Miloš Verk: Črtice iz zgodovine našega stanu Prav lepo, veličastno po mestih, smo proslavili 20 letnico obstoja naše mlade države. V neštetih govorih in člankih se je podčrtaval kulturni in gospodarski napredek osvobojenih pokrajin v tem razmeroma kratkem razdobju in s konkretnimi činjenicami dokazalo vstajenje narodnih množic iz duševnega mrtvila. Povsod pa smo lahko med vrstami ali besedami razbrali mnenje, da nas čaka v bodočnosti še mnogo dela, žrtev, odrekanja in samozatajevanja, dokler ne zgradimo domovine tako, da bo zemlja sreče in zadovoljstva. Z drugimi besedami, da naša domovina še ni tako urejena, da bi zadovoljevala vse. Čas hiti in vsak dan donaša nove radosti in nove bridkosti, daje darove in zahteva žrtve. Čas hiti in se ne povrne. Mali dogodki se pozabljajo, veliki se vpišejo v zgodovino. Narod pa vendar trdi, da se čas vrti kakor kolo. Zgodovina našega stanu v zadnjih 20 letih je vsaki tovarišici, vsakemu tovarišu znana in se torej ni treba spuščati v podrobnosti iz te dobe. Za primerjavo sem si izbral črtice iz zgodovine našega stanu iz dobe od leta 1814. do leta 1867., torej zaokroženo dobo pred 100 leti. Črtice imajo lokalni kolorit in se nanašajo na učiteljstvo, ki je službovalo na ozemlju sedanjega šmarskega učiteljskega društva. Vsi viri so scveda pisani v tedanjem nemškem uradnem stilu in sem jih prevedel tako, da so predvsem po vsebini točno razumljivi in šele v drugi vrsti sem mogel nekoliko obdržati slog in približno prevesti nemške skovanke v primerne slovenske izraze. Razpisana služba. Na okrožno šolsko nadzorstvo v Rogatcu. Izpraznjena je združena služba učitelja, organista in cerkovnika pri Sv. Križu, dekanija Rogatec, pod patronatom visokega gubernija. Dohodki te službe so: na šolnini od vsakega otroka letno 48 kr. konvencijskega denarja, od občine neugotovljena zbirka žita, mošta in prediva, štolnina in vsa zvonarina, užitek vrta za zelenjavo. Po knjigovodstveni opremi priznanja je dolžnost učitelja vzdrževati pomočnika iz presežkov zbirce. Predpisano opremljene prošnje je vložiti do 25. septembra t. 1. pri okrožnem šolskem nadzorstvu v Rogatcu. Sv. Andraž, 20. avgusta 1828. Tudi takrat so morali biti ljudje malo nagle jeze in so hoteli kar sredi leta kam drugam, ali če so dobili zaprošeno mesto, jim je naposled bilo slovo pretežko, pa bi najrajši ostali in je lavantinski konzistorij moral 10. januarja 1838. odrediti: Do konca septembra morajo biti vložene vse prošnje in vsi predlogi za premestitve posvetnih učiteljev, pozneje dospele prošnje in predlogi se ne bodo upoštevali. Ugovori proti že dekretiranim premestitvam pa se bodo v smislu tuuradnega cirkularja z dne 2. febr. 1820., št. 72, odklanjali. Učiteljski individuum, ki se brani oditi na svoje mesto, naj se brez nadaljnjega smatra za odpuščenega in se nadomesti s kom drugim. Organizacija osnovnega šolstva. Ko smo pri nas dobili — po sili razmer v drugih banovinah — naziva osnovna in višja narodna šola, je bilo dokaj nevolje, čemu ta novotarija, ki sistem samo komplicira že v administraciji, še bolj pa glede učnih načrtov. Cemu to, nekoč je bilo čisto enostavno, pa je le šlo. Uilteljskl pokret Prvi zakljuikl (K poročilu o zborovanju okrajnega učiteljskega društva Maribor desni breg. »Učiteljski tovariš«, štev. 20, z dne 15. dec.) Glej Marsikatero učiteljsko društvo tava in ne ve, kako bi se lotilo dela, da bi bila njegova zborovanja bolje obiskana. Povsod iščejo poti, s katerimi bi zbudili pri članstvu interes do organizacije. Učiteljski pokret je s svojim programom razgibal nekatera učiteljska društva, tista pač, ki so razumela program in mu začela slediti. Med taka društva spada okrajno učiteljsko društvo Maribor desni breg, ki je izdelalo delovni program za dve leti. Dosledno po določenem programu so člani raziskovali gospodarske in socialne prilike svojega šolskega okoliša. Izsledke so prednašali v referatih na zborovanjih, kjer so jih v debatah vsestransko predelali. Po dveletnem študiju so prišli do važnih ugotovitev, ki jih prinašam po točkah, obenem s komentarjem, ki sem si ga dovolil radi tega, da nekatera dejstva podkrepim oziroma pokažem na njihov izvor. Ugotovitve so naslednje: 1. »Za boljše šolske uspehe in razvojne možnosti otroka ter zaradi trdnejše utemeljitve življenjsko poudarjene sodobne šole je sistematično proučevanje življenjskih in šolskih prilik slovenske mladine nujno potrebno. Merodajni činitelji bi morali vsa tozadevna stremljenja ljudskošolskih učiteljev podpreti.« Učiteljstvo se izreka za študij življenjskih in šolskih prilik slovenske mladine. Točka je važna, ker se za študij izrekajo ljudje, ki so dve leti delali po programu Učiteljskeaa pokreta ter se prepričali, da je tako delo potrebno. Program Učiteljskega pokreta je s tem dobil verifikacijo od delavnih ljudi. Zavračajo se s tem vsi, ki so kritizirali ali skeptično gledali na program kot zakotni zabavljači in širokoustni debaterji. Učiteljstvo, ki je dve leti delalo z uspehom na tem programu, je spoznalo nujnost, da bi morali tudi nadrejeni faktorji podpirati stremljenja učiteljstva, ki hoče svoje delo osloniti na študijsko dognane ljudske potrebe. Pri vsem se je prav gotovo tudi zavedalo, da tak študij dviga intelektualni standard slovenskega učiteljstva. 2. »Izkušnje dosedanjega proučevanja kažejo, da je za šolski uspeh število 45 učencev v 1 oddelku maksimum, preko katerega šolska oblast ne bi smela dopuščati izjem. Dejstvo, da gmotne prilike tega ne dopuščajo, je žal le na škodo duševnemu in telesnemu razvoju šolske mladine.« Druga točka se zavzema za že z zakonom o ljudskih šolah določeni maksimum šolskih otrok v 1 oddelku. Točka je zanimiva, ker potrjuje pravilnost zakona, čeprav je zrelišče tukaj drugo. Pisec zakona je imel na vidiku pač učni uspeh, ki trpi pri večjem številu otrok, dočim je ta podkrepitev zakonskega načrta mladinoslovnega značaja, saj poudarja učiteljstvo, da večje število otrok škoduje duševnemu in telesnemu razvoju šolske mladine. 3. »Merodajni činitelji naj skrbijo za to, da bo za samoupravno bodočo ureditev slovenskega šolstva na razpolago zbran material, ki bo pokazal tipične lastnosti in svojstveno zmogljivost slovenske dece, da se bo na osnovi teh dejstev mogla ob sodelovanju učiteljstva izvršiti nujna slovenska šolska preosnova.« Zanimiva je tretja točka! Ljudskošolsko učiteljstvo se izreka za preosnovo slovenskega šolstva. Danes je vsakomur jasno, da je ljudska šola izmed vsega našega šolstva še najnaprednejša, dokaz, da ljudskošolsko učiteljstvo živi tesno povezano s slovenskim ljudstvom ter si je v svesti njegovih potreb. Razveseljivo pa je, da hoče z reformo še globlje. Miselnost ljudskošolskega učiteljstva je diametralno nasprotna miselnosti ostalega vzgojiteljstva, ki svoj zastareli šolski sistem krčevito brani pred vsakim še tako osnovanim napadom. Seveda ne smemo prezreti v tej točki mesta, ki govori, da morajo biti pred reformo zbrani točni podatki, ki bodo edini mogli odločati o reformni smeri slovenskega šolstva. S tem bodo zavrnjeni vsi tisti, ki bi iz kakršnih koli namenov hoteli dati šoli miselnost, ki bi bila v opreki s sodobnostjo. Pravilna je zahteva, da mora pri reformi sodeIovati učiteljstvo. Podčrtati je treba samo, da bo odločilno sodelovalo le tisto učiteljstvo, ki bo zbiralo material in se poglabljalo v problematiko slovenskih razmer, ker edino iz takega študija lahko izide pravi kriterij za' reformno delo. Ko govorimo o bodočem slovenskem šolstvu, se mi zdi potrebno omeniti neko zadevo, ki se čedalje bolj zmotno širi: trditev namreč, da bo slovensko šolstvo šele nastalo. Tako gledanje je zmotno, ker ni razvojno. Nikdo ne more ničesar ustvariti, odkrivajo se le dejstva, ki k razvoju samo prispevajo. Razvojno gledano je torej tudi slovensko šolstvo po družbenih prilikah in svetovnem dogajanju nujno že vključeno v svetovni tok novodobnega šolstva. Za njegovo izvedbo in dokončno izgradnjo je potrebno prispevati še specifične slovenske lastnosti. da bo v liniji svetovnega šolstva vendar služilo slovenskemu narodu. 4. »Ugotavljamo, da se ljudska šola že dolga leta nahaja v procesu presnavljanja, dočim srednja šola še danes povsem izolirano hodi svoja pota, ki sodobnih življenjskih razmer niti najmanj ne upo- števajo.« Cetrta točka potrjuje razlago o razvojni poti slovenske šolske preosnove. O srednji šoli ne morem na tem mestu razglabljati, upam se pa izreči trditev, da bo imelo zavlačevanje preosnove slovenske srednje šole še usodne posledice za samostojno rast slovenstva. Ako danes, v dobi narodne samostojnosti ne moremo vzgajati slovenskega intelektualca, kdaj ga bomo? Bodočnost bo zahtevala od malih narodov še težkih preizkušenj. Dvomim, da bi slovenski intelektualec, vzgojen v današnji srednji šoli, mogel prenesti kaj težkega! 5. »Tudi ob tej priliki poudarjamo, da ljudskošolsko učiteljstvo s 4 do 5 umim šolskim delom še ne konča svoje zaposlenosti, ampak je z nadaljnjim študijem, zlasti s proučevanjem slovenskega otro- ka, zaposleno ves dan. Zato pričakujemo tudi pri reguliranju prejemkov popolno razumevanje našega dela ter podporo državnih činiteljev.« Peta točka izpričuje, da je le celostno gledanje na šolske probleme pravilno. Kakor so važne gospodarske in socialne prilike, v katerih živi šolska mladina, za določanje vzgojnega smotra in za učne poti poleg učne snovi, tako je z vsem tem v neposredni zvezi tudi ekonomski položaj učiteljstva, ki mora biti popolnoma neodvisno od vseh nešolskih faktorjev. Zaključki učiteljskega društva Maribor desni breg so v življenju slovenske učiteljske organizacije nekaj povsem novega. Res je morda, da se nekatere zahteve ponavljajo iz znanih resolucij, toda gledanje je različno. Ugotovitve nimajo več samo ozko stanovskega obeležja, ampak slone na znanstvenih temeljih totalnega gledanja na družbene probleme. Vladko Majhen. Poročilo za leto 1833. navaja, da je bilo pri Sv. Križu: dčk. dkl. skupaj Šolosposobnih 98 82 180 Nevšolanih 145 84 229 V tedenski šoli, 1. tečaj 66 32 98 V tedenski šoli, 2. tečaj 87 46 133 Obvezni za ponavljalno šolo 33 17 50 Obiskujočih 1. tečaj 21 17 38 Obiskujočih 2. tečaj 27 9 36 V nedeljski šoli, 1. tečaj 15 93 108 V nedeljski šoli, 2. tečaj 18 137 155 Značilno za takratno dobo je, da je redno šolo obiskovalo 153 dečkov in 78 deklic, nedeljsko pa 33 dečkov in 230 deklic. Če še pri tem upoštevamo, da so redno hodile v šolo vse deklice iz Slatine, je moralo biti kmetskih prav malo, po starem pravilu, da je knjiga le za dečke, za deklicc pa metla in kuhlja. Pri takem šolanju ni čuda, če je nastala krilatica: dolgi lasje, kratka pamet. Clovek bi še verjel, da je bilo to čudno razmerje v številu učencev in učenk enkratni, lokalni izjemni pojav, toda podatki za vso dekanijo kažejo isto sliko. V istem letu je hodilo v redno šolo 809 dečkov in 355 deklic, v nedeljsko pa 78 dečkov in 538 deklic. Pregled za vso lavantinsko škofijo za leto 1833./1834. izkazuje v 212 župnijah 117 rednih in 106 ponavljalnih šol. Za obisk redne šole je bilo obveznih 27.979 otrok, v šolo jih je pa hodilo 9896. Za paralelo se navajajo podatki za neko sosedno — najbrž sekovsko škofijo —, kjer je bilo 263 župnij s 388 šolami, šoloobveznih 58.764, obiskujočih pa 51.940. Iz teh podatkov pa je tudi razvidno, da je mnogo učencev, osobito pa učenk hodilo v nedeljsko šolo, četudi bi po zakonu morali obiskovati redno šolo. Starši so želeli tako, učitelj je zatisnil oči, — pri zbirci sc je poznalo in bilo je za manj dela več plačila. Mesečno so morale šole predložiti pridnostne izkaze in v njih navesti učence, ki niso redno hodili v šolo in brez opravičila izostajali. Za neredni obisk šole so bile že takrat stroge odredbe, ki pa so ostale menda brez pravega učinka, kajti okrožnica okrožnega urada v Celju z dne 24. avgusta 1856. št. 323, se glasi. Na vse okrajne gosposke. Po § 177. politične šolske ustave morajo plačati dvojno šolnino vsi starši, ki iz brezbrižnosti ne navajajo svojih otrok k rednemu obisku šole. V tem oziru imajo učitelji v smislu § 178. predložiti poročila o otrocih, ki so neredno obiskovali šolo, in sicer v mesečnih pregledih, ki jih poleg učitelja podpišeta tudi duhovnik in šolski ogleda. Okrajna gosposka mora te starše pozvati predse na zaslišanje in jih kaznovati z dvojno šolnino, od tega zneska dobi polovico učitelj, drugo polovico je vpo slati akrožnemu uradu. Ker se ta navodila doslej niso upoštevala v dovoljni meri, se v smislu naredbe visokega gubernija naroča, da se tem predpisom ugodi, sicer se bo krivca kaznovalo z globo 5 fl. Vmes je bila menda zopet zbirca in guberniju se je zdelo glob premalo, če je v izkazu videl, da je lavantinski škofiji 18.000 otrok brez pouka. Vzgoja in pouk. Učitelj je moral tekom leta voditi petkrat šolarje k spovedi, se takrat sam spovedati in moliti glasno obhajilne molitve. Letno sta se vršila dva izpita, prvega je izvršil domači župnik, zaključnega pa okrožni šolski nadzornik, t. j. dekan. Najprej se je izvršilo v cerkvi izpraševanje verouka, potem pa v šoli izpit iz računanja, čitanja in pisanja. Izpitu so prisostvovali tudi povabljeni lokalni odličniki in starši otrok. Bil je to lep dan za učitelja, lahko pa tudi zelo mračen, oso- bito, ako okrožni nadzornik ni bil učitelju naklonje«. ,,;,^ Kako se taka stvar ukorenini, še danes je mnogo kmetov mnenja, da se naj otroci v šoli nauče samo pisati, čitati in računati, vse drugo pa je nepotrebno in brez vrednosti. Kar se tiče učnih ur, pač v starih časih niso bili posebno natančni. Važnejši so bili pogrebi in poroke, in če uro ali dve učitelja ni bilo v šolo ali sploh ne, se nihče ni razburjal. Tudi je stari učitelj med poukom rad zadremal, saj se moral radi opravkov v cerkvi vsak dan zgodaj vstati. Učenci so pa bili takrat lepo tiho. Imeli so mir in vedeli so, da bo učitelj zelo hud, če ga zbudijo, preden mu je zaspanec prešel. Za čiščenje šolskih prostorov je prispevala občina učitelju na roko letno 52 fl, starejši ljudje pa so pripovedovali, da je moral razred pomesti oni učenec, ki je zjutraj prišel prvi v šolo, seveda brez pravice na nagrado iz dotične partije budžeta. Naj navedem še odlok, kako je bilo praktično preskrbljeno za vse šolske potrebščine. Guverner grof Hartig je sporočil: V splošno vednost se naznanja, da je visoka dvorna študijska komisija s svojim odiokom z dne 26. nov. 1825., št. 7640, odločila: nabava naslednjih šolskih potreščin: svinčnikov, krede, tinte, peres, papirja in gob ne spada več na trivialnih šolah v dolžnost šolskega konkurenčnega adbora, temveč ima te predmete nabavljati oni, ki jih rabi in po trebuje. Morejo pa se nabaviti iz dohodkov dobrodelnih ustanov in iz prostovoljnih prispevkov dobrotnikov. Pedagoške instrukcije. Št. 290. Solskemu nadzorstvu v Rogatcu. Narača se, da se pisanje goji v večjem obsegu in z večjo skrbnostjo. Pri vzorcih lepopisja naj se navede, koliko časa je potreboval učenec za pisanje vzorca v svrho fažje in pravilnejše presoje. Redni obisk ponavljalnih šol se bo odredil. Te šole je pospeševati z vsemi sredstvi. One učence slovanske narodnosti, ki posečajo prostovoljno nadaljevalne šole, je na koncu seznama navesti številčno. Pri vajah v čitanju naj se predvsem pospešuje nravnost in znanje verouka. Sv. Andraž, 18. nov. 1829. Ignac f Juvantschitsch s. r. Vse druge so morali vnesti v seznam, le za učence slovanske narodnosti je bila izjema, zadostovalo je njih število. Danes bi nikomur ne prišlo na misel, da bi se učence pridno pripravljal na oni grozeči dan, ko se na šoli pojavi sreski ali celo banski šolski nadzornik. Naši predniki so v tem oziru morali biti drugačni ptiči. Okrožnica kn. šk. lavantinskega ordinariata z dne 31. okt. 1838. naroča namreč: Ponovno se opozarjajo distriktni šolski oglede, da bodo poročila o izpitih v vseh rubrikah izpopolnjena z vso natančnoštjo in da vpisi ustrezajo resnici. Predvsem je paziti, da je vsebina prilog resnična in z vso strogostjo je preiskati nepravilnosti. Nikakor se ne sme trpeti, da učitelji fingirajo število otrok, pišejo vzorce pisav sami ali jih naročijo pisati po drugih, sposobnejših učencih, da vaje za diktat že naprej vežbajo in slično. To so nesramne potegavščine nadrejenih organov in je vse take primere prijaviti semkaj. Sploh je gledati na to, da se oblasti ne bodo z lažnimi poročili vodile do krivega mnenja. Poročila naj ne bodo ugodnejša, pa tudi ne slabša kakor je bila dejanski izvršenega. (Dalje prihodnjič.)