Štev. 23. Izhaja 10. in 25. dne vsakega meseca. Stoji :a celo leto 3 gld. — pol leta 1 „ 60 četrt B - , 80 Posamezne štev. 15 kr. Oznanila lkrat natisnena od vrste 15 kr Naročnina, oznanila in reklamacije pošiljajo se upravništvu v Maribor. Odprte reklamacije so poštnine proste. V Mariboru, 10. decembra 1895. Grlasilo ,,Zaveze slovenskih učiteljskih društev". Izd.aja,telj in urednik: M. J. Nerat, nadučitelj. Tečaj XIV. Spisi in dopisi pošiljajo se uredništvu v Marib or, Reiserstrasse 8 Pismom, na katera se želi odgovor, naj se pridene primerna poštna znamka. Na anonimne do piseseneozi amo Nefrankorana pisma, se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslane knjige se ne vračajo. Podpirajmo »Knjižnico za mladino"! Načelništvo »Zaveze" je razposlalo potom učiteljskih društev vsem svojim članom to-le okrožnico: Slavno društvo! Velecenjene gospice tovarišice in gospodje tovariši! Preteklo je jedno leto, odkar je ustanovljena »Knjižnica za mladino". Mnogi so takrat imeli veliko upanja, da bode „Knjižnica" krepko vspevala, da se bode razširila v nebrojnih iztisih med slovensko branjaželjno mladino. A žal, da je to upanje le prenaglo izginilo, kar je zakrivila pač mnogo kritika, ki se je izrekla o »Knjižnici za mladino", še več pa premajhna požrtvovalnost slovenskih mladinoljubov, oziroma slovenskih starišev. Edino le zalozuik »Knjižnice za mladino" gospod A. Gabršček ni zgubil po- ' guma, dobro vedoč, da je to podjetje velevažnega pomena za našo mladino, za naš narod. Ni se zbal gmotne izgube in ogromnega truda, temveč vstrajal je do danes, ako-ravno ima do sedaj že za več kakor 500 gld. nerazprodanih snopičev ne vštevši drugih stroškov. Ker je pa nadaljno izdavanje »Knjižnice za mladino" le mogoče, ako slovensko učiteljstvo — katero je vzbudilo to podjetje — zastavi vse sile za ohranitev prevažnega podjetja, nadeja se podpisano predsedništvo, da bode vsakdo izmed nas po svoji moči skrbel za razširjanje te prekoristne knjižnice. Kako skrbe drugi narodi za razvoj sličnih podjetij, pač ni treba posebej povdarjati. Tudi slovensko učiteljstvo ne bode zaostalo ter pustilo gospoda založnika na cedilu z veliko gmotno škodo. Ko bi se to zgodilo in prenehala »Knjižnica za mladino", trpel bi gotovo največ tudi ugled dičue naše »Zaveze". Slovensko občinstvo bi pač moralo čudno misliti o požrtvovalnosti in delavnosti slovenskega učiteljstva, ako bi razpadlo podjetje, kojega je ustanovila »Zaveza", broječa nad 1600 udov. Drage tovarišice in dragi tovariši! Pospešujmo že osnovano podjetje, oklenimo se ga vsi in nabirajmo vrh tega novih naročnikov pri vsaki priliki. Našej mladini pa ne moremo pokloniti primernejšega božičnega in novoletnega darila, kakor ravno, če podkrepimo in ojačimo »Knjižnico za mladino". Kolikokrat so slovenski stariši v skrbeh, kakošno darilo naj izberejo svojemu pridnemu otroku za Božič ali Novo leto. Porabimo vsako tako priliko ter opozarjajmo slovenske roditelje, naj naroče svojemu otroku »Knjižnico za mladino". »Knjižnica za mladino" bi imela gotovo mnogo več naročnikov, ko bi jo širše slovensko ljudstvo poznalo; in ravno v to naj obrača slovensko učiteljstvo vso svojo skrb! 23 Prizadeva naj si, širiti imenovano »Knjižnico" med ljudstvom, nabira naj naročnike in opozoruje naj na važni pomen tega podjetja. — Trud gotovo ne bode zastonj. Ako le vsakdo pridobi vsaj še jednega naročnika, potem smemo brez strahu gledati v bodočnost. Plačila za svoj trud seveda ne sme pričakovati nikakega; plačilo mu pa bode zavest, da je pomagal vzgojiti slovensko mladino v narod značajev, narod poštenjakov, ki bode ljubil s celim srcem svojo ožjo kakor tudi širšo domovino. In ve cenjene tovarišice-pisateljice in gospodje tovariši-pisatelji, oskrbite našej nežni mladini tečne dušne hrane. Oklenite se z vso skrbljivostjo tega prepotrebnega in prevažnega delovanja. Koliko vrlih pisateljskih močij se nahaja med slovenskim uči-teljstvom, ki bi mogle razveseljevati našo ukaželjno mladino s svojimi proizvodi. Ako ne morete mladini podati kaj izvirnega, preskrbite ji vsaj dobrih prevodov. Plačilo res ni presijajno — 4 gld. od tiskane pole; — a pomislite, vsaj tudi naša plača nikakor ni primerna našej trudapolnej delavnosti v šoli, a vendar vsakdo deluje z največjim veseljem v šoli, v blagor mladine, v blagor naroda. Istotako z veseljem delujte v razcvit »Knjižnice za mladino"; vsaj tudi s tem pomagate vzgojevati nežna srca mladine, da postane kedaj za vse vzvišeno dovzetni rod. Drage tovarišice in tovariši! Naj ne bode ta glas „glas vpijočega v puščavi", temveč obrodi naj sad, da bode zagotovljen vsestranski obstanek »Knjižnice za mladino", v kar pomozi Bog in sreča junaška! Predsedništvo „Zaveze slovenskih učiteljskih društev" v St. Juriji pri Kranji, meseca decembra 1895. I. Šega, Luka Jelene, t. č. tajnik. t. č. predsednik. -©S©-- Leposlovje — izobraževalna sila. Profesor Janko Košan. (Dalje.) Kako pa č i t a j m o ? Mnogo jih čita, tudi takih, ki se radi prištevajo izobražencem, kakor otroci. Niti odgovarjati se ti ne morejo za to, kar so čitali; kolikor koli knjig pogoltnejo, zajemajo le v danaidski sod.') Ako bi se pa v naših šolah učenci marno urili v čitanji, podučili bi se vsaj za časa, kaj jim je početi, da se okoristijo s knjigo. Tako pa se dečki le vadijo v tem, da obnavljajo prečitano berilo; ako se takšne vaje pozneje opetujejo, omejujejo se — vsaj v slovenskih učnih urah je ta navada — le na kratek odlomek obširnejšega umotvora, redko »predela" se cela knjiga. Če pristavimo še, da se duševnej samodelavnosti učenčevi žalibog prepušča malo delokroga, da se mu ponuja le redko-kedaj prilika, svoje misli razodeti, se ne smemo čuditi, da je naša mladina nespretna v izrazih, da ji jezik tako okorno teče, da ne more odgovora dajati o tem, kar je či-tala; in ta neokretnost nam priča — kajti beseda in misel ste tesno spojeni, — da se ne zaveda prečitane tvarine, da je ne ume. — Še manj se ozirajo dekliška izobraževa-lišča na to važno stran vzgoje. Posledica temu je, da odrasle deklice ne znajo rabiti dobrih knjig, ako jih slučajno v roke dobe. Udajo se bolj površnosti, prečenčavajo prečitano tvarino, a do jedra ji ne prodirajo. Ako pa ima čitanje v sebi največjo izobraževalno moč, treba je, da si že v mladih letih prisvojimo umetnost čitanja; kajti čitanje je umetnost. Bodisi da ima človek glavo za čitanje ali ne, mora se ga učiti, kakor se učimo vsake druge umetnosti. Kako si jo prisvojimo, pove nam kratko, a jedrnato Schonbaeh2): „Die Kunst des Lesens be- >) Schonbaek, Ueber Lesen und Bildung, str. 79. Prim. tudi str. 65—83. 2) N. n. m., str. 79. stcbt darin, dass man aus jedem Buche holt, was es enthalt; sieb der Gedanken wirk-licli bemaebtigt, die darin vorgetragen werden; Hauptsaeben und Nebendinge unter-sebeidet; die Beziehung zwisehen Inhalt und Form versteht, endlich sieb selbst dazu stellt und das Neue sieb gescliickt aneignet". Da pa dosežeš ta cilj, čitaj 1. s premislekom, v določeno svrlio! Dasi ima čitanje, kakor smo že v zadnji številki poudarjali, ta namen, da množimo svojo omiko, vendar se še posebej za svojo pravico poganjajo druge namere, ki so odvisne od naših okolščin. To je baš najboljši plod čitanja, da nam notranji mir povrniti more, ko naš poklic, naše vsakdanje opravilo preti nas spraviti z ravnotežja. Kako dobro de n. pr. tistim, ki se celi dan trudijo po svojih opravkih, učiteljem, uradnikom, trgovcem itd., kadar se v urah počitka zatečejo h knjigam, v katerih oblastuje bujna domišljija! Nam seveda noče iz glave, da je glavni smoter čitanja razvedriti in kratkočasiti se. To se nam zdi verjetno, a ni vse resnično. Navajeni smo, da se poleg svojega ožjega poklica pečamo še z raznovrstnimi opravili, ki nas posebno vesele, z umetnijami i. dr.; višje nego vse drugo pa moramo ceniti knjigo. Duševne sile, ki jih vsakdanja opravila ne upotrebujejo, naj se urijo pri čitanji, poklic in izobrazba samega sebe naj se med seboj podpirata, še le to stori celega moža. 2. Ne hiti preveč pri čitanji! Naglica povsodi škoduje; za prenaglo in torej neplodno čitanje je naše življenje prekratko. Naglo in brezmiselno dirjanje, pri katerem se človek še zavedati ne more, je nedostojno in škoduje tudi najboljši reči. Res je, da je za vsakega pisatelja odmerjen svoj čas. Tega smeš čitati malo nrneje, onega prav polagoma, Ako se pesnik odlikuje ne le po bogastvu mislij, ampak tudi po krasni obliki, po čistem, blagodonečem jeziku, ne smemo oblike zanemarjati, moramo lepoto stihov in stavkov pozorno srebati, da okusimo vso nežnost in milino jezika. 3. Čitaj umotvor v istem redu, kakor gaje pisatelj spisal ! Ne najprvo konec, potem še le začetek, ali zdaj tu, zdaj tam nekaj ; sicer delaš pisatelju veliko krivico. 4. Čitaj z zbranimi mislimi! Kadar imaš knjigo v roki, ostani tudi z mislimi pri njej. Tu in tam malo postoj, da se tvoj duh opočije. Zakaj plodonosno je čitanje vprav takrat, ako si privoščiš četrtinko ure, če treba, tudi več, da lahko sam pri sebi premisliš in preudariš, kar si čital. Oglej si in presodi, kar je za-te novega, od vseh stranij ! Le tako si res na dobičku. Kakor pa dober gospodar vse natančno zapisuje, kar je prigospodaril, tako mora tudi čitatelj skrbno zabeleževati, kar je iz knjige za svojo omiko pridobil. Zato naj ima čitatelj v roki beležnico, v katero zabeležuje vse, kar je pomenitega. Tako delajo vsi slovstveni zgodovinarji in učenjaki sploh, a tudi pesniki n. pr. Zola in dr. zapisujejo natančno v svojo beležnico, kar opazujejo v naravnem in človeškem življenji, in na podlagi narasle zaloge spisujejo svoje romane, študije itd. Izkušeni Angleži in Amerikanci imajo svoj „scrapbook", t. j. skladna knjiga, zvezek praznih listov ali listnica polna pisnega papirja. Najbolje si predstavljamo angleški scrapbook, ako si mislimo naš skladni koledar, od katerega se samo po večji obliki in v tem razločuje, da posamezni listi niso na nobeni strani zlepljeni, in da lahko listič iz knjige vzameš, kadar hočeš, ga popišeš in spet na svoje mesto položiš. V tako zapisno knjigo zabeležuje Anglež vse, kar se mu zdi spomina vrednega, česar si ne more brez posebnega pomočka zapamtiti. Marljivo zapisuje, kar vidi, kar čita, ali pa nabira zanimive izrezke časnikov in knjig ter je pri-leplja na posamezne liste. Vse to pa uredi po abecednem redu ali po določenih kategorijah in sestavi na konci rabno kazalo. Takšnih zapisnih knjig, kakor je hočemo imenovati, ima angleški trgovec na prodaj v raznih oblikah. Ne moremo si kaj, da ne bi tega priročnega pripomočka kar naj-topleje priporočali. Njih korist je neizmerna. Kdor si iz prečitane tvarine dan za dnevom, teden za tednom vestno izpisuje, kar je zanj važnega, je primoran v duhu natanko razbirati vsebino. Čitatelj pa more tem bolj obračati svojo pozornost na umetno obliko proizvoda, kar se sedaj tako redko godi. In vse to je več vredno, nego da si kdo poglavitne reči v spomin vtisne: nazori se čistijo, razsodnost se uri. Da se pri tem tudi vadi naš spomin, je pomenljivo, a manj važno. Kajti skrbno nam je gledati na to, da ga ne obremenimo čez mero, in da vselej pravo pogodimo, kaj nam je pozabe oteti, kaj ne. Take zapisne knjige, na katere se smemo zanašati, so torej velika pomoč in nam zdatno olajšajo skrb za pomnež. Dasi ti res mnogo časa jemljo, vendar te na drugej strani obilo odškodujcjo za tvoj trud, kedar ti je račun dati o duševnem delu. Kako zdaj godrnjamo, ker moramo knjigo, kolikor koli jo potrebujemo, zopet in zopet pregledati! Se drug hvalevreden običaj nam je pri tej priliki omeniti. Lepa navada je pri nas, da pri društvenih in javnih veselicah nastopajo govorniki in govornice, ki deklamu-jejo pesmi naših najboljih pesnikov. Žalibog, da so te deklamacije redkokrat res vzgledne. Preveč se pazi na merilo in stik v kvar govornemu naglasu, na vsebino pa se vse premalo gleda. Kako se naj narod po tej poti uči spoznavati in čislati svoje duševne velikane? — Ali nada nas navdaja, da nam ljubljanska dramatiška šola čez nekaj let vzgoji recitatorja, kakor jih imajo večji narodi, ki nam bi dolge zimske večere po naših mestih sladil in slovensko občinstvo izobraževal s predavanjem pesniških umotvorov pesnikom in sebi v slavo. Prospešno je tudi družno čitanje. Vsak ve iz lastne izkušnje, kolike koristi je to, da se pomenkujejo o tem, kar čitajo v družbi; na svetlo pridejo različne strani pesniškega dela, pretresujejo se njegove vrline iu napake. Udje take čitalne družbe se seznanijo torej koreniteje z umotvorom, a uživajo vrh tega še to, o čemurjetaali oni član družbe besedo sprožil. Zato pa ni treba velike druščine, že dvema ali trem je v prid takšno pomenkovanje. Kedaj čitajmo? Zjutraj, zvečer, po obedu ali pred obedom? Na to vprašanje nam ni moči podati občnoveljavnega vodila, isto tako ne moremo povedati, koliko časa se naj s pridom porablja za knjige. Najbolj ti tekne, ako si pridržiš za vsakdanje čitanje določen čas, če prav le pol ure. Izračunih so, koliko zmore v teku jednega leta človek, ki je prav porabil svoj čas. Recimo, da prečita navaden čitatelj, ki mu najbolji del dneva jemljo dolžnosti njegovega poklica, poleg novin ne preobširno delo v dveh tednih, torej v jednem letu 25 knjig ali v 50 letih 1250. A kako majhno je to število v primeri s številom knjig (25000), ki jc pošilja ves omikan svet vsako leto med ljudi! Koliko knjig pa naj beremo? To je odvisno od raznoterih okolnostij. Ta posnemlje le betvico iz vsake knjige in mora več čitati, da se srce vname za vzvišene ideje pesnikove. Oni hlastno pogoltne knjigo za knjigo, a srce mu ostane prazno, glava prazna. Drugi čita, dokler živi, le malo pisateljev, a ne naveliča se nikdar, le iz svojih ljubljencev srkati dušne hrane. Pridobijo si s časoma iz jednega proizvoda neprimerno več nego strastni bralec iz sto knjig. V starem veku bilo je dosti mož, ki so čitali le jednega veljavnega moža. In zakaj bi ne čitali dobre knjige zopet in zopet? Saj tudi večkrat občudujemo isto krasno sliko in prepevamo ali igramo leto za letom isto skladbo. Kaj de, ako si prisvojimo misli duševnega velikana tako, da mislimo in govorimo v njegovem duhu. Samo čuvati se nam je treba jednostranosti, ki je, kakor smo že omenili, jedua glavnih ovir prave omike. III. O „knjižnih spiskih" in njih vrednosti. Z vprašanjem, katero smo konec drugega oddelka stavili, je v tesni zvezi drugo jako važno vprašanje: Kaj naj čitamo? Odgovor je seveda kratek: To, kar so omikani narodi najboljšega na pesniškem polji stvarili. Človek bi mislil, da nahajamo celo vrsto mož, ki so ne meneč se za naglo izpre-minjajočo se šego in nezavisni od vse razdirajočega strankarstva nam poiskali, kar je pesništvo vseh časov in narodov najboljšega rodilo. A tej vzvišeni nalogi lepoznanska kritika ni kos — in v sedanji dobi manj nego v preteklosti. — Izpovedati moramo celo, da se problem ne da rešiti do dobrega. Nikjer se ne kaže tako jasno resničnost pregovora: Kolikor glav, toliko mislij, ko v našem slučaji. To bodemo brž izprevideli. Že starodavniki, n. pr. Plinij Mlajši, Seneka in dr., so se ukvarjali s tem vprašanjem, a brezuspešno. V novejšem času so se pečali ž njim sosebno Angleži, in njim gre zasluga, da so celo vprašanje, rekše njegovo praktično stran, na dnevni red spravili. Ko seje v angleških časopisih vnel hud prepir o 100 najboljših knjigah vseh vekov in narodov (izvzemši žive pisatelje), povzdignil je svoj glas tudi Sir John Lubbock, in je zazstavil ves vpliv za svoj imenik 100 najboljših knjig. Ali glavna napaka Lubbockovega spiska in vseh drugih angleških predlogov je ta, da jim nedo-staje nepristranosti. Vprašanja skušajo rešiti le z angleškega stališča. V Lubbockovih očeh najdejo milost iz drugih literatur le Dante, Moliere, Voltaire, Goethe in Nibelun-gova pesem. Vse ostale narode prezira. — Za Lubbockem so stopinje pobirali knjižni možje v Ameriki, na Francoskem, Italijanskem in Nemškem. V Nemcih je prvi obudil to literarno gibanje berolinski bukvar Miroslav Pfeilstiicker. Ta je 1. 1887. poslal nemškim pisateljem in učenjakom okrožnico, v katerej je izpodbuja, da naj Angležem na kljubu sestavijo spisek 100 najboljih knjig z nemškega stališča, oziraje se tudi na novejšo literaturo. Ker pa ta okrožnica ni imela zaželjenega uspeha — kajti večina prejemnikov izprevidela je bolj brezkoristnost angleške ideje, nego potrebo, popraviti knjižni imenik z nemškega stališča, razposlal je Pfeilstiicker 1. 1888. drugo okrožnico s pri-stavkom, da se naj ne držijo strogo samovoljno izbrane stotine, in da se naj nasveto-vane knjige v imeniku razvrstijo po strokah. Prejete spiske in predloge je dal natisniti in jih je objavil:1) čudna zmes navskrižnih mislij, ki jasno dokazujejo, da se tudi poklicani možje v tej reči nikakor ne morejo sporazumeti. Prepričaš se o tem kmalu, ako pregleduješ posamezne spiske in je med seboj primerjaš. Nekateri se izogibljejo vprašanja, drugi menijo, da dela odnosna (relativna) veljava pojma „dobro" neprestopne ovire. Profesor pl. Holtzendorff n. pr. odgovarja tako-lc: „Welches ist das beste Buch? Fiir ein Kind die Fibel. Welches ist das schlimmste Buch? Des Zeloten Bibel. Hundert beste suchen In dem Biicherocean, Ilalte ich fiir scliwer gethan, Mocht' es nie versuchen." Karol Helmerding se šali s problemom ter priporoča tri »najbolje knjige": sveto pismo, Klopstockovo Messiado in „Struwelpeter". Avgust Silberstein (na Dunaji) brez šale trdi, da mora vsak čitati razun Schillerja in Jean Paula protestantsko pesmarico in »Commersbuch", Karolu du Prel (v Monakovem) pa so po godu le take knjige, katerim je predmet znanstvo o nadčutnem svetu.2) !) Die 100 besten Biicher. Berolin. Mir. Pfeilstiicker, 1888. Prim. tudi „Was soli ich lesen ? Weih-nachtsalmanach 1894. Aeusserungen deutscher Miinner und Frauen". Mir. Pfeilstiicker. Berolin. 1894. Imenuje 39 takih knjig, n. pr. \Vallace, Die wissenschaftliche Ansicht des Uebernatiirliehen. — Eine Vertheidigung des modernen Spiritualismus. — Aksakow, Animismus und Spiritismus. — Haddock, Somnolismus und Psycheismus. —• Charpignon, Physiologie, medicine et metaphysique du magnetisme. •— ftftlltbiei- Hiafokfl fl" »nmnmibU.in. it.l n„7-. ..-. -J......j ■)/•/. Načrt za računanje na (Protesor L. L a v t a r.) XX. Učni Ura Šolsko prvo drugo t r e t j e neposredno posredno neposredno posredno neposredno posredno 1. Vrste: 1+2=2+2= 3+2=,4+2= itd. itd. Mere v redu, novo: 1^ = 100/«, 1 q = 100%, %=100(% Vrste: 2+2=2x2= 2+2+2= 3x2= itd (2. rač.. 27) Nadaljevanje odštevanja na pamet a) 8A/30/- 5/// b) 8S30J-5S c) 130—500 (3. Rclib., 26) 2. Oblečene na!. poN,., kratek odgovor 1+3 2+3 3+3 4+3'5+3'(J+3 itd. Oblečene nal. namešane (2. rač., 34) Vaja 1X1 n. pr. 3x2— 2+2+2=6 (2. rač., 37, 38) a) 3kg-20dkg b) 3S—20J c) 300—20 (3. Rchb,, 26) 3, Primerjanje metra z dolgostmi ria telesih«) v sobi, b) geom. Napisavanje številne vrste in podčrtanje vsakega 2,3. števila itd. (prim. 8. ted.) detto. detto. a)