Antonina Grybosiowa
Slezijska univerza v Katovicah
JEZIK RADIJSKIH IN TELEVIZIJSKIH ODDAJ KOT »URADNA« RAZLIČICA SODOBNE POLJŠČINE
Pomembno in hkrati razveseljivo je dejstvo, da je Jože Toporišič v svoji Slovenski slovnici posvetil variantam slovenskega jezika obširno uvodno poglavje.* V poljski jezikoslovni literaturi namreč vprašanje diferenciacije poljščine še do sedaj ni našlo mesta v opisni slovnici, temveč se je reševalo in se še rešuje v učbenikih stilistike, v dialektoloških razpravah in monografijah in šele v zadnjem času tudi v sociolingvističnih študijah in člankih. Res je, da je zgodovina slovenskega in poljskega jezika različna in je zato notranja diferenciacija
' Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, 1976.
45 i
slovenščine močnejša, drugačna so tudi razmerja med skupnim pisnim jezikom in nepisnimi variantami, zato pa je podobnost smeri sodobne jezikovne diferenciacije v obeh jezikih posledica podobnih zunaj jezikovnih dejavnikov: političnih, družbenih, znanstvenih itd.
Predstavitev jezikovnega sistema (langue) in njegovih najbolj pomembnih uresničitvenih možnosti (parole) v ©ni knjigi je zato zelo pomembno jezikoslovno dejanje.
Jože Toporišič predstavlja klasifikacijo variant slovenskega jezika. Ta problematika je v zadnjem času izredno živa tudi v poljskem jezikoslovju, zato utegne biti skromen prikaz te problematike kot primerjalno gradivo slovenskemu bralcu prav dobrodošlo.
Na voljo imamo tri poskuse zvrstne klasifikacije poljskega jezika: Klemensie-wiczewega, Urbanczykovega in Furdalovega. Prvi, Klemensiewiczev, je nastal v petdesetih letih (1953) kot rezultat diskusije o izvoru poljskega knjižnega jezika in posledica potrebe po definiciji pojmov, kot so: jezik, govor, narečje, žargon itd.
Klemensiewicz je izoblikoval naslednjo shemo^:
1. ljudski jezik
2. splošni jezik
(= standard, op. ur.)
3. pokrajinski jezik
4. mestni govor
5. pogovorni jezik
6. knjižni jezik
7. konverzacijski jezik
8. monološki jezik
9. umetnostni jezik
10. znanstveni jezik
11. normativno-didaktični jezik
12. pokrajinski pogovorni jezik
13. pokrajinski iraietnostni jezik
14. strokovni (poklicni) jeziki
15. strokovni (poklicni) govori
46
Kot je videti iz preglednice, je bila Klemensiewiczeva delitev zelo podrobna in dognana. Drugi dve klasifikaciji sta bili le poskus odgovora na Klemensie-wiczevo in sta se samo v podrobnostih razlikovali od nje, zato ju ne bomo natančneje razlagali. Zapisati pa je treba, da se je težišče zanimanja v petindvajsetih letih, ki so minila od tiska Klemensiewiczevega dela, preneslo od splošnega pisnega, knjižnega jezika, ki je v zgodovini odigral pomembno združevalno vlogo, na govorno varianto in njeno nadaljnjo diferenciacijo. Preučevanje govornega jezika, ki izvira (razumljivo) v večji meri iz sodobnega stanja kot iz zgodovinskih stanj, se v jezikoslovju zadnjih dveh desetletij združuje s sociologijo, posledica interdisciplinarnosti so različne sociolingvistične raziskave, posvečene možnostim diferenciacije jezika v govorjeni podobi.
V zadnjem času na znanstvenih konferencah ne razpravljamo samo o klasifikacijskih možnostih govorjene poljščine, temveč tudi o razlikovalnih lastnostih, ki jih posamezne variante morajo vsebovati, da jih kot variante sploh lahko pojmujemo. Prevladuje prepričanje, da zgolj razločki v besedišču niso dovolj, potrebni so tudi slovnični razločki (torej razločki na več ravninah sistema, op. B. P.).
Tako izhodišče je nujno povzročilo začetek temeljnih raziskav gradiva, npr. govorjenega jezika v poljskih velikih mestih, kot so: Varšava, Krakov, Kato-vice, Lodz, Lublin. Poleg govorjenega mestnega jezika je program obsegal tudi izrazito izpostavljeno varianto govorjenega jezika v posebnem položaju, to je tako imenovano »uradno« verzijo, ki jo govorimo v radijskih in televizijskih oddajah. Ta varianta, ki nastaja tako rekoč pred našimi očmi (bolj natančno: bije na naša ušesa), se razvija vzporedno z razvojem radia in televizije kot sredstev množičnega obveščanja. Sodi v jezikovno plast, ki jo Jože Toporišič imenuje publicistični jezik. Ker pa je pojem »publicistični«, kot navaja J. Toporišič, zelo širok in obsega tematsko in formalno različna besedila, tega termina ne uporabljam.
Pri raziskovanju radijskih in televizijskih oddaj sem ugotovila, da družbeni položaj, v katerem nastajajo, vpliva na izbor jezikovnih sredstev, ne le slovarskih, temveč tudi slovničnih. Jože Toporišič v razlagi publicističnega jezika ne navaja podrobnega gradiva, zato bom ilustrirala lastnosti »uradno« govorjene poljščine z dvema primeroma.
Položaj, v katerem poteka tako imenovano govorno dejanje v sredstvih množičnega obveščanja, obsega naslednje prvine: priprava sporočanja, slikovno-zvočni kod, vendar ne iz oči v oči (televizijska kamera), in zvočni kod (radio) ter število in nedoločenost potencialnih poslušalcev in gledalcev kot naslovnikov, odtujenost v razmerju govoreči —• naslovnik, »uradnost« prostora, iz katerega prenašamo oddajo, in končno tematika, ki jo je težko definirati drugače kot per negationem, ker je neosebna in zanima celotno družbo ali večje skupine, ki jih združujejo različne vezi, npr. poklicne.
V tako definiranem položaju se pojavlja izrazita težnja po rabi posebnih slovničnih jezikovnih sredstev, ki ločijo »uradni« jezik od (govorjenega) pogovornega. Eno izmed teh sredstev je uvajanje imenske skupine tipa samostalnik + pridevnik, ki funkcionira kot neke vrste znanstveni termin. O problemu
2 Zenon Klemensicwicz, O röznych odmianach wspölczesnej polszczyzny, Warszawa, 1953.
47
resnične in navidezne terminološke funkcije imenskih skupin v jeziku radijskih oddaj govorim v posebni razpravlja tu bi želela na kratko povzeti le nekaj rezultatov. V dveh tipih oddaj — za kmetovalce in šoferje — so dokaj pogostne imenske skupine tipa: warunki drogowe (cestne razmere), tablice kierunkowe (smerokazi), inwestycje uslugowe (servisno vzdrževanje), material hodowlany (gojitvene kulture), mleko spozywcze (živilsko /prehrambeno/ mleko), pomidoT pizemyslowy (paradižnik za predelavo) itd. Naštete skupine imajo urejevalno funkcijo. Zgledujejo se po znanstvenem izrazoslovju. Samostalnik v taki skupini poimenuje genus proximum, pridevnik pa je — in tak je tudi namen govorca »uradnega« sporočila — differentia specifica. Poleg tega pa so še druge skupne lastnosti: postpozicija pridevnika, v besedni zvezi uporaba pridevnika in ne samostalnika v odvisnem sklonu (s predlogom ali brez njega), npr. warunki na drogach warunki drogowe (razmere na cestah cestne razmere) przewozy pracowniköw -> przewozy pracownicze (prevoz delavcev delavski prevoz), in končno pridevniki na -owy, ki so zelo pogostni v znanstvenem izrazoslovju. Kljub naštetim skupnim lastnostim pa je težko priznati obravnavanim skupinam status termina sensu stricto. Definicija znanstvenega termina zahteva, da ima izrazilo poseben pomen in da ga uporabljajo strokovnjaki v strokovnih besedilih (podčrtala A. Grybosiowa). Imenske skupine, ki nastopajo v jeziku radijskih oddaj, ne izpolnjujejo prvega pogoja, naraščajoča tehnizacija družbe pa postavlja pod vprašaj tudi istrokovni značaj radijskih oddaj za kmetovalce in šoferje (tudi amaterje). Vendar bi kljub temu lahko izbrana besedila pojmovali kot sporočila strokovnjakov strokovnjakom.
V govorjeni pogovorni poljščini ustrezajo dvodelnim, psevdoterminološkim imenskim skupinam po navadi enobesedna izrazila, npr.:
»uradna« varianta govorjena pogovorna poljščina
(neuradna varianta)
parking odpoczynkowy (počivališče) parking (parkirišče) parking strategiczny (strateško) parking (parkirišče)
parkirišče)
parking klasyczny (klasično parkirišče) parking (parkirišče) pomidor spoiywczy pomidor (paradižnik)
(prehrambeni paradižnik)
pomidor przemyslowy pomidor (paradižnik)
(paradižnik za predelavo)
material sienny (setvene kulture) ziarno (zrnje, zrno) material zarybieniowy ikra (ikra, jajčece)
(zaribitveni material)
S primerjavo obeh načinov ubesedovanja izseka zunaj jezikovne resničnosti spoznamo, da postaja v »uradni« verziji izpostavljanje in poimenovanje tistih sestavin resničnosti, ki v pogovorni varianti ostajajo v tako imenovani enciklopedični informaciji o svetu, z jezikovnimi znamenji nujno; ta nujnost izhaja predvsem iz namena in uporabnosti predmeta. Kdor kupuje mleko ali paradiž-
' Miejska polszczyzna mowiona. Metodologia badart. |V:| Materialy z konferencji naukowej w Sosnowcu w dniach 20—21 czerwca 1974 roku, Katowice, 1976, in [v:] Studia nad skiadniq polszczyzny möwionej, KsiQga referatow konferencji poswiQconej skladni i metodologii badan Jezyka möwionego (Lublin, 6.—9. X. 1975), Wroclaw, 1978.
48
nik, ve, da sta namenjena prehrani, in mu namena ni treba izraziti jezikovno,* v kmetijskih pogovorih pa je ločevanje mleka in paradižnikov, ki jih lahko neposredno jemo, od tistih, ki so namenjeni industrijski predelavi, zelo pomembno.
O nujnosti teh razlikovanj za strokovnjake ne kaže dvomiti. Zdi pa se, da je težnja po natančnem razlikovanju pomena v »uradni« varianti tako močna, da oblikuje vzorčno shemo, po kateri nastajajo navidezno natančne, resnično pa samo analitične imenske skupine, npr. prace pielqgnacyjne II pielqgnacja (negovalna dela Ii negovanje), prace uprawowe II uprawa (gojitvena dela II gojitev, gojenje), cfqg szeregowy II szereg (vrsta). Temu je vzrok govorec/pisec, ki v »uradnem« sporočilu zavestno izbira nepogovorne oblilie.
Vse bolj pomenljiva postaja tudi nestabilnost meje med »uradno« in znanstveno poljščino.
Nastanek »terminoloških« imenskih skupin je v sodobni poljščini povezan s produktivnostjo nekaterih besedotvornih vzorcev in z imenskimi skladenjskimi transformacijami tipa: parkowanie pTzykTaw^inikowe -> parkowanie przy kra-wqiniku (robno parkiranje parkiranje pri robu), torej je slovnična razlikovalna lastnost.
Druga slovnična razlikovalna lastnost »uradne« verzije sodobne poljščine je nesklonljivost lastnih imen. Ugotavljala sem jo na osnovi tujih lastnih imen pomembnih Italijanov, Spancev in Latinskih Američanov.
Kljub pravilu, ki velja v knjižni poljščini že od renesanse (= 16. st., op. prev.), da se taka imena sklanjajo po vzorcu domačih osebnih imen na -o, torej Julio, -a, -ovi, -a, -u, -em (tako kot Jasio), prevladujejo v besedilih »uradne« verzije skoraj izključno nesklonljive oblike, npr. zabicie Aldo Moro (umor Alda Mora), rozmowa z Julio (pogovor z Julijem), dymisja Francesco (Francescov odstop li odstop Francesca X.), medtem ko je za številne prevode iz južnoameriškega leposlovja — torej: umetnostna varianta! — značilen poljski sklanjatveni vzorec.
Nesklonljivost tujih lastnih imen ni torej lastnost splošne poljščine, temveč samo obravnavane »uradne« variante; pri tem je treba pokazati še smer širjenja tega pojava. V »uradni« varianti se pojavlja še težnja po nesklonljivosti tujih priimkov, v zadnjem času celo domačih (npr. priimkov na -o tipa Lato), skratka po nesklonljivosti kategorije lastnih imen nasploh.
Jasno je, da primeri, ki smo jih navedli, ne izčrpujejo vseh lastnosti »uradne« variante poljščine, so pa dokaz, da se v »uradnih jezikovnih stikih« oblikujejo svojstvena jezikovna sredstva.
In če zdaj pogledamo na naše primere skozi prizmo prve — Klemensiewiczeve — klasifikacije variant sodobne poljščine, ki smo jo predstavili v uvodu, vidimo, da bi varianta, o kateri je bilo govora, sodila v normativno-didaktični jezik. Vendar je v današnjem času težko uporabiti leta 1953 nastali termin »normativno-didaktični jezik«, ki se je omejeval predvsem na prosvetne ustanove, za jezik radijsikih in televizijskih oddaj. Oznaki namreč ne izražata bistva obrav-
* Prim. Krystyna Pisarkowa, Zdanie möwione a rola kontekstu, v opombi 3 drugo navedeno delo.
49
navane variante, hkrati pa je odnos rabe, ki jo oblikujeta radio in televizija, do izoblikovane norme — trenutno do splošnega (v večji meri pisanega) jezika — mnogo pomembnejši. Jezikovne pojave, ki zaznamujejo »uradno« varianto, ocenjujemo v delih normativnega značaja po navadi kot inovacije in jih (vsaj za sedaj) pojmujemo kot normi neustrezne.
Od tod tudi sklep, o katerem sem govorila že na začetku: zunaj jezikovne razmere povzročajo diferenciacijo poljščine, oblikujejo posebna znamenja, ki dovoljujejo dopolnitev Klemensiewiczeve klasifikacije z novo varianto: jezikom radia in televizije. Do podobnega sklepa je prišel tudi Jože Toporišič, ki je posebno pozornost posvetil podobni problematiki, le da jo je poimenoval publicistični jezik.
Na koncu je treba dodati, da tudi časopisni jezik vsebuje pomenljive znake »uradne« variante splošnega jezika, vendar ta problematika presega okvire tega zapisa, ki želi poudariti le razliko med govorjeno »uradno« varianto in »neuradnim« govorjenim pogovornim jezikom.
Prevedel
Tone   Pretnar