RAZVOJ TOPLOTNEGA POSTOPKA UNIČEVANJA VAROE
LUDVIK KLUN
Postopek uničevanja zajedavca varoe s povišano temperaturo so pred dobrimi petnajstimi leti patentirali Japonci. Čebele z varoo so za 5-6 minut izpostavili temperaturi 42 °C. Kasneje so postopek izpopolnjevali predvsem v SZ, o čemer smo obširno poročali v prvi številki Slovenskega čebelarja, posvečeni varoi (SČ 2/80). Da bi dosegli zadovoljiv učinek, so temperaturo zvišali na 46 - 48 °C in čas izpostavljenosti podaljšali na 15 minut. V takih pogojih je bil pri pravilno zgrajenih toplotnih omarah (komorah) in ustreznih škatlah (kasetah), v katere poberejo čebele iz panja in jih vstavijo v
omare, osip zajedavcev od 95 do 100-od-stoten.
Žal pa je tak način uničevanja zajedavcev zelo negospodaren. Delo opravljajo običajno trije delavci v času, ko čebele ne izletavajo, to je pozno jeseni, ko je temperatura zunanjega zraka od 6 do 8 °C. S posebnimi sesalniki si pomagajo, da čebele v celoti poberejo iz panja. En delavec čebele pobira in stresa v škatlo, drugi lepi številke panjev na škatle in jih odnaša do toplotne omare, tretji pa skrbi za pravilno temperaturo zraka in pretresa škatle, da se čebele v njih ne zgručajo in ne vzpostavijo
svojega načina ventilacije oziroma regulacije temperature.
Pri pravilno grajenih toplotnih omarah in škatlah zadostuje samo jesensko uničevanje varoe s toploto brez kakršnihkoli drugih posegov (Baskalov, 1984). Spomladi toplotni postopek ni priporočljiv, ker pri omenjeni temperaturi razvoj čebelje družine zastane skoraj za mesec dni. V organizmu čebel namreč nastanejo določene fiziološke spremembe (Solovljeva, 1983), ki vplivajo na razvoj.
Da bi postopek lahko uporabili tudi v času, ko so temperature višje kot 6°C,.so začeli pobirati čebele iz panjev ponoči pri električnih svetilkah in tako na primer od polnoči do jutra obdelali 8 do 10 čebeljih družin (Belokur, 1984).
Postopek uničevanja varoe s toploto je spodbudil raziskovalce v več čebelarskih inštitutih, predvsem zato, ker zajedavci ne postanejo odporni na toploto, kot imamo primer pri kemijskih pripravkih (akaricidih). Tako naj bi bil toplotni postopek nekakšna perspektivna rezerva v boju z varoo (Vese-ly, 1983).
Osnovni cilj večine raziskovalcev je bil obdelava čebel v panju, toda čebele so na satju »doma« in lahko odločilno vplivajo na razporeditev toplote v panju (celo v škatlah zunaj panja jih morajo pretresati, da jim preprečijo uravnavanje temperature). Zato so poskusili tako, da so odvzeli sate s čebelami in jih dali v nekakšno ogreto »točilo«, v katerem so vrteli koš s čebelami na satih. Sati so delovali kot nekakšne
lopatke, ki so v »točilu« mešale topel zrak.
Koš »točila« so vrteli s 25 do 30 obrati na minuto. Sati se pri tem rahlo zmehčajo, postopek pa traja 12 do 15 minut (Rubcov, 1983).
Postopek uničevanja varoe s toploto so preizkušali tudi v čebelarskem inštitutu v Liptovskem Hradku (Mačička, 1984). Zrak, segret na 48 °C, so dovajali skozi žrelo panja. Nad sati je izhajal zrak, katerega temperatura je bila 44 °C. Čebele so v plodišču z zalego same uravnavale temperaturo. Zato so tu izmerili le rahlo povišanje temperature (36 - 37 °C), kar pa je seveda premalo, da bi zajedavci odpadli s čebel ob zalegi. Prav tu pa je zajedavcev največ, zato problema niso uspeli rešiti.
Problem je poskušal rešiti Timkov (1988), tako da je sate v panju razmaknil za 5 cm in več. S tem je nastal boljši pretok vročega zraka, hkrati pa se je zmanjšal vpliv čebel na temperaturo. Uporabil je zaprt sistem ogrevanja. Zrak iz notranjosti panja izsesa skozi žrelo, ga ogreje na ustrezno temperaturo in nato dovaja nad sate v panju. Pri temperaturi 47 do 48 °C traja postopek 12 minut, pri 45 °C pa 25 minut. Žal, avtor ne navaja podatkov o učinkovitosti postopka (oziroma osipa zajedavcev v odstotkih), kar je za ovrednotenje bistveno.
Po tem zelo skrajšanem opisu uničevanja varoe s toploto lahko tovariša Kranjca pohvalimo že zato, ker se je lotil problema, ki ga doslej niso še nikjer zadovoljivo rešili, če pa je pri tem uspel, pa še toliko bolj.