Šolstvo v Italiji. (Poročilo iz okupiraTiega ozemtja.) Menda ga ni naroda pod solncem, ki bi znal tako dobro skriti svojo kultunio gnilobo pcd krinko nekdanje kulture, kakor so Lahi. Ko so prišli na Kras in videli, da pri nas ni analfabetov, so se začudili. In tako Ijudstvo hoče zasužniti barbarska Jugoslavija? Ne! Mi, kl sino kultumi — itd.— Ves svei jim je verjel in tudi najbiižnjim sosedoru so znali skrivati svojo revščino. A tu in tani jini vendar uide beseda, ki odgrne bleščeči se plašč ter pokaže žalostno okostje njihove nioderne kuiture. t_. Bertarelli je objavil v »Secolu« pod naslovoin »N a s k o k n a š o'l e«, čiaiiiek, ki nam v jasaiih obrisih kaže rakuvo pot iašh.ega ljudstva. Razen vpogleda v vrediaost laškega šolstva, se nam odkriva v tem Clanku tudi vsa psiha ltaiijana: Ce je že slabo, naj ostane slabo — nepotrebno je iskati rešitve iz zia; a eno moramo: zavijmo zlo v lepo obleko, da bo vsaj očesu prijetna. Bertarelli piše: ^Sola Utalijanska. — od najiiižje elementarne do univerze — mora zadnja leta prenašati napade, poine očitanj, in pesimizma. V zadnjem času se je toCa še zgostila ia sedaj pada z vso silo in iz nerazumljivili v/iokov na Ljudsko in srediijo šolo. V člankih v časopisih, v nebroj zaanstvenili brošurali, v koinferencah in i-ongresili siedi napad napadu. Slabi uCiteiji — slabi učenci, ničvredne Sole — iaiotski programi. Papini prihaja cio sklepa, da se naj šole zapro — kakor je učiangere nekoč zahteval, naj se smrtna kazen ne oapravi zato, da se obsojeni Jiauce — živeti! Prezzplini hoče celo izprelnoniti srednjo ki višio šolo v obligatorične zavode. Tu se je težko ubraniti sugestije, da bi biio trcba jernati uciteije s planeta Marsa. Resnica je, da so z italijansko šolo nezadovoljni v Itaiiji učenci. ljudstvo in učitelji, ter da je izboljšanje nemogoče. Prosta šola, boljša izbira, kooperacija staršev, so besede, kakor zračni mehuički: gorje ako se jih dotakne igla reelnosti. Kajti mnogo jih je, ki so dokazali, da bi imela prosta šola iste učenc., iste včitelje in isti »entouragge« družine, kakor doslej v državnih šoiah; le aiiarhizem v programih in lakota poučujočih bi biia večja. iNiti ideja boljše izbire ne more kljubovau kiitiki realnosti. Oalletti nara prinaša novost, ki je zelo priprosta im zeio resnicna: izbira, ki je nekaten žele, naj se zaenkrat se vrti okrog solnca bodočnosti. Danes je težko dobiti zadostno število učiteljstva. sploh; če bi izbiraii skozi sito, bi ostalo precejšnie število debelega materijala v ajem in ntbroj šol bi ostaio brez nčitelja ia večja številka analfabetov bi razveseijevala aašo sivo statistiko. Ce bi pa bolj strogo izbirali med učen ci, bi se splazilo Uo zadnjih ljudskili razredov komaj tretjina tiržavljanov. To je najboij boleča konstatacija. Oni, ki poučujejo z ljubeznijo v srcu si napravijo ra2,ne niinimaine metre; v tej meri ie zapopadeno samo to, kar je neobhodno potrebno ^a določitev r?znih mtelektov. Ko pride do merjenja, spoznajo učitelji, da so tudi ti metri bili predolgi — torej morajo znova in zopet znova skrčiti mere. V tem tiči vzrok, da postajamo univcrzitetni profesorji s starostjo tudi popustijivi nasproti učencem, čeravno veino, da izgleda to kot znamenie kretenstva in čeravno misli mnogo kolegov, da postajamo popustljivi zato, da bi se ne opazila progresivna ignoranca učiteijstva. Ali zahtevate strogost, ki se bo zdela tudi poučujočim logična? Ali hočete, da merimo po metru, ki določa minimum naših zahtev? Prav: a ne čudite se, če ne bo izdelala šol niti polovica učencev. In to stalno. Tako je: Med optimi-tičao željo in pesimistično resnico ne more biti zbližanja kot v neki sivi in negotovi zoni. In v to zono morajo danes učitelii peljati cele roje ljudi. Vse to ne zanika krivde šole, učiteijev, vlade in prograinov. A največja krivda tiči v žalostni brezbrižnosti in v plemeniti želji raale manjšine. Ti zadnji so oni, ki omejujejo napade, pa ne povedo, Kje je izhod iz vsega slabega. Pritožbe padajo aa starše učencev, Ceš, da brez dobrih dnižin, ki naj izpopolnjujejo delo šole, ne bo dobrih učencev. Vse to je res, a rešitve ni v tem. Učenci so pod povprečno, starši ss nad srednjo vrednostjo. In današnji učenci so družine prihodnosti. Ni mogoče izboljšati učenccv, ne da bi se izboljšale družine, in ni mogoče izboljšati družin, ne da bi se izboljšaii učenci, Večrii kolobar, prazen in votel! Ta fenomen se ponavlja tudi pri učlteljstvu: Šola jih da, kakršni so iin šola jih zopet jemlje, kakršae šola da. Boljši učitelji — boljši učenci! Popolnoma prav! A kdo pozna recept, ki ustvarja inteligentne in marljive učitelje? Boijši efconomski pogoji — višja morala. Same lepe in resnične reči, ki pane izpremenijo ničesar. Le oglejte si univer_."  Nekdaj so nam uale može vlsoke  vrednosti, v izobilju srr;o jih imejl tudi v  tistem času, ko so bile štimpendije sarno šala; v ekonomsko boljših časih so dale cvet srednje vrednosti! Materija »človek« ne more dati več kot da, ali le malo več. Naskok na šole je pravičen in logičen, a izvira bolj od visokega tona želje, kot iz možnosti izboljšanja. Prograrni so kakor sneženi kipi: če pridejo na solnce reelne pravice se stope. In zaraditega so izpiemembe programov iluzije, ki sega.o po njih ministri bolj od učiteljev. Po prvem entuziazmu bo prišlo spoznanje, da bi se morali ljudje predrugaeiti in ne programi. lidina pomoč, vsaj za Ijudske in srednje šole bi bila morda v tem: če se jajce in kokoš ne moreta nadomestovati iii ako ostanejo jajca srednje vrednosti, ker kokoš ni pura — tedaj menjajo vsaj griezdo. Menjati reči je mnogo lažje, nego izprcminjati osebe. Vsaj tolahko napravimo: lepa šolska poslopja. Majhen piogram je to, prograin, ki se komaj dotika skorje problema, a je vsaj mogoč. Učenci naj vzljubijo vsaj šolo — poslopje, če ne morejo Ijubiti šolo — učiteljico. S tem ne bo vozel razvozlan. in tudi napadi ne bodo ponehali, a reelen porok bo. Ta samokritika pač ne dela italijanski kulturi časti!