MED KNJIGAMI
KAREL   GRABELJŠEK,   POMLAD   BREZ   LASTOVK*
Grabeljškova Pomlad brez lastovk je v nekem smislu nadaljevanje romana Dolomiti se krušijo oziroma drugi del bodoče dolom.itske trilogije, o kateri je pisatelj spregovoril v nekem radijskem intervjuju. Zdi se, da to vendarle ne bo trilogija v klasičnem pomenu besede, temveč ciklus samostojnih tekstov, rahlo povezanih s skupno temo: usodo partizanstva v dolomitskih hribih — in z nekaterimi skuipnimi osebami, med katerimi se je že zdaj kot vezalec uveljavil pisateljev dvojnik, komisar Aleš. O tem načrtu bo treba spregovoriti tedaj, ko bo uresničen, po dveh delih sodeč pa bo vsekakor zauimivo poglavje v slovenski partizanski prozi in v Grabeljškovi pisateljski karieri. Ob Pomladi brez lastovk nas namreč preseneti predvsem pisateljev razvoj, njegov spremenjeni odnois do snovi.
V romanu Dolomiti se krušijo je bil Grabeljšek pravzaprav žrtev spomina: izredno zvesto in nazorno je opisal pOirtizaniska doživetja ter razgrnil obilico sveže snovi, ni pa tega bogatega spominskega gradiva kot umetnik niti suvereno pregnetel niti izluščil njegove zanimive moralne problematike. Snov je zago>spodarila nad ustvarjalcem in se razrasla v anarhično gmoto. Zajeten roman je zategadelj osital brez trdne kompmzicijske hrbtenice in pomembnega moralnega jedra; zanimiv je predvsem kot verodt>stojen dokument in rezervoar dragocenega pisateljskega materiala.
Poglavitno odliko Dolomitov je podedovalo tudii novo Grabeljškovo delo. Snov je zanimiva, resnična, partizanstvo je opisano tako živo kot v malo-kateri knjigi- Grailjeljšek ima odličen čut za podoživljanje preteklih dogodkov, še posebej za barvitost detajla. Dejanje v Pomladi brez lastovk je pomaknjeno v čas, ko so se okrog Dolomitov zgostile belogardistične utrdbe in do neke mere zastrašile prebivalstvo: snov je torej v kompleLsu partizanske tematike sveža in dokumentarno zanimiva, zlasti ker jo razgrinja pisatelj z zrelim pogledom na zgodovinsko dogajanje. Te naturalistične, faktografske platii Grabeljškovega romana ne gre podcenjevati, saj je lahko vzpodbuden zgled nekaterim piscem, ki zajemajo snov iz zgodovinske resničnosti, a pri tem v stvariteljski vnemi ali iz nevednosti falzificirajo zgodovinska dejstva (v nekaterih partizanskih tekstih iz prejšnjega leta!). Vendar tokrat sncvv ni več sama sebi namen: prizorišče ni več prazno, na njem se razvija kruta človeška drama.
Grabeljšek je pravzajprav v Pomladi brez lastovk obvladal gradivo z dvema zelo preprostima prijemoma:
Predvsem je zagospodaril nad spominom, reguliral njegov bujni tok, gradivo stvariteljsko izbral in osredotočil. Dogajanja je zategadelj v novem romanu občutno manj kot v prejšnjem, tako da delo komaj presega nove-listični obseg, vendar je dejanje tokrat zategnjeno v trdno, naravnost asketsko kompozicijo in vseskozi zunanje in notranje napeto. Pnizorišče je pravzaprav samo  eno,  z  dvema  prostoroma,  kmečko  hišo  in  partizanS'kim  bunkerjem,
* Karel Grabeljšek: Pomlad brez lastovk. Redna knjiga založbe Kmečka knjiga za leto 1958. Ljubljana 1958.
262
ljudi je komaj za peščico, njihove usode pa so med seboj trdno zadrgnjene. Celotna zgodba se razreši v nekaj razburljivih dneh, ko sovražnikova ofenziva prežene ranjence v bunker, v teh kratkih urah pa skoraj sleherni človek dočaka usodni trenutek svojega življenja. Nenavadna koncentracija dejanja in pa dramatični zaplet, ki se po dramaturakih zakonih stopnjuje od prizora do prizora, bi biJa lahko dramatikovo delo. Sploh se človeku porodi pomislek, če si je pisatelj izbral primerno obliko in če ta neepska, z vsemi dramatskimi prvinami obdarjena snov ni že od vsega začetka terjala dramske forme.
Druga Grabeljškova pisateljska poteza je bila pravzaprav še bolj preprosta: komisar Aleš, protagonist Dolomitov, je v novem delu dobil stransko vlogo rezonerja, ki mu je bila že od kraja namenjena. Aleš je v prejšnjem Grabeljškovem romanu postal glavni junak ali po pomoti ali zaradi pisateljeve simpatije (saj je navsezadnje njegov alter ego!), kajti za vodilno arijo ni niti življenjsko niti moralno dovolj pomembna osebnost. V Pomladi brez lastovk je odstopil svoje nesojeno mesto ljudem, ki v resnici preživljajo usodne dogodke in bridke moralne stiske. S tem je sicer Grabeljšek zaokrenil nameravano trilogijo v drugo smer in celo občutno razrahljal njeno kompozicijo, obenem pa je premaknil težišče romana s snovne površine k problemskemu jedru. Seveda ta ugotovitev še ne predvideva pisateljevega končnega uspeha.
Najtežjo, naravnost katastrofalno moralno krizo preživlja v novem romanu Smrekarica. Žena je sprva zaupala partizanom, toda pobožnost, strah za domačijo in žalost zavoljo sestrine smrti jo priženejo do izdajstva. Njen lik je izviren: negativen, vendar tragičen. Grabeljšek je z njo skrajno pravičen in razume njeno bolečino, zato jo ob koncu prepusti samo lastni vesti, ki jo bo grizla dio smrti. Njena tragika, v bistvu posledica socialne in moralne konservativnosti, bi bila brez dvoma še bridkejša, če bi pisatelj odmeril več prostora psihološki utemeljitvi Smrekaričinih moralnih odločitev; brez drobnih psiholoških argumentov so namreč njena dejanja prenagla, da bi lahko dovolj tehtno opozorila na njen tragični značaj in brezupni boj z lastno uisodo. Smrekaričini partnerji so znatno manj zanimivi; moževa problematika, po svoje prav tako komplicirana, je malce poenostavljena, Smrekar se preočitno nagiblje k pozitivnosti, zlasti pa je neizrabljen njegov kompleks hlapčevanja v lastni hiši, ki privre na dan v težkih vojnih časih. . V primeri z zelo naravnim Smrekaričinim reagiranjem so moževi odgovori dostikrat neprepričljivi, kot da bi pisatelj skušal ž njimi ublažiti ženino ostrino. Njuna otroka sta pač otroka; Ivanov odhod s ipartizani je bolj simboličen kot resničen in preglasno razodeva Grabeljškovo namero, da bi zgoidbo po vsej sili optimistično zaključil.
V bunkerju, med partizanskimi ranjenci je zanimiva predvsem bolničarka Mirna. Dekle se je nekoč pajdašilo z Lahi, nato se je odločilo za partizane in nazadnje s prostovoljno smrtjo rešilo bunker. Toda ta nenavadna dekletova usoda Grabeljška ni zamikala in o njej pripoveduje skoraj samo posredno: zdi se, da je bila Mirni že od vsega začetka namenjena junaška smrt zato, da bi lahko pisatelj učinkovito zapletel dejanje, nezaupljivim partizanom v bunkerju pa povedal lekcijo o zaupanju v človeka. Mirno druži tiha ljubezen s Frenkom, smrtno ranjenim partizanom, toda tudi ta detajl, ki bi lahko {»stal odličen vložek, poln grozljive lirike, je zaradi pisateljeve
263
nedoslednosti ostal fragment. Frenkova smrt pa je pravzaprav odveč, ker v zgodbi nima prave funkcije. Vrhu tega je ta dolgi odlomek nekam etereo-tipem; morda je napisan po spominu, vendar ga je pisatelj obdal s patosom. ki razčloveči trenutek sitrašnega umiranja. Nasprotno pa je odličen Frenkov spomin na likvidacijo Smrekaričine sestre in njene hčere. Toda celo na teh grozljivih, življenjsko in pisateljsko bogatih straneh bi lahko pisatelj zaostril moralno situacijo: če ženski morebiti ne bi priznali, da sta izdajali, a bi ju vseeno iz tega alii drugega vzroka morali ustreliti? (Takšno sceno sem pred kraikim bral v nekem novem srbskem romanu in priznati moram, da je bila v primeri z Grabeljškovo mnogo bolj pretresljiva in umetniško polna.)
Po vsem tem je sodba o Pomladi brez lastovk lahka: Grabeljšek je odlično snov smotrno organiziral, oddvojil nekaj zanimivih likov in pomembnih moralnih žarišč, zavoljo nedoslednosti pri razreševanju situacij in zavoljo psihološke okornosti pa zgodbe ni povzdignil do resnične umetniške mooumentalnosti. V njegovem novem lomanu je pravzaprav vse imenitno zastavljeno, razrešeno pa je zaradi površnosti ali nerodnosti saimo polovično. Seveda ima pri tem velik delež tudi pisateljev primitivni slog. Človeku je namreč včasih resnično hudo, ko brezosebni, nerodni in suhoparni stavki naravnost tišče k tlom kak prizor, ki bi po vsej pravici moral bralca omamiti in ga kot magnet pritegniti iz puste vsakdanjosti. V primeri z Dolomiti je torej Pomlad brez lastovk pisateljski uspeh, vendar bo Grabeljšek brez vsega tistega, čemur pravimo umetniški rafinma, vključujoč predvsem psihologijo in
slog, svoje pisanje težko premaknil s polovice poti.            ^,            •,,    ¦    i
Mitja   Me j a k
264