Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 105UDK 811.163.1’367.62
Robert Grošelj
Filozofska fakulteta v Ljubljani
MIKLOŠIČEV PRISPEVEK K SKLADENJSKI OBRAVNAVI 
STAROCERKVENOSLOVANSKEGA NEPREDLOŽNEGA MESTNIKA∗
V članku je obravnavana Miklošičeva razlaga skladenjske rabe slovanskega nepredložnega 
mestnika z ozirom na starocerkvenoslovansko gradivo. Avtor, izhajajoč iz analize Miklošičevih 
razlag v Der präpositionslose Local in den slavischen Sprachen (1867) in Vergleichende 
Grammatik der slavischen Sprachen, IV. Band Syntax (1868–1874), določa razvojno dinamiko 
v Miklošičevi razlagi tega jezikovnega vprašanja, hkrati pa z vidika sodobnih vedenj o skladnji 
starocerkvenslovanskega nepredložnega mestnika ocenjuje in dopolnjuje njegovi deli.
The article discusses Miklošič’s explanation of the syntactic usage of Slavic non-preposi-
tional locative with respect to Old Church Slavic material. Based on the analysis of Miklošič’s 
explanations in Der präpositionslose Local in den slavischen Sprachen (1867) and Vergleichende 
Grammatik der slavischen Sprachen, IV. Band Syntax (1868–1874), the author traces the deve-
lopmental dynamics in Miklošič’s explanation of this linguistic phenomenon, while at the same 
time evaluating and complementing his works from the point of view of the modern syntactic 
fi ndings about Old Church Slavic non-prepositional locative.
Ključne besede: Franc Miklošič, skladnja, stara cerkvena slovanščina, nepredložni mestnik 
Key words: Franc Miklošič, syntax, Old Church Slavic, non-prepositional locative
0 Uvod
Eno izmed zanimivejših poglavij v (primerjalno-zgodovinski) skladnji slovanskih 
jezikov pripada nepredložnemu mestniku. Nepredložni mestnik se namreč pojavlja 
le v najstarejših fazah slovanskih jezikov (gre predvsem za krajevne, časovne zveze 
in zveze ob določenih glagolih), medtem ko ga sodobni slovanski jeziki ne poznajo 
oz. obstaja kot okamenina, tj. kot leksikalizirana sklonska oblika (prim. sln. prislove 
doma, gori, doli itn.).1
V primerjalno-slovanskem kontekstu se je prvi s skladnjo nepredložnega mestnika 
ukvarjal »litterarum slavicarum professor princeps« F. Miklošič. Prvič je o njej pisal 
leta 1867 v razpravi Der praepositionslose Local in den slavischen Sprachen,2 drugič 
* Za pogovor o določenih skladenjskih vprašanjih se iskreno zahvaljujem doc. dr. Andreji Žele. – Besedilo 
je bilo pripravljeno z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v 
Ljubljani (http://www.zrc-sazu.si) razvil Peter Weiss. 
1 O razliki med »starim« mestnikom, ki se je lahko nahajal tako v predložnih kot nepredložnih zvezah, 
in »sodobnim«, ki je vezan na predložne zveze, prim. terminološko razliko med ruskima izrazoma mestnyj 
padež v zgodovinskih jezikovnih opisih (prim. Stecenko 1977: 67; Borkovskij-Kuznecov 1965: 479–482) ter 
predložnyj padež, ki se pojavlja v oblikoslovnih in skladenjskih opisih sod. ruskega jezika (prim. Švedova 
1980: 29–30). 
2 Sitzungsberichte der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften. Philologisch-historische Klasse 
LXVII, 8, Wien 1867, str. 531–558. 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
106 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
pa v monumentalni Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen.3 V obeh delih 
je poudarek na gradivu v stari cerkveni slovanščini, kar je razumljivo, saj gre za tisti 
slovanski jezik (ob stari ruščini in cerkvenoslovanskih redakcijah), ki najbolj dosledno 
ohranja nepredložni mestnik v vseh omenjenih položajih.
V pričujoči razpravi se posvečam prav Miklošičevemu prispevku k razlagi sklad-
nje nepredl. mestnika v stcsl.4 V stremljenju, da bi čim natančneje določil Miklošičev 
prispevek k obravnavi omenjene problematike, je razprava razdeljena na dva dela: v 
prvem se posvečam primerjavi obravnave rabe nepredl. mestnika v obeh Miklošičevih 
razpravah – z razčlembo njegovih analiz skušam določiti metodološko dinamiko v 
njegovi obravnavi (spremembe, dopolnitve); v drugem delu pa z vidika sodobnih ve-
denj o skladnji stcsl. mestnika ocenjujem prispevek Miklošičevih razpravljanj o tem 
jezikovnem vprašanju.5
1 Skladnja starocerkvenoslovanskega nepredložnega mestnika v razpravah
  F. Miklošiča
1.1 Der präpositionslose Local in den slavischen Sprachen 
V razpravi Der präpositionslose Local in den slavischen Sprachen (dalje Local) F. 
Miklošič že na samem začetku nakaže osnovno shemo obravnave nepredl. mest.:
Der präpositionslose Local ist:
A. ortsbestimmend α. auf die Frage wo?
 β. auf die frage wohin? 
B. zeitbestimmend;
C. die Art und Weise bestimmend;
D. den Grund bestimmend;
E. die Beziehung bestimmend;6 /…/ (Local: 533). 
3 Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen, IV. Band Syntax, Wien 1868-1874, str. 636–656. 
4 Izven moje obravnave zaenkrat ostaja Miklošičeva primerjalno-slovanska (in indoevropska) kontek-
stualizacija stcsl. nepredl. mest. Primerjalno-slovanskemu elementu se seveda ne morem izogniti (že zaradi 
same narave Miklošičevih del ne), vendar pa ne vstopa v problemsko žarišče pričujoče razprave. 
Opomba k izrazu stara cerkvena slovanščina: Izraz stara cerkvena slovanščina uporabljam na mestih, 
kjer F. Miklošič uporablja izraz Altslovenisch (tj. »staroslovenščina«). Razloga za to rabo (kljub terminološki 
razliki) sta predvsem dva: (a) na ta način lahko ob korektivih Miklošičeve skladenjske misli opozorim tudi 
na razvoj obravnave najstarejšega slovanskega knjižnega jezika (terminološka neprekrivnost itn.); (b) F. 
Miklošič obravnava skladenjsko gradivo s »kvalifikatorjem« asl. (Altslovenisch) kot homogeno, zato se 
mi ne zdi smotrno razbijati posam. skupin, temveč podati načelno »dopolnitev« njegovega pojmovanja na 
ustreznem mestu. 
Opomba k navajanju zgledov: Vsi stcsl. primeri so transliterirani (v latinico). Miklošičev zapis je 
upoštevan samo pri navajanju njegovih zgledov, medtem ko se v problemskem komentarju pojavlja izje-
moma (op. RG.). 
5 V pričujoči razpravi – tudi zaradi njene problemske zamejenosti – si sicer ne prizadevam (in ne upam!) 
ocenjevati sodobnosti Miklošičeve skladenjske misli v celoti (kljub njeni skoraj »preroški« aktualnosti ali vsaj 
uporabnosti, prim. Jagić 1910: 707, Meillet 1934: XIII, Jakopin 1990: 183, Garde 1992: 201, Damjanović 
1992: 345–346 itn.), vendar pa upam, da bo vsaj deloma osvetlila doseg njegovega skladenjskega dela.  
6 Zadnjemu podpoglavju sledi še del F. Einzelnes, v katerem F. Miklošič obravnava »nerazporejene« 
primere stcsl. nepredl. mest. (glej op. 13 in pogl. 2.3). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 107
Z enostavno shemo je avtorju uspelo zajeti predvsem vse semantične funkcije ne-
predl. mest.; skladenjskim funkcijam se je F. Miklošič približal z opredelitvijo bestim-
mend ̒ določujočʼ, česar pa vendarle ne moremo imeti za prislovnodoločilno opredelitev 
(predpostavljamo neterminološko rabo izraza). 
Kljub relativno povedni Miklošičevi shemi lahko njegov prikaz, na podlagi raz-
prave, dopolnimo (Tabela 1).
Tabela 1: Prikaz Miklošičeve skladenjske obravnave stcsl. nepredložnega mestnika v razpravi 
Local
Osnovne funkcije (pomeni) Potencialne stranske funkcije (pomeni)
A. Mestnik s pomenom
kraja
α. Mestovnost 1. adverbialna
    raba
a. lastna imena 1.1.1
(ortsbestimmend) b. občna imena
2. adverbalna
    raba
a. nepredponski
    glagoli 
    b. predponski
    glagoli 
β. Ciljnost
B. Mestnik s pomenom
časa
(zeitbestimmend)
1.1.2
C. Mestnik s pomenom
načina (Local bestimmt
die Art und Weise)
1.1.3
D. Mestnik s pomenom
vzroka (...bestimmt den
Grund)
1.1.4
E. Mestnik s pomenom
ozira (…bestimmt die
Beziehung)
1.1.5
Kriteriji, ki jih je F. Miklošič uporabil pri klasifi kaciji stcsl. nepredl. mest., so razno-
vrstni in hierarhično urejeni (večplastnost); prvi in najpomembnejši je gotovo pomenski 
kriterij (mestnik s pomenom kraja /A/, časa /B/, načina /C/, vzroka /D/ ter ozira /E/).
Ob njem se pojavlja – znotraj ureditve kategorije mestnika s pomenom kraja (ka-
tegorija A) – ožji pomenski kriterij, ki zadeva natančnejšo opredelitev krajevnosti 
(razvrstitev glede na značilni vprašalni prislovni zaimek): (α) mestovnost (auf die Frage 
wo?) in (β) ciljnost (auf die Frage wohin?). Med navedenima skupinama je bolj kom-
pleksna prva, tj. skupina (α); avtor jo razdeli na dve večji podskupini, in sicer glede na 
sintagmatsko funkcijo (tj. odnosniško – glede na to, kakšen tip odnosa izraža sklon).7 V 
prvi podskupini lahko govorimo o adverbialni rabi (ki je značilna med drugim tudi za 
ostale štiri glavne pomenske opredelitve); mestnik namreč nastopa v skladenjski vlogi 
7 Delitev F. Miklošiča je v tem primeru jasna, čeprav funkciji nista eksplicitno navedeni (prim. Local: 
534, 538); avtor se je torej zavedal različnih odnosov, ki obstajajo med sklonom (mestnikom) ter ostalimi 
elementi stavka oz. vsebino celotnega stavka. Izrazna opredelitev je moja (op. RG.). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
108 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
adverbiala (prislovnega določila), ki je redko argument glagola (običajno je izražen 
s pomočjo prislovov, tudi razvitih besednih zvez itn.), večinoma pa umešča poved v 
določen krajevno-časovni okvir (lahko označuje tudi druge okoliščine, prim. Čermák 
2001: 159). V drugi podskupini pa gre za adverbalno rabo, ki jo opredeljuje večinoma 
vezljivostno motivirani odnos med glagolom in samostalnikom.8 Dodatne členitve se 
pojavljajo tudi na nivoju notranjih sintagmatskih razvrstitev: v podskupini (1) pomen-
ska, tj. na črti lastnoimenskost-občnoimenskost; podskupino (2) pa F. Miklošič členi 
po formalnem besedotvornem kriteriju – v jedru sintagme je namreč lahko bodisi pred-
ponski bodisi nepredponski glagol.
1.1.1 Iz zgornjega opisa je očitno, da se je F. Miklošič najbolj posvetil mestniku s 
pomenom kraja. Skupina se namreč kaže kot gradivsko bogata in skladenjsko razno-
vrstna; ravno slednje dejstvo pa prispeva k temu, da izraza bestimmend ʻdoločujočʼ ne 
moremo imeti za skladenjsko oznako (v smislu prislovnega določila). 
Pestrost primerov in skladenjska heterogenost se najbolj kaže v primeru stranske 
pomenske funkcije (α) mestovnosti, medtem ko je skupina, ki jo določa kriterij (β) 
cilj nosti, sporna; F. Miklošič navaja namreč le primer narodъ sьbirajuščь sja jemь 
(ob dveh predložnosklonskih), pa še tega bi lahko pomensko vezali na (α) mestovnost.
1.1.1.1 V okvirih podskupine (α) je F. Miklošič najprej izločil tiste primere, ki jih 
zaznamuje adverbialna raba (1). Sem uvršča v prvi vrsti lastnoimenske mestnike (bei 
den Eigennamen), prim. lьstiją prêbystъ Usorovê vьsi ali Grigoria byvьša episkopa 
Nanzianzê. Sledijo jim redkejši občnoimenski mestniki (bei den Appellativa): jako 
sątъ sъhranjeny kosti našę semь mêstê; bludьnica, jaže živjaše susêdêhъ. F. Miklošič 
omenja, da največ primerov adverbialne rabe mestnika s pomenom kraja ponujajo 
staroruski viri (Local: 533–535). 
Obravnavo dopolnjujejo primeri adverbializiranih mestnikov (Anmerkung I. Locale 
Adverbia – dejansko krajevni prislovi ali drugotni predlogi), ki so se pomensko osamo-
svojili, pri čemer se je izgubil njihov stik z osnovno imensko paradigmo (navzočo vsaj 
v določeni fazi njihovega obstoja), kar sovpada s pomenskim in morfološkim premikom 
v sklonski obliki;9 prim. vrъhu, gorê, kromê, meždu, nizu itn. (Local: 537). 
1.1.1.2 Še bolj zanimiva je skupina, ki jo predstavlja adverbalna raba stcsl. nepredl. 
mest. Z »adverbialno« skupino jo povezuje pomen kraja, in sicer – natančneje: »Der 
Local bezeichnet nähmlich im Asl. bei dem Verbum kosnąti sę tangere den Gegen-
stand, den man berührt, eig. den Ort, wo die Berührung stattfi ndet /…/« (Local: 538). 
8 Sintagmatsko delitev bi lahko nadomestili tudi z vezljivostno, saj sta v marsikaterem pogledu prekrivni 
(prim. Čermák 2001: 129). Tako bi bilo mogoče v našem primeru govoriti – z izrazjem aktualne slovenske 
vezljivostne teorije – o (1) mestniku kot (družljivem) dopolnilu in (2) mestniku kot vezljivem določilu (Žele 
2001). Kljub navedenemu pa je potrebno poudariti, da imata lahko tako adverbalna kot adverbialna raba 
dosti zapletenejši »vezljivostni« status (za adverbiale prim. Bußmann 2002: 50). 
9 F. Miklošič na tem mestu ne razpravlja o tem, kakšni naj bi bili razlogi za uvrstitev omenjenih primerov 
med prislove, kakor tudi ne o prehodu sklonskih oblik iz besednovrstne kategorije samostalnikov v kategorijo 
prislovov ( glej op. 15 in pogl. 3.2). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 109
F. Miklošič razdeli primere na (a) mestnike ob nepredponskih in (b) mestnike ob pred-
ponskih glagolih (predpone vъ-, do-, za-, na-, obь-, po-, pri-, prê-, sъ-, u-); slednji so 
pogostejši. Največ zgledov za skupino (a) je ob glagolu kosnąti sę tangere (kasati sę), 
prim. kosnąhъ sę dvьrьhъ; kosnuti se jemь itn.10 Med ostalimi primeri naj omenim še 
znamenia vyi visęšte (visêti pendere); drьžjati sja samêmъ sebê (drъžati sę teneri). 
Vseh glagolskih iztočnic je 8; med njimi pa se najdeta tudi pridevnika tъčьnъ aequalis, 
tangens ter dlъženъ obligatus (Local: 538–539).
Število nepredl. »adverbalnih« stcsl. mestnikov je večje ob predponskih glago-
lih (vseh glag. iztočnic je 87; ob njih pa F. Miklošič navaja še 2 izglag. pridevnika: 
primêsьnъ, priklonьnъ). Najpogostejša je skupina glagolov s predpono pri-, npr. aggelъ 
prikosną sę verigahъ; ne prikasajątъ sę Ijudei Samarênehъ (prikosnąti sę, prikasati sę 
tangere); dobryhъ dêlêhъ priležati (priležati adiacere, adesse, praeesse, curare) itn. 
Po pogostnosti sledijo glagoli s predpono na-, prim. naležęštu jemь narodu (nalešti, 
naležati incumbere), ter glagoli s predpono po-, npr. vêtri potьknuše se hraminê toj 
(potъknąti illidere) itn. (Local: 539–548).11 
1.1.2 F. Miklošič opozarja, da je mestnik s pomenom časa, ki naj bi predstavljal 
»/…/ die Zeit, in der eine Handlung vor sich geht; /…/« (Local: 549), omejen na ozek 
krog leksemov (ali celo na določene zveze). Gre za izraze dьnь (v zvezah tomь, onomь, 
tretiimь dьni), polъ dьne, polъ nošti, zima, lêto, časъ (tomь časê, jedinomь časê) ipd. 
Primeri: tomь dьni bystь znamenije; abije toj nošti načęšę pobivati; da ne bądetь bêstvo 
vaše zimê; iscêlê otrokъ tomь časê itn. (Local: 549–550). 
Skupino dopolnjujejo primeri izvorno mestniških časovnih prislovov (Anmerkung. 
Lokale Adverbia), kot naj bi bili stcsl. sejci, tojci, drugojci, lani, nynê, utrê itn. (Local: 
553). 
1.1.3 Pregled skladenjskih rab stcsl. nepredl. mest. se nadaljuje s skupino mestnika s 
pomenom načina. Tovrstna raba naj bi bila redka pri samostalnikih, dosti pogostejša pa 
pri pridevnikih (v ed. sr. sp. imenske sklanjatve). Primeri: godê mi zêlo bystъ prošenьje 
tvoje (*godъ); nêstь mi lьzê (*lьga, ki naj bi se ohranila v rus. nar.); samъ ne trêbê budu 
(trêba); bьjaše sja krêpcê. Avtor prišteva sem tudi veznik cê (izvorno mest. ed. zaimen-
ske osnove kъ) in prislove na -ь, ki naj bi predstavljali mest. ed. samostalnikov ž. spola, 
npr. pravь glagolją vamъ; strъmoglavь vъvrêšti; prêmь sądi itn. (Local: 553–554).
1.1.4 Skromno je pri F. Miklošiču zastopan mestnik s pomenom vzroka (vsega trije 
nesporni primeri), prim. ne veseli sja mnozê brašьnê; kaja sja zьlobahъ vašihъ; imaši 
svoje podružije, i tomь dovolьnъ budi (ob izglag. prid. dovolьnъ); pred enim primerom 
nepredl. mest. pa naj bi prišlo do haplografi je: načeše negodovati [o] oboju bratru 
(Local: 555). 
10 F. Miklošič opozarja tudi na dvojnično (variantno) vezavo navedenega glagola – ob njem najdemo še 
o + mestnik, vъ + tožilnik in dajalnik (Local: 538). 
11 Povsod tam, kjer se zdi F. Miklošiču potrebno, so v gradivu obravnavani tudi primeri dvojnične vezave 
(ob mestniški), npr. pri prikosnąti sę še dajalniška, ravno tako pri privęzati, privęzovati, ter rodilniška pri 
priležati (priležaahu svjatyhъ knigъ). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
110 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
1.1.5 Zadnjo, prav tako skromno skupino predstavlja mestnik s pomenom ozira12 
(malo je tudi primerjalnih zgledov). Omenjeni tip rabe stcsl. nepredl. mest. ponazarjajo 
trije primeri: konь dobrъ zêlo ozrьči; bjaše plodъ sada togo jako vidê grezda viničьna 
ter služaše trapezê Trojanu (Local: 555).13 
1.2 Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen (Syntax) 
O nepredl. mestniku F. Miklošič razpravlja tudi v četrtem delu Vergleichende Gram-
matik der slavischen Sprachen – Syntax (1868–1874). Opis rabe mestnika vključi v del 
Von der bedeutung der wortformen (O pomenu besednih oblik), ki predstavlja drugi, 
oblikoskladenjski (v grobem) del Syntax. V njem obravnava rabo imenskih (dejansko 
sklonskih – predložnih in nepredložnih), potem pa tudi glag. oblik (časovnih, naklon-
skih itn.). Pri tem si skuša predvsem odgovoriti na vprašanje, katera semantična dej-
stva vplivajo na pojavljanje posameznih sklonskih in glag. oblik (na nek način gre za 
raziskovanje strukturnoskladenjske osnove povedi (prim. Žele 1999: 450–451) brez 
skladnje povedi).14 
Obravnava rab nepredl. mest. (Syntax: 636–656) sledi enostavnemu obrazcu raz-
prave Local, vendar pa je F. Miklošič določene prvine tudi spremenil oz. prilagodil, 
kar je razvidno – v osnovi – že iz same sheme obravnave (Tabela 2).
Tabela 2: Prikaz Miklošičeve skladenjske obravnave stcsl. nepredložnega mestnika v delu Syntax
Osnovne funkcije (pomeni) Potencialne stranske funkcije (pomeni)
A. Mestnik s pomenom kraja 1. adverbialna raba a. lastna imena 1.1.1
b. občna imena
2. adverbalna raba a. nepredponski glagoli 
b. predponski glagoli 
B. Mestnik s pomenom časa 1.1.2
C. Mestnik s pomenom načina 1.1.3
D. Mestnik s pomenom vzroka 1.1.4
E. Mestnik s pomenom ozira 1.1.5
12 Po ESJ (1992: 172) je ozirno prislovno določilo »/v/rsta lastnostnega prislovnega določila, razodevajoča 
presojo česa glede na samo katero izmed lastnosti.« Prim. Local (555): »Der Local bestimmt die Be-
ziehung.«
13 Po zadnji obravnavani skupini in pred primerjavo z ostalimi indoevropskimi jeziki (Anhang – Verglei-
chung verwandter Sprachen) se nahaja še del F. Einzelnes (Local: 556). V razdelek nerazporejeno F. Miklošič 
uvrsti naslednje primere stcsl. nepredl. mest.: nosjaj tьlênьno têlo i besplъtьnyihъ vyšьniihъ silahъ retuja 
sja; jemьže ino ničьtože tako jakože kramola vinovna ter bьdênii sebe udavь. Navedeni zgledi so seveda 
vprašljivi (po morfološki in/ali skladenjski plati), kar upravičuje njihovo uvrstitev med nerazporejene primere. 
F. Miklošič reši »zagato« šele v Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen – Syntax (1868–1874), 
ko primere ponovno interpretira in umesti v obstoječe skupine (glej pogl. 2.3). 
14 Prvi del Miklošičeve skladnje, tj. poglavje Von der bedeutung der wortclassen (O pomenu besednih 
vrst), zajema obravnavo »abstraktnih« skladenjskih vlog, ki jih imajo posamezne besedne vrste v povedi. 
Zopet je izhodiščna točka njegove obravnave pomen (sicer abstraktni) posameznih besednih vrst, ki usmerja 
njihovo skladenjsko vedenje. Tako npr. P. Garde (1992: 206) problemsko zamejuje prvi del Miklošičeve 
skladnje s »structure profonde«, A. Žele (1999: 450–451) pa s »pomensko podstavo povedi«. 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 111
Iz primerjave obeh shem lahko sklepamo, da so si kriteriji obravnave nepredl. mest. 
v Local in Syntax zelo podobni. Kljub izraziti podobnosti pa že sama shema priča o 
določenih poenostavitvah (prim. skupino A v tabelah), medtem ko ostale spremembe 
postanejo razvidne šele po bolj poglobljeni analizi Miklošičeve Syntax. 
Do najbolj očitne spremembe je prišlo v skupini [1.1.1]. F. Miklošič izloči ožji 
pomenski kriterij krajevnosti, tj. delitev primerov mestnika s pomenom kraja glede na 
mestovnost in ciljnost (prim. v 1.1.1 navedene pomisleke glede pomenske opredelitve 
ciljnosti). Avtor tako ustvari širšo pomensko homogeno skupino, v kateri mestnik »/…/ 
bezeichnet den ort, an dem sich ein gegenstand befi ndet, eine handlung vor sich geht.« 
(Syntax: 636). Nadaljnja razvrstitev je enaka tisti v razpravi Local. Na hierarhično 
najvišjem mestu se nahaja delitev glede na sintagmatsko funkcijo. Adverbialni mestniki 
se nato razvrščajo po kriteriju lastnoimenskosti/občnoimenskosti,15 medtem ko ostaja 
delitveno merilo adverbalnih mestnikov še vedno formalno besedotvorno – glagoli, 
ki se vežejo z mestnikom, so lahko predponski ali nepredponski.16 Med slednje avtor 
uvršča že znane kosnąti sę (z opozorilom o dvojnični vezavi), visêti, vęzêti, drъžati 
sę (prim. kosnąhъ sę dvьrьhъ, znamenia vyi visęšte) itn., hkrati pa dopolni seznam 
s primeri ob glagolih pešti sę sollicitum esse, retovati sę pugnare in sęzati pertinere 
(iztočnic je tako 11; Syntax: 639–640). Skupina ob predponskih glagolih je seveda 
pogostejša (sem spadata že omenjena izglag. prid. primêsьnъ ter priklonьnъ). Najbolj 
tipični glagoli z nepredl. mestniškim adverbalnim »dopolnilom« ostajajo tisti s pred-
pono pri-, prim. prikosnąti sę (prikasati sę, prikosnovati sę), priložiti (prilagati), pri-
lêpiti (prilêpljati) s primeri prikosną sę drêvê; priležęšte molitvê i pričęštanii svętaago 
têla; jazykъ moi prilpe gortani moemь itn. (prim. razdelek 1.1.1). Poglavje o nepredl. 
adverbalnem mestniku v Syntax pa vendarle prinaša tudi gradivsko obogatitev glede 
na razpravo Local; F. Miklošič namreč navaja še 6 novih glagolov, prim. ni tako naide 
jemь strahь božij (naiti invadere); privyknuti žitijskyhъ veščehъ (privyknąti assuesce-
re) ter pripadati accidere, udati sę se collocare, ukloniti sę declinare. Celotni seznam 
15 F. Miklošič (prim. Syntax: 636) sicer opozori tudi na primere adverbializiranih (krajevnih) mestnikov 
(tipa zadi, kromê, srêdê, tojžde, javê, meždu, nizu, mogoče doma), vendar jih ne obravnava na tem mestu; 
uvrsti jih namreč v prvi del skladnje – v poglavje o rabi besednih vrst (Von der bedeutung der wortclassen), 
in sicer prislovov (Vom adverb im engeren sinne, str. 150–170). Iz prerazporeditve teh oblik (izvorno mest. 
prislovi se nahajajo na str. 162) je razvidno, da avtor njihove sklonske oblike ne pogojuje skladenjsko, ampak 
jih vidi že kot ločeno besedno vrsto, tj. kot leksikalizirane mestnike (prislove), ki vstopajo v skladenjske 
zgradbe kot slovarske enote z določeno skladenjsko vlogo (pomenom). Pri tem F. Miklošič razume prislove 
iz izvorno sklonskih oblik kot »/…/ erstarrte, d. i. aus der gemeinschaft mit den übrigen mehr oder weni-
ger ausgeschiedene causformen« (Syntax: 151). F. Miklošič (Syntax: 151–152) domneva naslednji način 
leksikalizacije (adverbializacije): »/…/ manche themen haben sich nur in einigen casus erhalten, die daher 
als adverbia betrachtet werden: /…/ vъnê draussen, izъ vъnu von aussen. wären auch die anderen casus 
gebrauchlich, so wäre kein grund vorhanden, die angeführten formen, deren syntaktische bedeutung nichts 
singuläres darbietet, als adverbien anzusehen. in anderen fällen haben die casus nicht die ihnen sonst als 
regel zukommende bedeutung: /…/; daher auch die sing. loc. neutr. nominaler form blazê, vysocê, gorьcê als 
adverbia behandelt. andere formen lassen sich keinem bestimmten casus zuweisen und scheinen überreste 
aus einer casusreicheren urzeit zu sein /…/.« 
16 Dopolnitev razprave Local je tukaj le Miklošičeva pripomba, da naj bi delitev v smislu (ne)predponskosti 
služila le jasnejšemu pregledu nad glagoli, saj naj bi bil mestnik odvisen od predpone samo v primeru gla-
golov s predpono pri- (Syntax: 639). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
112 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
predponskih glagolov, ob katerih stoji nepredl. mestniško »dopolnilo«, obsega torej 
93 enot (Syntax: 640–648).
Obravnava mestnika s pomenom časa [1.1.2] v Syntax (str. 648–650) ne prinaša 
novosti, temveč natančno sledi stanju v razpravi Local. Podobno velja tudi za nepredl. 
mestnik, ki označuje način poteka dejanja [1.1.3] (Syntax: 651–653).17 
V skupini [1.1.4] F. Miklošič, kot že rečeno, obravnava mestnik s pomenom vzro-
ka. V Syntax (str. 653) ga avtor nekoliko natančneje opredeli, in sicer kot mestnik, ki 
izraža vzrok nekega čustva. Tudi gradivsko nekoliko dopolni poglavje – poleg navede-
nih primerov navaja še jemьže ino ničьtože tako jakože kramola vinovna; mrъzostehъ 
svoihъ prognêvašja sja.
Skupina [1.1.5] je prav tako natančneje pomensko (in tudi skladenjsko) zamejena v 
Syntax (653–654); ozir je namreč defi niran kot tisto, na kar se nanaša določen povedek 
ali prilastek. Gradivsko ostaja skupina nespremenjena. 
2 Pregled Miklošičevih dopolnitev 
Ob analizi dveh Miklošičevih prispevkov k skladenjski obravnavi rab nepredl. mest-
nika v stcsl. besedilih se je pokazalo, da je F. Miklošič – v osnovnih potezah – sledil 
homogeno in natančno zastavljeni shemi iz razprave Local. Poglavje v Syntax prinaša 
tako le določene popravke in dopolnitve, s katerimi je skušal avtor izčistiti sliko rab 
stcsl. nepredl. mestnika. 
2.1 Pri delitvi nepredl. mest. na posamezne tipe ostaja F. Miklošič v okvirih prve 
razprave. Izločitev podkriterija ciljnosti (znotraj skupine [1.1.1]) omogoči avtorju ne 
samo poenostavitev obravnave, ampak tudi problemsko rešitev – odločitev se izkaže 
namreč kot pomensko in skladenjsko utemeljena, saj je primer narodъ sьbirajuščь sja 
jemь dejansko sporen (prim. možnost uvrstitve v kategorijo »mestovnosti«). Nekoliko 
manjši so popravki in dopolnitve, ki vnašajo v obravnavo natančnejše pomenske opre-
delitve posameznih skupin – vzroka [1.1.4] eventualno ozira [1.1.5]. 
2.2 F. Miklošiču je sama struktura dela Syntax dopustila, da je primere adverbializi-
ranih mestnikov (po posameznih pomenskih kategorijah – krajevni, časovni, načinovni 
prislovi)18 iz skladnje sklona premaknil v tisti del, ki obravnava skladenjsko rabo pri-
slovov (kot posebne besedne vrste). Pri tem je avtor predstavil tudi svoje razumevanje 
adverbializacije (glej op. 15), tj. procesa pretvorbe neprislovnih besed ali besednih 
zvez v prislove (Čermák 2001: 149, 223; ESJ 1992: 195). Kljub dosti bolj poglobljeni 
analizi gradiva v Syntax (glede na Local) pa je treba opozoriti tudi na dvoumne točke 
Miklošičeve obravnave.
17 Novo je samo opozorilo, ki se tiče nastanka časovnih prislovov iz prid. oblik – prid. mestnikom ž. 
spola naj bi se dodajal členek ci, prim. jedinojci, tretijci < tretijici. Časovne in načinovne prislove (seveda 
ob krajevnih), ki so izvorno (nepredl.) mestniške sklonske oblike, pa F. Miklošič navaja na str. 162. O drugih 
problematičnih točkah v zvezi z obravnavo izvorno mestniških prislovov glej pogl. 2.2. 
18 Dejansko pa se pojavljajo še drugotni predlogi in celo veznik cě (glej pogl. 3.2). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 113
2.2.1 Med krajevnimi prislovi se ob tistih iz razprave Local (prim. zadi, kromê, 
srêdê, tojžde, javê, mêždu itn.) pojavlja tudi doma (z oznako vielleicht; Syntax: 636). 
Problematično ni toliko njegovo navajanje med izvorno mestniškimi prislovi (gre za 
uveljavljeno razlago; glej pogl. 3.2.2.1) kot to, da F. Miklošič podaja tudi vzporedno, 
čeprav bolj negotovo razlago prislova iz rod. ed. na -a, prim. stcsl. doma domi, kar naj 
bi bilo podobno vьčera heri (Syntax: 163).19 
2.2.2 Tudi izvorno mestniške časovne prislove F. Miklošič iz skladnje mestnika 
premesti v skladnjo prislova, prim. pozdê, utrê, lani, drugojci, prъvêjci itn. (glej Syn-
tax: 162, 649). 
2.2.3 S stališča razvrstitve (posledično tudi obravnave) gradiva je problematična 
predvsem skupina izvorno mestniških načinovnih prislovov, saj jih avtor obravnava 
tako v poglavju o skladnji nepredl. mest. (prim. godê, igri, lьzê, pravdê, sigmê, trêbê, 
vysocê, krotcê, javê, tęžьcê itn.; Syntax: 651–652) kot pri skladnji prislova (prim. Syn-
tax: 162). Zastavlja se vprašanje, ali se morebiti F. Miklošič v tem primeru ni mogel 
odločiti za uvrstitev omenjenih oblik v skupino prislovov (Gre morda celo za oblike, 
ki se nahajajo na prehodni stopnji med sklonsko obliko samostalnika in prislova?), ali 
pa gre mogoče za nedoslednost v obravnavi, do katere je prišlo pod vplivom razprave 
Local. Podobno vprašanje zadeva tudi vlogo veznika cê v poglavju o nepredl. mest. 
Z vidika doslednosti obravnave so vprašljivi tudi »die auf ь auslautenden adv.«, ki 
jih v poglavju o skladnji mestnika (Syntax: 652) F. Miklošič razlaga kot oblike mest-
nika ed. ženskih samostalnikov na -ь, prim. pravь, prêprostь, strъmoglavь, vьsasrьdь, 
inostanь, prêmь (enako Local: 554). Primeri so sicer obravnavani tudi v poglavju o 
skladnji prislovov (splošna nedoslednost pri obravnavi načinovnih prislovov?), ven-
dar tokrat med izvorno tožilniškimi oblikami, prim. vsaj očivêstь, prêmь, prêprostь, 
strъmoglavь, upravь, udobь (Syntax: 159). 
2.3 Kvalitativni premik (in zato tudi premik v »površinski« strukturi obravnave 
mestnika v Syntax) je F. Miklošič dosegel s ponovno obravnavo primerov iz skupine 
F. Einzelnes (Local: 556). Nova analiza je omogočila uvrstitev »nerazporejenih« pri-
merov v že obstoječe pomenske skupine nepredl. mest. Primer nosjaj tьlênьno têlo i 
besplъtьnyihъ vyšьniihъ silahъ retuja sja F. Miklošič uvrsti v skupino [1.1.1] (mestnik 
s pomenom kraja), med mestniška dopolnila nepredponskih glagolov (prim. rêtovati sę 
pugnare; Syntax: 640), primer bьdênii sebe udavь prav tako med adverbalne mestnike, 
vendar ob predponskih glagolih (prim. udati sę se collocare, str. 648). Zunaj prve sku-
pine ostaja primer jemьže ino ničьtože tako jakože kramola vinovna, ki se nahaja v 
skupini [1.1.4], tj. med mestniki s pomenom vzroka.
19 F. Miklošič sam ugotavlja, da pri tovrstni razlagi »/…/ man vielleicht schon aus dem grunde mit 
unrecht an den gen. denkt, weil der gen. im asl. domu, nicht doma lautet: auch syntaktische erwägungen 
sind der annahme des gen. in geringem grade günstig« (Syntax: 163–164). V nasprotju z doma pa za psl. 
*vьčerȃ velja, da gre za iz rodilnika *vȅčerъ tvorjen časovni prislov (Snoj 2003: 808). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
114 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
2.4 Gotovo je treba omeniti dejstvo, da Syntax predstavlja tudi gradivsko dopolni-
tev razprave Local. Čeprav predstavlja poglavje o nepredl. mest. v Syntax le eno pro-
blemsko enoto (ali celo njen del, saj je v Syntax dejansko predstavljena tako predl. kot 
tudi nepredl. mestnik), je F. Miklošič v svoje delo uvrstil nove primere v skupini [1.1.1] 
(pomembni sta predvsem obe podskupini pri adverbalnih mestnikih) ter [1.1.4].
Iz navedenih popravkov in dopolnitev lahko sklepamo, da je razprava Local pred-
stavljala neke vrste »zametek« (metodološki, gradivski idr.) poglavja o stcsl. (in sploh 
slov.) nepredl. mestniku v Syntax. Tudi sama časovna zaporednost nastanka obravnav 
upravičuje to sklepanje. Avtor je pred objavo četrtega dela Vergleichende Grammatik 
der slavischen Sprachen lahko ponovno ocenil nekatera svoja opažanja in jih – svojim 
jezikoslovnim razmišljanjem ter jezikoslovno-znanstvenemu razvoju ustrezno – po-
pravil. Tako predstavlja Syntax (oz. poglavje namenjeno mestniku) kvalitativni (in 
kvantitativni) premik naprej v obravnavi skladenjskih rab stcsl. nepredl. mestnika. 
3 Miklošičev stcsl. nepredložni mestnik v luči sodobnih skladenjskih
  obravnav 
Stcsl. nepredl. mestnik je bil po razpravah F. Miklošiča deležen številnih obravnav, 
ki so izčistile njegovo skladenjsko obnašanje in na ta način dopolnile Miklošičevo raz-
lago. Na tem mestu ne podajam »pomiklošičevskih« analiz stcsl. nepredl. mestnika, 
ampak skušam v luči njihovih »dognanj« dopolniti Miklošičeve zaključke. Dopolnitev 
obsega dva problemska dela: prvi, krajši del (3.1) se nanaša na izbiro stcsl. gradiva oz. 
na Miklošičevo razumevanje pojma »staroslovenščina« (v razpravi sem sicer uporab-
ljal izraz stara cerkvena slovanščina; glej op. 4); v drugem problemskem delu (3.2) 
pa podajam svoje korektive skladenjske obravnave stcsl. nepredl. mestnika (deloma 
tudi pripombe neskladenjskega tipa).
3.1 Prvo dopolnitev del F. Miklošiča predstavlja prevrednotenje pojma »starosloven-
ščina« (Altslovenisch), ki predstavlja jezik stcsl. in predvsem csl. spomenikov iz ob-
dobja med 11. in 17./18. st. (analiza se sicer nanaša na njegova leksikografska dela,20 
velja pa tudi za skladnjo); v Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum (1862–1865) so 
posamezne redakcije zastopane z naslednjim številom spomenikov: vzhodnoslovan-
ska redakcija (rus.) – 139 spomenikov, srbska – 89, hrvaška-glagolska – 10, češka – 1 
(Praška odlomka); poleg tega so upoštevani še 3 romunski in 4 spomeniki mešanih 
redakcij (Mareš 1992: 3).21 
Miklošičeve »staroslovenščine« ne moremo obravnavati prekrivno s pojmom stara 
cerkvena slovanščina, saj gre pri prvi za sicer izumrli jezik, ki naj bi se ohranil kot 
20 Prim. Franz Miklosich, Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti, Vindobonae, 1850; Franz Miklosich, 
Lexicon palaeoslovenico-graeco-latinum,Vindobonae, 1862–1865. 
21 Prim. mnenje, ki ga o slovarju in posredno o Miklošičevem slovaropisnem delu podaja E. Pallasová: 
»Lexicon 1862–1865 /…/ pokrývající vývoj jazyka staroslověnského od 10. století do 17., ba dokonce 
18. století. Je to zatím jediný slovník, který rozsahem excerpovaného materiálu zahrnuje všechny redakce 
staroslověnštiny (Kanonisch-Altkirchenslavisch) i církevní slovanštiny (Kirchenslavisch), a tvoří tak přechod 
od slovníku staroslověnštiny kanonických památek k slovníku jazyka církevněslovanského« (Pallasová 
1992: 7). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 115
knjižni cerkveni jezik Slavie Orthodoxe (prim. Sturm-Schnabl 1992: 597),22 medtem 
ko je zadnja »/…/ v slavistice už tradičně vymezena jako jazyk jistého souboru starých 
památek, který zůstává od dob Jagićových v podstatě fi ksní« (Večerka 1999: 100; tudi 
Jakopin 1990: 183). S tem se misli predvsem na »kanon« spomenikov iz 10. in 11. st., na 
katerem sloni rekonstrukcija jezika (bolgarsko-makedonska osnova), ki sta ga ustvarila 
sveta brata Ciril in Metod v drugi polovici 9. st. (spomeniki sicer že predstavljajo odklon 
od prvotne norme stcsl., vendar so jezikovno in časovno najbližje jeziku najstarejših 
slovanskih prevodov bogoslužnih knjig iz grškega jezika; Babič 2003: 22).
Zgornja dejstva pa je vendarle treba nekoliko dopolniti (na podlagi podatkov iz Syn-
tax; op. RG.): F. Miklošič se je namreč zavedal notranje razslojenosti »staroslovenščine«. 
To zavedanje se kaže v tem, da npr. »kanonski« stcsl. spomeniki v Litteratur (Syntax: 
881-896) dosledno nosijo oznako asl. ob izbirni (goli) oznaki slov. (prim. Assem. asl. 
Evangelium assemanianum, cod. saec. XI., slov. ali tudi Zogr. asl. Evangelium zo-
graphense, cod. saec., uti videtur, IX.; enako velja za Cloz, Sav, Supr),23 medtem ko 
imajo redakcijski spomeniki ob oznaki asl. vedno tudi oznako slov., ki jo spremlja levo 
določilo (oznaka csl. redakcije), prim. Ostrom. asl. Evangelium, e cod. saec. XI., russ.-
slov. ali Slepč. asl. Apostolus, cod., uti videtur, saec. XII., bulg.-slov. (Syntax: 890, 893); 
prim. tudi serb.-slov. Miklošičeva »staroslovenščina« se torej kaže kot kompromisni 
izraz za jezik prvih slovanskih besedil in – na drugi strani – besedil, ki jezikovno sle-
dijo stcsl. vzoru, a ga hkrati spreminjajo z narečnimi elementi posameznih slovanskih 
jezikov. V pričujoči razpravi sicer uporabljam izraz stara cerkvena slovanščina tudi 
za Miklošičevo »staroslovenščino«, vendar s pridržkom: zavedam se, da F. Miklošič 
z njim pokriva jezikovno in časovno heterogen korpus spomenikov, katerega temeljni 
sestavni del pa vendarle predstavljajo stcsl. besedila.24 
3.2 Miklošičev opis rab stcsl. nepredl. mestnika temelji na osnovni etimološko-po-
menski klasifi kaciji (ostale so ji podrejene), ki se kaže v poskusu pomenske skladenjske 
sistematizacije vseh (iz)mestniških oblik (diahrono ali sinhrono). Če sklepamo (skupaj 
s P. Gardom), da je Miklošičeva skladnja dejansko »semantična in panhrona«,25 lahko 
označimo Miklošičevo nedoslednost pri upoštevanju delitve izvorno mestniških sklon-
22 Prim. Miklošičevo razpravljanje o tem tudi v uvodu Vergleichende Lautlehre der slavischen Sprachen, 
Wien 1852, VI–VII, XXII. 
23 Na str. 168 svoje Syntax F. Miklošič o vprašalnem členku či pravi, da ga ni našel v »/…/ rein asl. 
quellen«, pri čemer misli na stcsl. kanonska besedila (op. RG.). 
24 Miklošičeva »staroslovenščina« je tako izraz, ki poudarja knjižnojezikovno kontinuiteto jezikov (re-
dakcij), ki imajo svojo osnovo v stcsl. S pojmom »kompromisni izraz« pa mislim tudi na dejstvo, da lahko 
»staroslovenščina« pokriva različne faze stcsl./csl. tradicije in da je njen pomen torej situacijsko pogojen, 
o čemer pričata vsaj dve dejstvi: ko F. Miklošič razpravlja o izvoru »staroslovenščine«, misli na »/…/ rein 
asl. quellen«; ko v Syntax razpravlja o skladenjskih vprašanjih, pa »staroslovenščina« predstavlja jezik 
stcsl. in csl. spomenikov. 
25 Prim. P. Garde (1992: 205): »A peine peut-il être question de »comparatisme« au sens que les moder-
nes donnent à ce mot. Les faits des diverses langues slaves (et parfois d’autres langues, indo-européennes 
ou même d’autres familles) sont alignés les uns auprès des autres, avec une impressionnante exhaustivité, 
seulement pour montrer leurs ressemblances. L’analyse détaillée des différences et les conclusions qu’on 
pourrait en tirer n’entrent pas dans le propos de l’auteur«.
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
116 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
skih oblik na imenske oblike (besednovrstno samostalniki, sklonsko opredeljivi kot 
mestniki) in prislove (oblikovno kvečjemu zgodovinsko opredeljivi kot mestniki) itn. 
kot ključno pomanjkljivost pri obravnavi gradiva (na kar je bilo opozorjeno v pogl. 2); 
ta pomanjkljivost se posledično kaže v uvrščevanju predvsem izmest. prislovov tako v 
poglavje Vom local kot tudi v poglavje Von der bedeutung der wortclassen oz. skladnjo 
prislovov, predlogov, veznikov itn. Hkrati pa lahko njegovo »mešano« uvrščevanje 
mestnikov (skupaj z opombami) obravnavamo kot znak »globinske« diahronije. V 
nadaljevanju bodo v skladu s to domnevo kritično komentirane Miklošičeve pomen-
ske skupine stcsl. nepredl. mestnika; z vidika »pomiklošičevskih« skladenjskih obrav-
nav stcsl. mestnika bo vzpostavljena nova notranja razvrstitev, pri čemer bom skušal 
utemeljiti tudi Miklošičevo »površinsko« nerazumljivo kolebanje pri sistematizaciji 
mestnikov (odpravljene bodo tudi nekatere oblikoslovne, etimološke pomanjkljivosti 
Miklošičeve razlage). 
3.2.1 Kategorijo sklona lahko razumemo kot oblikoslovno kategorijo, ki praviloma 
ustreza vsebinskemu razmerju med imensko obliko in neko drugo prvino stavka (ki je 
nadrejena tej imenski obliki). Res je sicer, da je sklon (nepredložni/predložni) predvsem 
oblikoslovno-skladenjska kategorija, vendar pa ga lahko zaznamujejo tudi semantične 
in pragmatične funkcije (ESČ: 305). 
Premikanje sklonov v smeri predvsem semantičnih (»lokalnih«) funkcij je lahko 
omogočilo tudi besednovrstni prehod sklonske oblike samostalnika med prislove (ob 
večjem številu dejavnikov). Prehodni pas je verjetno predstavljala prislovnodoločilna 
funkcija, v kateri sklonske oblike niso bile več skladenjsko (vezavnostno) odvisne od 
glagolov, temveč so predstavljale semantične in funkcionalne sinonime prislovom 
– prevzele so torej vlogo funkcionalnih prislovov (»funktionale Adverbien«; Večerka 
1993: 278).26 
3.2.1.1 Proces adverbializacije,27 ki zaznamuje prehod neprislovnih izrazov (tudi 
mestniških imenskih oblik) med prislove, je predvsem skladenjska in semantična 
sprememba. Na semantični ravnini se ta proces kaže v naslednjih potezah: (1) v izgubi 
osnovnih pomenskih sestavin izhodiščne besedne vrste, tj. izginejo značilnosti snovno-
sti in akcidence (kakovosti, poteka), prim. gorě (ʻna goriʼ, mest. ed. sam. gora) : gorě 
(ʻgoriʼ, prisl.); (2) v spremembi obsega/vsebine izhodiščnega pojma (prihaja lahko do 
semantične posplošitve, zožitve ali semantičnega prenosa), prim. vrьchъ (sam. ʻhrib, 
vrhʼ) : vrьchu (prisl., ̒ na zgornjem delu, zgorajʼ). Med skladenjskimi dejavniki omenja 
R. Večerka (1993: 279) prilagoditev izvornih skladenjskih razmerij, npr. ujemalnosti 
pri izvorno imenovalniških oz. tožilniških prid. oblik na -ь (prim. nicь ̒ naprej nagnjen, 
sklonjenʼ). Pri izvorno mestniških prislovih bi temu ustrezal – po mojem mnenju 
26 Besednovrstni prehod je težko eksplicitno določiti, sploh zaradi sočasne prisotnosti različnih slovničnih 
in semantičnih funkcij v posameznem sklonu in možnosti pojavljanja posameznih sklonov v različnih skla-
denjskih funkcijah (predmeti, prislovna določila različnega tipa), tudi zaradi različne stopnje semantične 
abstrakcije. 
27 Opis procesa adverbializacije povzemam po R. Večerki (1993: 279–280); prim. tudi Jelitte 1961 
(17–18). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 117
– prehod od prvotno primično motivirane mestniške končnice, prim. -ě v srědě ʻna 
srediniʼ (še sam.), k primično motiviranim prislovom, prim. srědě ʻsrediʼ.28
Na oblikoslovni ravnini se kaže adverbializacija v odpravi asociativnih povezav 
z ostalimi oblikami določene besede (odpravljeni so paradigmatski odnosi). Tako 
etimološko mestniške oblike u-osnov tipa dolovь, domovь v sklanjatvi nadomestijo 
nove domu, dolu, medtem ko izvorne ostanejo ohranjene kot prislovi. Izločenost iz pa-
radigme (ki je znak adverbializacije) pa je lahko tudi rezultat analogije (po R. Večerki 
»Formneuerung«): po že poprislovljenih oblikah godě (mest. ed.) in trěbě (izvorno 
verjetno daj. samostalnika trěba), nastane lьdzě, ki ne more biti ne daj. ne mest. ed. 
samostalnika *lьdza (kot a-osnova bi imela daj./mest. na -i). 
Tudi na besedotvorni ravnini pride do spremembe, in sicer do prehoda izvornih 
sklonskih končnic med besedotvorna obrazila prislovov. Pri tem se kaže kot vprašljiva 
razlaga produktivne pripone -ě pri izprid. načinovnih prislovih (domnevno mest. ed. 
pridevnikov), prim. gorьcě, slavьně, čistě (k gorьkъ, slavьnъ, čistъ), saj nekateri vi-
dijo v njej tudi im. mn. oz. orod. ed. (?) sr. spola o-osnov. Sicer pa: kot je težko na 
skladenjski ravnini ločevati sklonske oblike v različnih funkcijah, tako je tudi z vidika 
besedotvorja težko potegniti črto med živo sklonsko obliko in že prislovno tvorjenko 
(sploh v starejših fazah slov. jezikov).29 
3.2.1.2 Razlago nastanka prislovov podaja tudi F. Miklošič (prim. tudi op. 15). Pri-
slove uvršča med »členke« (partikeln), ki predstavljajo vse nepregibne besedne vrste 
(pri F. Miklošiču prislovi, predlogi /podvrsta prislovov/, vezniki); poleg nepregibnosti 
jih zaznamuje podrednost. Njihov nastanek (torej vseh »členkov«) vidi v osamosvojitvi 
določenih imenskih in zaimenskih sklonskih oblik, do katere lahko pride na tri načine: 
(1) nekatere osnove (themen) se ohranijo samo v posameznih oblikah (prim. vъnъ v 
rod., tož., mest. ed.); (2) pri določenih besedah lahko pride do pomenskega premika 
– njihov pomen je drugačen od izhodiščnega (prim. zêlo, blazê); (3) lahko gre za oka-
menine nedoločljivih sklonskih oblik iz predzgodovinskega obdobja (prim. tu iz tъ; 
Syntax: 150–152). Miklošičevo etimološko znanje se torej kaže tudi v dokaj sodobnem 
(čeprav skromno predstavljenem) razumevanju leksikalizacijskih in gramatikaliza-
cijskih sprememb, ki pripeljejo do nastanka novih besednih vrst in ki ležijo v osnovi 
teorije skladenjskih sprememb.
3.2.2 Prvotna skladenjska funkcija mestniških sklonskih oblik je krajevno prislovno 
določilo. Tovrstnih primerov nepredl. mest. je v stcsl. spomenikih malo, saj je priza-
devanje po točni opredelitvi krajevnih razmerij povzročilo, da so se na račun upada 
nepredl. mest. uveljavile predložne zveze (Bauer 1963: 265). 
J. Bauer (1963: 265–270) po kritičnem pretresu celotnega stcsl. »kanona« navede le 
9 gotovih primerov nepredl. mest. v krajevni prislovnodoločilni funkciji – od tega 5 iz 
28 P. J. Hopper in A. Closs Traugott (1994: 104–105) govorita v primeru gramatikalizacije (ena od nje-
nih stopenj je adverbializacija) o »dekategorializaciji«, ki predstavlja funkcijski premik od ene skladenjske 
vloge k drugi. 
29 Sicer pa lahko sklonske oblike doživijo nadaljnje leksikalno-gramatikalizacijske spremembe v smeri 
predlogov, veznikov (prim. Hopper-Traugott 1994). Na tovrstne spremembe bo opozorjeno v posameznih 
razdelkih. 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
118 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
Asemanijevega evangelija (A), prim. s(vę)tago o(tь)ca naš(e)go θeodora arxiep(isko)pa 
c(ěsa)rigradě 127a.27, in 4 iz Supraseljskega zbornika (Supr), prim. sъkonьča s(vę)tyi 
nisii. usorově svojei jemu vьsi 47.13–14, jako sǫtъ sъxraneny kosti našę semь městě 
81.3 itn.30 V Syntax (636–637) se pojavlja le 6 stcsl. primerov, medtem ko je večina 
redakcijskih (vcsl.). 
J. Bauer potrjuje tudi Miklošičevo domnevo, da je nepredl. mest. pogostejši ob lastno-
imenskih kot ob občnoimenskih poimenovanjih, kar med drugim ustreza tudi stanju v 
str. spomenikih 11.–13. st., kjer je tovrstna raba živ pojav (Bauer 1963: 268).31 
3.2.2.1 J. Bauer (1963: 268) – podobno kot F. Miklošič v Syntax (str. 162, 636) – iz 
nepredl. mest. v funkciji krajevnega prislovnega določila izloči izmestniške krajevne 
prislove tipa stcsl. gorě, dolu, vrъxu, zadi itn. (za nekatere pravi, da so deloma prešli v 
predloge). Ob pregledu Miklošičevih prislovov se pokaže, da večina sodi med izvorno 
samostalniške mest. ed.: k o-osnovam spadata dolě (dolъ),32 vъně (vъnъ), k a-osnovam 
gorě (gora), kromě (kroma), srědě (srěda), k ŭ-osnovam vrъxu (vrъxъ) in ž. i-osno-
vam zadi (zadь; Jelitte 1961). Med izvorno samostalniškimi prislovi se pojavljajo tudi 
nekoliko »težje« oblike – doma, ki se v aktualni literaturi razlaga kot poprislovljeni 
psl. mest. ed. o-osnov na *-a (iz verjetno prvotno kontrahiranega izglasja *-ō͂; Furlan 
2000: 183),33 ter sk(v)ozě, domnevno otrdeli mest. psl. samostalnika *skvoga ʻluknja, 
odprtinaʼ z izhodiščnim pomenom *ʻv luknji, odprtiniʼ (Snoj 2003: 663). Prislov slědi, 
ki ga navaja F. Miklošič (v stcsl. gradivu ni izpričan), bi sodil k ž. i-osnovam (prim. 
poslědi < po slědi; Jelitte 1961: 60). Stcsl. meždu predstavlja rod./mest. dv. ž. a-osnove 
mežda (Jelitte 1961: 44; podobno tudi csl. srědu). Med izvorno pridevniške mest. ed. 
spadajo javě, nizu, prědi (Jelitte 1961: 75, 81), med zaimenske toižde ʻtukajʼ (ž.), tu 
(prvotno neka mest. oblika iz ide. zaim. osnove *to- ʻtaʼ; Snoj 2003: 790).
3.2.2.1.1 Miklošičeva obravnava krajevnih prislovov tako med mestniki kot med 
prislovi ni naključna. Že sam opis, s katerim F. Miklošič začrta razumevanje nastanka 
prislovov (prim. 3.2.1.2), vzpostavlja kontinuum med izhodiščno mest. obliko in iz-
mest. prislovom. 
30 Natančna (primerjalna) tekstološka analiza J. Bauerju omogoča izločiti sporne primere; tako npr. s 
pomočjo paralelnih mest v drugih stcsl. evangelijih izloči nepredl. mest. v i(su)su že byvъšju vъtanii vъ 
domu Mt 26.6 Z – domneva namreč izpust predloga pred besedo z začetnim v-, tj. vъ vitanii itn. (Bauer 
1963: 266). 
31 Pri občnoimenskih mestnikih domneva »lažjo« adverbializacijo; določeno izjemo predstavljajo le 
primeri tipa semь mыstы, tomь mыstы (Bauer 1963: 269). 
32 Problem predstavlja razmerje dolu : dolě. Razmerje se lahko razlaga na dva načina: (1) kot razmerje 
daj. ed.: mest. ed., pri čemer to dejstvo podpira izvorno smernostni in ciljnostni pomen daj. (prim. tudi 
Snoj 2003); (2) kot razmerje mest. ed. (u-osnova; mogoče tvorba po analogiji) : tvorba po analogiji; v tem 
primeru dolu, dolovi pripadata u-osnovam, medtem ko je dolě tvorba po analogiji k oblikam vъně, kromě, 
mitě itn. (Jelitte 1961: 49). 
33 Etimološka razlaga stcsl. (slov.) doma je sicer še vedno predmet razprave; možnosti, ki se pojavljajo 
v literaturi, je namreč več: prevladuje razlaga doma kot starega ide. mest. ed. u-osnov na *-ō oz. *-ō(u), po 
izpadu drugega dela diftonga v *domōu (ESJS 3: 139; prim. Jelitte 1961: 500); H. Jelitte (1961: 49) izhaja sicer 
iz domъ kot u-osnove, ki pa se v stcsl. že meša z o-osnovami, tako da v doma vidi genitivus loci o-osn. (Jelitte 
1961: 49); doma kot izvorni abl. ide. o-osnov *domo- (ESJS 3: 139). Prim. ostale razlage v ESJS 3 (139). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 119
3.2.2.2 Med Miklošičevimi krajevnimi prislovi pa so tudi takšni, ki lahko nastopajo 
v vlogi drugotnih predlogov: kromě, meždu, srědě, skvozě, vrъxu, vъně, zadi (po Jelitte 
1961: 62); prim. vъzložišę vrъxu rizy svoję Mt 21.7 M, A, Sav (prisl.) proti ne možetъ 
gradъ ukryti sę vrъxu gory stoję Mt 5.14 A, Z (predl.). 
Zgodovinsko jezikoslovje namenja vprašanju nastanka predlogov dosti pozorno-
sti. Tako H. Jelitte (1961: 19-20), ki povzema spoznanja iz Brugmann-Delbrückovega 
dela Grundriß der vergleichenden Grammatik der indogermanische Sprachen (1909), 
vidi v predlogih (v večini primerov) oblike s prislovnim pomenom, ki so se v času 
osamosvojile (o njihovi sorodnosti govorijo primeri prislovne in predložne rabe istih 
oblik; besedni vrsti sta si tudi oblikovno podobni, saj gre za izvorno sklonske oblike 
ali tvorjenke z določenimi obrazili). Nastanek predlogov pa je pogojen predvsem z 
upadom njihovega pomena v okviru skladenjskih zvez, kar pripelje do statusa pomožne 
besedne vrste – nesamostojne, podrejene prvine nekega stavčnega člena (podobno tudi 
Večerka 1993: 279).
3.2.2.2.1 F. Miklošič (Syntax: 150–151) obravnava predloge kot podtip prislovov. Od 
prislovov jih loči to, da lahko natančneje določajo ne samo glagole in pridevnike, temveč 
lahko opravljajo tudi vlogo glagolskih predpon (prim. βαίνειν proti παραβαίνειν). Obe-
nem je njihova značilnost tudi ta, da so izgubili svojo samostojnost, vendar pa so na ta 
račun pridobili »die syntaktische kraft der beziehung auf einen gegenstand«, tako da 
lahko izražajo razmerja med posameznimi stavčnimi členi. 
V 3.2.2.2 navedene predloge F. Miklošič uvršča med drugotne predloge (unechte 
praepositionen), ki imajo poleg formalne (slovnične) funkcije, tudi neko konkretnejšo 
(prim. prěmo). Ti so vedno imenskega izvora (proti zaimenskim in večinoma etimološko 
težko določljivim prvotnim); so poznega nastanka, ki lahko zadeva celo samo posamez-
ne slov. jezike (prvotni so večinoma ide. izvora); pozni nastanek drugotnih predlogov in 
njihova »konkretnost« (ter pogosta pomenska bližina s podstavno besedo) pa omejujeta 
njihovo rabo (proti večpomenskim prvotnim predlogom; Syntax: 196). Od prislovov/
predlogov, ki jih F. Miklošič obravnava pri mestnikih ali izmest. prislovih, se med 
drugotnimi predlogi najdejo kromě, meždu, nizu, srědě, vrъxu, vъně (Syntax: 253–256). 
 
3.2.3 Nepredl. mestnik se je pojavljal tudi v zvezah z glagoli, ki so večinoma označevali 
dotikanje ali dejanje, katerega rezultat je predstavljal dotik ali pridružitev – kraj dotika. 
Tovrstni konkretni (okoliščinski) pomen pa je počasi prešel v abstraktnejši, predmetni 
pomen: mestnik je začel označevati predmetnost, na katero se je nanašalo dejanje. Kot 
posledica premika v smeri funkcijske abstraktnosti se je nepredl. mestnik lahko utrdil 
– kot predmet – pri omenjenem pomenskem tipu glagolov (Bauer 1963: 272–273).34 
34 Kljub temu da ne obravnavam usode nepredl. mest. v predmetni funkciji, naj vsaj opozorim na 
pomembnejša dejstva (po Bauer 1963): v predmetni funkciji se je nepredl. mest. najprej izognil izginotju 
zaradi (a) abstraktnosti krajevnega pomena, ki ni potrebovala natančnejše (predložnosklonske) opredelitve, 
in (b) ustaljenosti ob glagolih s predponami (predvsem pri-, na-), ki so izhodiščno prislovi (njihova zveza z 
glagolom je zgodnejša od zvez glagolov s skladenjskim predmetom). Izgubo mestnika je sprožila postopna 
sprememba v razumevanju dejanja pomenske skupine glagolov – pozornost se je z rezultata dejanja (stanja po 
izvršenem dejanju) preusmerila na dejanje kot proces z določenim »dosegom«. Nadomestila sta ga predvsem
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
120 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
Nepredl. mestnik v predmetni funkciji je v stcsl. »kanonskih« spomenikih pogost 
predvsem v zvezah z glagoloma kosnǫti sę in prikosnǫti sę, prim. i prostьrъ rǫkǫ. 
kosnǫ sę emь i(su)s(ъ) Mt 8.3 Sav, kto prikosnǫ sę rizaxъ moixъ Mk 5.30 M, A, Sav 
itn. (podobno velja tudi za prikasati sę, medtem ko so primeri s kasati sę sporni).35 
Sicer pa se gotovi nepredl. mestnik pojavlja še z naslednjimi glagoli s predpono pri-: 
prilěpiti sę, prilěplěti sę, prilьpnǫti, priložiti, priložiti sę, prilagati, prilagati sę, pri-
kla dati, priležati, pristati (pri ostalih glagolih so izpričane le homonimne oblike daj./
mest., medtem ko se določeni glagoli ali ne pojavljajo v stcsl. evangelijih ali pa se ne 
vežejo z mestnikom).36 
V manjšem obsegu so nepredl. mestnik ohranili stcsl. glagoli s predpono na-, 
prim. naležati, napasti, nadějati sę (najbolje ohranjen, prim. i upvanii b(o)žii naděję 
sę Supr 552.14 itn.), pri ostalih glagolih pa je mestnik negotov; gre za glagole zazьrěti, 
potъknǫti sę, utъknǫti sę, prětykati sę, oprěti sę, oběsiti sę, vъležati, sъplěsti itn. (Bauer 
1963: 281–284). 
Za večino stcsl. glagolov, ki se vežejo z nepredl. mestnikom, velja, da so rabljeni 
v prenesenem (nekonkretenem) pomenu (prim. Bauer 1963: 272–285); pri tem je še 
posebej reducirana izvorna krajevnost mestnika v predmetni funkciji (povečana ab-
straktnost). Ob stcsl. primerih se nepredl. mestniki v predmetni funkciji pojavljajo še 
v csl. in str. spomenikih, medtem ko jih v drugih starih slovanskih pisnih spomenikih 
ni,37 kar pa ne nasprotuje tezi o njihovem psl. izvoru (Bauer 1963: 285). 
Miklošičeva obravnava stcsl. nepredl. mestnika v adverbalni funkciji predsta-
vlja tako v Syntax kot v Local problemsko natančno obdelano skladenjsko poglavje. 
F. Miklošič primere adverbalnega mestnika pravilno uvrsti med krajevne z ugotovitvijo, 
da mestnik tudi v tem primeru označuje »/…/ einen ort, bei kosnąti tangere den ort, 
wo die berührung stattfi ndet« (Syntax: 639).38 Čeprav mogoče samo intuitivna, pa je 
(ne)predl. daj. (posebej ob predlogu kъ) s pomenom usmerjenosti dejanja in t. i. delni rod., o čemer priča 
veliko primerov variantne vezave v stcsl. (poleg tega mestniške oblike stopajo tudi v odnose homonimije 
z dajalniškimi in rodilniškimi). O »nekrajevnosti« mestnika v predmetni funkciji priča med drugim tudi 
dejstvo, da v stcsl. ni prihajalo do zamenjave s predl. mestnikom (Bauer 1963: 273–274). 
35 J. Bauer podaja natančen pregled stcsl. glagolov, s katerimi se veže nepredl. mest. (glej Bauer 1963: 
274-284); njegova obravnava posameznih primerov je kritična – primeri so komentirani, ob njih so navedeni 
primeri variantne vezave itn. Pri tem je treba poudariti, da vezava z nepredl. mest. ni pri nobenem glagolu 
absolutna (mogoče le pri kosnǫti sę), prim. ob prikosnǫti sę sicer prevladuje mestnik, vendar se ob njem 
pojavljajo tudi rodilnik (rizъ moixъ Z), nepredl. dajalnik (Supr 135.29), homonimne daj./mest. oblike (rǫcě 
Mt 8.15 Z, M, A), homonimne rod./mest. oblike (ixъ Mt 17.7 M, A) ter daj. s predlogom kъ, prim. k’to 
prъvoje prikosnetъ sę kъ nemu Supr 18.22. 
36 Glagoli z daj./mest. homonimno obliko vezavnega predmeta v stcsl. so: prisěděti, pristaviti, pristavlěti, 
priključiti sę, priraziti sę, pripasti, približiti sę, približati sę; glagoli, ki se v evangelijih ne pojavljajo ali pa 
se ne vežejo z mestnikom (prevladuje pomen ʻpridruževati se, pridružiti se k nečemuʼ): pričęstiti sę, pričisti, 
pričisti sę, pričitati, pričitati sę, priobьštiti, priměsiti sę, priměšati sę, pričiniti, prigvozditi, privęzati, priręšti, 
pripodobiti sę, prizьrěti, pritъknǫti itn. (ob priti, prixoditi, prinositi se domneva dajalniški predmet; Bauer 
1963: 277–281). 
37 Konzervativizem (pogojen s tradicijo, versko namembnostjo itn.) pisnega stcsl./csl. jezika je odigral 
pri ohranjanju psl. nepredl. mest. v predmetni funkciji ključno vlogo. 
38 Še enkrat naj poudarim, da je Miklošičeva delitev glagolov, ki se vežejo (tudi) z nepredl. mest., na 
nepredponske in predponske pragmatične narave oz. kot pravi F. Miklošič sam: »Die entheilung bezweckt 
nur erleichterung der übersicht /…/« (Syntax: 639). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 121
razvojno gotovo smiselna umestitev adverbalnih mestnikov za adverbialnimi.39 Do-
polnitve, ki jih prinašajo kasnejše razprave (prim. Bauer 1963), so vezane predvsem 
na doslednejše poudarjanje neabsolutnosti mestniške vezave ob navedenih glagolih 
(natančna tekstološka analiza posameznih primerov omogoča izločitev homonimnih 
oblik, haplografi j, opozori lahko na prevladujočo vezavo, na primere variantne vezave 
itn.) in na izločevanje csl. primerov iz analize (prim. Bauer 1963: 281–284); slednji 
imajo v obravnavi stcsl. gradiva večinoma primerjalno vrednost.
3.2.4 Naslednjo skupino stcsl. nepredl. mestnikov predstavljajo tisti v funkciji pri-
slovnega določila časa. Že F. Miklošič ugotavlja, da se v tej funkciji pojavljajo samo 
določeni sam. ali sam. zveze (prim. Syntax: 648–649) – tisti, ki pomenijo časovno 
obdobje (Bauer 1963: 270). 
J. Bauer (1963: 270–271) navaja izraze lěto, zima, noštь, polъ nošti, polъ dьne, utro, 
časъ,40 prim. molite že sę da ne bǫdetъ běstvo vaše zimě Mt 24.20 M, A, Z; polunošti 
vъstaxъ ispovědati sję tebě Sin 118.62 itn. Pomembna je tudi Bauerjeva ugotovitev, 
da se vse mestniške oblike v funkciji prislovnega določila časa približujejo prislovom 
ali pa so vanje že prešle (Bauer 1963: 270). 
3.2.4.1 Tudi v tej skupini torej lahko izločimo izvorno mestniške časovne prislove, 
kot so – pri F. Miklošiču – lani, utrê, pozdê, jedinojci, prъvêjci, drugojci, tretijci, sejci 
(Syntax: 649). Vir stcsl. lani je verjetno ide. *ol-nei, kar naj bi bil mest. k *ol-no-s 
(sorodno stlat. ollus ʻoniʼ; ESJS 7: 402; podobno Snoj 2003: 344), medtem ko naj bi 
utrě predstavljal izvorno mest. obliko sam. sr. sp. o-osnov (j)utro (Jelitte 1961: 47), 
pozdě pa verjetno analogično obliko po drugih prisl. na -ě tipa nyně itn. (k psl. *pozdъ 
prim. ESJS 11: 693–694). Ostali prislovi imajo skupen besedotvorni element (členek) 
-ci,41 njihove besedotvorne podstave pa se delijo na izvorno zaimenske (mest. sg. seici 
zaimka ž. sp. si) ter števniške (mest. ed. ž. sp.).42 
3.2.5 Tudi Miklošičeva skladenjska obravnava mestnika s pomenom načina je spor-
na. V prvi vrsti gre za problematiko besednovrstne opredelitve, saj so vsi njegovi zgledi 
(razen treh nejasnih) dejansko prislovni (kar naj bi veljalo za vse stcsl. izmest. načinovne 
prislove; Bauer 1963: 272); na to dejstvo je z nekaj zgledi opozoril že F. Miklošič.43
39 F. Miklošič se je mogoče zavedal naraščanja funkcijske abstraktnosti pri prehodu mestnika iz adver-
bialne v adverbalno funkcijo oz. drugotnosti adverbalnega mestnika (op. RG.). 
40 J. Bauer ne navaja mestnikov od pętikostij in nedêlja, ki jih ima F. Miklošič (csl. elementa), hkrati 
pa med mestnike uvršča utrê, ki je po F. Miklošiču že prislov. Samostalnika časъ, lěto nastopata v nepredl. 
mest. samo v zvezi z kazalnim zaimkom, prim. tomь časě, tomь lětě (Bauer 1963: 270–271). 
41 ESSJ I (304–305) jo razlaga kot besedotvorni členek (»slovotvorná partikule«) s poudarjalnim po-
menom in sorodno stcsl. -cě; glej op. 55. 
42 Kot stcsl. se kažeta le obliki drugoici, tretiici (tako Jelitte 1961, SS); prъvějci predstavlja verjetno 
neko kontaminacijsko obliko prъvě(je) in prъvoici (prim. ESJS 12: 734), za jedinoici (ESJS, SS, Jelitte 1961 
ne omenjajo) pa domnevam analogično tvorbo po prejšnjih (med drugim gre za edini nevrstilni števniški 
primer; op. RG.). 
43 F. Miklošič navaja med nepredl. mest. s pomenom načina in izmest. prislovi (Syntax: 162, 652) primere 
lьzê, godê, trêbê in javê. Med načinovne pa lahko uvrstimo še Miklošičeve izmest. prislove blazê, dobrê, 
lьgьcê (Syntax: 162), ki jih v skladnji mestnika ne omenja. 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
122 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
Večina primerov načinovnih prislovov predstavlja produktivne izprid. tvorjenke s 
pripono -ě, katerih podstavni pridevniki so večinoma ohranjeni, prim. csl. obьštьně 
(Mikl. obьščinê) ̒ skupnoʼ k stcsl./csl. obьštьnъ ̒ skupenʼ (ESJS 10: 570), krotьcě (Mikl. 
krotcê) k krotьkъ, vysocě k vysokъ, krěpъcě k krěpъkъ, tęžьcě k tęžьkъ, ljutě k ljutъ, 
nečlověčьstě k nečlověčьskъ, krъstianě k krъstianъ, csl. javьjeně k javьjenъ (stcsl. 
ustreznica javljeně; SS: 65), csl. malě k malъ (ohranjen v stcsl. predl. zvezah tipa na, 
po, vъ malě; SS: 321), csl. nevěglasьně k nevěglasьnъ ̒ nevedenʼ (stcsl. samo nevěglasъ 
z istim pomenom; SS: 360; ESJS 9: 540–541), bědьně k bědьnъ; z rekonstruiranim 
podstavnim pridevnikom se pojavlja mitě ̒ izmeničnoʼ k prid. *mitъ (psl. *mitъ, ohranjen 
v blg. nar. mit ̒ poševen, krivʼ, sbh. nar. miće ̒ izmeničnoʼ itn., z osnovo v ide. *(H2)mei- 
ʻhiter gib, hitra spremembaʼ; ESJS 8: 479).44
3.2.5.1 Med načinovnimi izmest. prislovi lahko izločimo kot posebne oblike javě, godě, 
trěbě in lьzě, ki so težavne z etimološko-oblikovnega in s funkcijsko-skladenjskega vidika.
Pri navedenih prislovih – izvzet je godě ʻprimerno, všečʼ45 – lahko v prvi vrsti po-
dvomimo v njihovo mestniškost. Stcsl. javě (avě) ʻočitno, jasnoʼ (tudi glagol (j)aviti 
(sę) ʻizkazati seʼ) se razlaga s psl. *avě < ide. *a- ʻzaznavatiʼ (sorodno s sti. in av. 
prisl. āviš ʻočitnoʼ), vendar pa se oblikovno izhodišče zanj vidi bodisi v rekonstruirani 
ide. obliki *āēis ali pa je bil šele sekundarno uvrščen med prisl. na -ě, pri čemer naj 
bi pomembno vlogo odigrala opozicija *avě : *vъ sъně (ESJS 1: 52–53).46 Stcsl. prisl. 
lьdzě ʻmožno, lahkoʼ se izpeljuje iz mest. prid. *lьgъ (le-ta, kot tudi druge u-osnove, 
predstavlja podstavo za ostale imenske izpeljanke, prim. stcsl. prid. lьgъkъ), v kolikor je 
izvorna u-osnova prešla med o-osnove (nekateri vidijo v njem tudi poprislovljeni daj.; 
ESJS 8: 447).47 Stcsl. trěbě ʻtrebaʼ (prim. trěbě byti, iměti ʻtreba bitiʼ) se lahko razlaga 
kot mest. ed. ž. a-osnove trěba < psl. *terb ̒ potrebaʼ (SS: 706; Snoj 2003: 779) ali kot 
njen daj. ed. (Jelitte 1961: 46; Bauer 1963: 272; Večerka 1993: 279). 
S funkcijsko-skladenjskega vidika pa so navedene prislovne oblike posebne zara-
di tega, ker jih lahko opredelimo že kot povedkovnike oz. funkcionalne predikative 
(tako Zlatanova 1990: 57–58).48 V aktualni slovenski jezikoslovni literaturi (prim. 
44 Pri časovnih in načinovnih izmest. prislovih se pojavlja zanimivo vprašanje metaforičnih pomenskih 
procesov v gramatikalizaciji. Tovrstni pomenski razvoj lahko opazujemo v metaforični izpeljavi časovnih 
pomenov iz krajevnih (Hopper-Traugott 1994: 78–79), prim. stcsl. časovni prislov poslědi ̒ naposled, potemʼ, 
ki nastane iz predl. zveze *po slědi ʻpo sledi, na koncu slediʼ (Snoj 2003: 433). Do podobnih pomenskih 
sprememb prihaja tudi pri izmest. načinovnih prislovih, ki se jih razume kot leksikalizirane prid. mestnike, 
njihovo načinovnost pa kot krajevnost v prenesenem pomenu, prim. dobrě ʻv dobremʼ → ʻdobroʼ (Bauer 
1963: 272) ali – Miklošičev primer – javě ʻv javnostiʼ → ʻjavnoʼ. 
45 Stcsl. godě ʻprimerno, všečʼ (g. byti ʻbiti všeč, biti pravʼ in negodě byti ʻbiti neprimerno, ne biti všečʼ) 
naj bi bila prislovna tvorba k sam. godъ ʻprimeren, določen časʼ (ESJS 3: 185; prim. tudi op. 50). 
46 H. Jelitte (1961: 81) ga razlaga kot izprid. mest. ed. (»erstarrte Lokativform«); enako J. Bauer (1963: 272). 
47 Stcsl. lьdzě se razlaga tudi kot po poprislovljenih oblikah godě (mest. ed.) in trěbě (verjetno daj. 
sam. trěba), nastal prislov (prim. 3.2.1.1; Večerka 1993: 279; Bauer 1963: 272). H. Jelitte (po Vasmerju in 
Berkenerju; prim. 1961: 44) razlaga stcsl. lьzě kot daj. ed. ž. a-osnove lьga. 
48 R. Zlatanova (1990: 57) obravnava funkcionalne predikative kot nepregibne predikativne imenske 
oblike; v stcsl. gre za predikativno rabljene izprid./izsam. prislove ali nepoprislovljene sam. tipa polьza, 
obyčai jestъ. 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 123
Žele 2003, 2004) se povedkovnike obravnava kot pomenske determinante povedkov 
(na stavčnočlenski ravnini; le-ta ne more biti besednovrstno odločilna), pri čemer 
so izpostavljene samo določene pomenske sestavine (aktualna trenutna stanjskost). 
Funkcijskost povedkovnika49 potrjuje tudi vezljivost, ko njegove pomenskoskladenjske 
zmožnosti (stanjskost, dejanskost, posledična lastnost) veže na povedkovo vlogo (t. i. 
komplementarna obligatorna determinacija v češ. jezikoslovju; Žele 2003: 3–5).
Omenjene stcsl. povedkovnike, tj. godě, javě, lьdzě in trěbě, lahko obravnavamo v 
skladu z zgornjim opisom: gre torej za pomenske determinante povedkov, ki glagole v 
povedku dopolnjujejo pomensko- in strukturnoskladenjsko, pri čemer je izmed njiho-
vih pomenskih lastnosti izpostavljena predvsem hotenjska ali gotovostna naklonskost, 
prim. něstъ mi lьzě inamo iti Supr 170.21–22, o mьně bo něstь trěbě plakati sę Supr 
102.15, godě ny jestъ kъ tomu i o druzěi čęsti i sъsǫdě … besědovati Šest 224a.13–15, 
ali kakovostna/čustvena opredelitev dejanja, prim. javě že estь jako i raždaetь … Ar 
102.2.50 
3.2.5.2 F. Miklošič v svoji obravnavi načinovnih mestnikov navaja tudi vprašljive 
oblike. Tako se med njegovimi primeri najprej znajdejo csl. da ne mьniši igri to rečeno 
(domnevni mest. igri izpeljuje iz podstavnega *igrь), pravdê dêjuščihъ (*pravda) in 
crьkvi sušči sigmê (sigma; Syntax: 652). Čeprav besedilo Syntax ne dovoljuje dajati 
gotovih zaključkov, lahko vendarle podam možne rešitve. Prvi primer se lahko razlaga 
bodisi z izpustom predloga vъ ter z prenesenim krajevnim pomenom ̒ v igriʼ (stcsl. igrь, 
-i ž. ʻigra, zabava; šalaʼ; SS: 246), bodisi z nepravilnim vplivom zanikane glagolske 
oblike (ne mьniši) na prisotnost rodilnika; oblika pravdê je lahko nastala po vplivu 
prislovov pravě ʻpravilnoʼ, pravьdьně (stcsl. pravъdьnъ ʻpravičenʼ) ali celo z izpustom 
predloga po v prisl. zvezi po pravdê (stcsl. po pravьdě ̒ pravičnoʼ k pravьda ̒ pravičnostʼ 
itn.; ESJS 12: 699), medtem ko se zadnji, tj. sigmê, kaže kot ujemalni k crьkvi. 
Problem v Miklošičevi razlagi predstavljajo tudi primeri »auf ь auslautenden adv.«, 
ki jih avtor enkrat razlaga kot »sing. loc. von subst. fem. auf ь« (Syntax: 652), drugič pa 
kot »sing. acc. von femininthemen auf ь« (Syntax: 159).51 Čeprav se je F. Miklošič pra-
vilni razlagi približal z drugo domnevo, njegove oblike (pravь, prêprostь, strъmoglavь, 
inostanь, prêmь, upravь, očivêstь, udobь) danes nimajo enotne razlage,52 temveč pred-
49 Povedkovnik oz. povedkovo določilo predstavlja vmesno stopnjo leksikalizacije v drugotne/metaforične 
pomene (Vidovič Muha 2000: 146–148; Žele 2003: 5). 
50 Ugotovitev, da predstavljajo povedkovniki vmesno stopnjo leksikalizacije v drugotne/metaforične 
pomene (prim. op. 49), bi lahko dokazali tudi z diahronim pomenskim razvojem (in ustreznimi skladenjskimi 
premiki). Tako bi lahko predpostavljali metaforični pomenski razvoj pri stcsl. godъ, prim. sam. godъ v pomenu 
ʻprimeren časʼ (domnevno pomenska varianta pomenke ̒ (določen) časʼ) → prislovnodoločilni mest. ed. godě 
*ʻob/v primernem časuʼ → leksikalizirani prislov/povedkovnk godě ʻprimernoʼ, v kolikor ni v prislovu godě 
ʻprimernoʼ ohranjeno prvotnejše stanje, tj. razvoj iz pomena glagolskega dejanja glag. *goditi ʻpogoditi se, 
pogajati seʼ v smeri pojmov ʻprimernostʼ, ʻugodnostʼ (prim. Šivic-Dular 1999: 93–124; posebej 121–124). 
51 Prislovi, ki se pojavljajo v obeh delih Miklošičeve Syntax, so prêprostь, strъmoglavь, prêmь. 
52 Tako G. A. Haburgaev (1986: 226) razlaga stcsl. oblike pravь, prěmь, prěprostь, različь, sugubь, 
svobodь, ǫtrь kot prislove, tvorjene iz prid. in sam. osnov s pomočjo afiksa -ь; pravi tudi, da so te tvorjenke 
predstavljale okamenele oblike starih psl. prid. z osnovami na *-ĭ, ki so se v stcsl. ohranile kot relikti in se 
niso več sklanjale. Prim. posplošitveno razlago teh prislovov pri V. Vondráku (1924: 641–642). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
124 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
stavljajo v oblikovno-razvojnem pogledu sinkretistično skupino prislovov (prim. Jelitte 
1961: 100-106). Prislove na -ь, ki jih navaja F. Miklošič, H. Jelitte deli na okamenele 
samostalniške oblike – tož. ed. i-osnov (vьsesrьdь) in o-osnov (strъmoglavь),53 in na 
(analogične) vzporedne prislovne tvorbe na -ь k pridevnikom na -ъ (pravь, upravь, 
prěmь, udobь, prěprostь, inostanь).54
3.2.5.3 V poglavje o nepredl. mestniku s pomenom načina F. Miklošič uvršča tudi 
cê, ki naj bi bil izvorno mest. ed. zaim. osnove kъ, prim. cê i ʻquamquam, καὶ τοίγεʼ, 
ča i, a cê ʻetsiʼ (Syntax: 652). 
Izhajajoč iz sodobne etimološke literature lahko F. Miklošiču pritrdim, saj naj bi 
bil jsl. nar. cě v pomenu ʻčeprav, kljub temu daʼ (stcsl. cě, v zvezah a cě, cě i /tudi vcsl. 
cě/ ʻkakor koli; čeprav, kljub temu daʼ) prvotni mest. ed. k zaim. korenu ko- (sorod-
no z lit. kaĩ ʻko, kotʼ, tudi členek za tvorbo nedol. zaimkov in prislovov, pri čemer je 
vzpostavljeno razmerje psl. cě = lit. kaĩ enako psl. tě ʻtakoʼ = lit. taĩ ʻtakoʼ; podoben 
osnovni pomen tudi let. kaî, stprus. kai). Še bolj zanimiv je domnevni pomenski razvoj 
preko prislovnega ʻkakor koliʼ, prim. nem. wie auch, wie wohl ʻčeprav, četudiʼ (SP II: 
66, podobno ESJS II: 92).55 
Za gramatikalizacijske poteke, ki zaznamujejo nastanek veznikov,56 je tipična vzpo-
stavitev povezovalne funkcije različnih kazalnikov; motivacijo zanjo predstavlja prenos 
kazalniške reference od prvin tvarnega sotvarja k anaforam/kataforam besednih zvez 
in nato stavkov, s čimer se postopoma doseže metalingvistična funkcija povezovanja 
stavkov. Vloga veznikov je tudi ta, da označujejo funkcijsko razmerje (ki je lahko pri-
redno ali podredno) med povezanimi stavki ali besednimi zvezami in skladenjske meje 
med njimi. Na tem mestu je potrebno opozoriti na njihovo semantično-pragmatično 
raznolikost, kar upravičuje tudi dejstvo, da so nastali iz pomensko in oblikovno različnih 
jezikovnih prvin; pri dopustnih pomenih se domneva dokaj pozen razvoj zaradi večje 
abstraktnosti in logične kompleksnosti pomena (Hopper-Traugott 1994: 177–180), 
kar se pri cě kaže v verjetnem pomenskem razvoju preko načinovnega, primerjalnega 
(prislovnega) ʻkakor koliʼ.57 
3.2.5.3.1 F. Miklošič torej razvojno ustrezno omenja dopustni veznik cě med 
načinovnimi prislovi, skladenjsko utemeljena pa je šele njegova obravnava v 
53 V tem primeru se zdi zaradi glasovnega razvoja (neprisotnost jotacije; prim. ESJS 3: 177) primernejša 
uvrstitev prisl. strъmoglavь med analogične (tipa pravь, prěmь) in ne izvorne *-o (prim. obьštь). 
54 Poleg tega H. Jelitte navaja med prislovi na -ь še naslednje možnosti: prislovno in pridevniško rabljene 
oblike (prim. isplъnь, različь), pregibne o-osnove (nicь) in okamenele zaimenske oblike (osobь). 
55 V ESSJ II (119–120) se dopustni veznik (stcsl., str.) cě ʻin vendarʼ, ʻčepravʼ (tudi kot a cě) razlaga 
z etimološko povezavo z vsl. vprašalnim členkom in disjunktivnim, hipotetičnim veznikom *ci (razmerje 
cě : ci naj bi ustrezalo razmerju vьlcě mest. ed.: vьlci im. mn.), medtem ko se glasovno prekriva z gr. καί 
(v povezavo z gr. καί dvomi ESJS II: 92). ESJS II (92) razlaga členek -ci (kot v tipu drugoici, seici) kot 
varianto veznika cě, in sicer po glasovnem razmerju ide. mest. ed. *ko͂ : *kó. Prim. tudi ESSJ I: 304–305. 
O vezniku ča i (v dopustnem pomenu; starejše č. in sbcsl.) domneva ESSJ II (121; po Vondrák 1928), da je 
lahko nastal s kontaminacijo če in cě > čě > ča. 
56 V tem delu opozarjam na osnovne lastnosti gramatikalizacije veznikov, ne podajam pa natančne 
analize njihovega nastanka; le-ta bi bil predmet posebne razprave (op. RG.). 
57 Tudi R. Večerka (1993: 279) razpravlja o tem, da lahko prislovi prevzamejo funkcijo veznikov. 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 125
poglavju Von der conjunction (Syntax: 258). V Syntax manjka opis nastanka veznikov, 
vzpostavljeno pa je razlikovalno razmerje med njimi in prislovi: oboji sicer spadajo v 
skupino členkov, vendar pa samo vezniki zaznamujejo razmerja med stavki. F. Miklošič 
pojasni, da gre pri tem za razliko v skladenjskem pomenu (Syntax: 151), s čimer je 
mišljena razlika v funkciji. 
3.2.6 F. Miklošič v obravnavo nepredl. mestnika vključuje tudi primere s pomenom 
vzroka in ozira. Poleg dejstva, da so vsi primeri redakcijski (7 vcsl. in 1 sbcsl.), se zdi 
problematična tudi uvrstitev zgledov med nepredl. mest. 
Po izločitvi možnosti, da bi šlo za poprislovljene oblike (navedene sklonske oblike 
namreč ohranjajo stik s paradigmo), se lahko navežemo na raziskave V. N. Toporova 
(1961) in J. Bauerja (predvsem 1963), ki med primere stcsl. nepredl. mest. uvrščata samo 
tiste v funkciji prislovnih določil časa, kraja ter predmeta (ostali so prislovi!), medtem 
ko ozirnih in vzročnih ne omenjata. Po analizi zgledov se pokaže kot bolj ustrezna 
navezava na problematiko predl. mestnika, in sicer predvsem v vcsl. spomenikih.
Problematika Miklošičevih vzročnih mestnikov ni v njihovi pomenski opredelitvi, 
saj jih pomensko res zaznamuje odtenek vzroka (prim. Toporov 1963: 45). Pri tem ima 
vzročnost vlogo stranske pomenske sestavine, ki spremlja osnovni pomen t. i. vsebin-
skega predmeta (sfera dejatelьnosti, ukazanie na soderžanie dejstvija); opredeljujejo ga 
izpeljani abstraktni samostalniki in prisotnost glagolov »moralno-psihičnih« razmerij 
(Toporov 1961: 43–44).
V zvezi z Miklošičevimi zgledi je problematična predvsem oblika predmeta oz. 
vezljivost glagolov, ob katerih se pojavljajo »nepredložni« mest. predmeti. Ob glagolih 
veselitisja, kajatisja in progněvatisja v vcsl. in str. spomenikih se namreč vsebinski 
predmet (sopomen vzroka dejanja, tj. ʻzaradi nečesaʼ) pojavlja v predložnosklonski 
obliki o + mestnik,58 kar potrjujeta V. N. Toporov (1961: 44–45) in slovar I. I. Sreznev-
skega (1893–1903 [2003]), prim. veselitisja – veseljaxъsja o službě ixъ Lavr., sorodno 
raduetsja o nei mьžь Lavr. (Toporov 1961);59 kajatisja – pokajevsja o ženax Lavr., i 
kaetьsja o svoei vině vsei Ipat. (Toporov 1961), kajušesja o pervomъ sogrěšenьi svojemъ 
Nest. 14. st. (Sreznevskij 1893: 1202) z nepredl. rod. kot variantno vezavno možnostjo; 
zvezo o + mestnik ob progněvati potrjuje sicer samo en primer (ti razgněvaša mja ne o 
bzě, progněvaša mja o idolěxъ svoixъ Vtz. 14. st.; Sreznevskij 1902: 1518), vendar jo 
zaradi podatkov o tovrstni predložnosklonski vezavi (skupaj s pomensko vezljivostno 
motivacijo; Toporov 1961: 43–45) lahko obravnavamo kot zadostno dokazno gradi-
vo. V Miklošičevih zgledih ne veseli sja mnozê brašьnê, kaja sja zьlobahъ vašihъ, 
mrъzostehъ svoihъ prognêvašja mja tako domnevamo izpust predloga o (domnevo po-
trjuje pogostost takšnih izpustov v csl. besedilih); možna bi bila tudi razlaga s pomočjo 
csl. stilističnih vzorcev (nepredl. mest. kot prvina csl. stilistične tradicije), vendar se 
zdi ta možnost manj verjetna (neprisotnost tovrstne vezave v stcsl. in csl.).
58 Pojavljajo se tudi primeri variantne vezave (prim. nepredl. rod., instr. itn.), med katerimi pa ni ne-
predl. mest. 
59 I. I. Sreznevskij (1893: 246) navaja v tem pomenu samo vezavo na + tož. (na zlatnoe čislo veselišisja 
Žit. And.) ter nepredl. or. (egda veselišisja mnogimi brašny Sl. Dan. Zat). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
126 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
V zvezi s sklonsko opredelitvijo sta problematična tudi druga dva primera vzročnega 
mestnika, tj. imaši svoje podružije, i tomь dovolьnъ budi ter jemьže ino ničьtože tako 
jakože kramola vinovna (vcsl.). Stcsl. in csl. gradivo na njunem mestu, tj. na mestu do-
polnil (izglag.) pridevnikov vinovьnъ, dovolьnъ (ali pomensko in oblikovno sorodnih), 
izkazuje nepredl. or. (ne mest.), prim. stcsl. dovolьni bǫdete obroky vašimi L 3.14 Z, A 
ter tьmami bezakonii vin’nъ jestъ Supr 308.30.60 Pri razlagi mestnikov je težko izhajati 
iz or. oblik, saj sta obliki str. in rus. zaimkov glede na psl. stanje morfološko dokaj 
stabilni (Stieber 1971: 61, 64),61 vendar pa se ob tej ponuja še ena možna razlaga: vsaj 
pri dovolьnъ lahko domnevamo izpust predloga o v zvezi o + mest. (gre za variantno 
vezavo k orodniški; ustreza vezavi glagola dovьlěti sę ̒ zadovoljiti se zʼ; Večerka 1993: 
241); v primeru jemьže lahko sklepamo na podobno stanje. Tovrstna razlaga ustreza med 
drugim tudi sorodnemu oziralno-vsebinskemu pomenu zveze o + mest. (prim. op. 63). 
Kritična presoja Miklošičevih obpridevniških »mestnikov« vključuje tudi »skladenj-
sko« dopolnitev. Tako lahko tudi obpridevniške mestnike/orodnike? (v skladu z obgla-
golskimi) opredelimo kot vsebinske predmete (vezljivostno pogojene), medtem ko se 
vzročnost kaže le kot spremljajoča pomenska sestavina.62 
3.2.7 Raziskave stcsl. in csl. gradiva (prim. predvsem Bauer 1963, Toporov 1961) ne 
potrjujejo niti nepredl. mest. s pomenom ozira, medtem ko se v stcsl. in csl. redakcijah 
(tudi v starejših fazah slov. jezikov nasploh) pojavlja v tem pomenu kar nekaj predložnih 
zvez z mestnikom, pri čemer se pomen ozira običajno vključuje v širšo pomensko opre-
delitev vsebinskosti (pomensko blizu zgornji skupini).63 Zdi se, da je treba v analizi 
60 Prim. vcsl. gradivo v slovarju I. I. Sreznjevskega ob dovolьnyj (tudi dovъlьnyj, dovьlьnyj) ter vi-
novatyj: dovьlьni bǫděte obroky vašimi L 3.14 Ostr., simь dovъlьni budemъ Efr. Krm. Ant. (Sreznjevskij 
1893: 687); aže budetь poločaninъ čimъ vinovatъ rižaninu Gram. Iak. Pol., a ne vinovaty semenu ničimъ 
že Rukop. Ostr. (Sreznjevskij 1893: 260). Prim. tudi sbh. budite zadovoljni svojom platom, rus. on dovolen 
vami itn. Tudi z ozirom na pomen glagolov je nepredl. mest. nepričakovan. 
61 Vprašljiva je analogija po samostalniških oblikah tipa mest. ed. stolomь (< stolъmь) in konemь 
(< konьmь). 
62 A. Vaillant (1977: 99) govori v teh primerih o »complément d’adjectiv«, R. Večerka (1993: 240–241) 
o »Rektionskasus«, pri čemer naj bi orodnik označeval vsebino s pridevnikom izražene lastnosti/stanja; V. 
N. Toporov (1961: 72) pa jih označi kot »locativus limitationis«. Drugače opredeljuje dopolnila tovrstnih 
pridevnikov V. Vondrák: obravnava jih kot abstraktnejši podtip orodnika, ki izraža vršilca dejanja v trpniku 
(»Instr. als Agens beim Passiv«/»Instr. als Urheber«; Vondrák 1928: 281–282). Tudi Miklošičeva razlaga 
orodniških primerov se loči od tiste pri mestniških (bolj je vsebinska): primer tъmami /…/ vin’nъ razlaga 
kot orodnik (vsebine) krivde (»Der ins. bezeichnet dasjenige, das man schuldig ist.«; Syntax: 707), medtem 
ko orodnik ob dovolьnъ »/…/ bezeichnet den gegenstand /…/ der zufriedenheit« (Syntax: 717). 
63 Pomen ozira je prisoten v zvezah s predlogom o, prim. stcsl. o malě bě věrьnъ, sbcsl. dobrъ o slovesech 
božiichь, rus. razumnyj o čëm (ESSJ I: 136; podobno tudi Herodes 1963: 347 – z opombo, da drugi slovanski 
jeziki ne poznajo tovrstnih zgradb?!); s predlogom pri, prim. stcsl. mǫža slovǫštaja pri ljutosti i pri drьzosti, 
vcsl. pri malě esi věrьnъ (ESSJ I: 213; Herodes 1963: 355 – v stcsl. malo primerov); s predlogom vъ, prim. 
stcsl. bogatyj vъ slasti (ESSJ I: 274; podobno Herodes 1963: 324). Pri predlogu po S. Herodes (1963: 335) 
navaja soroden pomen vzroka, k čemur ESSJ I (183) doda še pomen primernosti (»přiměřenost«); V. N. 
Toporov (1961: 238) za sbh. pravi, da se »lokativ otnošenija« pojavlja le redko, prim. on je dobar po srcu. 
Gotovih ozirnih stcsl. in csl. primerov ni niti pri predlogu na (Herodes 1963: 331) – ESSJ I (120) navaja 
predvsem stč., stp. ter sodobne sbh. primere. Analiza stcsl. mestniških predložnih zvez pri V. N. Toporovu 
(1961: 193–206) je dokaj posplošujoča – pomen ozira tipa vъ malě bystь věrenъ Kloč. 2.19 avtor vključuje 
v širšo pomensko skupino vsebinskosti (sfera dejstvija). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 127
dveh Miklošičevih primerov (konь dobrъ zělo ozrьči ter bjaše plodъ sada togo jako 
vidê grezda viničьna) izhajati prav iz predl. zvez in domnevati haplografi jo predloga 
o, prim. dobrъ zělo [o] ozrьči. 
Tretji mestnik (služaše trapezê Trojanu – edini sbcsl. primer), čeprav tudi sam ne-
gotov, se od prvih dveh loči vsaj v dveh pogledih: primernejši od Miklošičeve razlage 
se namreč zdita bodisi navezava na mestnike s pomenom kraja (tj. krajevna prislovna 
določila) bodisi razlaga trapezê kot daj. predmeta (na kar opozarja sklonska homonimija 
daj./mest.). Pri prvi možnosti bi že sam pomen stcsl., csl. trapeza ̒ miza; gostija; prestolʼ 
v precejšnji meri onemogočal razlago z nepredl. mest. (ostali stcsl., csl. občnoimenski 
primeri so vezani na zveze semь, inomь městě, vcsl. in str. dvore, zemli itn.; trapezê se 
med drugim kaže kot bolj metaforična); domnevati bi bilo torej treba vpliv stcsl. (csl.) 
stilističnih vzorcev. Predmetno razlago – ki je bolj sprejemljiva – upravičuje predvsem 
dajalniška vezava slov. služiti (prim. Mrázek 1963: 235–236; Vondrák 1928: 258–259 
itn.). Pri razlagi oblike Trojanu pa se zdi najbolj smiselna opredelitev »svojilnega 
dajalnika« (prim. kuća Petru Rakitiću iz kos.-res. narečja; Belić 1962: 216), kar se še 
dodatno navezuje na pomenski razvoj dajalnika v jsl. jezikih (prim. stcsl. krajь rizě, 
mati jemu).64 
4 Sklep
Namen pričujoče razprave je bil določiti metodološko dinamiko v Miklošičevi obrav-
navi skladnje stcsl. nepredložnega mestnika (v delih Local in Syntax) in z vidika sodob-
nih vedenj oceniti prispevek njegovih razpravljanj o tem jezikovnem vprašanju.
Miklošičeva Syntax (1868–1874), katere problemski del predstavlja tudi poglavje o 
skladnji nepredl. mestnika, ima verjetno svojega metodološkega in gradivskega »pred-
hodnika« v razpravi Local (1867). To sklepanje upravičujeta tako dosledno sledenje 
osnovnemu vzorcu skladenjske obravnave kot tudi časovna zaporednost nastanka 
obeh obravnav. F. Miklošič je pred objavo četrtega dela Vergleichende Grammatik der 
slavischen Sprachen – Syntax svojo obravnavo nepredl. mestnika ponovno ocenil ter 
jo dopolnil; pri tem je potrebno izpostaviti predvsem izločitev podkriterija ciljnosti v 
skupini mestnika s pomenom kraja (prim. 2.1), močnejšo izpostavitev razlike med mest-
niki in izmestniškimi prislovi (2.2) in uvrstitev »nerazporejenih« primerov v obstoječe 
pomenske skupine (2.3). Ob kvalitativnem premiku v obravnavi pa naj opozorim še 
na dejstvo, da predstavlja Syntax (oz. poglavje namenjeno nepredl. mestniku) tudi 
kvantitativno (gradivsko) dopolnitev razprave Local. 
Miklošičevo obravnavo skladnje (stcsl.) nepredl. mestnika lahko označimo kot 
etimološko-pomensko, kar pomeni, da F. Miklošič na podlagi etimološko-pomen-
skih kriterijev uredi rabe vseh (iz)mestniških oblik (diahrono, sinhrono). Na ta način 
se obravnava nepredl. mestnika lepo vključuje v opredelitve Miklošičeve Syntax 
kot »semantične in panhrone« (prim. Garde 1992), hkrati pa se z istega stališča zdi 
64 Dodatno možnost bi predstavljala razlaga trapezê z »dajalnikom koristi« (dativus commodi), ki se 
v sbh. jeziku lahko pojavlja ob še enem dajalniku (navadno predmetnem; Belić 1962: 215). Smiselna je 
izločitev pristavčne razlage. 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
128 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
problematična. F. Miklošič obravnava izmestniške oblike tako v skladnji nepredl. 
mestnika kot v skladnji prislovov, predlogov (vrъxu) in veznikov (cě), kar pomeni, da 
vsaj implicitno opozarja tudi na funkcijsko-diahroni razvoj, tj. ima uzaveščene skla-
denjsko-pomenske spremembe, ki vodijo od mestnika (v paradigmo vključena sklonska 
oblika – v funkcijah predmeta, prislovnega določila kraja, časa) do prislova, predloga, 
veznika v ustreznih skladenjskih funkcijah (o prikriti funkcijskosti pri F. Miklošiču 
glej Vidovič Muha 1992, Žele 1999).
Ob »implicitni« diahroniji in funkcijskosti, ki predstavlja približevanje diahroni 
skladnji, hkrati pa skoraj nujno zastranitev v pomensko-panhrono zastavljenem okvir-
ju,65 je treba opozoriti še na nekaj dejstev v zvezi z Miklošičevo obravnavo. Med nje-
ne pomanjkljivosti lahko štejemo na eni strani sprejemanje stcsl. in csl. gradiva kot 
jezikovno-problemske celote (zaznamuje Miklošičevo jezikoslovno delo nasploh), na 
drugi strani pa nepravilne etimološko-oblikovne razlage (problematična interpretacija 
prislovov na -ь, neupoštevanje analogije pri razlagi načinovnih prislovov na -ě) in 
nenatančne tekstološke interpretacije pos. mestnikov (med načinovnimi prim. da ne 
mьniši igri to rečeno, pravdê dêjuščihъ), ki omogočajo celo izločitev podskupin mest-
nika s pomenom vzroka in ozira iz obravnave. 
Kljub pomanjkljivostim pa menim, da predstavljata Miklošičevi razpravi (bolj 
dodelana je seveda Syntax) še vedno originalni jezikoslovni prispevek k sistematiza-
ciji bogatega stcsl. gradiva. F. Miklošič je stcsl. (v smislu asl.) gradivo vključil v širši 
okvir obravnave slovanskega nepredl. mestnika, ki ga zaznamujejo primerjalnost (v 
smislu sopostavnosti), panhronost (gradivo predvsem iz obdobja med 11. in 17. st.) 
ter etimološko-pomenski delitveni kriterij. Globoko jezikoslovno znanje pa je avtorju 
omogočilo vsaj opozoriti tudi na diahrone skladenjske (funkcijske) in pomenske po-
teke, ki so prizadeli izvorne mestnike in se sinhrono kažejo v njihovem različnem 
besednovrstnem statusu. 
VIRI IN LITERATURA
Vanda BABIČ, 2003: Učbenik stare cerkvene slovanščine. Ljubljana: Filozofska fakulteta.
Jaroslav BAUER, 1963: Bespredložnyj lokativ v staroslavjanskom jazyke. Issledovanija po sin-
taksisu staroslavjanskogo jazyka. Praha: Nakladatelství ČSAV. 263–285.
Aleksandar BELIĆ, 1962: Istorija srpskohrvatskog jezika II/1 (Reči sa deklinacijom). Beograd: 
Naučna knjiga. 
Viktor I. BORKOVSKIJ, Petr S. KUZNECOV, 1965: Istoričeskaja grammatika russkogo jazyka. Mo-
skva: Nauka.
Hadumod BUSSMANN, 2002: Lexikon der Sprachwissenschaft. Stuttgart: Alfred Kröner Verlag.
František ČERMÁK, 2001: Jazyk a jazykověda. Praha: Nakladatelství Karolinum.
Stjepan DAMJANOVIĆ, 1992: Jagićeve ocjene Miklošičevih djela. Miklošičev zbornik (Obdobja 
13). Ljubljana. 341–348.
ESČ – Petr KARLÍK idr., 2002: Encyklopedický slovník češtiny. Praha: Nakladatelství Lidové 
noviny. 
ESJ – Jože TOPORIŠIČ, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
65 Primerjalni vidik ni bil problemsko obravnavan v pričujoči razpravi (op. RG.). 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 129
ESJS – Eva HAVLOVÁ idr., 1989–2006: Etymologický slovník jazyka staroslověnského 1–13 
[izhaja v zvezkih]. Praha: Academia.
ESSJ – František KOPEČNÝ idr., 1973, 1980: Etimologický slovník slovanských jazyků I–II. 
Praha: Nakladatelství ČSAV. 
Metka FURLAN, 2000: H Kuryłowiczevi interpretaciji hetitskega direktiva na - in slovanskih 
lokativov na *-e. Razprave – Dissertationes XVII. Razred za fi lološke in literarne vede. 
Ljubljana: SAZU.173–190.
Paul GARDE, 1992: Les catégories grammaticales chez Miklošič. Miklošičev zbornik (Obdobja 
13). Ljubljana. 201–208.
Georgij A. HABURGAEV, 1986: Staroslavjanskij jazyk. Moskva: Prosveščenije.
Stanislav HERODES, 1963: Staroslavjanskije predlogi. Issledovanija po sintaksisu staroslavjan-
skogo jazyka. Praha: Nakladatelství ČSAV. 313–368. 
Paul J. HOPPER, Elizabeth CLOSS TRAUGOTT, 1994: Grammaticalization. Cambridge: CUP.
Vatroslav JAGIĆ, 1910: Istorija slavjanskoj fi lologii. Sanktpeterburg.
Franc JAKOPIN, 1990: Miklošičev pomen v zgodovini slavistike. JiS XXXVI/7–8. 181–186.
Herbert JELITTE, 1961: Studien zum Adverbium und zur adverbialen Bestimmung im Altkirchen-
slavischen. Meisenheim am Glan: Verlag Anton Hain KG.
František V. MAREŠ, 1992: Miklošičovy staroslověnské slovníky. Miklošičev zbornik (Obdobja 
13). Ljubljana. 1–5. 
Antoine MEILLET, 1934: Le slave commun. Paris.
Franc MIKLOŠIČ, 1852: Vergleichende Lautlehre der slavischen Sprachen. Wien. 
– – 1867: Der praepositionslose Local in den slavischen Sprachen. Sitzungsberichte der kai-
ser lichen Akademie der Wissenschaften. Philologisch-historische Klasse LXVII, 8. Wien. 
531–558.
– – 1868–1874: Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen IV (Syntax). Wien.
Roman MRÁZEK, 1963: Datelьnyj padež v staroslavjanskom jazyke. Issledovanija po sintaksisu 
staroslavjanskogo jazyka. Praha: Nakladatelství ČSAV. 225–261. 
Eva PALLASOVÁ, 1992: Miklošič jako lexikograf staré církevní slovanštiny. Miklošičev zbornik 
(Obdobja 13). Ljubljana. 7–12.
Marko SNOJ, 2003: Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.
SP II – Franciszek SŁAWSKI idr., 1976: Słownik prasłowiański II (c – davьnota). Kraków: PAN.
Izmail I. SREZNJEVSKIJ, 1893–1903 [2003]: Materialy dlja slovarja drevnerusskogo jazyka I–III. 
Moskva: Znak.
SS – Ralja M. CEJTLIN idr., 1999: Staroslavjanskij slovarь (po rukopisjam X–XI vekov). Mo-
skva: Russkij jazyk. 
Aleksej N. STECENKO, 1977: Istoričeskij sintaksis russkogo jazyka. Moskva: Vysšaja škola.
Zdzisław STIEBER, 1971: Zarys gramatyki porównawczej języków słowiańskich II/1 (Fleksja 
imienna). Warszawa: PWN. 
Katja STURM-SCHNABL, 1992: Fran Miklošič in južni Slovani. Miklošičev zbornik (Obdobja 13). 
Ljubljana. 591–601.
Alenka ŠIVIC-DULAR, 1999: Besedna družina iz korena *god- v slovanskih jezikih. Ljubljana: 
Založba ZRC. 
Natalija Ju. ŠVEDOVA, 1980: Russkaja grammatika II (Sintaksis). Moskva: Nauka.
Vladimir N. TOPOROV, 1961: Lokativ v slavjanskih jazykah. Moskva: Izdatelьstvo Akademii 
nauk SSSR.
André VAILLANT, 1977: Grammaire comparée des langues slaves V (La syntaxe). Paris: Édi-
tions Klincksieck. 
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
130 Slavistična revija, letnik 55/2007, št. 1–2, januar–junij
Radoslav VEČERKA, 1993: Altkirchenslavische (altbulgarische) Syntax II (Die innere Satzstruk-
tur). Freiburg i. Br.: U. W. Weiher Verlag. 
– – 1999: Počátky slovanského spisovného jazyka. Praha: Univerzita Karlova – Filozofi cká 
fakulta.
Ada VIDOVIČ MUHA, 1992: Besedotvorna tipologija »novoslovenskega« gradiva pri Miklošiču. 
Miklošičev zbornik (Obdobja 13). Ljubljana: 173–191.
– – 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Ljubljana: Znanstveni inštitut 
Filozofske fakultete. 
Václav VONDRÁK, 1924: Vergleichende Slavische Grammatik I (Lautlehre und Stammbildungs-
lehre). Göttingen.
– – 1928: Vergleichende Slavische Grammatik II (Formenlehre und Syntax). Göttingen. 
Rumjana ZLATANOVA, 1990: Struktura na prostoto izrečenie v knižovnija starobălgarski ezik. 
Sofi ja: Universitetsko izdatelstvo Kliment Ohridski. 
Andreja ŽELE, 1999: Miklošičev prispevek k slovenski skladnji (s poudarkom na vezljivosti). 
Historizem v raziskovanju slovenskega jezika,literature in kulture (Obdobja 18). Ljubljana. 
447–464.
– – 2001: Vezljivost v slovenskem jeziku (s poudarkom na glagolu). Ljubljana: Založba ZRC. 
– – 2003: Slovarska obravnava povedkovnika. JiS 48/2. Ljubljana. 3–15.
– – 2004: Povedkovnik v slovenščini. Jezikoslovni zapiski 10/1. Ljubljana. 33–42. 
 SUMMARY
Franc Miklošič included the syntactic treatment of Old Church Slavic non-prepositional 
locative in two of his works, i.e., in Der praepositionslose Local in den slavischen Sprachen 
(1867) and in Vergleichende Grammatik der slavischen Sprachen IV. Syntax (1868-1874). In 
both works, the treatment is based on etymological-semantic analysis of the examples, which 
allowed the author to classify all locative forms into fi ve semantic groups, i.e., the meaning of 
(a) location, (b) time, (c) manner, (d) cause, (e) regard. Miklošič further divided the group (a) 
according to the syntagmatic criteria into adverbial (internal division along the line of proper 
nouns vs. common nouns) and adverbal locatives, which are divided according to the formal-
derivational structure of the verbs in the head of the syntagm (non-prefi xed vs. prefi xed ver-
bs). The analysis of both Miklošič’s works allows the conclusion that the study Local (1867) 
represents the methodological and material base for the treatment of the locative in Syntax 
(1868-1874). The author complemented the explanation mainly by separating the sub-criterion 
of the destination in the locative of location and by strongly pointing out the diff erence between 
the locatives and adverbs derived from locatives (prepositions, conjunctions). In addition, the 
author provided new examples.
Although Miklošič’s syntactic treatment of non-prepositional locative seems to be “seman-
tic and panchronic” (systematic, consistent semantic analysis of the material from the 11th to 
the 17th century), it is also problematic in its semantics and panchrony. Miklošič treats in the 
syntax of the locative various locative forms in terms of parts of speech, i.e., in addition to the 
locatives that can be synchronically defi ned as nouns, he also lists adverbs, prepositions (vrъxu) 
and even a conjunction (cě), which can be only diachronically considered locatives. He points 
out this “problematic” point of his treatment with parallel listing of adverbs, prepositions, and 
conjunctions derived from the locative in the chapters of Syntax that treat their syntactic issues. 
He thus implicitly points out the functional-diachronic development, i.e., he is aware of the 
syntactic-semantic changes leading from the locative (paradigmatic case form functioning as 
object, adverbial of location, time) to adverb, preposition, conjunction in the corresponding 
syntactic functions. Among the shortcomings of Miklošič’s syntactic treatment of OCS non-
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Robert Grošelj, Miklošičev prispevek k skladenjski obravnavi ... 131
prepositional locative is also the acceptance of Old Church Slavic and Church Slavic material as 
a uniform linguistic issue, inaccurate etymological interpretations (problematic interpretation of 
adverbs in -ь, disregarding the analogy in explaining adverbs of manner), imprecise textological 
interpretations of individual locatives, which even allow exclusion of the subgroups of locative 
of cause and regard from the study.
Despite their shortcomings, Miklošič’s studies represent an original linguistic contribution 
to systemization of rich OCS material that is marked by comparative (contrastive), panchronic 
(material from the 11th to 17th centuries), and etymological-semantic criteria of classifi cation. The 
profound linguistic knowledge allowed the author to point out the diachronic syntactic (functional) 
and semantic developments that aff ected the original locatives and are synchronically refl ected 
in their altered status in terms of part of speech.
Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco
Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international.
URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2007_1-2_8.pdf | DOST. 22/03/23 10.01
Powered by TCPDF (www.tcpdf.org)