Zapiski, ocene in poročila
JENKOVA KRATKOČASNICA O UKRADENEM OSLU (AT 1529)
Ameriški profesor Stith Thompson z univerze Indiana v Bloomingtonu je leta 1959 na svojem študijskem potovanju po Evropi obiskal tudi Ljubljano, da bi v narodopisnem inštitutu SAZU pregledal »Arhiv slovenskih ljudskih pripovedi«. Za novo, razširjeno izdajo mednarodnega kazala pravljic, ki jo je tedaj pripravljal, je želel napraviti vsaj približno inventuro pravljičnih tipov pri posameznih narodih. Postregli smo mu s tem, kar smo pač imeli v evidenci. Pri številki 1529 bi mu danes mogli pokazati kaj več, takrat pa je videl samo dve naši tiskani varianti, ki ju je kmalu potem (Aarne-Thompson, The Types of the Folk-tale. A Classification and Bibliography. FFC 184, Helsinki 1961 [okrajšano = AT]) kar se da kratko omenil: Slovenian 2.'
Kdaj in kako je številka 1529 prišla v mednarodni seznam pravljičnih tipov? V Aar-nejevem osnutku iz leta 1910 (Verzeichnis der Märchentypen. FFC 3) je še ni bilo. Prvič se prikaže v pregledu rokopisne zapuščine estonskega folklorista J. Hurta (A. Aarne, Estnische Märchen- und Sagenvarianten. FFC 25, Hamina 1918). Ob tej in vseh novih številkah (zaznamovane so z zvezdico) je Aarne pripomnil, da »veljajo samo za estonsko kazalo«, čeprav se mu je zdelo, da bojo vsaj nekatere dobile trajno mesto med tipi. In prav to se je zgodilo z našo številko! Na začetku je bila ukrojena čisto po estonskem kopitu: 1529' Der Bauer betrügt den Juden beim Tausch eines Pferdes: Während der Jude schläft, stiehlt der Bauer sein Pferd, spannt sich selbst vor den Wagen des Juden und sagt, dass er ein in ein Pferd verwandelter Mensch sei. M. De Meyer (Les contes populaires de la Fland-re. FFC 37, Helsinki 1921) je šel v drugo skrajnost: 1529.' Le cheval (I'äne) desen-chanle. Očitno presplošna in zato pomanjkljiva navedba vsebine! P. N. Andrejev (Ukazatel' skazocnyh sjužetov po sisteme Aarne. Leningrad 1929) je hotel biti pravičen prejšnjim kazalom, obenem pa zvest ruskemu gradivu (predvsem Afanasjevu — gl. Proppovo izdajo 1957, 3, št. 470), kjer je na mestu konja vol. Jedro snovi je po rusko povedal takole: Podmena lošadi (volaj: u muzika vorujut lošad'; vmesto nee sta-novitsja čelovek, uverjajuščij, čto on byl prevraščen v lošad'. Kljub poznejšemu izidu
je bilo delo P. N. Andrejeva dokončano že januarja 1927 in je potemtakem starejše od Thompsonove angleške priredbe Aarneje-vega kazala (FFC 74, Helsinki 1927). Thompson je s črtanjem zvezdice dal številki 1529 stalnost; drugače pa seje togo držal Aarne-jeve »estonske« formulacije. Sele v izdaji iz leta 1961 je to popravil; novi povzetek se glasi: Thiei Claims to have been Trans-iormed into a Horse. While the owner sleeps, the peasant steals his horse. He hitches himself to the owner's wagon and says that he is a horse transformed to a man.
V drugi izdaji AT omenjeni slovenski zastopnici mednarodnega pravljičnega tipa 1529 sta ti dve varianti: 1. Začarani osel. (Burka za kratek čas.) Tako je šaljivko krstil (meni danes neznani) G o s t a č v Vrtcu 1 (1871) 103;" — 2. Čuden osel: malo daljša varianta, ki jo je »za poduk in kratek čas« objavil (meni prav tako neznani) Briški v Slovenskem gospodarju 30 (1896) 122—123.
Jože Pogačnik nas je v JiS 19/1-2 lepo presenetil med drugim z objavo Jenkove Krat-kočasnice iz rokopisnega dijaškega lista Slavlja (Ljubljana, 24. marca 1851). Zaradi podnaslovitve »prosto poleg francoskega« sicer suponira »predlogo v nekem francoskem tekstu, ki ga . . . [Jenko] prilagaja po svoji volji«, vendar o tem le ni trdno prepričan. Malo kasneje namreč piše; »Francoski izvirnik za to Jenkovo delce, če je obstajal...« (podčrtal M. M.).
Meni je popolnoma jasno, kje iskati francoski izvirnik (seveda — »če je obstajal«).
V mednarodnem kazalu AT iz leta 1961 beremo pod številko 1529 med drugim: French 14. To pomeni: v pariškem Musee des Arts et Traditions Populaires je prof, Thompson 1959 (na isti poti po evropskih
• Omembe te vrste so samo opozorilo zainteresiranim, da narod ta in ta v arhivu tem in tem hrani toliko in toliko variant pravljice določenega tipa. Kdor bi želel natančnih informacij, se mora kajpada obrniti naravnost na ustrezni naslov. (V seznamu kratic je Thompson navedel tudi naš arhiv pri SAZU.)
•* Z majhnimi jezikovnimi spremembami (in brez navedbe vira) jo je ponatisnil A. Brezovnik: Šaljivi Slovenec. Zbirka najboljših kratkočasnic iz vseh stanov. Ljubljana 1884, 33—34.
96
narodopisnih arhivih, ki ga je pripeljala tudi v Ljubljano!) videl štirinajst francoskih variant. Le-te in morebitne druge, ki so jih moji francoski kolegi odkrili po letu 1959, bojo navedene ne samo bibliografsko, ampak tudi v kratkih resumejih v delu Le Conte Populaire Franfais (Catalogue rai-sonne des versions de France et des pays de langue frangais d'outre-mer), ki ga je začel izdajati rajni prof. P. Delarue, nadaljuje pa ga njegova učenka M.-L. Teneze (1: 1957, 2: 1964). Ko bo delo doseglo št. 1529, bo moč igraje ugotoviti, ali je Simon Jenko imel pri roki francosko predlogo ali
To vprašanje zanima zraven jenkoslovcev najbrž še marsikoga. Tudi meni ne more biti vseeno, ali bom lahko uvrstil Jenkovo Kratkočasnico v »Kazalo slovenskih pravljic« in tako pomaknil naše prvo pričevanje o pravljičnem tipu AT 1529 kar za dvajset let bolj zgodaj (od 1871 na 1851). Ce bi se pokazalo, da je Jenko res imel za izhodišče francoski tekst, bo njegova priredba morala kajpada izostati. Nisem pa prav nič neučakan, saj dobro vem, da bo kazalo francoskih pravljic, čeprav napreduje počasi (doseglo je št. 725), izšlo še zmerom pravočasno zame, to je pred kazalom slovenskih pravljic.
Primerjava med Jenkovo Kratkočasnico in Gostačevim Začaranim oslom iz Vrtca 1871 nam kaže, da med obema ni velikih vsebinskih razločkov: Jenko — 3 šolarji, Gostač — 4 dijaki; zviti tat se pri Jenku izdaja za »čarmanovega«, pri Gostaču za coprniko-vega sina; Jenkovi močno podobna je tudi Gostačeva sklepna poanta: Ko na sejmišču zagleda svojega osla — »Oho!« zavpije trapasti kmet, »kakor vidim, si se pa že zopet
spri s svojim očetom. Zdaj pa le bodi, kjerkoli hočeš, jaz ne maram več za-te.« V varianti iz SI. gospodarja 1896 sta dva potepuha tista, ki speljeta osla bogatemu kmetu ¦— vaškemu »rihtarju«. Ko le-ta na sejmu spet »zapazi svojega starega osla, stopi k njemu in mu na uho zašepeta: ,Ti lump ti, si se zopet pregrešil ter v osla spremenil!' Osel sramotno pobesi glavo ter molči. Zdaj se zadere rihtar nad oslom: ,Nikoli več te ne bodem kupili' . . .«
Ob Jenkovi Kratkočasnici me ne more in ne more ogreti razpravljanje o »evropski podlagi« ali razčlenjevanje »evropskega konteksta«, pa tudi ne iskanje »prijemali-šča« v »ožjem Jugoslovanskem prostoru«, navajanje »srbskega vira« ipd. (JiS 19, 27—29). Dosti bližja mi je teza M. Kmecla, češ: »Začetne pobude in vzore je najbrž Jenko črpal iz slovenske ljudske šaljivke (godčevske zgodbe).« Sicer pa sam Pogačnik (Kmecla citiram kar po njem) pošteno priznava, da je ta teza z odkritjem novih Jenkovih proznih tekstov pridobila na teži.
Se najbolj naravna se mi zdi misel, da je snov AT 1529 živela ne samo v ustnem izročilu malone vseh evropskih narodov, ampak tudi v slovenskem ustnem izročilu davno pred Jenkom, tako kot jo je moč slišati še danes, sto let po Jenkovi smrti. Nemara ne bo odveč, če ta priložnostni prispevek sklenem kar z objavo enega svojih zapisov na to temo (rkp. EM 12/22, tekst št. 104). Izmišljeno dogajanje je tu lepo postavljeno v resnično pokrajino: Istra-Ko-per-Sežana. Zgodbo mi je sredi avgusta 1955 povedal na Tatrah v Brkinih Janez Fi-lipčič, Kasaričev, r. 1899. Besedilo sem fonetično in morfološko poknjižil, medtem ko se sintakse in leksike nisem dotikal.
Varianta Jenkove (Irancoske?) KRATKOCASNICE = AT 1529 s Tater v Brkinih, 1955
V Istri sta dva kapcinarja brala po vasi, kar sta mogla dobiti. In sta šla ven iz vasi, sta nesla vsak en žakelj. In ko nista mogla nesti, sta študirala, kaj bo.
In potlej sta videla enega osla, privezanega k enemu drevu. In potlej sta naložila nanj in eden je ostal ondi, se je privezal, kamor je bil prej osel privezan.
In potlej je prišel gospodar po osla. In potlej je prašal:
»Za božjo voljo, kaj je to? Ker jaz sem privezal osla, zdaj ste pa vi, gospod kapcinar tu!« Pa da je rekel ta človek:
»Kaj ,za božjo voljo'« — je rekel — »;az sem od boga štrafan, jaz sem vas služil dolgo cajta!«
971
In potlej je rekel:
»Gospod, mi zamerite kaj, ker sem vas dosti tolkel?«
»Ja kaj, saj znam, da sem bil potreben, nisem tel ubogati vas dosti botov! In zdaj vas prosim, odvežite me, da grem proč.«
In potlej on ga je odvezal in je šel domu. In doma je povedal: »Cujte: iz mojega osla je prišel kapcinar!«
In potlej, ko je prišel še oni domu v Koper, ga je prašal oni kapcinar, ta drugi, da kako je bilo. Zdaj on je povedal in potlej je rekel:
»Zdaj kaj čeva midva s tem oslom? Midva ga bova gnala v Sežano v semenj, če ga bova mogla prodati!« (Ker mu nista imela kaj dati jest.)
In potlej je prišel tudi gospodar v Sežano v semenj, da bi si kupil drugega osla. In je trefil glih tistega. In ga je poznal, pa je rekel:
»Sej san ga jemu jest vre, ma tu je kapcinar! Ga nečin jest tega!«
Milko Ma t i č e t o v SAZU v Ljubljani
98