Ljubljana, 6. novembra 1941-XX
Posamezna številka cent. 80
Št. 44
DOMOVINA
in KMETSKI LIST
UpravniStvo ln uredništvo »DOMOVINE«, Ljubljana, Pucclnljeva ulica št. 5, n. nad., telefoni od 31-22 do 31 -26 Račun Poštne hranilnice, podruž. v Ljubljani št. 10.711
Izhaja vsak teden
Naročnina za tuzemstvo: četrtletno 4.50 L, polletne 9.- L, celoletno 18.- L; za inozemstvo: celoletno 30 40 Posamezna številka 50 cent.
Ljubljanska proslava
obletnice pohoda na Rim
Fašisti, ki bivajo v Ljubljani in drugih središčih Ljubljanske pokrajine, so slavili 28. oktobra obletnico fašističnega pohoda na Rim. Zgodilo se je to pred 19 leti. Ob 10. je bil v ljubljanski stolnici slovesen verski obred za tiste, ki so padli za fašistično revolucijo. V veliki cerkvi so bila zbrana zastopstva krajevnega fašija, Vojske in Milice, vsi uradniki Visokega Komisariata in številni oficirji. Poleg Ekscelence Graziolija so bili poveljnik armadnega zbora Ekscelenca Ro-botti, divizijski poveljnik general Orlando. načelnik posadke general Montagna, generalni nemški konzul Brosch, ljubljanski podžupan, ki je zastopal obolelega župana, in drugi. Pri slavnostnem verskem obredu je bil navzočen tudi ljubljanski škof dr. Gre-gorij Rožman. Častno stražo si imeli oddelki grenadirjev in vojaki obmejnih straž.
Po cerkveni slovesnosti sta se Visoki Komisar in poveljnik posadke general Montagna v spremstvu konzula De Padova. kve-storja in poveljnika karabinijerjev napotila v Grosuplje, kjer ima svoj sedež poveljstvo miličniškega bataljona. Ekscelenca Grazioli je imel tudi govor na vojake in ie poudarjal pomen tega zgodovinskega dne. Tople misli je posvetil vsem tistim, ki se bojujejo ob strani zaveznikov proti boljševištvu in tako izvajajo osnovna načela fašizma. Govoril je vojakom in miličnikom tudi general Montagna. Po obeh govorih so navzočni vzklikali Kralju in Duceju.
Visoki Komisar se je nato razgovarjal z miličniki in vojaki. Ob 13.30 je sledilo obdarovanje najboljših učencev iz ljubljanskih šol, ki so se posebno odlikovali pri učenju italijanskega jezika. Slovesnost je bila v dvorani Zveze bojevniških fa-šijev, kamor so poleg tridesetih nagrajencev prišli tudi vsi ravnatelji srednih šol, šolski nadzorniki in šolski upravitelji. Prisotni so bili številni odličniki in vplivni možje.
Visoki Komisar je prispel ob 15.30 Po razgovoru z raznimi šolniki je podelil nagrade in izrazil prepričanje, da se bo učenje italijanskega jezika v naslednih letih v novi pokrajini še bolj pospešilo istočasno s čedalje boljšimi odnošaji med italijansko Slovenijo in Kraljevino Italijo. Izrazil je veselje tudi kot zastopnik vlade, da lahko podeli te nagrade otrokom. Naposled je poudarjal, da je fašizem že takoj ob svojem rojstvu leta 1919. napovedal vojno boljševištvu, ki je v Italiji že zatrto in mu bije zadna ura. Odločno bo zatrto z vsemi sredstvi, kajti dobro slovensko ljudstvo ima pravico do mirnega življenja.
Ko je še izrazil zadovoljstvo nad uspehi dijakov in njihovimi učitelji, je zapustil Fa-šistovski dom.
Ob 17. so v dvorani vladne palače ljubljanski fašisti podali poročila. Velika sprejemna dvorana je bila pol-»a fašistov v uniformah, ki so Visokega Komisarja ob njegovem prihodu pozdravili z glasnimi vzkliki Duceju.
Visoki Komisar in Zvezni tajnik nove pokrajine je zavzel prostor na odru za odlič-
nike. Njemu ob strani so stali general Orlando, divizijski poveljnik, nemški generalni konzul, zvezni podtajnik Gatti, podpoveljnik divizije grenadirjev, narodni svetnik Vaglia-no, drugi oficirji, dostojanstveniki in odličniki
Ekscelenca Grazioli se je spomnil v svojem govoru zgodovinske obletnice. Najprej je povabil navzočne, naj posvete svoje misli padlim, katerih duh se vije okrog zastav revolucije in kaže pot naprej. Tovariški pozdrav je naslovil na bojevnike, ki na vseh bojiščih potrjujejo junaška izročila italijanskih oboroženih sil, ki jih tu v dvorani zastopa poveljnik grenadirske divizije. Potem se je obrnil na nemškega generalnega konzula in v njem pozdravil Reich in njegovega velikega Fiih-rerja
Navzočni fašisti so ga prekinili z vzkliki nemškemu zastopniku. Zatem je ljubljanski Zvezni tajnik razložil visoki pomen tega zgodovinskega dne. Govoril je o dobi pred pohodom na Rim, o podobnih gibanjih, ki so nastala v tisti dobi in med katerimi je bil zlasti važen narodni socializem. Govoril ie dalje o prijateljstvu obeh velikih voditeljev, ki je moralo zbuditi prijateljstvo tudi med obema velikima narodoma in tako ustvariti zgodovinsko razdobie v njunem življenju. Pripomnil je, kako fašisti gledajo le naprej in obračajo svoi pogled na preteklost le za
trenutek, kolikor se zdi potrebno, da se pokličejo v spomin velika dela, ki so bila izvedena. Med trdnjavami je omenjal italijansko Cesarstvo, ki ima zdaj junake, ki svetu kažejo pravega duha zdajšnega italijanskega vojaka. (Navdušene počastitve padlim junakom in Duceju.)
Ekscelenca Grazioli je govoril nato tudi e španski vojni, kjer so se legionarji borili s ramo ob rami z nemškimi tovariši, dalje 9 bojih v Albaniji in naposled o zdajšni vojni, ki je ljudska vojna proti boljševiški Rusiji in proti požrešnim bogatinom. Italijanski narod sledi z velikim srcem nemškim divizijam, ki se bližajo Moskvi, da končno ugonobijo boljševištvo. Italijanski narod je ponosen, ker ve, da s temi divizijami v boju ln slavi tekmujejo njegove divizije.
Iz ruske oborožitve, je nadaljeval Ekscelenca Grazioli, so razvidne ruske sanje: napasti in poplaviti Evropo, da se zatre njena tisočletna omika. Zato je ta vojna revolucija, ki nadaljuje pohod, dokler ne doseže vseh smotrov.
»Fašistovska Italija bo zmagala,« je končal, »ker je vsak fašist ponosen, da lahko veruje, uboga in se bori. Zmagala bo, ker vsi služijo Mussoliniju, ki je povedel Italijo proti še bolj bleščečim smotrom. To je naša vojna, ki jo vojskujemo ob boku velike zaveznice in ki bo po doseženi zmagi pomagala okrepiti med Italijo in Nemčijo tisto soglasje, iz katetra bo zrasla omika nove Evrope.«
Zatem je izrekel pozdrav Kralju in Duceiu ter veliki Nemčiji in njenemu voditelju Hitlerju. Prireditev se je končala z junaškim napevom »Giovinezze«.
čudežno rastlino sojo
bi lahko gojili tudi pri nas
Neuspeh! s sojo so le znak nepravilnega gojenja
Ze pred leti se je začelo pri nas delovati na to. da bi se tudi v naših krajih gojil čudežni kitajski fižol, imenovan soja. Ljudje, ki so pisali o soji, so jo slikali v takih barvah, da je nastalo splošno povpraševanje po sojinem semenu. Pisec teh vrst je tudi dobil dve pesti semena in ga je dal sorodnikom na deželi, da so ga posadili. Prvo leto je bila rastlina močna in ie dala precej plodov. Sorodnik jo je gojil še nasledna leta, toda vsako leto je bila soja slabša in se je čisto izrodila.
Ali je to znamenje, da soja ni tisto, kar so s tako blestečimi besedami pisali o njej? Prav gotovo ne! Neuspevanje je le znak, da gojitelj ni pravilno ravnal s sojo, ker mu pač nihče ni dal pravilnih navodil. Zemlja, kjer naj se soja goji. mora biti pravilno pognojena in imeti mora svoje bakterije Pa še pravo vrsto soje mora imeti, to 1e tako, ki v našem podnebju lahko dozori. Strokovnjaki naj bi se za to pobrigali, ker se v takšnih časih, kakršni so zdaj, pač nad vse izplača gojiti rastlino, ki daje človeku hrano, živali Krmo in industriji sirovine.
Kot človekova hrana je soja izredno redil-na ,ni pa žal preveč okusna. Soja ima v sebi
35 do 45 odstotkov beljakovine, nad 30 odstotkov sladkorja, 17 odstotkov olja, n ekaj fosforja in nekaj kalija, zraven pa še drug« snovi, ki se dado za marsikaj izrabiti. Ješ jo lahko kakor fižol ali grah, četudi v tej obliki ni preveč okusna, nad čimer pa se človek v času nezadostnih zalog živil ne bo spotikal. Kitajci in Japonci delajo iz soje mleko in sir. Tudi moka se pridobiva iz soje, in sicer še iz take, iz katere si iztisnil olje. Sojina moka je zelo redilna, vendar pa je nerodna za peko kruha. Iz same sojine moke se kruh ne da peči, pač pa iz moke, ki je mešanica dveh! tretjin enotne in ene tretjine sojine moke. Rabiti pa moraš za peko takega kruha precej več kvasa kakor sicer. Iz same sojine moke se dado speči odlično drobno pecivo in torte. Za juhe, za dušenje zelenjave, za omake in prikuhe vzemi rajši sojino moko, ker s tem prihraniš precej masti. Sojina moka ima namreč sama precej masti, kar se pozna že na tem, da diši po prežgani masti, če se ti ta moka žge na štedilniku. Na Kitajskem in Japonskem pridelujejo iz soje tudi razne alkoholne in nealkoholne pijače. Pa tudi kis lahko napraviš iz soje in, kar ja važno, tudi mast za beljenje jedi se da prt«
dobivati iz soje. Pražena soja pa je dobra za kavo.
Za industrijo pa pomeni soja nadomestek dolge vrste sirovin. Kakor beremo v listih, se deluje na tem, da se bodo iz soje dobivale snovi, potrebne za nalivna peresa, za dele avtomobilov, za dele radijskih aparatov, za milo, za črnilo, za časopisni papir in za vrsto drugih reči. Tudi glicerin in bencin bo baje mogoče pričarati iz soje.
Soja ima torej po pravici sloves čudežne
rastline. Ker je soje mnogo vrst, se bo med njimi gotovo našla ena, ki bi cb vseh drugih danih pogojih uspevala v našem podnebju. Na gojitev soje ne smemo misliti šele takrat, ko jo je že treba saditi, temveč že zdaj. Že samo kot odlična krma za svinje bi se nam soja izplačala. V primeru potrebe pa bi šla tudi ljudem v slast. Čez zimo bo dovolj časa, da si podjetni ljudje nabavijo seme in se pouče o pravilni negi te azijske fižolice.
Egipta, Sudana, Iraka, Monaka in Sovjetske zveze. Prijaviti se mora tudi imovina oseb, ki imajo v teh deželah svoj sedež, stalno bivališče ali svoje podružnice. Istočasno je odrejena tudi prijava imovine Zedinjenih ameriških držav in njenih državljanov.
Pregled vojnih
tn političnih dogodkov
Glavni stan Italijanskih Oboroženih Sil je objavil 3. novembra nasledno vojno poročilo: Nocoj so naša letala ponovno
bombardirala pomorsko oporišče La Valletta na Malti.
V	Severni Afriki močna delovnost našega topništva na bojišču pri Tobruku. Sovražni napadalni poskusi so bih takoj strti. Med letalskim napadom na področje pri Bengaziju je bilo poškodovano nekaj stanovanj. Med arabskim prebivalstvom je bil eden mrtev in nekaj ranjenih. V zračni borbi so naši lovci sestrelili britansko letalo. V Vzhodni Afriki so angleška letala bombardirala in obstreljevala s strojnicami vojaško bolnišnico posadke v Culquabertu, ki je bila vidno označena z mednarodnimi znaki Rdečega križa. Letala so povzročila nekaj žrtev med oskrbovalci. Na bojišču Ualagu in Celga za naše čete ugodni spopadi. Sovražnik je pustil na bojišču nekaj mrtvih ter orožje in strelivo.
Iz Berlina poročajo: Italijansko-nemške čete so navzlic slabemu vremenu in nemogočim cestam
predrle obrambo Doneške kotline.
V	zadnih dneh so te čete zajele 2000 ujetni-ko ter mnogo vojnega gradiva, ki ga Sovjeti niso mogli odpeljati zaradi slabih cest in slabega vremena.
Iz poročila nemškega vrhovnega poveljstva je razvidno, da
nemške in rumunske čete naglo napredujejo na Krimu.
Ruske čete so razdeljene na Krimu v dve skupini. Ena se skuša umakniti čez Sevasto-pol, druga pa čez Kerč Po tem poročilu so Nemci zajeli na Krimu doslej nad 53.000 ujetnikov. Italijanske čete so v Doneški kotlini zavzele nadaljne industrijske kraje. Na srednem odseku vzhodnega bojišča so pehot-
ni in tankovski oddelki zavzeli mesto Kursk, važno železniško križišče in industrijsko središče.
Iz Ankare poročajo: Turčija je 30. oktobra svečano proslavila 18. obletnico ustanovitve republike.
Najslovesnejša je bila proslava v Ankari. Vse mesto je bilo v zastavah in zvečer so bile ulice in- glavna poslopja razsvetljena. Predsednik republike je v parlamentu sprejemal čestitke državnih dostojanstvenikov, poslancev in državniškega zbora. Potem se je udeležil velike vojaške parade. Preden se je parada začela, je imel predsednik republike govor, ki so ga prenašali po radiu. V svojem govoru je poudaril, da je turška domovina srečna, ker živi v miru. Sicer pa je turški narod pripravljen sprejeti nase vse žrtve, da se ohranita nedotaknjenost Turčije in turška narodna neodvisnost. Vsi čutimo učinke velikega viharja, ki pretresa svet. Lahko se bomo izognili temu požaru, če bomo v primeru potrebe pripravljeni storiti svojo sveto dolžnost.
Iz Lisbone poročajo: General de Gaulle, ki vodi v Angliji francoske vojake, je
vladi Združenih držav ponudil tri pristanišča v francoski Ekvatorijalni Afriki V teh pristaniščih naj bi Amerika uredila svoja vojaška in pomorska oporišča. Ameriški listi pišejo, da angleški vladi ni všeč prehudo poseganje Amerike v angleško območje.
Doma j poroča iz Tokija: Predsednik kitajske vlade maršal Čangkajšek in njegov zunanji minister Kuoltajči sta s posredovanjem sovjetskega poslanika
predlagala Sovjetski zvezi sklenitev vojaške zveze. Kitajska naj bi dala Rusiji ugodnosti v pokrajini Sinkiangu, vrhu tega pa bi dala še moštvo za ojačenje ruske vojske na Daljnem vzhodu za primer sovjetsko-japonske vojne.
Najvišje dopustne cene na ljubljanskem trgu
Po dogovor« z zastopnicami in zastopniki rabnikov, prodajalcev in pridelovalcev je mestni tržni urad Visokemu Komisariatu predložil najvišje cene za tržno blago v Ljubljani za teden od ponedeljka 3. novembra zjutraj do nedelje 9. novembra zvečer. Visoki Komisariat je cene odobril. Cene so nastopne:
Domači krompir na drobno 1.20, zelnate glave na drobno izpod 10 kg 0.60, zelnate glave na debelo 0.50, kislo zelje na drobno 2. repa na drobno izpod 10 kg 0.70, repa na debelo 0.50, kisla repa 2, rdeče zelje 0.80, ohrovt 0.80, cvetača 3, brstni ohrovt 5, koleraba 1, koleraba do štiri kose na kilogram 1.50, rumena koleraba 0.50. rdeča pesa 1.50, rdeči korenček brez zelenja 2, rumeno korenje 0.50, šopek zelenjave za juho s korenčkom 0.20, črna redkev 1.20, peteršilj 2.50, por 3, zelena 2.50, domača čebula 2 šalota 2, česen (25 glavic na kilogram) 4. glavnata solata 2.50, endivij,a 2.50, otrebljeni motovileč 6, mehka špinača 2.50, trda špinača 1.50, liter suhih bezgovih jagod 3. liter šipka 2, kilo-graf letošnega iipovega cvetja 20. domača žlahtna namizna jabolka 340, domača namizna jabolka I. vrste 3. domača jabolka II. vrste gospodinjskih sort 2, domača jabolka ta vkuhavanje, črviva, obtolčena, nagnita
1.50, domače hruške od 2 do 4, domače kutine 3, žlahtno domače grozdje 4.50. domače grozdje samomorodnic (izabela, šmarnica) 3, domači kostanj kilogram 3, gobe: a) rumeni in rjavi ježek, štorovke liter 1, b) lisičke in večje zimske kolobarnice (mraznice, sivke) liter 1.50, c) sirovke, možek (jelenov jezik), žemljevec, ovčje vime liter 2, d) male sivke (mraznice) za vlaganje liter 2.50, e) kilogram mladih čebularjev ali maslenk 3, f) kilogram jurčkov z zaprtimi klobuki 10, g) kilogram jurčkov z odprtimi klobuki 6, kunce idve teže 10 lir.
Kjer ni posebej naveden liter, veljajo cene za kilogram. Opozarjamo pa, da vse te cene veljajo samo za blago, ki je pridelano v Ljubljanski pokrajini, ker je za blago, uvoženo iz drugih pokrajin, v veljavi cenik za zelenjavo in sadje št. 4. na oranžnem papirju. Vse cene morajo biti vidno označene pri vsem v ceniku navedenemu blagu.
Popis imovine tujih državljanov v Srbiji.
Beograjsko »Novo vreme« poroča: Vojaški poveljnik Srbije je izdal naredbo, da se mora do 1. decembra prijaviti prijavnemu uradu za sovražno imetje pri generalnem pooblaščencu za gospodarstvo v Srbiji vsa imovina na področju poveljništva v Srbiji, ki je last držasijanov Velike Britanije, Francije,
Povsod prideluje!« mnsgo krompirja
Pridelovanje krompirja je važno zlasti v vojnem času. Zato ni čudno, če so se povsod v Evropi vrgli na to, da bi čim več pridelali krompirja. Začeli so že obdelano zemljo bolje gnojiti, pa tudi v veliki meri orati ledino.
V Švici so kljub temu, da svet tam ni posebno prikladen za kmetijstvo, začeli spreminjati pašnike v krompirjeve njive. Koliko se je v tem oziru storilo v Italiji, je znano, saj so celo vrtove in parke po mestih obdelali in zasadili s krompirjem in fižolom. Isto velja za Nemčijo in Francijo.
Gotovo zanimivi so poskusi, ki so jih napravili Francozi v severni Afriki. Tudi severna Afrika, zlasti Alžir in Maroko, naj bi pridelala več krompirja kakor so ga doslej.
Na Holandskem so obširna področja, ki so bila prej vsa zasajena s cvetlicami, katere so Holandci zasadili s krompirjem in zelenjavo.
Enako zavzema v državah južnovzhodne Evrope pridelovanje krompirja čedalje važnejše mesto v kmetijstvu. Madžarska, ki je že prej veljala za veliko pridelovalko krompirja, ga zdaj prideluje še več. Prav tako si tudi na Grškem prizadevajo, da bi nadomestili majhen pridelek žita s čim večjimi množinami domačega krompirja. Povsod se uveljavlja načelo: Vsak kvadratni meter zemlje naj bo obdelan vsaj s krompirjem in zele-
njavo.
Cesarica, ki je imeSa 303 oblek in 600 skr*nj dragocenosti
Kitajska cesarica-vdova Tsu-Hsi je bila dolgo vrsto let predmet, na katerem se je pasla domišljija vsega sveta. Njej so bile posvečene cele knjige, v katerih sta popisani njeno življenje in početje. Ali je bila ta zadnja kitajska cesarica res tudi tako znamenita ženska, da je zaslužila toliko pozornost? Vsekakor nenavadna ženska je bila. Bila je lepa in postavna, neustrašna in neusmiljena. Pisatelj Vare, ki je pisal o tej cesarici, se ne bavi z vsemi temi njenimi lastnostmi, temveč opisuje le življenje znamenite ženske, ki je bilo polno zanimivih doživetij.
Štiri desetletja je ta žena držala na uzdi veliko kitajsko cesarstvo in ga vladala z neomajno silo. Po njeni smrti pa se je začelo cesarstvo rušiti.
Tsu-Hsi je bila v svojih mladih letih zelo lepa; pa tudi v svoji starosti je bila še zmerom mična. Odlikoval jo je bister razum, saj je tudi porabila vsako priliko, da je razširila svoje duševno obzorje. Poleg tega pa je mnogo dala tudi na zunanjost. Zlasti se je znala oblačiti tako razkošno, da ji v tej zadevi ni mogla nobena druga kos. Posebno je bila znana po tem, da je imela velikansko število najrazno-vrstnejših oblek, za vsako najmanjšo drupačno priložnost drugo. Imela jih je vseh skupaj 300, ki pa ji niso ležale nerabljene po omarah, ampak jih je stalno menjala. Kadar se je preselila v svojo letno prestolnico, je vzela s seboj po 60 oblek. Dva ali trije moški so imeli dosti posla, da so ji stkali v enem letu eno samo obleko. Takrat so si izmislili tudi prav poseben način mešanja barv, s katerimi so barvali svilene eesaričine obleke. Cesarica se vendar Hi mogla zadovoljiti z navadnimi barvami, ki so jih na Kitajskem dobivali iz najrazličnejših rastlin.
Njene dragocenosti so bile shranjene v 600 skrinjah. V prvi vrsti so bili to biseri in dragoceni kamni. Kadar je bila oblečena v svojo državniško obleko, je s svile, ki ji je pokrivala glavo, viselo osem z biseri obloženih trakov na njeno desno ramo. Biserna vezenina ie dostojanstveno padala preko njenih ram. V rob obleke je spet imela všite bisere. V rokah je cesarica držala velik dragulj, ki je imel obliko hruške. Ta je bil votel in zaprt s krasnim rubinom. Bila je to doza, v kateri je imela ta znamenita cesarica tobak za njuhanje...
Blaž Postržin in
Ljudje, ki jim življenje ni naložilo drugega | bremena kakor edino to, da sploh žive, se čutijo navadno nesrečnejše od onih, ki jih življenje neprestano obklada z brcami: mučita jih dolgočasje in naveličanost. Da bi si osladili svoje dni, se bavijo z vsemi mogočimi rečmi; večina med njimi se oprime posebnega športa, ki se imenuje — zbiranje.
Zbirajo ljudje vse, kar si le moreš misliti; od najdragocenejših predmetov do najsmešnejših malenkosti: knjige, slike, denar, hrošče, znamke, rudnine, rastline ...
Med ljudi, ki so se šele na stara leta vdali strasti zbiranja, prištevamo tudi Blaža Po-stržina. Zbirci je porcelan, predvsem lepe porcelanske vaze.
Blaž Postržin je bil drugače vsega spoštovanja vreden gospod. V teku svojega ne preveč burnega življenja si je pridobil toliko, da si je zgradil enonadstropno hišo ob robu mesta, kjer je zdaj mirno živel in zbiral leta in porcelan. V družbo ni mnogo zahajal. Ce pa je sedel pod večer pri »Sodčku« med znanci, ni dosti govoril; vsa njegova pozornost je bila posvečena edino porcelanu.
Kratkokraki in zavaljeni možek je štel, ko se je izvršila pričujoča dogodbica, okoli šestdeset let. Kljub letom je predirjal neverjetne daljave, da je prišel do nove vaze. S čudovito bistroumnostjo je izvohal lastnika tega ah onega porcelanastega predmeta, ki ga je navadno tudi dobil, če ne poceni, pa za drage denarje. Tu ni poznal štednje, dasi mu sicer denar ni rad šel izpod palca. Umevno je, da so ga hudomušni znanci včasih pošteno potegnili.
Sicer pa čast, komur čast! Zbirka Blaža Postržina je bila nekaj lepega. Vaze, čašice, skledice, krožniki, kipci, igračke, sploh vse, kar si je možno misliti, so polnili vso sobo. Tu je bil zastopan porcelan iz vseh delov sveta. Tudi okusa ni mogel Blažu Postržinu nihče odrekati. On sam se je počutil v svoji sobi kakor v devetih nebesih, in smrti se je bal le zato, ker ob smrti ne bo mogel vzeti s seboj svojo zbirko
Tako je sedel nai junak hladnega jesenskega večera v svojem svetišču. To se pravi, hladno je bilo zunaj, sobico pa je grela prijazna železna peč — gašparček Blaž Postržin je bil dobro povačerjal, žalil večerjo z nekaj mericami haložana ter zdaj napol sedel napol leial v udobnem naslanjaču in se
»Tedaj oom ovadil oba — tebe in Poldeta . .«
»Name se ni treba ozirati. Polde me je zapeljal. Kakor je bilo, tako bom povedal . .«
»Gorje ti, če boš utajil!« — Ivan je izvedel od capina vse. kako sta zasnovala načrte ter jih izvedla Za plačilo mu je obvezal rano. Ko se je zdanilo, je potrkal na vrata orožniike postaje.
ŠESTO POGLAVJE
Megla nam nebo zakrije, za viharjem solnce sije; mine skrb in bol moreča, za trpljenjem vzide sreča.
Preiskovalni sodnik se je trudil, da bi čimprej razčistil zadevo Brezarjeve Tončke Na vsa vprašanja mu ni mogla odgovoriti drugega. kakor da je nedolžna, zraven pa je jokala in bledela.
»Tedaj mi pojasnite vsaj to, kako je prišla skrinjica pod vašo streho,« je rekel sodnik po kratkem presledku.
»Ne vem,« je odgovorila odločno. »Videla sem jo šele tedaj, ko jo je našel orožnik.«
Sodnik je preudarjal: »Imate li kakega človeka, ki bi hotel obesiti krivdo na vaše rame?«
Mladenka mu je zaupala zgodbo svoje prve ljubezni. On, ki ga je nedavno odslovila, ji je zagrozil ■ maščevanjem.
njegov porcelan
vdajal lepim sanjam o svoji ljubljeni zbirki. Izvedel je bil, da ima starinar krasno vazo iz meissenskega porcelana. Sam vrag ve, kje jo je staknil! Jutri pojde do starinarja in mu jo na vsak način odkupi. Vaza mora biti njegova; le ena mu še manjka, pa bo skupina tam na omari popolna. Starinar je sicer slepar in skopuh in ga bo skušal prekaniti, a on ne kupuje takih reči prvič in že užene zvitega dedca v kozji rog. Mimogrede povedano, Blaž Postržin ni bil baš prenaglih misli in bi bil. če bi bil živel pred stoletji, pri iznajdbi smodnika prejkone nedolžen.
Iz sladkih sanj ga je vzdramil nemir pod njegovim oknom, ki je bolj in bolj naraščal. Kaj pa to? Jasno, da čisto jasno in razločno je začul z ulice glas: »Gori!« Prestrašen je planil kvišku, skočil k oknu, ga hrupno odprl in se ozrl na ulico. Ulica je bila polna ljudi, ki so vsi opazovali njegovo hišo in se razburjeno pogovarjali. Ozrl se je navzgor. Prav nad njegovo glavo se je dvigal s strehe proti zvezdnemu nebu gost dim. Torej ogenj v njegovi hiši!
Dasi je imel ogenj nad svojo glavo, je Blaž Postržin izgubil svojo glavo. Z ulice mu je zadonel presunljivi zvok požarnega rogu. Sosedna okna so se odpirala, prestrašeni stanovalci so kričali na vse pretege in skušali rešiti, kar jim je pač prišlo pod roke. V silni zmedi so metali skozi okna vse, kar se ni dalo razbiti. Razburjenje se ni poleglo, ko so začeli močni curki iz brizgalne lizati hišne stene in se sikaje spoprijemati z ognjenimi jeziki, ki so zdaj zdaj švignili iznad strehe ali iz strešnih oken.
Kakor rečeno, Blaž Postržin je bil brez glave, dasi se je krčevito oprijemal s tresočimi se rokami čela in senc. »Pomoč! Pomoč!« je čul klice. »Rešite nas!« so kričale ženske in rinile v dim kakor ovce, kadar jih plaši volk.
»Da, rešiti se je treba!« se je tedaj zasvi-talo Postržinu in takoj mu je bilo tudi jasno, kaj je treba rešiti. »Ah, moja zbirka, moja tako s trudom in ljubezni j« zbrana in negovana! Njo velja rešiti!« Tako je odločil Blaž Postržin in že je zgrabil najdragocenejšo vazo in stekel z njo proti vratom. »Kaj pa knjige in papirji?« mu je tedaj švistnilo po možganih. »Saj bom uničen, če jih ne rešim. Takoj jih vržem na ulico. Saj so spodaj stražniki!« Krenil je od vrat k blagajni z
sodnik je naježil obrvi. To je bilo vredno zapisati! Nato je naročil pazniku, naj mladenko izpusti.
»Ali sem prosta?« je vzkliknila radostno.
»Poidite domov in uživajte svobodo. Kadar bo treba, vas bomo pozvali.«
»Gospod, kdaj bo vse to končano? Kdaj bo zaključna razprava?«
»Kadar zberem potrebne podatke. Zaslišal bom še nekatere osebe; tako Lesarja, vašega ženina in Kovača, o katerem pravite da vam je obljubil maščevanje.«
»In potem?« io je skrbelo, četudi ji ni vest ničesar očitala
»Vse je na tem, kaj bodo izpovedali oni, katere bom zaslišal ...«
Tončka je odšla v zavesti, da bo oproščena Kdo naj ii dokaže krivdo, če ni ničesar zagrešila? Zaupala je v pravico, ki ji bo dala zadoščenje. Vsa lepša se ii je videla priroda po dolgem tednu trpljenja.
Domov je prispela zvečer, ko se je že stemnilo. Nalašč se je zaooznila, da bi jo v Hruševju kdo ne opazil Kako nai odgovori sosedom na mnoga vprašanja, ko pa še ni izrečena odločilna beseda. Kdo ve. kako bo še izteklo?
Med potjo je izvedela, da ie Ivan ustavil oklice Kai ga ie neki privedlo do tega koraka? Morda misli, da je res tatica? Studi se mu madež, ki je padel na njeno dušo...
vazo v roki. Ko je po naključju zadel z glavo v vazo, je pozabil knjige in papirje ter spet šinil k vratom. Komaj jih je odprl, mu je puhnil v obraz rezek in omamljiv vonj ožganega lesovja in blagovja. Zaloputnil je vrata z edino mislijo: »Rešim, kar se da rešiti in kar mi je najdražje!«
Z odločnim skokom je bil pri oknu. Z blazno vnemo je zavihtel vazo in jo vrgel na ulico. In tako po vrsti: vazo za vazo, skodelico za skodelico, krožnik za krožnikom, vse, vse. kar mu je bilo ljubo. Metal je in metal, da mu je tekel znoj s čela.
Tu so se vrata s truščem odprla. V sobo je pria.vel gasilec in zgrabil Postržina za roko:
»Gospod, kaj ste znoreli? Kaj pa mečete na ulico? Saj boste še koga ubili!«
Postržin je zbesnel.
»Kaj? Vi, vi mi branite, da rešim svoje zaklade, za katerem sem izdal svoje premoženje, za katerem sem...« ihta in gnev sta mu zaprla sapo.
»Toda. gospod, saj so se vnele samo saje, požar je že pogašen.«
Blaž Postržin se je sesedel. Ničesar več nI čutil, ničesar več razumel. Zadne besede v tem trenotk« so mu bile: »Ah, moj porcelan!«
Tri tedne nato je prodal hišo in se izselil.
F. P.
X Že stari Egipčani so imeli podzemske
ccste. Pri izkopavanju egiptovskih starin so pod zemljo naleteli na podzemske hodnike, ki so bili zgrajeni kakor zelo dobre ceste. Iz kolesnic je razvidno, da te ceste niso bile le za pešce, temveč tudi za vozove. Doslej so odkrili dva kilometra ceste med Keopsovo in Kefrovo piramido. Po dozdajšnih dognanjih sklepajo, da je bila pod zemljo cela mreža, cest, ki so bile med seboj v zvezi. Zato bodo še naprej kopali. Iz odkritih napisov so ugotovili, da je bila egiptovska »podzemska železnica« zgrajena že leta 2766. pred Kristusovim rojstvom. Učenjaki mislijo, da so po tej podzemski cesti egiptovski kralji lahko dovažali in prevažali svoje zaklade in živila.
X Delavci, ki vohajo katran, dožive visoko starost. Delavci, ki imajo opravka s katranom, dosežejo z redkimi izjemami zelo visoko starost. Povprečno dožive 86 let, medtem ko znaša povprečna starost drugih delavcev 49 let. Razlog za to je, kakor pravijo, v zdravilnih snoveh katrana.
Povedali so ji tudi, da se je zamerila Mo-horki. Teta je potegnila z onimi, ki ji kratijo poštenje. Pravi, da za skrinjico ni mogla vedeti nobena druga oseba. Samo njej je zaupala svojo skrivnost, da bi jo razveselila pred poroko.
Tončka je poznala v Hrušovju ljudi, na katere se ni zanesla. Imela je nekaj dobrih sosedov; vmes pa so bili tudi taki, ki so se radovali, kadar se je komu godila krivica. Branjevka Koštrunka je pobirala prazne marnje in jih nosila teti na ušesa.
Mladenka se je zatopila v grenko usodo. Nekaj ji je reklo, da doma ne be mogla dolgo ostati. Njena občutljivost ne prenese, da bi ji kdo očital, česar ni storila. Umakniti se mora strupenim jezikom, ki ji delajo krivico.
Toda kam naj gre sirota? Ako bo obsojena, bo uničeno njeno mlado življenje. Naj se li napije strupa in izgine v večnost? Mladenko je spreletela groza. »Ne, tega ne bom nikdar storila!« se je uprla niena čista duša. »Ako bi si vzela živlianje, bi se sicer izognila obrekovanju, toda krivda bi ostala. Rekli bi, da me je pekla vest in da sem se zbala sramote. Moj spomin bi bil umazan z ostudnim grehom in smrt bi bila pohujšanje mladini.«
»Pa saj nisem kriva,« se je hotela razvedriti Naslonila se je na mizo. da bi zadremala Vsaj za nekaj trenutkov naj bi pozabila, kar jo je težilo.
Predramile so jo rahle stopinje. Zazvenela je šipa nekdo je potrkal na okno.
»Ivan!« Znani obraz se ji je smehljal T sobo. »Roga se asi^ jo je zabolelo.
........ i« mi bb——i——
Po trpljenju sreča
Povest iz kmetekega življenja — Napisal £atišcan
Hitro nekaj italijanščine
JL'l-Jlf"l!*HJ WWll'","i'> ^iW 111 ' I ' ' 1HPJ1I" ! ■ ...........H UMiil
STRAN 4
Triindvajseta vaja
Seitavljea' časi pomožnega glagola essere
Biižni pretekli čas (il passato prossimo) Sono stato (-a) — sem bil (-a) sei stato (-a) — si hil (-a) i stato (-a) — je bil (-a) siamo stati (-e) — smo bili (-e) Biete stati (-e) — ste bili (-e) sono stati (-e) — so bili (-e)
Prvi predpretekli čas (il trapassato prossimo)
£ra stato (-a) — sem bil (-a) firi stato (-a) — si bil (-a) čra stato(-a) — je bil(-a) eravamo stati (-e) — smo bili(-e) eravate stati (-e) — ste bili(-e) ž rano stati (-e) — so bili(-e)
V slovenščini predpreteklega časa za pomožni glagol biti ne moremo prav izraziti. Dobesedno prevedeno bi se glasil: sem bil bil itd.
Drugi predpretekli čas (il trapassato remoto)
Fui stato (-a) — sem bil (-a)
fosti stato (-a) — si bil (-a)
fu stato(-a) — je bil(-a)
/imuno stati(-e) — smo bili(-e)
foste stati(-e) — ste bili(-e)
furono stati(-e) — so bili(-e)
Dobesedno prevedeno bi se moralo kakor pri prvem predpreteklem času glasiti: sem bil bil.
Predprihodni čas (il futuro anteriore)
Saro stato(-a) — bom bil(-a) sarai stato(-a) — boš bil(-a) sarši stato (-a) — bo bil(-a) saremo stati (-e) — bomo bili(-e) sarete stati(-e) — boste bili(-e) saranno stati(-e) — bodo bili(-e)
Kondicional preteklega časa ( il condizionale
passato) Sarei stato (-a) — bi bil (-a) saresti stato(-a) — bi bil(-a) sarebbe stato(-a) — bi bil(-a) saremmo stati(-e) — bi bili(-e) saresti stati (-e) — bi bili(-e) sarebbero stati (-e) — bi bili(-e) Tudi kondicional preteklega časa bi se v do-
besednem smislu moral prevesti v: bi bil bil. Isto velja za sledeče konjunktive preteklega in predpreteklega časa. Sploh v slovenščini ne razlikujemo kondicion&lov in konjunktivov. Kako se rabijo, se bo dalo razumljiveje pokazati na primerih iz drugih glagolov, ko jih bomo obravnavali.
Konjunktiv preteklega časa (il congiuntivo passato)
che io sia stato(-a) — da bi jaz bil(-a) che tu sia (sii) stat o (-a) — da bi ti bil (-a) ch'egli sia stato(-a) — da bi on bil(-a) che noi siamo stati(-e) — da bi mi hili(-e) che voi siate stati(-e) — da bi vi bili(-e) ch'essi siano stati(-e) — da bi oni bili(-e)
Konjunktiv predpreteklega časa (il congiuntivo trapassato)
se io fossi stato (-a) — če bi jaz bil (-a) se tu fossi sta to (-a) — če bi ti bil (-a) s'egli fosse stato(-a) — če bi on bil(-a) se noi fossimo stati ( -e) — če bi mi bili(-e) se voi foste stati (-e) — če bi vi bili(-e) se essi fossero stati ((-e) — če bi oni bili(-e)
Malo laže boste razumeli ,če vzamemo za primer konjunktiv kakšnega drugega našega glagola, recimo glagola govoriti. Zdajšni konjunktiv bi se glasil: bi govoril itd., konjunktiv preteklega časa pa: bi bil govoril itd.
Nedoločnik (1'infinito) za zdajšni čas je essere, za pretekli čas pa essere stato. Deležnika (il participio) zdajšnega časa ni, dežnik preteklega časa pa se glasi stato. Gerun...j (il gerundio) zdajšnega časa essendo. preteklega časa essendo stato. Ponovi zadevne pripombe v vaji o pomožniku avere (imeti).
Zadnjič smo navedli nesestavljene, zdaj pa sestavljene čase glagola essere. Kakor vidimo, ima spregatev glagola essere nekaj drugih pravil kakor spregatev glagola avere (imeti). Pri sestavljenih časih glagola essere mora namreč deležnik stato soglašati z osebkom v številu in spolu. Zato sono stato (sem bil) in sono stata (sem bila). Nasprotno pa tega ni pri avere. Ho avuto pomeni: »sem imel« in »sem imela«.
Nekaj stavkov za vajo.
Dove siete stati, signor Neri? Sono stato tre giorni a Roma. Non eravate voi gia stato
8t. 44 '
a Milano? No, non ci fui mai. Non čredo che sia stata al ballo, perche sua madre e molto ammalata. — Prevod: Kje ste bili, gospod Neri? Bil sem tri dni v Rimu. Ali niste že bili v Milanu? Ne, nisem bil nikdar tam. Ne verjamem, da je bila na plesu, kajti (zakaj) njena mati je zelo bolna. — Razlaga besed: il signore = gospod (okrajšana oblika signor se rabi, kadar sledi ime); non ... mai — nikdar (rabi se ločeno: non fui mai = nikdar nisem bil); ci (vi) = tam; perchž = kajti, zakaj; ammalato(-a) = bolan (bolna).
Orjaška cedra, ki tehta 24 ton
V Tesolziu na Bergamskem otoku imajo čudovito lepo cedro, ki spada brez dvoma med najstarejše, kar jih danes rase na evropskih tleh. Drevo rase med pšeničnimi polji in vinogradi.
Iz podatkov, ki so jih zbrali o tem drevesu, bi sledilo, da je bila cedra vsajena okrog leta 1750. Ker je znano, da so začeli cedre prevažati v Evropo šele ob koncu sedemnajstega stoletja, je treba cedro iz Treaoizia smatrati - eno najstarejših v Evropi. Pri tleh meri obseg njenega debla 5.50 m, v prsni višini pa približno meter manj. Po približnih cenitvah naj bi to zgodovinsko drevo tehtalo brez korenin 24.000 kg, torej 24 ton. Njegove korenine segajo, kakor so ugotovili, ko so tam kopali jarke za napeljavo vodovoda, 40 metrov daleč od debla. Spodne veje te orjaške cedre so dolge 14 metrov. Izračunali so tudi površino zemljišča, ki ga pokrivajo cedrine veje in ugotovili, da bi pod cedrino krono lahko istočasno stalo 325 ljudi.
To znamenito drevo je še toliko dragocenejše, če pomislimo, da danes ginejo veliki cedri-ni gozdi na Tauru in na Libanonu zaradi tega, ker so vetrovi spremenili svoje smeri in r,e je v zvezi s tem tudi množina padavin spremenila, in pa zaradi tega, ker cedre čedalje bolj lzse-kavajo. Danes so cedre res že zelo redka drevesa. Nekaj sto jih rase v tako imenovanem Svetem gozdu med Bejrutom in Tripolisom v Siriji.
RAD VERJAME
Zdravnik: »Mrzlica vas še zmerom trese?« Bolnik: »Da, pa otekle noge imam tudi še.« Zdravnik: »No, zaradi otekanja nog si ne delam skrbi... «
Bolnik: »Rad verjamem. Saj bi mene tudi ne skrbelo če bi imeli vi otekle noge.«
»Tončka, ali si res tukaj? Kdaj so te izpustili? Kako nestrpno je bilo moje pričakovanje!«
»Norčuje se,« ji je krvavela duša. »Tudi on mi ne verjame... Kdo ve, koliko je moral že prebiti zaradi mene...»
»Odpri, Tončka! Čemu si zbegana in potrta? Ali ne veš, kaj se je zgodilo?«
»Prišla sem šele o mraku,« mu je povedala, ko je odprla vrata.
»Tedaj še ne veš...« Ivan jo je objel z obema rokama in jo vroče poljubil.
Mladenka se je naslonila na njegove prsi in pričela milo ihteti.
»Ne jokaj, Tončka!« jo je tolažil. »Resnica se je izkazala.«
Sla sta v sobo in sedla tako, da sta zrla drug drugemu v obličje. Mladenka si je obrisala solze in čakala potrpežljivo, kaj ji bo povedal.
»Vedel sem, da nisi kriva,« je začel s prav mehkim glasom. »Tončka, življenje bi bil dal za tvojo poštenost.«
»Pa si vendarle ustavil oklice,« mu je rahlo oponesla.
Ivan jo je prijel za roko in jo prosil odpuščanja »Saj nisem vedel, kaj delam,« se je zagovarjal. »Nikar ne bodi huda zaradi tega. Reci, kaj naj storim, da ti dam zadoščenje?«
»Nič ne zahtevam,« mu je odgovorila. »Tudi ti si moral trpeti zaradi mene.«
»Zaupal sem v pravico. V upanju sem našel tolažbo. Včerajšnji dogodki so pokazali krivca, katerega obsoja danes vsa okolica. Tebi je izkopal jamo, a je sam padel vanjo.
Tončka je bila radovedna, kako je prišlo do razkritja.
»Tako kakor je bilo pričakovati,« ie pripovedoval z radostjo. »Lopova sta se sprla zaradi skrinjice in Polde je vrezal Kračarja z nožem Postopača je zabolelo. V svoji silni jezi se je sklenil maščevati. Prišel ie ponoči k meni, da bi mu obvezal rano. V razgovoru mi je izdal skrivnost tatvine. Priznal je. da je izmaknil skrinjico; a nagovoril ga je bil Polde, ki je vedel, kje hrani teta svojo dragocenost. Ko sta jo izpraznila, sta jo skrila k tebi v podstrešje.«
»Ivan, ali ti nisem pravila!« Tončka je pogledala hvaležno proti nebu. »Kadar pojdeš na sodnijo, moraš vse natanko povedati. Prosi, naj ustavijo postopanje proti meni!«
»Tončka, vse je že urejeno,« jo je presenetil. »Orožniki, obveščeni v prvi jutrnji uri, so našli Poldeta še na ležišču. Vzeli so mu iz žepa tetino verižico z obeskom, katero je nameraval prodati. Spričo tega dokaza zlob-nik ni mogel tajiti. Vdal se je po trdovratnem zanikanju in priznal tatvino.«
Dekle ni m»glo umeti, kako je Polde vedel za skrinjico, katero je teta celo njej prikrivala toliko časa. In kdaj je izvohal, kje jo je hranila?
Ivan je bil pozvan h Kovaču, kjer je pri-sostval zasliševanju. Polde je izpovedal, da je gledal skozi okno, ko je bila Tončka pri teti na obisku. Tedaj je opazil, da je Mohor-ka spravila skrinjico v omaro. S Kračarjem sta se našla pri Črtancu. Povedal mu je, kar je videl na Dolih in postopač je vedel, kaj mu je storiti. Ni ga bilo treba siliti, sam se je odločil.
Orožnik je zaslišal Ivana, ki je zadevo opisal tako, kakor mu je bil povedal Kračar.
Polde je spočetka ugovarjal; naposled pa je utihnil in pobesil glavo.
Mladenka si je oddahnila. »Tedaj sem svobodna!« je vzkliknila hvaležno.
»Sramujejo naj se tisti, ki so te dolžili po krivici,« je dostavil Ivan.
»Teti je žal, ker je verjela. Nikar ji ne zameri Stopiva na Dole, da jo potolaživa «
Vstala je kakor prerojena. Krivda, katero so ji vsiljevali, je ni več težila. Ponosno bo stopila pred tiste, ki so jo sramotili.
»Pojdiva, Ivan!« je bila pripravljena oditi. »Prosim te pa: ne jeziva tetef Nikar je ne žalostiva. Nekateri ljudje silno radi verjamejo Menda jim je prirojeno.
Mohorka ju je sprejela prav prisrčno. Tončko je objela od veselja. »Hvala Bogu, da se je tako izteklo!« se je radovala. »Vedela sem, da je bil on, pa se nisem upala govoriti.«
»Polde nima vesti,« je dostavil Ivan. »Tak človek je nevaren.«
»Pa tudi Kračarja naj zašijejo,« je želela teta.
»Postopač je nekam izginil,« je vedel Ivan. »Boji se za svojo kožo.«
Tončka bi bila rada omenila oporoko, Da jo je prehitela teta, ki se je opravičila: »Tisto, kar sva napisali, se mi je nekam izgubile. Toda pisanje ni več potrebno. Kar na sodniji bova naredili. Skrinjico pa vzemi za poročno darilo.«
Lesarjev Ivan in Brezarjeva Tončka sta bila ponovno oklicana in poročena. Trpljenje ju je utrdilo v zvestobi ter jima ugladilo pot v srečno bodočnost.
— Konec —
in njegova vnukinja
Ljudska povest iz starih časov
Slabe pol ure od grada Vodriža v Smiklav-žu pri Slovenjem Gradcu proti severozahodu, kjer leže danes travniki posestnika Prejole-ča, je bil v starih časih velikanski in globok grajski ribnik- Ribnika danes ni več, ker se je globina počasi zadelala z blatom. Zdaj je tam samo močvirje. Ljudstvo danes imenuje ta kraj »grajski tajhti«.
Grad Vodriž so imel dolgo časa v lasti tudi mogočni grofi Celjski. Za časa zadne lastnice Katarine Celjske so tlačani še precej dobro izhajali z gospodo, dokler je bil na gradu za oskrbnika stari Jakob, ki ni bil zloben nasproti kmetom. Ko pa je naposled stari Jakob umrl, je prišel iz tujih krajev na grad za oskrbnika majhen, čokat človek z lisičjim pogledom, katerega so klicali za Ištvana. Kmalu so ljudje izvedeli, da je prišel Ištvan z Madžarskega. Hitro so tudi na lastni koži občutili, da ni bil samo grd, temveč tudi zelo zloben. Najprej so dekleta spoznala, da nikakor ni varno biti eni sami v njegovi bližini. Fantje so škripali z zobmi ki skrivaj stiskali pesti, kadar so videli, kako je Ištvan zasledoval njihove izvoljenke in se jim sladkal na vse načine.
Neko jesensko noč pa je grajski oskrbnik Ištvan izginil, da nikdo ni vedel kam. Ker od tedaj tudi starega grajskega oglarja Matevža in njegove mlade vnukinje ni bilo več na spregled, so bili ljudje prepričani, da so vsi trije pobegnili na Madžarsko. Šele, ko so grajski delavci črez več let čistili ribnik, so na dnu našli kup človeških kosti in tri lobanje, po katerih so spoznali, da sta dve moški in ena ženska. Kaj se je zgodilo, ni vedel nihče, a med ljudstvom se je ohranila tale pripovedka:
Zala Rozika in grajski oskrbnik Ištvan
Sredi temnega gozda, kjer stoji danes Ko-kolejeva hišica, je tedaj, ko je bil Ištvan za grajskega oskrbnika na gradu Vodrižu, stala siromašna oglarska koča, v kateri je bival sivolasi Matevž, drvar in oglar, s svojo sedemnajstletno vnukinjo Roziko. Bila je njegova ljubljenka. Dobil jo je kot triletno deklico, kateri so Turki, ki so divjali okoli Slovenj ega Gradca, ubili očeta in mater — Matevževo hčer. Rozika se je tedaj na čudovit način rešila. Ko je Matevž izvedel za nesrečo, je šel v Stari trg in vzel siroto s seboj v svojo kočico v gozdu. Ko je on napravljal drva, kuhal oglje in pasel koze, je Rozika skakala ko srnica okoli njega in mu dona-šala jagode, maline in druge gozdne sadove, ki so v izobilju rasli na prisojni rebri.
Ko je prispel Ištvan na grad za oskrbnika in je prvič prišel v gozd gledat k oglarju, je stari Matevž že tedaj čutil do njega neko čudno mržnjo, a sam ni vedel, zakaj. Ko je Ištvan pozneje pogosto prihajal, se je starec upravičeno začel bati za svojo vnukinjo Roziko. Kasneje je oskrbnik prihajal bolj redko in je Roziki zmerom prinesel kak dar, v čemer Matevž ni videl nič slabega. Oskrbnik je tudi tako uredil, da je stari oglar zdaj pri oglju in pri drvih mnogo več zaslužil kakor poprej. Na ta način si "je zviti oskrbnik znal pridobiti dobrega starca, ki ni slutil, kaj hudobnež namerava.
Ištvan je Roziko z darovi kmalu pridobil zase, da se ga ni prav nič bala.
Ko je mladenko zapeljal, se ni več brigal zanjo
Ker je stari Matevž imel obilo dela s postavljanjem in kuhanjem kope in napravlja-njem drv, je Rozika zmerom sama gonila koze na pašo daleč v gozd. To je hudobni oskrbnik kaj hitro opazil. Skrivaj, da ga Matevž ni mogel videti, je šel večkrat v gozd in delal tam družbo deklici pri kozah in ji pripovedoval razne ljubezenske zgodbe,
ki jih je nedolžna Rozika rada poslušala. Tako jo je počasi čisto priklenil na sebe Strogo pa ji je zabičil, da ne sme Matevžu izdati, da zahaja on k njej v gozd.
Tako ni dobri stari Matevž niti slutil, kako drži hudobni jastreb mlado golobico, njegovo ljubljenko, v svojih krempljih. Zato jo je brez skrbi puščal samo v gozd s kozami na pašo.
Nenadno pa se je Rozika spremenila. Poprej zmerom vesela je postala tiha in otožna. Poprej rdeči ličici sta ji obledeli. Na Matev-ževa vprašanja, ali je bolana, je samo z otožnim smehljajem majala z glavo in zatrjevala, da je čisto zdrava. Dobri dedek je bil v velikih skrbdh Čudno se mu je videlo tudi to, da ni bilo oskrbnika nič več na spregled. Nekajkrat je to omenil tudi Roziki, ki pa se je navadno izognila odgovoru Rozika sama je dobro vedela, zakaj Ištvan ni več prihajal ne h koči in tudi ne k njej v gozd. Odkar mu je razodela, kako daleč jo je spravil, je čedalje bolj redko prihajal in naposled sploh izostal. Z grozo je pomislila na tisti dan, ko bo njen dobri dedek izvedel, kako je z njo. Blazina pod njeno glavo je bila vsako jutro prepojena z grenkimi solzami. Neštetokrat se je že pokesala. da je poslušala zapeljivčeve sladke besede Oskrbnik ji je zmerom sveto zatrjeval da se bo omožii z njo in jo odve-del s seboj v grad Obljubil ji je tudi. da bosta starega dedka vzela s seboj, kar je Roziko še posebno veselilo, ker je ljubila dobrega dedka. S takšnimi obljubami jo je za-peljivec pregovoril, da se mu je čisto vdala.
Rozika je povedala Matevžu svojo nesrečo
Rozika je vedela, da Matevžu ne bo mogla dolgo prikrivati svoje stanje, zato je v svojem poštenem srcu sklenila, da se mu bo sama razodela in ga prosila odpuščanja Neki večer je padla pred njim na kolena ter mu odkritosrčno vse povedala. Starec jo je z grozo poslušal in preklel hudobnega zapeljivca Naposled se je razburjeni Matevž le pomiril, ko mu je dekle povedalo, da ji je Ištvan obljubil zakon Dvignil je jokajočo Roziko k sebi in ji vse odpustil. Vsa srečna se mu je deklica vrgla okoli vratu in ga poljubila na staro velo lice Ginjen jo je dedek pogladil po njenih zlatorumenih kodrih in ji obljubil, da se bo takoj drugi dan odpravil v grad. da poišče Ištvana in se domeni z njim zaradi poroke
Ištvan je obljubil zakon
Matevž je drugega dne res našel oskrbnika in mu zagrozil, da poj de sam naravnost v Celje k grofici Katarini, če Ištvan ne stori svoje dolžnosti do Rozike. Oskrbnik, ki je vedel, da je bila njegova gospodarica pri takšnih rečeh zelo občutljiva, je naposled rekel Matevžu, naj pride Rozika sama zvečer k grajskemu ribniku, da se domenita o vsem potrebnim glede poroke. S hlinjeno prijaznostjo je še Matevžu dobro postregel. Starec je zadovoljen šel z gradu, ker je verjel, da je imel oskrbnik v resnici poštene namene.
Rozika je Matevža nestrpno pričakovala Srce ji je viharno utripalo ob misli, kaj bo Ištvan odgovoril. Ko je dedka od daleč zagledala, mu je tekla nasproti, da čimprej izve, kaj je opravil pri Ištvanu. Dedek ji je z zadovoljnim glasom vse sporočil.
Svojo žrtev je umoril
Rozika je sedela zvečer v mraku na klo-pici ob grajskem ribniku in s trepetajočim srcem pričakovala njega, ki jo je zapeljal in ki jo naj reši bližajoče se sramote. Mesec je pravkar izšel daleč tam nad Pohorjem ter metal svoje srebrne žarke po mirni, temni vodi globokega ribnika. Kraj vode je bil pritrjen velik čoln, s katerim se je gospoda vo-
zila po ribniku in lovila ribe. Oskrbnika še ni bilo. Roziko je obhajal čuden strah in skriven notranji glas ji je pravil, naj beži daleč kam od tega kraja. Večer je bil topel in miren. Drugače zmerom pogumno Roziko je bilo skoro strah te večerne tišine. Kesala se je, da je sama šla od doma.
Pravkar je vstala, da se malo sprehodi, ko je začula nagle korake in trenutek nato je stal pred njo njen Ištvan v zapeljivo se mu prilegajoči zeleni lovski obleki. Objel je Roziko in se ji oprostil, da je morala čakati nanj. Nato jo je povabil, da se vsede v čoln, češ da se bosta med vožnjo po ribniku pomenila o vsem. Deklica ga je ubogala in mu pohlevno sledila v čoln.
Oskrbnik je razprostrl plašč po klopici, jo povabil, naj sede, nato pa je prijel veslo in odrinil s čolnom proti sredini ribnika. Čoln se je rahlo zibal na mirni vodni gladini. Topla jesenska noč je bila razsvetljena s srebrno mesečno lučjo. Ištvan je odioži? veslo, objel Roziko in jo začel strastno poljubovati.
Ura je šla že na polnoč, ko se je Rozika spomnila, zakaj sta se prav za prav sestala. Vprašala je zapeljivca, kdaj naj bo poroka, ker ona ne more več skrivati posledico grešne ljubezni.
»Poroka? Veš, Rozika, ta res ne gre tako naglo, kakor si ti in tvoj dedek mislita. Moji starši mi ne bodo nikdar dovolili, da bi se tako poročil, ker hočejo, da priženim veliko doto, a ti je nimaš. Dal ti bom neko zdravilo, ki bo odpravilo plod in spet bo vse v redu.«
»Nesramen slepar!« je kriknila Rozika divje in ga kakor s kleščami zagrabila z obema rokama za vrat.
Oskrbnik, ki ni pričakoval tako nenadnega napada, se je skušal z vso močjo otresti razjarjenega dekleta. Rozika. ki je bila nenavadno močna, pa je še trdneje stiskala hu-dobnežev vrat in ni hotela popustiti. Svoio dekliško čast je hotela maščevati, ko je spoznala. da jo je zlobni zapeljivec samo zlorabil in da jo hoče zdaj zapeljati v še večji greh Krčevito je stiskala oskrbnika za vrat, da je postal že čisto višniev v obraz. V takem položaju je zbralo hudobno človeče vse svoje moči in z grozovito silo sunilo mladenko z obema rokama v prsi, da ie odletela črez rob čolna v globoko vodo. Dekle je takoj izginilo pod vodo, a že črez nekaj trenutkov se je spet pokazalo na površju klicajoč glasno na pomoč. Priplavala je tik do čolna in se krčevito onriiela z# njegov rob, da bi zlezla iz vode Tedaj pa je zgrabil krutež z obema rokama za težko veslo in z vso močjo udaril ubogo dekle po glavi. Rozika je pretresljivo zakričala in izfinila pod vodo
Stari Matevž je maščeval smrt svoje vnukinje
V trenutku, ko je Roziko požrla voda, se je ob ribniku pojavila orjaška postava starega Matevža, ki je še baš videl, kako je zločinski oskrbnik udaril njegovo ljubljenko z veslom po glavi. Z nečloveškim krikom se je starec pognal v vodo in krepko zaplaval proti čolnu.
Od trenutka, ko je Rozika zvečer šla k ribniku, je bil starec čudno nemiren. Ker Rozike le predolgo ni bilo nazaj, je sam stopil proti ribniku v strahu, da bi se ji kaj ne pripetilo. Bil je še daleč proč od ribnika, ko je slišal obupne Rozikine krike na pomoč. Z velikanskimi skoki je dirjal starec proti ribniku, a prišel je nekaj sekund prepozno.
Oskrbnik, ki se je po storjenem zločinu onemogel zgrudil na klop v čolnu, je s prestrašenimi očmi bulil v plavajočo temno postavo, ki se mu je z grozečimi klici naglo bližala.
»Kaj si storil?« je zavpil stari Matevž in se z mladeniško močjo zavihtel v čoln. Tedaj ga je trepetajoči oskrbnik šele spoznal. Zona ga je spreletela, ko je zagledal divje grozeče starčeve oči. V smrtnem stra^n ie bliskovito segel v žep, potegnil iz njega samokres in v naslednem trenutku se je rad vodo razlegel oster pok. Stari Matevž je zakrilil z rokami in omahnil na rob čolna, ki se je pod njegovo težo prevrnil. Naenkrat se je tudi oskrbnik Ištvan znašel v vodi. Z vso močjo se ie hudobnež oklenil prevrniene^a čolna, a Matevž ga je zgrabil za re.me in ga potegnil nazaj v vodo. Začela se je obupna
..DOMOVINA" in
0€fm&0tii hog se je ma&eeval
Japonska pripovedka
borba na življenje in smrt, ki je bila toliko strašnejša, ker je prav tisti trenutek priplavalo blizu njiju truplo umorjene Rozike. Oskrbniku, ki se je z zadno silo otepal starca, so že pohajale moči. A tudi Matevž, ki je bil smrtno ranjen v prsa, je omagoval, vendar je še krčevito držal oskrbnika za vrat in ga davil. Začela sta se potapljati in črez nekaj minut je bilo tam, kjer se je zgodila žaloigra, spet vse tiho. Mesece je svetil na spet mirno vodno gladino. Daleč nekje v gori je lajal lisjak in skovikala je sova, globoko pod vodo pa so plesale ribe v neštevil-nih tropah okrog trupel. Eremit Valentin
T«7? iz psave na stroj
berejo človekov značaj
Veda o sklepanju na človekov značaj iz njegove pisave, tako imenovana grafologija, se je obogatila s posebno svojo podpanogo, to je z vedo o ugotavljanju značaja tistih, ki znajo pisati na stroj.
Razne poteze v značaju strojepiscev ugotavlja ta nova veda na podlagi napak, ki jih delajo pri pisanju. Takšnih, ki pišejo brez napak, je gotovo silno malo. Napake pa so lahko najrazličnejše. Nekateri radi izpuščajo posamezne črke ali celo besede, drugi spet udarjajo črko na črko, puščajo med besedami ali vrsticami naenkrat večje presledke, kakor je potrebno, nekatere črke prehudo ali premalo udarjajo, delajo na papirju, na katerega pišejo, prevelik rob in podobno. Morda prav vsega tega ni treba smatrati za napako, toda tudi v tem primeru podaja svojevrsten način pisanja svojevrstne poteze strojepiščevega značaja.
Tisti, ki se s to vedo pečajo, pravijo, da izpuščanje posameznih ločil pomeni lahkomiselnost ali pomanjkanje čuta odgovornosti. Če strojepisec ne dela med besedami dovolj presledka, se to pravi, da je razmišljen in da nima jasnih pojmov. Preveliki presledki med besedami dokazujejo, da tipkar ali tipkarica preveč premišljujeta. Pogosto udarjanje črke na črko pomeni jezljivost, če pa strojepisec posamezne črke udarja po dvakrat namesto enkrat, je to znamenje, da je brezobziren človek. Pogosto podčrtavanje besed je lahko znak prevelike navdušenosti ali pa tudi težnje po oddihu. Velik rob na papirju, pravijo, pomeni domišljavost. Tak človek se ne druži rad s takimi, o katerih misli, da%o manj od njega. Nasprotno pa tisti, ki pri pisanju delajo majhen rob, veljajo za skopuhe. Kdor vrstice rad zelo stiska, mu pripisujejo velik smisel za varčevanje, tisti pa, ki dela med vrsticami velike presledke, velja za razsipneža. Premalo pritis-njene črke so znak, da pisec, ki tako nežno tipka, sam sebi ne zaupa in se ne zna vladati. Nasprotno pa krepko pritisnjene črke pomenijo odločnost in živahnost.
Za m i c de ugartfcarfe Skrit pregovor
akiosiztsk
asaalaotos
omvomvetak
o k t t h i a k a t
Vstavi namesto črtic prave črke in dobil boš v navpičnih vrstah smiselne besede, a vstavljene črke ti bodo povedale znan pregovor.
Skrito ime
Sirija — Moste — Štanga — Reka — Zagorje — Zavrč — Vič.
Vzemi iz vsake besede dve zaporedni črki in sestavi iz njih ime priljubljenega slovenskega pesnika.
Posetnica
Elza R-n	Žiče
V tej gospodični se skriva moški poklic. Poišči ga!
Rešitve ugank iz zadne številke: Skrit pregovor: Kar mačka rodi, rado miši lovi. Čaroben lik: dopis, omara, pater, Irena, saraj. Skrito ime: Anton Martin Slomšek.
Blizu vasi Kurosake v pokrajini Hokiju je vodopad, imenovan Slap duhov. Ob vznožju je majhna skrinjica krajevnega boga, ob njej pa lesena puščica za darove vernikov. Evo vam zgodbe o tej puščici:
Mrzlega zimskega večera so se žene in dekleta, zaposlena v neki predilnici v Kuro-saki, stiskale po končanem delu okoli velike ponve. Nato so se zabavale s pripovedovanjem pravljic o duhovih.
Pri kaki dvanajsti zgodbi je bilo večini zbranih že dokaj tesno pri srcu in neka deklica je zaklicala, da bi še bolj povečala strah: »Pomislite samo, da bi kdo zdaj šel čisto sam k Slapu duhov!«
»Jaz dam vso svojo današno prejo,« je dejala ena izmed njih, »oni, ki bi se upala to storiti!« »Tudi jaz,« je kliknila druga. »In jaz,« je rekla tretja. »Me vse,« je pritrdila četrta.
Tedaj je med predicami vstala O-Katsu, te-sarjeva žena, ki je imela edinega sinka. Otrok je skrbno zavit spal v culi na njenem hrbtu. »Čujte,« je rekla O-Katsu, »če mi boste res izročile vse, kar ste napredle danes, poj dem jaz k Slapu duhov.«
Njeno ponudbo so smatrale ženske za šalo. Toda, ko jo je nekajkrat ponovila, so videle, da res hoče iti. Vsaka izmed zbranih je ponovno obljubila, da ji prepusti vse svoje dnevno delo. če res pojde k Slapu duhov.
»Toda, kako bomo vedele, če je bila res tam?« je vprašala ena izmed njih. »Prinese naj nabiralno puščico,« je pristavila stara Obaa-San, »to bo zadostovalo.«
»Prinesem,« je kliknila O-Katsu in planila je na cesto s spečim dečkom na hrbtu.
Noč je bila ledeno mrzla in jasna. Po prazni ulici je hitela O-Katsu. Videla je, da so bile vse hiše tesno zaprte zaradi naraščajočega mraza. Zunaj vasi je tekla po visoki poti; na obeh straneh so molčala riževa polja. Pol ure je hodila po odprti poti, potem pa je zavila na ožjo stezo, vijočo se med skalami. Čedalje temnejša in slabša je bila steza, toda bila ji je dobro znana in kmalu je začula zamolklo bobnenje vode. Cez nekaj minut je že pot zavila v sotesko, bobnenje je postalo glasnejše in pred seboj je
mladina
videla v gosti temi bleščavo slapa. Motno je zapazila tudi skrinjo in puščico. Planila je naprej in iztegnila roko.
»Kaj hočeš, O-Katsu?« je naenkrat zaklical svareč glas iz šumenja vodopada.
O-Katsu je obstala vsa iz sebe od strahu.
»Kaj hočeš, O-Katsu?« je še enkrat jeknil glas. zdaj že bolj grozeče.
Toda O-Katsu je bila pogumna ženska. Zdrznila se je iz svoje omamljenosti, zgrabila puščico in stekla. Ne videla, ne slišala ni več ničesar, dokler ni dospela do visoke poti, kjer je postala za trenotek, da je prišla do sape. Nato pa je hitela brez prestanka, dokler ni prišla v Kurosako in potrkala na vrata predilnice.
Kako so vzkliknile žene in dekleta, ko je vstopila sopeča z darilno puščico v rokah. Strme so poslušale njeno zgodbo; sočutno so zavriščale, ko jim je pripovedovala o glasu, ki jo je dvakrat poklical iz pošastne vode. Pogumna O-Katsu! Res je zaslužila prejo! .
»Toda vašemu otroku mora biti mraz, O-Katsu,« je dejala Obaa-San, »dajte nam ga k peči.«
»Lačen mora biti,« je odgovorila mati. »Takoj mu moram dati mleka.«
»Uboga O-Katsu!« je rekla Obaa-San, ko ji je pomagala odvijati povoje, v katerih je bil zavit otrok, »vi ste mokri po hrbtu.« Nato pa je pomočnica nenadno kriknila: »Joj, to je kri!«
Iz razvezanih cunj je padel na tla sveženj s krvjo premočene otroške obleke in v njej dvoje drobnih ročic in dvoje drobnih nožic. Trupelce z glavo pa je manjkalo.
Tako se je krajevni bog maščeval nad njo, ker mu je oskrunila sveti kraj.
jCocen dečefe
Mati: »Jurček, kam pa je izginil štrukelj, ki je bil prej na krožniku?«
Jurček: »Dal sem ga lačnemu dečku, mamica.«
Mati: »Lepo si naredil, sinko. Kdo pa je bil tisti deček?«
Jurček: »Jaz, mamica.«
{Bcštfcncetc |o ie pe£runiat
Očka: »Za božje ime, kaj pa ponujaš mački?«
Boštjanček: »Ploso, očka.«
Očka: »Pa saj mačka ne mara prosa.«
Boštjanček: »Muca ne, pac pa kanaicek, ki bi ga lad dobiv iz mucinega tlebuha...«
ki vestni
Kostanj lahka shraniš čez zimo na razne načine
Zdrav kostanj, lepo pečen, je prav za prav slaščica, toda ni samo za sladkanje, temveč je tudi zelo redil en. Dognano je, da ima 100 gramov kostanja prav toliko redilnih snovi kakor 186 gramov govejega mesa. Tako je torej nadomestek za meso.
Pri toliki hranljivosti je vsekakor važno, da kostanj lahko shraniš tudi čez zimo. Najpreprostejše shranjevanje je, če ga posušiš. S sušenjem pa ne smeš čakati, ker ta sicer tako odlični sad je zelo občutljiv in se rad pokvari. Posušiš ga tako, da ga na tanko natreseš na lese in ga sušiš zunaj, če je suho in vetrovno vreme. Sušiš ga tudi v krušni peči, ki pa sme biti le toplejša, a nikakor vroča. Med sušenjem ga večkrat obrni. Žal le, da se posušeni kostanj potem zelo nerad kuha.
Ce nameravaš shraniti le manjšo količino kostanja, jo lahko shraniš v loncu. Vzemi kakšen lonec, nasuj vanj zdravega kostanja in lonec tresi, da se kostanj čim bolj vsede in da je med sadovi čim manj prostora z zrakom. Na vrhu lonca mora biti za tri prste praznega prostora. Položi potem na vrh okroglo izrezan pergamentni papir, na papir-pa natlači toliko ilovice, da je prazni prostor poln. Če čez nekaj dni ilovica razpoka, hitro zamaši razpoke z novo ilovico.
O tem, da se da kostanj shraniti tudi v p e sk u, smo že pisali. Pesek (prav za prav mivka) mora biti droben, spran in čisto
suh. Med .kostanjem, ki ga tako shraniš, ne sme biti nikakega pokvarjenega ali črvivega plodu, ker bi tak plod pokvaril vso zalogo. Vzemi kak zaboj, čeber ali kad, nasuj na dnu za kake tri prste peska, na pesek pa deni tanjšo plast kostanja, nato spet pesek, na pesek kostanj in tako naprej, dokler ni posoda polna. Na vrhu naj bo spet za tri prste debela plast peska. Vmesne plasti peska so lahko malo tanjše. Ko tako napolnimo posodo, jo stresemo, da pride pesek zanesljivo v vsej morebiti še prazne prostore med plodovi. Posodo pokrij in jo zanesi v hladno in zračno shrambo. Ledeno mrzla ta shramba ne sme biti. Pravijo, da se kostanj v pesku obdrži dolgo časa. Rabiš ta kostanj tako, da jemlješ previdno po eno plast iz posode.
Iz kostanja lahko napravimo tudi mezgo. Zdrav kostanj olupi in daj kuhati. Ko vre malo več kakor četrt ure, ga poberi iz vode in mu olupi še kožico. Nato ga zmečkaj s stiskalnico za krompir in mu dodeni sladkor, to je vsaj dobro polovico kilograma sladkorja na vsak kilogram kostanja. Sladkor prej skuhaš tako, da se vleče, in še vročega zli ješ na kostanj. Zatem vse skupaj kuhaš med neprestanim mešanjem četrt ure. Med kuhanjem moraš paziti, da ti mezga ne brizgne v obraz. Mešati pa moraš ves čas, ker se ta mezga še posebno rada prismodi. Kostanjevo mezgo deneš kakor vsako drugo mezgo v kozarce, ki jih prevežeŠ s perga-mentnim papirjem.
Japonski učenjak zbira sanje
Japonski profesor Curoda je začel zbirati sanje. Ta njegova svojevrstna zbirka mu bo služila, kakor pravi sam, za preučevanje človekove duševnosti. Profesor si da pripovedovati od svojih prijateljev, znancev in drugih ljudi, kaj se jim je sanjalo. Ker se s takšnim poslom ukvarja že nekaj let, ima tudi že prav čedno zbirko sanj, namreč okrog 100.000. Pripovedujejo mu jih ljudje obeh spolov m vseh položajev. Oglašajo se pri njem s tem namenom gosposki ljudje, pa tudi ljudje z dežele.
Slaba stran te zbirke pa je vsekakor v tem, da profesor Curoda ne more ugotoviti, ali se je ljudem res vse tako sanjalo, kakor mu pripovedujejo. Vsakdo si sanje pač lahko kar izmisli ali pa jih pred Curodo vsaj nekoliko olepša, da so zanimivejše.
Profesor pa od pripovedovalca ne zahteva, da bi mu zastonj pripovedoval svoje sanje, ampak jim za to njihovo uslugo daje nagrade. Ker danes ljudje povsod na svetu izkoristijo vsako priliko, kjer se da kaj zaslužiti, je razumljivo, zakaj ima Curoda toliko obiskovalcev, med njimi prav gotovo tudi dosti takšnih, ki si sanje izmišljajo. Malo kočljivo je nedvomno iz takšnih sanj preučevati človekovo duševnost, saj je že malo verjetno, da bi iz resničnih sanj dognali kaj posebnega.
X Največji komar na svetu živi v Argentini. V argentinski pokrajini Tucumanu so našli komarja, ki ga je smatrati za največjega komarja na svetu. Kolikšen je, poročilo ne pove, pripominja pa, da so to veliko žuželko prepeljali v Buenos Aires ter jo izročili prirodoslovnim učenjakom.
X Indijanci so umorili brazilijskega milijonarja. Znani brazilijski milijonar Afer iz Sao Paola je bil poleti na znanstvenem potovanju ob reki Araguavi umorjen. Umorili so ga havanski Indijanci, ki pripadajo najstarejšemu plemenu braziljske džungle. Afer je prišel z njimi v stik že prej, ko je raziskoval džungio. Umorili so ga, ko je spal v svojem šotoru. Njegovi trije spremljevalci so v tistem času lovili ribe v reki in so se rešili z naglim begom.
X Hiše iz starega časopisnega papirja so trdne. Na Danskem so iznašli novo gradbeno tvarino za zidanje hiš, in sicer star časopisni papir. Že takoj prvi poskusi sO se dobro obnesli. To svojevrstno gradivo ne gori in je tudi nepremočljivo. Hiša iz starega časopisnega papirji niti vlažna ni. Temu gradbenemu tvorivu tudi prav nič ne škoduje, če ga izpostavimo vročini 300 stopinj Celzija.
X Najstarejša republika v Evropi. Najstarejša republika v Evropi je državica Andora, ki ima 6000 prebivalcev in leži v Pirenejih med Francijo in Španijo. Državno samostojnost je dobila Andora že leta 800. Podelil ji jo je francoski kralj Ludvik Pobožni. Ustava republike Andore je iz 13. stoletja, kakor jo je takrat sprejel 12 članski državni svet.
X Na Haitiju žive ptice, ki so manjše od kolibrijev. Doslej smo mislili, da so kolibriji najmanjše ptice na svetu. Kolibriji živijo v pragozdovih tropske Amerike. Profesor dr. Wet-mor trdi, da je pri znanstvenem raziskovanju otoka Haitija naletel na mnogo manjše krilat-ce, kakor so kolibriji. Te ptice so nekoliko večje od sršenov in človek komaj verjame, da ima ptice pred očmi, kadar jih vidi. Težko jih je uloviti, čeprav žive v velikih rojih. Zato tudi tako malo vemo o njih. Navzlic temu, da so tako majhne, so zelo bojevite. Spuste se v boj celo z večjimi pticami.
X 80 let šteje, pa še zmerom študira. Človek ni nikoli tako star, da bi se ne mogel ničesar več naučiti. Vendar pa se kaj čudno sliši, da se je 80 let stari dr. Frank Graves vpisal na vseučilišče v ameriški državi New Yorku kot slušatelj prava. Dr. Graves ima že 42 diplom in naslovov raznih ameriških vseučilišč. Najbrž mu je zbiranje diplom šport in na stara leta hoče doseči še 43. diplomo. Zanimivo je, da je predaval dr. Graves na istem vseučilišču kot profesor, zdaj se je pa vrnil tja kot slušatelj.
Za kuhinjo
Zelenjadna juha. Zeleno, rumeno kolerabo, karfiolo, korenje in zelje (ali ohrovt) deni razrezano v približno enakih delih v mrzlo vodo, osoli in kuhaj. Zraven dodeni oluščeni fižol (sicer pa stročji fižol, kadar ga imaš). Ko zavre, dodeni še olupi j enega in na kocke zrezanega krompirja in pusti kuhati še eno uro. Med kuhanjem dodaj prežganje, ki si ga napravila iz masti, moke, sesekljane čebule in sesekljanega zelenega peteršilja.
Mesena juha je zelo zdrava jed. V starejših časih so bili ljudje prepričani, da je mesena juha kot izvleček vseh redilnih snovi v mesu zelo redilna. Poznejša znanost o redilnih snoveh pa jo je med vsemi jedrni postavila na zadno mesto zato, ker nima nič kalorij. Pa še to so trdili, da je juha naravnost škodljiva, češ da ima v sebi vse škodljive snovi mesa. Toda znanstveniki so to prazno trditev kmalu ovrgli. Kalorij juha res nima, toda kalorije niso vse. Ima pa mesena juha izredno važne snovi, ki sicer same po sebi niso redilne, a so neogibno potrebne človeku. So to vitamini, razne soli in hormoni. Juha je torej prav zdrava jed.
Kako doženeš, da je kvas še poraben. Vrzi košček kvasa v kozarec vroče vode. Ce pride kvas na površje, je še dober.
Preprosta preizkušnja mleka. Deni pletil-no iglo navpično v mleko. Če ostane na igli sled mleka, potem mleku ni prilita voda.
Jabolka se dado z lahkoto olupiti, če jih prej namakaš eno minuto v vreli vodi. V vreli vodi malo zmehčana se lupijo kakor kuhan krompir.
Praktični nasveti
V novembru je čas spravljanja zelenjave za zimo. Spravlja se zelenjava le v suhem, vetrovnem vremenu. Zal, je zdaj snega, vendar pa upamo, da ne bo ostal in da bo nastopilo še lepo vreme. Zelen j ad, ki jo shraniš, mora biti čisto stiha in čisto zdrava, sicer ti začne kmalu gniti. Klet, ki ni prehladna in ne pretopla, je najprimernejša shramba. Zimske shrambe je treba zlasti ob lepem, suhem vremenu pridno zračiti. Gledati tudi moraš na to, da ne boš shranila zelenjave v kakem mokrem kotu kleti.
ničlo, zato jih nagnemo in pokrijemo šele I sredi novembra. Letos pa kaže, da se je zima že začela. Zato obstoji nevarnost za rože, ki še niso vzimljene. Visoke rože prezimimo tako, da jih nagnemo in pokrijemo z zemljo, smrekovimi vejicami, suhim gnojem in podobno tvarino. Vrtnic ne smemo polagati v jarke, ker jih zimska vlada še prej ugonobi kakor mraz. Boljše je na površino zemlje nasuti še nekaj centimetrov prsti, da je ležišče krone kolikor mogoče visoko. Pomladi z odkritjem ne smemo dolgo čakati.
Kuhinjska sol je prav dobro zdravilo. Če si trudne noge umiješ v topli močni raztopini soli, boš čutila prijetno olajšanje. Raztopina soli je prav dobro grgralno sredstvo pri preprostem vnetju grla. — Če imaš nahod, potegni raztopino kuhinjske soli skozi nos in nastalo bo vsaj majhno olajšanje.
Amonijak prežene stenice. Najcenejše sredstvo proti stenicam je amonijak. V sobi, kjer se je ta mrčes zaredil, razpostavi na raznih mestih ploščate posode z amonij akom in sobo tako zapri, da ne bo prepuščala zraka. Sobo pusti več dni zaprto in stenice bodo izginile.
Čiščenje obleke. Zmešaj osem gramov žve-plenega etra, 16 gramov salmijaka in šest litrov vode. S to mešanico izkrtači obleko in jo obesi, da se posuši.
Ce operemo črno sukno v slani vodi, ne izgubi barve.
Slamnate rogože in vsi pletarski izdelki postanejo kakor novi, ako jih očistimo s ščetko, namočeno v slani vodi.
Tintni madeži takoj izginejo, če jih neko-likokrat odrgnemo s citronovim sokom, v katerem smo raztopili malo soli.
Preproge dobe sveže barve, če jih pred pometanjem potresemo z vlažno soljo, izprašimo in otremo s krpami, ovlaženimi s slano vodo.
Neprijetni duh čebule odpraviš iz ust, če
izpiješ kozarec mleka.
ČUTILA JE V NOGAH
Hribovec pride z ženo v mesto. Oba gresta tudi v gledališče. V drugem dejanju se uprizori na odru vihar z grmenjem. Ko drugič zagrmi, pravi žena:
Padec iz devetih nebes
Naključje ]e privedlo drugega drugemu nasproti prav v tistem času, ko je on začutil: »Svet je lep in še lepši bi bil, da imam bitje, katero bi čuval.« Ona je mislila: »Svet je lep, a še lepši bi bil, da imam koga, ki bi se zanimal zame.«
On je imel mlajše brate in sestre, ki bi se radi zatekali v njegovo varstvo, a kaj so bratje in sestre v tistih dneh. Tudi ona je imela mater-vdovo, ki jo je ljubila in jo varovala. toda kaj je mati v tistih dneh. Ni treba ustom besede, ne pogleda očem, srce samo kaže pot in ukazuje. Naj bo krivo ali pravo, naj gre v nebesa ah v najgloblje prepade, človek mora iti po tej poti. V tistih dneh sta se srečala in naenkrat je bilo obema vse tako razumljivo in jasno, kakor da je pripravljeno od vekomaj.
»Kod sem hodil, da ie nisem videl prej,« je vriskalo njegovo srce.
»Kam sem mislila, da ga nisem poklicala že pred davnimi dnevi,« je v radosti ponavljalo njeno srce.
Od vekomaj je bilo znano njej, da je on Emil .Komšič, ki hrepeni po njej, presanja vse dni in nešteto noči, toži luni in kliče zvezde na pomoč. Zakaj je vendar klical zvezde in sanjal o luni, ko je bila ona, Nada V.rtičeva, tako blizu njega? Utripljaje njegovega srca je poslušala, ob njegovih zablodah je drhtela in v zmagah se je veselila ž njim. Vse tisto plaho drhtenje, vse ono pričakovanje, ki spremlja otroka na poti do dekleta, vse veljalo njemu in samo njemu. Zakaj je klical zvezde? ...
Ko so minila vprašanja in so bile dopolnjene slutnje srca, se je umaknila plahost žarki luči. Emil je bil naenkrat orjak, kralj nad kralji. Segel je z roko in je vrgel zvezdo nebeško ljubici pred noge.
»Na, da bo slajša noč in lepši jutrišni dan!«
Nada je smehljaje se stopila na zvezdo in njeno telo je bilo kakor alabaster v objemu solnca. V z*atem slapu so padali lasje preko ram po hrbtu in po grudih, sveta, skrivnostna senca. V tej senci je črpal Emil svojo moč. Bil je čarovnik sredi lastnega neba in le poredko se je ponižal na zemljo. To so bili trenotki slabosti in trenutne onemoglosti, ko je megla očesu jemala svoboden pogled. Takrat je dejal Nadi:
»Bogve, kaj nama še hrani življenje?«
Nada se je privila k njemu. Bilo jo je strah takih besed — kadar je po takem pogovoru bila sama, se je vselej jokala. Bala se je matere in njenega varstva. Emil je študent siromak in njegova bodočnost je v oblakih, mati Nadina pa je ženska, ki pozna samo številke, samo mrzle, neusmiljene številke.
Vendar so bile take misli samo hčerke slabotnih trenotkov. Komaj je posijalo solnce, šo morale izginiti v nič.
V takem drhtenju, zmagovanju in obupa-vanju je Emil Komšič doštudiral in je postal doktor modroslovja. Dobil je mesto na gimnaziji in je po mnogih poskusil stopil v bližino Nadine matere. Gospa ga je premerila od pete do temena in je odločila, da ni napačen človek.
»Kaj pa je prav za prav?« je vprašala hčerko. Mati je namreč poznala vse izgovorjene in neizgovorjene besede in vse skrivnosti hčerkinega srca.
»Profesor,« je jecnila Nada.
»Hm,« je menila gospa in je s tem enkrat za vselej obsodila doktorja Komšiča.
Nada je molčala, molčala in bledela in je skrivala Emilu svojo bolest. Govorila je z njim samo o najlepšem in najslajšem. Naposled se je doktor Komšič odločil.
»Jutri pridem...«
Nada je gorela v radosti in bolesti. Povedala je materi in je s tiho vdanostjo pričakovala dogodkov.
Gospa Vrtičeva se je našopirila in je v vsaki najmanjši podrobnosti podčrtala razkošje, kakršnega je bila vajena v življenju. Začutila je v sebi mladost, tisto zapoznelo mladost matronskih let, ki hoče gospodovati in gledati mučenike pred svojimi nogami.
Ob določenem času je prišel doktor Komšič. Sprejela ga je gospa sama in mu je s ponosnim dostojanstvom odkazala mesto. Emil je imel nagovor na jeziku, slovesne in izbrane besede, ki pa naenkrat niso hotele z jezika. Kakor polit kužek je stopical sem in tja in je komaj izustil najpotrebnejše. Gospa ga je poslušala in je pripomnila na koncu:
Redke so žene, ki bi se bahale s svojo starostjo, ker to ni ženska navada. Ni pa pravila brez izjeme in tako tudi Angležinja Katarina Plumketova ni skrivala svoje visoke starosti. Rodila se je 1. 1820. in umrla je tik pred svojim 112. rojstnim dnevom.
Plumketova je bila iz slavne irske rodbine. Njen oče lord Plumket je bil anglikanski škof v Tuamu. Z navdušenjem je govorila še zadne dni svojega življenja o prijateljstvu svojega očeta s pisateljem Walterjem Scot-tom. Tudi sama je imela zelo rada slavnega romanopisca, saj ji je večkrat pripovedoval zanimive pravljice, da je kot otrok hitreje zaspala.
Prvo potovanje je nastopila Katarina Plumketova na prvem parniku, ki je vozil med Irsko in Anglijo. Leta 1839. se je peljala iz Londona v Birmingham. Pred smrtjo se je pogosto spominjala dogodka, ki se ji je bil vtisnil v spomin na kronanju kraljice Viktorije 1. 1838. Tudi krimsko vojno je pomnila do svoje smrti.
Katarina Plumketova, rojena v Napoleonovih časih, je preživela pet pokolenj v Angliji. Bila je trd boj proti kratkim krilom in svobodnejšemu občevanju med ženskim in moškim spolom, kajti imela je stroge nazore o nravnosti. Kaj neki bi dejala, če bi zdaj vstala od mrtvih? Trdila je, da navzlic športni vzgoji mlado pokolenje nima smisla za dolgo življenje. »Ne verjamem, da bi mnoga izmed naših deklet dosegla mojo starost, ker si dela mladina sama preveč skrbi,« je zatrjevala večkrat. Čeprav se je peljala s prvim vlakom in prvim parnikom, ni nikoli sedla v avto. Tudi kinematografe je sovražila in radia ni marala poslušati.
Čeprav je dočakala tako visoko starost, ni bila najstarejša žena Evrope, niti sveta. Najstarejša žena v Evropi je umrla v avgustu 1. 1935. Bila je to Penyakova na Češkem. Ta žena ni bila nikoli hudo bolna in skozi cela desetletja je jedla neslane jedi. Dočakala je 122 let. Znani Zaro Aga je zatrjeval, da je star 164 let, toda dokazov ni imel, da je govoril resnico. Pač je pa doživel najmanj 120 let, kar je še zmerom zelo visoka starost.
2e neštetokrat se je obravnavalo vprašanje, kako visoko starost more človek sploh doseči. Nekateri učenjaki pravijo, da živi človek lahko največ 158 let, drugi pa trdijo, da je tako visoka starost nemogoča. Nad 150 let, to je baš 158 let, je baje dosegla Francozinja Marija Pisujeva, ki je umrla 1. 1828. Thomas Pareen, o katerem je bilo baje do-gnano, da se je rodil leta 1483, je umrl v Londonu 1. 1635. Štel je torej 152 let. Navzlic tem primerom izredno visoke starosti je pa treba priznati, da je izjema že starost 100 let.
Dne 1. septembra 1. 1932. je praznovala stoletnico rojstva v Berlinu rojena Vilhelmi-na Elmersova, ki je bila sicer zaradi bolne noge priklenjena na svojo sobico, toda njen spomin je bil še vedno odličen. Dobro se je še spominjala tik pred smrtjo nemirnih re-volucijskih dni iz leta 1848. Zanimiv pojav v življenju pretežne večine zelo starih ljudi je, da se mnogo bolje spominjajo dogodkov iz
»Koliko pa imate dohodkov, gospod doktor, če dovolite to indiskretnost?«
Emil je zardel in povedal. Tako trpko je čutil v tistem trenotku, da stoji na tleh, na čisto golih vražjih tleh.
»Hm, oprostite, ah to moji hčerki ni niti za robce dovolj.«
Tedaj se je doktor Komšič vzravnal:
»Obžalujem! Če je tako smrkava, je vsaka beseda brez pomena. Moj poklon!«
Ko je odhajal, je čul brezupno ihtenje Nadino, on pa se je smejal, smejal in smejal. Tako neverjetno naglo je bil padel iz devetih nebes na trda tla.	N. T.
davne preteklosti kakor iz zadnih let svojega življenja.
L. 1926. je umrl v neki vasici francoske Švice najstarejši Švicar po imenu Baudat, rojen 23. avgusta 1. 1822. v Arnexu. Bil je sin siromašnega vinogradnika in tudi sam se je posvetil vinogradništvu. Ko je štel 95 let, je še nosil prst v vinograd in opravljal tudi druga težka dela. Dva dni pred smrtjo je zbolel, legel in za zmerom zatisnil oči tako mirno in zadovoljno, kakor je živel.
X Novo drevo, ki dorase v dveh letih. S
križanjem nemškega, ameriškega in sibirskega topola so dobili v Nemčiji drevo, ki rase dvakrat hitreje od navadne vrste topola in ki ga lahko že čez dve leti posekajo kot dozorelo drevo. Za primerjavo naj omenimo, da potrebujeta smreka in bor 100 do 200 let, preden doraseta za posekanje, bukev 140 let, hrast pa celo 160 let. Če hočemo hrast porabiti za doge, mora rasti 300 let. Nove vrste topol je pa prava lesna tvornica. Njegov les je vsestransko poraben. Topole lahko sadimo kot okrasna drevesa tudi po mestih, kjer je to še najbolj priporočljivo, saj rasto po parkih, kjer bi sicer zemljišče ostalo prazno, odnosno mnogo slabše izkoriščeno.
X Kdor ima slabe oči, ima tudi slabo prebavo. Nemški zdravnik dr. Grunert trdi, da so bolezni v želodcu in črevesju dostikrat v zvezi z motnjami v očeh. Pravi, da se je v neštetih primerih, ko je bolnika ozdravil napake na očeh, pokazalo, da so se občutno zmanjšale tudi motnje v njihovih prebavilih, predvsem na želodcu. Dr. Grunert je imel opravka z 250 takšnimi bolniki, pri katerih je ugotovil, da so zaradi tega, ker slabo vidijo, trpeli tudi na želodcu. Njihove želodčne težave je odstranil na ta način, da se je lotil najprej zdravljenja oči.
X Med tisoč ljudmi je devet jecljačev. Po
zadnih podatkih pride na svetu na vsakih tisoč ljudi devet, ki jecljajo. Med ženskami so takšni primeri zelo redki in jecljanje zaradi tega velja skoraj izključno za moško napako. Jecljanje pripisujejo raznim duševnim motnjam, ki jih vseh doslej še ni uspelo pojasniti in ki se pojavljajo pri ljudeh že v njih otroški dobi. Zanimivo je tudi to, da se moški še dado odvaditi jecljanja, pri ženskah pa ostanejo takšna prizadevanja skoro vselej brez uspeha.
X Kanadsko kmetijstvo v stiski, ker ne ve kam s pšenico, Kanada ima letos 480 milijonov bušlov pšenice kolikor je ni imela ša nikoli. Anglija pa se je obvezala prevzeti le 19 milijonov bušlov. Zato je jasno, da je zašla Kanada glede odprodaje svoje pšenice v zelo težaven položaj. V začetku pomladi so kanadskim pridelovalcem sicer nujno priporočali, naj opuste pridelovanje pšenice ln se lotijo živinoreje. Toda to priporočilo je prišlo delno prepozno, delno je pa naletelo na gluha ušesa. Zato zdaj pričakujejo, da bo morala kanadska vlada prihodnje leto seči po prisilni omejitvi setve .pšenice.
Mefatzalemi v starih
in zdajšnih časih
Nekateri učenjaki pravijo, da lahko človek doživi največ 158 let, drugi pa trdijo, da je meja starosti znatno manjša
Novice
Vsi svetniki v snegu
Ze dolgo vrsto let nismo imeli na praznik mrtvih snega. V zadnih letih je sicer večkrat padel prej, a je spet skopnel. Zaradi visokega snega v naših krajih letos nismo tako svečano praznovali spomina na mrtve svojce kakor druga leta.
Pobeljena je z manj ali bolj visokim snegom vsa Ljubljanska pokrajina. Visok sneg je tudi na Gorenjskem in Spodnem Štajerskem. V naši pokrajini je zlasti zasneženo Kočevsko. Hude snežne žamete so imeli nadalje v posameznih delih Hrvatske, posebno v Gorskem Kotaru. O snežnih zametih poročajo tudi iz raznih drugih držav.
Marsikje je sneg napravil veliko škodo v sadovnjakih. Prezgodna zima je naletela na drevje, ki je bilo že polno listja, kar je zakrivilo, da se je naletavajoči sneg obešal na veje in jih lomil. Meščani kakor kmetje imajo na vrtovih že večino zelja in mnogo drugih jesenskih pridelkov. Tem sneg ne bo posebno škodoval, če ne bo začelo zmrzovanje. Ker se sneg močno taja, ie upati še na nekaj lepih dni, ki so potrebni, da se spravijo zedni ostanki s polja pod streho.
*	Zahvalni pozdrav Visokega Komisarja. Ko
se je Ekscelenca Visoki Komisar Grazioli pred dnevi peljal na obisk v Zagreb, ga je na državni meji v Bregani pozdravil veliki župan župe Prigorja g. dr. Marko Lamešič. Ko se je Visoki Komisar vrnil iz Zagreba, je poslal g. dr. Lamešiču nasledno brzojavko iz Metlike: »Brezmejno se zahvaljujem za sprejem in prosim, da blagovolite sprejeti tovariške pozdrave z željo uspehov v vašem delu.«
*	Disciplina v prehrani. Prehranjevalni zavod je z raznih strani dognal, da mnogi nakupujejo živila za vsakršno ceno, jih skrivaj prevažajo in skrivajo ter si v pravem pomenu besede kopičijo zaloge. Oni, ki tako ravnajo, so sužnji najbolj slepe sebičnosti, njihovo delo pa jim ne bo koristilo, ker bodo prej ali slej razkrinkani in prijavljeni pristojnim oblastvom. V teh časih se morajo vsi državljani brez razlike zavedati dolžnosti, ki jim jo nalagata zakon in družba, da namreč z vsemi silami delajo za blagor in koristi splošnosti in ne posameznikov. Prehranjevalni zavod Visokega Komisariata za Ljubljan-sko_ pokrajino.
*	Sprememba policijske ure. Po odredbi Visokega Komisarja morajo biti od torka 4. t. m. dalje vsi javni lokali v Ljubljani zaprti ob 20 30, promet na ulicah pa je dovoljen do 21. ure. V drugih občinah pokrajine je policijska ura ob 20.30. Traja do 5. ure zjutraj. V tem času ne sme nihče iz hiše brez posebne dovolilnice, ki jo izda oblastvo javne varnosti. Kršitelji se kaznujejo od 100 do 1000 lir in v hujših primerih tudi z zaporom do treh mesecev.
*	Zdravstvena avtomobilska kolona je bila v Sodražici 27. oktobra. Na trgu je bil sprejem, ki so se ga udeležili župan, uradništvo, učitelj-stvo in šolska mladina. Takoj po sprejemu so se začeli zdravstveni pregledi šoloobvezne mladine, popoldne pa tudi ostalega občinstva, šest zdravnikov je v teku dneva brezplačno izvršilo 1159 pregledov. Prebivalstvo je zelo hvaležno vsem odločujočim za skrb, ki jo posvečajo njegovemu zdravju.
*	Dr. Zvonku Janežiču v spomin. Pred komaj tremi tedni je umrla v Srbiji učiteljica Gusta Janežičeva, zdaj pa je dospela vest, da je na Bledu po dolgi bolezni umrl njen brat, zdravnik g. dr. Zvonimir Janežič. Zvon-ko, ki je nosil ime po znamenitem stricu slovničarju, je bil še majhen otrok, ko mu je umrl oče. Skrbna mati je dala njega in sestro Gusto študirat, ostali štirje otroci pa so ostali doma na kmetiji, ki je ena najlepših v Eožu. V Lešah pod Golico stoji ponosni Ja-nežičev dom. Okrog hiše in gospodarskih poslopij se razprostira sadni vrt, da mu ga menda v Rožu ni enakega. Mati je znala gospodariti in hiša ni poznala pomanjkanja. Rajnki Zvonko je bil izredno dober človek.
Njegova soproga Vera je iz ugledne Libicho-ve družine v Pragi. Iz njunega zakona so se rodili trije sinovi: Mišo, Vlado in Zvonko, vsi trije skrbno vzgojeni. Smrt dobrega moža in očeta je hud udarec za družino. Rajnkemu blag spomin, žalujočim iskreno sožalje!
*	Obvezno cepljenje proti davici v Loškem potoku. Ker se na ozemlju občine Loškega potoka davica vztrajno ponavlja, je Ekscelenca Visoki Komisar s takojšno veljavo odredil: 1) Cepljenje zoper davico je obvezno za otroke obojega spola med 18. mesecem in 10. letom starosti, bivajoče na ozemlju občine Loškega potoka. Zupanu občine Loškega potoka in ravnatelju Higienskega zavoda v Ljubljani se poverjata izvršitev te naredbe in določitev kraja, dneva in ure, kje in kdaj naj se opravi cepljenje. 2) Cepljenje se mora opraviti po določbah komisariatske naredbe z dne 23. avgusta 1941-XIX št. 90, katere predpisi veljajo tudi, kolikor se nanašajo na kazni aa kršitve te naredbe.
*	Sprememba območja občine Tržišča. Visoki Komisar za Ljubljansko pokrajino je odredil s takojšno veljavo: Del kraja Stražberka (hišne številke 1, 2, 3, 4 in 16) v občini St. Janžu, ki je bil v zvezi z delno spremembo mejne črte priključen Ljubljanski pokrajini, se pripoji občini Tržišču, okraj Novo mesto.
*	Na avtobusni progi Novo mesto—Sv. Križ pri Kostanjevici še en avtobus. Na avtobusni progi Novo Mesto — Sv. Križ pri Kostanjevici je doslej vzdrževal potniški promet en avtobus, ki je dvakrat dnevno vozil v obeh smereh. To je pa bilo mnogo premalo, zato avtobus nikoli ni mogel sprejeti vseh potnikov. Zdaj je poštna direkcija sklenila, da ugodi željam vsega prebivalstva in postavi na to progo še en avtobus, ki je pričel obratovati 3. novembra in vozi dnevno razen ob praznikih in nedeljah iz Kostanjevice ob 10. dopoldne s prihodom v Novo mesto ob 11. uri. Odhod iz Novega mesta je po prihodu ljubljanskega vlaka ob 15. s prihodom v Kostanjevico ob 16. Ostali dve avtobusni zvezi ostaneta nespremenjeni.
*	Postavitev Grustva fcdečega križa pod nadzorstvo. Visoki Komisar za Ljubljansko pokrajino odloča na podstavi kr. ukaza z dne 3. maja 1941-XIX, št. 291.: Člen 1. Rdeči križ v Ljubljani se postavlja pod neposredno nadzorstvo Visokega Komisarja, ki ga bo izvrševal po fašistu Ludoviku Maffeiu. Ta ima tudi nalogo, da pripravi preureditev Rdečega križa po zahtevah novega položaja, nastalega z ustanovitvijo Ljubljanske pokrajine. Člen 2. Ta odločba stopi takoj v veljavo. Visoki komisar za Ljubljansko pokrajino: Emilio Grazioli
*	Smrt stare šolnice. Na Kamnu pri Novem mestu je v visoki starosti 83 let umrla Hed-vika Rosinova, svakinja pokojnega slovenskega politika, poslanca in glavarja Frana Sukljeta. Blaga pokojnica je bila po poklicu učiteljica in je službovala v Žužemberku, Črnomlju in v Novem mestu. Pokojnica je jesen svojega življenja preživela na znamenitem Suklietovem Kamnu. Blae ji spomin!
*	Sprememba okoliša pošte Ljubljana 7 (Šiška). Kraji Dolnice, Dravi je, Glince, Kamna gorica, Peržan, Podutik, Trata, Zapuže, del Podgore (hišne številke 17, 26, 31, 43, 45, 46 in 47) in del kraja Poljane (hišne številke 255, 45, 47, 52, 56, 59, 63, 64, 65 in 66), ki so spadali prej k okolišu pošte št. Vid nad Ljubljano, se dodele k okolišu pošte Ljubljana 7.
*	Podaljšanje veljavnosti železniških legitimacij za upokojence. Državni upokojenci in upokojenke, ki so zase in za svoje rodbinske člane dobili železniške legitimacije od finančne direkcije in ki od nje še vedno prejemajo pokojnino, naj ji predlože svoje legitimacije zaradi podaljšanja veljavnosti za prihodno leto že v novembru ali decembru 1. 1941, zlasti če jih nameravajo uporabljati takoj v začetku leta 1942. Železniškim legitimacijam je treba priložiti: 1. odrezek (kupon) čekovne nakaznice, po kateri je bila izplačana pokojnina za pretekli mesec; 2. železniško znamko za 0.76 lire, ki je v legitimaciji nihče ne sme nalepiti sam. Ce železniški legitimaciji poteče letos petletna doba in v njej ni več prostora za vpis veljavnosti za leto 1942., direkcija železnic ne bo izdala nove legitimacije, ampak vložek k zdajšni legitimaciji. Vložek bo sestavni in neločljivi del legitimacije. Na njem se bo
moral imetnik podpisati. Pri nakupu vozovnic po znižani ceni ga bo moral pokazati potniški blagajni vedno z legitimacijo vred zaradi žigosanja v ustrezni rubriki. Kdor hoče naročiti vložek, mora legitimacijo takoj poslati, priložiti za vložek 1 Uro v gotovini, železniško znamko za 0.76 lire in odrezek čekovne nakaznice. Finančna direkcija bo morala namreč vložke naročiti pri direkciji železnic že do 15. t. m. Upokojenci in upokojenke iz Ljubljane naj izroče in prevza- i mejo svoje legitimacije v poslopju finančne direkcije, pritličje, soba št. 3., in sicer vsak delavnik od 10. do 12. Ostalim upokojencem in upokojenkam bo direkcija vračala legitimacije po pošti.	,
*	Inozemski potniki naj pri potovanju v Ita-lijo ne nosijo s seboj zlatnine. Glede na najnovejšo italijansko odredbo, ki urejuje promet, in izvoz predmetov iz žlahtnih kovin in dragocenosti, opozarjajo nemški listi, da morajo potniki, ki potujejo v Italijo, zlatnino in dragocenosti oddati pri vstopni carinarnici do zo- ' petnega povratka. Zato je priporočljivo, da zlatnine in drugih dragocenosti ne nosijo s seboj.
*	Odkrili so dve starodavni rimski vili. Pri
Leporanu blizu Tarenta so pri sazkopavanju zemlje naleteli na dve vili iz starih rimskih časov. Zraven vil so odkrili z marmorjem obdan ribnik. Okraski na tem marmorju so izredno lepi.
*	V Italiji je 43.118 Židov. Rimski listi prinašajo uradno poročilo, po katerega navedbah je v kraljevini 39.444 Zidov državljanov in 3674 Zidov tujcev.
*	Sneg tudi v Apeninih. V Italiji, tudi v severni, navadno ne poznajo preveč hudih zim, a letos so dobili zgodaj sneg. V noči na 25 oktober je padlo precej snega po vseh Apeninih med Ligurskim zalivom in Piemon-tom. Italijanski listi poročajo, da ga je po vrhovih padlo 30 do 40 cm. Posledica tega je bil seveda precejšen padec topline tudi v nižinah ob morju
*	Smrt pod tramvajem. Pred dnevi zvečer se je na Poljanski cesti v Ljubljani pripetila huda nesreča. Tramvaj je ob Alojzijevišču podrl vdovo odvetnika iz Preddvora go. Marjeto Wurz-bachovo. Ponesrečenka je očitno preslišala ro-potanje tramvajskega voza in je stopila s hodnika na cesto prav v trenutku, ko je bil tramvaj tik za njo. Voznik je sicer takoj zavrl voz, toda nesrečo ni mogel preprečiti. Z veliko silo je tramvaj gospo podrl na tla, da je obležala nezavestna. Ponesrečenko so prepeljali v bolnišnico. Gospa pa se ni več zavedla in je umrla za poškodbami.
*	Obsojeni navijalci cen. Po splošnih sodnih zapiskih v Ljubljani je bilo septembra in oktobra obsojeno 76 oseb zaradi navijanja cen na skupno 529 dni zapora, na 20.000 lir denarne kazni in 4085 lir povprečnine. Pogojno je bilo obsojeno samo 12 oseb, drugi vsi nepogojno. Oproščeno je bilo 47 oseb, obtoženih zaradi navijanja cen.
*	Zanimive zlatnike so izkopali. V bližini Puglije, kjer že nekaj časa razkopavajo zemljo, koder grade novo naselje, so te dni na- , leteli na zanimivo najdbo. Našli so v zemlji precej veliko glinasto posodo in v njej kakšnih- sto zlatih in srebrnih starih kovancev. Strokovnjaki so ugotovili, da so kovanci iz časov Friderika II. Švedskega. Med njimi so bili tudi trije zlati kovanci, ki so še izredne dobro ohranjeni in kakršnih doslej še niso nikjer našli.
*	Egiptovsko gos so ustrelili v severni Italiji. Dva lovca iz severne Italije sta imela izredno srečo na lovu. Ustrelila sta lepo egiptovsko gos. To redko žival sta dala na-gačiti, da jo bosta imela za spomin. Egiptovska raca, ki sta jo ustrelila, je rdečkaste barve, perutnice pa ima črne z belimi lisami. Takšne race žive v večjih trumah v Egiptu, v Italiji pa so redkost.
Iz Trsta In Gorice
Slepi vojni prostovoljci. 30 slepcev iz Trsta in iz Tržaške pokrajine je delalo poseben te^i za tako zvane aerofoniste (zračne prisluškovalce), ki s posebnimi slušali zasledujejo nr:-hod vojnih letal. Izkušnje so pokazale, da so slepci za take naloge zelo primerni, ker imajo
gluh izredno dobro razvit. Izmed teh 30 je 10 napravilo izpit s polnim uspehom in so zdaj na razpolago kot vojaški prostovoljci vojni mračni obrambi tržaškega mesta in pokrajine.
Trojčke je rodila. V porodniškem oddelku bolnišnice Kraljice Helene v Trstu je 291etna mati Evelina Gardelijeva rodila trojčke, dva fantka in deklico. Mati in otroci so zdravi.
Zbiranje odpadkov. Pokrajinski odbor bivših bojevnikov v Gorici je že pred časom uredil zbiranje odpadkov po zasebnih stanovanjih. Odpadki se bodo uporabili za gnoj ali za krmo nekaterih vrst domačih živali. Iz odpadkov pridobljeni gnoj bodo prodajali, kakor je bilo sedaj objavljeno, kmetom po 15 lir kubični meter. Zanimanci se morajo v ta namen zgla-eiti v uradu Bojevniške zveze v Gorici, Dantejeva 12. Skladišče gnoja bo v Standrežu.
Ugoden ribolov so imela letos vsa ribiška naselja ob tržaškem zalivu. Posebno dobro so odrezali križanski ribiči, ki imajo najmo-derneje opremljeno ribiško brodovje. Posebno izdaten je bil lov sardel in skuš. Slabo se je pa letos obnesel lov na tune. Letos so sicer njihovi opazovalci večkrat videli izdatna krdela tunov v morju, ki pa so se le redkokdaj tako približali obali, da so jih lahko zajeli s svojimi do 30 metrov dolgimi mrežami.
V Cerknu s« dohili še enega kaplana. Te idni je prišel v Cerkno za drugega kaplana g. Ladislav Piščanec. Ker je župnija zelo razsežna, je bilo to imenovanje zelo potrebno.
Smrt uglednega gospodarja. V Zakojici pri Cerknem v Goriški pokrajini je v visoki starosti preminil ugleden posestnik in vzoren gospodar g. Janez Bevk. Vrlega pokojnika so odlikovali zgledna očetovska skrbnost, smisel za pametno gospodarstvo in prisrčna gostoljubnost. Vse pokojnikovo življenje je bilo en sam delovni dan, posvečen obstanku rodnega doma in družini. Vse svoje otroke je lepo vzgojil. Na sina Franceta, pisatelja, je bil še prav posebno ponosen. Rajnkega so pokopali na domačem pokopališču. Prišli so poleg množice domačinov rz Zakojice in bliž-nih zaselkov tudi številni znanci iz Otaleža, Novakov, Orehka, Planine, Labinja, Raven, Zakriža, Bukovega in Straže, da so spremljali vrlega pokojnika na njegovi posledni poti. žalujočim svojcem najgloblje sožalje!
Prezgodaj nas je zapustila. Ugledni Rav-barjevi družiin v Komnu na Krasu je umrla najmlajša hči Marija. Svoje oči je zatis-nila v Brešiji, kjer se je zdravila. Iz Komna je šla kmalu po smrti svoje ljubljene mame. Vsa dolga leta materine bolezni je rajnka z nepopisno ljubeznijo stregla mami. Skoro deset let je preživela v zaprti mamini sobi. Nič iudnega, če je počasi začela veneti. Marijo so pokopali prav poleg mame, da si bosta čisto blizu tudi po smrti. Bodi Mariji, ki je blesteč zgled otroške liubezni, ohranjen lep spomin!
Sneg na goriških goaah. Te dni je sneg pobelil vrhove Trnovo, Sabotin, Sv. Goro in druge. Toplina je znatno padla. V Ločniku je zapadlo do pol metra snega.
Posledice hude burje. V bližini Volarjev je Vezala oba bregova Soče viseča brv, ki je bila S zelo močnimi jeklenimi vrvmi pripeta na podporne stebre. Nenadni sunek burje pa je te dni odnesel most. S pomočjo okoličanov so oteli porušeni most iz valov in ga z velikim trudom spet pripeli. Most je kot edina zveza £ez S6čo v tem okraju zelo potreben.
Iz Gorenjske
Učiteljski pomočniki na Gorenjskem in Koroškem. Kakor poročajo nemški listi, je na Koroškem, kamor spada zdaj tudi Gorenjska, nastalo pomanjkanje učiteljstva, ker je na eni strani bilo treba več učiteljev poklicati pod Orožje, na drugi strani pa je s Koroškega moralo mnogo učiteljev na Gorenjsko. Da na-domeste manjkajoče število, so oblastva sklenila uvesti pomožne učitelje, ki jih bodo imenovali učiteljske pomočnike. Ze 1. avgusta so odprli prvi tečaj za šolanje učiteljskih pomočnikov, ki se ga je udeležilo 73 gojencev. Zdaj je bil ta tečaj končan in je skušno izdelalo 45 tečajnikov. Nekateri so tečaj že poprej Zapustili, ker niso bih sposobni. Ti so se vrnili k svojemu prejšnemu poklicu. Dne 1. novembra so ti učiteljski pomočniki začeli delovati.
Smrt dveh koroških športnikov na bojišču. Na vzhodnem bojišču sta padla koroški mojster v metanju kopja Rabi in lahkoatlet Wein-gartner iz Celovca.
Iz Spodnje štajerske
Štirje delovni uradi na Spodnem Štajerskem. Spodnoštajerski uradni list je objavil naredbo, po kateri se ustanovijo štirje delovni uradi. Urad Maribor-Drava bo obsegal mesto in okraj Maribor, urad v Ptuju bo za ptujski in za bivši ljutomerski okraj, urad v Celju bo obsegal celjski okraj, urad v Brežicah pa brežiški in trboveljski okraj.
O letošnji vinski trgatvi na Spodnem Štajerskem prinaša »Tagespost« daljše poročilo in pravi, da je kakovost vina trpela zaradi hladne pomladi in zaradi neugodnega poletja. Delno je kakovost popravilo lepo jesensko vreme. Letošna letina je povprečna in zadovoljiva. Vino bo pitno. Cene bodo letos zelo. visoke.
Ime in priimek se bosta poslej na Spodnem Štajerskem pisala po nemškem pravopisu. V krstnih, mrliških in družinskih knjigah se bo prav tako kakor v listinah in uradnih spisih uporabljal nemški način pisanja.
500 zborovanj je predzadno soboto in nedeljo priredila Domovinska zveza po raznih krajih Spodnega Štajerja. Samo v Mariboru je bilo tista dva dni 26 zborovanj. Vsa zborovanja so imela namen utrjevati nemško misel in ljubezen do Hitlerja, kakor piše nemško časopisje.
Zaplemba podjetij. S posebeimi odredbami, ki so bile objavljene tudi v časopisju, je zastopnik načelnika civilne uprave na Spodnjem Štajerskem Dully odredil zaplembo celjske podružnice zagrebškega podjetja Bate in postavil za upravitelja odvetnika dr. Brandstetterja iz Maribora. V Žalcu je £ilo zaplenjeno podjetja »Jutex«, Senica in Albert, k. d. Za upravitelja je bil določen dr. Oskar Warsberg iz Celja. Naposled je bila v Laškem zaplenjena Gostilničarska pivovarna, ki jo bo po odloku oblastva upravljal Ernst Berchtold iz Maribora.
Smrt bivšega župana v Bojsnu. V Brezjem občina Globoko pri Brežicah, je umrl posestnik g. Ivan Sevnik, dolgoletni župan bivše občine Bojsna. Pokopali so ga na domačem pokopališču. Blag mu spomin!
Smrt gornoradgonskega postajnega načelnika. Te dni je umrl v Gorni Radgoni postajni načelnik g. Karel Purgaj v starosti 50 let. Pokopali so ga na domačem pokopališču. Blag mu spomin!
Od mrtvih je vstal. V Poljčanah se je pripetilo nekaj izrednega. Dne 19. septembra je vlak blizu Poljčan povozil nekega moža, pri katerem niso našli nikaklh listin. Šlo je baje za OOletnega Josipa Švagana, ki je živel zadne čase v Teznu pri Mariboru. Mož je hotel usodnega dne iz Poljčan peš v Konjice. Hči Neža je spoznala v mrlKhi svojega očeta. Truplo so pokopali v Poljčanah. Naenkrat se je pa razširila vaet, da se je pokojnik vrnil. In res se je pojavil Josip Švagan v Poljčanah na orožniški postaji, češ da je izvedel, da ga smatrajo za mrtvega. Vprašanje je zdaj, koga je povozil 19. septembra vlak pri Poljčanah.
Smrt pri delu. 24 let stari pomožni delavec Franc Kavčič od Sv. Antona v Slovenskih goricah je v kleti neke hiše v Tegetthofovi ulici v Mariboru spravljal koks. Med delom mu je postalo slabo in je kmalu nato izdihnil.
Žrtev prometne nesreče. Cestni mojster Aleksander Mihelič se je peljal na motornem kolesu skozi Ptujski gozd. Nasproti mu je pridirjal neki avto, katerega žarometi so ga tako oslepili, da je podrl delavca Vlastimira Jordana. Jordan je obležal precej hudo poškodovan, še huje pa se je po glavi poškodoval Mihelič. Prepeljali so ga v mariborsko bolnišnico, kjer je izdihnil.
Kap na cesti. Na cesti v Gornem Radvanju se je zgrudil zadet od možganske kapi 541etni nadučitelj in posestnik Hans Mandl. Izdihnil je na prevozu v bolnišnico.
Iz Hrvatske
Imenovan je poveljnik železniške milice. S poglavnikovo odredbo je bil imenovan za poveljnika nedavno ustanovljene železniške milice stotnik Vilko Pečnikar.
Prvi hrvatski vojaški novinci so prisegli.
V	Virovitici so te dni prisegli poglavniku novinci tamošnjega konjeniškega polka, ki so hkratu prvi vojaški novinci v neodvisni hrvatski državi. Poveljnik polka je nadporoč-nik Mato Cerič.
Imenovanje dr. Janka Šimraka. Hrvatski politik, ki ima že dolga leta vodilno vlogo v hrvatskem katoliškem gibanju, vseučiliški profesor dr. Janko Šimrak, se je v novi državi odločno postavil na stran ustašev, za kar je bil zdaj primerno nagrajen. Po smrti gr-ško-katoliškega škofa dr. Dionizija Njaradija je bilo škofijsko mesto v Križevcih prazno. Zdaj je papež imenoval kanonika dr. Janka Šimraka za administratorja grško-katoiiške škofije v Križevcih.
Nov načelnik hrvatskega propagandnega urada. Poglavnik je imenoval dr. Vilk i Rie-gerja za načelnika tiskovnega in propagandnega urada pri ministrskem predsedrištvu. Doslej je bil poslaniški svetnik pri hrvatskem poslaništvu v Bratislavi. Dosedanji načelnik Milkovič je postavljen na razpoloženje. Za vojaškega atašeja na Slovaškem je postavljen major Ante Krpan.
Smrt hrvatskega skladatelja v Carigradu. Hrvatski skladatelj Viktor Radelja je umrl nedavno v Carigradu v starosti 80 let. Ker je že od leta 1890. prdsival z družino v Carigradu, je hrvatski javnosti le slabo znan.
V	Carigradu je dosegel lep sloves. Naoifal je še več oper in leta 1913. je prejel mednarodno nagrado.
Strogi ukrepi proti pijančevanju. Kakor v drugih hrvatskih mestih so zdaj tudi v Sarajevu začeli odločno pobijati pijančevanje. V veljavo je stopila naredba, po kateri bo nai-strože kaznovana vsaka oseba, ki bo zalotena pijana na ulici ali v gostilni. Stroga kazen bo doletela tudi gostilničarja, ki bo točil alkoholne pijače pijanim gostom.
Strog predpis o ustaškem kroju. Uradno objavljajo: Zadnji čas se je opažalo, da so razne osebe nedopustno nosile ustaške kroje. Zaradi tega se vsi opozarjajo, da smejo usta-ške kroje nositi samo člani »Ustaše«, ki se morajo na zahtevo nadzornih organov izkazati z legitimacijami in s posebnimi dovoljenji, da strnejo nositi ustaške nevojaške kroje. Nedovoljeno nošenje ustaške uniforme se lahko kaznuje s smrtjo.
Iz Srbije
Smrt Slovenca v Beogradu. V beograjski
splošni bolnišnici je umrl Slovenec g. Vrhunc Matko, tehnik iz Bleda. Blag mu spomin!
Delavsko zatočišče v Beogradu. Beograjsko delavstvo, med katerim je tudi precej Slovencev, ima lepo zatočišče v Ulici Miloša Pocerca. Zatočišče šteje 40 velikih sob s 300 posteljami za delavce. Poleg tega sta v zatočišču še kopalnica in pralnica. Ženske imajo posebno zatočišče v neki drugi ulici, kjer je zaenkrat na razpolago 100 postelj s kopalnico in pralnico. Delavec ima v tem zatočišču za štiri dinarje na dan čisto posteljo, kopališče, perilo in copate, zjutraj pa čašo čaja za en dinar. Ker sta marsikateri mož in žena zaposlena in ne vesta kam z otroki, so ustanovili tudi oddajališča za otroke, kamor prinašajo matere zjutraj otroke in jih zvečer, ko se vračajo z dela, spet odnašajo.
En odstotek turSKce za begunce. Ker kna Srbija mnogo beguncev, je ministrski svet pozval pridelovalce turščice, naj odstopijo po en odstotek brezplačno za begunce.
Izpremembe v železniškem voznem redu. Do nadaljne odredbe je ustavljen celotni promet na delu proge od Zaječara do Palilule (na progi od pristanišča Prahova na Donavi do Niša). Pošiljke, ki so na poti, se morajo zadržati in vrniti odpošiljateljem. Na progi med Beogradom in Nišem je prekinjen promet med Bager-danom in Račičevim. Do nadaljne odredbe :e v te kraje ne moreta pošiljati prtljaga in pošta.
Borba dekletca z orlom. Pri Kovinu je neko dekletce zasačilo orla, ki je v kokošnjaku ubil pet kokoši in jih že začel trgati. Pogumno dekletce se je vrglo nad orjaško ptico s kosom opeke v roki. Udarilo je orla po glavi, da je omedlel. Nato je šlo po konopec, zvezalo je orlu peruti in ga naposled ubilo.
Smrtna kazen se lahko izvrši tudi s streljanjem. Bivši jugoslovenski zakonik je določal, da se izvrši smrtna kazen z obešeni em. Zdaj je srbska vlada to točko spremenila in se glasi: »Smrtfta kazen se izvrši z obešeniem ali streljanjem.«
Po Urnem svetu w
X Angleško priznanje gondarskim junakom. Iz Lizbone poročajo: »Daily Telegraph« je objavil vest iz Najrobija, v kateri ugotavlja, da se na področju okrog Gondarja v Abesiniji 15.000 Italijanov upira angleškim napadom. Čeprav so čisto ločeni od zunanjega sveta, tako da ne prejemajo nikake pomoči, se angleškim četam celih sedem mesecev ni posrečilo zavzeti to posledno italijansko postojanko v Abesiniji.
X Na Danskem imajo že hudo zimo. Pretekli teden so divjali na Jiitlandiji strašni snežni viharji. Vse področje se je naenkrat znašlo sredi najhujše zime. Snega je padle za dva metra. Pritisnil je silen mraz. Več krajev in vasi je čisto ločeno od ostalega sveta. Brzojavne in telefonske zveze so prekinjene. Tudi železniški promet je v teh krajih ustavljen. Mnogo živine je zmrznilo.
X y4 odstotkov vseh Evropcev med 18 ;n 70 leti je bilo ali so v vojni. Po zbranih podatkih je 94 odstotkov vseh za vojno sposobnih moških, ki zdaj žive v Evropi, bilo ali so udeleženi v vojni. Torej samo šest odstotkov moških ni okusilo vojnih dobrot.
X Amerika bo zaplenila francoske ladje. Listi poročajo, da nameravajo francosko pre-bomorsko ladjo »Normandie« preurediti v matično ladjo za letala. Pravijo, da bodo zaplenjene tudi druge francoske ladje, ki so bile pridržane v ameriških lukah.
X V Evropi je 14 milijonov žensk več kakor moških. V »Statističnem priročniku svetovnega gospodarstva« so zbrani podatki o evropskem prebivalstvu. Po teh podatkih živi v Evropi 523,956.000 ljudi, in sicer 254,910.000 moških in 269,046.000 žensk. V Evropi je torej 14,136.000 žensk več kakor moških. V Zedinjenih državah, Mehiki in Kanadi je približno milijon več moških kakor žensk. Tudi na Japonskem število moških prebivalcev prekaša ženske, in sicer za 214.000 duš.
X Najstarejša topovska krogla. V starem veku niso poznali topov v današnem smislu, vendar so se obstreljevali v bitkah s kamni in si pomagali pri obleganju trdnjav z raznimi preprostimi napravami. Izstreljevali so s svojimi napravami gladko brušene, povsem okrogle kamne s premerom 14 do 40 cm in težke od 6 do 8 kg, ki jih je bilo polno v petih skladiščih, najdenih leta 1927. v gradu Pergamonu. Ta skladišča so iz leta 201. pred Kristusom in v njih so shranjene prve starogrške »topovske« krogle.
X Slovaški Zidje morajo na deželo. Slovaška vlada je sklenila izgnati vse Žide iz prestolnice Bratislave in ostalih slovaških mest, ki imajo več kakor po 5000 prebivalcev. Zidje bodo morali prijeti za delo kie na deželi.
X Skok iz višine 10.000 metrov. Neka vest lz New Yorka pravi, da se je neki ameriški letalec spustil z višine 10.000 metrov iz letala na zemljo. Padalo, s katerim se je pognal v neizmerno praznino pod seboi, je bilo dvojno in se je odprlo šele v višini 500 metrov nad zemljo. Letalec, ki je srečno pristal na tleh, je med drugim povedal, da je bilo v stratosferi, iz katere je skočil na tla v štirih minutah, 25 stopinj mraza.
X Sovjetski maršal Bliicher mora v Moskvo. Iz Šanghaja poročajo, da je bil sovjetski maršal Bliicher, ki je bil še nedavno vojaški svetovalec pri čangkajškovi vladi, odpoklican v Moskvo.
X V Traciji je mir. Bolgarska brzojavna agencija sporoča: Nekatere tuje radijske postaje so razširile glasove, da je bilo poslano v severno Grčijo pet nemških polkov, ki naj zamenjajo bolgarske okupacijske čete, ki da ne morejo vzpostaviti red. Te vesti niso resnične. V severni Grški sploh ni bolgarskih čet,
če pa ima kdo v mislih Tracijo, vladata tam popoln mir in red.
X Žide vabijo v angleško vojsko. V Jeruzalemu so začeli z veliko propagando, naj Židje vstopajo v angleško vojsko, ker se Anglija bori tudi za Žide. V židovski prestolnici Tel-avivu so priredili tudi že prvo parado židovskih oddelkov.
X V 16 mesecih pet otrok. Kmetica Schaar-mannova v Wildschiitzu v Sleziji je lani rodila dvojčke, letos pa trojčke, dečka in dve deklici. V 16 mesecih je torej imela pet otrok, ki so vsi živi in zdravi.
X Riba, ki pieza po drevju. Tudi ribe, ki znajo plezati po drevju žive na svetu in sicer v Avstraliji, v močvirnatem ozemlju Malgrove. Samo tu živi riba plezalka. Za oko je prav takšna, kakor so druge ribe, razlikuje se le v tem, da ima dihala na repu, njene plavuti pa so bolj podobne krempljem. Ta čudna riba se požene, kadar se ji zazdi, iz vode na drevo, skače z veje na vejo kakor ptič. Zna pa tudi spretno plezati po deblu.
X Odkrili so okostje človeka izpred 9000 let. Pri razkopavanju zemlje v bližini danskega mesta Odenseia so delavci n~-'eteli na zrnimivo najdbo Izkopali so človeško lobanjo in del okostja pradavnega človeka, ki je živel pred kakimi 9000 leti v vsei. severni Evropi. Najzanimivejše pri tem tipu pra-
davnega človeka je, da je imel v glavnem takšne telesne značilnosti kakor jih ima zdajšnji evropski človek.
X Že Asirke so si znale barvati lase. Da so si že v starodavnih časih znale ženske barvati lase, dokazuje ena izmed najnovejših starinskih najdb v Mezopotamiji. Pri nekih izkopavanjih so namreč naleteli na kamenito ploščo, na kateri je bilo napisano, kako je treba barvati lase. Kamenito pismo je bilo naslovljeno na neko žensko. Starinoslovci menijo, da je najdba iz dobe, ko so v Mezopotamiji živeli Asirci.
X Dvoje novih ruskih pristanišč na Daljnem vzhodu. Švedski časopis »Dagens Nyhe-ter« piše, da so za razkladanje ameriškega blaga, namenjenega sovjetski vojski, na Daljnem vzhodu odprli dve novi ruski pristanišči. To sta pristanišče Petropavlovsk na polotoku Kamčatki in pristanišče v Nogaievu, severno od Vladivostoka. Poleg tega mislijo zdaj tudi na to, kako bi pospešili pošiljanje raznega blaga v notranjost Rusije. Zdajšno stanje preko sibirske železnice je tako, da ne dovoljuje povečanja prometa, ki že zdaj naletava na velike težave, ker je proga stara in slaba in ker so železniški vozovi v slabem stanju. Treba je torej poiskati drugo sredstvo za prevoz potrebščin, ki jih Amerika pošilja Rusiji na pomoč. V ta namen so sklenili zgraditi novo železniško progo, ki bi se zacenla-la pri Nogaievu in bi šip 'Vn'" vzpo^dno z zdajšno prekosibirsko železnico. Toda to progo ni mogoče tako hitro zgraditi, da bi se mogla že v zdaiSni voini ur>or?bHati.
ZAPREKE BOLEZNI
Gospodična iz mesta (kmetu): »Torej devetdeset let že štejete, pa še niste bili nikdar
bolni?«
Kmet: »Seveda še nisem bil bolan! Veste, pri nas ni tako. kakor pri mestnih ljudeh. Prvič nimamo pri nas toliko časa in drugič ni nobenega zdravnika.«
e
• zdrahe
ZENA ODHAJA V TOPLICE
Zenka: »Tako čez pet dni ti bom že pisala.«
Možek: »Kaj, že čez pet dni boš potrebovala denar?«
POSEBNA MILOST
Trije možje so bili obsojeni na smrt, da bodo obešeni. Ker še niso bili poprej nikdar kaznovani, jim je bila izkazana posebna milost, da so si sami izbrali drevesa, na katerem naj bodo .obešeni.
Prvi je rekel: »Jaz bi rad visel na tisti lepi lipi.«
Drugi je dejal: »Jaz bi bil rad obešen na temle velikem kostanju.«
Tretji pa je menil: »Če že mora biti, bi bil rad obešen kar tukajle na tejle smrekici.«
Rabelj je na to odgovoril: »Ali ste nori?
Na tako majhno drevesce vendar ne morem obesiti nobenega človeka.«
»Nič ne de,« je menil tretji, »saj bo drevesce zraslo.«
PRAŠIČ JE POGINIL
Posestnik Motovilnik je bil že dalje časa odsoten Nekega dne je dobil od svoje žene nasledno brzojavko: »Stari prašič je poginil. Ali naj kupimo drugega ali čakamo nate?«
LASJE IN SKRBI
Gašper: »Zakaj ti tako izpadajo lasje?«
Miha: »Od skrbi.«
Gašper: »Od kakšnih?«
Miha: »Skrbi me, kako bi preprečil izpadanje las.«
NA NOGE JE POZABIL
Miha je bil zelo pobožen. Ko je bil v prejšnji svetovni vojni na bojišču, je zmerom molil: »Ljubi Bog, ohrani me pri življenju!«
Sovražne granate pa niso izbirale Zadet je bil v nogo in morali so mu jo odrezati.
Ko je zagledala njegova mati sina brez noge, se je užalostila: »Miha, Miha. gotovo si pozabil Boga, da te je tako kaznoval!«
»Oh, mati, saj sem zmerom molil, da bi me Bog ohranil pri življenju, toda na noge sem čisto pozabil!«
PRI ZDRAVNIKU
Mati: »Gospod zdravnik, Jakec si je pokvaril želodec. Jakec, le pokaži gospodu zdravniku jezik.«
Jakec: »Mati, ali mu osle tudi lahko pokažem?«
PRI ZDRAVNIKU
Zdravnik: »Vsako jutro morate piti toplo vodo!«
Bolnik: »Saj jo pijem, gospod doktor, samo da ji moja žena pravi kava.«
IZMOTAVA SE
Spela: »Ali se ti ne zdi, da bi se midva že morala poročiti?«
Gašperr: »Seveda, saj stara sva dovolj, toda dvomim, da bi naju kdo hotel vzeti.«
V PISARNI
Ravnatelj: »Gospodična, reči vam moram, da mi prav nič ne ugajate.«
Strojepiska: »No, tudi vi niste med najlepšimi ...«
MOST CEZ MORJE
VESELA VEST

Vera: »Kaj praviš, Dušan, če bi hoteli zgraditi most čez morje, kako daleč bi prišli ?«
Dušan: »Do blaznice.«
AMERIŠKA
Bogat Američan pride k zdravniku po nasvet v neki bolezni. Zdravnik si ga malo ogleda, vzame majhno steklenico in reče bolniku: »Poduhajte... dobro ... vi ste ozdravljeni!«
»Koliko sem dolžan?« vpraša Američan.
»Pet sto dolarjev!« je zdravnikov odgovor.
Američan vzame iz žepa bankovec za pet sto dolarjev, ga pomoli zdravniku pod nos in reče: »Poduhajte... dobro ... vi ste plačani.«
Zenka: »Možiček, povedati ti moram radostno skrivnost. Kmalu bodo trije v hiši.«
Možek (jo ginjen objame): »Ah, že davno sem si tega želel.«
Ženka: »Veš, veš, svojo mamo sem povabila, da bo stanovala z nama...»
NOBEN KLOBUK JI NI VSEC Kadar hodi gospa Mohovtova kupovat svoje klobuke, mora njen mož zmerom z njo, da se skupaj posvetujeta. Gospod Mohovt se je nedavno ustavil pred izložbo in rekel: »Tale klobuček si kupi!«
»Tega pa že ne,« je rekla gospa Mohovtova. »Takega klobuka dandanes nobena ženska ne nosi.«
»Kupi pa tegale; ta se ti bo gotovo podal!« »Kaj pa misliš, možiček, take klobuke dandanes že skoro vse nosijo,« je menila žena.
PRESENETILA BI GA RADA Darinka: »Svojega zaročenca bi rada presenetila za rojstni dan.«
Nuša: »Povej mu, koliko si stara.«
RAZUMLJIVO
Nežica: »Gašperček, kako pa je to, da te tvoj očka zmerom tepe?«
Gašperček: »Čudno vprašanje, Nežica! Zato, ker je močnejši od mene ..«
SKRBNA MATI Urša: »Ah, gospod župnik, naša Spela se tudi letos še ni omožila.«
Župnik: »Bodite brez skrbi, mati. Spela je tako lepa mladenka, da lahko dobi deset ženinov.«
Urša: »Tako je, deset jih lahko dobi, toda težavno je dobiti enega...»
ČAS IN LJUBEZEN
Zora: »Ljubezen je najboljše preganjanje časa.«
Dana: »Dokler se čas ne maščuje in ne prežene ljubezni.«
ZASE JE POSKRBEL Podjeten mož se je ponudil bogatemu trgovcu, da mu bo za petdesetodstotno nagrado izterjal zaostale terjatve.
»Kako ste izvršili pogodbo?« ga je vprašal trgovec ob dogovorjenem času.
»Prav dobro,« se je odrezal mož, »svojo polovico sem že povsod izterjal, na vašo pa bo treba še precej čakati.«
POROŠTVO Brezposelnež pride med prazniki k mesarju in vpraša po kratkem ogledovanju okusne gnjati: »Gospod, ali mi zaupate do jutri, če vam dam poroštvo za polovično vrednost prekajene gnjati?«
»Seveda, seveda,« odvrne mesar vljudno. »Dobro, dajte mi tile dve gnjati, pa obdržite eno izmed njiju za poroštvo.«
TEŽAVNA REČ
Mihec: »Striček, ali si ti oženjen?« Stric: »Ne, Mihec.«
Mihec: »Kdo ti pa potem pove, kaj moraš delati?«
MED OTROCI
Nadica: »Kdaj pa je tebe prinesla štorklja, Dušanček?«
Dušanček: »Prvega oktobra.«
Nadica: »Glej, glej, prav na tvoj rojstni dan!«
POMAGAL SI JE
Gost: »Povejte, natakar, ali je opazil tujec, da sem se vsedel na njegov klobuk?«
Natakar: »Seveda je opazil, saj si je potem vzel vašega boljšega!«
PRED SODNIKOM
Sodnik: »Zakaj ste ponarejali denar?«
Obtoženec: »Kako čudno vprašate, gospod sodnik? Zato, ker je pravega premalo.«
RAČUNAR
Gervazij: »Čudim se ti, da si mogel vzeti ravnateljevo hčer. Saj je prava ničla.«
Protazij: »Prav imaš, toda baš ničle pri njeni doti so mi tako ugajale, da sem jo vzel.«
V SOLI
Učiteljica: »Urška, povej, katere zobe dobimo najpozneje.«
Urška: »Ponarejene.«
NA ENI NOGI JE STAL
Boltežar stopi iz avtobusa in vzdihne: »Hvala Bogu, vendar sem rešen te gneče. Ves čas sem stal na eni nogi.«
Glas iz avtobusa: »Da. da prav na moji.«
Naročite se na Vodnikove knjige!
Vodnikova pratika »a 1. 1942, ki izide ob koncu tega meseca, prinese poleg mnogih drugih zanimivih člankov tudi posledni poljudnoznanstveni članek izpod peresa pred tedni umrlega vseučiliškega profesorja dr. eMtoda Dolenca, člana Akademije in znamenitega našega pravnega zgodovinarja. Obširni zanimivi članek, ki bo zbudil splošno pozornost, ima naslov »O pravnih spominih v slovenskih narodnih pesmih.« Na ta sp:s uglednega avtorja posebno opozarjamo bolj izobražene vrste naročnikov Vodnikovih knjig!
Poleg Pratike izda letos Vodnikova družba še izredno lepo povest pesnika Mirana Jarcs »Jalov dom«. Članarina znaša 8 lir. vezava v platnu pa 3.50 lir za knjigo. Prijave sprejemajo krajevni poverjeniki, ljubljanska knjigarna Tiskovne zadruge v Selenburgovt ulici 3 in pisarna Vodnikove družbe v Pucci-nijevi ulici 5 (poslopje Narodne tiskarne. 1. nadstropje. na desno)
se enkrat našim naročnikom
Smo že precej Časa v jeseni, veČina Vaših pridelkov je pospravljenih, ki so šli tudi že deloma v dinar. Zato je sedaj skrajni čas, da poravnate naročnino za »DOMOVINO«. Res je, da jn je precejšnje število naročnikov že plačalo, toda še jih je mnogo, ki stoje ob strani in čakajo neodločni. Vse te opozarjamo še enkrat na njih naročninsko dolžnost. Sklenite vsi, ki Imate še kaj poravnati, da bodete plačali »DOMOVINI« to, kar ji gre, zanesljivo sedaj brez oklevanja po položnicah, ki jih imate doma, ali ki jih bodete našli priložene časopisu. Priporočajte naš list tudi drugim, da naroče. Kdor postane naročnik »DOMOVINE«, je ne pusti več, saj Imamo naročnike po deset let, pa tudi od začetka Izhajanja, kar je oCIviden dokaz za priljubljenost lista.
Uprava „Domovine"