YU ISSN 0021-6933 JEZIK IN SLOVSTVO letnik XXXIV - leto 1988/89 - št. 1-2 Jezik in slovstvo Letnik XXXIV, številka 1-2 Ljubljana, oktober-november 1988/89 Časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številli) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni urednik; Aleksander Skaza, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Aleksander Skaza (glavni in odgovorni urednik), Marko Juvan, Andrijan Lah (slovenska slovstvena zgodovina). Tone Pretnar (primerjalna slavistika), Hermina Jug-Kranjec, Ada Vidovič-Muha (slovensko jezikoslovje), Alenka Šivic-Dular (primerjalno slovansko jezikoslovje) in Boža Krakar-Vogel (didaktika jezika in književnosti) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Andrej Verbič Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Fotostavek: Studio Vojc, Ljubljana / Tisk: PARTNER Grosuplje Opremila inž. Dora Vodopivec Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265 Letna naročnina 10.000 din, polletna 5000 din, posamezna številka 1250 din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 2000 din Za tujino celoletna naročnina 40.000 din Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Revija gmotno podpirajo Kulturna skupnost SRS, Znanstvenoraziskovalni center SAZU in Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje Naklada 2300 izvodov Po mnenju Sekretariata za informacije SRS, št. 43-544/83 je revija oproščena plačila temeljnega davka od prometa proizvodov. Vsebina prve in druge številke v spomin 1 Matjaž Kmecl, Jože Koruza 1935-1988 Razprave in članki 3 Alenka Sivic-Dular, Temeljna načela pri pisanju slovenskih zemljepisnih imen 15 N. V. Maslennikova, O nekaterih tipih realističnega romana v slovenski književnosti sedemdesetih let našega stoletja 23 France Žagar, Oznake v osnovni šoli Jubileji 31 Andrijan Lah, »A cilj nam je visoko posajen ...« Ob 70-letnici dr. Joža Mahniča Gradivo 34 Minka Cvetek, Bohinjski govor Ocene in poročila 42 Andrijan Lah, Razsežna raziskava o naši gospe lepi Vidi 43 Vilko Novak, Madžari in Slovenci 46 Vilko Novak, Prispevek k zgodovini slavistike Zapiski 47 Berta Golob, Branje za značko 48 Albinca Lipovec, Slavistična konferenca v Olomucu JOŽE KORUZA 193 5-1988 Najbrž je za tale časopis docela nepri­merno, ampak naj v spomin prijatelju in slavistu Jožetu Koruzi zapišem že precej daljen poznoseptembrski dan iz Donav­skega parka na Dunaju. Takrat sva z revno štipendijo dneve in dneve posedevala v Nacionalni biblioteki - vsak s svojimi problemi. On je za svojo disertacijo iskal različne »muzenalmana-he«, vsake toliko je veselo zamomljal, zmajal z glavo in si potlačil smeh; zabaval * Revija Jezik in slovstvo namerava objaviti strokovni prikaz življenja in dela svojega nekdanjega sodelavca in urednika prof. dr. Jožeta Koruze v posebni števil­ki, ki bo posvečena njegovemu spominu. - Ured­ništvo. ga je nepričakovani komični del teh zbor­nikov, sem in tja me je povabil k branju kakšne prav posebno nestandardne ver-zifikacije, če se je v njej na poseben, še neraziskan način združevalo in iskrilo ba­ročno in zgodnjeromantično veselje do Življenja. Ob nedeljah pa sva pohajkovala po Dunaju. Tako sva se znašla tudi v Do­navskem parku, obredla sva nasad z rib­nikom, ostanek nekdanje velike vrtnar­ske razstave. Na koncu sva prišla do roza-rija z nekaj sto vrtničnimi sortami, ki so cvetele svojo zadnjo jesensko pesem: v blagem jesenskem soncu so se bleščale in dišale na tisoč načinov. Skratka - vzne­mirljivo. Pozabil sem na vse in se zakadil mednje, jih ovohaval, si jih zapisoval - in zraven v trenutku pozabil, da nisem sam. Ko se mi je po dolgem času rožnata hi­sterija unesla in sem se le ozrl še za čim drugim, sem ga, svojega prijatelja, ugle­dal na oddaljeni klopi: stoično potrpežlji­vega, zazrtega v nekaj, česar se ni videlo in kar je bilo očitno varno spravljeno v njegovih premišljevanjih. - Za ščepec sla­be vesti sem seveda imel, obenem pa mi nikakor ni šlo v glavo, kako je mogoče ob vsem tistem cvetočem razkošju ostati tako zelo miren, hladnokrven in celo od­soten. Kot da ne bi za njegovim hrbtom cvetel velikanski kup Gloriae Dei in kot da ne bi zrak opozarjal nase z vonjavami starih remontantk. - Nasprotno: kot da ni nič, je začel govoriti o Kidriču in o Gspa-nu (ki sva ga nekaj dni prej v Pratru tudi zares srečala), seveda o Zoisovcih in o slovenski zgodnji poeziji Temeljito in obenem dvomeče, v neki imaginarni pro­stor idej, kamor me očitno sicer ni prište­val, me je pa sem in tja ošinil s pogledom, polnim prisluškujoče negotovosti, ali bi tako šlo ali ne. Vame pa se je počasi. vztrajno in zanesljivo naseljevala sramota: pravega, resničnega, literarnega ali lite-ramozgodovinskega entuziasta res ne sme in ne more iztiriti že kar prvi rožni nasad, v katerem se kdaj znajde. Tak se mi je za zmeraj vsedel v spomin: ne njegova študentska majestetičnost, ko smo ga bruci, svojega neznanega sobru-ca, pozdravili kot profesorja, niti ne toli­ko njegova velika blagohotnost ali zgod­nja strokovna zrelost, čeprav je v njem do konca ostajala sled čiste, ljubeznive otro-škosti - temveč kot pojem zvestobe delu, ki ga je opravljal; literarni zgodovini, ki ji je služil, in s tem seveda tudi slovenski li­teraturi. Skoraj me je že zaneslo, da bi začel govo­riti o njegovih drugih človeških in stro­kovnih lastnostih, toda zagotovo je bila temeljna ta silna, globoka, moralna, sko­raj erotična pripadnost. Iz nje je izvirala njegova znamenita akribija - kot oblika odgovornosti; njegova delavnost, vse, kar je in kakor je počel: tudi negotova obota­vljivost, ki mu jo je marsikateri urednik prehitro in celo z zamero uračimal v sla­bo. Ne bi govoril po resnici, če ne bi priznal, da sem vse te mesece od njegovega odho­da zmeraj spet ganjen, kadarkoli se mi oglasi spomin nanj. Obenem pa se ob nje­govi in sleherni drugi smrti oglaša blaga in tešljiva misel iz Shakespeara: tako zna­na, da se že sveti od oguljenosti, pa tako zelo človeška, da ji nobena oguljenost ne more do živega; o življenju kot končani predstavi, ki je ni nikoli konec: Naši igralci kot sem dejal, so vsi duhovi in so stajah se v zrak, prozoren zrak: in kakor rahla zgradba tega vida, kipeči stolpi, čarobne palače, slovesni templji, velika ta obla, da, vse, kar jo uživa, se sesuje in kot je zginil nični ta sijaj, vse mine brez sledu. Iz take smo snovi kot sanje in drobno to življenje obkroženo je s spanjem. Matjaž Kmecl Alenka Šivic-Dular Filozofska fakulteta v Ljubljani UDK 808.63-311:808.63-1 TEMELJNA NAČELA PRI PISANJU SLOVENSKIH ZEMLJEPISNIH IMEN I. UVOD 1.1 Namen raziskave* Namen raziskave je bil preučiti jezikoslovna načela, ki so se uveljavljala pri zapisovanju slovenskih zamljepisnih imen v preteklem poldrugem stoletju, in ugotoviti, kolikšno in kakšno veljavo ima danes katero izmed njih. Izsledki raziskave naj prispevajo h globljemu utemeljevanju tiste oblike zemljepisnega imena, ki naj bi bila tudi uradna (standardna) imenska obhka, k razumevanju njenega razmerja do ustrezne narečne oblike in k osvetlitvi mehanizma in načinov prenašanja zemljepisnih imen iz narečne v (pisno) knjižno obhko. Čutiti je čedalje večjo potrebo po objektivnejših merilih, na katera bi se bilo mogoče opirati pri določanju ene uradne oblike zemljepisnim imenom, ki bodisi v uradnih imenikih bodisi v splošni javni rabi, npr. na zemljevidih, v pubhcistiki itd., nastopajo v dveh ah več različicah, vse pa se nanašajo na isti zemljepisni objekt. Zanesljivejša merila so potrebna tudi za zapisovanje še ne zbranih imen, npr. mikrotoponimije (ledinskih imen ipd.). V raziskavi sem zajela tipološko najzanesljivejše primere, ki osvetljujejo dosedanjo standardizacijo slovenskih zemljepisnih imen, in temeljna vprašanja, ki se pri tem kažejo, manj pozornosti pa sem posvetila tistim vprašanjem (npr. pisanje velike in male začetnice, besedotvorno-skladenjska merila za pisanje skupaj ali narazen pri večbesednih imenih), pri reševanju katerih je treba izhajati iz ustrezne predmetne znanstvene in normativne literature, npr. slovničnih in pravopisnih določil. 1.2 Splošni lastnosti sodobne rabe slovenskih zemljepisnih imen sta precejšnja nedoslednost in neenotnost v zapisovanju, npr. Gabrje in Gaberje, Crešnjice in Cešnjice, Kranjčica in Krajnčica, Prisojnih in Prisank itd.; omahovanje je opazno predvsem glede zapisovanja morfemov (koreni, pripone ipd.), ker jih zavestno ali podzavestno primerjamo z dokaj doslednim sestavom knjižnega jezika. Neenotnost ni nastala zaradi izredno močne narečne razčlenjenosti slovenskega jezikovnega prostora, ali * Tu natisnjeni prispevek je rezultat raziskave, ki je bila opravljena v okviru delovnih nalog komisije za standardizacijo zemljepisnih imen pri Izvršnem svetu SR Slovenije. Naj se na tem mestu zahvalim še profesorjem dr. Dušanu Copu, dr. Francu Jakopinu, dr. Bredi Pogorelec in dr. Jožetu Toporišiču, ki so se ljubeznivo odzvali moji prošnji in prispevek prebrali vnaprej, za vse pripombe, nasvete in spodbude. ker se je slovensko zemljepisno izrazje zbiralo in dopolnjevalo v več časovnih valovih (Metelkova, Freyerjeva in Kozlerjeva akcija, delo Slovenske matice, več akcij v zadnjih petdesetih letih) ter prek raznih virov in različno usposobljenih informatorjev, temveč predvsem zaradi razločkov v pojmovanjih posameznih redaktorjev glede narave in obsega knjiženja zemljepisnih imen. Ideji o knjiženju slovenskih zemljepisnih imen kot najustreznejšem načinu njihove standardizacije za uradno in sploh javno rabo lahko sledimo do začetkov njihovega zbiranja, prim. pri Freyerju zapisane slovenske in nemške oblike: Dobovo - Dobau/Dobou, Dobrdviza - Dobrauza, Devnize - Devenze/Dewenze, Kostdnjeviza - Kostainouza, Duplinje - Duplne/Dupelne, Sela - Siella/Siela idr. V novejšem času pa dajejo nekateri spet prednost narečni imenski obliki; vendar narečnost pogosto pojmujejo precej okrnjeno, npr. predvsem kot uveljavljanje samoglasniške redukcije tipa Lipica - narečno Lipca, ne vztrajajo pa tako zvesto pri drugih nič manj tipičnih narečnih posebnostih zemljepisnih imen, npr. dvoglasnikih, soglasniških sklopih, prim. nareč. Lejšuje za knjižno Leščevje, Cerkle za knjižno Cerklje itd. (opomba: v tem spisu uporabljam za zapisovanje narečnih zemljepisnih imen praviloma črke za zapisovanje knjižnega jezika). 1.3 Metodologija, viri in temeljna literatura Za to raziskavo sem pregledala in primerjala najpomembnejše vire, iz katerih je mogoče črpati slovensko zemljepisno imenje, pritegnila pa tudi večino prispevkov, ki tako ali drugače obravnavajo slovenska zemljepisna imena. Temeljna metoda je bila primerjalna: opazovala sem razmerje med konkurenčnima oblikama imena (največkrat sta si konkurirali narečna in knjižna oblika, včasih tudi dve neenako poknjiženi). Osrednji problem je bil pridobiti avtentične narečne oblike: deloma sem jih zbrala v jezikoslovni (dialektološki in imenoslovni) literaturi, na glasovni ravnini poknjižene pa v leksikonu Slovenska krajevna imena. Izredno dragocen vir je bil Freyerjev abecedni seznam slovenskih in nemških oblik za kraje in gradove na Kranjskem, saj so v njem mnoge slovenske imenske oblike že (vsaj deloma) poknjižene, medtem ko mnoge nemške izkazujejo izvirnejšo obliko, npr. Rasderto - Resdertu. Obeh vrst obhk nisem primerjala z apriorno željo po iskanju utemeljitev za uveljavljanje bodisi narečnih bodisi knjižnih oblik, temveč sem skušala izluščiti načela (kakršna koH že so) in prakso, na podlagi katerih je prišlo do današnjega stanja, ter predlagati pota, ki bi pomenila najbolj naravno organsko in racionalno nadaljevanje jezikovnega razvoja v današnjih v marsičem drugačnih razmerah. H. Freyer, Alphabetisches Verzeichniss aller Ortschafts- und Schlösser-Namen des Herzogthums Krain, 1846; P. Kozler, Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, 1853; R. Svetlič, Kazalo krajev na Zemljevidu slovenskega ozemlja, 1922; Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937; Krajevni leksikon Slovenije I-IV, 1968-1980; V. Klemenčič, Koroška (karta in imenik slovenskih in nemških krajevnih imen), 1972; Tržaško ozemlje (seznam imen), 1978; Atlas Slovenije, 1985; slovenska krajevna imena, 1985; Imenik naseljenih mesta u SFRJ, 1985; Arhivsko gradivo o delovanju Slovenske matice. Arhiv SR Slovenije; Letopisi matice slovenske (poročila o delovanju Slovenske matice); Zapisniki Slavističnega društva; Arhivsko gradivo o Posvetu o pisanju zemljepisnih imen 1971 in 1972 (Arhiv Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU); I. Gams, za poenostavitev pravopisnih pravil, Naši razgledi XXI, 1972, št. 22 in 23 (poročilo o Posvetu o pisanju zemljepisnih imen); M. Kos, Gradivo za historično topografijo Slovenije I-III, 1975; I. Zelko, Historična topografija Slovenije I, 1982; P. Blaznik, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške I, 1987; Kartoteka zgodovinskih in narečnih obhk zemljepisnih imen (Etimološko-onomastična sekcija, SAZU); F. Bezlaj, Slovenska vodna imena WI, 1956-1961; F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I-II, 1976-1982; J. Toporišič, Slovenska slovnica, 1984; Načrt pravil za novi slovenski pravopis, 1981; D. Cop, Imenoslovje zgomjesavskih dolin, 1983 (diss.); Fonološki opisi..., ANUBiH 1981; S. Skrabec, Jezikoslovni spisi I/1-I/4, 1916-1919; A. Breznik, Jezikoslovne razprave, 1982; F. Ramovš, Zbrano delo L 1971; (posamezni članki z imenoslovno tematiko) 2. TEMELJNA NACELA 2.1 Pojem knjižna oblika zemljepisnega imena Najpogostejša zahteva v zvezi z normiranjem oz. uradno standardizacijo slovenskih zemljepisnih imen je zahteva po njihovi knjižni obhki. Stara je vsaj poldrugo stoletje, izhaja pa iz istega funkcionalnega razmerja, kot je značilno za razmerje knjižni jezik -narečje sploh: izvirna narečna imenska obhka se uporablja le na omejenem krajevnem območju (že v sosednjem kraju se lahko govori glasovno deloma drugačna ustreznica), v splošni vseslovenski rabi pa je navadna njena knjižna ustreznica, sprejemljiva za vse. Zemljepisna imena so razmeroma samostojna besedna plast v jeziku, vendar z mnogoterimi vezmi povezana s splošnim (občnoimenskim) besedjem, zato bi bilo treba tudi teoretično osvetliti, kaj je treba razumeti pod knjižno obliko zemljepisnega imena oziroma katere knjižnojezikovne poteze naj taka oblika vsebuje. V slovenskem imenoslovnem izročilu temu pomembnemu vprašanju niso posvečali potrebne pozornosti, zato je lahko zaradi pomnoženih jezikovnozgodovin-skih (in primerjalnojezikoslovnih) znanj na eni ter vseslovensko združevalnih ter slovenizacijskih prizadevanj na drugi strani (oprtih na pisno prakso knjižnega jezika) prišlo do različno globokih - tudi nekontroliranih - posegov v imenske oblike. Vehk del slovenskega knjižnega imenja se je z večdesetletno rabo pisno ustahl in prevladuje mnenje, da vanj ne gre posegati brez posebno tehtnih razlogov - ne glede na to, aH je kaka uveljavljena pisna oblika z jezikovnozgodovinske in etimološke plati pravilna ali ne, npr. Maribor, in ne glede na to, kako odseva mnogorodne pretekle jezikovne, idejne, politične in druge družbene okoliščine, ki so do nje pripeljali, npr. Rajhenburg - Brestanica. Dvojnice v razmerju knjižno - narečno ali \ kakem drugem razmerju, npr. uradno - neuradno; .^'ivte - fSv.j Trojica, niso izpričane v \ seh primerih. Ce kljub temu znova sprožamo vprašanja normiranja oziroma če znova razkrivamo načela, ki so vplivala nanj, počnemo to zato, da bi se lahko enotneje in bolj sistematično odločali med pisnimi različicami, kjer pač so ali kjer bi še utegnile nastati, npr. pri normiranju novega imenskega gradiva. Pri poskusu določiti pojem knjižna oblika zemljepisnega imena si lahko pomagamo s pojmom knjižna besedna oblika. Pod tem izrazom razumemo obliko, skladno s korpusom prvin in pravil o njihovem povezovanju na glaso\ no-naglasni, pravopisni, oblikoslovni, besedotvorni in skladenjski ravnini, kakor se je sčasoma izkristaliziral v knjižnem jeziku sploh (in je praviloma podan v knjižnojezikovnih učbenikih). Skladno s tem se tudi knjižna oblika zemljepisnega ne bi smela na nobeni omenjenih ravnin odmikati od tistega, kar velja za knjižni jezik sploh. 2.2 Pojem narečna oblika zemljepisnega imena Vsako zemljepisno ime je vezano za strogo določen zemljepisni objekt: nastane na določeni točki časovne osi v strogo določenem jezikovnem okolju in njegov nadaljnji jezikovni razvoj je zajet v jezikovni razvoj krajevnega govora kot celote. Iz tega bi utegnili sklepati, da je narečna imenska oblika edina avtentična in zato zavezujoča imenska oblika za vse uporabnike, tudi tiste, ki živijo zunaj tega krajevnega govora. Edini avtentični zapis narečne imenske obhke bi omogočila znanstvena fonetična transkripcija. Želeti je sicer, da bi se terensko zapisovanje zemljepisnih imen v prihodnosti opiralo nanjo, dobro pa se je zavedati, da tudi ta transkripcija ni popolna, ampak (povzemam po D. Brozoviču, Fonološki opisi, str. 20) nezanesljiva vsaj po dveh plateh: a) ni se mogoče izogniti kompromisom (tudi nezavednim) z zapisovalčevo fonološko interpretacijo fizične zvočne in izgovorne resničnosti, b) človeški dejavniki onemogočajo popolnoma enako uporabo transkripcije v vseh govorih, ki jim je namenjena. Vsekakor jo moramo še vedno šteti samo za približek zapisovanja narečne zvočne in izgovorne raznolikosti, zato je popolnoma avtentičen zapis narečnih oblik zemljepisnih imen neuresničljiv. Ker imamo za vsakdanjo rabo na voljo neprimerno manj popoln sestav črk, kot ga vsebuje fonetični znanstveni črkopis, je jasno, da je z njim tem manj mogoče zvesto podajati narečno glasovno raznolikost in da načela piši kot govorijo tudi s tega stališča ni mogoče uveljavljati dobesedno. Že zato se je treba v vsakdanji rabi tudi pri pisanju krajevnih imen opreti na pisno prakso, ki se je izoblikovala za zapisovanje knjižnega jezika. Uberimo drugo pot razmišljanja: iz zunajjezikovnega razloga (pomembnost zemljepisnega objekta) pridobi kaka narečna imenska oblika splošnejšo veljavo in postane tudi »last« govorcev, ki pripadajo drugim narečjem. Tako ime sčasoma začne izgubljati status citatne besede in se vklopi (prilagodi, spremeni) v druge narečne sestave. Brez take razvojne poti bi iz drugih narečij prevzeti imenski fond v vsakem govoru postal neobvladljiva množica raznorodnih prvin s težavami, podobnimi tistim, ki bi nastale, če bi morali vsa tuja zemljepisna imena za svojo rabo izgovarjati po izvirni izreki. Povsem jasno torej postaja, da čisto narečne imenske oblike zunaj avtentičnega jezikovnega okolja (krajevnega govora) sploh ni mogoče ohraniti in da se zdi poknjiženje zemljepisnega imena za splošno/javno rabo tudi po tej plati najbolj racionalna možnost za vse govorce in pisce slovenskega jezikovnega prostora. Ne nazadnje pa so notranji razlogi za idejo knjiženja zemljepisnih imen izvirali iz same sestave imenskega fonda: vsebuje mnoga živa (in splošno rabljena) občna imena, ki se navadno pišejo knjižno, npr. polje, vrh, vas, reka, cesta, mali, veliki, črni itd. Ker se tudi zemljepisna imenska oblika razčlenjuje na več jezikovnih (glasoslovje, oblikoslovje...) ravnin, lahko poteka knjiženje na eni ali več (vseh) omenjenih ravninah. Praksa pa kaže, da knjiženje ni na vseh ravninah enako avtomatično. 2.3 Poglavitni tipi in problemi knjiženja po ravninah 1. Na glasovni ravnini je knjiženje avtomatično in deloma brezpogojno (po svoje ga -sicer drugotno, pri branju - narekuje že slovenski knjižni črkopis, ki »pokriva« natančno določene foneme, nekaterih, npr. U, č, \, pa sploh ne). Praviloma se narečni glasovni niz prevede v najbližjega (najbolj podobnega) knjižnega (in ta se fonološko interpretira). Ce knjižimo zemljepisno ime, ki v narečni govorici vsebuje Y, bo knjižna oblika imela g, npr. Grgar, itd. Take prevedbe so nujne za zemljepisna imena, ki niso motivirana z občnoimenskimi ustreznicami, medtem ko se pri jasno motiviranih imenih praviloma čuti močno nagnjenje zapisovati jih z upoštevanjem zgodovinsko-etimološkega načela, ki je pripeljalo do knjižne oblike občnoimenske vzporednice, npr. prekmursko Suhi Vrh, gorenjsko Mala Poljana. Vendar pa se pojavljajo tudi nasprotni predlogi (npr. P. Merku), po katerih naj bi npr. tudi občnoimensko motivirana imena tipa Bardo, Varh ipd. iz slovenskega zahodnega zamejstva izgovarjali in pisali skladno z narečnim izgovorom. Razloček med oblikama Bardo in Bsrdo (drugo zapisano kot Brdo) je nastal zaradi različnega narečnega razvoja zgodnjeslovenskega -r-; oba narečna razvoja sta enakovredna, le da knjižni jezik izhaja iz osrednjeslovenskega refleksa -3r-. Jezikovno je zapis Bardo mogoč. Podobno stališče je nekoč zagovarjal L. Pintar (Ljubljanski zvon 34, 1914, str. 284) ob obhki imena Rihenca za danes uveljavljeno Ribnica, čeprav ni trdil, da je pisna obhka Ribenca edina sprejemljiva. Menil je, da o pisavi imena soodločajo še drugi razlogi. Zapis Bardo bi lahko našel oporo v tistih knjižnojezikovnih besedah, ki izkazujejo enako glasovno sestavo, npr. barka, park, Darko itd., le da so po izviru drugačne kot Brdo. Ni pa zapis Bardo nujen in je vsekakor v nasprotju z uveljavljenim izročilom. Tudi v štajerskih govorih se ponekod govori -ar-namesto -ar- v izvirno slovanskih besedah, pa vendar tamkajšnja zemljepisna imena zapisujemo (in tudi izgovarjamo) v skladu s knjižno normo, ker je bila njihova uradna podoba določena v času, ko je izrazito prevladovala zavest o potrebnosti slovenske jezikovne enotnosti tudi v zemljepisnih imenih. V teh primerih ne bi bilo smiselno na novo uvajati narečnih oblik (s sprejetjem oblik tipa Bardo bi se aktualizirala prav ta možnost) in krniti z veliko truda doseženo enotnost. Izkaže se, da je pri tovrstnem normiranju zelo močan psihološki dejavnik, tj. živost zavesti o knjižnem jeziku ter o glasovnih substitucijah med knjižnim jezikom in narečjem. Na Javnem posvetu o zemljepisnih imenih leta 1972 je bil prav zaradi misli na šibko poznavanje in rabo slovenskega knjižnega jezika v Slovenski Benečiji in Reziji sprejet sklep, da je za to ozemlje sprejemljivo le minimalno knjiženje, ker da sicer domačini imena ne bi več prepoznali. Zaradi tega družbenojezikovnega in psihološkega stanja bi se pisna obhka Brdo v Beneški Sloveniji lahko vpeljala le s soglasjem zamejskih uporabnikov. Seveda pa narečnih glasovnih skupin -ar- niti teoretično ne smemo vseh nadomeščati s knjižnim -ar- (zapis -r-); -ar- se mora v knjižnem jeziku ohranjati v zemljepisnih imenih iz krajev, kjer se -ar- narečno ni razvil iz zgodnjeslovenskega vr-, npr. Mangart. Če pa narečje pozna razvoj -ar- < -r-, lahko zanesljiva etimologija pripomore k zapisovanju -ar- tudi v knjižnem jeziku. Posebne obravnave je bila deležna občnoimensko motivirana vas - ves. Različici delita slovenski jezikovni prostor na dva dela. Prvič je že v okviru priprav za zemljevid slovenskega ozemlja leta 1910 prevladalo mnenje, naj se v knjižnih imenskih oblikah za vse slovensko ozemlje zapisuje vas. Na Javnem posvetovanju 1972. leta so predstavniki koroških Slovencev ta sklep potrdili in je uresničen v knjižici V. Klemenčiča, Koroška, in v slovenskih javnih napisih na avstrijskem Koroškem. Edini ostanek narečne obhke je menda v koroškem imenu Vesca. Spričo te odločitve koroških Slovencev ni oportuno, da oblika ves zdaj prodira v imena vzhodnosloven-skih naselij znotraj SR Slovenije, npr. Vabča ves, Marina ves, Križa ves. Pridna ves itd. poleg Stanečka vas, Bolečka vas itd. (vsi primeri so z iste strani 95 v Atlasu Slovenije). Dogovora bi se morali držati vsi, saj v nasprotnem primeru postane zadeva absurdna. Funkcionalne premene po mehkosti, po kateri je za č, ž, š, c, j treba pisati e (in ne o), po mojem mnenju pri zemljepisnih imenih, ki nimajo ustreznice med občnimi imeni ah kjer knjižni način pisanja še ni ustaljen, ni treba nujno upoštevati; brezpogojna pa je pri sklanjanju zemljepisnega imena, npr. pred Zmincem. Posebnost so imena z občnoimensko ustreznico, ki v narečju kažejo aferezo, tj. odpad začetnega zloga/zlogov, npr. Nograd < Vinograd Ce zemljepisno ime z narečno aferezo ni uveljavljeno, kot je npr. v imenu Dolenje Sušice (ob narečnem Duleje Sice), je mogoče vztrajati pri standardizaciji brez (zgodovinsko in etimološko) upravičenega začetnega zloga. 2. Pravopisno knjižne imenske oblike so tiste, v katerih so glasovni nizi/sklopi podani v skladu s knjižno pisno prakso. Na tem mestu ne navajam vseh možnosti, kjer lahko pride do neskladja, ker načelno zastopam stališče, naj bo pisna oblika imena v skladu s knjižnimi pisnimi navadami. Kjer narečni glasovni niz omogoča več pisnih interpretacij, se je treba s presojo posamičnih vidikov odločiti za najustreznejšo možnost. Sem sodi tudi pisanje velike in male začetnice v večbesednih zemljepisnih imenih; uravnava se v skladu s pravopisnimi pravili. Po letu 1972 je nekoliko manj omahovanja pri naselbinskih imenih (nasprotja tipa Srnama gora - Kranjska Gora, Stara vas - Stara Cerkev). Najopaznejši primeri omahovanja so pri zapisovanju glasovnega niza -ar- tipa Crmljenšak - Cermljenšak, kjer prvi zapis izhaja iz današnjega, drugi pa iz starejšega knjižnega zapisovalnega načina. Enake pisne dvojnice imajo tudi etimološko ne povsem jasni primeri, npr. Brestanica - Brestemica. Primer neskladja z veljavnimi pisnimi navadami je npr. zapis Zakl namesto Zakel v besednem izglasju, ker tam črkovni sklop nezvočnik - zvočnik v slovenščini ni predviden. Na to ravnino deloma spada še pisanje skupaj ali narazen. Ker je odvisno predvsem od skladenjskih meril, ga obravnavam v točki 6. 3. Na oblikovni ravnini bi moralo knjiženje večinoma potekati tako, da se ohranjajo narečne lastnosti zemljepisnega imena glede spola, števila in sklanjatvenega vzorca, če ti vzorci ne nasprotujejo vzorcem, ki jih na podlagi izhodiščne (slovarske) oblike narečnega imena predvideva knjižni sestav. Tako je poleg sklanjanja Sela, rod. Sel, mest. na Selih mogoče sprejeti tudi Sele, rod. Sel, mest. na Selah, ker se beseda selo (enako tudi zemljepisno ime Sela) narečno v množini sklanja kot samostalnik ženskega spola in se prekriva s knjižnim vzorcem (im. Lipe, rod. Lip, mest. na Lipah). Notranje neskladje s knjižnim jezikom nastane le na besedni ravni, ker je občno ime selo srednjega spola. Posebnost nekaterih zemljepisnih imen srednjega spola, npr. Šmartno, rod. -a/-ega, mest. -u/-em, je, da se lahko popolnoma ah le delno, tj. v določenih sklonih, sklanjajo po dveh sklanjatvenih vzorcih, pri čemer pogostost rabe odloča o tem, kateri vzorec (ali katera sklonska oblika vzorca) je nezaznamovan; oba konkurenčna vzorca sta sprejemljiva v normo. Po mojem mnenju pa ni mogoče sprejeti v knjižno normo posameznih konkretnih narečnih sklonskih končnic, npr. rod. mn. Beltinec, ampak jih je treba v knjižnem jeziku nadomestiti z ustrezno knjižno obhko, npr. iz Beltincev, narečno Pod Bregam > Pod Bregom itd. Poseben primer so dvobesedna porabska zemljepisna imena z občnim imenom ves, ki je v tamkajšnjem govoru moškega spola; v imenih je ves poknjižena le po spolu (moški > ženski), prim. Slovenska ves, medtem ko je glasovna podoba ostala narečna. Tako polovično knjiženje načeloma ni priporočljivo, sprejeli bi ga lahko le zaradi podobnega družbenojezikovnega in psihološkega konteksta, kot velja za Rezijo in Beneško Slovenijo (slabo poznavanje knjižnega jezika med domačini). 4. Besedotvorna ravnina: Knjižna obhka mora vzporedno z narečno besedotvorno sestavo: posamezne besedotvorne prvine, npr. predpona, koren, pripona, so zaradi etimološko-zgodovinskega načela in zaradi občnoimenske motiviranosti pri knjiženju sicer lahko deloma spremenjene, npr. Hruš-ov-c Hruš-ev-ec, ne sme pa se spremeniti njihovo število in medsebojna razmerja, če so za sodobni jezikovni občutek razvidna. Nekatere različice so nasproti knjiženju precej odporne tudi po svoji glasovni sestavi. Izrazit primer tega tipa je pridevniška pripona -čki (v knjižnem jeziku znana samo v besedi kmečki, drugače imamo -ški) predvsem v večbesednih zemljepisnih imenih iz vzhodnega dela Slovenije in v nekaterih primerih se je taka oblika že uveljavila, npr. Donačka gora, Goričko. S stališča knjižnojezikovne norme je to moteča prvina, zato je ne bi kazalo uveljavljati nikjer tam, kjer se zemljepisno ime s takim pridevnikom še čuti kot poljubna zveza pridevnika in samostalnika, oziroma tam, kjer je tvorba takega pridevnika živo motivirana iz zadosti znanega samostalnika, npr. Rogatec - rogaški (ob narečnem rogački). 5. Na naglasni ravnini je knjiženje dopustno tam, kjer bi s tem dosegli knjižni naglasni vzorec, npr. Godovič, rod. Godoviča > Godovtč, rod. Godoviča. Niso pa po mojem mnenju priporočljivi naglasni premiki na obnovljene samoglasnike, ki so izpadli zaradi samoglasniške redukcije, prim. ime Grddinje, rod. Grddinja itd. (s stalnim naglasom na prvem zlogu) ob narečnem Grddne, rod. Grddna, za katerega leksikon Slovenska krajevna imena navaja kot knjižno sprejemljiv naglas Gradinje, rod. Gradinja; (deloma) podobno je razmerje med Begunje - narečno Begne -"Begunje. 6. Skladenjska ravnina: Pri standardizaciji zemljepisnih imen se zahteva knjižnojezikovna ujemalnost, npr. [D^rgaje sela] > Drganja sela rod.; [Dargajgh seu] > Drganjih sel; neujemalnost lahko ohranja le tip Hudajuina, Trimlini, prav zato pa taki primeri preidejo med zloženke oziroma sklope in jih pišemo skupaj. Treba bi bilo dosledneje ločiti pojme večbesedno ime (besedna zveza), sestavljenka, zloženka, sklop, dvojno ime in dve imeni. Pisanje se mora uravnavati v skladu s pravili knjižnega jezika. V praksi je precej napak zaradi mešanja med predložnimi besednimi zvezami (Pod Lipo) in sestavljenkami (Podlipa), med navadnimi besednimi zvezami (Ljubljana Bežigrad, Suhi dol) ter zloženkami (Dobindol, Ravbarkomanda, Šentvid), med primeri z dvojnim imenom (združena naselja, npr. Smarje-Sap, Kal-Koritnica) in primeri z dvema imenoma (npr. v raznih jezikih: Koper/Capodistria, Lendava/Lendva). Kadar smo v dvomih, ali gre za besedno zvezo (pisanje narazen) ali za eno samo besedo (sestavljenko, zloženko, sklop - pisanje skupaj), je precej zanesljiv preskus s sklanjanjem: če se izraz pregiblje v več sestavinah, je to zanesljivo znamenje, da ga je treba pisati narazen, ker gre za besedno zvezo (Ljubljane Bežigrada, Suhega Dola), ali z nestičnim vezajem, ker gre za dvojno ime (Šmarje - Sapa, itd.); če pa se sklanja samo zadnji del, je to največkrat prav pisati skupaj (Dobindola, Hudajužne, Šentvida...). V nekaterih primerih imamo dvojnice, npr. Ruperč Vrh - Ruperčvrh; po opisanem merilu bi tu bolj priporočali pisanje skupaj. Raba predlogov z občnoimensko nemotiviranimi zemljepisnimi imeni, npr. iz Celja - z Jesenic, v Celju - na Jesenicah naj se čim bolj opira na krajevno rabo, če ta ni v izrecnem nasprotju s sistemskimi možnostmi knjižnega jezika. Res pa je krajevna raba širšemu krogu nosilcev knjižnega jezika pogosto neznana, posebno če gre za imena manj znanih krajev, zato se omahovanju glede rabe predlogov najbrž ne bo mogoče nikoli popolnoma izogniti. V pubhkaciji Tržaško ozemlje se uporabljajo predložna imena tipa Luknja od golobov. Trg od drvi (veliko jih utegne biti zlasti med mikrotoponimi). Pri večbesednih imenih je treba razmejiti ime zemljepisnega objekta od vzporednega občnoimenskega jezikovnega opisa, npr. Stara vas - stara vas, Luknja od golobov - golobja luknja; mislim, da mora standardizacija tudi v teh primerih težiti k skladnosti s potencialno knjižno obliko, čeprav mikrotoponimija zaradi svoje največkrat zelo omejene krajevne rabe lahko ohranja več narečnih potez kot druga imena. 2.4 Etimološko in zgodovinsko načelo Etimološko in zgodovinsko načelo knjiženja je odločilno sooblikovalo današnjo pisno podobo knjižne slovenščine in je nujno vplivalo tudi na pisanje slovenskih zemljepisnih imen. Po etimološkem načelu naj bi se zagotovila pravilnost obhk; za pravilno je veljala le tista, katere zapis je vseboval podatke o izvirniku imena in predvsem njegovi morfemski sestavljenosti na ravni knjižnega jezika. Bistvo tega načela je mogoče ponazoriti s preprostim zgledom: narečni glasovni niz [kouk] bi bilo mogoče pisno poknjižiti na tri načine: kovk, Kolk, Kovek. Zapis Kovek bi se najbolj oddaljil od narečnega glasovnega niza, temeljil pa bi na etimološki interpretaciji -k-]a kot pripone (tj. kot v primerih/besedah listek, ostanek, zvezek), ki se v knjižnem jeziku normalno zapisuje z -ek; pri takem zapisu zemljepisnega imena bi imeli opraviti z vidnim vplivom določene etimološke razlage. Da ne gre za izmišljeno dilemo, nam dokazuje primer Bovec, ki se je v preteklosti zapisoval Bole; oba zapisa izhajata iz narečne oblike [bouc], ločita pa se po interpretaciji končaja -c. Zapisa Kovk in Kolk zvesteje sledita narečnemu izgovoru in ne vsebujeta etimološke interpretacije prvine -k kot pripone (razlagata jo kot del korena). Razloček med tema zapisoma je v tem, da je oblika Kovk knjižna le na glasovni ravni, medtem ko je etimološka zavest o imenu vplivala na uveljavitev zapisa Kolk, ker ime navezuje na anatomski izraz kolk. Etimološko načelo zapisa ni v nasprotju z zgodovinskim načelom, če je etimologija pravilna. Razloček med njima je v tem, da zgodovinsko načelo izhaja iz jezikovnega stanja v natanko določenem času in prostoru (za slovenščino je to praviloma jezikovno stanje 16. st.), medtem ko bi se po etimološkem načelu lahko uveljavljale še starejše jezikovnorazvojne obhke, saj etimologija rekonstruira kontinuiteto jezikovnih prvin tudi za čas, za katerega nimamo izpričanih (ohranjenih) neposrednih podatkov o jezikovnem stanju. Etimološko načelo pisave se v slovenskem jezikoslovnem izročilu pojmuje deloma različno. S. Skrabcu (Jezikoslovni spisi I/l, 1916, str. 60-4) je etimologični pravopis tisti, s katerim se v pisanju pokaže, od kod katera beseda izvira; etimološki pravopis je ločil od zgodovinskega (in seveda od fonetičnega) in zdi se, da gaje pojmoval v smislu morfonološkega zapisovanja. Podobno je bilo pri A. Brezniku (Slovenska slovnica, 1934, str. 4-5): etimološko načelo imenuje »pisava po izvoru osnov« in iz ponazorila zanj je mogoče razbrati, da je s tem tudi on mislil predvsem tisto, čemur danes pravimo morfonološko načelo (tj. da se isti morfem piše enako ne glede na nekatere premene, ki jih v govoru doživlja na stiku z drugimi morfemi, npr. pisanje Podgora in Podpeč); to načelo se je pri nas obhkovalo že v 16. st. Pri rabi izraza etimološki je Breznik pojmovno izhajal iz tistega jezikoslovnega izročila, v katerem se izraz etimologija uporablja v pomenu besedotvorje in oblikoslovje (J. Kopitar, Grammatik der Slavischen Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark, 1808, str. 213). D. Čop (Prostor in čas 1974/2, str. 623-34) pojmuje etimološko pisavo zemljepisnih imen predvsem v smislu zgodovinskega in morfonološkega načela skupaj. Zavzema se za etimološko pravilne in izhodiščne oblike imen; svoje stališče pa utemeljuje tudi z načelom enotnosti slovenskega jezikovnega prostora. Etimološko pravilnost v zgoraj omenjenem smislu lahko zagotovita le dobro poznavanje narečne imenske oblike in njena natančna jezikovnorazvojna razlaga v kontekstu krajevnega govora. Tak postopek je v skladu z vsem dosedanjim izročilom in se nam zdi še posebej smiseln tam, kjer je v narečju še živa zavest o povezanosti z občnim imenom. Enotnost slovenskega jezikovnega prostora je razvidna prav iz te točke: tudi na ravni knjižnega imena se je ustvaril enak tip razmerja med občnim in zemljepisnim imenom. Zato se mi ne zdi preveč nasilno, če npr. narečno Vaze poknjižimo v Lazi. Teoretično in praktično drugačen je primer imena Voje, razvitega iz Loge (prvotno tožilnik množine): ker je razvil nov tip sklanjanja (Voje, Voj, v Vojah itd.) in seje občnoimenska motivacija že v narečju pretrgala, bi dali prednost zapisu le z glasovnim knjiženjem. Pri normiranju imen v prihodnosti bo treba tej točki posvetiti posebno pozornost. Da pri slovenskih zemljepisnih imenih ne moremo brezpogojno slediti fonetičnemu načelu zapisovanja (ne glede na to, ali imajo ustreznice med občnimi imeni ali ne), lahko prikažemo na naslednjih zgledih. Zemljepisno ime [Seu] kaže v mest. ed. jezikovnozgodovinsko starejšo obliko korena/podstave [Sel-], ki nas podpira pri normiranju imenovalniške oblike Selo. Imenovalniško obliko smemo »popravljati« tudi v primerih, kot je ime [Smokč], rod. [Smokiiča], ker oblike stranskih sklonov še ohranjajo (naglašeni) -«-, ki seje v imenovalniku zaradi naglasne premene (tipa jelen, rod. jelena) reduciral. Etimološko načelo (v smislu zgodovinskega in morfološkega) se pri knjiženju slovenskih zemljepisnih imen nikakor ne bi moglo tako močno uveljaviti, če ga ne bi narekovali zelo tehtni jezikovni in jezikoslovni razlogi. Zaradi velike raznovrstnosti narečnih glasovnih razvojev, izhajajoče iz razločkov v naglasnem mestu in dolgosti samoglasnikov, bi bilo številna imena skoraj nemogoče zapisati. Kako bi se sicer lahko normirala, npr. knjižna oblika zemljepisnega imena \adojč, mest. ed. u padavic (za knjižno uveljavljeno Godovič-iča; I. Tominec, JiS II, 1956/57, št. 3, str. 127; isti, Crnovrški dialekt, 1964, str. 22). Najmanj škode in najmanj nasilja nad narečno imensko obliko je, če se pri normiranju upošteva zgodovinsko-etimološka oblika. Seveda se pri tem takoj postavlja vprašanje meje, do katere so jezikovnozgodovinski posegi v morfemsko obliko zemljepisnih imen dopustni oziroma mogoči, kadar ne obstaja jasna in živa občnoimenska vzporednica. Vprašanje zadeva ponovno vpeljavo tako samoglasnikov (ki so zaradi samoglasniške redukcije izpadli) kot tudi soglasniških sklopov (ki so se preoblikovali ah okrušili zaradi izpada samoglasnikov). a) Vpeljava (zgodovinskega) samoglasnika je sprejemljiva, če je dejansko razviden iz sklonskih obhk, prim. [Smokč] > Smokuč. Sprejemljiva je tudi v primerih, kjer se tak samoglasnik kot nosilec naglasa ohranja vsaj v eni od narečnih oblik svojih tvorjenk (pridevnik, ime za prebivalca ipd.). Za narečno Begne lahko zagovarjamo zapis Begunje zaradi naslednjih živih oblik; begunjski, Begunjec, Begunjščica. Mislim pa, da ni sprejemljivo vpeljevati naglasno obliko Begunje (tudi leksikon Slovenska krajevna imena, 1985, str. 15 je ne navaja), tj. naglas na vpeljanem samoglasniku, ki bi knjižno govorno obliko dodatno oddaljil od narečne govorne oblike, pa čeprav bi bila oblika Begunje skladnejša s knjižnimi navadami. Manj je samoumevna vpeljava samoglasnika v zmeraj nenaglašenih morfemih, če je naglas zmeraj na istem mestu/morfemu; narečno Rodovna, kot Radovina se pojavlja na Zemljevidu slovenskega ozemlja (1922). Obliko Radovina podpirajo starejši listinski zapisi. Ker je oblika Radovna tudi brez obnovljenega / ja lepo skladna s knjižnim sestavom in ker nima občnoimenske ustreznice, bi bil zapis Radovina nepotrebno etimologiziranje, če v takih primerih nimamo drugega močnega dodatnega, npr. kulturnozgodovinskega, razloga, ki bi odtehtal vse druge (prim. Raščica), sicer popolnoma zadošča samo glasovno poknjiženje oblike. Posebej je treba obravnavati vpeljavo -i-ja v imenih z nenaglašeno pripono -ica, ker je po pogostnosti in funkcijah tudi v knjižnem jeziku ena osrednjih. Zemljepisna imena z ustreznico med občnimi imeni naj se zapisujejo tako kot občna imena. Tudi kadar je morfemska sestava na narečni ravni jasno razvidna, bi jo bilo upravičeno pisati tako, kot se zapisuje v knjižnem jeziku, npr. sestavljeno pripono -ov-ica, narečno [-ouca], npr. Brezovica. V vseh etimološko nejasnih ali morfemsko nejasno razvidnih primerih pa bi bilo pametneje uveljavljati le glasovno knjiženje, kot so storili v publikaciji Tržaško ozemlje. Ta odločitev se lahko tudi sestavno opre na knjižnojezikovni -ca, npr. klopca, zverca in Marjanca, Polonca itd. Teza o slovenski jezikovni enotnosti pri pisanju slovenskih zemljepisnih imen naj bi se ne opirala le na etimološka in zgodo- vinska načela, ampak naj bi upoštevala zmožnost razčlenjevanja morfemov s stališča sodobne jezikovne zavesti. b) O vpeljavi (obnovitvi) jezikovnozgodovinsko upravičenih soglasniških sklopov se pri knjiženju govori razmeroma redko. Največ nesoglasja pa je npr. pri pisanju zemljepisnih imen, ki vsebujejo narečni glasovni niz -šca, razvit iz -ščica (tvorjenke so izpeljane iz pridevnikov na -ski in pripono -ica), tip narečnega Rašca, Topolšca itd. Večino teh imen so od Freyerja naprej pisali s -šica, npr. Rašica, Topolšica itd., tj. s poknjiženjem pripone -ca v -ica. Zapis s -sica je popoln konstrukt, saj se taka oblika ni nikoli govorila (govorili sta se le Raščica in Raščca > Rašca); sprejemljiv je le, če je raba močno ustaljena in če ne zbuja ugovorov bodisi zaradi zapostavljanja knjižne občnoimenske/morfemske motivacije bodisi zaradi kulturnozgodovinskega izročila, npr. pri Raščici Prav pri tem tipu knjiženja pa so tovrstni ugovori bili (V. Bohinec - F. Planina, Geografski obzornik IV/1, 1957, str. 17-8). 2.5 Etimološko načelo brez povezave z zgodovinskim Izraz etimološko zapisovanje zemljepisnih imen je uporabljal tudi A. Bajec (Področno poročilo komisije o etimološkem, narečnem in knjižnem zapisovanju domačih zemljepisnih imen, iz arhiva Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU; I. Gams, NR XXI, 1972, št. 22 in 23), vendar pojma ni definiral in vsebinsko razmejil od pojmov narečno in knjižno zapisovanje, iz katerih je v svojem poročilu prav tako izhajal. Na primerih Idršek - (jezikovnozgodovinsko upravičenemu) *idrščak in nareč. Kozaršca -uradnemu Kozdrščica je prikazal nepriporočljivo etimologiziranje oziroma ni podprl teh dveh popravkov po etimološko-zgodovinskem načelu. Po Bajcu je v zemljepisnih imenih knjiženje mogoče le v končnici (ni jasno, na katere končnice se to nanaša! -moja pripomba), spolu in sklanjatvi. Tudi za zapisovanje ledinskih imen priporoča le zapise brez etimologiziranja, kar je verjetno treba razumeti v smislu poknjiženja samo na glasovni ravnini. Bajec uporablja izraz etimološka (imenska) oblika tudi za predrugačitve besednega korena v skladu z določeno razlago o njegovem izviru; tovrstne posege v zemljepisna imena ostro zavrača, sklicujoč se na nezanesljivost mnogih etimoloških razlag. Kulturna zgodovina nas uči, da poznavanje etimologije zemljepisnih imen (pa tudi vseh drugih besed) ni nikakršen pogoj za njihovo zapisovanje. Prav tako nam besede, ki imajo svojo knjižnojezikovno podobo, četudi ne poznamo njihove (zanesljive) etimologije, dokazujejo, da knjižnost besede/imena po naravi stvari ni brezpogojno vezana na pojem etimološkost. Res je, da (tudi napačna) etimologija kot poglobljena zavest o imenu lahko vpliva na njegovo pisno podobo, prim. že omenjeni primer Kolk idr. Iz zgodovine slovenskega imenoslovja so znani primeri, ko se je uveljavila in obdržala etimološko napačna obhka, npr. Višarje, Viševek, Maribor; v taka imena danes ne bi bilo več smiselno posegati, saj so splošno sprejeta. Napačne etimologije, do katerih je pogosto pripeljalo okrnjeno jezikoslovno vedenje o zgodovini imenske oblike, so v slovenski kulturni zavesti lahko odigrale pomembno slovenizacijsko vlogo oziroma kulturnopolitično utemeljevanje, npr. pri imenu Maribor, ki je v resnici < Marchburg/Marchpurk. Prav prizadevanje za vidno slovenizacijo našega tedaj v marsičem ponemčenega zemljepisnega imenja je bilo ena od osrednjih teženj, ki so vodile normiranje teh imen na prelomu 19. in 20. stoletja. Glede etimoloških posegov v koren se je tudi načeloma smiselno pridružiti Bajčevemu mnenju, čeprav bi posegi temeljili na zanesljivih etimologijah. Ce bi namesto Ponce začeli uporabljati za ta zemljepisni objekt imensko obliko "Poldnice, bi nastal prevelik razkorak med knjižno/uradno in narečno obliko; tako ravnanje bi bilo nesprejemljivo tudi zato, ker jezikovnorazvojnega vidika imen preprosto ni mogoče spregledati. Pri knjiženju zemljepisnih imen namreč niso sprejemljivi postopki, po katerih se narečna imenska oblika pomensko premotivira (npr. nareč. imenska oblika [Ušeuk] < jelša/olša je bila v knjižni obliki Viševek pomensko navezljiva na visok) ali pa sploh motivira, če je zaradi močnih glasovnih sprememb popolnoma izgubila prvotno motivacijo, npr. Ponce, Prisank itd. Etimološko načelo zapisovanja (kolikor se ne prekriva z zgodovinskim) naj vpliva na zapis imena le izjemoma in pod pogojem, da je etimološka razlaga nesporna. Najpogosteje v takih primerih samo precizira ali potrdi druge (navadno narečne) podatke. Za zemljepisno ime Udine se ustaljena slovenska imenska oblika glasi Videm, narečna (pokrajinska) pa Viden; ker tamkajšnje narečje ne loči med nekdanjima končnima -n in -m, nam prav etimologija lahko dopolni vedenje, za katerega izmed njiju izvirno gre. V konkretnem primeru etimologija sicer podpira obliko Viden, kot je predlagal P. Merkii v Jeziku in slovstvu, prednost obhke Videm, naslonjene na slovenska imena Videm (z nemško etimologijo), pa je že v njeni razširjenosti in ustaljenosti. Summary UDC 808.63-311:808.63-1 THE BASIC PRINCIPLES IN THE WRITING OF SLOVENE GEOGRAPHICAL NAMES The article treats the linguistic principles that have been used in the writing of Slovene geogra­phical names in the last one and a half centuries. The author first tries to set apart the notion »the book (written form of a geographical name, which should also be the official) standard noun form, and the term "the vernacular form of a geographical name", which is used in the area where the respective geographical object is. She furthermore shows the main types of linguistic changes on all linguistic levels that the vernacu­lar geographical forms can assume during the process of their becoming book / written forms. N. V. Maslennikova Državna univerza M. V. Lomonosma v Moskvi LOK 886.3,09-3»197« O NEKATERIH TIPIH REALISTIČNEGA ROMANA V SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI SEDEMDESETIH LET NAŠEGA STOLETJA Kritika je povojno obdobje v razvoju jugoslovanskih književnosti označila kol »čas romana«. V sodobni slovenski književnosti zavzema roman med pripovednoproznimi vrstami resnično eno od vodilnih mest. Aktualizacija romana je po eni strani povezana z okrepitvijo reahzma v 70-ih letih, razen tega pa so prav v romanu zaradi njegove načelne večplastnosti in problemskosti našli svoj najbolj poln odsev poleg važnih vprašanj sodobnosti tudi tisti zgodovinski dogodki v življenju slovenskega naroda, ki so v temeljih spremenili njegovo usodo; v romanu je našla svojo globljo osmislitev tudi preteklost slovenskega naroda. Razvoj slovenskega realističnega romana 70-ih let po svoje potrjuje besede M. M. Bahtina, ki pravi, da je roman^»vrsta, ki večno išče, večno raziskuje samo sebe in znova ocenjuje vse svoje oblike. Samo taka je tudi lahko vrsta, ki se oblikuje v neposrednem stiku z nastajajočo stvarnostjo«.^ Notranja zgradba romana v sodobni slovenski književnosti postaja vse bolj gibljiva, veča se dinamičnost njegovih oblik, obnavlja in pestri se vrstni sistem kot celota. Različni načini »prepletanja« poetičnih elementov porajajo nove izvirne romaneskne oblike, ki so sposobne sprejeti vase zapleteno vsebino sodobnosti. Vrstna klasifikacija je eno od najtežjih vprašanj v teoriji romana. Klasifikacija lahko poteka na različnih ravneh. Tako lahko na tipologijo vrste gledamo v skladu z oblikovnimi (tip pripovedovanja, kompozicije ipd.) ali vsebinskimi (značaj konflikta, problematike, glavna ideja, okrog katere se razvršča življenjsko gradivo v delu itn.) načeli (vsekakor pa mora vztrajati pri dialektični enotnosti oblike in vsebine). Roman nima vrstnega kanona. Je dovolj gibljiv, z lahkoto sprejema vase, nekako vsrkava posamezne prvine drugih vrst, pogosto se podirajo tradicionalni okviri njegove umetniško-literarne specifičnosfi. Posledica tega so najrazličnejši tipi romana (roman-esej, baladni roman, roman-alegorija itn.) in tako se nakazuje še ena možnost klasificiranja te vrste. Do sedaj še nimamo univerzalne, lahko bi rekli »navzkrižne« klasifikacije, ki bi razčlenjevala roman na vseh njegovih ravneh hkrati. Zato tedaj, ko hočemo izbrati neki njen tip, temelječ na posplošeni predstavi o »vrstah« ali »tipih«, tj. na možnosti, da bi enote, ki so v svoji konkretni pojavnosti razUčne, združevali po bistvenih skupnih potezah, pri takem izbiranju torej raziskovalcu iz vidnega polja nehote uide veliko književno-umetnostnih besedil. Zato pri našem pregledovanju pestrosti slovenskega realističnega romana 70-ih let, da bi dobili polnejšo podobo, uporab­ljamo hkrati kar nekaj tipov klasificiranja vrste, čeprav temeljijo na različnih načelih. Slovenskega romana 70-ih let v nobenem primeru ni mogoče primerjati z romanom prejšnjega obdobja, ker razvija prejšnje in odkriva nove principe umetnostnega osvajanja resničnosti. V 70-ih letih je ob nadaljnjem obstajanju tako imenovanega tradicionalnega romana opaziti pomembno obogatitev vrstnega sistema kot celote. Bistveno preobrazbo doživljajo take vrstne oblike, znane slovenski književnosti iz pretekle dobe, kot so družinski roman, moralistični roman, psihološki roman. To je povezano zlasti s tem, da se v povojnem slovenskem reahstičnem romanu kot eden od pomembnih zgodbotvornih dejavnikov pojavlja oblikovanje nove družbene zavesti. V tem času iz slovenske književnosti dokončno izgine kolektivni roman, katerega glavni predmet upodabljanja je bila množica. V 70-ih letih so slovenski pisatelji praviloma usmerjeni k takšnemu tipu romana, ki največ pozornosti posveča posamezniku. V tem obdobju bi torej lahko govorili o prevladi romana z osebnostno strukturo, o okrepljeni »sredotežni« tendenci v romanu. V središču pripovedovanja je v takem delu pogosto en junak, skozi njegovo prizmo zaznavanja se gradi zapletena podoba resničnosti. Osebna zavest postaja glavna tvorna prvina v izgradnji dela. Takšna struktura omogoča pripovedovalcu, da določneje pokaže svoje vezi z opisovanimi dogodki, spodbuja ga, da naj bo bolj odkrit, da naj se do kraja zaupa bralcu. V slovenskem romanu obravnavanega obdobja pripoved pogosto poteka v prvi osebi; to pomeni, da gre za roman - »Ich«, za roman - izpoved. Oblika romana - izpovedi dovoljuje, po eni strani, da se glavni poudarek premakne v sfero individualne psihologije, kar daje možnosti za nadrobnejše razčlenjevanje nravstvenih iskanj junaka, po drugi strani pa pomaga odkriti subtilnejšo globinsko povezanost človeka in zgodovine. Tako je torej presežena neka »komornost«, ki je bila nekoč lastna Izpovedni maniri pripovedovanja. K takemu tipu romanov lahko štejemo Niobo (1977) K. Grabeljška, Grmado (1974) in Golobnjak (1972) B. Zupančiča, Labirint (1977) N. Matičič, do neke mere tudi Menuet za kitaro na petindvajset strelov (1975) V. Zupana. Vsa ta dela so grajena na prekinjanem opisovanju usod junakov. Značilno je zanje svobodno razpolaganje s časom, svobodna asociativna kompozicija. Posamezne, na prvi pogled med seboj nepovezane epizode iz življenja junakov se, če pozorno sledimo pripovedovalčevemu miselnemu toku, povežejo v enotno, logično zaključeno celoto. Poudarjeno subjektivno načelo romanov tega tipa je v nekaterih primerih preseženo s tem, da stahšča glavnega junaka dopolnjujejo še pogledi drugih oseb na iste dogodke, včasih pa tudi gledanje samega avtorja (Menuet..., Nioba). Za izpovedni tip romana je značilno hrično pripovedovanje z njegovo neposrednostjo in takojšnjostjo. Tu se poraja zapletena mnogoplastna podoba cele reke doživetij. Junakov miselni tok prožijo konflikti z ljudmi ali razHčni dogodki, v katerih je sam deležen ali pa jim je priča, prav tako pa tudi spomini na preteklost. Sam lik glavnega junaka se v času v glavnem ne razvija, se pa odkrivajo nove in nove plasti njegovega značaja. Treba pa je pripomniti, da hrsko načelo ni nikakršna ovira za to, da ti romani ne bi na široko zajemah epsko vsebino. Lirska, izpovedna obhka na svoj poseben način izpolnjuje mnoge funkcije epskega žanra. Tako na primer v romanu Nioba K. Grabeljšek prikaže svojevrsten prelom družbeno-zgodovinske problematike skozi prizmo individualne zavesti glavne junakinje. V usodi kmetice Anice Knezove se kaže zgodovinska drama slovenskega naroda v zadnji vojni, nenavadno konkretno je podana tragična kohzija: materinstvo in vojna. Izpovedna obhka pripovedovanja dovoljuje, da pogledamo junakinji romana v najbolj skrivne kotičke njenega srca, čeprav si je pisatelj njen lik zamishl tudi kot široko posplošitev, kar nam daje slutiti že naslov romana, ki se ne glasi po naključju Nioba. Podobna struktura je značilna tudi za Zupančičevo Grmado, kjer pripoved sloni na dnevniških zapiskih glavnega junaka Martina Dobrote. V njegovi usodi vidimo težko življenjsko pot generacije, ki je na svojih plečih nosila vse breme partizanskega bojevanja, generacije, ki ji je bilo usojeno, da bo morala sodelovati pri izgradnji novega življenja, samostojno reševati mnoga težka vprašanja, ki se bodo ob tem porajala, včasih doživljati tudi razočaranja, neomajna vera v revolucionarne ideale, skovane med narodnoosvobodilnim bojem, pa ji bo dajala moč, da bo ta razočaranja lahko premagovala. Ves ta splet vprašanj se nam razkriva v Grmadi, ko se postopoma razgrinja pred nami junakov notranji svet in njegovo razmišljanje o življenju. Podčrtati velja, da se v romanu z osebnostno strukturo, kjer je glavni poudarek na karakteristiki psihološkega stanja glavnega junaka, v precejšnji meri zmanjša vloga drugih oseb. Včasih postanejo čisto epizodične, kot to lahko vidimo v Grmadi, so pa vseeno pomembne, ker služijo kot nekakšne oporne točke, na katerih se gradi podoba glavnega junaka, pomagajo senčiti to ali ono potezo njegovega značaja, ostreje osvethti kakšno posebno vprašanje v delu. Med romani z osebnostno strukturo lahko izdvojimo poseben tip - roman »ugotav­ljanja končnih rezultatov«. Ostrino konfliktov, ki smo jim priča v takih dehh, še podkrepljuje dejstvo, da se mnoge težke situacije, v katerih se znajdejo junaki, pojavljajo v popolnoma vsakdanjem, na videz povsem mirnem toku življenja. V romanu te vrste je posebej naglašena nravstvena problematika, ker gre tu za notranjo vrednost človeka, za njegovo zmožnost obvladovanja težav, ki se z njimi v vsakdanjem življenju neizogibno srečujemo. Razen tega v slovenski književnosti v romanu obravnavanega tipa nastopa še en pomemben aspekt, povezan s kršenjem načel, kakršna bi morala uravnavati odnose med ljudmi v socialistični združbi. Posledica teh kršitev je deformacija človeških značajev. Pisatelji razgaljajo to duhovno praznino, ki izvira iz zgolj površinskega prisvajanja naprednih idealov človeštva; ti ideali se tedaj sprevračajo v nekaj čisto vnanjega, kar prav v ničemer ne opredeljuje moralnega bistva oseb. Nakazana je družbena nevarnost takšne duhovne praznine, ki vodi v razcvet malomeščanstva in individualistične psihologije, v brezbrižnost. Posebej je podčrtano, da bi osebni in družbeni interesi morali biti nedeljivi. K temu tipu v slovenski književnosti lahko prištevamo I. Zormana Vonj po jeseni (1978) in B. Zupančiča Golobnjak. Nekakšnemu dokončnemu obračunu pa smo priča v knjigi Bolečina (1972) K. Grabeljška, katere junak, bivši partizan Korenčan, naleti na težave v življenju, tedaj pa se izkaže, da se jim ni sposoben postaviti po robu. Junak ne zdrži preizkušnje, izneveri se svojemu prejšnjemu prepričanju in zdrsne na raven navadnega malomeščana. Ko se mu življenjske niti do kraja zapletejo, se odloči za samomor. In ravno tu se roman začne - pri koncu. Vsi biografski dogodki se reproducirajo v zapletenem asociativnem toku junakovih misli. Za roman je značilno svobodno ravnanje s časom, nenehno se prepletajo dogodki iz preteklosti z onimi iz sedanjosti. Tu kot da ni časovne dimenzije. Vse življenje se reproducirá kot celota, kot da se je zgostilo v en sam trenutek, dejanje poteka izjemno silovito. Pripoved odlikuje skrajna napetost. Pisatelj dobesedno razgaU vzroke Korenčanovega poraza in mu izreče dokončno obsodbo. V Korenčanovem značaju lahko najdemo neko tipološko podobnost z junakom romana J. Kavaljca Plešoči jastreb Mihailom Topornim. Toporni je prav tako kot Korenčan padel na izpitu, na katerem naj bi se pokazalo, ali je vreden imena »človek nove družbe«. Pri obeh je iconec določen že vnaprej. Umik iz življenja pri junakih teh del učinkuje kot logičen zaključek njihovih značajev. Treba je povedati, da je v romanih »zaključnega računa« posebej naglašena spetost moralno-etičnih norm junaka z njegovo družbeno določenostjo. Med tipi romana, katerega glavni motivotvorni dejavnik je individualna zavest, predstavlja posebno zanimivost roman, kjer je dogajanje posredovano skozi otroško perspektivo osmišljanja resničnosti. V to vrsto romanov sodijo v slovenski književnosti dela V. Kavčiča Obleganje neba (1979), M. Rožanca Ljubezen (1979), do neke mere tudi B. Zupančiča Plat zvona (1970). Tu lahko potegnemo posamezne tipološke paralele z deli iz književnosti drugih socialističnih dežel. Otroško sprejemanje sveta je na veliko prisotno v povesti C. Ajtmatova Beli pamik, v romanu češkega pisatelja L. Fuksa Melodija za temno struno in v drugih. V romanu M. Rožanca Ljubezen so dogodki vojnih let osvetljeni prav iz zornega kota otroka. Ta okoliščina dovoljuje avtorju, da se odmakne od navadnega objektivnega pogleda na ljudi in njihovo ravnanje. Pri tem mnogi negativni pojavi resničnosti ostreje izstopijo, bralec jih občuti bolj živo. Ostrina in naivnost otroškega videnja v romanu Ljubezen do kraja razgaljata protihumano bistvo vojne. Seveda uporaba »otroške perspektive« ne pomeni nekaj novega in neznanega v književnosti. Klasične primere tega prijema najdemo v nekaterih delih A. Cehova in L. Tolstoja, v novejši slovenski prozi pa zlasti pri P. Zidarju in D. Jovanoviču. Dejanje romana Ljubezen se odvija med vojno v ljubljanskem delavskem predmestju. Pripoved poteka v prvi osebi, kot da govori deček Marjan. Vsi sižejski motivi, vsi človeški značaji v romanu so posredovani skozi njegovo videnje. Deček zaznava vse, kar se godi okrog njega (okupacija Ljubljane, belogardistično znašanje nad partizani, umori, policijske racije, diverzantske akcije ilegalcev ipd.), s popolno otroško neposrednostjo, s čutom, ki presega okvire normalnega družbenega in zgodovinskega zaznavanja dogodkov. Osebna perspektiva že sama po sebi močno subjektivira pripoved, izključuje vse, kar se dogaja zunaj junakove zavesti, samoumevno se odpoveduje avtorju, ki bi »vse vedel«, mimo vsega tega pa jo omejuje še otroški način sprejemanja sveta. Otrok še ne vidi socialnih zakonitosti, po katerih se družba razvija, kaotično se kopičijo v njem razni vtisi, ki so zanj vsi enako pomembni. V otroški zavesti sploh, v zavesti junaka romana pa še posebej, dogodki ne ostanejo fiksirani v njihovem časovnem zaporedju. Pripoved se v romanu odvija po asociativnem načelu. Že samo členjenje besedila na poglavja narekujejo na prvi pogled samovoljno izbrane epizode, ki pa so seveda pomembne za junakovo občutenje sveta. Pisatelj si prizadeva nadoknaditi vse, kar ostaja zunaj okvirov dečkovega sprejemanja sveta, s tem pa po eni strani slabi subjektivno tendenco romana, po drugi pa se izneverja tudi svoji umetniški zamisli, da naj bi bilo prikazano vse ravno skozi otrokove oči. V zvezi s tem v romanu lahko odkrijemo neke elemente, ki - vsaj po naši sodbi - nikakor ne ustrezajo otroški psihologiji. Junak kdaj razmišlja preveč »po odraslo«, razčlenjuje ta ali oni dogodek ali razmišlja o njem že kot človek z nekimi življenjskimi izkušnjami. Ne glede na to, da nam otroško videnje sveta včasih posreduje zelo točno, skrajno ostro oceno človeških ravnanj, je zanj vendarle marsikaj zaprto, marsikaj mu ostane nedostopno. Ljubezen do človeka kot človeka je za Marjana glavni argument, na osnovi katerega ne more sprejeti vojne. Življenjsko gradivo se v romanu organizira prav okrog te ideje, temu ustreza tudi umetniška struktura besedila. V slovenskem realističnem romanu 70-ih let se postavlja kot zelo pomembno vpra­šanje, ali je možno in kakšni so pogoji za to, da osebnost doseže duhovno samostoj­nost; rešitev tega vprašanja je pogosto povezana z vprašanjem, ali si je človek izbral pravo življenjsko pot; to zadnje se lepo kaže v »vzgojnem« romanu. Med dela Jega tipa romana lahko uvrstimo roman B. Župančiča Noč in dan (1977) in M. Malenšek Sonce se je ustavilo (1976); v vseh teh delih teče beseda o dogajanju med drugo svetovno vojno in socialno revolucijo. Vprašanje izbire predstavlja tu osnovo konflikta, to je glavni element, okrog katerega se razraste siže. Za »vzgojni« roman je nadvse pomemben prav čas formiranja junaka, oblikovanja njegovih nazorov, utrditev njegovega življenjskega položaja. Svet je v teh delih arena, v kateri se človek bori in preizkuša. Z najrazličnejšimi velikimi težavami se srečujeta na svoji življenjski poti Jošt Koder (Noč in dan) in Filip Tomažin (Sonce se je ustavilo), in junakoma se sprva večkrat ni lahko znajti v njih. Oblikovanje značajev teh junakov določujeta ideja vzgojnosti in ideja formiranja sociahstičnega svetovnega nazora. Okrog te ideje se razvršča življenjsko gradivo v romanih tega tipa. Junaki se na svoji poti srečujejo z množico človeških usod, znajdevajo se v neštevilnih kar se da različnih življenjskih položajih. V takem romanu nastopa praviloma kar precej veliko število stranskih oseb, ki v večji ah manjši meri vplivajo na glavnega junaka in na njegovo občutenje sveta, ta pa njihove poglede ah sprejema ali pa jih odklanja. Pomembno funkcijo opravljajo v teh romanih dialogi, v katerih se junaki prepirajo s svojimi nasprotniki. Ti spori so kar se da objektivno posredovani, odkrivajo nam nravstveno jedro junakov, razkrivajo nam njihovo psiho, omogočajo nam, da sledimo počasnemu in zapletenemu procesu, v katerem se človek bliža cilju svojega bivanja, osmišljenju svojega mesta na svetu. Da bi še globlje prodrl v notranji svet svojega junaka in da bi razgrnil pred bralcem bistvo njegovega nravstvenega iskanja, vpelje Zupančič v umetniški vzorec pripovedi še dnevniške zapiske Jošta Kodra. Naslanjanje na dokument ah pa stilno posnemanje dokumenta, katerega namen je močneje prepričati bralca, da je vse, kar se na straneh knjige dogaja, čista resnica, dobiva v slovenskem romanu 70-ih let precejšnje razsežnosti. V pripovedi dobiva vse večjo specifično težo gradivo, ki je zajeto iz življenja, pogostoma iz lastnih avtorjevih izkušenj, in ki torej ni izmišljeno. Junaki Malenškove in Zupančiča živijo v prelomni dobi. Rodih so se in rastejo v dobi, ko je napočil in se razvija nov socialistični čas, in zdi se, kot da so oni sami vsi prežeti s tem procesom. Tako Zupančič kot Malenškova prikazujeta svoje junake na širokem družbenozgodovinskem ozadju, merila oseb, ki stoje v središču del, so dovolj vehka, v njihovih usodah je našla svoj odsev usoda cele generacije. Značilna za te romane je epska počasnost prfpovednega toka, panoramnost v prikazovanju vojnih dogodkov (zlasti pri Malenškovi). Zaradi vsega tega smemo reči, da so ti romani bhzu romana - epopeje, ki kaže »široko podobo življenja in boja... junakov v povezavi z zgodovinskimi premiki ter izpričuje voljo pisateljev do tega, da bi odkrili smisel zapleteni sodobni stvarnosti, da bi našli način, kako premagati konflikte«.^ Povedati je treba, da se ta obhka - roman-epopeja v 70-ih letih v slovenski književnosti še dalje razvija. Dovolj bo, če omenimo taka dela tega vrstnega tipa, kot so trilogija M. Mihehč Plamen ali dim (1973) in roman M. Kranjca Strici so mi povedali (1974). Vendar paje znotraj samega tega tipa prišlo do premikov. »Premik pozornosti na osrednjega junaka je povzročil, da se je spremenu odnos do glavne prvine, na kateri je temeljila zgodba - do dogodka. Zunaj zgodovinskega dogajanja velikih dimenzij epski žanr ne more obstati. Kroniki dogodkov pa se v sodobnem romanu odmerja vse manj opazna vloga.«^ V prvi plan prihajajo konflikti moralnega značaja, pozornost pisateljev vse bolj pritegujejo psihološki aspekti problematike. Zgodovin­sko dogajanje dobe prikazujejo pisatelji čedalje bolj tako, da se podoba dogodkov lomi v individualni zavesti. Če imamo vse to pred očmi, lahko govorimo o nastajanju tako imenovane »subjektivne epopeje«. Osnovna problematika realističnega romana je povezana s spreminjanjem sveta v njegovih temeljih, s perspektivami družbenega razvoja. Občutek, da se je treba ozreti tudi nazaj in pregledati bogato narodovo zgodovinsko izkušnjo, je uresničen v romanu-epopeji M. Kranjca Strici so mi povedali. Pol stoletja zgodovine slovenske vasi se nam tu razkriva skozi pripoved o usodi ene kmečke rodovine. Značilnost tega dela je poudarjen avtobiografski zven. Glavni junak romana je sam pisatelj, ki se spominja davnih dogodkov v življenju slovenskega kmečkega človeka, bodisi da jih je sam doživljal ali pa jih obnavlja po pripovedovanju svojih stricev, ki pa mu dodaja svoje tolmačenje. Ko pisatelj nadrobno riše glavne zgodovinske dogodke dobe, zanjo značilne socialne procese in razkriva njihovo bistvo, pravzaprav nekako odznotraj osvetljuje problematiko romana in pri tem osredotoča vso svojo pozornost na razkrivanje notranjega sveta oseb. Kranjec išče poti do tistih korenin duhovnega življenja naroda, ki se skrivajo globoko v ljudskem spominu. Prizadeva si poustvariti čistoto človekove nravi, ki izvira iz bližine živi naravi, iz spoštovanja do ljudskega izročila, iz globoke človeške modrosti. Za roman je značilen poudarjen lirizem. Delo je polno avtorjevih razmišljanj o življenju, o svoji lastni usodi in o usodi svojega naroda. To daje Kranjčevi knjigi svojevrsten filozofski nadih. V povojni slovenski književnosti se je pri romanu vzporedno s teženjem k epičnosti in panoramski širini začela kazati tudi druga smer sprememb, ki je povezana s pojavom t. i. kompaktnih obhk. Zanimivo obhko obnovljene romaneske vrste predstavlja roman baladnega tipa ali roman-balada. To je za književnosti jugoslovanskih narodov popolnoma nov pojav. Podoben tip romana najdemo že v književnostih na Češkoslovaškem, kjer se je v glavnem razvil že v 30-ih letih, v slovenski književnosti pa segajo začetki proze baladnega tipa v konec 40-ih let (zbirka novel K. Grabeljška Balada o starem Korenu in njegovem sinu, 1947). L. 1957 pa se pojavi prvi roman-balada, to je delo č. Kosmača Balada o trobenti in oblaku. Danes to nadarjeno, v estetskem pogledu izjemno uspešno delo sodi že v zakladnico sodobne slovenske literarne klasike. Pojav romana-balade je v slovenski književnosti povezan predvsem s prizadevanjem pisateljev, da bi ustvarili posplošeni lik ljudskega junaka, ki je vzdržal v krvavem spopadu s fašizmom, in tako postavili svojevrsten lirski spomenik v prozi tistim ljudem, ki so žrtvovali svoja življenja za svobodo in neodvisnost domovine. Poleg tega pa so se bili takšni celoviti, v sebi zaključeni značaji, kot jih srečujemo v romanih tega tipa, sposobni odločno in čvrsto upirati težnji po »razdružbljenju« človeka, ki se je začela kazati v začetku 50-ih let in ki je povezana s sočasnim povečanim vplivom zahodnoevropskega modernizma na jugoslovansko umetnost. Tip baladnega romana se v 70-ih letih še nadalje razvija. K delom te vrste lahko prištevamo romane L. Suhodolčana Najdaljša noč (1975), M. Lobnik Mrtvi odred (1976), nekatere značilnosti te vrste pa najdemo tudi v Grabeljškovi Niobi. Baladni roman je kompaktni žanr, za katerega je značilna monumentalnost likov, ožarjenih z romantično pridvignjenostjo. Pokazale pa so se tudi take poteze, ki so bile od samega začetka značilne za balado, kot so tragična zgodba, izjemna ostrina konfliktov, poglobljeno psihologiziranje, ki se kaže v čustveni napetosti junakov in v njihovem doživljanju sploh. Balada je epska vrsta, značilni zanjo pa sta poudarjena zgodba in objektivnost pripovedi. V baladi »dejanja, vedenje in ravnanje junakov služijo kot sredstvo za izražanje idejne vsebine in za karakteriziranje oseb. Zgodba se razvije ... na kratko, toda v celoti in preide vse razvojne stopnje«." Morda so prav te vrstne lastnosti balade odigrale najpomembnejšo vlogo pri njenem zlitju z romanom. Mimo tega pa balada zaradi svoje »gibkosti«, kije sploh značilna za mejne vrste, nudi za nastajanje različic več možnosti kot druge vrste in je tudi bolj dovzetna za sprejemanje novih kvalitet. Ko se je zlila z romanom, ni prinesla s seboj le značilne oblikovanosti zgodbe, ampak tudi lastnosti večjih pripovednih oblik, kot so zgodovinske pesnitve in povesti ter legende, seveda le v takšni meri, ki je ustrezala umetniški strukturi romana.^ V sodobni slovenski književnosti baladni roman obravnava skoraj izključno vojno tematiko. Močno poudarjeno je tu vprašanje o smislu življenja in smrti, vprašanje svobode in nujnosti, vprašanje moralne dolžnosti. Brezmejna ljubezen do svobode in domovine, stoična neuklonljivost v boju, sovraštvo do fašizma, vse to so značajske poteze junakov baladnega romana. V Mrtvem odredu M. Lobnik pripoveduje o tragičnem in hkrati junaškem koncu partizanskega bataljona. Dogodki, ki so opisani v romanu, imajo čisto realno dokumentarno osnovo - zaradi izdaje je 8. jan. 1943 na Osankarici padel v boju ves partizanski bataljon. Lobnikova ustvari v romanu celo galerijo simbolnih likov. Posebej imenitna se zdi figura matere Trbiske, ki v tem smrtnem boju izgubi vse svoje bližnje in postane poslednja priča krvavega spopada. Po svoji umetniški moči in globini se ta hk približuje antičnim simbolnim Hkom (prim. podobno simboličnost lika Anice Knezove v romanu Nioba). Zgoščen umetniški izraz, strnjena in dinamična pripoved, težnja k jedrnatosti in kratkosti vodijo v slovenski književnosti k vzniku takšne kompaktne strukture, kot je t. i. »kratki« roman, ki se je pojavil že v 60-ih letih, v naslednjih desetletjih pa je doživljal svoj razvoj. Slovenski kratki roman je bhzu poljskemu mikroromanu. Značilna zanj je slabo nakcizana zgodba, asociativna montaža dogodkov, mozaična kompozicija. V takem tipu romana je na široko izrabljena metoda retrospekcije, ki pomaga razmakniti pripovedni okvir, introspekcija in notranji monolog. »Kratki« roman, kot se to vidi že iz same oznake, je skromen po obsegu, kar ni čisto nepomembna značilnost, seveda pa tu ne gre za količinsko zmanjšanje informacije, ampak za nov, do skrajnosti zgoščen način njenega posredovanja. V slovenski književnosti 70-ih let se uvrščajo v ta tip romana dela A. Capudra Mali cvet (1977), B. Zupačiča Potres (1971), P. Zidarja Legenda (1974) idr. V kratkem romanu je v glavnem obravnavana problematika, ki je povezana s sodobnim življenjem. Zunaj okvirov naše skromne razprave ostaja razmišljanje o novem zgodovinskem romanu, zanimivem vrstnem tipu sodobnega romana, ki se intenzivno razvija v slovenski književnosti od srede 70-ih let. Po moji sodbi je vprašanje vrstne specifičnosti tovrstnih del tako zapleteno in obsežno, da zahteva posebno razpravo. Vrstna pestrost slovenskega realističnega romana 70-ih let nam torej priča o njegovem intenzivnem razvoju, dokazuje pa tudi, da je realistična ustvarjalna metoda sposobna živeti in da se nenehno razvija. Notranja evolucija vrste pomaga razširjati in poglabljati problematiko, izpopolnjevati strukturo romana in bogatiti njegovo poetiko. Prevedel Jože Sever Filozofska fakulteta v Ljubljani Opombe ' M. M. Bahtin: Voprosy literatury i estetiki. M., 1975, s. 482. 2 E. Z. Cybenko: »Hvala i slava« Jaroslava Ivaškeviča i roman-epopeja v sovremennoj pol'skoj literature. - V knjigi: Roman v sovremennyh literaturah juznyh i zapadnyh slavjan. M., 1973, s. 69. ' N. B. Jakovleva: Preemstvennost' i obnovlenie epičeskih principov v sovremennom istoriko-revoljucionnom romane. - V knjigi: Obščee i osobennoe v literaturah socialističeskih stran Evropy. M., 1977, s. 167. * N. I. Kravcov: Slavjanskij folklor. M., 1976, s. 193. ?J^^R.Kuzngfioy* Roman 7ah godov v Cehoslovakii. M., 1980, s. 137-180. Summary UDC 886.3.09-3.. 197« ON SOME TYPES OF THE REALISTIC NOVEL IN SLOVENE LITERATURE IN THE 1970's The novel represents one of the leading narrative and prose genres in contemporary Slovene li­terature. The actualization of the novel is on the one hand connected with the reaffirmation of Realism in the 1970's, while on the other hand the novel was, because of its essential problematic nature offering multiple layers of meaning, considered the best reflection not only of the signifi­cant contemporary issues, but also of those historical events from the life of the Slovene nation that had significantly changed the course of its destiny. Thus the novel became a deeper articula­tion of the Slovene past. The variety of genres of the Slovene realistic novel of the 1970's therefore points to its intensive development, and at the same time proves that the realistic creative method is able to exist and develop also in the future. The internal evolution of the genre helps to spread and deepen the dealing with several issues, to enrich the structure and the poetics of the novel. France Žagar Pedagoška akademija v Ljubljani UDK 372.880.863 OZNAKE V OSNOVNI ŠOLI Človek zmeraj rad razmišlja in govori o soljudeh aU o samem sebi. Tako tudi pisanje oznak učence zelo pritegne. Ta učna snov je primerna za vse razrede osnovne šole, treba je samo paziti, da svojih učnih prijemov stalno ne ponavljamo, ampak jih spreminjamo in prehajamo od razreda do razreda k reševanju težjih nalog. V nadaljnjem razpravljanju bomo pokazali nekaj učnih postopkov za sestavljanje oznak in hkrati prikazali tudi spise, ki smo jih na ta način dobili. Izbirali smo predvsem sestavke komunikativnejših učencev, ki so najboljše sledili našim napotkom in zamislim. Do učencev nižjih razredov, ki šele osvajajo tehniko branja in pisanja, je najbolje, da smo v svojih zahtevah prizanesljivi. Pripovedujejo in pišejo naj o svojih sorodnikih in znancih, kakor sami hočejo: Moja mamica Moji mamici je ime Marina. Ima rjave lase in rjave oči. Je zelo suha. V službi je na sodišču. Pospravlja in previja Matica. Rada jo imam zato, ker mi vedno pomaga. Tina, 2. r. Moj očka Moj očka je star 36 let. Po poklicu je zdravnik. Ima svetle lase in modre oči. Je zelo prijazen. Kličem ga atek-copatek-kravatek. Barbara, 2. r. Moj bratec Mojemu bratcu je ime Borut. Star je petnajst mesecev. Zobke ima kot zajček. Včasih mi nagaja, a ga imam vseeno rada. Najbolj je vesel, kadar se kopa. Cofota, se smeje in cvili Natalija, 3. r. Večinoma so te oznake kratke, pet, šest do deset povedi. Topel odnos do soljudi se največkrat kaže v manjšalnicah in ljubkovalnicah: mamica, mami, očka, oči, bratec, sestrica, laski, zobki Tu in tam se pojavi tudi kakšna primera ah metafora: Bratec ima zobke kot zajček. - Moja mama je delavna kot mravlja. - Kadar smo pridni, smo mamini sončki, ko pa nagajamo, smo pa njeni živi vragi. Razumljivo je, da imajo začetniške oznake tudi pravopisne, slogovne in kompozicijske slabosti. Popravljanje pravopisnih napak je v šoli v navadi, zboljševanje sloga in kompozicije pa manj. Najbolje poteka to delo, če učenci ob opazovanju svojega sošolca, sošolke ali učiteljice sestavijo oznako. Pri tem nastajajo vsebinsko precej podobni spisi, samo da so nekateri jezikovno bogati, drugi revni, eni urejeni, drugi zmedeni. Ob tem gradivu lahko učitelj zelo konkretno pojasnjuje, kaj je v oznaki dobro in kaj slabo. Nato je treba kakšen spis, ki ima določeno slabost, razmnožiti in ga dati učencem v popravljanje. ! Oglejmo si, kako so učenci prestilizirali spis, v katerem se je precejkrat ponovil isti ' glagol: Moj sošolec Aleš Aleš je velik približno 130 centimetrov. Ima Aleš je velik približno 130 centimetrov, podolgovato glavo. Lase ima kostanjeve. Glavo ima podolgovato. Na njej rastejo Ušesa ima majhna. Nos ima raven. Oči ima kostanjevi lasje. Ušesa niso velika. Nos je modre. Ima bele hlače in rjav pulover. raven. Okoli sebe gleda s svetlomodrimi Nejc, 3. r. očmi. Oblečen je v rjav pulover in bele ža- ] metne hlače. ! Tomaž, 3. r. ; V tej slogovni vaji so učenci ponavljajoči se glagol ima zamenjavali s sopomenkami: je, ni, rastejo, oblečen je. Posebno uspela je zamenjava statičnega izraza z dinamičnim in hkrati enostavne barve z barvnim odtenkom: Oči ima modre. —> Okoli sebe gleda s • svetlomodrimi očmi. Na podoben način so učenci tudi premontirali slabo urejen spis: Naša tovarišica učiteljica Našo tovarišico učiteljico imam rada, ker Naša tovarišica učiteljica je precej stara. \ nas veliko nauči. Ima sive lase. Je majhna. Ima sivkaste lase. Je bolj majhne postave. \ Ima zelene oči. Pri kontrolkah daje nizke Njene oči so zelenkaste. Kadar bere, rabi\ ocene, pri nareku pa boljše. Porednim očala. Zaradi nas ima že čisto pokvarjene \ učencem daje podpise. Je stara. Drugo leto glasilke. j bo šla v pokoj. Kadar bere, rabi očala. V Zdi se mi stroga in prijazna. Pri kontrolkah razredu je najraje, kadar smo pridni. Zara- daje nizke ocene, pri narekih pa boljše, di nas ima čisto pokvarjene glasilke. Porednim učencem daje podpise. Imam jo \ Saša, 3. r. rad, ker nas veliko nauči. Mitja, 3. r. ] V tej vaji so učenci oznako uredili tako, da so najprej zbrah vse podatke o zunanjosti i učiteljice, nato pa podatke o značaju in navadah. Sočasno so zamenjavali skrajnostne i izraze z bolj niansiranimi: stara - precej stara, majhna - bolj majhna, siv - sivkast, zelen - zelenkast. Mitja je bil pri premontiranju posebno iznajdljiv, ker je vsebinsko močno ; začetno poved prenesel na konec in s tem ustvaril učinkovito poanto. Za otroke je značilna tudi celostnost v izražanju, tj. težnja, da en dogodek ali eno lastnost povejo v eni sami povedi. S primernimi leposlovnimi vzorci ali igranjem ; prizorov jih spodbudimo, da natančneje prikazujejo, kstko se duševna razpoloženja i kažejo na zunaj: Kadar je mama slabe volje Mama je pogosto slabe volje. Včasih, ko ni nihče lačen, gre kuhat. Naredi trojno porcijo za • vsakega, potem pa se jezi in dere, če ne pojemo. Eva, 3. r. Kadar je mama slabe volje, tolče po loncih. Ko pridem v kuhinjo, se dere name. Verjetno '\ je imela v službi slab dan, si mislim. Mama pa se nemirno ozira in se poskuša spomniti, j kaj imam za nalogo. Ce nič nimam, pa najde kakšno drugo dolžnost, teh ji nikoli ne ] zmanjka. , , c ^ Janko, 5. r. Iz teh dveh spisov se vidi, kako se slaba volja kaže v kričanju, razbijanju, znašanju nad drugimi ljudmi. S takimi vajami se učenci navajajo na zapažanje in opisovanje podrobnosti. Ker osnovnošolski učenci predstavljajo člane svoje družine in druge ljudi zlasti z njihove lepe strani, jih opozarjamo, da ima vsak človek dobro in slabo stran in da ga doživljamo enkrat z ene in drugič z druge strani. Tako nastajajo bolj realistične oznake: Dve podobi mojega očeta Moj oče je velik, nosi očala in je precej zaspan. Večino dneva preleti na kavču. Bere časopis ali pa spi. Zadnje čase mu ne gre preveč dobro. Pred petnajstimi leti je imel najboljši avto, zdaj ima pa najslabšega. Dobrih lastnosti skoraj nima. Edina je ta, da me večinoma pušča pri miru. Zadnje čase se je nekoliko poboljšal. Iz Nemčije mi je prinesel modelček črnega poršeja. Bil sem zelo presenečen, saj mi ie tri leta ni prinesel nobene igrače. Jernej, 5. r. V zgornjem spisu je presenetljiv črn ton, s katerim je prikazan oče. Ko sem se pozanimal za fantove družinske razmere, se je izkazalo, da je oče gostujoči delavec v Nemčiji, ki se samo občasno vrača domov; tako ni čudno, da sta oče in sin tako odtujena. Zanimivo je, da fant v spisu nekako noče priznati, da živi v okrnjeni družini. Iz tega in podobnih primerov sem si pridobil izkušnjo, da za otroka in najbrž človeka sploh ni značilno samo to, kar nam zaupa, ampak še bolj to, kar nam zamolči: ravno to, česar ne more izreči, ga največkrat najbolj muči. V višjih razredih osnovne šole lahko učenci zaradi boljše tehnike branja in pisanja in zaradi večje kritičnosti do ljudi pišejo čedalje daljše in zanimivejše oznake. Te se tudi postopoma razčlenjujejo na podvrste: zunanjo, notranjo oznako; neposredno, posred­no označevanje. Da bi učenci čim natančneje prikazovaH zunanjost človeka, jih učimo z izpolnje­vanjem vprašalnikov: Spol: deček Starost: 12 let Telo - velikost: 115 cm - obHka telesa: suh - posebni znaki (npr. po­ škodbe, rane): nima Glava - obhka glave: ovalna - barva las: svetli - barva oči: zelene - nos: raven - ustnice: ozke - brada: neizrazita - posebni znaki (npr. bradavice, očala) nosi očala Spol: deček Starost: 12 let Obleka - plašč, jopič: temnomodcr plašč -jopica, srajca, bluza: modra jopica z rdečo črto - hlače, krilo: hlače iz džinsa - pokrivalo: modra kapa s ščitnikom - obuvalo: črni čevlji Posebnosti v vedenju: vehkokrat nasmejan Nato učenci s pomočjo teh vprašalnikov sestavljajo spise, na osnovi katerih se ugiba, kdo je z njimi označen: Ali ga poznate? Je srednje postave in svetlolas. Nosi očala. Ima izrazite luknjice v licih. Rad se smeje. Svoje govorjenje poudarja z rokami, očmi, glavo in celim telesom. S prijatelji se večkrat spre zaradi različnega mnenja o rešitvi kakšne naloge ali o čem drugem. Tedaj sklepa stave. Ce si ob njem, se veliko nasmeješ. , ^ Miha, 6. r. V takem spisu je izčrpna oznaka zunanjosti, deloma pa tudi značaja koga, ki ga vsi v razredu poznajo, samo ime mora biti izpuščeno. Ce sošolci pri branju spisa uganejo, za koga gre, pomeni, daje oznaka zadosti pravilna in natančna. K natančnejšemu očrtavanju značajev lahko učence usmerjamo z miselnimi vzorci: potrebe' zunanjost Tak miselni vzorec lahko še razširimo s stranskimi vejami, na katerih so napisane vse mogoče besede, ki natančneje označujejo to ali ono sestavino osebnosti, na primer temperament - vesel, čemeren, miren, razburljiv ali sangviničen, melanholičen, flegmatičen, koleričen. Po takšnih teoretičnih razpravljanjih se učenci lotevajo pisanja bolj vsestranskih označitev značajev: Tomo se predstavi Ime mi je Tomo ali daljše Tomislav. Ime sem dobil po hrvaškem kralju Tomislavu in sem na to zelo ponosen. Visok sem 175 centimetrov. Imam (po mnenju mnoi^ih deklet) zelo lepe, velike oči in rjave lase, ki mi nikoli ne stojijo tako, kakor hi si z.elel. Rad se lepo oblačim. Drugače sem bolj mirne narave, kakšna stvar pa me vseeno razburi. Od šolskih predmetov imam najrajši biologijo, največje težave pa mi povz.roča (posebno zdaj ob koncu polletja) matematika. Pred kontrolko se drjma medem in vse temeljito preštudiram, tako da ponoči sanjam o enačbah z ulomki Vendar pri kontrolkah pokažem manj znanja, kot ga v resnici imam. To mi vedno govori tudi soseda v šolski klopi. Od športov mi je najbolj všeč tenis, treniram pa najbolj vztrajno karate. Opravil sem že prvi izpit in upam, da bom tudi druge. Alma, 8. r. Za to predstavitev je značilno, da ni prava, ampak samo fikti\ na. V njej si je Alma zamislila, kaj naj bi Tomo povedal o sebi. Te vrste predstavitve pišejo učenci razmeroma radi. To vživljanje v kožo drugega je zanje zanimiva igra; pri branju teh spisov pa učenci spoznavajo, kako jih njihovi sošolci vidijo. Svojski pristop k sestavljanju oznak je tudi pisanje s posnemanjem literarnih vzorcev. Tako lahko Teofrastovi Značaji kjub njihovi veliki starosti še zmeraj spodbudijo k pisanju novih sestavkov: stahšča interesi temperament sposobnosti Besedljivost Besedljivost se izraža v nepremišljenem de-vetkanju brez konca in kraja. Besedljivec prisede na primer k človeku, ki ga ne pozna, in sproži hvalnico na svojo Ženo, nato pripoveduje, kaj se mu je sanja­lo prejšnjo noč, potlej našteje od jedi do jedi, kaj je imel za kosilo. Ko se tnu jezik do­dobra razmaje, pleteniči, koliko maloprid-nejši so današnji ljudje mimo starih, kako nizke cene ima letos pšenica na trgu, kako narašča tujski promet in kako postaja morje po Dionizovih praznikih zopet plovno. Teofrastu Čveka Cveke so ljudje, ki kar naprej govorijo. Poznam sošolko, ki kar naprej govori in pri taki hitri govorici sogovornika s svojo slino dobesedno stušira. Pri branju v šoli tako hiti, da je nihče nič ne razume. Nekoč smo brali neko berilo. Ko je prišla ona na vrsto za branje, je nihče ni razumel, knjigo pa je imela čisto mokro. Takrat je dobila ime Tristo na uro. Mojca, 6. r. Po teh starih literarnih vzorcih nastajajo sodobne prenovitve značajskih tipov ah oznake konkretnih primerov določenega značajskega tipa, ki ga učenci odkrijejo v svojem okolju. Tudi na osnovi vzorcev iz mladinske književnosti lahko učenci pišejo nove sestavke: Panki »Tako kot ponavadi?« je vprašal Seviljski brivec. »Ne, danes prosim na Limahla!« »Na novo romantiko?« »Ja,« je poudaril deček in komaj zadrževal Pankič Uroš Uroš je zamišljeno stopal po ulici, domiš­ljavo gledal okrog in si mislil: »Uau, zgle­da, da mam ful o kej frizuro. Se sam Joe Tempest nima boljše.« Že čez trenutek se je na ulici pojavil tip s še smeh. »Spredaj do obrvi, na temenu na boljšo frizuro. Uroš je pozelenel od zavisti krtačo, zadaj pa že spet dolge.« in oddrvel v frizerski salon in nadrl frizer- V. Mal, Baronov mlajši brat '^^^ ""P'"" ''''''' me postriz po najnovejši modi« Frizer je začudeno odgovoril: »Ja, saj sem te tako postrigel« Uroš se je še bolj razjezil: »Gori­la degenska, če ti pa rečem, da je iz tvojega salona pritekel tip s še boljšo frizuro.« »Aja,« je rekel frizer, »ta frizura je prišla takoj potem, ko si odšel.« »No, prav, pa me ostriž tko!« mu je velel Uroš. Čez eno uro je Uroš že spet stopal po ulici in malo je manjkalo, da se od domišljavosti Jelena, 6. r V tem primeru lahko rečemo, da je posnetek presegel svoj vzorec. Oznaka, ki jo je napisala učenka, je svojevrstna zato, ker je v njej panker karakteriziran tudi s surovim in pogovornim jezikom (uau, opica neumna namesto neumna opica, gorila degenska namesto degenerirana gorila, poslriž namesto postrizi). Učenci imajo pri takih spisih vtis, daje z njimi doseženo pristno označevanje njihovih sovrstnikov; pri učitelju pa navadno nastaja dvom, ali je dopuščanje takega izražanja pedagoško sprejemljivo ali ne. Kot vsi ljudje uporabljamo razne etikete za označevanje soljudi, tako jih imajo tudi učenci: razredni možgani, razposajenec, kolovodja, grebator, priliznjenec,. mamin sinko, ulična varuška, športni as itd. Na osnovi teh izrazov nastajajo prav zanimive oznake: Razposajenka V našem razredu imamo veliko razposajenko. Vedno nas zabava in razveseljuje. Kadar jo učiteljica pokliče k tabli, reče, da ne zna, in si izmisli kakšen posrečen izgovor. Kadar kihne, zapoje visoki ce. Rada gleda za fanti s srednje šole. Pri učenju je lena. Ce pa se potrudi, dobi tudi pet. Andreja, 7. r. Razredni možgani Joj, koliko ta fant zna! Zmeraj, kadar je vprašan, izstreli odgovor kot iz topa. Ce kdaj česa ne zna, pride v veliko zadrego. Spreminja barve, da ga s čopičem ne bi mogli tako hitro barvati. Skoda, da pri spraševanju noče prišepetavati. Kadar ga kaj vprašaš o šoli ali ocenah, noče nič govoriti. Janez, 7. r. Kadar učenci berejo te spise, postane navadno zelo živahno: v razredu je veliko smeha, posamezniki pa eksplodirajo od jeze. Dostikrat se s svojimi oznakami po pet, deset učencev spravi na kakšnega učenca, ki je drugačen od drugih, npr. bahav, prihznjen, sebičen ipd. V zgornjih primerih se to deloma kaže v oznaki odličnjaka, ki se sošolcem zdi netovariški. Zaradi teh konfliktov je učencem treba pojasniti, da nihče ni dokončno oblikovan in da se lahko vse življenje po malem izpopolnjujemo. Opo­zoriti jih moramo tudi na vrednost ljudi, ki po nadarjenosti in interesih odstopajo od povprečja, saj ima človeška družba od takšnih ljudi naj\eč koristi, čeprav so v življenju dostikrat osamljeni in zaposta\ Ijeni. Cim starejši so učenci in čim zanimivejše vrste oznak pišejo, tem več je v njihovih spisih domiselnih primer in metafor: Takrat se dere na sošolce in postane rdeča kot kečap. - Kadar kihne, zapoje visoki ce. - Odgovor izstreli kot iz topa. - Ne razbijaj po računalniku, saj ni drevo. Prav tako narašča v njihovih spisih tudi število pogovornih in slengovskih izrazov: fovšljiv - zavisten, zmatran - utrujen, smotan - neumen; faca, pojava, slika - posebnež, smešen človek. Včasih učenci pristajajo, da se neknjižni izraz zamenja s knjižnim; včasih pa so mnenja, da bi se s tako zamenjavo popolnoma izgubila pristnost njihovega sestavka. Posebno za učence osmega razreda je primerno, da razmišljajo o tem, kako vpliva na človekov značaj njegov pokhc. Zato upodabljajo zlasti ljudi tistih pokhcev, s katerimi se pogosto srečujejo: šoferja, prodajalko, frizerko, miličnika, zdravnika, učitelja, hišnika, čistilko itd. Oglejmo si dva takšna spisa: Stroga učiteljica Poznam tovarišico učiteljico, ki uči že zelo dolgo časa. Že njen videz je prav zastrašujoč. Ima tako avtoriteto, da ko stopi v razred, pogovori v hipu utihnejo, kot bi odsekal. Mi s strahom in upom opazujemo njen obraz in vedenje, da bi dognali, kakšne volje je. Ko odpre redovalnico, vsi otrpnemo. Zaslišijo se imena žrtev. Ko vprašani začne odgovarjati, ga dostikrat kar prekine, čeprav to ni potrebno. To me pri njej zelo moti. Ko začne s prekinjanjem, si lahko prepričan, da ne boš dobil dobre ocene, pa čeprav znaš vse. Od nas veliko zahteva. Res pa je, da zelo dobro razlaga. Toda kaj, ko sprašuje štirideset minut, razlaga pa samo zadnjih pet ali pa med odmorom. Ko zazvoni, nekateri začnejo pospravljati svoje stvari, pa jih tako ledeno pogleda, da raje odnehajo in počakajo, da dovoli oditi iz razreda. Nikdar se ne nasmehne, kaj šele, da bi se sama pošalila. Kadar zapustimo njen razred, si vsi oddahnemo. Mojca, 8. r. Frizerka, ki ima rada svoj poklic Moja frizerka je vedno nasmejanega obraza. Ima svetlorjave lase, ki prosto padajo po ramenih. Njene kot morje sinje oči gledajo zmeraj prijazno in berejo želje njenih strank. Je vitka in elegantna. Njena hoja je lahkotna. Njena svetlomodra halja ji je nekoliko predolga, toda nikoli ni umazana ali raztrgana. Z ljudmi se pogovarja zelo sproščeno, najraje seveda o pričeskah. Ima hitre in gibčne prste, ki te nikoli ne pocukajo za lase, ko šarijo po glavi Vidi se ji, da svoj poklic opravlja zelo rada. Nebriana, 8. r. Iz teh spisov se dostikrat lahko vidi, da ni tako bistveno, kako imeniten poklic si človek izbere, ampak predvsem to, kako z veseljem ga opravlja. Tu večinoma ne gre za označevanje naravnost, ampak za označevanje s pomočjo dejanj, v katerih se kažejo določene lastnosti: Učiteljica je stroga. - Ima tako avtoriteto, da ko stopi v razred, pogovori v hipu utihnejo, kot bi odsekal. - Frizerka je spretna. - Ima hitre in gibčne prste, ki te nikoli ne pocukajo za lase, ko šarijo po glavi. Za zgornje sestavke je značilna velika enotnost: osrednja ideja (kako učiteljica vzdržuje razdaljo do učencev; kako je frizerka uslužna do svojih strank in spretna) se kaže v številnih podrobnostih. Tako smo na kratko očrtali, kako se od prvega do osmega razreda lahko pišejo čedalje bolj poglobljene oznake in čedalje globlje prodira v človeško naravo. Kakovost oznak je odvisna od domiselnosti učiteljevih pobud in od zaupljivosti otrok. Ni treba, da je učitelj zmeraj zadovoljen s takšnimi izdelki, kakršne otroci napišejo, ampak lahko s kompozicijskimi in slogovnimi vajami, korekturami in komentarji navaja učence na sestavljanje boljših in boljših spisov. Tu so bile prikazane predvsem kratke oznake, lahko pa primerni naslovi spodbujajo učence tudi k pisanju daljših, npr. Naša družina, Moji sošolci (ni/.ji razredi). Korenine naše družine, Za kakšnega me imajo in kakšen sem. Kakšen sem in kakšen bom čez deset let (višji razredi). V mnogih predstavljenih oznakah prevladuje kritičen odnos do soljudi, lahko pa primerni napotki usmerjajo učence tudi k pisanju spisov, \ katerih se kaže bolj razumevajoč odnos, npr. Zakaj sem med poukom tega in tega predmeta nemiren, Zakaj je X moj prijatelj. S prijemi domišljijskih spiso\ ali v humorističnem tonu se lahko na nežaljiv način pove marsikakšna bridka resnica, npr. Ce bi bil jaz učitelj biologije, Ce bi bil jaz ravnatelj naše šole, Janko v vlogi očka, Mojca v vlogi mamice, Moj bodoči, Moja bodoča. Pesem o 8. a. Poleg problemov sestavljanja oznak nastajajo problemi tudi iz tega, kako portretiranci sprejemajo ali odklanjajo svoje portrete. V šoli je uveljavljena navada, da spis prebere samo učitelj, ki je razmeroma ravnodušen naslovnik in gleda bolj na pravopisno pravilnost kot na vsebino. Gotovo je veliko bolj zanimivo, če se spisi preberejo in ovrednotijo pred razredom. To je učinkovito, hkrati pa povzroča tudi razne neprijet­nosti. Nekateri učenci so zaradi očitkov na njihov račun prizadeti, tako daje učitelj prisiljen blažiti ostrino sporov med mladimi ljudmi. Zgodi se, da se pride v šolo pritožit oče ali mati kakšnega učenca, češ da se šola vtika v zasebne zadeve. Tudi kolegu na šoli pride na uho, da so ga učenci v svojih spisih opravljali, in meni, da taki spisi spodkopavajo šolsko disciplino, ki jo je že tako težko vzdrževati. Učitelj mora predvidevati, koliko je okolje dovzetno za demokratiziranje odnosov med otroki in odraslimi, in se glede na to odločati pri izbiranju naslovov. Zgodi pa se tudi marsikaj nepredvidljivega. Tedaj mora učitelj prevzemati odgovornost za svoje učne postopke in otroke zaščititi pred maščevalnimi ukrepi odraslih. Na koncu se še vprašajmo, kakšne učne smotre dosegamo pri sestavljanju oznak. Po eni strani so to jezikovne vaje, pri katerih se učenci usposabljajo v organiziranju spisov, izbiranju besed, pravopisu ipd. Po drugi strani pa so vaje, pri katerih se učenci vživljajo v druge ljudi in razmišljajo o sebi. Ko učenec spoznava, kako nanj gledajo drugi, morda zakrkne, verjetneje pa gre vase in si prizadeva vzpostavljati boljše medčloveške odnose. Znanje, ki se pridobiva pri sestavljanju in vrednotenju oznak, ni samo šolsko, ampak pomaga učencem pri njihovih sedanjih in prihodnjih odločitvah in njihovem znajdenju v različnih življenjskih položajih. Summary UDC 372.880.863 WRITTEN COMPOSITION IN ELEMENTARY SCHOOL The selected written compositions of elementary school pupils range from the simple descrip­tions of family members to the more complicated descriptions of schoolfriends and acquaintan­ces, which discover their characters and show the people at work. There is a greater mastery of the mother tongue in them and a greater insight into the psyche of others and their own. The quality of these written descriptions is largely influenced by the methods used by the teacher in order to direct and encourage the pupils: restylization, recutting, the filling in of the question­naire, the preparation of the thought pattern, the reformulation of the literarv' pattern, the obser­vation of the details in behaviour, the assuming of roles, and the like. »A CILJ NAM JE VISOKO POSAJEN...« OB 70-LETNICI DR. JOŽA MAHNIČA Ob pripravljanju pričujočega članka se mi je dokaj naravno zastavilo vprašanje, kdaj sem se z našim jubilantom prvič seznanil. Spomin seže v naše študentske čase. V šolskem letu 1956/57 smo pri njem poslušali predavanja iz metodike pouka slovenščine, pod njegovim vodstvom hospitirali na šolah in se pripravljali na naše prve nastope v razredih. Vse skupaj je bilo prav prijetno in domačno, za nas, ki smo se pozneje vsaj za nekaj časa posvetili pedagoškemu delu, pa so bile praktične izkušnje, ki nam jih je posredoval profesor Mahnič, tudi nedvomno koristne. Tedaj sem poznal že dve njegovi deli: krajši prikaz Evropska moderna (1952) in poljudno študijo Oton Župančič (1955). Vsekakor pa sem spremljal še njegove številne prispevke v prvih letnikih Jezika in slovstva (od 1955/56 dalje). Tako se tudi moje srečavanje s profesorjem Mahničem že suče okoli jubilejne tretjine stoletja! Preden preidemo k podrobnejšemu razgledu po jubilantovi biografiji in bibliografiji, bi kazalo poudariti prav posebno značilnost profesorja Mahniča. V povojnem obdobju je eden zadnjih slavistov aH morda kar zadnji, ki mu je uspelo povezati dolgoletno poučevanje na srednji šoH z vidnim znanstvenim delovanjem. Joža Mahnič se je rodil 1. oktobra 1918 v Bohinjski Bistrici. Tako njegov rojstni čas (konec 1. svetovne vojne in Avstro-Ogrske, nastop SHS) kot kraj (področje, na katerem se je mudil Prešernov junak Črtomir) sta torej kar izstopajoče zaznamovana. Po osnovni šoli je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani in jo končal 1937 (leto Kocbekovega eseja Premišljevanje o Španiji v Domu in svetu in krize te revije). Na filozofski fakulteti je zatem študiral romanistiko (francoščino), primerjalno književnost in slavistiko ter diplomiral junija 1941, že v času, ko je 2. svetovna vojna potegnila v svoj vrtinec tudi naše kraje (italijanska zasedba). Od 1942 do 1945 je bil brezplačni (!) bibliotekar in asistent na oddelku za primerjalno književnost na filozofski fakulteti. Po vojni, od konca 1945, pa se začenja njegova več kot 30 let dolga pot srednješolskega profesorja na raznih in raznoštevilčnih ljubljanskih gimnazijah (do 1976). Najdlje je služboval na gimnaziji v Šubičevi ulici (po domače »šubički«). Že na začetku svojega profesorovanja (v letu Župančičeve smrti - 1949) je promoviral s tezo Problem baudelairizmov pri Župančiču. Vsa nadaljnja desetletja je ostal Župančič ustvarjalec, ki mu je Mahnič posvečal največ svoje znanstvene, uredniške, literarnomuzejske in popularizatorske pozornosti. V letih 1952-1957 je honorarno predaval na filozofski fakulteti metodiko slovenskega jezika in književnosti. V 30. letih je profesor Mahnič s svojim vehkim znanjem, široko razgledanostjo in pedagoško sposobnostjo uspešno vzgojil in izobrazil vrsto mladih generacij. Od leta 1976 do 1980 je bil ravnatelj Slovanske knjižnice v Ljubljani. Ta predvsem študijska knjižnica, ki deluje v izredno utesnjenih razmerah v Turjaškem dvorcu, je pod njegovim vodstvom pridobila malo razstavno sobo, v kateri se je zvrstilo do danes že prek 30 razstav. Profesor Mahnič je pripravil naslednje: Delo Otona Župančiča (v prostorih Mestnega muzeja), Turgenjev pri Slovencih, Josip Murn-Aleksandrov, Dragotin Kette, O življenju in delu 80-letnika profesorja Antona Slodnjaka, Prešernova pesem in njeni odmevi. Sodobna lužiškosrbska knjiga, Prešernoslovje: znanost o pesniku. Pesniki in pisatelji Tolminske (v 2 delih), Ivan Cankar in znanost o njem, Ivan Cankar v prevodih. Narodnoosvobodilni boj v slovenskem leposlovju, Alojz Gradnik. Ob navedenih velja omeniti še razstavo Valentin Vodnik in slovensko razsvetljenstvo, ki jo je Mahnič pripravil v imenu Slovanske knjižnice kot stalno razstavo v obnovljeni Vodnikovi domačiji v Šiški (1984). Leta 1980 je odšel profesor Mahnič sicer v pokoj, vendar pa še honorarno predava na Akademiji za glasbo. Pregled jubilantove bibhografije (objavljena je bila v Slavistični reviji 1988/1) narn nudi naslednje splošne podatke. V obdobju od 1948 do 1988 je izdal profesor Mahnič 5 knjig oziroma brošur, 47 razprav v revijah, knjigah in zbornikih ter 91 člankov in ocen v raznih časnikih in časopisih, uredil pa je skupno 16 knjig (dodati je treba, da drobnejše gradivo tu sploh ni všteto). Od knjig smo dve že omenili. Brošura Evropska moderna (Evropski okvir k študiju naše moderne) je izšla kot ponatis iz Novih obzorij in je bila zelo pripravno pomagalo za profesorje in dijake pri študiju književnosti. Poljudna študija Oton Župančič je želela biti »pregled, oznaka in ocena njegove umetnosti in dela«. Knjiga se odlikuje po jasnosti, preglednosti in sistematičnosti. Namenjena je bila predvsem širšemu občinstvu, zelo primerna in koristna pa spet za študente in predavatelje književnosti. Najpomembnejše Mahničevo literarnozgodovinsko delo sploh je 5. knjiga Zgodovine slovenskega slovstva s podnaslovom Obdobje moderne (1964). Delo je izšlo v okviru znanega Matičinega pregleda slovenske književnosti v 7 knjigah. Mahničevo delo je ostalo do danes najobsežnejši (419 strani) in najnatančnejši prikaz tega obdobja v slovenski literaturi. Poleg štirih glavnih avtorjev (Ketteja, Murna, Cankarja in Župančiča) predstavi avtor še vrsto njihovih bolj ali manj pomembnih sopotnikov in jih pozorno obravnava (poglavja: Učenci in dediči, Dominsvetovci, Naturahsti). Ob temeljiti znanstvenosti se v tem delu ponovno pojavljajo stalne Mahničeve značilnosti: preglednost, nazornost, jasnost in sistematičnost. Naslednje Mahničevo delo brošura Župančičeva spominska zbirka - Mestni muzej Ljubljana (1985) je spremni pojav avtorjeve literarno-muzejske dejavnosti, potem ko je 1978 že uredil razstavo o življenju in delu Otona Župančiča v njegovi rojstni hiši v Vinici, je 1985 (skupaj z arhitektom Nikom Matulom) pripravil v ljubljanskem Mestnem muzeju odlično predstavitev Župančiča ob prikazu dveh avtentičnih pesnikovih sob s celotno knjižnico in umetniškimi slikami (dragoceno imetje so vehkodušno podarili slovenskemu narodu pesnikovi otroci). Nedvomno je to najlepša literarnomuzejska zbirka na Slovenskem in bi tako zaslužila kar najširšo popularizacijo. Leta 1986 je izšla še knjižica Kultura prek prostora in časov. V njej je avtor objavil nekak kulturnoturistični vodnik po šišenski občini. Publikacija nudi temeljne informacije o številnih umetnikih in kulturnikih s tega območja, obenem pa usmerja bralce - popotnike v turizem po sledovih kulture. Delo je nadvse primerno tudi kot dobrodošel priročnik za šolske ekskurzije (opisana pot se začenja v Vodnikovi domačiji v Šiški in se konča v Sori, kjer je 10 let župnikoval pisatelj Fran Šaleški Finžgar). Največ Mahničevih razprav se ukvarja z Župančičem in sploh z našo moderno, se pravi s področjem, ki je avtorjeva ožja specialnost. Omenimo le nekatere: Murnova poezija (1956), Slog in ritem Cankarjeve proze (1957), Župančičevi prvi nastopi v javnosti (1969), Župančičevo sodelovanje pri Slovenski matici (1975), Neznani Kette iz ljubljanske Zadruge (1976), Župančičevo delo za gledališče (1981), Župančič in Verlaine (1983), Župančičevo razmerje do Aškerca (1983), Oton Župančič in Louis Adamič (1984), Župančičev esej o slovenstvu in njega odmevi (1984). Seveda se je Mahnič ukvarjal tudi z drugimi obdobji slovenske književnosti in s plejado različnih avtorjev. O tem pričajo npr. razprave: Kosmačeve novele (1959), Zgradba in slog Visoške kronike (1974), Leposlovno delo Borisa Pahorja (1974), Domača pokrajina in govorica pri Prešernu (1981), Jezik in slog Levstikove proze (1982), Dušeslovno-umetnostna razčlenitev Plebanusa Joannesa (1984), Slodnjakov zgodnji roman (1985), Janez Mencinger v krškem obdobju (1987). Ozreti se moramo še na Mahničevo uredniško delo, ki je spet v največji meri povezano z Župančičem. Potem ko je Dušan Pirjevec opustil urejanje Župančičevega Zbranega dela (izdal je 3 knjige), se je lotil nadaljevanja Mahnič. Leta 1967 je tako izšla 4. knjiga, v naslednjih 20 letih pa še 6 (do zdaj zadnja - 10. - leta 1986). Izdaja se bliža h koncu. Dopolnili jo bosta predvidoma še dve knjigi pisem (1. del pisem je bih objavljen že v 10. knjigi). Mahničevo življenjsko delo o(b) Župančiču bo s tim monumentalno zaokroženo. Poleg te bistvene izdaje, ki bo prvič v celoti predstavila opus našega velikega pesnika in mojstra slovenske besede, je Mahnič »spravil na svetlo« še več posameznih knjig Župančičeve poezije (pripravil je faksimilirano izdajo zbirke Čez plan in izdal zbirki Pesmi za Berto in Med ostrnicami - vse 1978 v Župančičevem jubilejnem letu). Med drugimi knjigami v uredništvu profesorja Mahniča omenimo vsaj še spomine Franceta Koblarja z naslovom Moj obračun (1976) (temu našemu znanemu literarnemu zgodovinarju, kritiku in esejistu je Mahnič uredil tudi spominsko sobo v Železnikih), izbor pesmi Stana Kosovela Zrcala (1981), Pregljev zbornik (1984) in zbornik Jernej Kopitar v Vukovem letu (1987). Čeprav je prišlo na konec tega pregleda, pa vendar ni zadnje po pomenu Mahničevo uredniško delo pri revijah. Vsekakor kaže posebej podčrtati jubilantovo urejevanje revije Jezik in slovstvo (prvih pet letnikov od 1955/56 do 1959/60). V letih 1970 do 1974 je bil sourednik revije Prostor in čas, od 1980 pa je član uredništva Glasnika Slovenske matice. Mahničevo dolgoletno pedagoško in znanstveno, publicistično in organizacijsko delo v slovenski kulturi in za slovensko kulturo kaže pospremiti ob njegovem jubileju z odkritim spoštovanjem. Temu našemu osebno tako prijaznemu in prijetnemu, strpnemu in dobrohotnemu, v svojih nastopih in odnosih vsestransko omikanemu sodobniku želimo, da bo še naprej plodno in uspešno meril »daljo in nebeško stran«. Andrijan Lah LJubljana BOHINJSKI GOVOR Bohinjski govor je del severozahodnega gorenjskega narečja. Lahko rečemo tudi bohinjski govori, ker ima vsaka vas svoj glas, pa čeprav gre med nekaterimi sosednji­mi vasmi le za malenkostne razlike. Večje razlike so med govori Zgornje in Spodnje Bohinjske doline. Vasi si podajajo roke, kot bi rekel Janez Mencinger, tako da zaokro­žijo obe Bohinjski dolini. V Zgornji dolini si od Stare Fužine sledijo: Studor, Srednja vas, Češnjica, Jereka, Podjelje, Koprivnik in Gorjuše. Po Spodnji ali Bukovski dolini pa z Ribčevega Laza krenemo od Bohinjskega jezera na Polje, Laški Rovt, Žlan, na Kamnje, Savico, Brod in na Bohinjsko Bistrico, odkoder se povzpnemo na Ravne in Nemški Rovt. Pod bregovi Šavnice se stiskajo Bitnje, od tam nas vodi pot do Lepenc in Loga ter Nomenja. Tudi Ukane, nekdanja studorska nižinska planina, se je razvil v naselje s 36 prebivalci. Studorci so si zgradili nove hiše na seliščih starih planšarskih stanov, več kot polovica pa je delavcev Alpetoura, ki so zaposleni v bližnjem hotelu Zlatorog in v drugih turističnih objektih. V vseh dvaindvajsetih bohinjskih naseljih je 5040 prebivalcev, od teh največ v Bohinjski Bistrici (1831), ki predstavlja upravno, gospodarsko in kulturno središče Bohinja in dobiva že podobo mesta s svojimi industrijskimi obrati, novimi stanovanjskimi bloki, kulturnimi in drugimi ustanovami. Marsikakšen nepoznavalec si po svoje razlaga to našo bohinjsko deželico, obdano z visokimi gorami, češ kako je morala biti šele v preteklosti odrezana od sveta. Pa vendarle je že v železni dobi postala kulturna pokrajina s skoraj vsemi naselji, ki jih poznamo danes. Arheološke izkopanine in mnogi stari izrazi iz planšarstva in vsakdanjega življenja, mnoga krajevna, gorska, vodna, ledinska, hišna imena in priimki pričajo o stiku s staroselci ter o živahni povezavi s Posočjem in Furlanijo. Poti preko prelazov so bile dobro prehodne, posebno čez Bačo. To potrjujejo tudi pripovedke, ki jih je ljudsko izročilo stkalo v duhovni in trgovski povezavi s Tolminsko, saj so celo mrliče iz Spodnje dohne pokopavah na Primorskem. Odtod tiidi tragikomična zbadljivka o bohinjskih hruškah, ki so jih s skrinjo vred pokopali na Primorskem namesto starega bohinjskega očaka, ki je na podstrehi v enaki skrinji čakal na konec hude zime, da bi ga lahko odnesli k pogrebu na primorsko stran. Vokalizem Bohinjski vokalizem je monoftongičen. Ločimo dolge in kratke naglašene samo­glasnike. Za dolge samoglasnike je značilno tonemsko naglaševanje, torej ločimo rastočo in padajočo intonacijo. Primeri: fi:ga, u Boxi:n'o; sve:ča, zbe:wa; kore:n'e, table:ta; jo:pa, šo:štar; gr6:zna (čedna, zala), gr6:zna; ja:ga; Tragwa:u; ku:ra, bu:kh; Tudi zlogotvorni r ima lahko rastoč ali padajoč naglas: tir:n'e, panst. Prebrano na slavističnem zborovanju v Bohinjski Bistrici 1. okt. 1987. Dolgi samoglasniki, razen širokega e: in o:, se pojavljajo v vseh zlogih: i: - xi:tro, pi:sk-ar, Savi:ca, zagowari:ta, xodi:č, tri:; e: - sve:ča, vé:t'3r, nasre:ča, zače:wa, wore:š, dašče:; o: - zbó:ta, ko:rba, nagó:we, taspo:dnI9, nogo:, sno:; a: - za:kar, ja:stref, kora:zan, p»ra:tarc, naza:i, gorja:; u: - zjd:tra, wu:kn'a, nabru:sou, racu:nou, damu:, zadru:ga. Tudi zlogotvorni r se pojavlja v vseh zlogih razen v izglasju: t»r:dan, wottar:gou. Široka e: in o: se govorita večinoma v predzadnjih zlogih (ró:sa, kó:sa;), drugje sta analogična. Z dolgimi u:, o: in o: se v Zgornji doHni včasih ni začela nobena beseda, ker se je pred njimi razvil protetični w: wu:rca, wu:ra, wó:kno, wo:xar3n, wó:na. Protetični w izginja, posebno v pogosto rabljenih besedah (u:rca, u:ra, ó:kno) ali pa se uporablja alterna-tivno. Na Bohinjski Bistrici in Ravnah protetičnega w ne izgovarjajo (u:lca, o:xct, ostu:danca, ó:rx, ó:uca). V drugih vaseh v Spodnji dolini ga ponekod izgovarjajo, drugod spet ne. Na Brodu rečejo: ó:kno, u:lca, o:xcat, ostti:d'anca; toda: wó:sranca. Na Poljah, Nemškem Rovtu, Bitnjah in Nomenju posebno starejši ljudje večinoma izgovarjajo protetični w: wo:xct, wó:uca, wó:kno, woré:x3. V govorici Zgornje doline najdemo tudi protetični j pred samoglasniki 1,3 , e in a: ji:gouc, ji:šem, ji:spa, ji:barja:k, J9ma:m, jag'wa, Je:ma, Je:rlax, ja:pno. Prav tako najdemo v nekaterih besedah tudi protetični g: gu:na, gostu:danca. V Cešnjici, pod Studorom in pri Stari Fužini pa se ozka e: in o: še ožje izgovarjata: mé:twa, uré:me, že:na (Cešnjica), gre:š, Tó:sc, wó:xt3c (St. F., Studor). Jezikoslovci trdi-jo, da gre tu za vpliv tolminskega govora. Tako ozka glasova slišimo samo še iz ust starejših ljudi. Kratki naglašeni samoglasniki (e,a, a, o, u) se pojavljajo samo v zadnjih zlogih: z'dei, a'dan, 'tak, d'no, k'rax. Kratki naglašeni a se v zadnjem zlogu pred istozložnim j spremeni v e: 'dei, zad'gei^, pra'dei, op'cei, zmas'kei, k'rei. Kratki naglašeni i se pred istozložnim 1 v končnem zlogu spremeni v o: sk'rou, u'mou, par'boy. Prav tako se spremeni kratko naglašeni e (iz nekdanjega é) pred istozložnim 1 v končnem besednem zlogu: sa'dou, z'rou. Tudi kratko naglašeni u se v končnem odprtem zlogu spremeni v o: p'so. Kratko naglašeni i, u in zlogotvorni 1 se v zadnjem ah edinem zlogu reducirajo v polglasnik: 'nat, 'sat, 'maš; 'kap, k'rax; 'dax, 'pax. S polglasnikom se lahko začenja beseda, če mu sledijo r, 1 ali n in je naslednji zlog naglašen: arže:n, -ITJO.U; als'jak, 9Ipo., 8lpe:n'e;3rjka:, anma:u,'ai3'kol. Nenaglašeni samoglasniki so v prednaglasnem položaju večinoma reducirani: b3se:da, navé:sta (tudi nové:sta -Srednja vas, Cešnjica, Jereka, Studor, St. Fužina), lase:n (tudi alse:n - Cešnjica, Jereka). Nenaglašeni e v prednaglasnem zlogu onemi; čwo, sno:. Prednaglasni i in u se reducirata v polglasnik (zoul'ern'e, zgabl'ein) ali pa onemita (žviiš, xti:, s'xö:). Kratki zlogotvorni \ onemi: m'zem (na Bohinjski Bistrici pa: mö:uzem). 0 postane zožen in napet: kobi:wa, kopri:wa, powe:dou, woköila. Akanje je v prednaglasnih zlogih sporadično: damü:, gowari:m, mati:ka, snaže:ta. Na Bohinjski Bistrici in Ravnah tudi v teh primerih ne akajo. Za nenaglašene samoglasnike v ponaglasnem položaju je značilno, da se izgovarjajo nenapeto, da so se spremenili, reducirali ali onemeli. V položaju pred istozložnim j se a spremeni v e: de:vei. Za palatalnim n' v zaprtem zlogu se i spremeni v e: xbä:n cn'ek, le:šn'ek, gwä:utn'ek, Kopri:un'ek. Pred istozložnim 1 se kratki samoglasniki i, e in a spremenijo v o: kii:pou, tar'pou, ple:zou. 1 je v ponaglasnem položaju oslabel v polglasnik (xö:d3t, prö:s'at, na snaže:t9x, par vrä:tax) ali pa je onemel: nö:st, prö:st (Češnjica, Jereka: na snaže:tx, par vrä:tx). Tudi u in e sta se v takem položaju reducirala ali onemela (tre:b9x - Srednja vas Studor, Stara Fužina; tre:px - Češnjica, Jereka, Koprivnik, Spodnja dolina). Polglasnik je po naglasu onemel (žW9:tc, xwä:pc), pod Studorom in pri Stari Fužini pa je ostal (Ž8W9:dac, xwä:bac). V bohinjskem govoru končni nepoudarjeni i ne onemi, ampak se reducira v polglasnik: nö:tra, wokö:l3, tü:da, S9de:ta, mä:t3, s ko:n'a, da:ta, seda. V Srednji vasi pa izgovarjamo tudi analogično: pi:ja (velelnik pij). Vendar upora­bljamo tudi oblike; okö:l, 'tut, mä:t, odvisno od govornega tempa in stavčnega poudar­ka. Na Bohinjski Bistrici in Ravnah je končni nepoudarjeni i onemel. Pogosto je tudi končno naglaševanje samoglasnika v besedah: wora'n'e, zga'n'e, dobar'ga, pa'se, umar'je; wo'da pa pravijo samo na Koprivniku, Gorjušah, na Nemškem Rovtu in na Nomenju. Konzonantizem Za samoglasnikom in pred zobnimi priporniki izgovarjamo j: brä:izda, wii:izda, gö:izd. Za etimološkim v pred e in i v Zgornji dohni izgovarjamo analogični 1: na gwä:la, gwale:, u ce:rkla, pwä:le, na rokä:l'Sx, stä:tle. Izgublja se tudi soglasnik t oziroma dvoustnični w pred u (upi:na, uši:na, užni:uc, Uci:ja) in pred samoglasnikom o (kobä:sa, kobii:k, kou cač, koftä:t'3, kap, 'kop, pö:t). Spodnjedohnski govori uporabljajo enkrat klobü:k, drugič kobii:k, na Boh. Bistrici in Ravnah pa dosledno izgovarjajo soglasnik 1 (klobii:k). Na splošno pa se v Bohinju izpušča soglasnik č v sklopu šč (go:ša, ka:ša, dvori:še, le:šerba, mali:še). V je v položaju med o ali a in i prešel v j v ponaglasnem zlogu: kii:koica, kü:rjoica, boböiica, gwä:stoica, prä:uroica, Gri:ntoka, zarjä:ica. V bohinjskem govoru je v mnogih besedah še živa prva praslovanska palatalizacija: pred i in e (e) se k in g omehčata v c in z (u mö:c, na rö:c, par jä:pcax, par kobü:cax, po dlá:c). Včasih so rekli, da so pripeljali samotežnik sena po dlá:c ali po dwá:c, kjer švapajo. To se pravi, da so sani zvrnili na bok in jih vlekli po senu, po dlaki, kjer je bilo ledeno. Ta palatalizacija se je ohranila v ledinskih imenih tudi tam, kjer je sicer že zamrla. Bistričani pravijo, da so bili U tó:cx (V otokih). Zaselku Log rečemo Bohinjci Ló:ze, prav tako starejši ljudje rečejo na Vozé:x (na Vojah). Razen Bohinjske Bistrice in Raven v Spodnji dolini govorijo alternativno: na ró:c, na ró:k; prav tako na Bitnjah in na Nomenju. Gorjušci in Koprivnikarji pravijo na Gore:rec, na Kopri:un'ec. V Zgornji dolini je še dosti ledinskih imen: u Wó:ca(v Loki), na Mwá:c3 (na Mlaki), u Potó:c3x (v Potokih). Zelo živa pa je sekundarna gorenjska narečna palatalizacija, kjer se mehkonebniki k, g, h pred e in i omehčajo v č, j in š. V Zgornji dolini je dosledno izpeljana, razen na Koprivniku in Gorjušah, kjer rečejo že; ta'k«, ta'ke. Sicer pa govorimo: tace, xru:šče, Š3ro:če, či:xat'3, rocé:, šči:ra, če:ud3r, ni:ščga, wotro:če, p'redwa:nšča, slašca, svan'š'ča, vi:nča; dó:je, noje:, ža:je, drii:ja, u zadrú:J9, u trú:ja, trá:je; mu:še, pse:, wore:Š3, maše:r. Spodnja dolina v nekaterih primerih še mehča, v drugih pa ne. Na Nemškem Rovtu takole govorijo: šči:ra, če:tna, otro:če ah otró:ke, pač pa: xru:ške, woré:xa, pxe:, roke:, š«ro:ke, m'3xú:r. Raba niha brez pravila glede na okus posameznika, na katerega vplivajo šola, radio in televizija ter raba pogovornega jezika v službi. Na Bitnjah takole govorijo: roče: in roke:, pše: - pxé:, ta'ke - ta'ce, noje: - noge:, toda samo: či:sou, če:ud«r. Bohinjska Bistrica pa drugotno mehčanje pozna samo še v kakem ledinskem imenu: V oto:če (V otoke). Ljudski spomin sije s takole besedno igro zabeležil ta jezikovni pojav: U če:udro par če:tna pa šči:ra l-sži. In še: A ste vi:dla barš'če d9kli:če, k so imé:l na be:rtšax ta'ce vall:če rde:če pi:če? Švapanje, ki je splošnogorenjski pojav, v Bohinju ni dosledno izpeljano. Cešnjica, Jereka, Podjelje in Koprivnik povsod švapajo; na Gorjušah, Lepencah, v Logu in na Nomenju izgovarjajo že akernativno: mé:twa - mé:tla, lá:s - wá:s, s'wa - s'la, zwató: -zlato.: V Spodnji dolini raba zelo niha. Brod: zbe:la, pá:sla, mlá:ka, predlá:nsk; dé:wat, kobí:wa. V Srednji vasi, pod Studorom in pri Stari Fužini je švapanje pozicijsko omejeno. Dosledno ne švapamo za zobnimi soglasniki: mé:tla, pá:dla, sé:dla, slá:ma, zlato:, z'lo (zelo), slano:, s'la, toda: sadé:wa, dé:wowa, mwá:t, pwá:za, mwá:ka, wó:wa, pwá:tno. Bohinjska Bistrica in Ravne pa sploh ne poznajo švapanja. Jezikoslovci menijo, da gre za vpliv Tolmincev, ki so se v preteklosti doseljevah v Bohinj in tu iskali zaposlitve. V Zgornji dolini očitajo sovaščanu, ki hoče z domačini govoriti na 1, da se spakuje. Takole ga označijo: Ja bi:u tkii:i de:leč po sve:to, da^ krá:la ló:do pí:la. Tudi bistriško govorico so čutili za bolj gosposko in so jo zabeležili v ustnem izročilu: Bi:starška ča:kala se i poká:kala. Biistarška séikula šti:r déla delala : cúirala, kéikala, tré:ske pobíirala, pú:tke vmes klí:cala. Seveda jim Bistričani niso ostali dolžni. Takole so zarobili: Na:ša kobi:wa ni 'nač pi:wa, ja le má'u požwampa:wa, pó:tle i pa š'wa. Posebnost bohinjskega govora sta tudi palatalna 1' in n', ki sta v ostahh gorenjskih govorih otrdela v 1 in n. V Zgornji dolini ta dva glasova izrazito palatahziramo, včasih analogno tudi tam, kjer ju ne bi smeli (Zád'e, wiiil'ca). Primeri: pótl'e, n'íiwa, z'aul'éin'e, parallel'c, 'kon', fá:n', sn'é:, wogn'éin, tann'e, topl'ém. Bohinjska Bistrica, Ravne, Nemški Rovt in Brod mehkih n' in 1' nimajo, na Poljah ju ponekod zelo oslabljeno izgovarjajo. Starejši možakar mi je sam razložil: »Mi d'ga ja na gowaré:mo tkú:j. razló:cno 'kokar u Zgó:rna doií:n; ja bal 'tok pom'acká:n, pojé:den.« Prav tako je tudi na Bitnjah in na Nomenju: n'í:wa, garmó:re; 'fan, 'kon. V Zgornji dolini se tudi mehkonebnik g palatalizira v položaju za n: šte:n'e, cá:itn'e, uwó:rná, powó:rná . Kot drugje na Gorenjskem je tudi v Bohinju prešel b pred pavzo v f: zo:f, bó:f, pó:f, bá:f, ža:f, golo:f, já:stref. Tudi pred c je b prešel v f: grá:fc, že:fc. P pred k prav tako preide v f: te:fka. V Spodnji dolini ta raba peša, v Zgornji pa je še živa, le Studorci in Fužinarji pred c izgovarjajo b, ker polglasnik v ponaglasnem zlogu ni onemel (že:bac, vrá:b3c). Drugod pa je d po onemitvi ponaglasnega polglasnika prešel v s: grá:sc, dé:sc, gó:sc, mvk'á:sc (mladec velja samo za prašiča). Tudi v bohinjskem govoru se srednji spol maskulinizira, vendar je poleg oblik za moški spol posebno Zgornja dolina še ohranila končnico o pri samostalnikih srednjega spola: wó:kno, ši:wo, lé:to (Boh. Bistrica pa: ó:kan, ši:l, lé:t). Toda v zvezi s pridevnikom vidimo, da gre za maskulinizacijo: wó:kno vé:lak, lé:t ja daže:van, če:wo i u'sok. V množini pa so samostalniki srednjega spola po občutku postali ženski: vali:če wó:kna, d»bé:le já:ica, šaro:če vrá:ta. Prav tako v Zgornji dolini pogosteje ohranjamo končnico a za samostalnike moškega spola v množini: dó:je roká:wa, n'ggou sano:wa, arde:č trako:wa, vranó:wa, potó:wa, xlé:wa. Zanimivo je, da imajo nekatere vasi v določenih besedah metatezo. Tako na primer v Bohinjski Bistrici in na Ravnah govorijo ogni:še, na Gorjušah wogni:še, po drugih vaseh Zgornje in Spodnje doline pa zamenjujejo zlog: goni:še. Robidam v Srednji vasi pravimo robi:de in bori:de, pod Studorom pa onemi še prednaglasni o: *bri:de; Polje in Brod pravita ború:dne, drugi govorijo robi:de. Izraz sokrvica se redko shši. Tako rečemo tudi zelo umazani vodi. V Srednji"vasi pravimo so:kroka, Cešnjani in Jerekarji pa sró:koica. Vse bohinjske vasi pa imajo metatezo v besedah toporišče: po'tor, potori:še, in prav tako je perutnica refetni:ca. Pri temle brskanju med bohinjskimi govori sem ugotovila, da med govori nekaterih bližnjih vasi skoraj ni razlik. To velja predvsem za govora Cešnjice in Jereke. Morda Cešnjani nekoliko bolj trdo zategujejo samoglasnike in še pogosteje kot Jerekarji uporabljajo značilne oblike prislovov brez j: z'da ali celo da (zdaj), sa (sem), sa (saj); sicer tudi druge zgornjedolinske vasi izgovarjajo nekatere druge prislove brez j: tii:ka, zat'ra ali zjú:tra. Stari Cešnjani so poznali še takole vokalno redukcijo: s'1-ašš (slišiš), 'vatš (vidiš). Starejši Cešnjani pa pomnijo še živo izgovorjavo medzobnega pripornika JA namesto končnega d v besedah: gir.-ú<, só:t9', B'h^, támji, mwá^ft, pré:i}>, grá:i3, 'raiA, st9r:iJ>, w6:grai?i, za:i9i, zi:i^. Ta glas je podoben angleškemu nezvenečemu th. Za obe vasi je tudi značilno, da izgovarjajo široki o v besedah: p6:š, w6:k, sicer se je dolgo naglašeni praslovanski 1 v bohinjskem govoru v teh besedah razvil v ozki o: -wp:k, po:š, wo:na (Spodnja dolina, St. Fužina in Studor pa: w6:una; Spodnja dolina še: p6:uš, toda: w6:k). Prav tako Studor in Stara Fužina govorita skoraj enako, le da polglasnike v ponaglasnem zlogu med b in c ter d in c v Stari Fužini bolj dosledno izgovarjajo: xwa:b3c, Ž3wo:d'SC. Studorci pa govorijo oboje: Ž9w6:tc, xwa:pc in Ž9w6:dac, xwa:bac. Seveda govorico obeh vasi prepoznaš še po značilnih besedah: b3ca:t9, ja:b3k itd. Vse druge vasi v Bohinju govorijo drugače: xwa:pc, xla:pc, ja:pko, ja:pk, pca:t3, bancat. Kot sem že omenjala, se prebivalci različnih naselij zbadajo med seboj. Izpostavljeni so posebno tisti, ki v manjšini drugače izgovarjajo določene besede ali pa uporabljajo drugačne izraze. Hitro ti bodo povedali, kje še naglašajo na primer samostalnik voda na končnem zlogu (wo'da). Omenila sem že, da je to na Gorjušah, na Nemškem Rovtu, na Bitnjah in na Nomenju. Zelo osamljena sta tudi gorjuški in koprivniški krompe:r ter gorjuška kolowa:ra (koleraba). Gorjušci pravijo tudi: sam bi:wa (sem bila), gotovo gre za analogijo po moškem spolu: sam bi:u - s-jm bi:wa. Odtod tudi anekdota o Gorjušcu, ki je pripovedoval nekomu: »Na:ša i bi:wa d6:l na Bi:starc.« Tisti pa mu je odvrnil: »To i bwa pa podarti:ja.« Ce je biva (bila) po Bistrici, je vse stolkla, podrla. Edino Gorjušci in Koprivnikarji pravijo ma:ška (mačka), pipcu pa rečejo po:pn'ek, drugje v Bohinju je dre:g«rc, dre:garč (Zgornja dolina), pi:pc ali pi:pč. Zanimive in lepe so nekatere slovenske besede, ki izginjajo. Na primer: stari Bohinjci so steklenici rekli skle:nca in ne fla:ša kot sedaj. Te besede nihče več ne uporablja, le starejši ljudje vedo povedati, da jo je ta ali oni še rabil. Tudi samostalnik gwa:stoica, xwa:stoica ali gla:stouca za lastovko, znan po vsem Bohinju, se le še v šaU povrne v bohinjski spomin. Ta izraz so uporabljali tudi tesarji za poimenovanje dela strehe pod slemenom, Morda zato, ker pod streho gnezdijo lastovke? Redkokdaj slišimo besedo d«šče: za skodle, raje jih poimenujemo z nemško popačenko ši:nkarna (iz nem. die Schindel: skodla, deščica). Malokdo bo še vedel povedati, da so stari ljudje rumenici (zlatenica, gr. hepatitis) rekli le:šerba, kar pomeni tudi preprosto svetilko na loj, ki sveti z značilno rumeno svetlobo. Zato najbrž tudi ta analogija za poimenovanje bolezni. V živi rabi pa sta se ohranila izraza wo:sranca, o:sranca za gosenico na zelju in pa wostu:danca, gostti:danca ali ostu:danca za deževnika. Lep je tudi slovenski izraz podvo:s za os pri vozu. Nemška popačenka a:ksa je prišla v Bohinj šele po prvi svetovni vojni. Osi, ki povezujejo prvi in zadnji del voza s kolesi, se imenujejo jagle:. Jag'wa pomeni iglo, saj so tudi bucikam in varnostnim sponkam, današnjim kn6:fl'am, rekli jagli:ce. Jag'wa je tudi stanjšan del sklepane kose, ki mora v nekakšnih opilkih (iglicah) odpasti. Tudi samostalnikov sko'lač (sokolič), ja:mč (majhna jama) in ja:gotce (jagode) ne občutimo kot pomanjševalnice. Beseda jagoda se nam zdi v Zgornji dolini, razen Gorjušcem, celo gosposka. Gorjušci kako besedo izgovarjajo že tako kot Blejci, saj so bili vedno povezani z njimi. Starožitni in nepojasnjeni so mnogi sirarski izrazi. T'3r'n'ač je priprava za mešanje sira, c'gan pa vratilo za obešanje kotla. Etimološka analiza kaže, da gre gotovo za romansko izposojenko. V retoromanščini šigori pomeni verigo za kotel. Zanimiv je tudi izraz no:šk za rezanega ovna. France Bezlaj meni, da najbrž izvira iz lat. agnus (jagnje). V bohinjskem govoru je, kakor tudi drugod na Gorenjskem, mnogo nemških popačenk, le da so pri nas podrejene našim glasovnim zakonitostim. Izbrala sem nekaj takih, ki jih drugod manj uporabljajo. Cvirzl'a je smreka z dvema vrhovoma, v nemščini pomeni Zwiesel rogovilo. Na cviizl'a bi:t9, pomeni biti razdvojen. Na fardöixto sade:t (sedeti na sumu), biti priprt zaradi sumljivega dejanja. Tüixta: nevihta; v Spodnji dolini pa pravijo flü:xta. Tako poimenujejo tudi zaletavega človeka. Beseda mogoče izvira iz nem. die Flucht (pobeg). Rimčoša: visoki čevlji na riinčce, torej se zavežejo tako, da skozi luknjice napeljemo vezalke. Čirvežsn aU če:vežsn: žica, iz nem. Zieheisen: luknjičava jeklena plošča, skozi katero so vlekli železo. Ta izraz se sliši samo še v ljudski primeri: 'Maš trde: wase: kat če:vežan. Kle:baran: trd, neroden, onemogel; največkrat zaradi starosti. V ^ezlajevem etimološkem slovarju: iz bav.: slab, brez moči. 'Cax ne rečemo samo vlaku (iz nem. der Zug: vlak, poteza, značilna lastnost), pač pa z besedo označimo tudi človeško lastnost, na primer: ja na ta 'cax k-at n'agou wo:ča. Ima take lastnosti kot njegov oče. U tri: cü:je mo zvvoni:, pomeni, da mrhču zvoni trikrat po vrsti (Züge läuten). Kmä:u bo kö:nc z n'i:m, ž« le u cü:go laži:. Kmalu bo konec z njim, že nepremično leži v agoniji; umira (in den letzten Zügen liegen). Marsikdo si predstavlja, da imajo na Nemškem Rovtu najbrž več nemških popačenk kot po drugih bohinjskih vaseh. V tem se prav nič ne ločijo od drugih naselij. Zanimivo je, da celo zajtrku, ki mu po vsem Bohinju rečemo fru:štk ali fru:štak, pravijo kosi:wo. Po drugih vaseh je raba tega izraza že skoraj povsem opešala. Zanimivejše so italijanske in furlanske popačenke, ki so manj značilne za ostalo gorenjsko narečje. Tudi drugje sem slišala kletvico ah psovko be:štja (it. bestia: žival, surovež), ki pa jo v Bohinju pogosteje uporabljamo za neubogljivo žival in »napačnega« človeka. Včasih je bilo v ekspresivni rabi za nagajivega majhnega otroka: ti b-ast'jac ti namä:rna, kar pomanjševalno zveni, in tudi: ti baštJ9:n ti, kar ima povečevalni prizvok. Prav tako je v ekspresivni rabi izraz mu:š : ti mu:š ti nawü:mna. Ali celo analogno: mü'sal' nawü:mna. Dr. Bezlaj v etimološkem slovarju razlaga, da gre za furlansko izposojenko muss, kar pomeni osel. Pridevniško obliko mu:šast uporabljamo tudi za zmedenega, pozabljivega in izgubljenega človeka. Za starega človeka ne rečemo, da ima sklerozo, ampak daje postal mušast: ta i pa ža kei ta'ka mu:šasta rä;towa. Mü:ska : togota, jeza, trma. Mü:ska ga i zagrabi:wa. Beseda prihaja iz it. mosca (muha). La mosca salta a colui: jeza ga popade. Gä:mba (it. noga), slabšalno : rečejo vehkemu, nerodnemu konju in velikemu, odraščajočemu dekletu, ki ima dolge noge. Ja ža ce:wa gä:mba. Podobno: ja za cé:wa do:rna (Zgornja dolina). V Spodnji dolini pa: ja za cé:wa (cela) do:nda. Donda pomeni lutko ali veliko debelo dekle. Dr. Bezlaj razlaga, daje izraz ver-jetno ekspresivna tvorba, a da ni potrebno misliti na romanski izvor (sbh. dunda: de-beluh, debela ženska; mak. dunda: debela ženska; ukr. dunda: debeluh). Vi:nti o:to (it. ventiotto: osemindvajset) uporabljamo ekspresivno: T bam že pokä:zou vi:nti o:to! (Ti bom že pokazal, ti bom že dal vetra!) Nekateri govorijo tudi: T bam že da:u vi:nto o:to! Najbrž je analogično z nemško popačenko vi:nta (Gewinde), ker gotovo ne poznajo pomena besede in morda razumejo takole: Te bom že privil! Tudi sicer radi uporablja­mo števnike v prenesenem pomenu: Ta ma use: na sta:randve:isat. Pomeni, da ima vse narobe, vse razmetano. Gu:sta (it. gusto): okus. Ka:kšno gu:sto 'maš, da se t to zdi:? Gra:mpa (it. rappa: skorja, guba) je nagrbančena skorja na starem, kislem mleku. 'Dga mlé:ka nam piu, k ja žagra:mpa gó:r3. 'Wast: s kamni obložena in utrjena pot. V etimološkem slovarju najdemo, da beseda izhaja iz ben. lasta, ta pa iz it. lastra, kar pomeni kamnita plošča. Seveda rečemo tudi wa:šta ali la:išta (iz nem. Leiste) in pomeni : lata, polica. V Bohinju zelo malo uporabljamo izraze za sorodstvo. Poleg očeta in matere, sina in hčere se sliši še za zeta, toda snaha je tamwa:da, žena je wó:na ali na:ša, prav tako je mož 'naš ali 'won, 'naš ä:ta ah pa povedo kar po imenu. V pogovoru s tujci pa že rečejo mó:i rho:š, mó:ja že:na, toda nikoli moj vnuk, svak ah snaha. Pač pa takole: 'wod mó:iga si:na si:n, 'wod mó:je že:ne sé:stra, 'wod že:nne sé:stre moža: b'rat (svakinjin svak). Le redki posamezniki v Bohinjski Bistrici so uporabljali nemško popačenko šwo:gar, šwo:gra za svaka in svakinjo. Tudi vikanje staršev se je le pri kakšni hiši ohranilo. Nasprotno pa mladi, ki mislijo, da vstopajo v svet odraslih, kmalu začnejo tikati precej starejše in celo stare ljudi, da s tem potrjujejo svojo emancipacijo. Ohranila pa se je navada, da ženske govorijo na moškega: sam bi:u, sam 'šou, namesto: sem bila, sem šla. Pravijo, da govorijo na fanta, na poba ali na moškega. Zato so ohranjena tudi ženska imena: Fra:nčk, Mi:nčk, Joxa:nč, A:nčk, Ai3ge:rč, Re:sk itd., ki imajo včasih ljubkovalen, včasih pa tudi slabšalen pomen. Na fanta govorijo predvsem v Zgornji dolini ženske vseh starosti, seveda nekatere tudi ne. Pred tujim človekom skušajo govoriti na žensko, a se kmalu zmotijo, kot pravijo, da jim spet uide na moškega. Na Bohinjski Bistrici pa včasih niso tako govorile, sedaj pa se je to pojavilo kot nova moda med najstnicami, kar bi lahko imeli za poseben slengovski pojav. Izražal naj bi večjo domačnost med vrstniki - sogovorniki in vzbujal neko svetovljansko pozornost pri drugih ljudeh. Ce kako žensko, s katero nisi posebno domač, ogovoriš na fanta, je nespoštljivo in celo žaljivo. Skušala sem vam predstaviti nekaj značilnosti bohinjskega govora, vendar se resnično bogastvo glasov in besed kaže šele v živem govoru zunaj shem. Minka Cvetek Ljubljana RAZSEŽNA RAZISKAVA ONAŠI GOSPE LEPI VIDI (Jože Pogačnik: Slovenska Lepa Vida ali hoja za rožo čudotvorno: Motiv Lepe Vide v slovenski književnosti, Ljubljana, Cankarjeva založba 1988, 318 str.) Po knjigi Ivana Grafenauerja (Lepa Vida: Študija o izvoru, razvoju in razkroju narodne balade o lepi Vidi, Ljubljana 1943) je Pogačnikovo delo spet večji znanstveni prispevek k sklopu vprašanj o prvi dami slovenske književnosti: Lepi Vidi. Medtem ko se je Grafenauer ukvarjal z Lepo Vido s folklornega vidika, torej v okviru ljudskega slovstva, pa gre pri Pogačniku za tematološko literarnozgodovinsko razpravo, za analizo in interpretacijo lepovidinske tematike v naši umetni književnosti v razvojnem loku od Prešerna (1832) do Goljevščkove (1987). Pogačnikovo posvečanje Lepi Vidi traja že precej dolgo, saj sega do njegove diplomske naloge pred tridesetimi leti. Pomembnost Lepe Vide ne le kot književne teme, ampak tudi kot enega od slovenskih nadčasovnih mitov je očitna. Tako je pravzaprav razumljivo, da podrobnejše obravnave lepovidinske teme ne morejo ostati zgolj na strokovnem področju literarne zgodovine, marveč se dotikajo tudi nacionalnopolitičnih, nacionalnokarakteroloških, psiholoških, socioloških in podobnih vprašanj. V uvodu Pogačnik našteje 43 obdelav lepovidinskega motiva od Prešerna do danes. Prav gotovo to niso vse obdelave tega motiva (o eni, namerno ali nenamerno izpuščeni, bom spregovoril pozneje) v obravnavanem času. O kaki Pogačnikovi uvrstitvi posameznega literarnega dela med lepovidinske tekste pa je mogoče vsaj dvomiti (npr. Prežihov Voranc: Ljubezen na odoru). Razpon omenjenih 43 del je nadvse širok tako v okviru književnih rodov (lirika, epika, dramatika) kot seveda s stališča estetskega vrednotenja. Zaradi kompletnosti je gotovo prav, da so obdelani tudi estetsko neustrezni izdelki (npr. D. Sanda: Lepa Vida). V liriki je mogoča uporaba Lepe Vide zgolj kot določene razpoloženjske podobe, pesnik pa poznavanje zgodbe pač predpostavlja (za tujega bralca je pri taki pesmi potreben komentar, npr. E. Kocbek: Zamorska). V pripovedni prozi ali drami je zgodba razvidna že sama po sebi, primerjave z »originalom« pa ostajajo po volji na razpolago. Povedati še kaže, kaj je sploh »original« Lepe Vide. Najustreznejša razlaga za to - glede na linijo tekstov - je, da prevzamemo za original Prešernovo obdelavo ljudske balade iz leta 1832 in da postavimo ob stran dve varianti: 1. in 3. po Grafenauerju. Prva verzija je samomorilska: Lepa Vida na poti v tujino skoči v morje in utone, tretja verzija pa spravi Vido iz tujine spet v domači kraj. Odločilna zgodba je torej 2. po Grafenauerju: izseljensko-zdomska. Vida odide iz domovine in se ne vrne več. Krajevni vidik (domovina - tujina) je povezan s kakovostjo življenja (skromno življenje doma -bogato, celo dvorsko, življenje v tujini). Na osebni strani najbolj izstopa odnos med družinsko vezanostjo (Vida kot žena, mati in hči) in družinsko nevezanostjo (Vida na tujem kot služabnica na dvoru, sicer z »višjim standardom« a z drugačno, novo vezanostjo). Vidino nihanje rned dolžnostjo in svobodo (prim. kamelo in leva v Nietzschejevem Tako je govoril Zaratustral) pa je že pri Prešernu združeno v eno občutje: nezadovoljnost z bivanjem tako doma kot v tujini. Iz te točke izhaja (večno) hrepenenje Cankarjeve Lepe Vide. Sele iz druge pomembne Lepe Vide, Jurčičevega romana - 1877, izhaja erotična variacija teme. pri Prešernu je namreč erotični odnos med Vido in zamorcem še zakrit, zamorec nastopa tu predvsem kot propagandisi »boljšega življenja« za morjem. Jurčičev roman shka običajni zakonsko-ljubezenski trikotnik: žena med (starejšim) možem in (mlajšim) ljubimcem. S tovrstno temo se uvršča ob rob najbolj znanim realističnim romanom (npr. G. Flaubert: Gospa Bovary, L. N. Tolstoj: Ana karenina). Ce pa bi širili lepovidinsko tematiko v tej smeri, bi lahko vsekakor število naslovov močno povečali (v to skupino sodi že omenjena Prežihova novela Ljubezen na odoru; ponovno pa velja pomisliti, kaj lepovidinskega je v naturalni, povsem na »tukaj« pripeti Radmanci). Zaradi prostorske omejenosti tega poročila se ne moremo ustavljati ob vseh obravnavanih Lepih Vidah. Morda bi dodal le še to, daje v naši prozi po 1945 erotična zveza med Vido (= Slovenko) in zamorcem (= črncem, Afričanom) že eksplicitno upodobljena (A. Ingolič, M. Novak). Sicer pa sta iz najnovejšega časa zanimivi predvsem dve lepovidinski drami: Šeligova mitska variacija Lepe Vide in drama A. Goljevščkove Otrok, družina, družba ali lepa Vida 1987 s pripetostjo lepovidinstva na sodobno družino. Ne vem, zakaj Pogačnik ni uvrstil v svoj bibliografski seznam Hiengove drame Večer ženinov, ki je prava panorama (modernega) lepovidinstva. Trikotnik (Vida in 2 moška) je pri Hiengu spremenjen v četverokotnik (Vida in 3 moški). Vido od nekod pripelje sem (obraten položaj kot v osnovni zgodbi) starejši profesor Mirko Zalokar. Zanjo se tu potegujejo 3 snubci: izobraženec (Mirko), bogat obrtnik, Mirkov brat Stane in Zalokarjev nečak, nekak cankarjevski vagabund in bohem Jane. Profesor je Vido pripeljal, obrtnik hoče, da bo ostala pri njem, Jane pa jo hoče odpeljati. Slednji je še po drugi strani vključen v lepovidinski kompleks: mati (sestra Zalokarjev) gaje kot otroka zapustila in odšla v širni svet. Za obrtnikovo taščo pa pomeni Vida zopet najdeno hčer. Vida pri Hiengu je del realitete tega sveta (bivša cipa), kot so del te iste realitete tudi (trije) Zalokarji. Ko se ob koncu igre izvrši mitski bratomor (obrtnik ubije profesorja) in ostane spreminjasti Ja-ne (!) ob strani, obstane Vida nezadovoljna - v praznem. Vsekakor gre za radikalno verzijo lepovidinstva. Ne glede na posamezne izpuste je treba reči, da je tema Lepe Vide ob 43 primerih iz slovenske književnosti povsem nazorno in sistematično predstavljena. V zaključnem poglavju Sklepi strne Pogačnik svoje poglede v pregledno sintezo, obenem pa navede še nekatere druge raziskovalce lepovidinstva, od novejših npr. J. Snoja, D. Rupla, D. Poniža in T. Hribarja. Snojevo stališče do lepovidinskega hrepenenjstva je odklonilno. To gledišče bi tudi sam podprl. Hrepenenjski pasivizem je za slovenstvo poguben (k sreči se kažejo v sedanji življenjski praksi spodbudnejše, aktivnejše značilnosti). Posrečena in pritegljiva se mi zde izvajanja D. Rupla in D. Poniža, Hribarjeva knjiga o Lepi Vidi pa je predvsem filozofska (Drama hrepenenja: Od Cankarjeve do Šeligove Lepe Vide, Lj. 1983). Pogačnik ob koncu med drugim omeni: »Snovni kompleks Lepe Vide je predvsem zgodba o globlji resnici našega bivanja«. Morda je Lepa Vida celo najboljša pripovedna razlaga znamenitega Prešernovega mota o človeški razpetosti med eksistencialnim upom in strahom ter praznoto (nesrečnostjo), ki je njun spremni pojav. Knjiga je obenem zanimivo branje, upoštevanja vredna obogatitev domače literarnozgodovinske vede in večstranska spodbuda za nadaljnja razmišljanja o človeku in svetu. Andrijan Lah Ljubljana MADŽARI IN SLOVENCI Madžari in Slovenci Sodelovanje in sožitje ob jugoslovansko-madžarski meji. Ljubljana 1987, 618 str. Naslov knjige se nam zdi neustrezen, saj sta njena vsebina - po besedah urednika - »dve med seboj povezani in poljudno napisani študiji. Prva predstavlja madžarsko narodnost v Prekmurju, druga pa slovensko v Porabju«. Raziskavo vasi Dobrovnik v Prekmurju so dve leti opravljali slovenski raziskovalci pod vodstvom Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani ob sodelovanju članov raziskovalnega centra drž. knjižnice Maksim Gorki v Budimpešti (prvi so napisali razprave); vas Gorenji Senik v Porabju so raziskovali tudi skupno in madžarski udeleženci raziskave so napisali razprave. O tematsko tako obsežnem delu (objavljenem tudi v madžarščini) tu ni moč nadrobneje poročati, opozarjamo le na njegovo IV. poglavje v prvem delu, ki razpravlja o jezikovnem položaju, dvojezičnosti v javnosti, vzgoji in izobraževanju v Dobrovniku (sodeloval tudi dr. Janez Dular), ter na ustrezno poglavje, vendar drugače zasno­vano, o Slovencih na Madžarskem (A. B. Szekely). Kot nujno dopolnilo k le-temu je treba upo­števati J. Dularja razpravo Ohranjanje maternega jezika pri slovenski manjšini v Porabju, SR 34 (1986), 121-134. V obravnavanem zborniku se na to poglavje navezuje naslednje: Dinamika dvo­jezičnosti na Gornjem Seniku (S. Gy6ri-Nagy). Vsaj te dve poglavji naj bi prebral sleherni naš slavist in kulturni delavec, ako hoče imeti pojem o stanju Slovencev na Madžarskem. In s slovenističnega vidika je potrebno k IV. poglavju o Porabju vsaj nekaj kritično pripomniti. Že na začetku govori obširno o šolstvu »narodnosti«, tako da bi nepoučeni menil, da so po 1945 tudi Slovenci imeli slovensko šolo (502). Učbeniki, ki so jih po 1945 pripravili šolniki v Sloveniji za porabske šole, sploh niso omenjeni, kakor tudi ne v stavku o diplomantih slovenščine v Ljubljani - ki »so po vmitvi najbolj izobražen in samozavesten sloj slovenskih izobražencev na Madžar­skem« (512) - da že prva dva diplomanta nista dobila zaposlitve na šoli na Gorenjem Seniku. V podpoglavju Perspektive dvojezičnega izobraževanja; dvojezičnost v družbenem življenju je tudi - ob pazljivem branju - izraženih dokaj dejstev o zapostavljenosti slovenščine v javnem življenju. Kako tujec ne more biti pravilno poučen o dejstvih - vzroki so različni, tudi informatorji - priča poglavje; Kulturno organizacijska dejavnost Cerkve v preteklosti in sedanjosti (514-17). Kulturna in tudi narodnostna dejavnost tukajšnjih duhovnikov v preteklosti je opisana v nekaj bore stavkih in še ti so zelo pomanjkljivi tako vsebinsko kot slogovno. Koliko je kriv prevod, je težko reči. Da je »v cerkvi (!) sv. Janeza Krstnika delovalo več pomembnih osebnosti slovenske književnosti in šolstva« je ne le zelo nerodno izraženo, marveč tudi pretirano. Te slabosti se nadaljujejo v naslednjem stavku; »V devetnajstem stoletju je tu deloval cerkveni dostojanstvenik Jozsef Kossits...« Nepoznavanje župnika Jožefa Košiča - tako bi ga moralo slovensko besedilo pisati! - odkriva neumljivo omenjanje nekakega »dostojanstva«, kakor tudi šele na str. 525 v novem podpoglavju; Množična občila, književnost, bralna kultura zelo neustrezna oznaka; »Za tem so omembe vredna etnografska, jezikovna, verska in zgodovinska dela ter pesmi Jožeta (!) Kossitsa« - spričo tolikih spisov o Košiču pri nas. V poglavju o kulturni dejavnosti je lahko tiskovna pomota, da je »na območju županije (nam. župnije) bilo napisanih več (cerkvenih, V. N.) pesmaric« (515), ne da bi bil pobliže označen njih značaj in pomen, navaja pa le mlajšo (prva 1780). Tu smo že tudi pri jeziku prevoda madžarskih razprav, ki je slogovno trd in ne izraža pravilno misli izvirnika, npr. da »je on (župnik) edini, ki še nagovarja (!) vernike v slovenskem jeziku«, ko je bilo prej rečeno, da »jezik bogoslužja (so) izključno v slovenskem narečju«. Prav ves odstavek o jeziku v cerkvi je neresničen, češ da »na izrecno prošnjo vernikov slovenske narodnosti so cerkveni obredi v Števanovcih in na Dolnjem Seniku že nekaj let samo v madžarskem jeziku«. Usodno vprašanje in dogajanje, ki bi ga bih morali na obeh straneh že davno razčistiti. Prevodu je hudo spodletelo z »županijskim škofom«, kar je nesmisel nam. sombotelskega škofa. Madžarski izvirnik ima najbrž »megyespusp6k«, kar je uradni izraz za rezidencialnega škofa neke škofije, saj se tudi škofija kot ozemlje in verska enota imenuje »egyhazmegye« (egyhaz = cerkev, megye = pokrajinska enota, zdaj županija, komitat). Tudi nič ne vemo o tem, da »duhovniki s Prekmurja redno obiskujejo Porabje in sodelujejo v dušnem pastirstvu«. Naj tu povemo, da je na Madžarskem kar dovolj duhovnikov, ki bi mogli opravljati to delo, pa obojni »organi« za to niso poskrbeli. Kateri romarski kraj pomeni »na Madžarskem Bantorniy« (516), ne bo uganil, kdor ne ve, da so porabski Slovenci romali tudi v prekmursko Tiirnišče (torej v Sloveniji), ki se je madžarski ime­novalo Bantomya. Saj tej lokaciji nasprotuje naslednji stavek z začetkom; »Na Madžarskem ...« -kljub svarilni navedbi iz neke raziskave prav v tem kraju: »da potiskanje cerkve v ozadje nega­tivno vpliva na ohranjanje narodnega jezika narodnostnih skupnosti. Nedvomno je, da narod- nostne organizacije (in dodajmo: šole, V. N.) v mnogih pogledih niso mogle prevzeti vloge cerkve pri ohranjanju kulture (!) in zagotavljanju jezika okolja« (517). Pomen Cerkve za celotno du­hovno in kulturno življenje s slovensko molitvijo in pesmijo doma in v cerkvi, s slovenskim bo­goslužjem in s slovenskim tiskom, ki so ga nekoč (po 1945 ne več!! V. N.) širili v treh porabskih župnijah slovenski in hrvaški duhovniki (tudi mohorske knjige in drug tisk v knjižnem jeziku po­leg narečnega!), je v tem spisu premalo poudarjen, ker je »zunaj stoječemu« avtorju neznan. Spri­čo vsega tega je težko s pravo besedo označiti »dognanje«: »Skrivnost njene (cerkve in vere, V. N.) popularnosti (le toliko? V. N.) je v tem, daje v »skupnosti« župnik edina vodilna intelektualna oseba, ki jo je mogoče dobiti tudi po uradnem delovnem času«! Tako na uradovanje omejeno delovanje izraža tudi nelogičen stavek v uvodnem poglavju, ki mu je Gornji Senik - »center župnijskega urada« (19). V istem odstavku skriva ali ne ve, da so »nižje upravne enote« bili notarijati (občinsko tajništvo), pomembni v zgodovini vsega Prekmurja. V Radencih niso mogli porabski Slovenci pač ničesar prodajati, marveč v Radgoni (19). In Avgust Pavel »seje v madžarskih publikacijah podpisoval kot Pavel Agoston« kvečjemu do 1925, pozneje so mu drugi vtihotapljali -d- v nekatere naslove (gl. Stopinje 1988, 49 si.). Na verskem področju si slovenski avtorji - kot naša časnikarska praksa - niso na jasnem glede iz­razov kalvinec, kalvinski, evangeličan, evangeličanski, ker pišejo kalvinisti, evangelčani (23), evangelistična (240). Imena krajev pišejo dosledno v obeh jezikih, kar vodi v prenatrpanost na isti strani in bi bilo moč rešiti drugače, da bi ustrezalo pravnemu stanju »narodnosti«. Od krajev­nih imen moti pisava Sombotelj (-j na koncu v madžarski obliki se ne izgovarja!) nam. Sombotel, kar pozna prekmurski tisk že nad dvesto let, govor pa še dlje. - Stvarno »Vojna granica« (17) za mejno madžarsko ozemlje, delno v današnjem Prekmurju, pač ne bo na mestu. - Od porabskih krajevnih imen je dosledno pisano Virica - v nasprotju z uradno Verica in nekoč ljudsko Verice, -C (zapisal A. Pavel 1927). Opuščanje ostrivca in krativca ali nadomeščanje prvega z drugim v ma­džarskih imenih in besedah (v opombah) ni nič manjša napaka, kot če bi jo zagrešili v franco­skem besedilu ali če bi v nemškem opustili preglase. V podpoglavju o zbiranju kulturnega izročila je zelo pomanjkljivo, da ni omenjen glavni zapisova­lec na tem področju - Košič, medtem ko je nepomembni madžarski kompilator omenjen. In sem bi sodil Alojz Dravec, omenjen pozneje pretirano s »pomembno študijo« (525), namesto z zapi­som v narečju, objavljenem 70 let po smrti. - In s tem smo že pri poglavju, ki hoče prikazati tudi »književnost«, kjer pa ni jasno, ali govori o celotnem Prekmurju - h kateremu je treba vselej pri­števati Porabje, saj pred 1945 ni tvorilo nikake posebne enote, najmanj kulturne - ali le o Pora­bju, kakor sledi za nepoznavalca. V vsakem stavku tega odstavka so hudi spodrsljaji: prvo prek­mursko knjigo naj bi bili izdali »halejski piaristi« (525) nam. pietisti v Halle; »gy6rski Katechi-sem« niti ne sodi sem, niti ga tako nikoli nihče ni imenoval. Najhujše pa se godi prvemu katoli­škemu pisatelju sedmih knjig - Miklošu Kiizmiču, ki je postal tu »Nikola«; napisa! je »prvo učno knjigo v narečju« - katero?! - in: »Te knjige« - katere?! - so bile izdane večkrat. Da je »Kniga mo­litvena« njegova, ni jasno, še manj, kakšna »zbirka« naj bi bila to! Kakor je prav, da jih omenja, vendar zmedeno, kot so madžarski šovinisti pred 80 leti napadali širjenje »knjig ljubljanskega sv. Mohorja«: »Na prelomu stoletja so tudi tu postale knjige Sv. Mohorja in Društva Hermagoras, ki so širile znanje slovenskega knjižnega jezika« (525) - neumljiva zmešnjava izvirnika ali prevoda?! Ali naj bolj zamerimo avtorju, ki bi bil našel tam dobre informatorje, prevajalki ali - kar petim re­cenzentom (med njimi en zgodovinar, en slavist iz Prekmurja!)?! Tu je omenjen tudi Avgust Pa­vel, vendar brez oznake njegove zveze prav s Porabjem, kamor povečini sploh ni mogel zaradi šo­vinističnega pritiska! Tudi to je treba enkrat povedati in obžalovati, da ni mogel napisati vsega nameravanega o tamkajšnjem življenju. Vse to je zamolčano v današnjem hrupu z njegovim ime­nom ... Tu je celo zapisano, da so ob stoletnici njegovega rojstva izdali »dvojezično zbirko razgo­vorov z njim« (526)! Take spiritistične seanse se tudi na Madžarskem ne dogajajo, kjer so mi črtali v tej zbirki razgovorov o A. Pavlu kritične besede o današnjem stanju v Porabju! Tudi prispevek k »dobrososedskim odnosom« - v besedah. Kako težko se na »oni« strani otresejo starih predsodkov, priča zloglasno ime »Vendvidek« za Prekmurje (459), ki ga 1985 uporablja v rokopisu o gospodarstvu Porabja. Ostal je na isti ravni kot prevod II. poglavja, ki pozna v Porabju danes - »obdelovanje z ralom« (457). Prav spričo pomembnosti in kakovosti pričujočega dela je potrebno našteti vse te slabosti, ki se utegnejo zdeti komu malenkostne, pa jih je le preveč - ravno v pisanju o kulturi in narod­nostnem položaju. Naj bo ocena svarilo, da se je treba takega kočljivega pisanja lotiti strokovno stvarno, pa izdajanja takih del tudi s polno odgovornostjo vseh, ki so navedeni v kolofonu. Vilko Novak Ljubljana PRISPEVEK K ZGODOVINI SLAVISTIKE Materialien zur Geschichte der Slawistik in der Steiermark. Bearbeitet von E. Prune und L. Karničar unter .Mitarbeit von E. Krainz Graz 1987. 168 str. Dvojezičnemu predgovoru, ki seznanja z nastankom in značajem dela, sledi prvi, obsežnejši del publikacije: Gradivo za bibliografijo slovenskih in slovenističnih tiskov na avstrijskem Štajer­skem (13-99). Čeprav glavnina te bibliografije - natančno vzeto - ne sodi pod naslov publikacije, je to koristen pregled vsega (kar je v razvidu) od 1613 (Evangelia inu lystuvi) do 1914 (ponatis Mikloša Kiizmiča Molitvene knige) natisnjeno slovenskega v Gradcu, založenega pa tudi (prekmurski tiski) v Radgoni. Starejši slavist se »na pamet« spomni med prelistavanjem, da niso omenjene npr. Simona Jenka Poezije, ki jih je ljubljanski založnik Giontini dal natisniti pri Leykamovih dedičih v Gradcu v novembru 1864, z letnico 1865. Razen del (predvsem nabožnih in sicer praktičnih) vzhodnoštajerskih pisateljev prevladujejo med temi tiski dela prekmurskih avtorjev, med katerimi je Mikloš Kiizmiča zastopan s 37 enotami, za njim pa Jožef Borovnjak (delno kot prireditelj M. Kiizmič in J. Košiča ponatisov) s 16 enotami. Drugi prekmurski pisatelji so manj zastopani. Radgona (današnja avstrijska) ni bila stoletja le pomembno gospodarsko središče »ogrskih Slovencev«, marveč s svojimi založniki Weitzingerji in Zemliči (Semlitsch) tudi pospeševatelj njihovih duhovnih potreb ter tako s temi narečnimi knjigami kot pozneje s širjenjem mohorskih knjig iz tega kraja narodnostno pomembno kulturno žarišče. Na nekdanjem Štajerskem tiskane in izdane slovenske in slovenistične knjige kličejo po strokov­ni obravnavi, začenši z razvojem v njih uporabljanih črkopisov (bohoričica, dajnčica, ki v bibliografiji iz tehničnih vzrokov ni upoštevana, madžarski črkopis, gajica) do vsebinskega značaja, avtorjev, prirediteljev ponatisov, založnikov itn.). Tudi hvaležna naloga za graško slavi-stiko. Drugi del: Gradivo za zgodovino slavistike na univerzi Karla Franca v Gradcu (brez slovenskega naslova, 101-168) vsebuje v prvem poglavju naslove seminarskih nalog na tamkajšnjem Inštitutu za slavistiko, ki kaže tako provenienco njihovih avtorjev iz raznih slovanskih dežel, kot na raven in značaj dela tedanjih profesorjev od Gr. Kreka in K. Štreklja do V. Oblaka, M. Murka, R. Nahtigala in Fr. Ramovša. Obenem pa te naloge in disertacije govorijo o svojih avtorjih, med katerimi so le redki dosegli vidno mesto v slovenistiki (A. Breznik, J. Glonar, Fr. Ilešič, I. Koštial, Fr. in J. Kotnik, F. Ramovš, J. Tominšek, J. Wester). Na dveh straneh so natisnjeni naslovi člankov in razprav novejših graških slavistov (S. Hafner, J. Mati, E. Prunč, L. Sadnik, M. Trümmer) o zgodovini graške slavistike. Mogoče najbolj mikavno za današnjega slavista je tretje poglavje tega dela: Slavistična in slovenska predavanja 1848-1919, kjer so našteta tudi slovenska predavanja na teološki, medicin­ski in pravni fakulteti (do 1855/56). Slavistična in posebej slovenistična predavanja od K. Kvasa do R. Nahtigala pa zaslužijo - kljub dosedanjim pregledom in oznakam - natančnejši razbor z raznih vidikov, saj so to bila pred ustanovitvijo ljubljanske univerze najštevilnejša slovenistična predavanja. (Ali je Oblak natisnjen »Vratoslav« dosledno le tu, ali tudi v izvirnikih?) Izdajatelji sami čutijo pomanjkljivosti v bibliografiji ter želijo dati »pobudo za temeljitejše preučevanje tega vidika slovenske kulture na Štajerskem« (12). Za opravljeno delo pa gre vsem sodelavcem priznanje. Vilko Novak Ljubljana BRANJE ZA ZNAČKO Gibanje za bralno značko se približuje tride­setletnici. Vztrajnemu vzponu je sledil zastoj, ki ga je čutiti predvsem v višjih razredih osnovne šole, saj se zgodi, da ostane branju za značko vseh osem let zvestih le po nekaj učencev. Bolj ali manj množično branje je značilno za nižje razrede, po petem pa je zaznaven opazen osip. Med učenci so zmeraj tudi taki, ki vehko berejo, a se ne potegujejo za značko, ker jih usmerjeno branje ne privlači. Želijo brati, kar se jim zahoče in kar ne diši po šoli. Njihove bralne navade in interese pozna predvsem knjižničar, medtem ko včasih učite­lji sploh ne vedo, kako nepotešen bralec je kak njihov učenec. Neodvisno od bralcev, ki jim je zoprna že slut­nja po uniformiranosti, potrebuje gibanje za bralno značko učinkovito osvežitev. Zagotovi jo lahko le večje sodelovanje bralcev za značko in mentorjev, ki naj se izrazi v svobodnem iz­boru knjig za branje, v prilagojenem številu knjig in skupnem premisleku, kako bo dejav­nost od septembra (ko se začne) do aprila (ko se konča) sploh potekala. Učenec, ta toliko raz­vpiti subjekt vzgojno-izobraževalnega procesa, v gibanju za bralno značko mora zaživeti kot osebnost s svojimi pogledi, predlogi, spoznanji in kar je še takih individualnosti, ne pa da je tudi kot bralec le del neke bralne črede, pod-redljive učiteljevemu bralnemu okusu. Prak­sa kaže, da je gibanje ostalo ali pa postalo sve­že predvsem na tistih šolah, kjer je bralcem omogočen širok izbor knjig in kjer živi gibanje v tem smislu, da se ob njem in zaradi njega na šoli ves čas nekaj dogaja. Slednje je dosegljivo samo s premišljenimi oblikami in metodami dela z bralci, ko se ti z mentorjem in zunanjimi gosti sestajajo k bralnemu in debatnemu omi­zju, navezujejo pisne stike z besednimi in li­kovnimi ustvarjalci, knjižničarji, knjigarnarji, kritiki, publicisti..., pretresajo novosti s knjiž­nega trga, se preskušajo kot knjižni ocenjevalci ipd. Samo formalno pa živi gibanje na šolah -žal niso osamljene - kjer so bralcem knjige za branje določene, branje pa preverjano nespod-bujajoče; daje dolgčas še večji, ostaja tak način dela v vseh razredih vsa leta do pike enak. Dol­ gočasno je celo na sklepni slovesnosti, ko po­vabljeni gost ne ve kaj početi in lahko odgo­varja le na izpeta vprašanja kdaj ste napisali prvo knjigo, koliko ste stari, ali boste še pisali ipd. Aktiv mentorjev gibanja za bralno značko je na vsaki šoli več kot nujen, sicer se je težko izog­niti stihijski nenačrtnosti dela. Mentorji ne smejo podcenjevati dejstva, da berejo učenci za značko že od prvega razreda in da je treba v dolgem bralnem obdobju oblike in metode dela spreminjati, predvsem pa prilagajati spro­tnim okoliščinam. Usmerjevalec in spodbuje­valec gibanja za bralno značko sta največkrat knjižničar in učitelj slovenskega jezika, ker pa se branje širi tudi na neliterarne zvrsti, bi bilo koristno za gibanje ogreti še druge učitelje (učitelji zgodovine so navadno mentorji bral­cem, ki berejo za Gašperjevo značko), ker bi s svojim sodelovanjem poglabljali odnos mladih bralcev do knjige in njenega sporočila. V vseh razredih, nižji niso izvzeti, mentor rad omeji izbor za branje na tiste knjige, katerih vsebino sam dobro pozna, češ da se z učenci ne more pogovarjati o knjižnem delu, ki ga sam ni prebral. To je poglavitni vzrok, da doži­vlja po šolah seznam knjig za bralno značko tako malo sprememb. Vendar je nujno dvoje: mentor mora veliko brati in poznati tudi najnovejše knjige (večinoma berejo značkarji mladinsko leposlovje), obenem pa se mora znati od bralcev tudi česa naučiti in jim omogočiti, da ga seznanijo o knjigah, ki jih (še) ni utegnil prebrati. Tudi ves pouk književnosti (književne vzgoje) je zasnovan tako, da bi razvijal učenčeve bralne sposobnosti. Dvo­smerna komunikacija je torej neizogibna. Seveda pa ne zgolj v obliki učiteljeve razla­ge in učenčeve reprodukcije, ampak kot, ustvarjalni dialog, v katerem se vlogi tistega, ki uči, in tistega, ki se uči, prepletata in menjuje-ta. Pri gibanju za bralno značko je pomembno prav to, da zaživi sožitje med bralci in mentor­jem kot obojestransko soprejemanje, ko drug od drugega pridobiva tudi takrat, ko si v mne­nju nasprotujeta. Gre še za oblikovanje knjiž­nega okusa, za vrednotenje dejanj, razumeva- nje slogovnih posebnosti in rabe jezika, za mo­rebitno večplastnost sporočila, v nižjih razre­dih pa predvsem za spodbujanje naklonjenosti knjigi in branju, za ugodno počutje ob njej in z njo. Gibanje za bralno značko v toliko letih najbrž je pripomoglo k temu, da berejo odrasli ljudje več, kot bi brali sicer. Če tega cilja ni doseglo, so vsa prizadevanja mentorjev bolj ali manj ja­lov trud. Da kaj takega ne bi postala, je gibanje treba pomlajati. Ne more živeti iz puhlih gesel, in ko živi samo še po inerciji, že životari. Poži­vljajočo ustvarjalno moč si mora zagotavljati z oblikami, ki mladega bralca od branja ne bodo odvračale. Ko bo kaka raziskava spet ugota­vljala razmerje med beročimi in neberočimi Slovenci, bi bilo prav, da bi jih povprašala, ko­liko je gibanje za bralno značko vphvalo na oblikovanje njihovih bralnih potreb in navad. Berla Golob Zavod SR Slovenije za šolstvo, OE Kranj Literatura - Kulturno izročilo bralnih značk Lj. 1985 - Gibanje za bralno značko potrebuje osvežitev. Vil 1986/1 - Programski in volilni zbor bralne značke. GDPM 1987/5 SLAVISTIČNA KONFERENCA V OLOMUCU V zgodnji pomladi letošnjega leta (23. in 24. marca) je pod organizacijskim vodstvom kate­der za bohemistiko, slavistiko in rusistiko na filozofski fakulteti Univerze Palackega v Olo­mucu potekalo strokovno zborovanje na temo Problematika medslovanskih literarnih stikov. Poleg udeležencev z domačih čeških in slova­ških fakultet, visokih šol in znanstvenih akade­mij so na olomuško slavistično konferenco pri­speli tudi gostje iz Poljske, Nemške demokra­tične republike in Jugoslavije. Srečanja te vr­ste gotovo niso v današnjem času preveč od­mevna (kot npr. v preteklih obdobjih razvoja literarne in jezikovne slavistike), vendar imajo na olomuški univerzi svojo logiko, utemeljeno s poslanstvom in vlogo tega moravskega sre­dišča. Olomuc se ponaša z dolgotrajno univerzitetno tradicijo (Univerza ustanovljena 1573, v nemir­nih časih protireformacije in rekatolizacije) in tudi z začetki slavistične znanosti, če jih ilustri­ramo z delovanjem Josefa Dobrovskega (1753-1829), ki je v 90. letih 18. stoletja preži­vljal v olomuškem samostanu Hradisko plod­na in srečna leta. V novejšem obdobju razvoja olomuške univerze (po letu 1946, ko je ustano­va dobila ime po češkem historiografu in pre-roditelju Františku Palackem) je slavistika tako kot na drugih čeških univerzah šla skozi institucionalne in vsebinske spremembe, ute­meljene z razvojem matičnih strok o nacional­nih jezikih in književnostih. Ob bohemistiki, slovakistiki in rusistiki je bila ustanovljena še katedra za slavistiko (izraz katedra ima v če­škem pomenu nekatere organizacijske oblike naših oddelkov), ki je vključevala jezike in lite­rature ostalih slovanskih narodov (poljščine, srbohrvaščine idr.), a tudi tako organizirana slavistika je leta 1972 izgubila samostojnost in bila priključena katedri češkega jezika in knji­ževnosti. V zvezi z vlogo olomuške slavistike bi omenili leto 1966, ko je v okviru te katedre do­bila posebno mesto polonistika: izobraževati učiteljski naraščaj za potrebe poljskih šol na narodnostno mešanem ozemlju (poljsko-češki narečni pas okoli Tešina) in pripravljati učite­lje za češke šole na tem ozemlju. To vlogo si je slavistika olomuške filozofske fakultete ohra­nila do danes: v pristojnosti ne le te katedre, ampak tudi bohemistike in rusistike je prireja­nje strokovnih srečanj s slavisti iz Poljske, zla­sti z bohemisti in rusisti univerze iz Lublina, ki je z olomuško univerzo pobratena (prispevki v publikaciji Slavistickv sbomik oloitioucko lu-blinskv. doslej izšel 1974, 1978, 1985). V zborni­ku z letnico 1985 je Jiri Skalička (znan tudi kot udeleženec ljubljanskih simpozijev) predstavil življenje in delo moravskega jugoslavista Bo-huša Vvbirala (1887-1951), ki je na olomuški fakulteti vodil v študijskih letih 1946/47 do 1950/51 lektorat slovenskega jezika, v svojem opusu pa zapustil vrsto prevodov slo­venske, predvsem Cankarjeve literature. V povojnih letih, ko se je utemeljevala olomu-ška slavistika (tj. študij slovanskih jezikov in književnosti), so se tu kot predavatelji zvrstili strokovnjaki jezikoslovne - npr. Karel Horalek (1908) s Karlove univerze v Pragi in literarne smeri - Frank Wollman (1888-1969) z univerze v Brnu, komparativist z obsežnim delom s področja razvoja slovanskih literatur. S pre­vodom VVollmanove knjige Slovenska drama­tika (Slovinske drama, 1925) bi izhodišča češke komparativistike iz časov med vojnama posta­la bolj znana širšim slojem slovenskih izobra­žencev, gledana seveda v zgodovinski luči slavistične vede. V drugi polovici 50. let je ustvarjalno oživil olomuško rusistiko lingvist A. V. Isačenko (1905-1978); v ta leta sodi olomuško zborovanje jezikoslovcev iz vseh češkoslovaških univerzitetnih središč, iz Polj­ske in Sovjetske zveze, imena katerih so danes v strokovni litaraturi uveljavljena (prim. zbornik referatov: K hisioricko-srovnavacimu studiu slovanskych jazyku, Olomouc - Praha, 1957), V tem obdobju so bili vidni lingvisti olo-muške univerze poklicani na Karlovo univerzo v Prago, npr. dva dialektologa, Jaromir Belič (1914-1977) in Vaclav Kfistek (1918-1979). Od tistih časov seje v slavistični znanosti mar­sikaj spremenilo: temeljni so seveda premiki v hierarhiji slavistične vede in njene organizacij­ske vključenosti v sistem matičnih strok (opaz­no je zlasti ukinjanje institucij - npr. Slovan­skega inštituta v Pragi, premalo je danes izra­bljena tudi vloga Slovanske knjižnice v Ljublja­ni). Jasno je začrtan obseg »slavističnih« vse­bin, ki so v primerjalni slovnici slovanskih jezi­kov funkcijsko in metodološko utemeljene. Bogat repertoar tém in pristopov iz dosedanje slavistike se ocenjuje v sintetičnem razmerju do našega časa, ker pač vsaka generacija piše svojo zgodovino, izhajajoč iz svoje življenjske določenosti. Na letošnji hterarnozgodovinsko usmerjeni konferenci, na kateri so poleg domačih udele­žencev prevladovali bohemisti iz dveh poljskih mest, Lublina in Čenstohove, od ostalih dežel pa bili zastopani bohemisti pobratenih uni­verz iz Leipziga in Ljubljane, so značilnosti da­našnje literarne slavistike vidne že v sami or­ganiziranosti zborovanja: v problematiki pre­branih referatov prevladuje dvosmemost knji­ževnih stikov (poljsko-češki, češko-poljski, če-ško-slovaški, slovensko-češki itn.). Iz širše pri­merjalnega slovanskega vidika je v svojem teo­retičnem referatu izhajal medievalist Eduard Petru (Olomuc - Tendence integracije in dife­renciacije v poetikah slovanskih literatur iz obdobja renesanse in baroka). Teoretično pri­merjalno obravnavo je vsebovala tudi téma bohemistke lise Seehase (Leipzig - Murkova koncepcija medslovanskih literarnih stikov). Opazna značilnost današnje literarne kompa­rativistike je odsotnost osebnosti, ki bi operi­rale z globinskim znanjem več slovanskih lite­ratur. V smislu nekdanje narodopisne orienta­ cije slovanske Biologije je bil v program uvr­ščen referat etnologa in folklorista Oldi^icha Sirovatke (Brno - Češka ljudska balada v odnosu do poljske tradicije) in tudi prispevek o češki in sovjetski glasbi 20. stoletja A. Bure-šove. Rusistične teme so obravnavali referati poljskih (J. Ortowski - ideja pansiavizma v ru­ski poeziji na začetku 20. stoletja) in čeških udeležencev, pri katerih je predstavljeno preučevanje češkoslovaško-sovjetskih literar­nih in kulturnih stikov (M. Zahradka), zaznava­nje ruske in sovjetske literature v Šaldovi beležnici (V. Kostfica) in odmevanje dela Vilema Zavade v Sovjetski zvezi (D. Žvaček). Več nastopajočih je izpostavljalo izhodišča percepcijske tradicije, npr. P. Winczer iz Bratislave na gradivu slovaško-poljskih stikov v obdobju 1945-1949, A. Lipovec ob temi Seifertove poezije na Slovenskem, W. Nawro-cki ob češki prozi po letu 1945 v poljski recepciji. Kot že rečeno, se opazna dvosmer-nost pri stiku med slovanskimi literaturami predstavlja največkrat ob izpostavljeni oseb­nosti, v temi M. Sobotkove - Lirska poezi­ja Julija S}owackega v češkem literarnem kon­tekstu in J. Skaličke - Josef Kocourek na Slo­venskem. Posebno metodološko skupino predstavljajo prispevki bohemistov, ki izrabljajo tehniko vodoravnega prereza in spremljajo slovansko problematiko v določenem obdobju, npr v na­stopu referenta Viktorja Viktore (Plzen - O značaju češko-jugosiovanskih literarnih stikov v 70. letih 19. stoletja), Z. Bastlove (Praga-Mo­tivi domovine, naroda in slovanske vzajemno­sti na prelomu stoletja, ob Wollmanovih spod­budah nakazana vzporednost med Antonom Aškercem in češkim pesnikom Svatoplukom Čechom) in v prispevku olomuškega referenta J. Fiale (1843 - leto preloma v prerodnem slo-vanstvu?). Vseh referatov v našem poročilu ne bomo mogli našteti, naslovi nekaterih gotovo vzbujajo zanimanje, npr. M. Zelenke (Praga -Nekaj vprašanj k oblikovanju historizma v slo­vanskih literaturah), dejansko vrednost in no­vost sporočene vsebine pa bomo lahko spo­znali po izidu zbornika z letošnje olomuške konference. Globlje si bomo lahko zastavili vprašanja o strokovni ravni in metodologiji da­našnje literarne slavistike, o ustreznosti in vključenosti obravnavane tematike v ontologi­jo današnjega življenja slovanskih narodov. Albinca Lipovec Filozofska fakulteta v Ljubljani Pričujočo dvojno številko Jezika in slovstva je uredil še »stari« uredniški odbor: Gregor Kocijan, Hermina Jug-Kranjec, Aleksander Skaza in France Žagar ter tehnični urednik Andrej Verbič. Na seji sveta časopisa in nato na zboru sodelavcev (oboje je bilo 11. ok­tobra 1988) je bil (po poročilu glavnega urednika o šestletnem izhaja­nju JiS) dosedanji uredniški odbor razrešen dolžnosti (po dveh mandat­nih dobah) in izglasovan predlog za novi uredniški odbor: Aleksander Skaza (glavni in odgovorni urednik), Marko Juvan, Andrijan Lah (slo­venska slovstvena zgodovina), Tone Pretnar (primerjalna slavistika), Hermina Jug-Kranjec, Ada Vidovič-Muha (slovansko jezikoslovje) in Boža Krakar-Vogel (didaktika jezika in književnosti) ter tehnični ured­nik Andrej Verbič. 13. oktobra pa je na svoji seji v Mariboru sprejel raz-rešnico starega in potrdil predlog novega uredniškega odbora tudi upravni odbor Slavističnega društva Slovenije.