Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 233
') Na tem mestu napisali bi naši pisatelji po nemškem vzorcu besedico ^kott. ta/st. Bodi tu povedano, da nimamo te besedice v priprostem narodnem našem jeziku in nimamo je, ker nam ni prav nič potrebna. Sosebuo krivo služi ta kot v pismenem našem jeziku za: kakor, fiego, v, za, da, kolikor, od za pridevni ablativ ali za no. Pis.
Iz pravosodne prakse.
Civilno p r% v o.
a) Nezakonski otrok ima pravico zalitevati od svojih roditeljev preživljevanje, izrejo in preskrbljenje, primerno njih premoženju. (§ 160. obč. drž. zak.)
V redili ustni pravdi, ki sta jo pričela s tožbo od 14. decembra 1895, št. 8893 J. B eva in ml. L. B tožnika zoper A. P. H. roj. L., A. H. L. in V. E. L. na priznanje očetstva in vzdrževanje s pr., izdalo je deželno sodišče tržaško 16. decembra 1896, pod št. 8863 tole razsodbo.
a) da se proglasi pokojni J. P. L. očetom ml. nezakonskega L. B., rojenega slovom krstnega lista župnega urada St. Ivanskega v Gradci od 12. januvarija 1894 prvega dne 1894. leta; b) da po-skrbe toženci,') pogojni dediči rajnega J. P. L., sicer ne drug za druzega, nego po razmerji zapuščine, dobljene po rajnem svojem očetu za vzdrževanje in vzgojo ml. sotožnika L. B. in temu dosledno, da plačujejo v roke nfegovemu varuhu od dne tožbe in vse dotlej, dokler se ne bo mogel sam preživiti, sicer ne vtoženih 30 gld. na mesec, nego z) po 15 gld. na mesec počenši od tožbe-nega dne do dovršenega njegovega šestega leta, P) po 20 gld. na mesec od dovršenega šestega do dovršenega 12. leta do tedaj, dokler se ne ne bo mogel sam hraniti; in da plačajo toraj vse obroke, ki stečejo do pravomočnosti te razsodbe v 14 dneh, vse druge bodoče obroke, da plačujejo pa vsak mesec naprej pod ekseku-cijo; c) da plačajo toženci sotožnici J. B-ovi, sicer ne vzajemno nego z utesnitvijo navedeno pod b) v 14. dneh pod eksekucijo za vzdrževanje ml. sotožnika L. B., sicer ne po 30 gld. na mesec, nego samo po 15 gld. na mesec počenši od i. septembra 1895. 1. do dne pričete tožbe; d) da povrnejo toženci tožnikoma v 14 dneh pod eksekucijo pravdne troške, določene na 70 50 gld. ako se do-
234 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
l<aže 1) z glavno prisego, v tožbi ponujeno tale okolnost: »da je pokojni J. P. L spolno občeval s sotožnico J. B evo, materjo ml. tožnika L. B, rojenega i. januvarija 1894. leta, v tem času, od katerega ni prešlo do nje poroda ne manj od šest in ne več od deset mesecev« — kajti sicer bodi ne samo popolnoma odbito vse zahtevanje tožnikov, nego dolžna bosta celo oba tožnika, da povrneta tožencem v [4 dneh pod eksekucijo pravdne troške.
To razsodbo opiralo je imenovano deželno sodišče na te-le razloge:
Tožnika trdita, da je pokojni J. P. L. spolno občeval v tako imenovanem kritičnem času s sotožnico J. B-ev/o, da je plod spolnega občevanja sotožnik L. B, rojeni slovom krstnega lista, izdanega v Gradcu 12. januvarija 1894. 1., dne i. januvarija 1894. 1., da so dajali toženci sotožnici J. B. po 15 gld. na mesec za preživljevanje nedoletnega njenega sina L. B. vse do i. septembra 1894. 1, da je zapustil imenovani J. P. L. ob svoji smrti slovom inventarja nad devetdeset tisoč goldinarjev in radi tega zahtevata: a) da se proglasi pokojni J. P. L. očetom nedoletnega sotožnika L. B., nezakonskega sinu sotožnice J. B-eve; ^) da poskrbe toženci, vsi trije namreč dediči rajnika pod x) imenovanega pokojnika,   vzdrževanje
') Navadno upotrebljavamo prav nepravilno in Jako krivo divni naš glagol, ker smo bili vzgojeni pod krutim jarmom neslovanskih jezikov, ki nimajo ostre razuice med dovršuimi in nedovršnimi glagoli. Ves priprosti slovanski narod, kar ga koli živi na neizmernem prostoru od jadranskega morja do severnega iu tihega oceana, misli, govori in piše prav naravno. Temu dosledno izraža on:
a) v prošlosti z dovršnikom ali nedovršnikom iu pomožnikom biti, kar se zgodilo ali godilo na pr. volk je zatulil, sosed je iznosil obleko, pastir je gnal govedo na pašo, du.ševnik (judex arbiter) je sodil, v starih časih so pasevali po travnikih;
b) v sedanjosti izključno z nedovršnikom, kar se godi sedaj, u. pr. pastir žene črede na pašo, sodnik razsoja, kosci kose.
c) v bodočnosti pa a) kar se zgodi, z nedovršnikom brez pomočnika biti na pr. vrhovno sodi.šče presodi pravdno stvar, kosec pokosi otavo, p) kar se bo godilo pa z nedovršnikom in pomožnikom biti; na pr. črednik bo gonil čredo na pašo, sodnik bo sodil.
Dovršni glagoli, ki nimajo presenta in ki ga po naravi svoji tudi imeti ne morejo, ker izražajo le to, kar je prošlo ali kar pride, ne služijo mu nikdar v izražanje sedanjosti, ponavljavne glagole izražujoče deianje v raznih kratih izvršivše se v prošlosti, na pr. nosevati, koševati, paševati, upotrebljuje pa samo v prošlosti.
Vse drugačno upotrebljevanje glagola je zoperno njegovemu čutu in njegovemu uhu. Fis.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 235
in odgojo nedoletnega sotožnika L. B. s plačevanjem tridesetih gld. na mesec dotlej, dokler ne bo mogel vzdižavati sam sebe; Y) da plačajo vsi trije toženci v navedenem svojem svojstvu tudi sotožnici J. B-evi na vzdrževanje imenovanega njenega sina po 30 gld. na mesec počen.ši od i. septembra 1894. 1. do dne vložene tožbe. Temu nasproti so toženci tajili, da se je pokojni njih oče pečal s sotožnico J. B., tajili so, da je on zarodil nedoletnega sotožnika L. B in so zahtevali: i.) naj se pred vsem izključi iz pravde sotožnica A. P. H-ica roj. Leva, ker je dobila ona slovom pod št. 2. priložene razdelitne pogodbe v poplačilo vseh svojih dedin-skih pravic in v oddeljenje vseh svojih dedinskih zahtev do zapuščine imenovanega svojega očeta J. P. L. od obeh drugih soto-ženih njegovih dedičev z ozirom na ono, kar je dobila že prej od rajnega svojega očeta, še 9500 gld. 2.) Naj se odbije toraj popolnoma tožnikov zahtevanje v njiju tožbi izraženo, češ, da so dajali sicer sotožnici J. B. po 15 gld. na mesec do i. septembra 1894. 1. a da so bila ta dajanja le dobrovoljna, da je tožnikov zahtevanje na dejanje tridesetih goldinarjev na mesec za vzdržavanje nedoletnega L. B. vsekakor pretirano in da je pretirano zlasti za ves čas od njegovega rojstva do tožbe, ker ni mogoče prav nikogar živiti v prošlosti. Ad i.) Slovom priloženega odloka od 4. julija 1894, št. 4499 sprejelo je deželno sodišče tržaško sotoženke A. P. H-ice roj. Leve pogojno dedičem zglasitev na podlagi oporoke storjene v Trstu 20. novembra 1888. 1. na šesti del zapuščine rajnega njenega očeta J. P. L. Ko je pa že sodno sprejeta zglasitev dediča na zapustnikovo zapuščino, zastopa dedič zapustnika po §-u 547. obč. drž. zak. glede njegove zapuščine in po nastopnem §u 548. obč. drž. zak. prevzema dedič vse dolžnosti, ki jih je bilo izpolniti zapustniku s svojim imetjem. Po §u 550. obč. drž. zak. smatra se več dedičev z ozirom na skupno njih dedinsko pravico za eno samo osebo; po prisojilu zapuščine obvezani so pa, kadar so sprejeli dedščino pogojno, kakor to v navzočnem slučaji, v smislu do-ločeb §-ov 550. in 821. obč. drž. zak. samo v razmerji svojega dedinskega dela. Slovom razdelitne pogodbe, sklenene v Trstu 9. aprila 1895. 1. ni prodala sotoženka A. P. H-ica, roj. L-eva dedinskega svojega dela, sprejetega po rajnem svojem očetu s pogojem, da bi pridobitnika stopila bila v smislu §-a 1278. obč. drž. zak. v vse pravice in dolžnosti, ki jih je imela ona, bivša sodedinja  raj-
236 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
nega svojega očeta, kajti dobila je z razdelitno pogodbo  dedinski svoj del po rajnem svojem očetu v gotovini,  namestu da bi ga dobila in natura, izognivši se s tem načinom slovom naredbe iinan-čnega ministerstva od 28. oktobra 1854. 1, .št. 45001 cel6 posebni odmeritvi prenosnine glede tega pravnega posla. Današnja tožnika nista pa pristopila ni posredno ni neposredno na to delitev,  ona dva nista priznala obeh drugih sodedičev rajnega J. P. L jedinima in izključnima prejemnikoma vseh  dolžnosti  istega  pokojnika.   Radi tega more obvezavati leta dedinska delitev po jasni določbi §-a 1402. obč. drž. zak. samo one osobe, ki so jo sklenile in izvršile in radi tega nikakor ni bilo mogoče izključiti sotoženke A. P. H-ice, roj. L-eve izven pravde, pričete s tožbo od 14. decembra 1895, št. 8993. Ad 2)0 komur je dokazano  po  načinu,   predpisanem s sodnim postopnikom, da je spolno občeval z materjo otroka v tem času, od katerega računaje do nje poroda ni prešlo ne manj od 6, ne več od deset mesecev, smatra se, da je zarodil otroka (§ 163. obč. drž. zak.). Ker so toženci izrecno tajili, da se je telesno družil rajni njih oče s sotožnico J. B. v navedenem času, ker ni navada, ni da se napravljajo listine o takem spolnem občevanji, ni da se  kličejo svedoki na taka dejanja, gotova bo pomoč za razrešenje sporne in odločivne te pravdne točke, glavna prisega, ki jo je dala sotožnica J. B. tožencem z dovoljenjem sodne varuštvene oblastvi, razvidnim iz odloka od  13. novembra  1895, št. 42534 in sodišče pripustilo je tudi radi nedostatka drugih dokazil in z ozirom na najvišjo odločbo od 31. oktobra 1785 št. 489 lit. ggg) just. zak. zb. to glavno prisego, izrekši, da bodi od nje odvisen izid pravde glede zahtevka tožnikov na prvem mestu v tožbi postavljenega.   Ako se dokaže z glavno prisego, da je rajni J. P. L. zarodil nedoletnega sotožnika L. B. nastane dolžnost zanj, odnosno za njegove dediče, da poskrbe v smislu določeb §-ov 166. in 167. obč. drž. zak. za vzdrževanje in za odgojo istega nedoletnega  sotožnika.   Zlasti  je  oče dolžan vzdržavati svojega otroka in le takrat, kadar nima  on  potrebnih sredstev, prehaja slovom §-a 167. obč. drž. zak. ta dolžnost na otrokovo mater. Priznano je v pravdi, da je sotožnica J. B-eva vzdržavala nedoletnega sotožnika L, B. do tožbe in da so jej dajali toženci za vzdrževanje istega sotožnika po 15 gld. na mesec  vse do I. septembra 1894. I.  Toženci sami  pa  ne  morejo  trditi,  da ni bilo mogoče rajnemu njih očetu skrbeti za nedoletnega L. B.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 237
a tudi ne morejo dokazati, da je skrbela sotožnica J. B. dobro-voljno za vzdrževanje prav tu imenovanega svojega sina — priznati jej je toraj pravico, da sme zahtevati nazaj od rajnega J. P. L. — in odnosno od njegovih dedičev — po §-u 1042. obč. drž. zak. vse, kar je potrošila v izpolnitev te njegove dolžnosti. V tem pogledu stoji sodeče to sodišče pred dvema resnicama namreč: a) pred resnico, da je rajni J. P. L. mišljeni oče nedoletnega sotožnika L. B. zapustil slovom inventarja od 20 avgusta 1894, št. 4859 ob svoji smrti lepo imetje, sestoječe v premičninah in nepremičninah sodno cenjeno po odbitih bremenih na več nego 90.000 gld.; b) pred resnico, da se bodo množili, kakor že življenje kaže, vedno bolj in bolj troški za vzdrževanje in za odgojo nedoletnega sotožnika L. B. Zapuščina rajnega J. P. L. ni neznatna, zanj ni več podvržena valovanju, ker je zanj okamenela; z ozirom na prisojilno listino od I. maja 1895, št. 2995 obvezani so njegovi dediči plačati njegove dolgove v smislu določeb § ov 802. in 821. obč. drž. zak. samo na toliko, na kolikor zadošča v to njegova zapuščina in temu dosledno skrbeti jim bo za vzdrževanje in za odgojo nedoletnega sotožnika L. B. samo po močeh zapuščine rajnega svojega očeta in samo v razmerji dedinskih svojih delov. Petnajst goldinarjev na mesec, ki so jih dajali toženci sotožnici J. B. vse do prvega dne septembra 1894. 1. v to svrho je vsota, vsekakor primerna troškom, ki jih je imela z vzdržavanjem imenovanega nedoletnega svojega sinu, in ta vsota bo zanj primerna vse dotlej, dokler mu ne bo hoditi v javne šole, rekše do dovršenega šestega leta. Kadar pa pride čas, ko bo tudi L B. obvezan po šolskih naših zakonih hoditi v javne šolske zavode, porasto tudi troški za njegovo vzdrževanje in ti troški za hrano, obleko, stanovanje, za šolske potrebščine in za druge stvari, ki mu bodo neobhodno potrebne vse dotlej, dokler se ne bo mogel sam hraniti, rasli bodo vedno bolj in bolj. Z ozirom na te odnošaje in z ozirom na lepo zapuščino rajnega J. P. L razsodilo je sodišče, da za pokrivanje troškov so primerni zapuščini imenovanega pokojnika za vzdržavanje, vzgojo in preskrbljevanje nedoletnega J. B. ti-le zneski: a) znesek 15 gld. od njegovega rojstva do dovršenega 6. leta; b) znesek 20 gld. od dovršenega 6. leta do dovršenega 12. leta; c) znesek 30 gld. od dovršenega 12. leta vse dotlej, dokler se ne bo mogel sam preživljati. S to utesnitvijo sprejelo je deželno sodišče^ tožnikove za-
238 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
hteve v tožbi izražene, in ker so plačevali toženci sotožnici J. B evi za vzdrževanje nedoletnega njenega sinu L. B po 15 gld. na mesec do I. septembra 1894. 1., obsodilo jih je, da povrnejo sotožnici L. B. odnosne stro.ške po 15 gld. na mesec narasle od tu navedenega do tožbenega dne.
Višje deželno sodišče v Trstu je z odločbo od 11. marca 1897, št. 963 deloma premenilo razsodbo sodnega dvora prve sto-pine, opiraje se na te-le razloge:
Svojo apelacijo skrčili so toženci na tri točke, da je namreč a) pridržalo prvo sodišče v pravdi sotoženko A. P. H. roj. L.; d) da je odmerilo previsoko mesečna dajanja za vzdrževanje nedoletnega sotožnika, in c) da je priznalo L. B pravico zahtevati, da se jej vrnejo troški, ki jih je imela za vzdrževanje nedoletnega svojega sina in da jih je celo obsodilo v povračilo teh troškov. Ad i.) Tu se je baviti z dolžnostjo rajnega J. P. L Radi tega je čisto neodločivno, da li se ve ali ne ve imena osob, ki so nastopile njegovo zapuščino tekom zapuščinske obravnave; odločivno je pa, da se določi, komu je bila prisojena vprašavna zapuščina in kdo jo uživa dandanes. Ko je bila tožba naperjena bila je že prisojena zapuščina imenovanega pokojnika sotožencema A. E. in V. E. L., njegovima jedinima pogojnima dedičema. Sotoženki A. P. H. roj. L-vi ni bil prisojen prav noben del omenjene zapuščine, ona ne odgovarja toraj za dolžnosti rajnega svojega očeta in radi tega bilo je treba postaviti jo povsem izvan predležeče pravde. Ad 2.) O tem vprašanji razpravljalo se je že v izvanprepirnem postopanju pred varstvenim sodiščem in v tem postopanju bil je varuh nedoletnega sotožnika že pripravljen sprejeti ponujenih mu 15 gld. na mesec za vzdržavanje istega nedoletnika in glasom priloge R izrazilo se je takrat tudi vi.šje deželno sodišče, da je ta vsota primerna dejanjskemu stanju stvari. Če prav ni prišlo med udeleženimi strankami na podlagi te ponudbe do nobenega končnega dogovora, ker so nastala mej tem tudi druga vprašanja, treba je vendarle vestno uvaževati ne samo to, da je bil določen v onem postopanju znesek 15 gld. za vzdrževanje nedoletnega L. B., nego treba je vzeti tudi v ozir vrednost zapuščine in socijalno položenje matere nedoletnega sotožnika. V tem pogledu smatralo je vi.šje deželno sodišče, da je vsota 15 gld., kakor so jo ustanovili prvi sodniki za vzdrževanje nedoletnega sotožnika primerna dejanjskemu stanju stvari, a da je
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 239
') Prislovni deležnik na tiIi. (na: ol in eC) ni dandanes v našem jeziku prav nič druzega, nego priprosti pridevnik. Pis.
ta vsota primerna ne samo do dovršenega šestega, nego do dovršenega njegovega desetega leta in da je odslej v isto svrho z ozirom na potrebe, ki bodo rastle vedno bolj in bolj, primerna vsota 20 gld. na mesec in sicer tako na dolgo, dokler se ne bo mogel on sam preživljati. Ad 3.) Toženci so sami dajali sotožnici za vzdrževanje nedoletnega sotožnika vse do r. septembra 1894. 1. po 15 gld. na mesec in s tem so oni sami molče priznali, da ni imela sotožnica toliko svojega, da bi mogla rediti nedoletnega. nezakonskega svojega sina. Iz tega pa izvira za tožence dolžnost, da jej povrnejo te njene troške za ves čas od I. septembra 1894. 1., ko so namreč ustavili toženci navedena plačanja, do dne, ko je bila tožba pričeta. Z ozirom na vse to bilo je neobhodno potrebno, premeniti razsodoo nižjih sodnikov glede i. in 2. točke apelacije v navedenem smislu, a potrditi jo pa glede 3. točke apelacije.
Z odločbo od 15. julija 1897. I. je najvišje sodišče potrdilo povsem razsodbo deželnega sodišča tržaškega iz tehle razlogov:
Vsi trije toženci nastopili so pogojno zapuščino rajnega svojega očeta J. P. L.; temu dosledno odgovarjajo oni po §-ih 548., 550. in 821. obč. drž. zak. za njegove dolgove in za njegove dolžnosti; po § ih 166 in 821. obč. drž. zak. bo pa vsak od njih obvezan misliti na vzdrževanje, vzgojo in preskrbljenje nedoletnega nezakonskega L. B., seveda le po primeri dedinskega svojega dela, pripadlega mu po imenovanem pokojniku, ako se z glavno prisego, v razsodbi pripuščeno pravno dokaže, da mu je le ta naravni njegov oče. Kakor je razvidno iz prilog, priloženih odgovoru na odgovor, so namerjali vsi trije toženci, izpolnjevaje 1) navedeno dolžnost, z lepa se (logoditi z varuhom imenovanega nedoletnika; odnosna poravnava se pa ni sklenila, ker je ni odobrila pristojna varstvena oblast in isto tako dajali so vsi trije toženci, kakor je v pravdi prizano, po 15 gld. na mesec za vzdrževanje istega otroka. Ako so sklenoli tudi toženci tekom zapuščinske obravnave in še predno je ista bila prisojena pogodbo o razdelitvi, po kateri je dobila A P. H. roj. L. v gotovini dedinski svoj del. in ako je tudi po tej pogodbi bila prisojena sodno  vsa zapuščina J. P. L.
240 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
njegovima sinoma A. H. in V. E. L., le ta okolnost ne more nikakor ne preminjati odgovornosti vseh treh tožencev, izvirajoče in nastale jim do obeh tožiteljev iz svoje oglasitve dedičem, kajti omenjena pogodba o razdelitvi zapuščine mogla je ustvarjati pravice samo med pogodniki, a ni mogla imeti nikakega vpliva na pravice že obstoječe do tretjih osob. Povsem opravičeno je toraj, da sta naperila tožnika tožbene svoje zahteve zoper vse tri otroke rajnega J. P. L., oglašene namreč njegove dediče, in radi tega uveljavilo je najvišje sodišče v tej točki znova razsodbo prvih sodnikov. Razsodba prvih sodnikov je pa vtemeljena tudi v točki, po višjem deželnem sodišču promenjeni, glede visokosti zneska, določenega za vzdrževanje in odgojo nedoletnega L. B., in v tem oziru je povsem opravičena revizijska pritožba, naperjena zoper odnosno odločbo vi.šjega sodišča. Ko ste obe nižji sodišči, drž6 se zneska po 15 gld. na mesec, ki so ga dajali toženci tekom nekoliko mesecev pred tožbo za vzdrževanje nedoletnega L. 'B., povsem prav izrekli, da bodi primeren ta znesek z ozirom na potrebe istega otroka in z ozirom na premoženje njegovega očeta za prva otročja leta, ni mogel biti le ta znesek primeren in zadosten tudi v poznejši dobi, v dobi namreč, ko ne naraščajo samo potrebe za življenje (hrano) in obleko, nego se pridružujejo jim tudi troški za šolsko poučevanje in še manj bo mogel biti primeren in zadosten v poznejši dobi mladosti, ko naraščajo ti troški nenavadno prav gromadno. Povsem prav je zvišalo toraj prvo sodišče znesek določeni po 15 gld. na mesec za vzdrževanje nedoletnega L. B. za prva leta njegovega življenja, na 20 gld. od šestega leta dalje, ko se začenja namreč obvezalno šolsko poučevanje, na 30 gld. pa od dovršenega 12. leta dalje, ko so navadno veči in veči troški za vzdrževanje in vzgojo in ti zneski so tudi popolnoma primerni premoženjskim razmeram današnjih tožencev. Radi tega bilo je treba ugoditi tudi v tej točki tožnikov pritožbi, premeniti razsodbo višjega sodišča in postaviti znova v veljavo razsodbo prvih sodnikov v vsem njenem obsegu. T.
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 241
b) Cerkveni oskrbnik ali predstojnik, ne pa kooperator se sme tožiti zaradi dozdevneg-a neopravičenega oddanja cerkvenega stola, pa ne zavolj motenja posesti dosedanjega posestnika cerkvenega stola, ampak v rednem pravdnem postopanju zavolj kršenja pogodbe.
Okrajno sodišče L. razsodilo je v pravdni zadevi tožnice S. proti tožencu B. B. kooperatorju v L. peto motenja posesti s pr. sledeče:
Toženi B. B., kooperator v L., je dolžan pripoznati, tožnica F. S. nahaja se v zadnji dejanjski posesti JDravice, rabiti cerkveni stol, nahajajoč se v kapeli župnijske cerkve v L. desno od vhoda za opravljanje pobožnosti ali osebno ali po svojih najemnikih J. in A. T., njunih svojcih in družini; toženec je motil tožnico v tej zadnji dejanjski posesti s tem, da je to pravico rabe cerkvenega stola po dražbi drugemu prodal, toženec je dolžan napraviti zopet prejšnji stan, vzdržati se vsakega nadaljnega motenja tožničine posesti pod denarno kaznijo ter povrniti tožnici tožbene in sodnijske stroške. .
Razlogi:
Toženec je v odgovoru izrecno izjavil, da noče oporekati, da rabi tožnica več let, ter tudi zadnja štiri leta, odkar je v G. zopet omožena, stol, nahajajoč se v kapeli župnijske cerkve v L. proti letni najemnini po 55 kr., oziroma da izvršuje rabo po najemnikih svojega v R. ležečega posestva J. in A. T. in njunih svojcih in družini. Vsled te izpovedbe pred sodiščem, koje preklic zakonito ni več dovoljen, dokazana je istina zadnje dejanjske posesti pravice rabiti cerkveni stol, o čegar istoti ne dvomita stranki. Dne 28. decembra 1896 bil je po izpovedbah spornih strank omenjeni cerkveni stol zopet drugam oddan, potem ko se je že prepustil za 55 kr. letne najemnine tožnici. Proti tožbi vgovarja toženec sledeče: I. nedopustnost pravdne poti; 2. nedostatek tožbene legitimacije; 3. zamudo tožbe; 4. nedopustnost postopanja po ces. na-redbi z dne 27. oktobra 1849, št. 12. drž. zak. Ad i. Tu se gre za pravico rabe cerkvenega stola, ki se je oddajal vsako leto 28. decembra v cerkvi proti plačilu najemnine v denarju. Take pogodbe so zasebnopravne narave in se zamorejo sklepati o istih predmetih in na isti način, kakor kupna pogodba (§ 1090. o. d. z.
16
242 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
in si.). Da je toraj mogoče cerkvene stole ne le kupiti, ampak tudi prodati in da so ti toraj predmet pravnega prometa, o tem ni nobenega dvoma. O zasebnih pravicah pa imajo redna sodi.šča razsojevati. Ta zadeva se ne more nikakor ne smatrati kot notranja upravna stvar cerkve, ker se je razpolagalo le s sedeži posvetnih ljudij in sicer s cerkvenim stolom, ki se nahaja v tistem delu cerkve, ki je določen za lajike. Ad 2. Glede na nedostajajočo pasivno tožbeno legitimacijo zadostuje samo napotitev na določbe §a 339. o. d. z., glasom katerega je tožba dopustna proti neposrednemu motilcu in je vsako samolastno seganje v pravice drugih objektivno protizakonito in po zakonu prepovedano. Če tudi pravi toženec, da je postopal po naročilu cerkvenega predstojnika, se s tem še ni odpravila civilnopravna zaveznost prvega in bi ostal tudi v tem slučaju tožbeni subjekt, ko bi bil pravočasno zadnjemu naznanil prepir, in zoper ta subjekt bi bilo sodbo izreči. Ad j. Zamudo tožbe dokazati je toženčeva dolžnost, toda za to navedeni svedoki F. K., J. in A. T. niso mogli potrditi, da se je naznanila nadaljna prodaja cerkvenega stola tožnici že dolgo pred 3. janu-varijem 1897 in tudi pred 28. decembrom 1896. Neodločilno pa ostane, če sta izvedela najemnika tožničina v času pred 30 dnevi po vložitvi tožbe o motilnem dejanju, ker s tem še nikakor ni mogla ugasniti tožbena pravica, ker ni 3odnevni obrok nikaka doba zastaranja, temveč je le pravdni rok, katerega varovati nista tožničina najemnika brez dotičnega pravdnega pooblastila poklicana. Ad /}.. Tožbena zahteva je naperjena zgolj za obrambo in na po-stavljenje v zadnje dejanjsko posestno stanje in so za to mero-dajni propisi ces. naredbe z dne 27. oktobra 1849, ^t- 49- ^-dočim je strankama na voljo dano, dognati močnejšo pravico v redni pravdi. Ker sta dognana oba za razsodbo pravde bistvena dogodka in je zlasti po pričah F. K., M. P. in J. U. dokazano, da je toženec vedoč, da se je dal cerkveni stol tožnici za najemnino 55 kr. v najem, potem F. K., ki je plačala najemnino, le-to nazaj poslal, kar sta potrdila zadnja dva svedoka soglasno, nasprotno pa nikakor nista zamogla potrditi zmote toženčeve, moralo se je v smislu tožbene zahteve razsoditi.
Višje deželno sodišče v Gradcu potrdilo je ta ko-nečni odlok z naredbo z dne 5. maja 1897, št. 4412 s sledečimi razmotrivanji:
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 243
c) Listina, katera ne zadržuje posebnega pravnega naslova, ne stvarja polnega dokaza o dotični v njej izraženi obveznosti (min. odredba od 7. novembra 1855, št. 9671).
V pismeni pravdi M. udove K-ke, roj. 0-ve o tožbi od 2. avgusta 1895, št. 5536 zoper F. K. na plačilo tisoč goldinarjev s pr. obsodilo je deželno sodišče v T. z razsodbo od 9. junija 1897, št. 3816 toženca, da mora plačati tožnici vtoženih tisoč goldinarjev
16*
uvažuj6, da vgovor absolutne nepristojnosti ni vtemeljen, ker se gre za posest zasebne pravice pridobljene od tožnice s pogodbo, zaradi česar je pravdo po predpisu ces. naredbe z dne 27. oktobra   1849, ^- ^- i'azsoditi;   uvažuje,  da  ima v
smislu §-a 5. le-te ces. naredbe sodni.ško razsodilo segati na obrambo in postavljenje motene posesti v ])rejšnji stan, zavolj česar se more tožencu naložiti, da napravi prej.šnji stan in uvažuje, da je na podlagi toženčeve izjave vživanje posesti po tožnici in njenih najemnikih dokazano, in da je potem takem 30dnevni obrok, v katerem je tožbo zaradi motenja posesti po §-u 2. navedene ces. naredbe vložiti, od dneva, ko je tožnica o motenju izvedela, računiti in da toženec, kar je bila njegova dolžnost, ni dokazal zainude tožbe.
Najvišje sodišče ugodilo je z naredbo z dne 9. julija 1897, št. 3822 izvanrednemu revizijskemu rekurzu in izpremeni vši obe razsodbi nižjih sodišč zavrnilo tožbo de praes. 29. januvarija 1897, št. 580, in to uvažuje, da se suče pravda v predstoječem slučaju za pogodbeno razmerje, o katerem se v tem postopanju ne more soditi, da se nadalje v sami oddaji v najem na druzega od strani cerkve ne more govoriti o motilnem dejanju, ker se vsled te oddaje v najem tožnica v dejanjskem izvrševanju posesti še ni motila, zavolj česar ne more izpodbijano dejanje motiti posest, marveč samo kršiti pogodbeno razmerje, in ker bi se morala tudi sicer, ko bi se hotelo spoznati v takem dejanju kako motenje posesti, tožba zavolj nedostatka pasivne tožbene legitimacije zavrniti, ker isti ni oskrbnik cerkvenega premoženja ali zastopnik cerkvenega oblastva, po naročilu kojega je motenje izvršil.
244 Iz pravosodne prakse. Civilno pravo.
s  pripadki vred,  ako  potrdi   tožnica z dopolnilno  svojo  prisego okolnost, da sta posodila ona in rajni njen soprog F. K. tožencu: dne 20. marcija   1891. leta    .   .   500 gld. >   25. decembra   1      »      .   .   360   » »    17. aprila       1893   »      .   .   lOO   » »     9. decembra   »      »      .   .     40   » To svojo razsodbo opiralo je pravdno sodišče na tele razloge: •
Tožnica trdi, da sta ona in rajni njen  zakonski  drug J. K. posojevala tožencu denarjev, da sta mu dala:
dne 20. marcija   1891. leta   500 gld. » 17. aprila       1893.   »     100   » » 25. decembra     »      »     360   » da mu je dal J. K. sam dne 8.       „       1893. leta     40   »
v vsem skupaj . . . 1000 gld. in opiraje se od jedne strani na to, da je stopila tožnica na pod-stavi dedinske pogodbe od 19. oktobra 1880. 1. slclenene z imenovanim svojim soprogom v vse njegove pravice in dolžnosti, od druge strani pa na izrecilo dto. Opčine 25. decembra 1893. leta, slovom katerega je toženec priznal, da dolguje soprogoma J. K-u in M. K-ki tisoč goldinarjev, zahteva, naj jej plača toženec le-teh tisoč goldinarjev s. pr. Temu zahtevanju pa se toženec nikakor noče podvreči, češ, a) da listina ni opravljena z vsemi obličnostmi ki jih predpisuje § looi. obč. drž. zak. za pravokrepnost zadolž-nice, da se zlasti ne nahaja v isti ni pravnega naslova, ni določenega dne, katerega je bilo plačati omenjenih tisoč goldinarjev, da ista zadolžnica ne zadržuje samo njegove, nego tudi obvezo netožene njegove soproge in da bi bilo toraj plačati njemu v najskrajnejšem slučaji samo polovico teh tisoč goldinarjev; bj da mu je pokojni njegov brat J. F. K. odpustil za živa vse dolgove in c) da je vprašavna tirjatev, ako je tudi sploh kdaj obstajala, že ugasla obetom, namreč s protitirjatvijo, ki jo ima toženec, odstopojemnik svojega očeta, F. K. slovom odstopne listine izdane v Postojini 24. junija 1895. leta do tožnice naslovom nujnega dela po rajnem svojem sinu, imenovanem tožničinem zakonskem drugu. Ad a) Scrip-tura probat contra scribentem (§ 113 ces. pat. od i. maja 1781, št. 13. zbirke just. zak.). Res je sicer, da zadolžnica ne zadržuje pravega naslova in da radi tega ne stvarja slovom naredbe pravo-
Iz pravosodne prakse. Civilno pravo. 245
sodnega ministerstva od 7. decembra 1855, št. 9671 polnega  dokaza dolgovanja v njej izraženega; les je tudi, da sta slovom iste zadolžnice priznala F. K. in K-ka, da dolgujeta soprogoma J. K-u in M. K-ki tisoč goldinarjev, vzemši pa v ozir, da iste listine ni podpisala K. K-ka in da jo je podpisal samo toženec F. K., da je po tem takem v smislu dvornega dekreta od 12. decembra 1778, št. 502. just. zak. zbirke popolnoma verjetno, da je toženec sam vgotovil s to zadolžnico svoje dolgovanje z imenovanima soprogoma, kar je treba smatrati tem bolj resničnim, ker je sam priznal, da mu je imenovani njegov brat večkrat pomagal z denarnimi sredstvi, da ima zadolžnica vse znake, zahtevane po §-u 983. obč. drž. zak. za zajemno pogodbo, če prav niso bili slovom  njenih besed dogovorjeni ni plačilni dan, ni obresti, ker določa že sam zakon kaj jasno plačilni dan v §-ih 904. in   1417., posledice zamude v plačanji obrestij pa v §-u 1334, —• bila je  smatrati  na podlagi vseh teh uvaženj zadolžnico za neobrestno zajemno pogodbo. Kakor taka stvarja pa ona pol dokaza o svoji vsebini in da se ta dokaz popolni, pripustilo je pravdno sodišče z ozirom na določbo §-a 212. obč. pr. reda dopolnilno prisego, ponujeno po tožnici in je razsodilo, da bodi od te dopolnilne prisege odvisna vsa pravda v glavnej stvari in v stvari radi pravdnih stroškov (§ 398. obč. sod. pr. r. in §-a 24. in 25. zakona od 16. maja 1874, št. 69. drž. zak.). Ad b) Do-nationes non paesumuntur.   V podkrepljenje svoje trditve, da je odpustil pokojni J. K. tožencu vse dolgovanje, skliceval se je le-ta na svedoka P. E., ali ta priča ne samo da ni potrdila njegovih trditev, nego povedala je celo, da se je izrazil imenovani pokojnik pred njo, da že najde prikladne  poti, na kateri se s tožencem ogleda, da pride do svojega.  Pred jasnimi izpovedbami nesumnega tega svedoka in pred resnico, v pravdanji pripoznano, da je pokojnik J. K. marsikdaj pomagal denašnjemu tožencu z denarnimi sredstvi, vprašanje je le, da-li, kdaj-li je rajni J. K. odpustil tožencu svojo tirjatev pred zadolžnico ne bi on zahteval od njega iste zadolžnice, a bilo bi tudi to odpuščenje po §-u 887. obč. drž. zak. brez  pravne posledice, ker se ne ujema z vsebino iste zadolžnice. Da je pa pokojni J. K. odpustil tožencu vprašavno svojo tirjatev po zadolžnici, izročil bi bil on isto vsekakor tožencu, a ker se le-ta nahaja v upnikovih rokah, mora se po §u  1428. obč. drž. zak. domnevati, da vprašavni dolg še vedno obstaja in da je vsa
246 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
ta toženčeva trditev o odpu.ščenji dolga le priprosta njegova želja, katere se ni moglo vpo.števati. Ad c) Compensatio habet locum, si causa, ex qua compensatur, liquida sit, et non multis ambagibus commo-datur, sed possit iudici facilem exitum sui praestare (§-i 1438., 1439., 1440. o. d. z.). Res je, da je umrl J. K., ne da bi bil zapustil za seboj descendenta in da pripada toraj po §-ih 762. in 766. o. d. z. njegovemu očetu, ki ga je preživel, nujni del od njegove zapu.ščine. Ker pa prereka tožnica le-to pravico do nujnega dela trde, da se jej je on zdavna že odrekel, ker ni poklicano pravdno sodišče, da bi razreševalo leta pravdni, mej strankama obstoječi spor, ker nista stranki soglasni ni glede imenja, ni glede dolgovanja tičočega se zapuščine imenovanega pokojnika in ker ni toraj le-ta toženčeva protitirjatev ni gotova, ni jednakovrstna in ker ni možno dokazati resničnosti iste in continenti, ni moglo pravdno sodišče nikakor uvaževati negotove te toženčeve protitirjatve in ni moglo toraj razsoditi, da se obotaj vtožena tožničina tirjatev z navedeno tožen-čevo protitirjatvijo.
Uvažuje razloge prvega sodišča potrdilo je v i š j e deželno sodišče to razsodbo z odločbo od 7. avgusta 1897, št. 3400.
Kazensko pravo.
d) Pojem vednosti (znanja) po §-u 23. zak. o obrani obrtnih znamek je identičen s pojmom hudobnega naklepa po §-u 1. k. z. — Dolus eventualis je zaraeuniti onemu, ki je opustil prepričati se o slepilnej zmožnosti svoje v promet spravljene znamke, in ki je, vkljub nevarnosti, da zašeičeno pravico druge osebe žali, dotično blago prodajal.
Vsled kasacijske razsodbe objavljene v Slovenskem Pravniku, leto XIII., štev. 6. str. 182, je tržaško deželno sodišče vnovič razpravljalo dne 11. februvarija 1897. 1. kazensko pravdo zasebnega obtožitelja »prvo avstrijsko milarno tvoriteljno društvo = ApoUo = na Dunaj i« zoper Srečkota pl. M. radi pregreška po §ih 23. in 24. zak. od 6. januvarija 1890, št. 19. drž. zak., ter je obtoženca v drugič od obtožbe oprostilo.
Ugodivši ničnostni pritožbi zasebnega obtožitelja je  kasa-cijsko sodišče z razsodbo od 18. junija 1897, št. 4257 izpodbi-
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 247
jano razsodbo uničilo in zaukazalo spoznavnemu sodišču, da o re-čenej kazenskej pravdi v tretjič razpravlja in razsodi.
Razlogi.
Kolikor se tiče pregreška po §-u 23. zak. o obrani obrtnih znamek je vtemeljena ničnostna pritožba zasebnega obtožitelja, in sicer po §-u 281., št. 9., lit. d) in št. 5. k. pr. r. Pravnopomotno se razumeva in tolmači v izpodbijani razsodbi pojem vednosti (znanja) (§ 23. zak. o obr. obrtn. zn.), ki je identičen z onim »hudobnega naklepa« (§ i. k. z.). Sodni dvor javlja, da se ni mogel prepričati, da je obtoženec vedoma žalil (posegel v) pravice zasebnega obtožitelja, ter da obtoženec ni vedel, da se je s svojim postopanjem pregrešil zoper določila zakona o obrani obrtn. zn. S tem pa izključuje sodni dvor očitno samo, da je obtoženec vedoma kazenski zakon žalil, ter ustanavlja v prid obtoženca edino-le po §-u 3. k. z. nevažno pravno pomoto o kazenskopravnih določilih, toda ne razmotriva o hudobnem posegu v tuje pravice. Tam pa, kjer pravi razsodba, da je dvomil sodni dvor, je-li obtoženec ravnal stanovitnim namenom tuzemsko (domačo) tvornico oškodovati, omenja učinek, namreč naklep oškodovanja, ki bi povzročal, ako bi obstajal, strogo odgovornost obtoženca, ki pa je brez pomena o zakrivljenji (prištevanji) pregreška po §u 23. zak. o obr. obrtn. zn. Že radi le-tega pravnopomotnega tolmačenja pojma vednosti je izpodbijana razsodba nična v smislu §-a 281., št. 9, lit. a) k. pr. r. Po pravici graja ničnostna pritožba po §-u 281., št. 5. k. pr. r. tudi okolnost, da ni sodni dvor uvaževal obtoženčevega priznanja, da je vedel, da so prodajali še drugi tržaški trgovci sveče enake kakovosti z onimi, o katerih je govor v tej pravdi; kajti ako je prišel obtoženec do tega prepričanja, so mu morale biti znane ne samo dejstvo, da so se prodajale v Trstu sveče tvor-nice Fournier z žoltim zavitkom, nego še druge podrobnosti oprave. Ravno tako graja po pravici (§ 281. št. 5. k. pr. r.) ničnostna pritožba, da ni bila vpošteta izpovedba priče Josipa G., ki jo je obtoženec uvel, slovom katere izvira z gotovostjo, da je obtoženec poznal še pred zasego sveč enake kakovosti pri trgovcu K., zaznamovanje takovih sveč kakor »Apolon-« sveč, Ko pa razsodba trdi, da je obtoženec stoprav po slučaji K. (zasegi sveč pri K.) sveče natančneje opažal in pregledal, ne da bi razjasnila,   če, in
248 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
kedaj je obtoženec zvedel pred rečeno dobo o zaznamovanji sveč z imenom »AppoUonc, dasi je bilo to potrebno z ozirom na izpo-vedbo priče Josipa G. in tudi z ozirom na kasacijsko razsodbo, ki se je o tej stvari že izrekla, je izpodbijana razsodba pač poman-kljiva v točki, ki je bistvena o razsoji o obstajanji dolus-a; kajti, ako je obtoženec vedel, da so bile sveče z imenom ApoUon == zaznamovane, je bila, ta okolnost zanj že več nego zadosten povod, prašanje o slepilnej zmožnosti zaznamovaja svojega blaga resno uvaževati. Okolnost obtoženčeve kratkovidnosti, ki jo razsodba posebno poudarja in vpošteva, ne podaja dovoljne podlage posledicam, ki je je sodni dvor iz nje izvajal. V tem oziru ni prezreti, da obstajajo okolnosti, vsled katerih je (sodni dvor v tem pogledu vse-kako, preziraje formalna določila, ničesar ne ustanavlja) obtoženec vedel: da je bilo blago zaznamovano z imenom = ApoUon =, da je obtoženec, kakor sicer sam priznava, naročil zavitke od tako zvane = Carte Apollon =, to je iz pomarančnastnega papirja, ka-koršne je (vsekako razven drugih tvrdk) tudi obtožitelj rabil; da francoski izdelek, ki ga je obtoženec prodajal, nikakor ni podoben onemu iz tvornice Fournier iz MarseiUe-a. Vse te okolnosti so mogle podajati obtožencu dovolj povoda sumiti, da bi se mogel radi prodajanja vpra.šavnega blaga po zakonu o obrani obrtn. zn. zagovarjati. Istinito je imel in je tudi izražal obtoženec, kakor razsodba izrecno ugotavlja, v tem pogledu svoje pomisleke. Radi tega nastaja prašanje je-li ni bil obtoženec dolžan znamko takoj natančneje opažati in ogledati; le-to presojo je obtoženec kasneje uspešno izvršil po zasegi blaga pri K.; a trgovec, kakoršen je obtoženec, je gotovo mogel že prej opraviti rečeni ogled, za slučaj, da ne bi bil za to sam sposoben, po povsem zanesljivem posredovanji drugih oseb. Ravno ista načela je uporabiti glede vednosti (znanja) posega, kar se tiče vpisa znamke in kar se tiče slepilne zmožnosti. Kakor se ne more sklicevati na pomanjkanje dolus-a oni, ki povzroča svojo nevednost o okolnosti, je li kakova znamka zaščičena, navlaščno s tem, da ne čita dotičnega oznanila osrednjega (centralnega) registra znamek, nego je temveč samo oni subjektivno opravičen, ki vedoma in hote posnema znamko, katero smatra nezaščičeno iz pozitivnih razlogov, in kakor je prištevati dolus eventualis onemu, ki je o mogočnosti zaščičenja znaka blaga v toliko prepričan, da se je vendar-le odločil znamenje blaga rabiti, tudi če bi bilo zašči-
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 249
čeno — ravno tako je prištevati dolus eventualis onemu, ki je zanemaril prepričati se o slepilni zmožnosti v promet dejane znamke, za čigar obstoj je imel dovolj povoda, a je vendar-le dotično blago v trgovino spravil, o nevarnosti (ne mene se za nevarnost), da s tem zaščičeno pravo krši. Kar se tiče pregreška po §-u 24. zak. o obr. obrtn. zn., ki ga sodni dvor objektivno obstoječim smatra, ne da bi se bil vendar pobliže pečal s prašanjem sproženim v ka-sacijski razsodbi od 13. novembra 1896, št. 8750, je-li namreč predstavlja zaznamba »ApoUo« sama za-se, brez pristavka tvrdke, tako karakteristično kazanje na obrtni zavod tožiteljev, da se zdi, kakor bi bil tako označen zavod sam, je uvažiti, da je le-ta pregrešek, ako obstoji, obtožencu tedaj prištevati, ako bi bil zakrivil navlaščno prodajanje sveč, ki so bile z besedo »Apollon« zaznamovane, ter da ni smatrati vtemeljenim razloga, ki ga je navel sodni dvor v tem pogledu, da je namreč obtoženca opravičiti, ker se je bil zanesel glede slepilne zmožnosti imena »Apollon« na zagotovljenje francoskega fabrikanta, kajti s tem se samo potrjuje pristop obtoženca pomotnemu mnenju tretje osebe, dočim je razmotrivati prašanje o vednosti posega neodvisno od le-tega, očitno pravno po-motnega nazora. Uvaževaje rečene razloge, bilo je ugoditi ničnostni pritožbi, ter radi nedostatka onih okolnostij, na katerih bi morala sloniti razsodba o pravi uporabi zakona, odločiti na podlagi §-a 288. k. pr. r. kakor v razsodilu povedano. Fitik.
b) § 157. k. z. je uporabljiv tudi tedaj, ko je dokazano, da ni noben obtoženec težko telesno poškodovanje prizadel, da je pa s svojim sodelovanjem počenjanje nasprotnikov poško-dovaneevih objektivno podpiral.
Na Martinovo 1896. I. so pili v neki krčmi v Maržezi na Ko-prščini brata Ivan in Anton Sobotnik, njihov svak Josip Obroč in mnogi drugi fantje. Naposled je nastal med Sobotnikoma in med Obročem prepir radi zapitka. Vsi so radi pili, a nobeden ni hotel plačati. Sobotnika sta zahtevala, naj plača Obroč ves zapitek. Obroč pa je zahteval, da se dotični znesek na tri jednake dele razdeli. Prepirali so se nekaj časa in naposled so se začeli ravsati in pretepati. Obroč je rekel krčmarju, da pride drugi dan plačati ter se je
2B0 Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo.
oddaljil. Sobotnika in neki drugi fantje so odšli za njim in so ga pred gostilno dobro natolkli, ter se potem vrnili v krčmo. Obroč je zalučal kamen za njimi, ki je, prebivši okneno steklo padel na njih mizo. Nato so tekli vsi zopet iz gostilne in koj potem je prišel v krčmo Obroč težko ranjen na čelu. Povedal je, da sta ga dva držala, a nekdo da je mej tem kamen proti njemu vrgel in ga na čelo zadel.
Sodna veščaka sta poškodbo kvalifikovala težko po §-ih 152., 155., lit. a), b) in c) k. z.
Državno pravdništvo je obtožilo Antona Sobotnika po § ih 152., 155., /zt. a), b) in c) k. z. a Ivana Sobotnika in Ivana Župana po §-ih 5., 152., 155., lit. a), b) in c) k. z.
Na razpravi rotili so se vsi trije obtoženci nedolžnimi. Dokazano pa je bilo, da sta Ivan Sobotnik in Ivan Župan Obroča držala, ko ga je tretja neznana oseba s kamnom ranila. Radi tega je tržaško deželno sodišče Ivana Sobotnika in Ivana Župana krivima proglasilo hudodelstva težke telesne poškodbe v zmislu §-a 157. k. z.
Ničnostno pritožbo obtožencev je kasacijsko sodišče odbilo z razsodbo od 18. junija 1897, št. 5195 iz teh-le
razlogov:
Ničnostna pritožba, temeljujoča na §u 281. št. 10 (pravo št. 9, lit. a) k. pr. r., trdi, da je slovom ustanovljenj izpodbijane razsodbe, izključeno, da sta obtoženca prizadela Obroču težko rano, ki jo je v tepežu zadobil; sodni dvor da je zato poraotno sodil, da sta obtoženca odgovorna po §-u 157. k. z. samo zato, ker sta se Obroča lotila in ž njim hudo ravnala. Razsodbeni razlogi javljajo sicer, da je bilo povzročeno težko poškodovanje Obroča s kamnom, ki ga je zalučala neznana oseba, in ki ga vsekako nista vrgla obtoženca, toda dokazano je tudi, da sta obtoženca pri onem tepežu sodelovala, pri katerem je bil Obroč ranjen, ter da sta ga baš v onem hipu, ko je bil ranjen, držala in ga s sovražnim naklepom sem in tja suvala. S tem je ustanovljeno lotenje obtožencev v tepežu in radi tega odgovornost v zmislu §a 157. k. z. Mogoče, in celo gotovo je, da je poškodovanca ranila oseba, ki ni bila v ni-kaki sokrivni zvezi z obtožencema; toda ne more se oporekati, da
Iz pravosodne prakse. Kazensko pravo. 251
je bil poškodovanec po počenjanju pritožiteljev v svoji obrambi oviran in da sta toraj obtoženca delovanje njegovih nasprotnikov vsaj objektivno podpirala in pospeševala. Radi tega je bilo ničnostno pritožbo odbiti. Gerkič.
c) Zasebnemu tožitelju, ki svojo pravdo sam vodi, ne g-re povračilo troškov za iskanje pravice.
Zasebni obtožitelj Ivan D. je v svojej kazenski pravdi, objav-Ijenej v Slov. Pravn., leto XIII. štev. 6., str. i86., osebno prišel na razpravo pred kasacijskim sodiščem dne 22. januvarija 1897. 1. Z vlogo od dne 12. februvarija 1896, št. 1866, je Ivan D. zaprosil kasacijsko sodišče, da mu ugotovi troške, narasle po razpravi pred sodiščem prve instance, in sicer one navedene v protiizvajanji ničnostne pritožbe in one za pristop na razpravo pred kasacijskim sodiščem (pot iz Trsta na Dunaj in nazaj, dvadnevno zamudo časa na Dunaji, potrošek v hotelu za hrano in prenočišče), ter da naloži obtožencu, da mu rečene troške povrne.
Kasacijsko sodišče je, zasli-šavši obtoženca potom trža--škega sodišča, z odlokom od 7. aprila 1897, št. 3850 prepustilo vgotovljenje stroškov navedenih v protiizvajanji ničnostne pritožbe pristojnemu deželnemu sodišču tržaškemu, a odbilo prošnjo Ivana D. za vgotovljenje njegovih, s pristopom na razpravo pred najvišjem sodiščem spojenih troškov.
Razlogi:
Zasebnemu obtožitelju, ki svojo pravdo sam zastopa, ne gre povračilo troškov za iskanje pravice. O prašanji povračila troškov v kazenskem postopanji so odločilna samo določila kazensko pravdnega reda. Mej stroški v §-u 381. k. pr. r. naštetimi, v kojih plačilo se more obtoženca obsoditi, ni najti onih za (tak6 nazvano) samosvoje zastopanje. Akoravno niso troški v omenjenem §u taksativno našteti, je vendarle uvaževati, da bi bil zakonodajavec razven troškov za zastopanje strank v §u 381. k. pr. r. naštetih, tudi takove predstoječega slučaja omenil, ako bi bil to potrebnim smatral. Okolnost, da se to ni zgodilo, je zadosten vzrok smatrati, da zakon noče določiti povrnitev takovih troškov. Odločilne važnosti v tem obziru pa je določilo §-a 383. k. pr. r., slovom kojega ne gre zasebnemu obtožitelu pričnina. Po le-tem določilu nima za-
262 Književna poročila.
sebni obtožitelj pravice do pričnine tudi če je kakor priča pozvan, torej ko mora pred sodišče priti. Radi tega bi nasprotovalo le-temu določilu in bi se isto kršilo, ako bi se odškodovalo zasebnega obtožitelja pod naslovom povračila troškov za iskanje pravice za njegove izdatke spojene s potovanjem, zamudo in bivanjem na mestu sodišča, ter bi se ž njim odnosno (§ 383., odst. k. pr. r.) cel6 ugodnejše ravnalo nego s pričo. Zasebnemu obtožitelju gredo stroški dejanski obstoječega zastopanja (§ 393. k. pr. r.), a ne oni samosvojega zastopanja, in je bilo zato njegovo prošnjo odbiti.
Fitik.