323
MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
Ivo Antič
MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
Tam za turškim gričem,
tam je dost fantičev,
k' se za nas vojskujejo.
(...)
Tam se nič ne smili
oče svojmu sini,
sin pa tud očetu ne.
(¦¦¦)
Pričujoči spis je nekakšna v širšem smislu dnevniška ali kronistična meditacija na robu prepada, iz katerega v »evropskem« in »ameriškem« (Kolumb!) letu 1992 še naprej, tako kot prejšnje leto, zaudarja »jugomrhovina«, razkosana v t. i. tretji balkanski vojni (prva 1912: izgon Turčije, druga 1913: delitev Mak., tretja zač. 1991: razpad YU). S parafrazo po zgoraj citirani slovenski narodni pesmi, ki se sicer nanaša na avstrijsko zasedbo BiH leta 1878 in že tedaj ugotavlja najožjo sorodstveno pogojenost balkanskih obračunavanj, gre torej za esejistično kroženje okrog nedvomno aktualnega vprašanja, kaj se je dogajalo v času Cankarjevega sarajevskega bivanja in kaj se dogaja danes »tam za turškim gričem«. Zapisovanje refleksij drugega »poletja z mrhovino« se začenja ob stodnevnem »jubileju« tako rekoč povsod - razen v Bosni - pričakovane vojne v »Bosni ponosni«, ki je ranjena tako globoko, da ni jasno, s čim naj se sploh še kdajkoli ponaša...
»Sarajevo, 13. julija - Danes mineva stoti dan od začetka vojne v Bosni in Hercegovini. Bilanca je strahotna, četudi so podatki še nepopolni: tretjina celotnega prebivalstva je zapustila svoje domove, mrtvih ali pogrešanih je več kot 50.000 ljudi, nešteto pa je hudo ranjenih, ki bodo vse življenje invalidi. - V 27 taboriščih je več desettisoč ljudi in nihče ne ve, kaj vse morajo prestajati. Sinoči, ko je bilo v Sarajevu razmeroma mirno, so bili ubiti štirje otroci, dva pa sta bila hudo ranjena.« - Zgornji citat je iz Dela (14. 7. 92, prva stran), vodilnega slovenskega dnevnika, ki sicer pod svojim »realsocialističnim« imenom kar naprej ponuja nekakšno geslo o samostojni Sloveniji, kot da ta samostojnost še zmeraj ni samo po sebi umevno dejstvo (kdor neprestano dokazuje, nič ne dokaže?). Tu se ponuja tudi asociacija ne znano domislico o »simboličnosti« imen vodilnih »SHS« dnevnikov: Srbi so politiki (Politika), Hrvati obveščevalci (Vjesnik), Slovenci pa delavci, torej pregovorni garači, tlačani, hlapci... Marsikateri Slovenec zameri Cankarju, ker je svoj narod definiral kot »hlapce«, za večno obsojene na hlapčevanje. Ni povsem jasno, zakaj bi to moralo biti ponižujoče; Cankarjeva oznaka ni bila všeč zlasti tistim, ki so trdili, da je
IvoAntič
324
vsako delo častno predvsem seveda proletarsko, s katerim si sami niso več mazali rok, potem ko so postali »intelektualci« v funkcionarskih naslonjačih in pri tem poskrbeli tudi za to, da ne bi kateri od njihovih otrok postal »visokočaščeni proleta-rec« (v glavnem so jih lepo šolali, če le mogoče, tudi v tujini, se pravi, da so jih izoblikovali v teoretično prezirane intelektualce).
Zakaj bi morali nositi pečat hlapčevstva vsi Slovenci, če jih je tako »urekel« Cankar s svojo dramatično patetiko? Radoje Domanovič, srbski satirik iz obdobja realizma, je v noveli Danga (1899) opisal »neko deželo«, kjer je vsak prebivalec označen z žigom hlapčevstva na čelu in si to šteje v posebno čast (naslovna beseda je namreč turcizem, z variantami znan tudi v drugih balkanskih jezikih in v ruščini; prim. dagma, damga, tamga, damka - s pomenom žig, pečat, znamenje, znak, varstvena znamka, brazgotina...). Čeprav je jasno, katero deželo je imel Domanovič v mislih, njegova »obsodba« Srbom ne povzroča kakšnih posebno daljnosežnih kompleksov. Torej je mogoče reči, da je Domanovičeva literarna domislica le slikovit prikaz določene geopsihološke specifičnosti, ki simptomalno opredeljuje pretežno slovanski rasni tip, ujet v primež med zahodnimi in orientalskimi tendencami (Stane Ivane, komentator Dela, zadevno specifičnost označuje kot »homo balcanicus«, 18. 7. 92). »Usodna zapečatenost« s hlapčevstvom (in prek češčine z nezrelostjo; prim. chlapec - deček, mladenič, vajenec; chlap - podložnik) se za širši slovanski kontekst nakazuje tudi z nekaterimi etimološkimi asociacijami, ki jih omogočajo zlasti zahodnoevropski jeziki. Pri tem je v angleščini, vodilnem jeziku svetovne politike, najti primere, zaradi katerih se zdi najbolje, da bi se Slovenci tudi s svojim uradnim imenom »distancirali« od danes očitno »zgodovinsko zavoženega« slovanstva, ki ga eksplicira sedanji etnonim, in se, podobno kot marsikatera afriška državna identiteta, vrnili k svojemu izvornemu »predkolonialnemu« imenu. Beseda Slovenia namreč v angl. vsaj optično asociira »deželo umazancev« (sloven - umazanec ipd.), kar seveda ni preveč v skladu s turistično reklamno idilo »na sončni strani Alp«, poleg tega pa se dokaj nerodno meša z imeni, kot so Slavonija, Slovaška (Slovakia) itd. (ni namreč lahko dojeti, da je v slovaščini Slovenija - Slovinsko, Slovaška pa Slovensko, da so za Slovake Slovenci - Slovinci, da so Slovinci tudi vrsta Poljakov ali tudi »stari Dalmatinci«, da so Slavonci vrsta Hrvatov...). Pravzaprav preseneča, da ni že prišlo do kakšnega spora zaradi imena med Slovenijo in Slovaško, kot je npr. Grčija blokirala osamosvojitev Makedonije zaradi makedonskega samopoimenovanja. Po drugi strani pa se tudi pravi, originalni, avtentični »sončnoalpski« etnonim kaže kot poseben, nič manj s »tujstvom« kontaminiran problem. Naj se Slovenci spet imenujejo Veneti (Vendi) ali Karantanci? Venetska varianta ni povsem »samoslovenska«, saj vključuje tudi širši slovanski kontektst, pravzaprav podobno kot ime Slovenci, medtem ko karantanski etnonim razpira pravi etimološki labirint (koren kar-, kur- ipd.; Jakob Kelemina omenja zveze med Karant, Kurent, Kurant, Korant, v čemer vidi romansko ozadje: courant, corante, ker je v 18. stol. pomenilo lakaja, služabnika, ki je tekel z gospodovo kočijo in naznanjal njegov prihod, gl. Glasnik Muz. druš. za Slov., 1944-1945, str. 112; ob tem kaže omeniti, da se tudi tu pojavlja simptom »hlapčevstva«). Poleg tega je ime Karantanci (Karantanija) problematično tudi v zgodovinskem smislu, saj se je pojavilo šele precej po t. i. naselitvi alpskih Slovanov, kakor da so bili nosilci tega imena nekakšni tujerodci med slovenskimi predniki, katerim so očitno zavladali, a so se med njimi pozneje porazgubili. Kurenta pozna slovenska in tudi hrvaška mitološka tradicija, besedi »karantan« in »kroatan« se zdita sorodni, zato se bodo Slovenci in Hrvati lahko še vojskovali ne le zaradi Istre (ali Bele krajine, Prekmurja, Zagorja...), temveč tudi zaradi Hermana, ki je v mavrski Španiji v 12. stoletju
325
MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
prevajal koran iz arabščine v latinščino. Tega srednjeveškega velikana učenosti imajo namreč slovenski raziskovalci za (istrskega?) Karantanca, Hrvati pa si ga lastijo kot Dalmatinca (Kroatanca?), pri čemer oboji spregledujejo, da je bil ne glede na rojstni kraj, vsaj sodeč po izrazito germanskem imenu (pom. bojevnik), ki torej ni ne slovansko ne običajno krščansko, najverjetneje Nemec. Poanta tega diskurza o slovenskem »hlapčevstvu« bi torej bila predvsem v določeni samoumevnosti in »normalnosti« nikakor ne zgolj slovenske tipološke specifike kot ene od oblik neizbežne geohistorične determiniranosti ali - rečeno v smislu nekakšne metafizične patetike - »prekletosti«, katere se je radikalno mogoče odreči le s samouniče-njem temeljne identitete (pri čemer seveda ravno ta »osvoboditev« vzpostavlja novo obliko »hlapčevstva«). S tem je pač nakazana običajna pot slehernega diskurza, ki se z radikalnimi konsekvencami začne gristi v lasten rep in tako sprevračati v svoje nasprotje, kot se - rečeno slikovito - slovenska (slovanska) beseda jama v japonščini zrcalno »obrne« v pojem gore (yama).
S Hermanom, čigar identiteta se zaradi prastare in pomanjkljive dokumentacije zdi problematična in hkrati simptomalna tudi v lingvističnem ali konkretistično asociativnem smislu (v korenu njegovega imena je npr. mogoče videti zgoraj že omenjeni koren kar-, kur-, ker-, gor-, ker-, torej kor-en, ki se rad pojavlja v različnih indoevropskih in nostratičnih variantah, tako da sta celo besedi koran ali kur'an očitno podobni besedama korant in kurant), se v pričujočem spisu vzpostavlja stik z nekaterimi vidiki vprašanja o slovenskih in hrvaških srečanjih z islamom ter s problemom permanentne krize balkanske identitete. Ta kriza je seveda na Balkanu, h kateremu Slovenija »noče pripadati«, le na poseben način zaostrena, sicer pa je del splošno evropskega ali morda celo svetovnega dogajanja, ki ga je s para-frazo po E. Morinu mogoče imenovati »proces nacionalne (avto)identifikacije«. Radikalno zastavljeno vprašanje o sebi se namreč zmeraj mora soočiti z jamo (yamo) lastnega »tujstva«, se pravi z vdorom v območje krizne negotovosti, izpostavljenosti, popolne eksistencialne ogroženosti in historične/histerične provizorično-sti »izvotljenega subjekta«, ki si šele v jami neusmiljene avtorefleksije lahko začne graditi temelje za goro ali piramido (yama) morebitne reintegracije. Ta »izvotljeni subjekt«, največkrat z ugaslimi očmi in praznega obraza, je posebno plastično utelešen v situaciji in statusu vojnega begunstva, ki ga bolj kot birokratske formalnosti opredeljuje občutek izkoreninjenosti, prevaranosti in brezciljnosti.
Tujstvo in hlapčevstvo sta temeljna eksistencialna problema celotnega Cankarjevega dela; kot kolektivni oznaki ju predstavljata roman Tujci (1901) in drama Hlapci (1909), kot individualizirana simbola pa Kurent (1909) in Hlapec Jernej (1907). Ta štiri dela predstavljajo nekakšen koordinatni križ ali lahko tudi kvadrat, kjer se v različnih možnih kombinacijah medsebojno dialektično soočajo in dopolnjujejo členi obeh problemskih parov. Tujci so simbolična metonimija za slovenske umetnike, hlapci za slovenski narod; Kurent je na podlagi ljudske mitologije metafo-riziran ekvivalent za orfejsko vlogo (slovenskega) pesnika, Jernej pa predstavlja (brezizhodni) krog revolucionarnega pravičništva, ki v bistvu vodi v »samosežig«. Če je namreč požar, ki ga je zanetil in v katerem je končal hlapec Jernej, »samo simbol svetovne revolucije«, kot je menil Ivan Prijatelj, potem je to, kar se je danes zgodilo z oktobrskim socializmom, mogoče videti kot pogorišče.
Cankar je Hlapce napisal v Sarajevu, ki se zato kaže kot nekakšna točka »klimaksa« (yama v jap. pom. tudi vrhunec, višek, tveganje, pustolovščina) v umetniški pustolovščini njegovega življenja in dela. V Sarajevu je bival jeseni leta 1909 pri bratu Karlu, ki je tam živel kot duhovnik, tajnik nadškofa Stadlerja in urednik Hrvatskega dnevnika. Iz Sarajeva se Cankar - s svojo najpomembnejšo dramo »v
Ivo Antič
326
žepu« - ni vrnil na Dunaj, kjer je enajst let živel dotlej, temveč se je ustavil v Ljubljani in tu ostal do konca. V drami Hlapci je mogoče videti umetniško upodobitev prelomnega katarzičnega spoznanja v drami Cankarjevega bivanja in mišljenja. Gre za radikalno (avto)refleksivno vizijo, na katero po svoje opozarja tudi moto k Hlapcem, vzeti iz Hamleta: da je namreč umetnikov namen držati svetu »odtis njega prave podobe« (cit.). Sarajevo pomeni - poleg Dunaja in Trsta - eno od skrajnih točk Cankarjevega »bivanjskega trikotnika« v Avstro-Ogrski, ki je leto prej (1908) anektirala BiH. Znotraj tega trikotnika so še nekatere Cankarjeve postaje (Slovenske gorice, Judenburg), med katerimi sta seveda najpomembnejši Vrhnika in Ljubljana (rojstvo in smrt), ki ležita prav v središču. Tako je Cankar iz dovolj širokih razgledov uzrl svojo domovino med srednjeevropskim severom in balkanskim orientom ter med Jadranom in Panonijo, pač podobno kot njegov Kurent: »... z očmi svojega srca pa je videl vso domovino, od štajerskih poljan do morja. (...)... od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev...« (cit. Kurent). S satirično priostrene distance se mu je domovina kazala kot provinci-alna dolina, ki ji je določil »gasilskega patrona« svetega Florijana, kar je morda simptomalno glede na Jernejev požar. Farso Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapca Jerneja in razpravo Slovensko ljudstvo in slovenska kultura (predavanje v Trstu) je Cankar napisal istega leta (1907), ki je leto njegovega najmočnejšega političnega angažmaja, saj je celo nastopil kot kandidat socialnodemokratske stranke za državni zbor. Isto letnico nosi Cankarjevega polemična knjiga Krpanova kobila (ki je sicer izšla konec prejšnjega leta); v njej je znana izjava: »Ne v areni literature, v areni življenja sem stal!« (cit. Jubilej). Morda je Cankar čutil določeno problematičnost te »samohvale«, zato jo je skušal »naknadno utemeljiti« s poskusom neposrednega, stvarnega »pohoda na institucije«. Neuspeh na volitvah je kot nekakšno znamenje usode razkril razliko, ki vendarle obstaja: biti politik v osnovi res pomeni biti predvsem v areni življenja, biti literat (profesionalec kot Cankar) pa pomeni biti »nekje drugje«, pomeni torej neko - glede na areno življenja - specifično, v marsikaterem pogledu problematično pozicijo, kar je Cankar v svojih delih sam prikazoval kot vsakršno izpostavljenost (usodno označenost, izvrženost, zasvojenost, potepuštvo - skratka, tujstvo). Že leta 1902 je v pismu A. Lušinovi opisal, kako vidi literata v areni življenja: »Sredi življenja stoji, kakor okoren kmet v salonu, ki gleda, da izgine čim prej...« (cit. ZD k. 27, str. 364-365).
Omenjeno tržaško predavanje je esejistična in politično aktivistična predstavitev realnega in idejnega ozadja, iz katerega sta istega leta zrasli tudi obe literarno fikcijski vzporednici: tu je satira na provincialne razmere, kar se ujema s Pohujšanjem, tu je tudi oznaka slov. zgodovine kot zgodovine naroda, ki je tlačan in hlapec, na koncu pa je tudi izrecno poudarjena zahteva po revolucionarni preobrazbi in osvoboditvi (simb. ekv. H. Jernej). Joža Mahnič meni, da se je v zadevnem predavanju Cankar najbolj približal marksizmu z mislijo, da je zgodovina narodove kulture zgodovina njegovega političnega, družbenega in gospodarskega razvoja (gl. ZSS, k. V, str. 100), kar se dopolnjuje z mnenjem Ivana Prijatelja, da je Hlapec Jernej svetovno mogočna prepesnitev Marxovega Komunističnega manifesta. Kolikor je Jernejev požar (prav tako po Prijatelju) simbol svetovne revolucije, je očitno, da je Cankar nakazal tako neizprosno razvojno logiko kot tudi tragični zaključek tega dogajanja. Med pripravami na volitve je imel Cankar v načrtu agitacijsko brošuro, namesto tega pa je šele po volitvah napisal Hlapca Jerneja kot svojevrstno »ideološko« pesnitev v ritmizirani, biblijsko privzdignjeni prozi. Jernejevo iskanje pravice je nekakšen »križev pot«, torej je možno v tej noveli videti - tako v vsebinskem kot v stilističnem pogledu - nekakšnega »križanca« med Kom. manifestom in svetopi-
semsko tradicijo, kar po svoje potrjuje Cankarjevo poznejše nagibanje h krekov-skemu krščanskemu socializmu. Dejstvo, da je bil Hlapec Jernej napisan po volitvah, torej po Cankarjevem neuspehu v areni politike, kaže na določeno epilogno funkcijo tega teksta, na povzetek in zaključek pisateljeve faze, ki je opredeljena s poudarjenim družbenokritičnim aktivizmom. Novela o Jerneju je sicer pretežno še v obzorju tega aktivizma in dosledno stopnjuje njegova izhodišča, vendar je vizionarno kata-strofično podana tudi slutnja upepelitve tega zagona. S sredstvi avtentične umetniške transpozicije in metaforizacije je nakazan že tudi prelom literata s politikom znotraj Cankarja kot avtorja: bistveno področje njegovega delovanja ni arena politike (življenja), temveč »arena literature«. Umetnikova poglavitna naloga ni neposredno delovanje, temveč snovanje v območjih spoznavanja, podprtega z zavestjo, da bodo šle stvari vsakdanjega življenja po svoji logiki naprej mimo umetnosti. Torej je razumljivo, da se po letu 1907 Cankar ni več ukvarjal s politiko kot politični aktivist, marveč je naslednje leto objavil knjigo s pomenljivim naslovom: Novo življenje.
Ta kratki roman je mogoče opazovati v gostem zaporedju: Martin Kačur (podnasl. Življenjepis idealista, izšlo 1907 z letnico 1906), Hlapec Jernej in njegova pravica (1907), Novo življenje (1908) in Kurent (1909). Ob tem zaporedju se ponuja naslednja »fabula«: propad (pol)intelektualskega idealista (učitelj Kačur), propad (pol)proletarskega idealista (kmečki proletarec Jernej), sledi izrazit prenos na umetniško, se pravi osebno problematiko v močno avtobiografskem romanu Novo življenje (kipar Grivar se z ženo in otrokom vrne z Dunaja v domovino, kjer mu »dunajska žena« postane nekako odveč, zlasti ko sreča »staro ljubezen«) in v »starodavni pripovedki« (podnaslov) o Kurentu, v katerem je na izhodiščih iz ljudske mitologije simbolizirano »orfejstvo« slovenskega umetnika. Ne da bi bila prezrta večplastnost in zmuzljivost literarnih metafor in simbolov, je mogoče reči, da v nakazani »fabuli« objektivno nujnemu propadu »prezgodnjega«, individualističnega, a v družbo usmerjenega (Kačur - reformatorstvo, Jernej - element revoluci-onarstva) aktivizma sledi obrat v smeri avtorjeve introspekcije, pri čemer gre za poante, ki nakazujejo neko bolj metafizično, moralno ali etično, individualno utemeljeno in vendar »vsem« namenjeno prenovo v smislu optimizma (zaključek Novega življenja in Kurenta, zlasti slednjemu dodani trije soneti). Seveda je določena mera avtorjevih življenjskih izkustev navzoča tudi v Kačurju in Jerneju; Cankar se je kot umetnik, se pravi kot deklasiranec običajne meščanske družbe lahko identificiral s problematičnim položajem tako učitelja, ki je (bil) nekakšen »propadli« intelektualec, kot tudi proletarca, ki je bil v pretežno agrarnem kontekstu največkrat propadli kmet. Svojevrstno izenačenje učiteljstva s hlapčevstvom je izraženo v naslednjih zdravnikovih besedah Martinu Kačurju: »Kaj mislite, da po novih postavah učitelj ni več služabnik? Še zmerom je služabnik in hlapec, bolj vprežen in bolj vklenjen nego najmlajši hlapec pri gruntarju! - Pa kaj bi tisto! Glavna stvar je, da ste bili obsojeni že od začetka, od rojstva.« (cit. M. Kačur, 1. del., II). - Pri koncu citiranih besed je nakazana tudi usodna označenost »od rojstva«, značilna za ljudi z nekonformistično usodo, se pravi za idealiste, kot je Kačur, ali za umetnike, kot je Kurent, ki je v Cankarjevi interpretaciji že kot otrok nenavadno odstopal od običajne podobe otroštva. Pri korespondiranju literarnih z avtobiografskimi elementi kaže še omeniti, da je, po vsem sodeč, v času nastajanja Novega življenja potekalo Cankarjevo oddaljevanje od dunajske družine, pri kateri je živel, od njihove hčere, s katero naj bi se poročil, in od Dunaja sploh.
Sintagma »novo življenje«, izpostavljena v naslovu, ima posebno, daljnosežno veljavo: opozarja na zaključno poanto zadevnega romana kot tudi Hlapcev (zadnje
---------------------------------------------1
MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO |
327
boAntič____________________________________________________      328
besede v drami: »Za novo življenje blagoslovi!«), obenem pa po svoje osvetljuje še stvarni avtobiografski kontekst. Grivarju v Novem življenju umira žena, Jermanu v Hlapcih mati, Cankarju pa »dunajska ljubezen«; to so žrtve, ki pogojujejo prehod v »novo življenje«, v novo kvaliteto bivanja, v subjektovo reintegracijo na višjem, vedrejšem nivoju. Jerman je v »paronomazijski zvezi« s hlapcem Jernejem; skupen imata le prvi zlog, torej je Jerman le »napol Jernej«, saj v svojem uporništvu ne gre do konca, do (revolucionarnega) požara, temveč nadaljevanje neposrednega social-nopolitičnega aktivizma prepusti pravemu proletarcu, kovaču Kalandru, in sicer z znanimi besedami pri koncu igre: »Ta roka bo kovala svet... Ne, jaz ne bom več zboroval. Vi, ki imate v srcu mladost in v pesti moč, vi glejte! Ob vaših plečih bo slonelo življenje, moja so odpovedala... star sem in zaspan...« (cit.). - Gre za specifičen »zlom«, za umik intelektualca v »privatnost«, v »čisto« prosveto, kar ustreza Cankarjevemu prehodu od pretežno družbenokritične dunajske faze k poudarjeni avtorefleksiji, k »čistemu« kulturništvu in umetništvu, ki pa je tudi kurentovsko »orfejstvo«, se pravi spreminjanje naroda hlapcev v narod normalnih ljudi (prim. »iz hlapcev napraviti ljudi,« cit. Jerman, konec 3. dej.) zgolj s sredstvi umetnosti, kulture. Tako se Jerman zdi nekakšna sinteza hlapca Jerneja in umetnika Kurenta, kolikor pač Kurent »simbolizira« Cankarja, po katerem je vloga umetnika, ki služi narodu, sicer »orfejska«, a pri tem tudi »učiteljska« in »hlapčevska«. Hlapca Jerneja s Kurentom je vzporejal že Cankar v pismu Schwentnerju 4. 7. 1909: »Ideja Kurenta je višja in globlja, oblika pa vsaj ne slabša kakor pri Jerneju. Obseg je taisti«, (cit. ZD 18, str. 327-328). Obe deli sta v stilskem pogledu »prozni himni«, kar je pravzaprav tavtološka oznaka, ki izpostavlja na splošno pozabljeno himnično zvezo med prozo in poezijo, na kar opozarja Friedrich v Strukturi moderne lirike, kjer pri analizi Mallarmeja navaja, da francoska beseda »Prose« temelji na cerkve-nolatinski »Prosa«, ta pa med drugim pomeni tudi »himno«. Torej se trije dodani, izrazito himnično uglašeni soneti v vsakem pogledu ustrezno navezujejo na glavni, sicer prozni tekst Kurenta, ki pomeni svojevrsten kontrapunkt Hlapcu Jerneju, medtem ko je v M. Kačurju mogoče videti tipološkega predhodnika obeh. V vseh treh delih gre namreč za opisovanje »križevega pota« naslovnega junaka, pri čemer reformator Kačur konča v snegu, revolucionar Jernej v ognju, hipnotični goslač (njegovo igranje na gosli učinkuje na ljudi kot halucinogeno poživilo) Kurent pa takole: »Obadva, smrt in godec, sta tiho utonila v daljno noč.« (cit. s konca teksta). Četudi se Kurentov »križev pot« močno razlikuje od Kačurjevega in Jerneje-vega, saj sta ta dva sama, on pa hodi na čelu groteskne slovenske pijanske procesije, je tudi to umetnikovo potovanje po domovini v bistvu - kljub izbruhom »veselja« - zgolj predsmrtni delirij, niz posameznikovih in kolektivnih halucinacij, izzvanih z »mamilom« umetnosti kot »ekvivalentom« za alkohol. Tako Kačurjevo in Jerne-jevo kot tudi Kurentovo tavanje je pogojeno s tragičnim družbenim kontekstom majhnega in revnega naroda, pri čemer so edini »predahi« možni zgolj v smislu satirično komičnih ali mistično lepotnih prebliskov, po katerih je blato šentflorjan-skega močvirja še bolj mučno. Na koncu se Kurentovo čarobno igranje na gosli izkaže za bloden privid beraškega, do smrti izmučenega neuspešnega harmonikarja (gosli so »elitno«, harmonika pa izrazito ljudsko, oštarijsko, sejmarsko, »banalno« glasbilo), propadlega »umetnika«, ki je svojo dušo ugonobil z demonizmom umetnosti (gosli mu je podaril »škrat«, tako je torej Kurent postal hudičeva last) in ki mu naposled preostane le »združitev« s smrtjo, se pravi, da gre za identičen zaključek kot pri Kačurju in Jerneju. Šele zadnji stavek v Kurentu (»Glej, oko, razveseli se in upaj - ali se ne drami zarja na izhodu?...«) dopušča - in to z vprašanjem - slutnjo razvedritve z vzhoda (ex oriente lux?). To zaključno vprašanje o luči dobiva tako
329                                                           MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
rekoč direkten odgovor v dodanem triptihu sonetov, od katerih se tretji začenja: »Luč je...« - Ta sonetni triptih uvaja (kot moto) stavek, vzet iz predhodnega proznega teksta: »Za tisoč ur le ena ura.« - Navezovanje nenavadnega verzificira-nega dodatka na prozno celoto je očitno: tisočprva ura, tisočprvo leto po tisočletnem hrepenenju (»Kaj je čas in ura, da se izpolni to trudno tisočletno hrepenje?...«, cit. predzadnji stavek Kurentove proze) je tisti usodni, prerodni obrat, ki ga decidirano opevajo soneti. Kačur in Jernej se končujeta brez podobno izpostavljene svetlejše možnosti, Jernej je tik pred svojim maščevalnim dejanjem celo opisan takole: ».. .s trdimi koraki je šel, nič več upognjen, nič več bolan, v srcu nič bridkosti in upanja nič več.« (cit. konec pogl. XVII). Jernej je dal, rečeno po Prešernu, slovo strahu in upu, postal je »podplat«, toda že Grivar v Novem življenju, romanu, ki sledi Hlapcu takoj naslednje leto (1908), opre svojo novo perspektivo na sina, Jerman na koncu Hlapcev (1909) na Lojzko, Cankar sam pa, če je mogoče tako reči, na »Lepo Vido«, ki je simbol »hrepenenja«, umetnosti, lepote. »Dramska pesnitev« (Cankarjeva oznaka) Lepa Vida (1911) je namreč zadnje pisateljevo dramsko delo, zaključek njegovega drugega dramskega ciklusa, ki se začenja s Pohujšanjem konec tistega leta, v katerem je izšel Jernej (1907). Igra Pohujšanje je nekak satirično farsični intermezzo v pisateljevem osrednjem ustvarjalnem toku tega časa in s tem tudi svojevrsten »uvod« v prvi dve dejanji Hlapcev, ki so Cankarjeva naslednja dramska stvaritev in ki so po njegovih besedah v pismu Schwentnerju (poslano iz Sarajeva) v prvih dveh dejanjih satira, v ostalih pa tragedija z resnim, a ne tragičnim koncem. Za Lepo Vido ni mogoče reči, da je satira ali tragedija; je predvsem pesniška igra, naravnana v nekakšno novoromantično mistiko, s čimer po svoje sklepa krog z Romantičnimi dušami (1897), se pravi s Cankarjevim prvim dramskim tekstom, v katerem pa so že navzoči vsi značilni tematski elementi njegovega opusa, tudi tisti lirsko misticistični, ki v celoti obvladujejo igro o ljudsko mitološki lepotici - legendarni Vidi.
Tako faktografska zgoščenost izidov kot omenjene vsebinsko sporočilne zveze med zgoraj obravnavanimi deli kažejo na izredno intenzivnost in pomembne idejne premike v Cankarjevem ustvarjanju v drugi polovici prvega desetletja 20. stol. Zaokrožitev, ki se prvikrat markantno nakaže z Lepo Vido, zajema Cankarjev ustvarjalno razvojni proces kot »shakespearsko« polifonijo vseh vidikov eksistence - od zgodnjih liričnih odzivov na stvarnost, prek satirično kritičnih in tragično dramatičnih analiz družbe in posameznika do lirsko psihološke sinteze na višjem nivoju. V tem smislu se Cankarjev opus resnično kaže kot »povest« (na to pisateljevo oznako lastnega opusa opozarja F. Zadravec na koncu razprave o Pohujšanju v knjigi Umetnikov »črni piruh«, 1981), se pravi sporočilna celota, korpus, ki ima kljub navidezni »kaotičnosti« sprotne ekspresije vendarle v sebi tudi specifično logiko strukturnih razmerij in razvojnih valovanj. V omenjeni razpravi Zadravec raziskuje nekatere zveze med Pohujšanjem in tujimi igrami s sorodnimi motivi, pri čemer navaja, da sta Fran Terseglav in Fran Govekar takoj, ko se je pojavila Cankarjeva farsa, omenila Gerharta Hauptmanna. Govekar je celo izrecno navedel (poleg Lotharjevega Kralja in Harlekina) Hauptmannovo igro In Pipa pleše (orig. Und Pippa tanzt) in opozoril, da tako Pipa kot Jacinta skušata poosebljati umetnost, vendar sta po njegovem mnenju obe deli zgolj »ponesrečena nestvora« (cit. Zadr., n.d. str. 66). Zdi se zanimivo, da se ponujajo še nekatere »vzporednice« med omenjenim velikanom nemške literature in Cankarjem. Bila sta sodobnika, in sicer na prelomu stoletij, torej v času, ki ga literarnozgodovinsko zaznamujejo prehodi od (poetičnega) realizma prek naturalizma do neoromantike (simbolizma) in njenih ekspresionističnih konsekvenc. Tem premikom je mogoče slediti v opusih obeh; tudi
Ivo Antič
330
Hauptmannov pisateljski »korpus« kaže podobno zaokroženost, saj se začenja z idealistično liriko, potem pa razvija naturalistično zaostrene upodobitve socialnih problemov in naposled simbolistično pravljičnost (zlasti v dramatiki). Pri obeh je opazno stalno stilsko nihanje med realizmom in simbolizmom, v tematskem pogledu pa se kažejo določene sorodnosti npr. med Hauptmannovo dramo Haničina pot v nebesa (1894), v kateri gre za umiranje pijančeve hčere v sirotnišnici, za njene predsmrtne sanje in blodnje, in Cankarjevo Hišo M. Pom. (1904), med Haupt. romanom Norec v Kristu Emanuel Quint (1910) in M. Kačurjem, med Haupt. epom Till Eulenspiegel (1927) in Kurentom (oba sta potepuška glumača, »podobna« tudi Krleževemu Kerempuhu). Seveda so vsaj nekatere od teh sorodnosti povsem »naključne«, pač kot izraz srednjeevropskega (Hauptmann je bil rojen v Šleziji, študiral je tudi v Bratislavi) »duha časa in prostora«, saj so nekatera tematsko sorodna Cankarjeva dela izšla prej kot ustrezna Hauptmannova. Ob Hauptmannovem Norcu v Kristu, v katerem upodablja osamljenega bojevnika za kristusovsko ljubezen med ljudmi, njegovo preganjanje, ponižanje in smrt, kaže omeniti roman Norec (1894) Josefa Ruedererja, naturalista, prav tako Cankarjevega nemškega sodobnika, ki v tem delu (o propadu vaškega učitelja v ozračju političnih in verskih pritiskov) kakor tudi v satirični komediji Posvetitev zastave (1895; hinavščina in koristoljubno kompromisarstvo oblastnikov) očitno obdeluje izrazito »cankarjansko« tematiko. Eventualne pobude so seveda možne le v eni smeri; Cankar je na Dunaju nedvomno dobro spoznal sodobno nemško literaturo, vendar taki ali drugačni sledovi »vplivov« ne morejo zmanjšati njegove slovenske avtentičnosti in pomembnosti. Ni pa presenetljivo, da niti Cankarjeve poglavitne mojstrovine ne zbujajo kakšne posebne (srednje)evropske pozornosti.
Pri zasledovanju določenih »ujemanj« med podatki iz Cankarjeve stvarne biografije in nekaterimi značilnimi elementi v njegovih delih je seveda deplasirano kakšno preprosto forsiranje t. im. »teorije odraza« v smislu mimetičnega »prepisovanja«. Ob vsej kompleksnosti korespondence med stvarnostjo in njeno umetnostno transpozicijo pa vendarle ni mogoče spregledati dejstva, da je vsako literarno delo dokument s posebnim sporočilom o določeni avtorski eksistenci, ki je svoja bivanjska izkustva sublimacijsko preoblikovala do večje ali manjše prepoznavnosti. Avtor s svojimi deli zapisuje neko paralelno, podobotvorno in mišljenjsko avtobiografijo, pri čemer velja upoštevati, da tudi ogledalo, ki ga umetnik drži naturi (gl. moto na začetku Hlapcev, vzet iz Hamleta) - kot pač vsako ogledalo - kaže v bistvu »obrnjeno« sliko. Vsaka refleksija, vsaka upodobitev - tudi fotografska - je precejena skozi avtorja kot posredovalca, je torej že njegova bolj ali manj (umetniško) izrazita, inventivna in avtentična interpretacija, ki jo je mogoče identificirati zgolj v luči te »obrnjenosti« ali fenomenološke distance (divergence) med podobo in upodobljenim, med označujočim in označenim, med »zunanjo« in »notranjo« resničnostjo, med socialnohistoričnim in tekstualnim kontekstom, med mimesis in konstrukcijo (slednje po Adornu). Kolikor je ta razlika v zvezi s temeljno razliko med bivajočim in bitjo, je Jermanov »zlom« le slovo od politike kot prakse predvsem bivajočega in dokončen odhod v »izključnost« kulture (prosvete) kot prakse, ki se - v smislu radikalnosti kot »rizika« samomora - zavezuje predvsem presežnemu, bitnemu. Je to bitno tudi bistveno? Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kaj kdo razume pod pojmi, ki tvorijo trinom: bivajoče - bit - bistvo. Gre za »vzporednico« Cankarjevemu trinomu Mati - Domovina - Bog (s konca Podob iz sanj)! Pirjevec bit identificira z materjo, bistvo z narodom: »... se v Jermanu dogaja tudi razlika med tem, kamor ga kliče narod, in tem, kamor ga kliče mati-bit. /.../... je res, da gre pri razliki med bistvom in bitjo tudi za razliko med narodom in materjo.« (cit.
331___________                               MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
Hlapci, heroji, ljudje, 1968, str. 61). Kam kliče mati Jermana, če ga narod kliče k delu za osvobajanje domovine? Pirjevec: »Vsi namreč vemo. da je za Jermanovo premestitev kriv župnik, z njim pa je kriva tudi mati, ki tako intenzivno podpira ravno župnika, da s tem v resnici sama deluje zoper lastnega sina.« (cit. ibid. str. 27). Torej bi bilo mogoče reči, da mati sina kliče tako rekoč stran od domovine, se pravi na Goličavo, kamor ga sicer kazensko premešča župnik. V tem smislu je možna modifikacija Cankarjevega trinoma: Mati - Goličava - Bog. Mati je »v zaroti« z župnikom, ki je »zastopnik« Boga. Toda po Pirjevcu se zadeva na poseben način še dodatno zaplete: »Pomen matere je zares temeljen in izjemen, a tak izjemni pomen je materina podoba dobila lahko le zato, ker boga ni.« (cit. ibid. str. 46). Po Cankarju mati in župnik delujeta »v interesu« Boga (pri čemer seveda župniku pride prav tudi vzvod oblasti), torej nečesa, česar - po Pirjevcu - ni. Če pa je, kot meni Pirjevec, mati - bit, potem se v širšem kontekstu Pirjevčevega mišljenja (pisanja) ponuja ugotovitev, da je mati pravzaprav »bog«. Pirjevec je namreč že v knjigi Ivan Cankar in evropska literatura (1964) nakazal poistovetenje pojmov Boga in Biti: »Šele ko bo človek našel svojo domačijo... /.../ bo dosegel tudi Boga, ki v tem primeru ni nič drugega kot Bit sama.« (cit. str. 441). Na koncu razprave o Karama-zovih pa je Pirjevec zapisal, da se pesništvo »dogaja kot samopostavljenje biti v pesniško delo, da zašije v svojem skrivnostnem sijaju in se imenuje bog.« (cit. B. Karamazovi in vprašanje o bogu, Sto r., 1976, str. 180). Pesništvu določeno medsebojno kontaminiranje nekaterih pojmov ni povsem tuje, nadvse problematično pa je to v filozofskem mišljenju. Aleš Kermauner je npr. enačil bivajoče in bit (»bivajoče, ki je bit«, cit. Knjiga A. K., 1966, brez pag., predz. str.), Pirjevec pa, kot je razvidno tudi iz gornjih citatov, najprej Boga in Bit, potem boga in bit. Kakšno pomensko razsežnost je mogoče videti v tem pravopisnem »fintiranju« z velikimi in malimi začetnicami, je seveda vprašanje zase. Vprašljiva se zdi tudi Pirjevčeva trditev, da je Cankarjev svet (svet, v katerem se dogajajo Hlapci) brez »boga«, saj je Cankar v zaključnem sonetu h Kurentu (se pravi prav tako v Sarajevu, tako rekoč med pisanjem Hlapcev) izrecno zapisal: »Luč je in Bog je, radost in življenje!« »Preprosta »kmečka pamet« bi si tudi lahko dovolila pripombo, da nobena mati ni ne Bit ne bit, ne Bog ne bog, marveč le skromno bivajoče, katerega posebnost je v tem, da posreduje življenje, in to pod pogojem, da jo oplodi očetno seme.
Modifikacija Mati - Goličava - Bog se zdi ustrezna tudi v smislu Cankarjeve (avto)biografičnosti kot neizbežnega »odsevanja« socialnega ali geohistoričnega konteksta. Obrat Jermana od naroda (sveta) h Goličavi je mogoče vzporejati s Cankarjevim tako rekoč hkratnim obratom od svetovljanskega in gosposkega Dunaja k domovini, ki je nekakšna provincialna »Goličava«, kjer prebiva »narod hlapcev«, ki mu je že v Kurentu povsem podobno kot v Hlapcih pripisana obsojenost na večno suženjstvo. Po biografskih podatkih, še bolj pa - in to je seveda pomembneje - po različnih Cankarjevih delih je mogoče sklepati, da je tudi njemu (kakor Jermanu) pot na slovensko Goličavo kazala mati, v skladu z njegovim trinomom pa prek domovine še pot do Boga. Mati potemtakem ni bit, temveč je le bivajoče kot posameznost, ki v posebno usodnem smislu opozarja zlasti svojega otroka na bit, za katero je metaforično mogoče reči tudi npr., da je »Goličava«, medtem ko bi bila taka metafora za Boga absurdna, saj Cankar v zgoraj že omenjenem sonetu h Kurentu Boga izrecno opredeljuje s tradicionalnimi pozitivnimi oznakami (luč, radost, življenje). Kot kažeta predhodna soneta v zadevnem triptihu, je Cankar do te pozitivitete prišel prek nekega metaforično depresivnega področja (»vsenaokrog puščava.../.../... sredi gluhe te noči...«, cit.), ki bi bilo lahko tudi »Goličava«.
Cankarjev obrat od Dunaja k Ljubljani, na refleksivnem nivoju nadgrajen
Ivo Antič
332
z obratom od nočne puščave k (metafizični) luči in radosti, se je zgodil in markantno literarno izrazil v okolju sarajevske katoliške duhovščine, in to leto dni po avstrijski aneksiji BiH. V tem okolju je bil pisateljev brat Kari duhovnik in urednik Hrv. dnevnika; kakšne so bile tedanje politične razmere v Sarajevu, kaže njegova spominska beležka iz leta 1947: avstrijske oblasti so ga namreč kazensko preganjale zaradi člankov, »ki so bili napisani proti madžarskemu kursu v bosenski upravi,« in zaradi člankov, »v katerih se je polemiziralo z velesrbsko strujo, ki jo je režim protežiral.« (cit. Cankar, ZD k. 29, opombe, str. 349). Če je bila avstrijska okupacija BiH leta 1878 za Hrvate do neke mere ugodna, ker se je večina znašla znotraj ene države, so Avstrijci in Madžari seveda brž poskrbeli, da se hrvaški upi glede realnega nacionalnega zaokrožanja nikakor ne bi približali uresničenju. »Madžarski kurs« je t. im. kalajevščina (po avstro-ogrskem upravniku BiH B. Kallavu) ali forsiranje posebne bošnjaške nacionalnosti ne glede na veroizpoved, s čimer naj bi bila nevtralizirana medverska nasprotja, v antihrvatskem interesu pa je bilo dobrodošlo tudi koketiranje z »velesrbsko strujo«, kot je razvidno iz Karlove beležke. Prav leta 1909, se pravi v letu Cankarjevega sarajevskega bivanja, so vse tedanje velike sile priznale avstrijsko aneksijo BiH, pri čemer sta se izoblikovala oba imperialistična bloka: trojna zveza in antanta. Ta dva bloka sta se po sarajevskem atentatu spopadla v prvi svetovni vojni, druga je bila njeno nadaljevanje, kakor je tudi sedanja vojna v BiH po mnenju nekaterih zgolj nadaljevanje obeh predhodnih in hkrati še morda začetek tretjega svetovnega požara. Nakazuje se značilen »dramatični lok« z jugoslovansko krizo v prvem in zadnjem desetletju 20. stoletja. V prvem primeru se je Cankar znašel prav v kriznem žarišču in verjetno je prav to izkustvo (poleg dejstva, da je imel svoje najožje sorodnike razmetane po vsej avstro-ogrski »Jugoslaviji«) pomembno prispevalo k izoblikovanju njegovih pogledov na jugoslovansko vprašanje, kot jih je predstavil v znamenitem predavanju Slovenci in Jugoslovani (1913). V tem predavanju je ostro razločil kulturo od politike in dopustil zgolj določeno politično zvezo med južnoslovanskimi narodi, ki so si po kulturi bolj tuji kot gorenjski kmet tirolskemu ali goriški viničar furlanskemu. Omenil je tudi, da imajo utopije čudno lastnost, da se običajno uresničijo, in predvidel zvezno jugoslovansko republiko; v letu 1992 se je dokončno uresničil »slovenski del« južnoslovanske utopije (Slovenija je postala mednarodno priznana samostojna država). Osamosvojitev Slovenije pomeni prevlado »tirolske« in »furlanske« opcije, s tem pa tudi relativizacijo Cankarjevega izključnega ločevanja med politiko in kulturo.
Potemtakem je logična še relativizacija Pirjevčevega ekskluzivnega stališča, razvidnega iz zgoraj že omenjenega zaključka razprave o Karamazovih; tam namreč govori tudi o pesništvu, »ki ni posnemanje, se ne nanaša na nič, kar bi bilo zunaj njega« (cit. ibid.), temveč je le samorazvid biti - boga. Prav Cankar je dober primer za ponazoritev dejstva, da za širšo raziskavo določenega literarnega fenomena ne zadošča fenomenološka redukcija na »bistveno«, ker se to »bistveno« (in s tem tudi bitno) kaže predvsem v tistem, kar je zunaj pesništva, v posamezno bivajočem, ki je zaznavno predvsem s svojo tu-bitnostjo ali determiniranostjo s socialnim, geohisto-ričnim kontekstom. Brez posrednosti bivajočega ni mogoče misliti bitnega in bistvenega. Husserl kot izumitelj fenomenološke redukcije, ki naj opazovani fenomen osvobodi časovnih in prostorskih koordinat, je izrecno ugotovil, da je transcendentalni ego neločljiv od svojih doživljajev (Kart. meditacije, četrta). Prvi simptom »zunanje« determiniranosti literarnega dela (ki zaradi objektivne pogojenosti nikakor ni nujno mimetično v primitivnem »prepisovalskem« smislu) je seveda jezik njegovega »samozapisa«, ki ima vselej določeno, lahko tudi zelo okrnjeno avtorsko identiteto. Z jezikom kot »prvim simptomom« se potem povezuje cela pahljača
333
MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
posrednostnih determinant, vse to pa je mogoče metodično »spregledati« le s posebnim konstrukcijskim naporom, ki mu v rezultatu grozijo, kot je rekel sam Husserl, trivialne ali same po sebi očitne resnice. V primeri s Cankarjem je npr. Kafka izrazito univerzalističen fantast, vendar je njegova dela mogoče razumeti tudi kot globinske, »rentgenske«, v nemščini zapisane »fotografije« čisto določenega (srednjeevropskega) prostora in časa, se pravi, da bi šlo za specifičen kafkovski »nadnatu-ralizem«. Vsi odnosi med materjo, Jermanom, župnikom, Kalandrom, bitjo, bistvom itd., kar ob Hlapcih raziskuje Pirjevec, so neizbrisno pogojeni z dejstvom slovenskega konteksta na določeni zgodovinski stopnji. Šele prek »Goličave« te determiniranosti je ta razmerja mogoče tudi (fenomenološko) univerzalizirati. Podobno je determinirana tudi Pirjevčeva - nekoč nadvse aktualna - potreba po fenomenološko reduktivni obravnavi literature, pri čemer je s pomočjo filozofije, ki naj bi bila po Husserlu »stroga znanost«, prišel do »pesniško« sinkretističnih, problematičnih tez (mati je bit, bit je bog). Danes, ko tik zraven Slovenije, na sosednih »bantustanskih« dvoriščih, poteka vojna, polna za mnoge Evropejce komaj predstavljivih »afriških« zverinstev (natikanja ljudi na kole in ražnje, odiranja živih, posilstva otrok...), se zdi nemogoče odmisliti dejstvo, da je meditiranje o fenomenološki redukciji npr. v Parizu ali Heidelbergu eno, nekaj povsem drugega pa bi bilo tako početje v sedanjem Sarajevu. Čim bolj kritične so razmere v določenem socialnem kontekstu, tem bolj neposredno neznosen je pritisk njegovih determinant. Cankar je, po vsem sodeč, uzrl tovrstno bivanjsko determiniranost z vso ostrino ravno v Sarajevu, ki je bilo že tedaj nabito s sprecifično eksplozivnim ozračjem, v okviru Avstro-Ogrske pa je predstavljalo tudi skrajni - orientalski - kontrast Dunaju. Ljubljana je (bila) »nekje vmes« in Cankar je spoznal, da je prav v njej njegova dokončna, v določenem smislu bistvena bivanjska pozicija, približno enako oddaljena od nedosegljive bogatije velikih evropskih narodov in od katastrofalnega balkanskega labirinta. V Sarajevu je lahko izjemno plastično spoznal kulturni prepad, ki ločuje po krvi brate, po jeziku pa bratrance, kot se je izrazil v predavanju Slovenci in Jugoslovani. V letu 1992 se je ta prepad ekspliciral - seveda predvsem formalno - z nastankom samostojnih držav (Slov., Hrv., BiH), praktično pa z doslej najhujšo in dolgoročneje najbrž tudi najbolj brezizhodno balkansko vojno. Ob bosanskem »Libanonu« se namreč zdi - z upoštevanjem vsakovrstnih dosedanjih izkušenj in s povsem realistično mislijo na tisto, kar še lahko sledi - neprimerno omenjati kakršnokoli »očiščenje in pomlajenje« (nasl. Cank. pred., 1918). Morda se utopije res po navadi uresničijo, kot je menil Cankar, vendar so ta uresničenja običajno precej drugačna od tistega, kar si zamišljajo utopisti.
Razlika med utopijo in njenim uresničenjem je tisto, kar je v utopiji »literarno« (pesniško), razlika med literarnim tekstom in stvarnostjo je njegova »utopičnost« (tekst kot fantazmična u-topičnost) ali neizbežna Aktivnost, četudi gre morda za t. im. dokumentarnost, reportažnost, memoaričnost itd. V obeh primerih se omenjena razlika kaže kot možnost določene (projicirane) »svobode«, avtonomije, hkrati pa se prav skoznjo z vso ostrino izpostavlja tudi kontekstualna determiniranost, t. j. usužnjenost tako utopije kot (njenega) teksta. Bit-nost (ki ni nujno isto kot bistvo) vsake utopije, tudi tiste, ki je »zgolj literarna«, je potemtakem shizoidnost temeljne razloke. To dejstvo je na področju nekdanje Jugoslavije z brezobzirnostjo kafkovske resnice vrženo v obraz slehernemu kakorkoli prizadetemu, v Cankarjevih refleksijah eksistence pa se kaže v tako rekoč sistematično paradoksalni dvoumnosti, ki si »nonšalantno« dovoljuje vsakršne, z ironijo in shizoidnostjo kontaminirane kontradikcije (npr. amplitude med indignacijo in patetično ljubeznijo do domovine, med satirično banalnostjo in »hrepenenjskim« estetizmom, med naturalizmom in
Ivo Antič                                                                                                  334
misticizmom). Pri tem je značilno, da je tudi Cankarjeva paradoksalnost, čeprav gre za specifičen poskus distanciranja in sublimiranja, pogojena s socialnim (nacionalnim) kontekstom, ki je izrazito zgodovinsko inhibiran. V Zgodbi o zaplenjenem pravičniku Cankar namreč ugotavlja: »Saj to je: odkar so živi umolknili, govore mrtveci. In slovenski narod je lahko ponosen na svoj paradokson: življenje sesa iz grobov...« (cit. ZD k. 25, str. 102). - V zgodovinsko inhibiranem kontekstu je torej človekova izpostavljenost bit-nemu dramatično zaostrena do paradoksa, ki v specifičnem smislu aktualizira znano misel, da je od vzvišenega do smešnega le korak (vom Erhabenen bis zum lacherlichen ist nur ein Schritt), pri čemer se - sicer povsod tako ali drugače prepleteni-politična in kulturna refleksija dokončno soočita v »privilegiranem« invalidnostnem presečišču, ki je (njun) grob. Zato si je pričujoča meditacija dovolila pogled na določeno politično (zgodovinsko) ozadje skozi literarnozgo-dovinsko (literarnoteoretično) prizmo.
Konec prihodnjič
Ivo Antie
444
Ivo Antič
MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO (Nadaljevanje in konec)
Postskriptum
»Sarajevo, 5. november - Danes mineva že sedem mesecev od uradnega začetka vojne, v krvavem bosansko-hercegovskem spopadu pa še vedno ni videti nobenega svetlega upanja. V tem času je izgubilo življenje 60.000 ljudi, po nekaterih podatkih pa celo dvakrat več. Ranjencev je pol milijona, od teh je 60 odstotkov invalidov, med temi pa je tretjina otrok, mlajših od 12 let. Več kot poldrugi milijon ljudi je zapustilo svoje domove.«
Ob zgornjem citatu iz Dela (6. 11. 92, prva stran) je mimogrede mogoče ugotoviti, da po vseh »pravopisnih vojnah« slovenski pravopis še zmeraj povzroča različne težave in dvoumnosti (»bosansko-hercegovski spopad«, pisano torej z vmesnim vezajem, dopušča razumevanje, da gre za spopad med Bosanci in Hercegovci). Čeprav je ob katastrofi v BiH spotikanje nad slovenskim pravopisom videti absurdno, se pri tem kaže spomniti nič manj »absurdnega« dejstva, da je sedanja vojna v osrednjem delu nekdanje YU pravzaprav »pravopisna vojna«. V etnični in verski zmešnjavi vsi nasprotniki govorijo jezik, ki so mu nacionalne razlike določene predvsem s pravopisnimi formalizacijami, v govorni praksi pa seveda nikomur ni potreben prevajalec. Pri tem na področju nekdanje »srbohrvaščine« ne gre le za srbščino s cirilico in hrvaščino z latinico, marveč tudi za črnogorski jezik s cirilico in latinico ter s tremi specifičnimi črkami, ki jih v srb. in hrv. ni (po črnogorskem lingvistu dr. Vojislavu P. Nikčeviču); torej ne bi bilo presenetljivo, če bi se bosanski Muslimani vrnili k zapisovanju svojega jezika z arabskimi črkami (prim. aljamiado), saj jih v danih razmerah sedanja latinična pisava »emblematično sili« v hrvaški kontekst. Če je Bog (po SP 62/SSKJ tudi: bog) v Babilonu zmešal jezike, je v Bosni, po vsem sodeč, hudič zmešal pravopise kot simbolizirane strukture histerične (historične) identitete, ki se mora v neprestani lastni krizi potrjevati s fonetičnimi odtenki, neredko »sposojenimi« od soseda, s terminologijami, zvarjenimi iz elementov z vseh vetrov, in s pisavami, ki v bistvu predstavljajo povsem tuje kulture.
Sicer pa: minilo je že drugih sto dni vojne v BiH. »Prešla pomlad, po bliskovo prešlo poletje)... Tam v zraku pa po snegu zadiši.« (cit. Murn: Zima). Se pravi: prešla je krvava bosanska pomlad, prešlo je krvavo bosansko poletje, pred vrati je (krvava?) bosanska zima, ki bo nedvomno brez sledu murnovske idile samozadovoljnih gorjancev. Neznatna zračna razdalja kot cankarjanski prepad kulturnega tujstva v okviru krvavega in jezikovnega bratstva in bratranstva (»... nismo samo Slovenci... smo ud velike družine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja,«
445                                                           MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
cit. Cankar: Slov. in Jug., ZD k. 25, str. 229) ločuje različne svetove v »istem« srednjeevropsko-balkanskem kontekstu. Zato nekateri slovenski »instant Evropejci« z mnenjem, da jih nič ne briga druga stran Kolpe in še manj druga stran »turških gričev« v bistvu nekdanjo (lastno) avnojsko politiko nadomeščajo z nojevsko v smislu tistega kmeta, ki je mislil, da bo požar pri sosedu kar prespal. Ampak današnji Balkan je področje »prebujenih podgan« (Pavlovičev film Prebujanje podgan, 1967), zato je jasno, da slovenstvo ni (več) le kulturno, temveč je tudi skrajno zaostreno politično in ekonomsko vprašanje. Pri tem gre za nove variante slovenskega »para-doksona«, kot bi rekel Cankar; npr.: hkrati z osamosvojitvijo in odcepitvijo od Balkana je Slovenija doživela pravcato »invazijo« Balkancev, kar naj bi po mnenju nekaterih vodilo v nove in doslej najhujše poskuse ilirizacije, srbizacije, islamizacije, jugoboljševizacije... Sadovi nojevstva se pač zmeraj in povsod najraje vračajo v obliki bumeranga, za kar je ravno Bosna eminenten zgled; njen predsednik je namreč ob lanski vojni na Hrvaškem izjavil, da se ta zadeva Bosne sploh ne tiče. Za »tolažbo« je seveda vedno na voljo vprašanje: »Kaj pa naj bi sicer sploh storil?« - V tem vprašanju se skriva kleč/keč (catch); vsekakor pa je aktualen stari bosanski izrek: »Došo zeman, valja vojevati.«
Ob sedemmesečnem »jubileju« vojne v BiH ima Slovenija nov denar, ZDA pa so dobile novega predsednika. Obe »senzaciji« zbujata precej mešane občutke. Tu so zdaj bankovci za 100, 500 in 1000 tolarjev. Povsem neoporečen se zdi le papir, po formatih pa morda niti ta ne, sicer pa so barve v razlikovalnem smislu premalo izrazite (branjevka na trgu je potarnala, da mora zlasti stotaka in petstotaka natančno pogledati, da bi ju razlikovala) in nasploh delujejo nekam »lisasto«, pravzaprav papagajsko, z znatnimi bledo rožnatimi in belimi površinami; najti je tudi variiranja barvnih odtenkov na istih mestih, npr. pri napisu BANKA SLOVENIJE. Ta napis tudi nenavadno »poplesuje«, zlasti na stotakih, če ga pogledaš proti svetlobi: prednja in zadnja stran sta le redko v isti višini. Vsekakor pa najprej pade v oči v različnih stopnjah premaknjen dvojni natis Prešernovega podpisa na tisočaku; ni jasno, ali gre za nameren »umetniški« učinek ali za rovtarsko tiskarsko šlampa-rijo. »Ilustracije« na bankovcih skušajo kombinirati precizni portretni realizem z nekakšnimi ornamentalnimi abstrakcijami, vendar se ta »postmodernizem« zdi dokaj ohlapen. Prešeren na tisočaku je videti kot moker vrabec ali razmršen kanc-list, ki se je z »globokoumno trpkim« izrazom pravkar primajal iz oštarije; to gre najbrž na račun nekakšne »nekonvencionalnosti«, in sicer na denarju, ki je v bistvu kvintesenca konvencionalnosti in konformizma. Na predvidenem pettisočaku bo menda slikarka Kobilca, torej bo umetnica skromnejšega ranga z največjim bankovcem »kot kobilica« preskočila nacionalnega barda na tisočaku in tako z nabuhlim kampanjstvom ponazorila fantazmično slovensko »ginekokracijo« (s kar dvema kandidatkama za »predsednika« republike ob sicer skromni navzočnosti žensk v politiki in ob njihovi tako rekoč totalni povoženosti v ekonomski zmešnjavi vsakdanjika).
Izvolitev Clintona je presenetljiva za marsikoga, zlasti zunaj ZDA. Zdelo se je namreč, da je neznani »kid from Arkansas« brez posebnih možnosti proti staremu mačku Bushu. Toda zadeva ima svojo logiko. Običajno velja, da predsednikov padec po štirih letih pomeni fiasko, se pravi, da le ponovna izvolitev izpričuje vidnejšo zgodovinsko osebnost. Tako se je pokazalo, da je bil Bush kot predsednik le Reaganova senca, kot predsednik pa prehodni podaljšek »reaganizma«, neizviren in nekoliko prozaičen aristokratski tehnokrat, ki ga je v bistvu pokopal prav skrajni racionalistični perfekcionizem (njegova kariera je pravzaprav brez napake), ob sebi pa je imel tudi že močno načeto, zaprašeno ekipo (ženo, ki je ob njegovi solidni ohranjenosti delovala skoraj kot njegova mati, zunanjega ministra invalida itd.).
Ivo Antič
446
Razumljivo je torej, da je novinec »iz Arkanse« (kot je rekla napovedovalka ljubljanskega radia med dopoldanskimi poročili), ki pa v politiki nikakor ni zelenec, s svojim atraktivnim ožjim spremstvom nastopil pred televizijskimi kamerami kot hollywoodski zvezdnik in tako spodbudil tudi ambicije nekaterih v Sloveniji, da bi Ivan Bizjak podobno spodnesel veterana Kučana. Vendar se glede tega položaj v Sloveniji zdi bolj podoben razmeram na Hrvaškem, kjer niti vodilni kandidat opozicije - mladostni D. Budiša - ni mogel resneje ogroziti »bossa« Tudmana. Če je namreč Kučan na prejšnjih volitvah imel vsaj enega markantnega protikandidata (Pučnika), se je za letošnje »miklavževanje« ob njem zbrala četica statistov, ki pravzaprav le bolj ali manj »zapolnjujejo ozadje«. Ameriškega presenečenja torej v Sloveniji ni pričakovati, to pa se zdi ena od tistih značilnosti, ki v določenem smislu evocirajo nekakšne nove sledove »SHS sindroma« (videti je namreč, da tudi Miloševiča nihče ne bo mogel premagati na volitvah v »ostanku YU« sredi decembra).
Clintonov priimek »asociira« dva pojma: klin in ton. Bo nastopil z novim »tonom«, bo v sedanji položaj na Balkanu zabil protisrbski »proti-klin«? Stara prestolnica hrv. kraljev Knin je namreč srbski klin, zabit daleč na severozahod. Bo Clinton izstavil Srbiji račun (njegovo ime BiH v angl. lahko pomeni »račun«) za dosedanje divjanje po Hrvaški in BiH? Taka pričakovanja sicer niso čisto neutemeljena, vendar se na področju nekdanje YU in sploh na Balkanu prepleta cel spekter vsakršnih interesov bližnjih in tudi oddaljenih »zainteresirancev«, tako da so možni najrazličnejši »scenariji«, in še od teh verjetno nobeden ne bo uresničen v »čisti obliki«. Na Balkanu se pač vsako pričakovanje, vsak načrt naposled sfiži v »nekaj posebnega«, tako da v tem katastrofičnem prostoru, ki ni ne sever ne jug in ne zahod ne vzhod, ampak od vsakega le zmaličen oklešček, čisto ustreza znani »bratski« izrek: obečanje - ludom radovanje (ali v domači varianti: praznovanje - prazne mamje). Trenutno stanje je namreč tako, da prav nikomur, ki je tako ali drugače ujet v balkanski vozel, ne daje resničnih razlogov za praznovanje. Agresivna pobuda je na srbski strani, vsi drugi »Jugoslovani« so potisnjeni v defenzivo in v različna pričakovanja pomoči »od drugod«. Hrvaška je že celo leto, od umika JLA, precej porušena, preplavljena z begunci in praktično razsekana na več delov svojega že tako ali tako oglodanega »kifeljca« (Srbi so tik ob Karlovcu in Zadru, tudi zveze med zah. in vzh. Slavonijo so problematične), BiH je tako rekoč »zravnana z zemljo« in brez polovice prebivalcev. Črna gora je komajda omembe vreden privesek Srbije, Makedonija je poleg vsega drugega tudi zaradi grškega etimološkega klina (odrekanje imena) tako blokirana, da gre že skoraj za mortifikacijo, Slovenija jo je seveda še najbolje odnesla, toda natančnejša analiza bi pokazala specifično visenje v nekakšnem »vakuumu«, v katerem še marsikaj ni razčiščeno (uspešna odcepitev od Balkana plus neuspešna priklopitev k zahodni Evropi je neuspešna odcepitev od Balkana - je to formula »prekletosti« pod balkanskim pečatom, ki svojim nosilcem določa usodo večnega brcanja v živem pesku?), vojvodinski Madžari in kosovski Albanci praktično ne morejo pisniti. Srbija torej s stališča fizične (vojaške) moči v bistvu obvladuje ali vsaj blokira prostor od Kolpe do Vardarja, pri čemer ima določeno korist že od tega, da svetu nazorno predoča dejstvo, da so njene nasprotnice na tleh nekdanje YU nekakšne invalidne državice, nezmožne resnično polnovredne državotvorne eksistence, ker so brez izvirne in razvitejše etnohistorične identitete. Ta položaj se v glavnem pokriva s pašičevsko-mihailovičevskimi načrti, ki so poleg Slovenije in na Zagreb z okolico skrčene Hrvaške predvidevali le Veliko Srbijo do grške meje. Za nekatere Hrvate je bil Tito največji izdajalec in klavec
447
MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
lastnega naroda v vsej zgodovini, nekateri Srbi pa ga imajo za perfidnega agenta t. i. vatikansko-komintemovske zarote, saj je v zadnjem trenutku rešil Hrvate, ki bi se v primeru četniške zmage leta 1945 dokončno »izgubili iz zgodovine«. Res je, da je Kominterna leta 1924 postavila tezo, da je SHS umetna imperialistična tvorba, s katero so antantne sile omogočile Srbiji okupacijo tistih delov nekdanje A-O, na katerih so živeli Južni Slovani, zato je to »krparijo« potrebno razbiti na narodne države. Ta zamisel, od katere je Kominterna v tridesetih letih sicer odstopila, ker zaradi naraščajočega nacifašizma ni več ustrezala, se je po svoje uresničila leta 1992 s plazom mednarodnih priznanj Slovenije in Hrvaške, ki ga je sprožil Vatikan. Zdi se, da se temu plazu niso priključile s posebnim veseljem zlasti tiste večje evropske države, ki imajo same različne probleme z manjšinami (Francija: večmilijonska,
povsem zadušena nemška manjšina, Korzičani, Bretonci, priseljenci iz Afrike___
Španija, Vel. Britanija). Embargo na uvoz orožja v Hrvaško in BiH, izjemna zadržanost Zahoda glede konkretnih ukrepov in nedavna izjava mirovnega posrednika lorda Owna o potrebnosti neke prihodnje gospodarske povezave med jugodrža-vami morda nakazujejo še dokaj prikrite težnje k nekakšnemu »obnavljanju Jugoslavije« v smislu jugoslovanske SND (Skupnost neodv. držav namesto SZ), jugoslovanskega »Commonwealtha« ali paničevske ZBD (Zveze balk. držav). Velikim posredovanja ne dišijo preveč; Francozi imajo travmo Alžirije in Indokine, Američani so se opekli v Vietnamu, Rusi v Afganistanu, zato ni nemogoče iskanje nekakšne modificirane »iraške rešitve«, po kateri bi bil »srbski volk« sit in »jugokoze« cele (s spričevali o zrelosti/samostojnosti v rokah), islam v BiH pa po srbski zaslugi zreduci-ran na folklorni okrasek. Če pri vsem tem ne bi na Srbijo padla nobena bomba (tako kot ni doslej), bi bil potemtakem saldo zanjo kar ugoden, še zlasti seveda, kolikor bi predvsem s koridorjem Knin - Bg ohranila poglavitni vpliv nad »jugomrličem«, ki bi se tako kot nekakšen frankensteinski feniks spet pobral na noge.
Toda povsod je kakšen TODA. Korenine sedanje vojne se izgubljajo v daljni preteklosti, rezultati pa v prihodnosti. Čeprav gre za vojno med formalno samostojnimi državami, so zraven tudi elementi državljanske vojne, te pa v novejšem času običajno trajajo najmanj deset let (Libanon, Angola, Kambodža...). Še nedavno je veljalo, da je Tito leta 1945 rešil Jugoslavijo, sedanji položaj pa bolj kaže, da je bila ta rešitev pravzaprav le podaljšanje agonije, čeprav bo ta »podaljšek« zlasti bosen-skim muslimanom verjetno ostal v spominu kot legendarni dobri časi bana Kulina. Zdi se, da so se Srbi na Hrvaškem tako ali drugače pripravljali na spopad s Hrvati zlasti od leta 1971, ko je »hrvaška pomlad« kljub neuspehu pokazala, da bodo Hrvati prej ali slej skušali zapustiti YU. Tito je preprečil maščevalno likvidacijo voditeljev tedanjega hrv. poskusa odcepitve, toda po njegovi smrti deset let pozneje so šle stvari svojo pot in še desetletje zatem so tam, kjer pač so. Po odstranitvi Rankoviča, ki je bil, po vsem sodeč, nekakšen neuspeli predhodnik S.Miloševiča (jugoboljševizem, velikosrbstvo), so Tito, Kardelj in Bakarič zasnovali sistem republiških »teritorialnih obramb« in s tem, kot menijo v Srbiji, ustvarili usodno vzporednico JLA (gre torej za enega od značilnih TODA - Teritorialna Obramba Destruira Armado). Vsekakor je imela TO pri slovenski osamosvojitvi velik pomen, ni pa jasno, zakaj se v novih razmerah ne preimenuje v slov. vojsko. Sicer pa letnici 1914 in 1992 sklepata simptomalni »sarajevski krog« od Principovega strela »v srce Evrope«, kot so nekateri patetično govorili v tistih časih, do uničenja Sarajeva, ki je pravzaprav »srce« nekdanje YU in kot geometrično središče njenega prostora po nekaterih zamislih edina ustrezna prestolnica »idealne« (kon)federacije; možno bi bilo torej reči, da se je Jugoslavija začela in končala v Sarajevu. Srbi so bili od
Ivo Antič
448
Kosovske bitke v stalni etnični ekspanziji proti severu in zahodu (dotlej so težili bolj proti Grčiji), zato ni povsem neutemeljeno videti v tem preobratu kljub porazu tudi določeno »zmago«, saj je po protiturški vstaji na zač. 19. st. sledila tudi srbska politična (državotvorna) ekspanzija. Omenjeni proces je šel predvsem na račun Hrvatov, ki so v tisočletju po padcu svoje države poznali le umikanje na vse manjše »ostanke ostankov«. Pri tem je bila ključna Bosna, kajti kdor jo ima v rokah, je praktično gospodar prehoda Srednje Evrope v Balkan, zato obe omenjeni sarajevski letnici povezuje tudi srbski mitizirani princip (simboličnost atentatorjevega priimka je bila poudarjena že v času atentata) pravice do agresivnega udara v nacionalnem državotvornem interesu. Glede na ta interes Srbi tudi prilagajajo svoje argumente, ne da bi se ozirali na nekatere kontradikcije (v Kninu, ki je nekdanja hrv. prestolnica, se sklicujejo na etnično načelo, na Kosovu, kjer je bila stara srbska država, pa na zgodovinsko, saj so tam v večini Albanci). Med etnično (begunsko) in politično ekspanzijo so Srbi pogledovali na dalmatinsko morje; ustrezal bi jim izgon Hrvatov na otoke, kot so ob t. i. naselitvi Hrvati s kopnega izgnali Romane. Morda je v vsem tem kakšna »morala zgodovine«, ki jo Srbi vsekakor vidijo tudi v hrvaških problemih z interiorizacijo štokavščine: trdijo pač, da so oni »štokavizirali« Hrvate, da so jim Hrvati ijekavsko štokavščino pravzaprav ukradli. Hrvati take očitke zanikujejo s trditvami, da so nasprotno prav Srbi nekakšen »zgodovinski falsifikat«, vlaško-bolgarski vsiljivci, ki so »pravi jezik« ukradli Hrvatom in ga po vzhodnobalkansko ekavizirali. Dejstvo pa je, da je zaimek »što« (z manjšimi variacijami) značilnost slovanskega (pravoslavnega) vzhoda, s katerim Hrvati najraje ne bi imeli nikakršne zveze, saj se uvrščajo na katoliško stran znotraj slovanske konfesionalne razmejitve »od Dvine do Drine«.
Če je torej štokavščina »srbska« (hrvaški štokavci kot pokatoličanjeni, asimilirani Srbi), kajkavščina »slovenska« (kajkavski Hrvati kot pohrvateni Slovenci), čakavščina pa morda celo ilirski relikt (Albanci so »čakavci«), je hrvaška identiteta res izjemno problematična in v iskanju lastne avtentičnosti v vsakem pogledu tudi notranje ogrožena, tako da ji skorajda ne preostane drugega kot spomin na pradavne kralje s panhrvatsko mitologijo ali pa »beg« v variante ilirstva/jugoslovanstva. Pri tem se Hrvatom zapleta tudi glede verskega argumenta, kajti če so »katoliški narod«, kot se deklarirajo, to ni povsem v skladu s pravaškim geslom, da so bosenski muslimani »cvet hrvatstva« (ki se je med drugo svetovno vojno priporočal Hitlerju kot nehrvaško in nesrbsko potomstvo Gotov bogomilske vere). Sedanja katastrofa bosenskega islama je v določenem smislu »logična posledica« tradicionalne politike izmikanja tako Hrvatom kot Srbom; oboji namreč v Muslimanih vidijo tudi izdajalce krščanstva (katolištva in - pravoslavja) in lastnega naroda (hrvaškega - srbskega). Vsekakor bosansko vztrajanje na distanci do najbližjega zahodnega in vzhodnega sosedstva, kar je razvidno vsaj od bogomilstva naprej, dopušča možnost, da gre za resnično poseben etnos, ki je zlasti s prehodom v islam uveljavil avtonomno identiteto (albanski islamiziranci niso »Muslimani«, marveč so ostali Albanci), ta pa se je po propadu turškega imperija izkazala kot brodolomska »turška zapuščina«, obremenjena s sindromom oportunistične identifikacije z agresorjem, k čemur po mnenju nekaterih nagiba še danes. Seveda nekateri v avstro-ogrskem bošnjaštvu in jugosocialističnem muslimanstvu kot oznakah za posebno nacionalnost vidijo le pragmatični imperialistični konstrukciji, podobni t. i. vindišar-stvu, nemškemu izumu na Koroškem (v Italiji so skušali Rezijane odtrgati od slovenstva in jih vzpostaviti kot nekakšne posebne »Staroslovane« ipd.). Nekdanje in današnje jezikovne značilnosti Muslimane v znatni meri zbližujejo s Hrvati,
449                                                            MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
k čemur prispeva tudi geohistorično dejstvo, da je Bosna s Herc. kot »zvezda« v objemu hrvaškega »polmeseca« (simbolična usodnost islama za ta prostor?). V državotvornem in ekonomsko-prometnem smislu bi bila zlasti s hrv. stališča ugodna in logična določena tesnejša zveza z BiH, vendar to preprečuje srbska »dolga roka« (pribl. tretjina vseh Srbov) skozi drobovje tega danes formalno dvodr-žavnega področja (priznani RH in BiH). Ne dosti manjša ovira je tudi tradicionalno politično nezaupanje med hrv. katoliki in Muslimani, zaradi česar je že prišlo do medsebojnih spopadov sredi sedanje vojne proti skupnemu nasprotniku. Fantaz-mična, mitizirana hrvaška »rekonkvista«, ki naj bi po tisočletju (kot so Španci svojo državo ponovno osvojili po 800, Židi pa po 2000 letih) spet vzpostavila nacionalno državo do Drine in Sandžaka, bi verjetno težko zagotovila »idealno rešitev«, saj bi prej ali slej prišlo do razdiralnih nasprotij med katol. in musl. prebivalstvom (pri čemer si je treba pravoslavne »odmisliti«), kakor pač povsod, kjer pripadniki teh dveh verstev živijo skupaj v večjih, številčno podobnih grupacijah (islamska verska radikalnost in visoka nataliteta običajno prebijeta vsa razmerja). Določena musl. struja (z današnjo oznako »fundamentalistična«), tista od štirih, ki ni bila ne pro-ustaška ne pročetniška ne propartizanska, je namreč že v času NDH zahtevala odcepitev od te državne tvorbe v samostojno islamsko državo v okviru Evrope hitlerjanskega »novega reda«; kolikor je znano, Hitler ni bil pretirano ganjen nad »samorazkritjem« muslimanskih »gotskih korenin«. Omenjeno nezaupanje je utemeljeno med drugim tudi na muslimanskemu sumu, da bi Hrvati, ki imajo podobno kot Srbi bosenske Muslimane le za zablodeli relikt, v eventualni skupni državi skušali izvesti rekatolizacijo po španskem zgledu izpred petsto let. Ne hrvaška ne srbska nacionalna mitologija ne sprejema Muslimanov kot povsem enakovrednih, kar npr. ilustrirata oba poglavitna epa: na koncu Smrti Smail-age muslimanstvo simbolično obvisi kot grotesken privesek, v Gorskem vencu pa gre za pokol »poturic«. Zato Muslimani tako vztrajajo na »nevtralnih« bogomilskih izhodiščih, saj je bogomilstvo nastalo na tleh vzhodne cerkve in se zasidralo na področju zahodne, preganjano od obeh; nekateri raziskovalci pa zanikujejo odločilni pomen bogomilstva za prehod v islam, kakor tudi zvezo med bogomilstvom in umetnostjo t. i. stečkov. Je pa dejstvo, da je polmesec z osemkrako zvezdo predslovanski, ilirski grb, iste elemente je najti na stečkih, s polmesecem in zvezdo je simboliziran islam, kar vse nakazuje določeno »kontinuiteto«. Zanimivo je tudi, da se področje nagrobniške umetnosti stečkov tako rekoč »do dlake« ujema s prostorom, ki ga danes obsega ijekavsko-ikavska štokavščina.
Vsekakor so tako Muslimani kot tudi Hrvati in Srbi (ter drugi narodi nekdanje YU) nekakšni zgodovinski zamudniki, ki šele ob koncu 20. stol. kot kulminacijo zapoznele adolescence z elementi demence praecox doživljajo svoje temeljitejše geohistorično oblikovanje, pri čemer se geografija zdi najboljša učiteljica zgodovine (Slovenci so se v svoji s hribovji in gozdovi dokaj izolirani dolini na sicer križiščnem ozemlju ohranili tako, da so se najprej s pomočjo Nemcev otresli Avarov, tisoč let pozneje so s pomočjo Srbov pokazali vrata Nemcem, naposled pa so z določeno asistenco Hrvatov opravili še s Srbi; tudi usoda nekdanje Jugoslavije je bila odvisna od »podnebnih razmer«; po nemških porazih v obeh svetovnih vojnah se je postavila na noge, padec berlinskega zidu pa je izzval veter, ki je »odpihnil« med drugimi antantnimi tvorbami tudi njo). Ta dramatični proces »dozorevanja« daje v novembru »Kolumbovega leta« naslednjo podobo položaja kot ustreznega odraza trenutnih razmerij moči: v letu 1991 je Srbija dvignila roke od Slovenije in paralizirala Hrvaško (konec leta je padel Vukovar), v letu 1992 je »obdelala« BiH (konec leta
Ivo Antič
450
naj bi padlo Sarajevo?) z dolgoročnejšim namenom, da jo spremeni v izhodiščno trdnjavo za eventualne nove udare na severozahod. Katero mesto bo v letu 1993 zaokrožilo »trilogijo«? Vsekakor se zdi, da srbska politika v izjemno zapletenem položaju deluje z določeno trdo preudarnostjo, ki se kaže zadaj za vsemi divjanji na terenu in vsakodnevnimi politikantskimi fintami. Srbija uradno ni v vojni ne s Hrvaško ne z BiH, saj naj bi ji šlo le za omejeno podporo ogroženim rojakom na področju teh dveh danes mednarodno priznanih, samostojnih držav. Po področjih, za katera bi bilo povsem neutemeljeno uporabljati etnično kritje, Srbija doslej v glavnem ni udarila, čeprav bi zgolj v vojaškem smislu seveda lahko, saj ima dovolj oborožitvenega zagona še od JLA, za katero je delala vsa nekdanja YU (pojavile so se celo provokativne srbske »rekonkvistične« obljube o še zmeraj možni vojaški zaščiti Slovenije in Hrvaške pred Italijo ipd.). Gotovo je v ozadju tudi določeno testiranje svetovne javnosti, ki na splošno ni bila navdušena nad razpadom sicer problematične SFRJ v trumo po svoje nič manj problematičnih državic (iz razpadlega avnojskega JAJCA so se izvalili tako ali drugače boJehni »nojčki« in s tem rojstvom je Evropa prvič po drugi svetovni vojni zagorela - vsaj v svojem spodnjem, »anusnem« delu - v »pravi vojni«). Odločilne sile v svetu doslej še niso našle pravega motiva za resnejši nastop zoper Srbijo, saj ta ni v neposrednem sporu z nobeno od njih in tudi ne ogroža njihovih najbolj vitalnih interesov (gospodarske sankcije so seveda le posebna priložnost za »pravo trgovanje«). Ne glede na različne zamere, komentarje »neučakancev« in vsega obžalovanja vredne žrtve vojne je treba ugotoviti, da so velike sile ob tem pošastnem balkanskem vozlu postopale skrajno »prozaično«, previdno in vsaka po svoje tudi pretkano. Priznale so tri »zahodnoju-goslovanske« države, kar je bilo še tik pred priznanjem za marsikoga komaj verjetno, in s tem vsaj formalno vtaknile palico v sedemdesetletno mašinerijo srbske ekspanzije od Alp do Grčije. Ta priznanja so odprla možnost za samostojno državotvorno življenje trem »problematičnim«, polanonimnim narodičem, od katerih nobeden ne dosega spodnje demografske meje za normalnejšo državotvornost (deset milijonov): Slovencem, Hrvatom, Muslimanom. Problematičnost Slovencev je v skorajda liliputski neznatnosti, problematičnost Hrvatov v geografski »ukrivljenosti« in specifični zgodovinski obremenjenosti (so pravzaprav edini narod, ki se ga še zmeraj drži pečat nacifašizma iz druge svetovne vojne; Nemec ali Italijan namreč nista sinonimni oznaki za nacista ali fašista, Hrvat pa marsikje je; Nemci so bili v zadnji konsekvenci za svoj nacizem in za likvidacijo evropskega židovstva celo »nagrajeni« z združitvijo, trpljenje Hrvatov v sedanji vojni pa nekateri vidijo kot naravno poravnavo za stare protisrbske in protižidovske grehe - »quod licet Jovi, non licet bovi« ali po domače: velike šale niso za male?), problematičnost Muslimanov pa je seveda v možnosti, da bi samostojna BiH na podlagi večinskega musl. prebivalstva postala prva evropska islamska država (to možnost so Srbi, po vsem sodeč, v tej vojni izničili, kar v določenem smislu - tak je pač »cinizem« realnosti - ustreza celo Hrvatom). Velike sile so torej priznale spremenjeno realnost na tleh razpadle YU, niso pa na vrat na nos planile v njen vojni pekel, saj jim ni povsem jasno, koga braniti pred kom in kaj bo po njihovem odhodu, če bi se eventualno vmešale.
Položaj je torej skrajno »fluiden«, poln pasti za vse, ki so kakorkoli vmešani, tudi za velike sile, ki se dejansko postopoma vse bolj vpletajo pod zastavo OZN. Neposredni nasprotniki so v nekakšnem čudnem »patu«, v katerem kljub določenim očitnim pridobitvam in izgubam zmagovalci in poraženci niso povsem zanesljivo definirani, kajti vsakdo je dosegel tudi nekaj, glede česar ne ve čisto trdno, kaj naj bi s tem počel. Past za Hrvaško se zdi zlasti konec mandata mirovnih sil OZN na
451
MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
področjih, ki si jih lastijo Srbi; prepustitev teh ozemelj povsem neodvisni srbski upravi bi verjetno nevarno ogrozila verodostojnost Tudmanove oblasti, ki pa si vojaškega osvajanja najbrž ne bi mogla privoščiti niti v primeru, da se Srbija zaplete še v drugo, t. i. južno fronto. Prihodnja pomlad, za katero je napovedan konec omenjenega mandata, podobno kot pomlad 92 (izbruh v BiH) obeta nov zagon balkanske kataklizme, saj po Clintonovem prevzemu oblasti lahko pride do radikalnejšega ameriškega nastopa v BiH. Če bodo velike sile osvobodile Hrvate in Muslimane srbskega pritiska, bo to sicer nekoliko prizadelo ponos osvobojenih, ampak saj niti Francozi še do danes niso povsem prebavili dejstva, da so jih v obeh svetovnih vojnah rešili Američani; kako je bila postavljena na noge srbska vojska tik pred nastankom SHS, je pa tako ali tako poglavje zase (»čiste zmage« so pač le v osnovnošolskih učbenikih, čeprav je sicer v praksi zmeraj jasno, kdo je »jebena stranka«). Neka anekdota npr. pravi, da je Stalin, ko so tuji novinarji planili okoli zmagoslavno sijočega maršala Žukova, ovešenega z medaljami, sarkastično pripomnil: »Tale junak ne bi mogel zmagati, če Američani ne bi bili obuli njegove vojske« (nato se je Žukov seveda naglo pobral »s scene«).
Vzpostavitev BiH kot mednarodno priznane samostojne države pomeni - vsaj v formalnem smislu - konec tako hrvaških kot srbskih rekonkvističnih perspektiv. Bosna je v središču tisočletnega srbsko-hrvaškega prerivanja, pri čemer so se Muslimani »pojavili« kot za obe strani moteč »presežek«, zaradi katerega se noben zgolj dvostranski račun ne izide. Zdi se, da je za Srbe v ospredju predvsem vprašanje, kako v miru ohraniti z vojno pridobljene pozicije (pogajanja s pozicij moči so glavni interes Srbov vseh barv in strank). Znana je Čosičeva misel, da so Srbi doslej zmeraj v miru izgubljali tisto, kar so dosegali z vojnami. Določena podobnost z Rusijo izvira iz problema nacionalističnega militarizma brez ustrezne ekonomske podlage. Sovjetska zveza kot ruski in nekdanja YU kot srbski imperij sta se uveljavili zlasti z zmago 1945, razpadli pa sta zaradi avtodestruktivne nefunkcionalnosti notranjega sistema. Na ta razpad so Rusi - vsaj zaenkrat - reagirali manj dramatično, Srbi pa se kot mnogo manjši narod seveda počutijo bistveno ogrožene. Za Srbe je neznosno zlasti dejstvo, da so pomembni deli njihovega naroda nenadoma postali nekakšne manjšine v novonastalih državnih tvorbah (Hrv., BiH), kjer so se prej počutili kot v bolj ali manj formalnih srbskih podružnicah. Znani so očitki, da je Slovenija s svojo odcepitvijo sprožila katastrofo nekdanje YU; »slaba vest« se včasih oglasi tudi pri kakšnem Slovencu, kar najbrž vpliva na to, da Slovenija s precejšnjim potrpljenjem plačuje določen »davek« na osvoboditev (sprejem beguncev, podeljevanje državljanstva, zmeda v gospodarstvu...). Za etnično identiteto je kriterij države očitno relativen: tudi Srbi v turški državi niso postali Turki, marveč so se odcepili. Gre torej za vprašanje okoliščin, priložnosti in moči. Natančna analiza bi pokazala, da se je Slovenija z osamosvojitvijo le distancirala od obračuna v osrednjih predelih nekdanje YU, ta obračun pa je bil sam po sebi očitno neizbežen. Zaključek se ne zdi blizu; analogije z nekaterimi sodobnimi državljanskimi vojnami obetajo vsaj desetletje bojev, dokler pač ne izkrvavi in se ne upeha približno ena generacija. Srbi obvladujejo večji del BiH in so v bližini vseh pomembnejših mest Hrvaške (Zagreb, Osijek, Karlovac, Reka, Zadar...), islamske države bodo skušale ojačati Muslimane, kar gotovo ne bo brez posledic niti za Hrvate, ki pa tudi niso brez vseh zavezništev. Mogoče bodo Srbi s kakšnim premirjem skušali pridobiti čas do tedaj, ko bo Rusija spet zmožna vidnejšega nastopa v svetovni politiki, saj svojega »zmaja« ne bi prvikrat prilagajali »ruskemu vetru«. V tako zapletenih, eksplozivno nedorečenih razmerah so »premirja« pač le taktični predahi, ne pa prelomne spremembe v splošni strategiji. Premirje se tako kaže le kot začasna zamrznitev na površju
Ivo Antič
452
»determinističnega kaosa« (po Arccchiju) z balkanskim kontekstom, se pravi kaosa, ki je determiniran z infernalnim balkanstvom. Morda bi bila za Srbijo za zdaj kar ugodna rešitev, če bi Hrv. in BiH obležali v njeni senci kot »provizorični državici« pod skrbništvom OZN. Po Arecchiju je kaos tudi »nemožnost dolgoročnih napovedi«, kar v danem kontekstu pomeni zgolj možnost dolgoročnejšega predvidevanja najslabšega (optimizem je ravno na Balkanu izjemno čist sinonim za neobveščenost), in sicer v luči že klasično zloveščih »zahodno-vzhodnih« pojmov: Lebensraum, Anschluss, Endlosung, balkanski sod smodnika ali DIVAN (kratica za geslo: »do iztrebitve vaše ali naše«).
Predvidevanje najslabšega pa je pravzaprav isto kot »predvidevanje« katastrof; s tem se na teorijo kaosa navezuje teorija katastrof (Catastrophe Theorv), ki je tudi vse bolj aktualna v sodobni fiziki. Po teoriji katastrof zaradi - lahko čisto drobnih
-  sprememb v t. i. kontrolnih parametrih pride do razpada stabilnega ravnotežja v nekem sistemu ali nenadnega katastrofičnega skoka, ki mu lahko sledi dolgoročna in neobvladljiva kaotična kataklizma ali pa nastop novega ravnotežja. Če je Slovenija izvlekla prvo karto iz jugoslovanske »hiše iz kart«, je jasno, da je razpad vsakega sistema pogojen z dialektičnim dejstvom, da so nenadna (katastrofična) naključja
- podobno kot evforične »optimistične perspektive« - zgolj prividi zaradi pomanjkljive obveščenosti o globljih energijah v ozadju.
Epilog
Začetek jan. 93 - Leto, ki ga je celo angleška kraljica označila kot »annus horribilis«, se je zvalilo na smetišče zgodovine. Leto 1992 je leto bosanske apoka-lipse in cele vrste jubilejev s »simboličnimi« razsežnostmi. Na prvem mestu je seveda 500-letnica Kolumbovega pristanka v Ameriki; ta obletnica je nenavadno »povezana« s katastrofo bosanskih muslimanov: letnica 1492 namreč predstavlja tudi zaključek španske katoliške rekonkviste in dokončni zlom islama (in judovstva) na tleh Španije. Špansko rekonkvisto je tako ali drugače podpirala vsa Evropa, stališča današnjih zahodnoevropskih držav in ZDA do bosanskega problema pa so tako dvoumna, da trenutno ni jasno, ali bodo Srbi za svoj prispevek k uničenju islama v BiH »kaznovani« ali »nagrajeni«. Bosenski muslimani zavračajo sume, da je njihov bistveni namen ustanovitev t. i. prve islamske države v Evropi (mimogrede: prva islamska država v Evropi je pravzaprav Albanija, kjer je večina preb. musl. vere, formalno pa je evropska država tudi Turčija), pri čemer poudarjajo, da se bojujejo za laično državo treh narodov in za zahodnoevropsko demokracijo. Vsekakor leto 1992 pomeni kulminacijo (seveda v dramatično katastrofalnem smislu) dosedanje zapletene zgodovine BiH, s čimer je mogoče slikovito povezati tudi Cankarja in njegova štiri dela, ki so bila omenjena že na začetku pričujočega spisa: Tujci, Hlapec Jernej, Hlapci in Kurent. Bosenski muslimani so nekakšni »tujci« v domovini (nekateri jih imajo za »Turke«), kot »hlapci Jerneji« tavajo po Evropi in iščejo pravico, morda so kot Cankarjevi »hlapci« obsojeni na večno hlapčevanje, slovensko-bosan-ske »vzporednice« v Kurentu pa so: narod siromakov, izgubljenih popotnikov, z zgodovino tisočletnega trpljenja v lepih dolinah in kotlinah, ki ne bi držale vse prelite krvi (in koliko je bo še prelite! - prim. pog. 4). Ob teh vzporednicah se kaže spomniti teze Edvarda Kocbeka, da so mnogi Bosanci potomci tistih Slovencev, ki so jih pripadniki nekdanje turške države odvlekli v sužnost (bosenski musl. potemtakem ne bi bili le »Goti«, »Turki«, »Hrvati«, »Srbi«, marveč tudi »Slovenci«...).
453
MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
K vsemu temu seveda spada tudi Cankarjeva »sarajevska kulminacija«: dramo Hlapci, ki pomeni vrh njegovega ustvarjanja in sintezo vseh značilnih komponent njegove pisateljske identitete (lirskih, proznih, dramskih, satiričnih, tragičnih...), je pač napisal v Sarajevu, v katerem je takrat delovalo tudi društvo tamkajšnjih Slovencev (1897-1918). Ob 500-letnici odkritja Amerike je mogoče tudi reči, da je Bosna »klavna žrtev« za »praznik« konca hladne vojne v Evropi, Sarajevo pa je srce te žrtve, »po indijansko« izrezano iz njenih prsi.
Še nekaj zanimivo zaokroženih obletnic:
992 - tega leta je veliki kijevski knez Vladimir Svjatoslavič, začetnik krščanstva v Rusiji (Kijevo je danes prestolnica samostojne Ukrajine, države posebnega naroda, ki mu je stalinizem nekoč temeljito razredčil »separatistično elito«), poročen s sestro bizantinskega cesarja, potolkel t. i. Bele Hrvate (Hrvati so torej imeli težave s pravoslavci že v pradomovini);
1892 - rojstvo Tita, Andriča in Juša Kozaka (jugoslovanske razsežnosti prvih dveh so dovolj znane, Kozak se jima deloma pridružuje kot sodelavec preporodov-skega gibanja, ki je imelo jugoslovanske težnje in zveze z Mlado Bosno - torej »SHS trojka«, ki danes ne more biti »popularna«); začetek slovenske opere in rojstvo Marija Kogoja, avtorja najpomembnejše slov. opere - Črnih mask, ki se s svojim mračnim ekspresionizmom danes zdi prav aktualna (divjanja novih »črnih mask« po današnji Evropi); rojstvo Hermana Potočnika - Noordunga, slovenskega pionirja vesoljskih poletov (in simbola »kontraorientacije« na sever?);
1902 - v Beogradu je bil v avgustovski številki Srbskega književnega glasnika objavljen članek Nikole Stojanoviča, uglednega Srba iz BiH (Mostar 1880 - Bg 1969; pravo dipl. na Dunaju, odvetnik, publicist in politik, za časa A-0 deloval na Hrvaškem in v BiH), z naslovom Srbi i Hrvati; ta članek je istega leta ponatisnilo glasilo zagrebških Srbov Srbobran, in sicer tako, da je v naslovu izpostavilo bistveno tezo spisa: Do istrage vaše ili naše (»istraga« v tem primeru seveda ne pomeni »preiskave«, kot je pred časom nekdo prevedel v Delu; gre za »iztrebitev«); »aktualnost« članka je pač razvidna že iz obeh naslovov;
1912 - začetek balkanskih vojn; potopitev Titanica (80 let pozneje se je z nastankom in priznanjem samostojne Slov., Hrv. in BiH dokončno potopila nekdanja Jugoslavija kot »Titov Titanic«);
1942 - umrl Robert Musil (rojen v Celovcu, na tleh »stare Slovenije«; ob Haškovega Švejka in Kafkovega Josefa K. je postavil svojega »človeka brez lastnosti«, s čimer je poantiral podobo junaka »Kakanije« ali »tipičnega« Srednjeevropejca v smislu brezizrazne kreature kot rezultata shizoidne »sinteze« med švejkovskim obešenjaštvom in kafkovsko morbidnostjo; farsičnost in tragičnost sta v značilnem srednjeevropskem prepletu navzoči tako pri Krleži kot pri Cankarju; pri slednjem se zdi zanimiv določen »kafkovski element« v Hlapcu Jerneju - namreč obsojenost subjekta na propad, in sicer brez razvidne krivde in brez jasne obsodbe; tavanje v nedoumljivem krogu krivde in kazni ter birokratizma kot njunega otopelega »žrtvovanjskega« mehanizma); 2. dec. 1942 je bila v Chicagu izvedena prva jedrska verižna reakcija, kar pomeni začetek moderne atomske dobe in njene prakse »obvladovanja« materije z razbijanjem tistih njenih »delcev«, ki se še zmeraj anahroni-stično imenujejo »nedeljivi« - atomos; slovensko-hrvaška jedrska elektrarna Krško je dobila za desetletnico svojega delovanja grožnjo z atomsko bombo - od srbskega generala (Delo, 7. I. 93, str. 5); s področja nekdaj »najbolj miroljubne države sveta« se torej z grožnjami celemu svetu oglašajo razbiti delci »rdečega prostora«, ki ga je nekoč najbolj markantno predstavljal t. i. »nezrušljivi sojuz«.
Zdaj je aktualen (Kučanov) izrek: nikdar več ne bo tako, kot je bilo. V nekda-
Ivo Antič
454
njem »rdečem prostoru« med Baltikom, Jadranom, Kamčatko in Vietnamom ob 75-letnici oktobrske revolucije ni bilo prejšnjih praznovanj; »Veliki oktober« je tako rekoč pozabljen, kot da se je uresničilo Leninovo predvidevanje, ki ga je izrazil v pogovoru z nekim o komunizmu dvomečim zahodnjakom: »Če nič drugega, bomo vsaj zdržali dlje kot pariška komuna.« - Skorajda bolj aktualna kot oktobrska se danes zdi sočasna kobariška klavnica, od katere je oktobra 1992 prav tako minilo 75 let. Sočasnost obeh kaže, da je bila zaradi notranjega prevrata ruska cesarska vojska ohromljena, zato so Nemci in Avstrijci lahko namenili več pozornosti ital. fronti; tu so npr. Bosanci s fesi na glavah umirali za avstrijskega cesarja, ki je med drugim poosebljal tudi večstoletno obrambo Srednje Evrope pred Vzhodom, a se je s pomočjo svojega generala Svetozarja Borojeviča (!) kot steber katolištva krvavo zapletel s katoliško Italijo. Poleg omenjenih 75-letnic je Zagreb, ki stoji tako rekoč tik ob JE Krško, zaokrožil 750-letnico svojega mestnega statusa, pri čemer je bila nakazana »zgodovinska vzporednica« z letom 1242, ko so mesto napadli Tatari; nekaj pred to obletnico je »pravoslavni« Mihail Gorbačov menda rešil to katoliško mesto pred »sarajevsko usodo«, kot je poleti francoski predsednik - tako menijo nekateri - rešil srbske pravoslavce v Bosni pred zahodno intervencijo. V politiki pač niso poglavitni interesi logike, marveč gre predvsem za logiko interesov. Ta »aksiom« bi najbrž marsikdo uporabil tudi ob slovenskih volitvah pri koncu leta; šlo je namreč za slovenski »veliki briljantni valček«, ki je zadovoljil vse po malem in nikogar povsem (izjeme so seveda novi poslanci, ki bodo imeli v »afriških razmerah« - ameriške plače).
Finale »strašnega leta« in hkrati začetek novega je bil - rečeno v duhu atomske dobe - v znamenju simbolične opozicije fisija/fuzija: vzhodno od očitno še vedno usodne »jantarne črte« Baltik-Jadran (razmejitev med germanstvom in slovanstvom; dalje na vzhodu, v prostoru slovanstva, je črta Dvina-Drina, ki je približna ločnica med katolištvom in pravoslavjem kot verjetnima naslednikoma neolitske delitve med patriarhatom in matriarhatom na istih tleh), ki je z združitvijo Nemčije izpopolnjena, je po »verižni reakciji« razpadla zadnja »rdeča federacija« in ČSR, pri čemer je s samostojno Slovaško nastala »druga slovenska država« (tretja bo takrat, ko se bodo odcepili poljski Slovinci). Evropski Zahod se je očitno odločil, da bo svojo energijo črpal iz fuzije: z novim letom je začel veljati enotni trg dvanajstih držav ES, v čemer mnogi vidijo rojstvo gospodarskega velikana (340 mil. preb.), ki bo kot »tretji faktor« v koncentraciji svetovne elite pomembno konkuriral ZDA in Japonski. Na vzhodu in jugu Evrope pa se je v fragmentaciji, ki je pravzaprav nekakšna razširjena »balkanizacija«, seveda nabralo precej bolj ali manj »eksotičnega« drobiža, pred katerim je nejasna in zlasti v ekonomskem smislu nadvse problematična prihodnost (podedovana neučinkovitost, tržna neprilagodljivost...). Temu jugovzhodu se namreč obetajo tudi različna »etnična čiščenja«, med katerimi verjetno nobeno več ne bo izvedeno tako temeljito in tako briljantno, kot je bilo češko; ta v evropskem smislu najbolj civiliziran slovanski narod se je najprej znebil Nemcev in Zidov, zatem Rusov, naposled pa še Slovakov... Toda pri tem so se tudi Čehi morali zadovoljiti s »polovično rešitvijo«; od »Velike Češke«, ki naj bi zajela tudi Slovaško, je ostala le »ožja Češka«. Podobna »polovičarstva«, po vsem sodeč, čakajo balkanski del vzhodne Evrope, se pravi tiste, ki si zamišljajo Veliko Slovenijo, Veliko Hrvaško, Veliko Muslimanijo, Veliko Srbijo, Veliko Albanijo, Veliko Makedonijo, Veliko Bolgarijo...
455
MRHOVINA, CANKAR, SARAJEVO
Osamosvojenemu drobižu v shizoidnem prostoru med Zahodom in Vzhodom se namreč z novo ostrino zastavlja vprašanje o preživetju, kar še posebej velja za države na tleh nekdanje YU, ki z vojno katastrofo plačujejo desetletja ekonomsko neutemeljenega, »preveč dobrega« življenja v socializmu. Na začetku stoletja je bila Srbija za nekatere obet nekakšnega južnoslovanskega Piemonta ali nekakšne Pru-sije, danes pa se vsi, ki so bili kakorkoli zvezani z njo, skušajo odmakniti od nje kot od balkanske »črne luknje«. Zdi se, da je bil ta »centrifugalni obrat« posebno šokanten za Srbe, saj se jim je zdrobil tako rekoč dvestoletni nacionalni program kot bistvena perspektiva kolektivne identitete. Tako dramatičen prelom v viziji nekega življenjskega prostora je pravzaprav logično (zlasti glede na dani geopsihološki kontekst) izzval drastične reakcije. OTTO, ČAKAMO TE - je grafit, ki ga je najti na nekaterih ljubljanskih zidovih. Mu je mogoče pripisati kakšen »večji pomen«? Vsekakor po svoje opozarja na »perspektive«, s katerimi nekateri že skušajo koketirati: obnovitev avstrijske monarhije v smislu nekakšne »donavske (kon)federacije« kot srednjeevropske obrambne zveze, v katero bi se pred »barbari z vzhoda« zatekli tudi slovenska »kura«, hrvaški »kifeljc« in bosenskohercegovsko »srce«. Ta zveza bi bila protiutež pritiskom z vzhoda, kjer se bo, kot vse kaže, Rusija prek Srbije skušala vrniti na (evropsko) politično sceno. Za Hrvaško, ki ima (milo rečeno) skrajno neugoden geostrateški položaj, saj sta jo islam in pravoslavje stlačila na eno samo, razpotegnjeno mejno področje brez pravega zaledja in brez naravnega etnogeografskega središča, bi bila omenjena »donavska« vključitev po svoje ustrezna, poseben problem pa bi predstavljala za hrvaške in bosenskoherc. Srbe, ki pomenijo tretjino Srbov, ujeto zunaj matične države (Srbi so iz te svoje tretjine naredili tako rekoč svetovni problem, so pa blizu še druge tretjine zunaj matičnih držav - npr. madžarska, albanska - in morda tudi te čakajo na »svoj trenutek«). Ta »donavska« tretjina Srbov bi se verjetno laže kot s Hrvati in Muslimani dogovorila z Dunajem, seveda če bi ji ta priznal določene privilegije, podobne tistim, s katerimi je avstrijski dvor nekoč že krotil te svoje pravoslavne podložnike. Jasno je, da bi šli ti privilegiji na račun Bosancev, zlasti pa Hrvatov, ki bi se tako soočili z novo varianto svoje edinstvene zgodovinske zagate, spričo katere se tudi najbolj obetajoče rešitve naposled zmeraj izkažejo zgolj kot modifikacije iste determiniranosti s prostorom in razmerji moči (zagatnost hrv. položaja zajema celoten spekter eksistencialnih komponent od jezika do povsem materialnih zadev). »Donavska« rešitev bi gotovo prinesla tudi reanimacijo teorije o »bošnjaštvu«. Potemtakem se (Kučanovemu) izreku o radikalni spremembi očitno pridružuje Nietzschejeva misel o večnem vračanju istega. Tako se pričujoči spis, ki se je začel s poletjem, končuje kot »zimske beležke o poletnih vtisih« (po Dostojevskem); obenem se (začarani) krog srednjeevropskega balkanizma v zadnjem desetletju »sklepa« s prvim. Zaključna točka je izhodišče: »Cankarjevo« Sarajevo.