HUZEJSKi ČAJSOPI
Muzejsko društvo Jesenice in Gornjesavski muzej Jesenice,
Številka 1, leto XII, 14. FEBRUAR 2002
ROGRAM iMUZEJSKEGA DRUŠTVA JESENICE
eod februarja do maja 2002
il. februar 2002 ob 18 uri 0 ne več ob 19 uri!):
Majda Malenšek:
aPo pisateljskih in življenskih poteh in „postajah Pavleta Zidaija „ 6.1.1932 - 13.8.1962)
1.	marec 2002 ob 18 uri:
tlbin Mrak in sinova: FŠKA FRONTA
8. aprila 2002 ob 18 uri:
idravko Kovačič:
TD delniška družba. 1868-1945.
6. maj 2002 ob 18 uri:
o/,e Mihelič in Jurij Dobravec:
'ODE TRIGLAVSKEGA IARODNEGA PARKA
si muzejski večeri
odo v dvorani Kosove graščine
» nadstrop je), Titova 64 na Jesenicah.
'stop je brezplačen!
rogram predavanja MDJ 21. februarja 002 ob 18 uri
j falda Malenšek > PISATELJSKIH IN IVLJENSKIH POTEH IN 0STAJAH PAVLETA ZIDARJA >•1.1932 - 13.8.1962)
januarja 2001 bo minilo 70 let od >jstva Javomičana Zdravka Slamnika -Hsatelja in pesnika Pavleta Zidarja, jjegovo ustvarjalno in življensko pot je d v se skrbno spremljal slavist Avgust ojkovič. kije pripravil tudi bibliografijo tjižnih del. natisnjeno ob romanu Oče >š leta 1992. Od leta 1955 do 1990. torej 35 letih je Pavle Zidar napisal in izdal * knjig, ob tem pa objavljal črtice. 'Vele. razmišljanja skoraj v vseh •venskih revijah in časopisih. V egovem pripovedništvu sodobnost Iseva na poseben način. V MDJ mu tao namenili nekaj pozornosti tudi zato. Ir je naš rojak, ker je veliko svojih Tirnih junakov postavil v naše posredno okolje, ker tu živi še kar nekaj
njegovih vrstnikov, ki so spremljali njegovo literarno ustvarjanje in v njem razpoznali premnoge sodobnike. Ponosni smo na tega našega pisatelja. In če bi bil še živ, bi mu ob njegovi sedemdesetletnici namenili veliko prijaznih čestitk. Vsekakor pa smo z iskrenim občudovanjem izbirali podobe in podatke, s katerimi srno želeli utrditi povezavo umetniške poti pisatelja Pavleta Zidaija z rojstnim Javornikom in Jesenicami, s širšo dmžino. s spomini znancev in prijateljev. Ogledali si bomo tudi diapozitive (izbral jih je Andrej Malenšek), povezane z življenjem in delom Pavleta Zidaija.
Majda Malenšek
Program predavanja MDJ 21. marca 2002 ob 18 uri:
Albin MRAK in sinova:
SOŠKA FRONTA
Z zbiranjem. odkrivanjem in raziskovanjem ostankov prve svetovne vojne se aktivneje ukvarjamo zadnjih deset let. Zbiramo predmete, dokumentarno gradivo in literaturo. Ob številnih raziskovanjih na terenu je nastala obsežna dokumentarna zbirka z diapozitivi. V enournem predavanju z diapozitivi bomo predstav ili ostanke na nekdanjem bojišču Soške fronte in zaledju, preslikave v dokumentov in fotografij. Rdeča nit predavanja bo slovensko ozemlje in Slovenci v prvi svetovni vojni. Predavanje bomo zaključili s pogovorom na temo pne sv etov ne vojne. Ob predstavitvi programa predavanja izkoriščamo priložnost in vabimo vse člane MDJ na ogled naše zbirke. Za datum in uro obiska se dogovorite po telefonu 580-15-56.
Albin. Jernej in Anže Mrak
KAZALO
stran 1
PROGRAM MUZEJSKEGA DRUŠTVA JESENICE
stran 1
Majda Malenšek PO PISTALJSK1H IN ŽIVLJENSKIH POTEH IN POSTAJAH PAVLETA ZIDARJA
stran 1
Albjn Mrak in sinova SOSKA FRONTA
stran 2
Zdravko Kovačič:
KID D.D. 1868-1945
stran 2
J. Mihelič in J. Dobravec:
VODE TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA
stran 2
JESENSKI IZLET MDJ stran 2
NOVOLETNA ČESTITKA stran 2
ZELO ODMEVNA RAZSTAVA "IZ ZASEBNIH ZBIRK"
stran 2
IZLET MDJ V B. KRAJINO stran 3
O SVEČENICI NA STARI SAVI
stran 3 JAKA ČOP
stran 4
MARJAN VIŠNAR
Namen izdajanja Muzejskega časopisa je za člane Muzejskega društva predvsem ta. da bodo člani MDJ dobili natančne podatke o predav anjih, izletih in drugih prireditvah MDJ. Zato smo prosili predavatelje (ki so vsi člani MDJ) štirih predavanj, ki bodo na sporedu od septembra do decembra 2001, da nam na kratko napišejo nekaj o vsebini svojih predavanj. Upamo, da bo zato na predav anja prišlo precej več poslušalcev kot doslej.

KONOBELJ Helena in Tone Hrušica 132
n70 TE SENICE____
Program predavanja MDJ18. aprila 2002 ob 18 uri:
Zdravko Kovačič:
KID delniška družba 1868-1945
program smo objavili v prejšnji številki Muzejskega časopisa
Program predavanja MDJ 16. maj a 2002 ob 18 uri:
Jože Mihelič in Jurij Dobravec:
VODE TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA
Triglavski narodni park postaja sinonim za področje Vzhodnih Julijskih Alp. največje in najvišje gorske skupine v Sloveniji. To je prostor, ki daje Sloveniji njene bistvene karakteristike, pa naj to pomeni najvišjo goro. izvire in zgornja toka reke Save in Soče. značilno alpsko kulturno krajino, mit o Zlatorogu in še kaj. Julijske Alpe so tudi značilen visokogorski kraški svet, vode pa element ki tak svet značilno oblikujejo. Avtoija predavaNja, Jože Mihelič in Jurij Dobravec bosta predstavila estetsko podobo voda Triglavskega narodnega parka o katerih govorita v vznesenem pesniškem jeziku celo velikana slovenske poezije dr. France Prešeren in Simon Gregorčič, ter poglobljeno znanstveno raziskovalno delo na tem področju, saj gre za najpomembnejši vir dobre pitne vode v Sloveniji in tem delu Evrope. Večletnim raziskavam kvalitete voda v omenjenem prostoru se je v zadnjem času pridružil pomemben projekt raziskav fenomena visokih barij v TNP. ki ga je iz mednarodnega programa LIFE pridobila znanstveno raziskovalna služba TNP.
J. Mihelič in J. Dobravec
Jesenski izlet MDJ v ŠKOFJO LOKO
Z malim avtobusom za 30 potnikov smo se v soboto 17.11.2001 dobre volje odpeljali na izlet v bližnjo Škofjo Loko. Na parkirnem prostoru nas je pričakal predsednik škofjeloškega Muzejskega društva univ.dipl.ing. Pavel Floijančič. Kar na parkirnem prostom nam je že nekaj povedal o zgodovini mesta, še več pa smo izvedeli med potjo na grad, saj kolega Florjančič pozna vsak kamenček v mestu. Na gradu, kjer je muzej, nam je do prihoda muzejske vodičke g. Floijančič govoril o njihovem društvu, ki ima več kot 500 članov, katerih dolžnost je. da obvezno kupijo en izvod njihovega Loškega zbornika. Ta izide vsako leto in zanj na različne načine in od različnih sponzoijev zberejo toliko sredstev, da tega raje ne napišemo, saj se je nam, članom Muzejskega društva Jesenice, zaradi milijonskih številk zvrtelo v glavi. Morda pa bi se iz tega razgovora lahko kaj koristnega naučili in to uporabili tudi na
Jesenicah... Z vodičko smo potem prehodili vse zbirke muzeja in videli marsikaj, kar bi sicer ušlo naši pozornosti. Posebno zanimive so posamezne tudi redke obrti, ki so v obliki cehov dolgo delovale v tem srednjeveškem mestu, pa tudi Tavčaijeva zapuščina. Z gradu smo preko spodnjega Lontrga, kjer je še marsikaj zanimivega, prišli do stare kašče, v kateri je v prvem in drugem nadstropju danes velika razstava del slikarja in grafika Franceta Miheliča, kije vsekakor vredna ogleda. Po kratkem počitku smo se nato odpeljali v Crngrob in si ogledali tamkajšnjo znamenito cerkev, znane freske o starih obrteh in seveda tudi rebro ajdovske deklice, od ključarke pa smo slišali tudi to. da je tam blizu tudi grobišče povojnih žrtev poboja in da so te žrtve govorile hrvaško, saj jih je takrat slišala na lastna ušesa. Po tako napornem ogledu se je prilegla jedača in pijača v bližnjem gostišču, kjer smo vsi zadovoljni dolgo premlevali vtise s prijetnega izleta.
Borut Razinger
NOVOLETNA ČESTITKA
Naš vodič po Skojji Loki g. Pavel Florjančič nam je poslal takole novoletno čestitko:
Z veseljem se spominjam vašega obiska pri nas. Morda sem v samohvali premalo poudaril vaše dosežke, ki so ob sicer skromni finančni pomoči vredne občudovanja. Podaijeni Jeseniški zbornik in monografija Od fužin do železarne sta imenitna dosežka. Razstave, kot je bila vaša Iz zasebnih zbirk, mi sedaj še nismo spravili skupaj. P.es ste dober kolektiv srčnih posameznikov. Naša številčnost in obilna finančna podpora ne moreta nadomestiti zagnanih in pridnih ljudi. V prihodnjem letu Vam željm v imenu našega društva in v svojem imenu vsem še mnogo uspešnih akcij in tovariškega sodelovanja.
A. P. Florjančič 21. december 2001
Prošnja vsem članom MDJ
Ker je dejavnost Muzejskega društva Jesenice v bistveni meri odvisna od članarine, ki jo s težavo zbiramo, prosimo vse zamudnike, da čimprej plačajo zaostalo lansko članarino.
ZELO ODMEVNA RAZSTAVA "IZ ZASEBNIH ZBIRK"
Na pobudo Muzejskega društva Jesenice (MDJ) je bila s pomočjo Gornjesavskega
muzeja Jesenice 15.11.2001 odprta i razstava ljubitelskega zbirateljstva osmih' članov Muzejskega društva Jesenice, ki so jo zaradi velikega zanimanja podaljšali do konca januarja 2002. Predmete iz svojih zbirk so razstavljali Kolman Polde. Mrak Albin Nagode Aleš. Noč Frančišek. Prešern Dušan. Pretnar Vitomir, Razingar Mirko in Razinger Borut. Moramo pohvaliti kustosinjo Gornje- savskega muzeja Jesenic Zdenko Torkar-Tahir, kije s pretanjenim občutkom razporedila razstavljene predmete in panoje. Seveda ima zasluge tudi pri lepo oblikovani zgibanki, enako tudi fotograf Silvo Kokalj, pri postavitvi razstave pa tudi vsi sodelavci GMJ. ki so pomagali. Že ob otvoritvi razstave, ki jo je posnela tudi lokalna televizija, se je odzvalo mnogo ljudi, ki so z zanimanjem in občudovanjem ogledovali razstavljene predmete. Razstava je bila predstavljena tudi na nacionalni televiziji in v dnevnem časopisju, pa tudi knjiga vtisov vsebuje same pohvale in vzpodbude za nadaljnje delo. MDJ je tako izpolnilo še eno od svojih nalog in je ponosno na ta uspeh. Ocena vseh obiskovalcev je. da si takih in podobnih razstav še želijo, zato bo MDJ sledilo svojemu poslanstvu.
Dušan Prešern
IZLET MDJ V BELO KRAJINO
Prisrčno se zahvaljujemo in želimo enako!
Borut Razinger
Novoletne čestitke je MDJ dobilo tudi od
Loškega muzeja
Tržiškega muzeja
Posavskega muzeja Brežice in
gospe Mihe lee l išnar.
V maju mesecu predvidevamo, da bomo šli na izlet v Belo Krajino. V Metliki si bomo ogledali splošni in gasilski muzej, kasneje pa še prikaz tkanja platna in izdelovanje izdelkov iz platna. Če bo časa dovolj, imamo še dosti drugih možnosti. Če vas zanimajo podrobnosti, pokličite Kovačič Zdravka na telefon 584 13 41, ki bo do 1. maja sprejemal tudi prijave za izlet.
Zdravko Kovačič
O SVEČENICI NA STARI SAVI
Gornjesavski muzej Jesenice in Župnijski urad Jesenice sta v soboto
2.februaija,na svečnico, organizirala praznični blagoslov sveč pred cerkvijo Marijinega vnebovzetja na Stari Savi. Ker praznik sam in njegova obredja skrivajo v sebi Klemente prastarih ljudskih šeg naj o njem zapišem naslednje:
Svečnica, praznik Jezusovega darovanja, je zadnji praznik Sončnega kroga, ki ga zaznamujejo jaslice,božično drevo, božični, novoletni in trikraljevski koledniki in vse bolj poredki koledniki o svečnici.
Hata dan ljudje po navadi pospravijo fpdjce in se posvetijo luči in svečam. iiBrj ih povsod neso v cerkev k ilagoslovu , da jih nato doma iporabljajo za obredne namene kot oreče sveče pri umirajočem, za bkrožanje bolnika ali njegovih olnih delov telesa, ali pa jih reprosto podarijo zato, da bi jo bdarovanec prižgal na grobu larovalca. Plamen blagoslovljene reče pa je rabil tudi za najrazličnejše zanesljive prerokbe.
svečnico kot praznik luči in pdnjega spomina na Jezusovo froštvo pa se na Slovenskem veže ör nekaj šeg med katerimi je najbolj bievrstna t.i. svečarija, ko so Mjali sveče iz pol rumenega in pol hega voska in potem priredili Piedino. Že Valvazor v Slavi Pjvodine Kranjske omenja, da hodijo pdniki od sv.Miklavža do svečnice !vsake fare okoli in pojo.
■fr s petjem od ljudi dobe, spravijo svečnice, kupijo potem rumenega 'ska, narede tanke svečice in jih letajo ter okrasijo v voščenjak, ki ga so ob spremstvu godcev k agoslovu v cerkev. Tudi vsaka seščina odnese svojo svečo v cerkev čim večja in lepše je sveča delana, tem večjo čast imajo od nje. "dan izdelave sveč pa se je plesalo sbavalo.
Iz povedanega zaslutimo, da se na svečnico navezujejo številne stare ljudske šege in sledovi mnogih poganskih šeg, ki jih je pokristjevanje pregnalo še več pa prekrilo in jim nadelo krščanski videz. Cerkev jih je nato pritegnila v sklop cerkvenega leta in spremljajoča magična sredstva nadomestila s t.i. zakrementali. In ker so taka cerkvena obredja skozi stoletja ponarodela, jih lahko ponovno upoštevamo kot ljudske šege. Izvor današnjega praznika z blagoslovom in obhodom gorečih sveč lahko iščemo tudi pn Rimljanih, ki so v februaiju slavili božanstvo vinske trte ter božanstvo gozdov in pastirjev z daritvijo kozlov in s prižganimi plamenicami. Omenjena praznika rimskih osvajalcev sta se v naših krajih mešala še z navadami staroselcev in kasneje z običaji slovanskih prednikov.
Nedvomno pa je tem praznikom skupen vesel pomen, saj so prav z omenjenimi šegami klicali pomlad, izganjali zimo in poizkušali obvarovati zemljo pred nevarnimi besi.
Ker se na svečnico obeta že daljši dan. več sonca in toplote .sc je na ta dan še danes potrebno zazreti v nebo in sklepati o vremenu. kivsbo še vedno odločalo o dobri ali slabi letini sploh pa če želimo upoštevati še vedno aktualne naslednje ljudske pregovore:
Ako je svečnica zelena bo velika noč snežena.
e
Ako na svečnico burja vleče, bo dobro leto ako pa jug bo slabo.
Na svečnico mušice kasneje rakovice.
Na svečnico dežuje kmal pomlad se oznanuje.
Saj je še vedno živo prepričanje, da ni dobro, če na svečnico prej od strehe kakor od sveče kane.
Zdenka Torkar Tahir
Jaka Čop (1911-2002)
Podobe te hodile bodo za tabo,
brez strahu da bi zdrknile v pozabo.
(Zapis v fotoalbumu)
5. januaija 2002 je na Jesenicah umrl eden najbolj znanih slovenskih planinskih fotografov domačin Jaka Čop. Izhajal je iz stare železarske družine, ki se je že v devetnajstem stoletju preselila iz Planine pod Golico v Bohinj, kjer je bil stari oče mojster v fužinah. Družina se je po propadu bohinjskih fužin preselila na Savo na Jesenicah.
Jaka Čop, ki se je rodil 26. oktobra 1911, je na Jesenicah obiskoval osnovno in meščansko šolo. v Ljubljani pa gostinsko šolo, ki jo je moral zaradi poškodbe kolena zapustiti. Zaposlil se je v železarni, kjer je sedemintrideset let delal v tehničnem biroju.
Doma so imeli kavarno, v kateri so se zbirali znani slovenski alpinisti, kot so stric Joža Čop, dr. Miha Potočnik, dr. Stanko Tominšek, pisatelj Janez Jalen in drugi. Že takrat seje nav dušil za gore in planine. Prehodil je vse slovenske in štev ilne tuje gore. Vedno je s sebo j nosil fotografski aparatin na najboljši način zdmžil dve ljubezni: do gora in fotografije. Gorski svet je upodobil mojstrsko, sa je motive vztrajno iskal tudi po več let. Odkrival je najbolj odmaknjene predele, gorske vršace, osamljene steze in viharnike, zasnežene in cvetoče doline in s fotografskim aparatom zapel slovenskemu alpskemu svetu najlepšo pesem.
Obsežen fotografski cikel je Jaka Čop objavil v naslednjih samostojnih publikacijah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970). Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) in Trenta in Soča (1996). objavljal pa je tudi v številnih drugih knjigah, revijah in časopisih (predvsem v Planinskem vestniku). Imel je več kot šestdeset samostojnih razstav, s svojimi predavanji in s pravljico o Zlatorogu pa je obiskal številne slovenske šole.
Za svoj fotografski opus je prejel številna priznanja. Odlikovan je bil s častnim znakom Republike Slovenije,
dobil je Prešernovo nagrado, zlato plaketo Foto zveze Slovenije, najvišja priznanja Planinske zveze Slovenije, bil pa je tudi častni občan občin Jesenic in Bovca.
Jaka Čop je bil član Muzejskega društv a Jesenice in je zelo cenil njegov prispevek k ohranjanju naravne in kulturne dediščine. Člani društva smo ponosni, da smo se lahko na muzejskih večerih in ekskurzijah srečevali s človekom, kije umetniško in planinsko fotografije dvignil na vrhunsko raven.
V Mojih srečanjih s Trento je zapisal: "Nad menoj so visele visoke gore, nebo je bilo modro. Preplavil meje osrečujoč občutek, da sem zdaj tisti bogati človek, ki se mu je izpolnila želja iz otroških sanj."
Tone KonobeIj
Jaka Čop ob praznovanju devetdesetletnice (Foto S. Pungartnik)
Marjan Višnar (1922 -2001)
Na lipov les, avrikcl in planika, pod prsti vžgan je Murove motiv; sc roka ustavi, barve oživijo - slika, spomin ostane večno živ.

bila že od vsega začetka jasna: ostati doma in pomagati očetu pri uspešni obrti, zato sc je tudi izučil lesostrugarstv a. Tako kot Marjan, so se odločili tudi trije bratje, ki so vsak po svojih močeh pomagali, da je bila spominkarska obrt uspešna kar petinsedemdeset let. Celo druga svetovna vojna ni preprečila, da bi se obrt nadaljevala, saj je moral Marjan z brati na fronto in sta doma ostala le oče Drago in mama Pavla s hčerama. Po vojni je Marjan leta 1954 prevzel skupaj z očetom odgovornost z.a celotno dejavnost in jo vodil (po očetovi smrti tudi z bratom Bogdanom) vse do konca leta 1994, ko so delavnice na Muravi dokončno utihnile.
Marjan Višnar ni bil samo uspešen
Marjan Višnar na otvoritvi razstave OBRT DRUŽINE VIŠNAR v Kranjski Gori
(foto Silvo Kokalj)
HUZEJSKJ ČASOPIS
Ustanovitelj: Muzejsko društvo Jeseniee Izdaja MDJ in Gornjesavski muzej Jesenice Gradivo za izdajo pripravlja Razinger Borut. Hrušica 175. tel.: 04 587 12 41 , prelom strani Rok MARF.Š Naslov: Muzejsko društvo Jesenice. Prešernova 45. 4270 Jeseniee, p.p. 138, ž.r.: GB 51530-678-50064.
Naklada 250 izvodov.
Cena: za člane MDJ brezplačno
Samo nekaj dni po tem, ko je v krogu družine še čil in poln načrtov praznoval svoj devetinsedemdeseti rojstni dan, je v torek, 11. decembra 2001 nenadoma umrl dolgoletni obrtnik z lesnimi izdelki umetne obrti in spominkar Marjan Višnar z Murove.
Marjan Višnar se je rodil 7. decembra 1922 kot najstarejši sin Draga (Karla) in Pavle Višnar. V družini, v kateri se je oče Drago že takoj po prvi svetovni vojni odločil, da bo izdeloval in krasil spominke iz lesa, je Matjan odraščal v okolju, kjer je po Muravi dišalo po lesu in barvah. Leta 1931 se je družina, v kateri je bilo takrat že pet sinov (kasneje sta se rodili še dve hčerki), preselila v Grmonovo hišo na Muravo 5. V delavnicah so otroci pomagali že od vsega začetka. Komaj so shodili, so že nosili oblance iz delavnice, pospravljali deske, hodili po malico za delavce, kasneje pa tudi vrtali, žagali in barvali. Marjanova življenjska opredelitev je
obrtnik, bil je tudi med najbolj; aktivnimi člani Obrtnega združenja, pa uspešen in aktiven član Čebelarske družine in zadnja leta tudi aktiven član Muzejskega društva. Za prispevek \ razvoju obrti in spominkarstva na Slovenskem je dobil več priznanj. V lanskem letu se je še posebej veselil razstave o zgodovini Višnaijeve obrti na Jesenicah in v Kranjski Gori. kjer je na otvoritvah poudarjal, kako ponosen je na svojega očeta in na obrt, kije postala znana daleč naokoli.
Prav simbolno je v letu, ko je doživel toliko lepega in ko je glas o Višnarjevi obrti zopet obšel Slovenijo, Marjan Višnar naenkrat odšel kot da bi želel reči, ali nismo vendarle Jesenicam dali dovolj, da so postale znane ne samo po jeklu iz železarne ampak tudi po lepih; lesenih spominkih izdelanih v Višnarjevi delavnici.
t
Tone Konobel/i