofovi i markgrofcvi kao gospodari' lena, kao «feudatari», dok ne zavlada svima god. 1204. oglejski patrijarba. Nu i pod tem njetmačkom gospodom sačuvale su naše županije svoj narodni ustav i svoju samoupravu. To nam svje-doče dvije listine od 10. febrara i od 4. marta 1199. Kad je naime opcina Pula htjela da proširi svoje okružje i na podratške hrvatske županije Barban, Planju i Gočan. ove su se oružjem branile oid te pohote. Listina od 10. febrara 1199. dakle nam kaže, da je u prisutnosti grofa Hengelparta («in presentia Co-mitis Hengelpeirti») med puljskim knezom Rugeri-jem i barbanskim županom Pribislavom («dictus Pribisclaus, Zupanus«) došlb do nagodbe. Do slične nagodtoe došlo se je i med Pulom, Gočanom i Pla-
njom, kako nam to svjedoči druga listina od 4. marta 1199. U tim listinama Pribislav je nazivan izmjenice sad gastaldom a sad opet županom Barbana.
Iz «Istarskog Razvoda» saznajemo da su godine 1275. Barban i Rakalj došli pod goričko-pazinske knezove«, da je barbansku župani ju na Bazvodu zastupao župan Bo boš, a rakljansku župan Crnjul.
Godine 1374. nakon smrti posljednjeg goričko-pa-zinskog kneza Alberta IV. dodje sva njegova knežija u vlast austrijskih vojvoda, s njom dakle i Rakalj i Barban.
Godine 1508—1516 za dugogodišnjeg ratovanja iz-medju čara Fridrika III. i Mlečana bili su Barban i Rakalj ponovno oplačkani i popaljeni. a narod pcsve istrošen.
Videč da od earstva nema pomoči, godine 1516. otišao je barbanski župan Šante Viškovič u Mletke i sklopio je pogodibu, kojom se podvrgao vlasti Mle-taka. Pogodba ima osam točaka. Četvrtom točkom održao si je Barban izbor župana, podžupana i pulč-kih sudaca, a petom točkom izbor kaptola sa župnikom.
Ugovorom od 23. prosinca 1535. prodali su Mleci Barban i Bakalj vlastitom plemiču Leonardu Lore-danu u feud ili lenu za 14.760 dukata. U tom se ugovoru Leoinardo Loredan obvezuje« poštivati onih osam točaka uglavljenih u predaji od 10. svibnjta 1516.
Posljednja feudna dinasta Barbana i Baklja bi-jaše Katarina Loredan-Mocenigo. Kad su se godine 1805 mjesteca kolovoza francuske čete, dolaizeči preko Baše, prihližavale Barlbanu, mletačka feudna gospoda pobjegoše naglo iz kule i ostaviše kraj. Župan Ive Pavlic i podžupan Mate Mirkovič na gradskim su vratima svečano dočekali Francuze.
Dcnašamo ovdje prepis jednog popisa pučanstva Barbana i Raklja iz godine 1645. Taj je popis bio učinjen pod vladom feuld'no«g gospodara Franje Lrore-dana.
Sastavio ga je «Capitanio Bortolomeo Manzini ad invito del reggimento di Capodistria» t. j. kapetan
Bortul Maniziini na po>ziv vlade u Kopru. On je naša o da je bilo godine 1645 u opeinama Raki ju i Barbanu 1527 duša, te osim toga 5 svaštenika (župnik i 4 kanonika u Barbanu) 3 kalugjera, jedan «capitanio» i njegov kancelar, jedan župnik u Raklju i 1 diakon. Spis nosi napis: «De>scriizioine delle Anime dei Ca-stelli di Barbana Rachele e loro Territorj, Giurisd^ di Sua Eiccellemza Francesco Loredan 1645». Izmed ju svečenstva nadjemo i ova imena: Pre Ant. Cocich, Pre Vinc. Urba's, Pre Ant. Motica, Pre Mat ti o Clunich (župnik u Raklju), iDiakom Ambrosio Bolcovieh. Jedila se orkva zo-ve «La Madonna deirOranizza«, druga «La Madona di Pesacco». U popisu naveden je u III. delu pod brojem 269 kao župan Zvane Tecovich.
Izmedjui obitelji čisto naših imena nadjemo i po koje imorodne obitelji. To su one mletačkih feud-nih činovnika. Popis nam kaže, ko j a su obiteljska imena bila tada najobičnija i najraširenija u onim krajeviima, i kako su se ta krsna imena i obiteljska prezimena izgovarala i pisala. Interesantno je medju inim i to da se žena od Sajina zove Sajinka, od Blazine Blažinka, od Dotarana Dobranka, što je grama-tikalno apsolutno pravilno, dok se danas u narodu ova forma ved prilično izgulMla. Taj popis ima i historičnu važnost, tim više, što je taj popis bio sastavljen pod vladom mletačkog gospodara od mle-tačkog činovnika u godini, gdje se još nikako nije moglo tvrditii da su popovi i učitelji i austrijska vlada lukavo pretvarivali imena u slavenska imena.
Muškarci od 60. godine dalje. Uomini dalli anni 60. in su :
1.	Giacomo Rebich
2.	Mattolin Rebich
3.	Luca Cuich
4.	Mattio Bellavich
6.	Stnon Dobran
7.	Frane Rossich
8.	Mattio Bicich
9.	Lovre Bicich 10. Piero Bicich
Žene od 60. Donne daoli
11.	Lovre Bresich
12.	Ghergo Ghergorinich
14.	Marco Trost
15.	Giure Radol
16.	Ivane Tecovich
17.	Zorzi Dianovich
18.	Paolo Stipanovich
19.	Mattio Bellich
20.	Gasparo Roinich godine dalje.
anni 60. in sit:
1.	Damiana Blasinca
2.	Ivana Magnadvoraz
3.	Ivana Supanizza
4.	Aniza Cuich 6. Mare Bellavich
6.	Iele Bertossa
7.	Catte Dobranca
8.	Catte Franich
9.	Urša Buich
10.	Manda Sa'n
11.	Luce Netuta
12.	Jele Billetta
13.	Mande Saina
14.	Catte Sain
15.	Agnia Ghergorinich
16.	Ivana Radojcovich
17.	Ivana Bullich
18.	Ulica Trost
19.	Helena Clunich
20.	Lucia Grubic
Muškarci od 15 Huomeni dalli
21.	Margareta Nesoich
22.	Margarita Bolcov:'ch
23.	Agnia Clunich
24.	Agnia Milojcovich
25.	Catte Bolcovich
26.	Catte Tecovich
27.	Mattia Drasinovich
28.	Helena Bolcovich
29.	Mila Bolcovich
30.	Matt a Clunich
31.	Jele Valentich
32.	Cattarina Bedrinich
33.	Mare Clunich
34.	Iaga Brattelich
35.	Ulica Miculjanca
36.	Luce Sugar
37.	Mare Stipanovich
38.	Agnia Roinich
39.	Mande Glavan
do 60. godine. anni 15. ai 60.
1.	Giure Brat tel ch
2.	Pave Brattelich
3.	Marco Rebich
4.	Ivan Rebich
5.	Anton (Rebich
6 ( .Martin et Piero Zup-
7.	| panich
8.	Martin Giurjevich
9.(Giure	ed Andrea Bratte-lich
'.(Mattio e Domaz Branco-
12
.1 vich
Marco Brattelich Ivan Magnadvoraz
Miho, Giure, Stefano Rebich
j Martin et Andrea Volar Zaccaria Miculjan Andrea Rebich	j
Mattio Bursich Giure Miculjan
23. .Matte, Sime, Gergo, Ivan
25.	| Crelich
27.!
28.	Pave Cregla
29.	Miho Rossich
30.	Ghergo Rossich
31.	Ive Creglia
32.	Ive Nacinovich
33.	Ive Cherboch
34.	Giure' Cherboch
35.	Pave Jaxet'ch
36.	Matte Cuich
37.	Andrea Cuich
38.	Giure Cuich
39.	Matte Cuich ; <0. Bare Cuich
41.	V do Rossich
42.	Jadre Rossich
43.	Vido Cherboch
44.	Pave Bellavich
45.	Ive Bellavich
46.	Ghergo Bellavich
47.	Matte Bellavich
48.	Ive Bellavich
; 49. Martin Bellavich
50.	Giure Bertossa
51.	Jadre Blaainich 52 I
■jj'1-Micula e Pave Dobran
54.	Martin Brencovich
55.	Matte Dobran
56.	Jadre Uglesa
57.	Ive Uglesa
58.	Miho Pa&ignan
59.	Miho Giaxsich j 60. Ivan Pinesich
i 61. Vido Brattelich
62.	Ghergo Brattelich
63.	Nicolo Zuran
64.	Luca Poropat
65.	Martin Brattelich
66.	N colo Razzunich
67.	Ive Gorudovich
68.	Piero Grabar
69.	Toma Gherovaz
70.	Piero Dminich
71.	Mattiio Dminich
72.	Ive Franich
73.	Mattio Brattelich i 74. Ivan Sain
75.	Matte Billich
76.	G ure Muscovich
77.	Marco Marossa
78.	Giure Marossa
79.	Ghergo Muscovich
80.	Mile Aliverich
81.	Piero Collich
82.	Marco Collich
83.	Bastian Martincich
84.	Ive Pratteiich
85.	Micula Brattelich
86.	Bare Dletch
87.	Micula PctrLsevich
88.	Giure Bicich
89.	Pere Bicich
90.	Ive Bicich
^2'} Matte e Miho Bicich
93.	M;le Bicich
94.	Marco Sain
95.	Piero Sain
96.	Luca Sain
97.	Gaspe Sain
98.	Ive Collich
99.	Matte Bullich
100.	Vido Collich
101.	Piero Sain 1C2. Matte Sain
103.	Matte Sain
104.	Ive Bicich
105.	lur za Dobran
106.	Miho Bicich
108 |^ave e P'ero Bicich
109.	Ive Bicich
110.	Mile Bic ch 111.1
112. Miho, Ive, Marco Bicich ! 113 I
114.	Matte Bicich
115.	Matte Bicich
116.	Grubissa Bicich
117.	Matte Blasina
118.	Ivan Mohorovich
119.	Grubissa Billetta
120.	Gaspe Saui
121.	Giure Biletta
122.	Piero Viscovich
123.	Ive Viscovich
124.	Martin Brosquar
125.	Jadre Vic'ch
126.	Juriza Razzunich
127.	Mile Sain
128.	Matte Sain
129.	Giure Sain
130.	Matte Sain
131.	Marco Ucinich
132.	Matte Bersezan
133.	Jadre Vladislovich
134.	Ivan Zamblich
135.	Ivan Calcich
136.	Piero Calcich
137.	Giure Vodopia 138 \
j59' (.Marco, Anton, Miho Vo-140 J d°Pia
141.	Jadre Bur^ich
142.	Jadre Nesnacich
143.	Vido Vicich
144.	Ive Ghergornich
145.	Matte Ghergorinich
146.	Luca Iaxetich
147.	Ghergo Scabich
148.	Gaspe Ghergorinich
149.	Matte Bursich
150.	Ivan Butkovich
151.	Giure Percatich
152.	V'do Percatich
153.	Ive Percatich
154.	Matte Raicovich
155.	Micula Raicovich
155.	Micula Raicovich
156.	Miho Raicovich
157.	Matte Ghergorovich
158.	Ghergo Ghergorovich
159.	Stanissa Bille
160.	Anton Raicovich
161.	Miho Palizar
162.	Matte Palizar
163.	Marco Cosglian
164.	Agustin Dminich
165.	Matte Sugar
166.	Ive Batelich
167.	Mile Bulich
168.	Miho Bulich
169.	Mart n Bulich
170.	Matte Bulich
171.	Ivan Bulich
172.	Simon Chiriasich
173.	Matte Chirasich
174.	Matte Bachiaz
175.	Matte Adamich
176.	Miho Adamich
177.	Matte Trost
178.	Ive Trost
| 179. Ghergo Pribil th
180.	Giacov Cancellar
181.	Iure Bicich
182.	Ivan Rojnich
183.	Ivan Prodoglian
jg^ jPere et Ivan Prodolijan
186.	Giure Russich
187.	Vale Russich 186. Giacov Batcl
189.	Ivan Batel
190.	Gure Bachiaz
191.	Gaspe Breiich
192.	Matte Clunich
193.	Mattolin Martincich
194.	Iure Martincich
195.	Ivan Drasinovich
196.	Zorzo Sgnidar
197.	Zorzo Dianovich
198.	Mile Clunich 1C9. Matte Clun ch 200. Ive Grubich
201 | Pere. Marco, Tome Gru-202.| bich
204.	Giacov Dianovich
205.	Matte Perzan 2C6. Ghergo Bolcovich 207. Širne Bolcovich 2C8. Ghergo Bolcovich 2C9. Vido Bolcovich
210.	Pere Dianovich
211.	Vido Bolcovich
212.	Ghergo Bolcovich
213.	Ghergo Travicich
214.	Ivan Milojcovich
215.	Iure Bolcovich
216.	Tome Bolcovich
217.	Sime Denich
218.	Matte Travicich
219.	Zvane Clunich
220.	Giacov Clunich
221.	Iadre Clunich
222.	Ivan Per?an
223.	Ivan Tecovich
224.	Giure Vecovich
225.	Giure Dianovich
226.	Marco Milossich
227.	Pere Milossich
228.	Matte Drasinovich
229.	Gaspe Bolcovich 300. Marco Bolcovich
231.	Iadre Grubich
232.	Giure Bolcovich
233.	Matte Bolcovich
234.	Gaspe Dianovich
235.	Ghergo Tecovich
236.	Gasparo Visinada
237.	Ivan Clunich
238.	Pere Clunich
239.	Ghergo Clunich
240.	Giacov Perzan
241.	Pave Perzan
242.	Giure Valich
243.	Andrea Martincich
244.	Ive Perzan
245.	Tome Mircovich
246.	Gasparo Mircovich
247.	Giure Mircovich
248.	Grubissa Mircovich
249.	Miho Mircovich 750. Ivan Mircovich
251.	Zvarie Valentich
252.	Giacomo Grubich
253	|
254	i ' Matte e Iacov Gru-
255	\ bich
256.	Grubissa Grubich
257.	Sime Bedrinich
258.	Ghergo Dianovich
259.	Ivan Dianovich
260.	Giure Mircovich
261.	Gaispe Travicich
262.	Tome Grubich
263.	Ghergo Grubich
264.	Ivan Clunich
265.	Miho Mircovich
266.	Gaspe Giucopilla
267 1 Zvane e Zorzo Giuco-
268.	J pillich
269.	Zupan Zvane Tecovich ?"0. Vido Tecovich
271.	Matte Glavan
272.	Ghergo Razzunich
273.	Gaspe Glavan
274.	Pere Filipovich
275.	Tome Filipovich
276.	Ivan Curellich
277.	Vido Aliverich
278.	Gaspe Brossich
279.	Miho Antolovich
280.	Giure Ghergassich
281.	Andrea Ghergassich
282.	Miho Rebich
283.	Martin Chervavizza
284.	Simon Dondora
285.	Martin Dobrich
286.	Matte Sandal
287.	Ivan Dminich
288.	Mattio Dminich
289.	Iviza Rebich
290.	Tome Brattelich
291.	Ive Brattelich
292.	Martin Brattelich
293.	Martin Cinich
294.	Tome Tripar
295.	Giacove Vlase Š96. Iadre Evetan
j 297. Mistro Andrea Novacich
298. Mattio Spada | 299. Iadre Spada
300.	Messer Andrea d'E-letti
301.	Paolo Cosglian
302.	Blaz Miculjan
303.	Messer Battista Scam-
picchio
304.	Baldo Urtanovich
305.	Marco Urtanovich
306.	Zvane Urbasio
307.	Miho Pollich
308.	Sime Lexa 3C9. Ghergo Pollich
310.	Zvane Lexa
311.	Zvane Furlan
312.	Zorzi Bicich
313.	Matte Magnadvoraz 304. Giure Magnadvoraz
315.	Ivan Nessich
316.	Antonio Milletich
317.	Giure Nessich
318.	Giure Zovidich
319.	Antonio Knapich
320.	Tome Bachiaz
321.	Ghergo Bachiaz
322.	Andrea Calcich
323.	Piero Bachiaz
324.	Miho Manar
325.	Rode Uvesich "'26. Luca Petrovich 327. Mattich Raicovicn
328.	Gasparo Calcich
329.	Miho Ossipich
330.	Ive Ossipich
331.	Matte Percich
332.	Ghergo Billich
333.	Miho Stipanovich
334.	Mikula Roinich
335.	Grubissa Borinich
336.	Ivan Billich
337.	Pere Billich
338.	Mattio Bergamasco
339.	Michiel Bergamasco
340.	Martin Loschiaz
341.	Matte Roinich
342.	Tome Roinich
343.	Ivan Raicovich
344.	Vido Raicovich
345.	Miho Brattelich
346.	Matte Brattelich
347.	Giacove Mazzolich
348.	Ermagora Vicci
349.	Giacomo Pendu!
350.	Mile Poropat
351.	Jacov Chervatin
352.	Miho Crucogna
353.	Giure Giuricich
354.	Lovre Giacsich
Žene od Donne t
355.	Ivan Cossara
356.	Franc Brancovich
357.	Ivan Ucotta
358.	Uran Paulinich
359.	Matte Brattelich
360.	Ivan Brattelich
361.	Mille Vorich
362.	Ive Cheriach
363.	Matte Giacsich
364.	Giure Dobrich
365.	Mattich Dobrich
366.	Giure Brancovich
367.	Matte Pollich
^g' J Miho e Iadre Glavan
370.	Lovre Borinich
371.	Anton Borinich
372.	Giure Borinich
373.	Miho Borinich
374.	Ivan Pucich 375 1
jBare e lacov Blasinich
377.	Ghergo Radessich
378.	Vido Billich
379.	Sigr. Vincenzo Gualtieri
380.	Bernardin Benvegna
381.	Giov. Ant. de Piccoli
15. do 60. godine. ai anni 15. ai 60.
1,	Catte Brattelich
2,	Catte Rebich
3,	Catte Rossich
4,	Anta Rebich
5,	Giele Rebich
6,	Giele Rebich
7,	Aniza Rebich
8,	Catte Rebich
9,	Ivana Gmrgevich
10.	Catte Rebich
11.	Luce Giurgevich
12.	Mare Zuran
13.	Ivanai Brancovich
14.	Domiza Blasinich
15.	Mare Brattelich
16,. Mare Magnadvoraz
17.	Domizza Rebich
18.	Mare Miculjan
19.	Ivana Rebich
20.	Fume Bursich
21.	Catte Miculjan
22.	Gasparina Miculjan
23.	Ivana Creglia'
24.	Fume Creglia
25.	Iele Creglia
26.	Mare Creglia
27.	Catte Creglia
28.	Franica Creglia
29.	Luce Rossich
30.	Mare Nacinovich
31.	Catte Terlenizza
32.	Catte Cherboch
33.	Luce Cherboch
34.	Giele Giacsich
35.	Mare Cuich
36.	Urša Cuich
37.	Catte Cuich
38.	Mare Cuich
39.	Aniza Cuich
40.	Mare Rossich
VII.
— 97 -
41.	Mattia Rossich
42.	Mare Cherboch
43.	Luce Bellavich
44.	Catte Bellavidh
45.	Mare Bellavich
46.	Ielle Bellavich
47.	Mattia Bellavich
48.	Catte Bellavich
49.	Mattia Bellavich
50.	Catte Bertossich
51.	Iele Blasinich
52.	Mare Blasinich
53.	Ivana Dobranca
54.	Mare Brencorich
55.	Mattia Dobranca
56.	Luce Uglessa
57.	Giaciza Uglessa
58.	Mare Pasignan
59.	Giaciza Giacsich
60.	Luce Brattelich
61.	Luce Zuran
62.	Domiza Poropat
63.	Agnia Brattelich
64.	Iele Razzmich
65.	Mare Gorudovich
66.	Luce Grabar
67.	Mattia Chervavizza
68.	Mattia Dminich
69.	Marizza Dminich
70.	Anta Brattelich ; 71. Luce Franich
i 72. Gele Franich 73. Geliza Sainca j 74. Stana Bfllich
75.	Mattia Muscovich
76.	Svetca Marossa
77.	Luce Marossa
78.	Catte Gielovaz
79.	Luce Muiscovich
80.	Giaga Aliverich
81.	Catte Collich
82.	Mara Collich
83.	Catta Martincich
84.	Mare Brattelich
85.	Mare Dletich
Catte, Dorca e Fume gg'| Dletich
89.	Mare Petrissevich
90.	Gelle Bicich
91.	Fume Bicich
92.	Luce Bicich
93.	Fume Bicich
94.	Fume Bicich
95.	Mare Sain
96.	Luce Sain
97.	Fume Sain
98.	Luce Sain
99.	Gele Collich 100. Mare Bacsich 1C1. Catte Bacsich 102. Mare Colich 1C3. Urša Sain
104.	Agnia Bicich
105.	Luce Bicich
106.	Stana Dobran
107.	Fume Bicich
108.	Gelca Bicich 1(». Catte Bicich
110.	Clara Bicich
111.	Marizza Bicich
112.	Catta Bicich
113.	Mare Bicich
114.	Gelca Bicich
115.	Mare Bicich
116.	Luce Bicich
117.	Stana Bicich
118.	Mattia Blasina
119.	Catta Mohorovich
120.	Mattia Biletta
121.	Gele Sain
122.	Luca Biletta
123.	Mara Viscovich
124.	Catta Viscovich
125.	Mara Brosquar
126.	Gele Bicich
127.	Luce Razunich
128.	Jele Sain
129.	Manda Sain
130.	Luža Sain
131.	Mare Sain
132.	Mattia Ucinich
133.	Fume Ucinich
134.	Jele Bersezan
135.	Catte Vladiscovich
136.	Jele Zamblich
137.	Cattarina Calcich
138.	Polca Vodopia
139.	Mattia Vodopia
140.	Mattia Bursich
141.	Catte Bernaz
.142. Manda Nesnavich
143.	Gele Nesnavich
144.	Catte Bellavich
145.	Luže Francovich
146.	Mare Vicich
147.	Anta Ghergorinich
148.	Mare Giaxetich
149.	Mare Sallich
i 150. Catte Salich 151. Gele Ghergorinich j 152. Mare Butcovich 153. Mare Percatich 1154. Mare Percatich
155.	Giaciza
156.	Ivana Raicovich
157.	Clara Raicovich
158.	Ivana Ghergorovich
159.	Urša Ghergorovich
160.	Mare Raicovich
161.	Mare Cosglian
162.	Jele Paliz?ar
163.	Mara Dminich
164.	Anizai Sugar
165.	Catta Battelich
166.	Luža Bullich
167.	Fuma Bullich
168.	Mattia Bullich
169.	Jeca Bullich
170.	Gele Chiriasich
171.	Luce Bachiaz
172.	Mattia Adamich
173.	Jele Trost
174.	Clara Pribilinca
175.	Stana Pribilich
176.	Mattia Cancellar
177.	Fume Bicich
178.	Lucia Roinich
179.	Domiza Percich
180.	Giaicova Radol
181.	Mara Prodoljan
182.	Mattia Russich
183.	Fume Russich
184.	Jele Battiel
185.	Mattia Battel
186.	Catte Battel
187.	Mare Bachiaz
188.	Franiza Bresich
189.	Agnia Clunich
190.	Agnia Martincich
191.	Rosa Drasinovich
192.	Mare Sgnidar
j 193. Mattia Dianovich
194.	Jele Clunich
195.	Anastasia Clunich
196.	Jele Grubich
197.	Agnia Dianovich
198.	Gelle Perzan
199.	Mare Bolcovich
200.	Margarita Bolcovich
201.	Mara Dianovich
202.	Stana Bolcovich
203.	Mattia Calcich
204.	Mara Calcich -
205.	Catta Travicich
206.	Agnia Milojcovich
207.	Jele Bolcovich
208.	Domiza Devich 2C9. Jele Travicich
210.	Lucia Clunich
211.	Catte Clunich
212.	Mara Clunich
213.	Catte Perzan
214.	Giaga Tecovich
1 215. Manda Tecovich 216. Luisa Dianovich j 217. Margarita Milotich
218.	Mattia Drasinovich
219.	Lucia Bolcovich
j 220. Mattia Bolcovich
221.	Gele Grubich
222.	Luce Bolcovich
223.	Margareta Bolcovich
224.	Luce Dianovich
225.	Gele Dianovich
226.	Agnia Visinada
227.	Mare Visinada
228.	Urša Clunich
229.	Catta Clunich
230.	Margarita Clunich
231.	Luce Perzan
232.	Manda Perzan
233.	Agnia Valich
234.	Luce Martincich
235.	Luce Dianovich
236.	Catta Mircovich
237.	Mare Mircovich
238.	Mara Mircovich
239.	.Tele Valentich
240.	Luce Valentich
241.	Mare Grubich
242.	Manda Grubich
243.	Mara Bedrinich
244.	Zvana Dianovich
245.	Catte Mircovich
246.	Catte Travicich «247. Lucia Drasinovich
248.	Agnia Drasinovich
249.	Catta Grubich
250.	Mattia Clunich
251.	Agata Mircovich
252.	Margarita Giucopilich
253.	Agata Tecovich
254.	Luce Tecovich
255.	Mattia Franca!
256.	Luža Antolovich ■257. Ivana Glavan
258.	Jeka Glavan
259.	Mara Glavanca
260.	Jeca Glavanca '261, Catta Filippovich
262.	Mara Curelich
263.	Ivana Raicoviza
264.	Urša Rubettich
265.	Mare Aliverich
266.	Lovriza Brosicb
267.	Marieta Antolovich
268.	Catte Ghergassich
269.	Mara Ghergassich
270.	Catta Rebich
271.	Lucia Rebich
272.	Mattia Chervaviza
273.	Luce Dondora
274.	Agnia Dobrich i275. Mattia Dobrich
276.	Catta Sandal
277.	Catta Dminich
278.	Catta Dminich
279.	Dorca Brattelich
280.	Jeca Brattelich
281.	Fumiza Neslovich ?82. Matia Cinich 283. .Jele Tripar
?84. Franiza Vlase
285.	Giaciza Novasich
286.	Mattia Caotelan
287.	Giaciza Cosglian
288.	Gele Franich ?89. Domiza Spada ?90. Fume Spada p91. Mare Spada
P92. Donna Isabella d'Eletti :"»03. Catta Cosčlianca 294. Gele Miculjan
295.	Antonia Scampicchio
296.	Catte Lexa
297.	Giacomina Dragogna
298.	Stana Malicich
299.	Jele Furlan
300.	Mara Bicich
301.	Luce Magnadvoraz
302.	Manda Magnadvoraz
303.	Luce Nessich
304.	Fume Milletich
305.	Mattia Milletich
306.	Catte Nessich
307.	Lucrezia Zovicich
308.	Catte Knapich
309.	Polca Bachiaz
310.	Mara« Bachiaz
311.	Štefana Calcich
312.	Jaga Bachiaz
313.	Mare Novar
314.	Catta, Uvessich
315.	Agnia Petrovich
316.	Catta Petrovich
317.	Gelca Raicovich
318.	Mare Raicovich
319.	Mare Calcich
320.	Agnia Osisipich
321.	Mare Ossipich
322.	Giacoma Gorudovich
323.	Mattia Calcich
324.	Mara Percich
325.	Stana Contussich
326.	Fume Billich
327.	Luce Roinich
328.	Catte Stipanovich
329.	A£nia Sgomba
330.	Luce Borinich
331.	Catta Bellich
332.	Ivana Bellich
333.	Jelle Bergamasco
334.	Anta Loschiaz
335.	Catta Roinich
336.	Catte Roinich
327. Giacovizza Raicovich ?38. Polca Brattelich
339.	Franiza Nessolich
340.	Zanetta Vicci
I 341. Zvana Blasinich
342.	Clara Pendul
343.	Corona Francovich
344.	Ulica Poropat
345.	Urša Chervatin
1346. Catte Antolovich ;347. Marina Vicci i 348. Jele Crucogna
349.	Dome Giuricich
350.	Ivana Jaxich
351.	M'attia Cosara
352.	Jelle Brancovich
353.	Manda Ucotta
354.	Cattiza Paulinich
355.	Luce Paulinich
356.	Jelle Brattelich
357.	Catta Vorich
358.	Jelle Giaicsich
359.	Mattia Dobrich
360.	Jeca Brosich
361.	Manda Pollich
362.	Mattia Borinich
363.	Jelle Borinich
364.	Luce Borinich
365.	Ulica Borinich
366.	Giustina Giecich
367.	Domizza Blasinich 368	Mattia Radessich
369.	Jelle Bellich
370.	Mare Brattelich,
371.	S.ra Valentina Gualtieri
372.	Marietta Benvegna
373.	Giulia Blasina1
374.	Bortolina de Piccoli
Dečaci od jedne do 15. godine, Putti da un anno. sino alli 15. —
1.	Sime Brattelich
2.	Antonio Brattelich
3.	Ive Rebich
4.	Simc.i Rebich
5.	Vido Ossipich
6.	Mattio R?bich
7.	Giacomo Rebich 1 8. Piero Rebich
9. Ive Rebich
10.	Antonio Rebich
11.	Jure Rebich
12.	Lovre Zuppanich
13.	Piero Zuran
14.	Ivan Rebich
15.	Jure Miculjan
16.	Mattio Miculjan
17.	Martin Miculjan
18.	Ante Miculjan
19.	Nicolo Creglia
20.	Pave Creglia
21.	Tome Nacinovich
22.	Ante Terletta
23.	Jure Cherboch
24.	Martin Cherboch
25.	Mattio Cherboch
26.	Ghergo Cherboch
27.	Giacov Cherboch
28.	Mattio Cherboch
29.	Tome Giacsich
30.	Paolo Cuich
31.	Mico Cuich
32.	Jure Cuich
33.	Marco Cuich
34.	Martin Cuich
35.	Ive Cuich
36.	Martin Cuich
37.	Stefano Cherboch
38.	Marco Cherboch
39.	Grubissa Jacsich
40.	Marco Bellavich
41.	Mile Bellavich
42.	Ante Bellavich
43.	Jadre Bellavich
44.	Miho Bellavich
45.	Jure Bellavich
46.	Matte Bellavich
47.	Martin Bellavich
48.	Sime Dobran
49.	Miho Brencorich
50.	Ghergo Uglessich
51.	Ive Uglessich
52.	Sime Dobran
53.	Matte Brattelich
54.	Martin Zuran
55.	Nicolo Poropat
56.	Vincenzo Poropat
57.	Matte Razunich
58.	Ive Razunich
59.	Martin Razunich
60.	Sime Razunich
61.	Pere Razunich
62.	Mikula Gorudovich
63.	Pave Gorudovich
64.	Giure Gorudovici:
65.	Matte Franich
66.	Matte Brattelich
67.	Marco Sain I 68. Mico Sain
: 69. Jure Bellich
70.	Vido Bellich
71.	Jadre Marossa
72.	Ante Marossa | 73. Jure Jellovaz
I 74. Miho Aliverieh
75.	Martin Jellovaz
76.	Vido Aliverieh ; 77. Vido Collich
78.	Tome Collich
79.	Ghergo Collich
80.	Matte Martincich
81.	Jure. Brattelich
82.	Ive Brattelich
83.	Micula Dletich
84.	Miho Petrissevich
; 85. Mikula Petrissevich j 86. Matte Petrissevich
87.	Ive Petrissevich
88.	Marco Bicich | 89. Matte Bicich
90.	Grubissa Bicich
91.	Pave Sain ! 92. Vido Sain
93.	Ive Sain
94.	Matte Sain
: 95. Giacov Collich
96.	Stipe Colich
97.	Sime Bacsich
98.	Jure Collich
99.	Miho Collich
100.	Ghergo Sain
101.	Ghergo Bicich
1102.	Piero Bicich
1103.	Luca Bicich
104.	Andrea Bicich
105.	Luca Bicich
106.	Jadre Bicich
107.	Martin Bicich 1P8. Gaspe Blasinich
j 109. Zorzi Mohorovich |t 10. Jure Biletta
111.	Pave Sain
112.	Blaz Brosquar
113.	Pave Vicich Jure Vicich
,115. Ghergo Razunich
116.	Jladrte Razunich
117.	Ive Sain
118.	Matte Sain
119.	Jadre Sain
120.	Ghergo Sain
121.	Jure Sain
122.	Ivan Sain
123.	Matte Bersezan
124.	Marco Bersezan
125.	Tome Bersezan
126.	Vice Bersezan
127.	Ivan Vladiscovich
128.	Pave Vladiscovich
129.	Matte Vladiscovich
130.	Nicolo Vladiscovich
131.	Miho Zamblich
132.	Gaspe Zamblich
133.	Vido Calcich
134.	Matte Vodopia
135.	Lovre Vladiscovich
136.	Miho Vladiscovich
137.	Matte Brosquar
138.	Matte Bellavich
139.	Vido Bellavich
140.	Pasqual Francovich
141.	Luca Jaxetich
142.	Mikula Solich
143.	Giure Solich
144.	Matte Percatich
145.	Grgo Percatich
146.	Jure Raicovich
147.	Ghergo Raicovich
148.	Ante Raicovich
149.	Andrea Raicovich
150.	Ante Palizzar
151.	Vido Ceslaico
152.	Tome Bullich
153.	Vido Bullich
154.	Giure Bullich
155.	Ivan Chiriassich
156.	Ante Bachiaz
157.	Giure Adamich
158.	Grube Adamich
159.	Ghergo Adamich
160.	Miho Cancellar
161.	Jure Bicich
162.	Stipan Rancich
163.	Grubissa Percich
164.	Ghergo Percich
165.	Matte Radoli<-h
166.	Miho Radolich
167.	Vice Radolich
168.	Mattich Prodoljan
169.	Miho Russich
170.	Giurizza Battel
171.	Matte Battel
172.	Ghergo Battel
173.	Antonio Bachiaz
174.	Ghergo Clunich
175.	Jure Clunich
176.	Giace Sgnidar
177.	Miho Sgnidar
178.	Giure Clunich
179.	Ivan Clunich
180.	Ivan Sgnidar
181.	Stipe Grubich
182.	Zvane Dianovich
183.	Zorzo Dianovich
184.	Ghergo Bolcovich
185.	Ivan Bolcovich
186.	Ive Petrissevich
187.	Matte Dianovich
188.	Ante Calcich
189.	Inco Calcich
190.	Sime Travicich
191.	Gaspe Travicich
192.	Matte Travicich
193.	Giure Travicich
194.	Ghergo Travicich 155. Matte Milojcovich
196.	Gaspe Milojcovich
197.	Piero Denich '198. Giure Clunich
199.	Giacomo Perzan
200.	Marco Dianovich
201.	Piero Dianovich
202.	Tome Drasinovich
203.	Matte Drasinovich
204.	Jadre Grubich
205.	Pave Bolcovich
206.	Blaz Bolcovich
207.	Ossip Bolcovich
208.	Zorzo Visinada
209.	Matte Clunich
210.	Ghergo Clunich
211.	Pere Clunich
212.	Giacov Perzan
213.	Vido Perzan ^14. Matte Perzan '15. Pave Perzan '16. Ive Valich
217. Matte Martincich
218.	Miho Martincich
219.	Ghergo Dianovich
220.	Jure Dianovich
221.	Miho Dianovich
222.	Ive Perzan
223.	Matte Perzan
224.	Ghergo Mircovich
225.	Pere Mircovicn
226.	Matte Mircovich
227.	Gaspe Mircovich
228.	Gaspe Valentich
229.	Pere Grubich
230.	Ivan Bedrinich
231.	Miho Bedrinich
232.	Bare Bedrinich
233.	Jure Bedrinich
234.	Marco Bedrinich
235.	Matte Mircovich
236.	Ghergo Mircovich
237.	Jadre Travicich
238.	Ghergo Travicich
239.	Ive Nacinovich
240.	Zvane Grubich
241.	Marco Mircovich
242.	Zvane Tecovich
243.	Matte Glavan
244.	Ive Filipovich
245.	Micula Filippovich
246.	Zorzo Aliverich
247.	Matte Toncovich
248.	Sime Brossich
249.	Tome Brossich
250.	Ante Antolovich
251.	Ante Ghergassich
252.	Matte Rebich
253.	Matte Rebich
254.	Giacov Chervavizza
255.	Jure Chervavizza
256.	Tome Sandal
257.	Ghergo Brattelich
258.	Matte Brattelich
259.	Jacov Malicich
260.	Piero Dragogna
261.	Matte Vlase
262.	Giacomo della Negra
263.	Zvane della Negra
264.	Zaslak Novacich
265.	Tome Cosglian
266.	Ghergo Cosglian
267.	Miho Fr.anich
268.	Martin Spada
269.	Vido Spada
270.	Piero Spada
271.	Ghergo Spada
272.	Ive Spada
273.	Antonio d'Eletti
274.	Andrea d'Eletti
275.	Zvane cTEletti
276.	Giacomo Scampicchio
277.	Biaso Jurtanovich
278.	Sime Pollich
279.	Jakov Pollich
280.	Stipe Draxe
281.	Ante Furlan
282.	Jadre Bicich
283.	Miho Bicich
284.	Jure Bicich-
285.	Giure Magnadvoraz
286.	Ivan Magnadvoraz
287.	Micula Magnadvoraz
288.	Ivan Magnadvoraz
289.	Miho Magnadvoraz
290.	Mate Nessich
291.	Andrea Milletich
292.	Ivan Milletich
293.	Miho Milletich
294.	Bare Nessich
295.	Giacov Zovicich
296.	Ghergo Bachiaz
297.	Matte Bachiaz
298.	Jure Bachiaz
299.	Matte Bachiaz
300.	Andre Bachiaz
301.	Tome Bachiaz
302.	Sime Bachiaz
303.	Miho Calcich
304.	Miho Bachich
305.	Sime Petrovich
306.	Bare Petrovich
307.	Jure Raicovich
308.	Iure Sugar
309.	Ive Ossipich
310.	Ive Ossipich
311.	Andre Dragozet |312. Antonio Calcich
1313,	Michula Calcich
1314.	Ivan Percich
315.	Marco Contussich
316.	Ivan Contussich
317.	Stipe Contussich '318. Jure Billich
319.	Vido Billich
320.	Ivan Billich $21. Vido Vorich
322.	Martin Sgomba
323.	Miho Sgomba
324.	Ivan Borinich
325.	Giuco Bergamasco
326.	Bare Bergamasco
327.	Iadre Bergamasco
328.	Iure Loschiaz
329.	Ive Roinich
330.	Ante Roinich
331.	Mattio Raicovich
332.	Pave Raicovich
333.	Miho Brattelich
334.	Iure Poropat
335.	Mile Antolovich
336.	Vido Hervatin
337.	Tome Jacsich
338.	Giure Jacsich
339.	Micula Jacsich
340.	Iure Cossara
341.	Ive Cossara
342.	Miho Cossara
343.	Stipe Cossara
344.	Domaz Brancovich
345.	Ive Brancorich
346.	Matte Ucotta
347._Grubis'>a	Ucotta
348.	Jacov Ucotta
349.	Peco Ucotla
350.	Frane Paulinich
351.	Luca Brattelich
352.	Miho Brattelich
353.	Ghergo Brattelich
354.	Giacomo Vorich
355.	Lovre Giacsich
356.	Iure Giacsich
357.	Franich Dobrich
358.	Iure Dobrich 259. Lovj-e Dobrich
360.	Andre Dobrich
361.	Ghergo Brancovich
362.	Lovre Brancovich
363.	Mile Polich
[ 364. Marco Polich
365.	Ghergo Gecich
366.	Ante Gecich
367.	Jurizza Gecich
368.	Marco Gecich
369, Sime Blasinich ■370. Franceschino Gualtieri
371.	Nicold Benvegna
372.	Nadalin Benvegna j373. Zane Benvegna
374.	Michiel de Piccoli
.375.	Matteo de Piccoli
376.	Vincenzo de Piccoli
377.	Zvane Malicich
Devojke od jedne do 15. godine. Putte da un anno sino li 15.
1.	Manda Brattelich
2.	Catte Brattelich
3.	Mai;e Rebich
4.	Ivana Rossich
5.	Jele Rebich
6.	Mattia Giurgevich
7.	Mattia Brancovich
8.	Dome Blasinich
9.	Gasparina Blasinich
10.	Anta Matasich
11.	Clara Brattelich
12.	Mara Brattelich
13.	Ivana Rebich
14.	Mattia Miculjan
15.	Manda Rossich
16.	Mare Rossich
17.	Mattia Rossich j 18. Mattia Creglia ! 19. Ieca Creglia
20. Mattia Nacinovich ] 21. Jeca Ferletich
22.	Mara Cherboch
23.	Ivana Cherboch
24.	Mattia Giascich
25.	Mare Cuich
26.	Catte Cuich
I 27. Elena Cuich . 28. Mattia Cuich
29.	Ivana Cuich
30.	Manda Cuich
31.	Catte Cuich
32.	Jaga Cuich
33.	Catta Cuich
i 34. Mattia Cherboch Ivana Cherboch
36.	Mattia Iacsich
37.	Luce Jacsich
38.	Mara Iacsich
39.	Jele Bellavich ''P. Ivana Reliav«ch
1 41. Mare Bertossich
42.	Ivana Brencovich
43.	Mare Brencovich
44.	Ivana Uglessich
45.	Mattia Uglessich
46.	Fume Dobran
47.	Luce Dobran
48.	Mattia Dobran
49.	Aniza Dobran
50.	Iele Pasignan
51.	Luce Pasignan
52.	Ivana Pasignan
53.	Stana Pasignan
54.	Luce Jacsich
55.	Giustina Dminich
56.	Fume Jacsich
57.	Ivana Poropat
58.	Giustina Poropat
59.	Mattia Brattelich
60.	Catte Razzunich
61.	Fume Razzunich
62.	Ivana Gorudovich
63.	Mattia Grabar
64.	Urša Franich
65.	Mattia Sain
66.	Ivana Billich
67.	Iele Jeilovaz
68.	Urša Jeilovaz
69.	Jele Aliverich
70.	Ieca Collich
71.	Stana Collich
72.	Ivana Collich
73.	Catte Marti-ncich
74.	Lovriza Martincich
75.	Mare Petrissevich
76.	Jele Petrissevich
77.	Jeca Bicich
78.	Stana Bicich
79.	Catta Bicich
80.	Jeca Bicich
81.	Ivana Bicich
82.	Miliza Bicich
83.	Stana Bicich
84.	Catte Sain
85.	Iaga Sain
■ 86. Ivana Sain
87.	Mattia Sain
88.	Mara Sain
89.	Luce Sain
90.	Luce Collich
91.	Cate Bacsich
92.	Jeca Bacsich
93.	Fume Sain
94.	Mare Sain
95.	Jeca Dobran
96.	Mare Bicich
97.	Luce Bicich
98.	Glinba Bicich
99.	Stana Bicich 1C0. Ieca Bicich
101.	Ivana Bicich
102.	Iaga Bicich
103.	Fuma Bicich
104.	Jeca Bicich
105.	Lovriza Blasinich
106.	Mattia Viscovich '107. Fume Viscovich 108. Jele Brosquar 1C9. Iacova Brosquar 110. Mare Vicich
* 111. Stana Razunich
112.	Ivana Razunich
113.	Jele Razunich
114.	Mara Sain
115.	Ivana Sain
116.	Luce Sain
117.	Mara Sain
118.	Mattia Ucinich
119.	Jele Vladiscovich
120.	Mattia Vladiscovich
121.	Mara Vladiscovich
122.	Ane Vladiscovich
123.	Ivana Zamblich
124.	Jele Zamblich
125.	Jele Calcich
126.	Mare Vladiscovich
127.	Luce Vladiscovich
128.	Franiza Brosquar
129.	Agnia Messacich
130.	Iele Belulovich
131.	Mattia Vicich
132.	Ivana Solich
133.	Jele Ghergorinich
134.	Clara Ghergorinich
135.	Jele Percatich
136.	Jele. Raicovich
137.	Mattia Ghergorovich
138.	Mattia Raicovich
139.	Ulice Raicovich
140.	Luce Raicovich
141.	Ivana Palizzar
142.	Luža Palizzar
143.	Mattia Palizza:
144.	Jele Palizzar
145.	Zvane Brattelich j 146. Catte Cosglian
147.	Fume Cosglian
148.	Stana Bursich
149.	Catte Bullich
150.	Luce Bullich
151.	Ivana Bullich
152.	Zvana Bachiaz
153.	Catte Adamich
154.	Jeca Pribilich
155.	Catte Bicich
156.	Lovriza Toncich
157.	Mare Ivanosich
158.	Jacova Ivanosich
159.	Catte Prodoljan lfO. Mattia Prodoljan .161. Ulica Russich
162.	Mare Russich
163.	Luce Battel
164.	Mare Bachiaz
165.	Catte Bressich
166.	Jele Bressich
167.	Domizza Bressich
168.	Mare Martinjich
169.	Agnia Drasinovich
170.	Catte Sgnidar
171.	Mattia Dianovich
172.	Mare Grubich
173.	Jele Dianovich
174.	Agata Dianovich
175.	Catte Dianovich
176.	Margareta Dianovich
177.	Clara Bolcovich
178.	Aniza Bolcovich
179.	Catte Calcich
180.	Luce Bolcovich
181.	Luce Bolcovich
182.	Mare Bolcovich
183.	.Tele Milojcovich
184.	Mattia Milojcovich
185.
186.
187.
188.
189.
192.
190.
191.
193.
194.
195.
196.
197.
198.
199. i 200. ;201. 202. ,203. 1204. 205. 1206. '208. :207.
1209. 210. 211, 212.
213.
214.
215.
216.
217.
218.
219.
220. 221. 222. 1223.
224.
225. >.26. 227. !228.
Luce Denich Catte Clunich Catte Clunich Manda Pezzan Mare Dianovich Luce I
— — — > Drasinovich Jele I Catte Bolcovich Margarita Bolcovich Jele Grubich Mattia Bolcovich Mattia 1
Luce > Visinada Jele I Catte Clunich Manda Clunich Margarita Clunich Luce Clunich Aniza Clunich Jele \ Catte
Margarita 1 Agnia / Mare Vallich Agnia Martincich Mattia Martincich Franica Perzan Mare Perzan Agnia Mircovich Luce Mircovich Mare Mircovich Catte Mircovich Agnia Mircovich
Perzan
Perzan
Mircovich Mircovich
Jele \ Fume ( Mare Luce Agtta Agnia
Agata / Travicich Jele
Margarita 1 Mare Nacinovich 229. Jaga \ r , . , ;230. An na / Grublch
231.	Jele Clunich
232.	Jele Mircovich
233.	Luce Filipovich '234. Domc Malinich
235. 236
237.
238.
239.
240. 241
242.
243.
244.
245.
246.
247.
248.
249.
250.
251.
252.
253.
254.
255.
256.
257.
258.
259.
260. 261. 262.
263.
264.
265.
266.
267.
268.
269.
270.
271.
272.
273.
274.
275.
276.
277.
278.
279. >80. 281. 282.
283.
284.
285.
. Ivana I ... . , Juste i Allverlch Vittoria Toncovich
'. Luce | Ghergassich
Catte Rebich . Agiza j Mattia > Chervaviza Mare ) Catta Sandal Mattia, Dminich Jele Brattelich Mare Muscovich Zvana Blasina Catte Malicith Catte Mare
Mattia c , Anta Spada Catte Franiza Anzoletta d'Eletti Miza da Cherso Fume Miculjan Jele Jurtanovich Mattiuzza Lexa Catte Furlan Jeca Bicich Mare 1
Catte > Magnadvoraz Mattia I Mare Jeca Fume Manda Mattia Mattia |
Ivana , Miletich Mare ' Mare Miletich Veronica Zovicich Catte Knapich
"I6!6 ■ 1 Bachiaz Agnia I
Ivana Calcich
Ivana Uvessich
Ivana Petrovich
Mattia 1D- • u
Ivana I Ralc°™h
Mara ) 0ssipich
Magnadvoraz
Gorudovich
286. Ivana 1287. Dorae I
288.	Jeca Butcovich
289.	Zvana Percich
290.	Iacova Contossich
291.	Luce Billich |292. Ivana Vorich
; 293. Catte Sgomba 1294. Catte Borinich
296.'	Lucae } Bellich
297.	Stana |
298.	Mattia Bellich
299.	Ivana I
300.	Ivana Loschiaz
301.	Mattia i
302.	Luce Raicovich
303.	Ivana I
304.	Mattia Cosglian
305.	Barassa Cosglian
306.	Ivana Cosglian
307.	Anta Cosglian
308.	Lovrizza Cosglian 1309. Luce 1 D	L [310. Mare f Brattehch 311. Aniza Poropat
Chervatin | Jacsich
i
312.	Mattia
313.	Mara
314.	Jele
315.	Mattia
316.	Fume
317.	Luce
318.	Anta
319.	Mattia
320.	Fume Paulinich
321.	Luce Brattelich
322.	Mattia Vorich
323.	Luce Jacsich
324.	Mattia
Cossara
Brancovich
325.	Polca I Pollich
326.	Ivana Glavan
327.	Luce Borinich
328.	Jele Borinich
329.	Mare Iecich
330.-Fume	Iecich
332.	Ivana
331.	Mare f
333.	Ivana Radessich
334.	Franceschina I n ... .
335.	Paolina	\ GuaItle"
336.	Bellina Benvegna
337.	Mare Blasina
Blasinich
L. C.:
DODATEK K RAZPRAVI „POLITIČNO-UPRAVNA RAZDELITEV JUL. KRAJINE" ZA DOBO DO 30. JUNIJA 1928.')
Kr. ukaz-zakon od 2. januarja 1927. štev. I2), s katerim so se določile meje novim pokrajinam, je postal zakon3). Sicer pa je ministrski svet že sklenil Pa-daljno spremembo razmejitve med Pulsko in Reško pokrajino, tozadevni ukaz ali zakon pa ni bil še objavljen.
V dobi od 1. decembra 1927. dalje so se izvršile' številne združitve občin, takrat posebno v Goriški pokrajini.
Tako sta bili v tej pokrajini združini občini Koj-sko (San Martino Quisca) in Števerjan (San Floriano del Collio) v eno samo občino pod imenom «Kojsko» («San Martino Quisca»)4) s površino 4225 ha ter s 0468 legalnimi in ti258 prisotnimi prebivalci (po ljudskem štetju od 1. decembra 1921.);
občini Sovodnje (Savogna dlsonzo) in Miren (Merna) v eno samo občino pod imenom «Miren» («Merna»)5) s površino 1655 ha ter z 2743 legalnimi ni 2736 prisotnimi prebivalci;
občine Kopriva (Capriva di Cormons), Moša (Mossa), Sv. Lovrenc pri Moši (San Lorenzo di Mossa) in Morar (Moraro) v eno samo občino pod imenom
') Prim. razpravo pod tem naslovom v zborniku «Luč» L str. 5-38 in dodatek k isti v zborniku «Luč» II. str. 103-108.
2) Uradni list «Gazzelta ufficiale» št. 7. od 11. I. 1927.
a) Zakon od 29. XII. 1927. št. 2584 (G. U. št. 14 od 18. I. 1928.)
*) Kr. ukaz od 24. XI. 1927. št. 2248 (G. U. št. 288).
5) Kr. ukaz od 24. XI. 1927. štev. 2249 (G. U. št. 288).
«Capriva di Cormons«8) s površino 2014 ha ter s 4639 legalnimi in 4171 prisotnim prebivalcem;
občini Breginj (Bergogna) in Sedlo (Sedula) v eno samo občino z imenom «Breginj» («Bergogna»)7) s površino 4135 ha ter s 2472 legalnima in 2297 prisotnimi prebivalci;
občine Osek (Ossecca-Vittuglia), Ozeljan (Osse-gliano San Michele) in Šempas (Sanibasso)s) v eno občino pod imenom «Šempas» («Sambasso») s površino 3502 ha ter s 3147 legalnimi in 3054 prisotnimi pebivalci;
občine črniče (Cernizza Goriziana), Gojače (Go-iaci). Kamnje (Camigna) in Vrtovin (Vertovino) v eno samo občino pod imenom «črniče» («Cerniziza Goriziana«)9) s površino 5401 ha ter s 3594 legalnimi in 3312 prisotanimi prebivalci;
občine Podraga, Št. Vid (San Vito di Vipacco) in Vrabče (Monte Urabice) v eno občino pod imenom «Št. Vid» («San Vito di Vipacco«)10) s površino 8858 ha ter s 2818 legalnimi in 2706 prisotnimi prebivalci;
občine Cepovan ((Chiapovano), Lokovec (Loca-vizza di Canale) in Tribuša (Tribussa) v eno občino pod imenom «Cepovan» («Chiapovano»)*) s površino 6298 ha ter s 3376 legalnimi in 3097 prisotnimi prebivalci;
občini Rihemberg (Rifembergo) in Šmarje (Šamana) v eno občino pod imenom «Riliemberg» («Rifem-bergo»),u) s površino 3091 ha ter s 3911 legalnimi in 3754 prisotnimi prebivalci;
občini Col (Zolla) in Podkraj (Pocrai del Piro) v
6)	Kr. ukaz od 27. XI. 1927. štev. 2284 (G. U. štev. 291).
7)	Kr. ukaz od 1. XII. 1927. štev. 2345 (G. U.J.Št. 2%).
8)	Kr. ukaz od 1. XII. 1927. štev. 2347 (G. U. štev. 296).
") Kr. ukaz od 15. XII. 1927. štev. 2473 (G. U. št. 5 od 7. L 1928.)
10) Kr. ukaz od 15. XII. 1927. štev. 2475 (G. U. št. 5 od 7. I.
1928.)
*) Kr. ukaz od 15. XII. 1927. štev. 2513 (G. U. štev. 8 od 11. I. 1928.).
") Kr. ukaz od 15. XII. 1927. št. 2514 (G. U. štev.'8 od 11. I. 1928.)
eno občino pod imenom «Col» («Zolla)|ls) s površino 6856 ha ter s 1923 legalnimi in 1987 prisotnimi prebivalci;
občini Črni vrh (Montenero dTdria) in Godovič (Godovici) v eno občino pod imenom «Črni vrh» («Montenero dTdria«)13) s površino 7008 ha ter s 3406 legalnimi in 3241 prisotnim prebivalcem;
občini Dolenje (Dolegna del Collio) in Kožbana (Cosbana nel Collio) v eno samo občino pod imenom «Dolenje» («Dolegna del Collio«)14) s površino 3361 ha ter z 2707 legalnimi in 2691 prisotnim prebivalcem;
občine Ajba (Aiba), Avče (Auzza), Kanal (Canale dTsonzo) in Ročinj (Ronzino) v eno občino pod imenom «Kanal» («Canale dTsonzo«)15) s površino 6499 ha ter s 4349 legalnimi in 4217 prisotnimi prebivalci;
občine Skrilje (Scrilla), Sv. Križ (Santa Croce d'Aidussina") in Velike Žablje (Sable Grande) v eno občino pod imenom «Sv. Križ« («Santa Croce cli Ai-dussina«)116) s površino 3043 ha ter s 3294 legalnimi in 3121 prisotnim prebivalcem;
občini Bilje (Biglia) in Renče (Ranziano) v eno-občino pocl imenom «Renče» («Ranziano»)17) s površino 1809 ha ter s 3765 legalnimi in 3698 prisotnimi prebivalci;
občino Dcrnberg (Montespino), Prvačina (Preva-cina) in Vogrsko (Ville Montevecchio) v eno občino pod imenom «Dornberg» («Montespino»)'18) s površino
I12) Kr. ukaz od 15. XII. 1927. štev. 2516 (G. U. št. 8 od 11. I. 1928.)
") Kr. ukaz od 5. II. 1928. št. 214 (G. U. št. 48 od 27. II. 1928.)
») Kr. ukaz od 29. I. 1928. štev. 181 (G. U. št. 43 od 21. II. 1928.)
15) Kr. ukaz od 5. II. 1928. št. 214 (G. U. št. 48 od 27 II. 1928.)
") Kr. ukaz od 5. II. 1928. št. 216 (G. U. št. 48 od 27. II. 1928.)
") Kr. ukaz od 1. III. 1928. št. 538 (G. U. št. 77 od 1. IV. 1928.)
18) Kr. ukaz od 1. III. 1928. št. 544 (G, U. št. 78 od 2. IV. 1928.)
2811 ha ter s 4467 legalnimi in 4382 prisotnima prebivalcema;
občine Dreženca (Dresenza), Idrsko (Idresca dTsonzo), Kobarid (Caporetto). Kred (Čreda), Libušnje (Libussina), Livek (Luico) in Trnovo (Ternova dTsonzo) v eno samo občino pod imenom «Kobarid («Caporetto»19) s površino 16149 ha ter s 6789 legalnimi in 6330 prisotnimi prebivalci;
občine Romans, Versa in Villesse v eno samo občino pod imenom «Romans dTsonzo«2") s površino 2709 ha ter s 4249 legalnimi in 4145 prisotnimi prebivalci;
občine Bovec .(Plezzo), Cezsoča (Oltresonzia). Log (Bretto), Srpenica (Serpenizza) in Žaga (Saga) v eno občino pod imenom «Bovec» («Plezzo»)21) s površino 21164 ha ter s 5075 legalnimi in 4131 prisotnim prebivalcem;
občini Biljana (Bigliana) in Medana v eno samo občino pod imenom «Castel Dobra«22) s površino 1641 ha ter z 2311 legalnimi in 2278 prisotnimi prebivalci;
občine Ponikve (Paniqua), Sv. Lucija (Santa Lu-cia di Tolmino) in št. Viška Gora (Monte San Vito) v eno samo občino pod imenom «Sv. Lucija« («Santa Lucia di Tolmino«)23) s površino 9731 ha. ter s 5835 legalnimi in 5642 prisotnima prebivalcema; in
občini Anhovo (Anicova Corada) in Deskle (De-sela) v eno občino pod imenom «Salona dTsonzo«24)
") Kr. ukaz od 15. III. 1928. št. 671 (G. U. št. 91 od 17. IV. 1928.)
-'") Kr. ukaz od 15. III. 1928. št. 678 (G. U. št. 91 od 17. IV. 1928.)
21)	Kr. ukaz od 29. III. 1928. št. 753 (G. U. št. 93 od 19. IV. 1928.)
22)	Kr. ukaz od 29. III. 1928. št. 808 (G. U. št. 99 od 27. IV. 1928.)
23)	Kr. ukaz od 29. III. 1928. št. 809 (G. U. št. 99 od 27. IV. 1928.)
24)	Kr. ukaz od 29. III. 1928. št. 813 (G. U. št. 99 od 27. IV. 1928.) ; ,
s površino 5177 ha ter z 2547 legalnimi in 2471 prisotnim prebivalcem.
Poleg tega se je skrčilo število občin v Goriški pokrajini po priključitvi1 manjših občin k že obstoječim večjim.
Tako je bila občina Trenta (Trenta dTsonzo) priključena k občini Soča (Sonzia)25), ki obsega torej sedaj 16567 ha in izkazuje 1293 legalne in 1076 prisotnih prebivalcev;
občini Ivobljaglava (Cobbia) in Gaberje (Gabria) k občini Štanjel (San Daniele del Carso)26)), ki obsega sedaj 3146 ha in ima 2218 legajnih in 2136 prisotnih prebivalcev;
občine Budanje (Budagna), Erzelj (Ersel in Mon-te), Goče (Gozza), Lože (Lose), Slap (Slappe Zonzi) in Vrhpolje (Verpogliano) k občini Vipava (Vipacco)27), ki obsega sedaj 4368 ha in ima 5088 legalnih in 4562 prisotna prebivalca ter
občina Volče (Volzana) k občini Tolmin (Tolmi-no)2S), ki obsega sedaj 14706 ha in ima 6730 legalnih in 6584 prisotne prebivalce.
Že s temi spremembami, ki so že stopile v veljavo, se je skrčilo število občin v Goriški pokrajini od 121 na 71, določene so še razne druge združitve, toda tozadevni odloki niso bili v tem roku še objavljeni.
Tudi število občin Julijske Krajine, ki so bile priključene k Videmski pokrajini, se je znatno skrčilo.
Tako sta bili občini Muscoli - Strassoldo in Sco-dovacca pridruženi k otočini Červinjan (Cervignano
25) Kr. ukaz od 15. I. 1928. št. 86 (G. U. št. 30 od 6. II. 1928.)
-'6) K. ukaz od 2. II. 1928. štev. 219 (G. U. št. 48 od 27. II. 1928.)
-,r) Kr. ukaz od 15. III. 1928. št. 675 (G. U. št. 89 od 14. IV. 1928.)
2S) Kr. ukaz od 29. III. 1928. št. 810 (G. U. št. 99 od 27. IV. 1928.)
del Friuli)29), ki obsega sedaj 2849 ha ter ima 0358 legalnih in 0176 prisotnih prebivalcev;
občina Lipalja ves (Laglesie San Leopoldo) z 2227 ha ter s 322 legalnima in 343 prisotnimi prebivalci k občini Pontebba30) v stari Videmski pokrajini, h kateri so že prej priključili občino Pontabelj;
občini Belapeč (Fusine in Valromana) in Žabnice (Camporosso in Valcanale) k občini Trbiž (Tarvi-sio)31), ki obsega sedaj 18078 ha in ima 5803 legalne in 5772 prisotna prebivalca; ter
občini Perteole in Villa Vicentina k občini Buda33), ki obsega tako 2424 ha ter ima 4700 legalnih in 4-713 prisotnih prebivalcev.
S tem se je število občin, ki so bile vključene v Videmsko pokrajino, skrčilo od 20 na 13.
Sedaj, ko je revizija v obsegu občin skoro že izvedena, je bil tozadevni ukaz-zakon33), ki je dal vladi polno moč, da tudi izven slučajev, ki jih predvideva občinski in pokrajinski zakon od 4. II. 1915., in brez predpisane-gai postopanja odredi v teku dveh let od-31. marca 1927. dalje revizijo v obsegu občin, spremenjen v zakon34).
Jasno je, da je nastala po teh spremembah v obsegu občin tudi sprememba v sodnih okrajih.
Po čl. 7. kr. ukaza od 31. V. 1928. št. 132035) spadajo občine, ki so nastale po združitvi več občin, pod jurisdikcijo tiste pretu-re, pod katero je spadala važnejša občina, ako gre za 'združitev dveh občin, ali večina občin, ako gre za združitev več občin.
2I>) Kr. ukaz od 18. III. 1928. št. 672 (G. U. št. 91 od 17. IV. 1928.)
30)	Kr. ukaz od 9. IV. 1928. št. 805 (G. U. št. 105 od 4. V. 1928.)
31)	Kr ukaz od 26. IV. 1928. št. 1090 (G. U. št. 127 od 31. V. 1928.)
3=) Kr. ukaz od 1. III. 1928. štev. 539 (G. U. št. 77 od 1. IV. 1928.)
33)	Kr. ukaz-zakon od 17. III. 1927. št. 383 (G. U. št. 75 od 31. III. 1927.)
34)	Zakon od 7. VI. 1928. štev. 1382 (G. U. št. 154 od 4. VII. 1928.)
35)	G. U. št. 148 od 26. VI. 1928.
Tako preide Lokovec, ki je sedaj združen s Če-' povanom in Tribušo, iz kanalskega sodnega okraja pod goriški;
Gaber je. ki so bile priključene k Štanjelu, iz ajdovskega sodnega okraja pod komenski;
Trnovo, ki je sedaj združeno s Kobaridom, iz bovškega sodnega okraja pod tolminski in
Lipalja ves, ki je bila pridružena k Pontebbi, se izloči iz trbiškega sodnega okraja.
Kdaj stopijo te spremembe v veljavo, se bo še le določilo s posebnim ukazom.
Ravnokar omenjeni kr. ukaz od 31. V. 1928. pa predvideva še obširnejše spremembe, ki bodo stopile v veljavo po zenačenju civilnopravdne zakonodaje.
Preturi v Bistrici (Villa del Nevoso) in Voloskem-Opatiji se izločita iz območja koprskega tribunala in prizivnega dvora v Trstu in se podredita reškemu tribunalu in prizivnemu dvoru;
pretura v Buzetu, ki spada sedaj pod puljski tribuna), pride pod koprski tribunal;
pretura v Červinjanu se podredi tribunalu v Vidmu in s tem prizivnemu dvoru v Benetkah;
pretura v Trbižu pa tribunalu v Tolmezzu in priz. dvoru v Benetkah;
občina Chiopris-Visconi se izloči iz krminskega sodnega okraja in preide pod preturo v Palmanovi, ki je podrejena tribunalu v Vidmu.
Reforma političnega zastopstva, o katerem smo razpravljali v prejšnjem zborniku, je zadobila konkretno obliko z zakonom od 17. maja 1928. štev. 101936). Temu vprašanju pa je že posvečena uvodna razprava pričujoče knjižice.
30) G. U. št. 118 od 21. V. 1928.
VSEBINA
Josip Jurca: Parlamentarna preuredba . . Stran 3 Ferdo Kleinmayr: Ljudsko šolstvo Tržaške - okolice v svojih početkih (do 1868.) ... „ 12 France Bevk: Periodne publikacije. . . . „ 38 Ivan Vouk : Slovensko gledatišče na Tržaškem. ■................ » 75
D. L.: ledan popis pučanstva godine 1645. u o p č i n a m a Barbanu i Raklju u Južnoj
Istri................. » 90
L. Č.: Dodatek k razpravi „Politično-upravna razdelitev ) u 1. Krajine" za do bo do 30. junija 1928 ........... „ 109