vzgojitelj Biti 30 Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 Kot socialna pedagoginja in psihoterapevtka se dnevno srečujem s potrebo po vzpostavljanju pristnih medosebnih odnosov, osebni refleksiji in nadgrajevanju lastne kompetentnosti. V članku se osredotočam na relacijske potrebe, ki so temeljne ne le v terapevtskem, ampak v katerem koli odnosu. Relacijske potrebe »Pedagoški eros, teoretično znanje, reflek- tirana izkustva in metodične ponudbe so porok za kakovostno socialnopedagoško delo« (Krajnčan in Bajželj, 2008: 69). »Svetovanje je osebni odnos svetovalec – svetovanec, v katerega svetovalec vlaga sa- mega sebe kot celostno bitje. Ko govorimo o odnosu svetovalec – svetovanec, ta odnos nikoli ni samo 'profesionalen', 'strokoven', ampak je vselej tudi oseben. V ta osebni od- nos torej svetovalec nikoli ne vnaša, vlaga samo svojega znanja in strokovnih izkušenj, ampak vlaga samega sebe z vsemi svojimi osebnimi izkušnjami, stiskami, problemi in težavami. Ključno vprašanje torej je: Ali svetovalec ve dovolj jasno, koga vlaga v ta odnos in ali je na to zares pripravljen!? Če naj svetovalec vloži samega sebe v svetoval- ni odnos, se mora dovolj dobro poznati« (Žorž, 2009: 52–53). Relacijske potrebe Relacijske potrebe so prisotne v vsakem odnosu in niso le potrebe iz otroštva. Če- prav lahko obstaja večje število relacijskih potreb, avtorji Erskine, Moursund in Traut- mann (1999) opišejo osem glavnih potreb, ki so jih najpogosteje identificirali pri ana- lizi transkriptov psihoterapevtskih srečanj. Zelo zgodaj v življenju posameznika se začne dogajati, da pomanjkanje odnosov z drugimi vodi v pomanjkljiv razvoj in hi- ranje, in to ne zgolj v psihičnem smislu, ko lahko pride do popolnega socialnega umi- ka, ampak tudi telesno. Potreba po varnosti Z bazičnimi potrebami (Maslow, 1970 v Erskine, Moursund, Trautmann, 1999) se ujema relacijska potreba po varnosti (se- curity). V osebnem odnosu potrebujemo možnost preživetja in varnost. Pri tem je pomembno vedeti, ali smo v nekem odno- su lahko zares to, kar smo, in to brez strahu, da bi izgubili spoštovanje in naklonjenost druge osebe. Vrednotenje Potreba po tem, da smo cenjeni in pozitiv- no vrednoteni, je tudi bistveni del vsakega odnosa. Zato si ne želimo biti v odnosu z nekom, ki nas ne ceni in ne spoštuje. Vre- dnotenje (valuing) kot odnosna potreba presega neko splošno skrb za drugega, saj gre za razumevanje in pozitivno vredno- tenje tega, kar je že sprejeto (Basch, 1988 v Erskine, Moursund in Trautmann, 1999). Mateja Vodnik, mag. znanosti, prof. socialne pedagogike, integrativna psihoterapevtka, ima evropsko diplomo iz psihoterapije, v Šolskem centru Novo mesto poučuje psihologijo, etiko in komunikacijo ter psihiatrično zdravstveno nego. Poleg tega izvaja dodatno strokovno pomoč za dijake s posebnimi potrebami in svetovalno psihoterapevtsko delo. Ima 37 let delovnih izkušenj, od tega 24 let v šolstvu. Gorje mu, ki v nesreči biva sam; a srečen ni, kdor srečo uživa sam! (Simon Gregorčič) Foto: Petra Duhannoy vzgojitelj Biti Vzgoja, marec 2019, letnik XXI/1, številka 81 31 T erapevtovo pozitivno vrednotenje kliento- ve osebne izkušnje pripomore k redefiniciji notranje izkušnje in k osebnostni rasti. Potreba po sprejemanju Potrebo po sprejemanju (acceptance) je pravzaprav težko definirati, saj ni oprede- ljiva z enim samim pojmom. Sprejemanje vključuje več vidikov: biti ljubljen, spošto- van, nekomu potreben itn. Marsikdo je v medosebnih odnosih v preteklosti vse to pogrešal, zato je pomembno, da je v novem odnosu deležen trdnosti in zaščite. Bistveno je, da oseba čuti, da ga terapevt z ničimer ne želi raniti in da ga bo zaščitil tudi pred tem, s čimer bi potencialno lahko ranil samega sebe. Potreba po vzajemnosti Potreba po vzajemnosti (mutuality) je po- treba po nekom, ki je sposoben hoditi v tvojih čevljih in deliti tvojo izkušnjo. V kon- tekstu terapevtskega odnosa je potreba po vzajemnosti potreba biti s terapevtom, ki v empatičnem odnosu prepoznava klientove misli, čustva. To pomeni, da terapevt v spo- štovanju klientove perspektive vpliva nanj tudi v kognitivnem smislu in ga z veliko mero občutljivosti vzpodbuja. Med potre- bo po vzajemnosti in potrebo po sprejetosti je velika povezava. Ko si klient želi ob sebi močno osebo, ki ga sprejema, gre v bistvu za potrebo po sprejetosti. Potreba po samopotrjevanju Potreba po samopotrjevanju (self defini- tion) je potreba po izkušnji in izražanju edinstvenosti in hkrati potreba, da imaš osebo, ki to edinstvenost poudarja in spo- štuje. To je na nek način zrcalna slika po- trebe po vzajemnosti. Želimo si edinosti v svoji različnosti. Izražanje potrebe po sa- mopotrjevanju je tvegano, saj lahko naleti na odobravanje, lahko pa tudi na odkrit posmeh in odklonitev. Še posebej so tega lahko deležni otroci, kadar odrasli ne odo- bravajo njihovih teženj po neodvisnosti, in adolescenti, ki morajo brezpogojno slediti pravilom skupine. Vzpodbujanje samopo- trjevanja pomaga predvsem tistim, ki so bili v preteklosti ovirani v svobodnem izražanju (Wolf, 1988 v Erskine, Moursund in Traut- mann, 1999). Sovplivanje Pomemben sestavni del medsebojnih odnosov je tudi sovplivanje (making im- pact). To pomeni sposobnost, da si druge- ga pridobiš tako, da morda kdaj pod tvo- jim vplivom celo spremeni svoje mnenje, oziroma da v drugem izzoveš emocional- ne odgovore. V odprtem in svobodnem kontaktu se odnos hrani in raste. Proces samoaktualizacije, kakor ga je izpostavil Rogers (1951 v Erskine, Moursund in Tra- utmann, 1999), izhaja pravzaprav iz od- nosa z drugim. Preko lastne učinkovitosti in sposobnosti oseba želi pritegniti pozor- nost tako, da se drugi tudi vedenjsko in čustveno prilagodi ter krepi medsebojni odnos. Pobuda druge osebe Med relacijske potrebe uvrščamo tudi po- budo druge osebe (having other iniciate). Brez tega je odnos nezadovoljiv. Terapevt sicer mora biti pozoren na vse klientove besede, hkrati pa mora prevzeti tudi od- govornost za dogajanje in spremembe v procesu. Njegova iniciativa in pomoč bosta dobrodošli samo, če bo zares pozoren na to, kdaj klient potrebuje njegovo pobudo. Postopno prevzemanje iniciative v pravem trenutku bo odnos obogatilo in poglobilo. Iniciativa naj bo izraz iskrenega prepriča- nja, da je tako za klienta najbolje. Hkrati je pomembno odpirati tudi prostor za klien- tove pobude. Izražanje ljubezni Bližnji odnosi vključujejo skrb, čustvovanje, spoštovanje drugega. Izražanje teh občutij je relacijska potreba po izražanju ljubezni (to express love). Če bežimo od te notranje izkušnje, lahko izgubimo samobitnost od- nosa. Kdo sem v odnosu z nekom, izražam s tem, kar čutim do njega. Terapija kontak- ta v odnosu ustvarja eno najtesnejših inti- mnih vezi. Čeprav so nekatera čustva lahko v osnovi transferna in povezana s pomemb- nimi osebami iz preteklosti, se v odnosu 'tukaj in zdaj' ponovijo in lahko pripeljejo do notranje osvoboditve in avtonomije. Metaforično bi lahko rekli, da je ljubezen nevidna nit, ki povezuje in integrira člove- ka, ki se vrača k sebi, da bi se lahko vrnil k drugim. Literatura • Gregorčič, Simon (1882): Poezije. Ljubljana: Založil Ig. Grun- tar; tiskala Klein in Kovač. • Vodnik, Mateja (2015): Doživljanje kompetentnosti socialnih pedagogov. Magistrsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Foto: Alenka Veber