DEDIŠČINSKE SKUPNOSTI IN OHRANJANJE KULTURNE DEDIŠČINE Izvirni znanstveni članek | 1.01 Izvleček: Prispevek na podlagi mednarodne in slovenske varstvene zakonodaje utemeljuje optimalnejše postopke ohranjanja kulturne in naravne dediščine z vključitvijo dediščinskih skupnosti. Obravnavani pojav obsega predvsem širše oblike, manj pa vsebine delovanja zainteresirane javnosti kot do sedaj znane oblike formalnih povezav. S tolmačenjem njihove vloge pri uresničevanju javne koristi varstva se odstirajo postopki, ki bi na podlagi dogovorjenih ravnanj lahko omogočali dosego skupnega cilja, to je učinkovitejšega modela varovanja dediščine. Ključne besede: kulturna dediščina, celostno ohranjanje, varstvena zakonodaja, dediščinske skupnosti, javnost Abstract: On the basis of international and Slovene legislation on heritage conservation, this text presents and substantiates more optimal procedures for the conservation and preservation of cultural and natural heritage by including heritage communities. Rather than encompassing activities of the interested public as the hitherto familiar form of formal connections, this term refers to a broader context. By discussing and explaining the role of heritage communities in the realization of the public benefit of conservation the text explores procedures that could lead to a common goal, namely a more efficient model of heritage preservation. Key Words: cultural heritage, integrated conservation, conservation legislation, heritage communities, the public Uvod Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nadaljevanju: ZVKDS) si prizadeva vzpostaviti čim ustreznejše postopke ohranjanja dediščine tudi s pomočjo dejavnega sodelovanja širše strokovne in zainteresirane javnosti. Zlasti slednja, ki se vedno pogosteje združuje v dediščinske skupnosti, oblike neformalnega združevanja, postaja vedno enakopravnejši partner uradni varstveni službi. Pomembno vlogo dediščinskim skupnostim pri zagovarjanju njihovega vključevanja v vse varstvene postopke, do sedaj zaupane samo varstvenim strokovnjakom, dodeljujejo tudi sodobni varstveni teoretiki. Teoretsko zasnovan prispevek je nastal na podlagi premisleka ob vzniku pojava dediščinskih skupnosti, njihovi vsebini in pomembni vlogi pri ohranjanju dediščine, kar je definirala Okvirna konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo (v nadaljevanju: Faro konvencija: internetni vir 1). Posebni poudarek je namenjen novi vlogi posameznika in dediščinske skupnosti v postopkih ohranjanja kulturne dediščine, kar je v besedilu tudi izdatno teoretsko utemeljeno. V nadaljevanju so predstavljeni primeri njihovega raznolikega pojavljanja po Evropi kot tudi zakonodajno-vsebinski okvir njihovega možnega trajnega povezovanja z javno službo varstva dediščine pri nas. Besedilo je aktualno še zlasti zaradi vključitve nevladnih organizacij v razvojne svete regij na podlagi zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in vzpostavitve regijskih projektov z dediščinskimi vsebinami. K pripravi pričujočega prispevka so me spodbudile predvsem kritične refleksije stroke do dosedanjega delovanja Slovenske mreže za interpretacijo dediščine (v nadaljevanju: SMID), ki je kot prva tudi prevzela termin dediščinska skupnost. S svojimi konstitutivnimi člani se med drugim v nastajajoče regionalne razvojne programe vključuje tudi s projekti z varstvenimi vsebinami. Prav zaradi njene osrednje vloge naj bi ji predstavljeni novi model, ki se smiselno nanaša tudi na druge dediščinske skupnosti, omogočil operativno in vsebinsko ustreznejše delovanje v prid ohranjanja dediščine. Trenutno poteka oblikovanje novega Programa razvoja podeželja 2014-2020, financiranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja. Z nepričakovano spremembo koncepta se oba Ukrepa Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS,1 ki sta se do sedaj zelo uspešno ukvarjala s financiranjem obnove dediščine na podeželju, v celoti prelivata v 4. steber -Ukrep LEADER, ki obsega projekte 33 lokalnih razvojnih strategij. Podeželske prebivalce spodbuja v povezovanje v razvojna partnerstva, temelječa na lokalnih pobudah in razvojnih potencialih. Lokalne akcijske skupine (LAS) razvijajo med drugim tudi projekte z dediščinskimi vsebinami, redko s področja nepremične, pogosteje s področja premične in žive (nesnovne) dediščine. Prav zaradi tega dejstva bi morala varstvena služba še bolj zavzeto obravnavati lokalne akcij ske skupine kot potencialne dediščinske skupnosti: oblikovati bi morala posebno strategijo za vzpostavitev prepotrebnega sodelovanja z njimi in jim predstaviti v prispevku obravnavani model njihovega delovanja. Z besedilom želim predvsem sprožiti dogovor o strokovnih izhodiščih oziroma modelu čim uspešnejšega (so)delovanja dediščinskih skupnosti z javno službo varstva nepremične kulturne dediščine. Čeprav se bom omejila predvsem na slednjo, kar je (tudi) posledica neustrezne birokratske (raz)delitve celovite dediščine, opozarjam, da se predstavljene vsebine smiselno nanašajo tudi na muzejsko dejavnost, katere področje dela sta predvsem premična in živa (nesnovna) dediščina, kot tudi na varstvo narave. Prostovoljne organizacije in ohranjanje kulturne dediščine Slovenija je med redkimi državami v Evropi, ki je uvrstila varstvo dediščine med ustavne kategorije. Ustava Republike Slovenije (1991) v svojem 5. čl. določa, da država »skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti 41 1 Ukrep 322 - Obnova in razvoj vasi, Ukrep 323 -vanje dediščine podeželja. Ohranjanje in izboljše- Mag. Zvezda Delak Koželj, univ. dipl. etnol. in umet. zgod., magistrica etnološkega konservatorstva, konservatorska svetnica, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. 1000 Ljubljana, Metelkova 6, E-naslov: zvezdana.kozelj@zvkds.si za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije«. Dalje v 73. čl. določa, da je poleg države »vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike«. Skrb za ohranjanje dediščine je razdelila med državo in lokalne skupnosti. Končna deklaracija 4. Konference ministrov Sveta Evrope,2 odgovornih za kulturno dediščino (Helsinki, 1996; objavljeno v: CoE 2002: 46), je med drugim poudarila potrebo po učinkovitejši promociji, izrabi in spodbudi delovanja prostovoljnih organizacij. Njihov pomen naj bi sovpadal z osrednjim prispevkom v gradnji demokratične družbe nasploh, ne samo na področju ohranjanja kulturne dediščine. Deklaracija Sveta Evrope o vlogi prostovoljnih organizacij s področja kulturne dediščine (Portorož, 2001 ; prav tam: 57-59) med drugim zahteva od državnih organov, da prostovoljne organizacije spodbujajo h kritičnemu spremljanju in nadziranju varstvene politike Vlade ter upravnih organov. Te organizacije naj sodelujejo tudi pri državnih in drugih javnih delih, kot tudi prevzemajo odgovornosti za tiste naloge, ki ne spadajo med pristojnosti javnih varstvenih služb. Deklaracija opozarja na pomen sodelovanja prostovoljnih organizacij z varstvenimi organizacijami, in to z namenom oblikovanja multidisciplinarne in usklajene varstvene politike ter sprejemanja konkretnih strokovnih odločitev, kot npr. pri prostorskem načrtovanju in pri določanju varstvenih ukrepov na kulturnih spomenikih ter varovanih območjih. Še zlasti poudarja ozaveščevalno oziroma popularizacijsko vlogo prostovoljnih organizacij in, da bi lahko razvile strokovno ustrezno in aktivnejšo vlogo v krogu svojega poslanstva, opozarja na pomembnost usposabljanja njihovih članov. V zvezi s pomenom in z vlogo prostovoljnih organizacij na področju varstva kulturne dediščine lahko smiselno tolmačim tudi Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, t. i. Aarhuško konvencijo (Združeni narodi EKE, 1998; objavljeno v: internetni vir 2). S to Konvencijo je bil poleg pomembnih vsebinskih in postopkovnih novosti prvič v zgodovini priznan partnerski položaj nevladnih organizacij pri sprejemanju in implementiranju same mednarodne pogodbe. Nanjo se sklicujem tudi zato, ker v njej obravnavano »življenjsko okolje« vključuje tudi kulturno dediščino, še zlasti njena območja. Okvirna Konvencija Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo Pogodbenice Faro konvencije Sveta Evrope o vrednosti kulturne dediščine za družbo so se dogovorile, da so pravice v zvezi s kulturno dediščino povezane s pravico do udeležbe v kulturnem življenju, kar je bilo opredeljeno že v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah (Združeni narodi, 1948; objavljeno v: internetni vir 3) in zagotovljeno z Mednarodnim paktom o gospodarskih, 42 socialnih in kulturnih pravicah (Združeni narodi, 1966; objavljeno v: internetni vir 4). Snovalci Faro konvencije so prepoznali tudi potrebo, da ljudi in človeške vrednote postavijo v središče razširjenega in interdisciplinarnega pojma kulturne dediščine, v CO o CnI - 2 Od ustanovitve leta 1949 v Strasbourgu se je Svet Evrope osredotočil v povezovanje in združevanje demokratične Evrope na vseh ravneh de- Q lovanja. Povezujejo ga skupne vrednote, predvsem človekove pravice, w demokracija in vladavina prava. Pri teh naporih sta bili kot »duša demo- ^ kracije« ves čas v ospredju kultura in dediščina. določanje in upravljanje z njo pa vključijo vse posameznike v družbi. V primerjavi s predhodnimi konvencijami Sveta Evrope uvaja Faro konvencija zelo široko pojmovano definicijo kulturne dediščine, saj vključuje njene snovne in nesnovne vidike ter tudi kulturne razsežnosti okolja. Tako jo opredeljuje v 2. čl. kot skupino virov, podedovanih iz preteklosti, ki jih ljudje neodvisno od lastništva opredelijo kot odsev in izraz svojih nenehno razvijajočih se vrednot, prepričanj, znanja in tradicij. Vključuje vse vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega delovanja ljudi in krajev skozi čas. Konvencija z zagotavljanjem njene trajnostne (upo)rabe in z upoštevanjem njenega prispevka k človeškemu razvoju in h kakovosti življenja vzpostavlja tudi okvir za bistveno spremenjen odnos do kulturne dediščine. Na podlagi ratifikacije Faro konvencije države članice prevzamejo tudi obveznosti za uveljavitev kulturne dediščine v procesih vzpostavitve mirne in demokratične družbe ter že omenjenega trajnostnega razvoja in krepitve kulturne raznovrstnosti. Naložena jim je tudi skrb za učinkovitejše medsebojno (so)delovanje med vsemi vpletenimi javnimi, institucionalnimi in zasebnimi dejavniki. Poleg priznavanja pravice vsakega posameznika, da sam ali skupaj z drugimi uporablja kulturno dediščino in prispeva k njeni obogatitvi, Faro konvencija obvezuje vsakogar, da spoštuje kulturno dediščino drugih prav tako kakor svoje lastno, torej tudi skupno evropsko dediščino. Zlati poudarja vlogo nevladnih organizacij, civilne družbe in prostovoljnih organizacij pri (so) ustvarjanju politik kulturne dediščine. Faro konvencija in dediščinska skupnost Faro konvencija v 2. čl. definira »dediščinsko skupnost« zelo splošno: »Dediščinsko skupnost sestavljajo ljudje, ki cenijo posamezne vidike kulturne dediščine ter jih želijo z javnim delovanjem ohranjati in prenašati prihodnjim rodovom.« Pojasnjevalno poročilo (internetni vir 5) k Faro konvenciji še podrobneje razlaga definicijo »dediščinske skupnosti«: Koncept dediščinske skupnosti je samo-opredeljujoč: z vrednotenjem in s prizadevanjem po prenosu3 posebnih vidikov kulturne dediščine postane posameznik v interakciji z drugimi del skupnosti. Dediščinska skupnost je definirana raznovrstno, ne sklicuje se ne na etnično pripadnost ali na druge toge oblike skupnosti. Taka skupnost ima lahko geografsko podlago vezano na jezik ali vero, lahko si deli humanistične vrednote ali pretekle zgodovinske povezave. Prav tako se lahko razvije na podlagi drugih skupnih interesov. Npr. interes za arheologijo lahko ustvari »arheološko skupnost«, katere člane povezuje le kulturna dediščina, ki predstavlja žarišče njihovih aktivnosti. Definicija ne zahteva ukrepanja: posameznik je lahko član dediščinske skupnosti zgolj s pripisovanjem vrednosti kulturni dediščini ali z željo po njenem prenašanju prihodnjim rodovom. V kolikor ne bi posamezniku priznavali pravice po identificiranju s to dediščinsko skupnostjo, bi lahko njegova nezmožnost preprečila ukrepanje ali celo fizični stik z obravnavano kulturno dediščino. Jean-Michel Leniaud v prispevku Dediščina, javne oblasti, družbe (2009: 137-139) uvodoma poudarja besedno zvezo 'javno delovanje' (angl. public action), kot jo zasledimo v definiciji dediščinskih skupnosti. Predpostavlja, da se »javno delovanje« navezuje na vse oblike in ravni javnih oblasti, ki nosijo odgovornost za ohranjanje dediščine. Od vsakokratnega družbenega sistema pa je odvisna tudi mogoča (pre)razporeditev odgovornosti do dediščine z javnih oblasti na civilno družbo. Odvisnost oziroma sodelovanje med njima je pri nacionalnih dediščinskih skupnostih pričakovana in zaželena. Pri nadnacionalnih, kot npr. pri evropski dediščinski skupnosti, je (so)delovanje mogoče le preko političnih institucij, medtem ko pri verskih skupnostih, organiziranih na globalni ravni, npr. katolikih, ni mogoče. Dalje Leniaud tudi ugotavlja, da že sama širina definicije dediščinskih skupnosti omogoča pričakovano eksperimentiranje z različnimi oblikami njihovega delovanja, kar lahko samo pozitivno učinkuje na ohranjanje raznolikosti dediščine. Daniel Therond (internetni vir 6) razlaga inovativni koncept dediščinskih skupnosti kot interesno skupnost, ne pa kot etnično ali jezikovno združenje. Kot primer navaja EAC (European Archaeological Council - Evropski arheološki svet), ki ga sestavljajo visoki evropski funkcionarji, odgovorni za arheološko dediščino, in EAA (European Association of Archaeologists - Zvezo arheologov Evrope). Obe organizaciji sta mednarodni dediščinski skupnosti, ki si delita skupno željo po »vzdrževanju in prenašanju« arheološke dediščine mednarodnega pomena. Koncept dediščinskih skupnosti (ne glede na raven delovanja) je zanj izjemnega pomena še zlasti v primerih, ko člani dediščinske skupnosti podpirajo tudi trajnostno rabo virov, kar postaja odločilni dejavnik trajnostnega razvoja. Dinamika dediščinske skupnosti leži tudi v združevanju in sodelovanju, ki ga z ustreznim konceptom spodbujajo različne institucije, kot npr. razvojne agencije, javne, zasebne in prostovoljne iniciative. Therond predstavlja tudi vzorčne primere dediščinskih skupnosti, ki si v severnih predelih Marseilla prizadevajo oživiti industrijske obrate za proizvodnjo mila, v Lyonu pa umetne svile. Njihovo delovanje je spodbudila širitev obsega obravnave pojavov kulturne dediščine tudi na opuščene industrijske objekte, železniške in pristaniške komplekse, krajino in celoten niz različnih znanj, veščin ter drugih kulturnih prvin, kot so npr. načini priprave in predstavitve hrane. Omenja tudi prispevke ekonomista Xaviera Greffa (2009: 101112), v katerih razliko med razširjenim konceptom dediščine predstavlja z zelo širokim razponom dobrin, ki omogočajo gospodarsko udejstvovanje, in stavbno dediščino z močno kulturno konotacijo, ki je zavarovana v javnem interesu. Greffe stoji na stališču, da lahko »dediščina«, zaznana kot vrednota, s sodelovanjem zainteresiranih skupin prebivalstva celo (pre)živi brez tradicionalnega zakonskega varstva in ustreznega javnega financiranja. Therond predstavlja tudi razmišljanje Gabi Dolff-Bonekamper (2009: 69-74), ki ugotavlja, da »pravica do dediščine« ne obsega samo koristi od obstoječe dediščine, ampak tudi udeležbo pri odločitvah, ki se nanašajo na vrednotenje oziroma na izbor novih dediščinskih pojavov. Kot poseben izziv dediščinskim skupnostim na podlagi dogovorjenih meril poudarja zlasti njihovo vlogo pri vrednotenju dediščine v smislu procesa ločevanja dediščine od ne-dediščine. Pri tem izjemno odgovornem postopku za nadaljnjo usodo kulturne dediščine tako opozarja zlasti na potrebo po sodelovanju »zunanjih« dediščinskih ekspertov z »notranjimi« člani dediščinskih skupnosti. Problematizira tudi vprašanje izključne odgovornosti oziroma legitimnosti strokovnih služb za ohranjanje dediščine pri njenem vrednotenju. Ta se je zožila s pojavom v Faro konvenciji uveljavljene pravice članov dediščinske skupnosti do določanja in vrednotenja dediščinskih vrednot na podlagi lastnega razumevanja oziroma zavedanja dediščine. Na spremenjeno, ne več absolutno vlogo dediščinskih ekspertov pri strokovnih postopkih v zvezi z dediščino opozarja med drugim tudi Jelka Pirkovič v prispevku Unpacking the convention into challenging actions for member states (2009: 25). Komentar V ospredje postavljam razločevanje med »zunanjim« in »notranjim« pogledom na dediščino, med dvema medsebojno dopolnjujočima in ne nasprotujočima si vidikoma obravnave kultur-nodediščinskih prvin, katerega si, kot že omenjeno, prizadeva presegati Faro konvencija. Na prvi pogled nezdružljivo delovanje lahko navežemo na kritiko raziskovalnega koncepta kulturnega materializma,4 katerega cilj je razlaga nastanka, poteka in sprememb splošnega inventarja družbeno-kulturnih razlik ter podobnosti. Kulturni materializem omenjam zgolj zato, ker je uvedel pomembno epistemološko razločevanje med »emskim« (udeleženčevo, lastnikovo stališče) in »etskim« (raziskovalče-vo stališče) načinom raziskovanja; slednjemu je dajal prednost. Kritike sodobnikov so (bile) usmerjene ne samo na omenjeni pristop, ampak tudi na predvidevanja, da bi »etska« perspektiva in vedenjski procesi razložili in ocenili »emsko« perspektivo in mišljenjske procese. Ločevanja do sedaj enotnega strokovnega procesa na dva (lahko) nasprotujoča, vzporedna si postopka se zaveda tudi slovenska javna služba varstva. Tudi na podlagi vsakdanje prakse reševanja konkretnih problemov si prizadeva, da pri večini postopkov ohranjanja strokovnjak (konservator) ni edini odločilni dejavnik (etsko stališče). V kolikor želimo doseči dolgoročno uspešno varstvo, morajo biti enakopravno (so)udeleženi tudi lastnik, uporabnik, najemnik, lokalni politik, ne nazadnje tudi občudovalec (emsko stališče). Ne nazadnje se morata uskladiti tudi mišljenjski (strokovno-načrtovalski) in vedenjski (izvedbeni) vidik. V prid želenemu varstvenemu konceptu govori tudi dejstvo, da odsotnost sodelovanja med udeleženci pri ohranjanju dediščine povzroča konflikte med lastniki (investitorji) in varstveno službo; ti se najpogosteje izražajo z zavračanjem varstvenih posegov. Vrste in primeri dediščinskih skupnosti V že omenjeni publikaciji Heritage and beyond (CoE 2009) zasledimo v več poglavjih predstavitve dediščinskih skupnosti: lahko se nanašajo na enovrsten pojav, združujoč samo tiste, ki cenijo določen tip stavbe, določen slog, obdobje. Lahko so časovno omejene, vzpostavljene za določeno obdobje, v katerem bodo uspele ali ne uresničiti svoj cilj. Lahko so lokalne, regionalne, državne ali naddržavne narave, nikoli pa niso prostorsko ali časovno zaprte. Predstavljajo družbeni model, ki omogoča različnim posameznikom brez ustreznega predhodnega znanja 43 4 Kulturni materializem, ki ga je poimenoval in oblikoval Marvin Harris, je osrednji antropološki koncept druge polovice 20. stoletja (2001). ali moči (od raziskovalcev, znanstvenikov, do obiskovalcev in ljubiteljev vseh vrst in porekla), da delujejo skupaj samo zato, ker pripisujejo vrednost določeni dediščini, jo želijo ohraniti in prenesti naslednjim generacijam. V nadaljevanju predstavljam nekatere med njimi: 1. Koncept prenove med vojno razrušenega predela Berlina, imenovanega Hansa (Dolff- Bonekamper 2009), se je od leta 1957 na podlagi mednarodne arhitekturne razstave Interbau v sodelovanju s številnimi svetovno znanimi arhitekti oblikoval v mirovni in spravni simbol. Razvijal se je v svobodnem, odprtem in optimističnem duhu, ki še vedno z enako močjo komunicira s stanovalci, z občudovalci in obiskovalci. Ker so bili v projekt vključeni številni tuji arhitekti, se število dedičev njihove zapuščine veča: vsak obiskovalec iz držav projektantov najde v Berlinu košček »svoje« dediščine. Ob tem primeru si lahko razlagamo na prvi pogled protislovno definicijo Faro konvencije, ki predvideva, da »prisvojitev« objekta kulturne dediščine s strani dediščinske skupnosti ne prispeva k njegovemu »lastništvu«, ampak k njegovi »pripadnosti«. Naraščajoče število dedičev, članov dediščinske skupnosti, ne bo zmanjšalo deleža vsakega njenega člana, kar se dogaja v primerih dedovanja drugih oblik premoženja. Prav nasprotno: več, kot je dedičev, članov dediščinske skupnosti, pomembnejša je dediščina. Gabi Dollf-Bonekamper predvideva, da bo v prihodnosti javni interes, ki usmerja prizadevanja ekspertov in javnosti v postopkih ohranjanja dediščine, oblikovan skladno s številčnostjo dediščinske skupnosti. 2. V preteklosti se je oblikovala tudi podvrsta »izgubljene« dediščinske skupnosti (prav tam), ki si je praviloma zadala za cilj ponovno postavitev uničenega objekta (npr. Marijine cerkve v Dresdnu, gradu v Vilniusu, mostu v Mostarju).5 Mednarodna Dediščinska skupnost porušenega mostu v Mostarju je postala celo številčnejša kot dediščinska skupnost, ki ga je občudovala pred uničenjem. Ne nazadnje: vojaški napad nanj ni bil zanikanje, temveč potrditev njegovega družbenega pomena. Star ali nov, »avtentičen« ali ponovno zgrajen most v Mostarju, nekoč prizor vojnega uničenja, je postal s pomočjo delovanja dediščinske skupnosti prostor razprave, sporazumevanja, tudi sprave. Njegova rekonstrukcija je postala simbol mednarodnega sodelovanja in sožitja različnih kulturnih, etničnih ter verskih skupnosti. Opisani postopki se navezujejo tudi na 7. čl. Faro konvencije, ki nalaga pogodbenicam zlasti - spodbujanje razmisleka o etiki in metodah predstavljanja (prezentacije) kulturne dediščine ter spoštovanja različnosti razlag (interpretacije) in uvajanja spravnih postopkov za pravično obravnavo primerov - kadar različne skupnosti isti kulturni dediščini pripisujejo nasprotne vrednote. ^4 Te postopke lahko smiselno prenesemo tudi na problematiko — obravnave primerov dediščine, ko jim posamezniki v isti skupnosti pripisujejo različne pomene. 3. 40 X Benetke (Bassi 2009: 149-151) je civilno družbeno gi-m banje, ki si prizadeva ponuditi mestu nakopičene izkušnje ° oziroma znanje vseh njenih meščanov. Združuje skupino raznovrstnih strokovnjakov, ki vzpostavljajo kompleksno, co in Q - w 5 Na Slovenskem beležimo podobne primere ob nedavni rekonstrukciji ^ Bolnišnice Franje, Minoritske cerkve na Ptuju, podrtih kapelic ipd. v prihodnost zazrto razvojno vizijo Benetk, ki pa je v nasprotju z dosedanjo vizijo mesta - muzeja oziroma mesta -vitrine. Izhajajoč iz načela »pravice do kulturne dediščine« v obravnavani Faro konvenciji želi gibanje s pomočjo domačinov (dediščinske skupnosti) in tudi ljudi, ki od drugod prihajajo v stik s skupnostjo, oblikovati izjemno koristno orodje za izboljšanje interpretacije, rabe in ohranitve kulturne razsežnosti Benetk. Pripravljajo dediščinske poti, načrtovane na podlagi javnih razprav, pogovorov s posamezniki in zbranega arhivskega ter dokumentarnega gradiva. Z njihovo pomočjo bo omogočen prenos ustrezno obdelanih podatkov naslednjim generacijam. Te poti imajo praktični cilj: med meščani kot kulturnimi subjekti dvigniti zavedanje o dediščini in njunem medsebojnem vplivanju. Omogočajo tudi prepoznati koristi, ki jim jih prinaša dediščina s svojo dolgo zgodovino ali z današnjimi prizadevanji. Prvi primer poti obsega pričevanja zaposlenih v nekdanjih tovarnah na otoku Giudecca. Osrednji objekt drugega primera je »Nemško skladišče«, simbol in snovni preostanek nekdanjega gospodarskega in kulturnega sodelovanja med obema nacionalnima skupnostma. 4. Leta 2002 je peščica belgijskih zanesenjakov s somišljeniki na Območju miru Dender (Mark) oblikovala Center Wa-erbeke (Jaspaert 2009: 155-158; internetni vir 7). Postal je vzorčni primer sodelovanja lokalne skupnosti s številnimi pristojnimi institucijami na območju, »bogatem« z različnimi zvrstmi dediščine. V centru s partnerji različnih disciplin in sektorjev, vključno s področja okolja, krajine in ohranjanja dediščine, razvijajo, organizirajo in podpirajo konkretne projekte. Prizadevajo si razviti poseben, ustrezno delujoč družbeno povezovalen model, ki sega čez državne meje. Njegovi snovalci želijo oblikovati ustrezne metode upravljanja z dediščino in s spokojnostjo: zavedajo se, da sta v sedanjem času upravljanje in dostopnost do območij kulturne dediščine prvi in najpomembnejši nalogi 'posredovanja' (intermeditation) dediščinskih vrednot. Sta tudi alternativa izogibanju konfliktom ob stalnem zavedanju dediščinskih vrednot in sodelovanju javnosti. Tudi spletna stran območja (internetni vir 8) je zamišljena kot »digitalno območje miru«, kot prostor demokratičnega srečevanja informacij in izkušenj o tišini, miru, spokojnosti ter odprtem prostoru, dediščini, izobraževanju, skrbi za krajino, dostopnosti itd. Skupni imenovalec predstavljenih dediščinskih skupnosti je poleg sledenja načelom Faro konvencije zaradi njihove raznovrstnosti kar težko določiti, pa vendarle: - neformalnost v oblikovanju in delovanju, - odprtost do (so)delovanja vseh zainteresiranih (od strokovnjakov do ljubiteljev), - raznovrstnost modelov delovanja na podlagi vsakokratnih ciljev, - različno intenzivno sodelovanje s pristojnimi organi in in-štitucijami. Zakon o varstvu kulturne dediščine in javnost Ustava Republike Slovenije v 8. čl. določa, da se ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno, kar pomeni, da se tudi določbe v zvezi s Faro konvencijo v Sloveniji uporabljajo neposredno. V Zakonu o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju: ZVKD-1 2008) so uvodoma predstavljena ustavna načela izpeljana na način, ki omogoča, da se ob upoštevanju drugih ustavnih načel uveljavita tudi načeli varstva kulturne dediščine in pravic ter obveznosti vsakogar v zvezi z dediščino. ZVKD-1 v 4. čl. zarisuje okvir pravic in obveznosti posameznikov6 v zvezi z dediščino in pri tem vnese v naš pravni red pravice in odgovornosti, povezane z dediščino, kot so zapisane v 4. členu Faro konvencije: 1. Vsakdo ima pravico uporabljati dediščino kot vir informacij in znanja, uživati v njenih vrednotah in prispevati k njeni bogatitvi. 2. Vsakdo je odgovoren za spoštovanje dediščine drugih prav tako kakor svoje lastne. 3. Pravica do dediščine je lahko omejena le v javno korist in s pravicami drugih. 4. Vsakdo je dolžan ohranjati dediščino v skladu s tem zakonom in z drugimi predpisi. 5. Vsakdo mora seznaniti pristojno organizacijo o obstoju stvari, za katero se domneva, da ima vrednote dediščine. ZVKD-1 opredeljuje v 2. čl. vsebino in glavne smeri uresničevanja javne koristi varstva.7 Javna korist (interes), ki se določa v skladu s kulturnim, z vzgojnim, razvojnim, s simbolnim in z identifikacijskim pomenom dediščine za državo, obsega: - identificiranje dediščine, njenih vrednot in vrednosti, njeno dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje, - ohranitev dediščine in preprečevanje škodljivih vplivov nanjo, - omogočanje dostopa do dediščine ali do informacij o njej vsakomur, še posebej mladim, starejšim in invalidom, - predstavljanje dediščine javnosti in razvijanje zavesti o njenih vrednotah, - vključevanje vedenja o dediščini v vzgojo, izobraževanje in usposabljanje, - celostno ohranjanje dediščine, - spodbujanje kulturne raznolikosti s spoštovanjem različnosti dediščine in njenih interpretacij ter - sodelovanje javnosti v zadevah varstva. ZVKD-1 nalaga državi in občinam uresničevanje javne koristi z organiziranjem in s podpiranjem varstvene dejavnosti in navedenih ravnanj kot tudi izvedbo ukrepov na njegovi podlagi. Pri uresničevanju javne koristi varstva dediščine država in občine sodelujejo z lastniki, s poslovnimi subjekti, z nevladnimi organizacijami in s civilno družbo8 v okviru, ki ga določajo zakoni in 6 Naslednji, 5. čl. ZVKD-1, opredeljuje pravice lastnikov dediščine. Poudarjam pomembno dejstvo, da lastninske in druge stvarne pravice na dediščini omejuje le v najmanjšem mogočem obsegu, ki je potreben za uresničevanje varstva. Varstvenim organizacijam nalaga izbiro le tistih ukrepov varstva, ki so ob doseganju enakih učinkov najmanj omejujoči za lastnike oziroma posestnike dediščine. Omeniti moram, da lahko praktične izvedbe teh določb delujejo škodljivo za dediščino. 7 Država z normativnimi sredstvi določi, kateri od množice splošnih, posamičnih interesov je javni interes. Ta predstavlja konsenz političnih strank, ki zastopajo svoje družbene skupine in praviloma tudi parcialne interese. Ob tem velja omeniti pomembno dejstvo, da lahko državljani preko civilne družbe preprečijo izvrševanje zakonov, ki naj bi bili v škodo »njihovega«, javnega interesa. 8 Raziskava Odnos med organizacijami civilne družbe in državo opredeljuje izraz »civilna družba« kot sopomenko izraza »nevladna organizacija«, ki je v slovenskem prostoru bolj uveljavljena. Temeljne značilnosti civil- strategija varstva. Slednji, temeljni dokument ohranjanja kulturne dediščine, še ni bil izdelan. Razlika med uvodoma predstavljenima določbama Faro konvencije in ZVKD-1 je predvsem v tem, da zakon ne obravnava dediščinskih skupnosti, ki so, skladno s konvencijo, poleg posameznikov enakovredne nosilke pravice do dediščine. Določa le vloge nevladnih organizacij, civilne družbe kot tudi prostovoljcev (zaupnikov) pri ohranjanju kulturne dediščine (ZVKD-1: 102., 107. in 108. čl.). V nadaljevanju predstavljam posamezne vsebine navedenih alinej, ki obravnavajo uresničevanje javne koristi varstva z vidika vloge dediščinskih skupnosti v njih in njihovo sodelovanje z varstveno službo. Sodelovanje javnosti v zadevah varstva ZVKD-1 je naredil velik korak naprej z vključitvijo javnosti9 v kompleksno dejavnost ohranjanja kulturne dediščine. Bistvo aktualnega zakona je v prizadevanju varstvene službe, da v stalnem sodelovanju z javnostjo in drugimi institucijami vrednoti in izvaja ukrepe, nujne za ohranjanje kulturne dediščine oziroma za njeno predajo našim zanamcem. Ti ukrepi se izvajajo na podlagi strokovno usmerjenega upravljanja, ki določa ustrezno rabo in različne izvedbene posege.10 V teh prizadevanjih so javni službi varstva nepremične dediščine kot osrednji instituciji, katere skrb je ohranjanje dediščine, poleg njej najbolj sorodnih muzejev in javnih zavodov s področja varstva narave v pomoč predvsem nevladne organizacije na državni in lokalnih ravneh. ZVKD-1 v 107. čl. omogoča, da nevladna organizacija,11 ki s svojim delovanjem pomembno prispeva k varstvu, razvijanju zavesti o dediščini, širitvi znanja in spretnosti, povezanih z dediščino, ter k usposabljanju in vseživljenjskem učenju, lahko pridobi status nevladne organizacije, ki deluje na področju kulturne dediščine v javno korist. S tem si pridobi pravico neposredno (so)delovati z organi države in javno službo v zadevah varstva, kot npr. pri identifikaciji dediščine, razglašanju dediščine za kulturni spomenik, postopkih varstva dediščine v prostoru, v postopkih priprave kulturne politike, strategije in zakonodaje varstva. Sodelovanje pri reševanju posameznih varstvenih vprašanj lahko poteka tudi z aktivnim delovanjem v prid dediščine z ZVKDS in v posvetovalnih telesih oblastnih organov na vseh ravneh. Identificiranje dediščine, njenih vrednot in vrednosti, njeno dokumentiranje, preučevanje in interpretiranje Navedene strokovne naloge so izhodišče za vse nadaljnje naloge, za uspešno delovanje varstvene službe, kar pomeni, da je sode- ne družbe so: zasebnost, neprofitnost, samostojno vodenje in upravljanje ter prostovoljnost. Tej definiciji ustrezajo društva, ustanove oziroma fun- dacije, zasebni zavodi, zadruge in cerkvene organizacije. Več o tem v: (Rakar in Črnak-Meglič 2010: 4-5). 9 V širšem smislu lahko mednje prištevamo lastnike, uporabnike in ljubitelje dediščine, predstavnike lokalnih skupnosti, ne nazadnje tudi investitorje in projektante. 10 Med njimi so najpogostejši redno vzdrževanje, obnova, prenova. 11 Prostovoljne iniciative nasploh, ne samo s področja ohranjanja dediščine, obravnava Zakon o društvih, deloma tudi zakonodaja s področja ustanov in zavodov. 45 lovanje zainteresirane javnosti ključnega pomena že pri začetnih varstvenih postopkih. Ti so še zlasti dajanje predlogov za vpis stavb in območij v register kulturne dediščine ter posredovanje podatkov in raznovrstnega gradiva o njih (npr. arhivskih dokumentov, informacij o nastanku in stavbnem razvoju, o dejavnostih in ljudeh v njih, tudi fotografij, skic, arhitekturnih izmer), kar omogoča še dodatno osvetlitev in izdatnejšo interpretacijo njihovih pomenov. Z javno službo varstva lahko javnost (so)deluje tudi pri vrednotenju stavb in območij za razglasitev za spomenik lokalnega ali državnega pomena in ne samo pri dajanju pobud za razglasitev kulturnih spomenikov, kar omogoča ZVKD-1.12 Javnost ima možnost podati svoje mnenje tudi v postopkih razglasitve območja dediščine za kulturni spomenik na javni obravnavi. Aktivno vlogo javnosti predvideva ZVKD-1 tudi v postopkih določitve varstvenih območij dediščine, česar še ne izvaja, potekalo pa naj bi na državni ravni. Interpretiranje vrednot in pomenov s strani domačinov, ljubiteljev, poznavalcev je tudi dodana vrednost izdelave konservator-skih načrtov, ki se izdelujejo za posamezne kulturne spomenike in varovana dediščinska območja. Jelka Pirkovič v prispevku Predstavljanje dediščine in njenega varstva javnosti (2011: 2) definira izraza, ki se pogosto pojavljata v zvezi s postopki ohranjanja dediščine, prezentacijo in interpretacijo. Prezentacijo opredeljuje kot konservatorske posege, ki so »običajno izvedeni skupaj s projektom obnove oziroma oživitve, ki služijo večji fizični dostopnosti širše javnosti oziroma obiskovalcev do kulturne dediščine in boljšemu sprejemanju in razumevanju dediščinskih vrednot«. V nadaljevanju definira interpretacijo kot dejavnost oziroma projekt, katere cilji so boljša fizična in virtualna dostopnost javnosti oziroma obiskovalcev do vrednot kulturne dediščine, boljše (čustveno) sprejemanje in (intelektualno) razumevanje teh vrednot. Za razliko od prezentacije je pri interpretaciji večji poudarek dan inter-pretacijskim sredstvom in uporabi posebne interpretacij-ske infrastrukture. Komentar Znova poudarjam, da je za celovito interpretiranje pomenov in vrednotenje dediščine bistvenega pomena aktivno sodelovanje javnosti z javno službo varstva s podajanjem njim lastnih13 stališč, opredelitev, utemeljitev in mnenj do obravnavane dediščine. Dotaknila bi se tudi pomembnega dejstva, ki ga raziskujejo in prepoznavajo družboslovne in humanistične vede: tako družba kot dediščina ne moreta obstajati brez zavedanja posameznika in skupnosti o njih.14 Družbo in dediščino sestavljajo tudi mreže 46 12 ZVKD-1 v 12. čl. določa, da se mora ZVKDS do pobud in mnenj javnosti opredeliti, ni jih pa treba upoštevati. Pri tem je odločilnega pomena teža argumentov obeh strani. o 13 Kot predhodno predstavljeno notranjih - »emskih«.