158
Ozir po svetu.
Krušno drevo.
Na markvesanskih otocih tistega dela sveta, ki se Au-stralija imenuje, raste krušno <irevo (Brodfruchtbaum), ki je mogočno, visoko drevo in razpenja svoje veje delec od sebe. Perje njegovo je veliko in po roben tako izrezljano, kakor kreželjci naših gospej. Ko perje veni, spreminja svoje pisane barve tako, da jih je kaj lepo viditi. Iz ličnega perja si napravljajo domači marsifcterelišpe. Sad tega drevesa je po velikosti in unanji podobi enak našim dinam, le tistih rajd podolgoma, kakor jih imajo dine, od nima. Lupioa je osmi del pavca debela. Olupljeni sad je lepo bel, in ves kar je, razun serca, v kterem peške tiče, je jedljiv. Veadar ta krušni sad ni pred zavžiti, dokler ni bil spečen; peče se pa naj lože, ako se, kakor krompir, v žerjavico položi. Cez kakih 10 minut postane lupina rujava in razpokne, da meso, kakor mleko be!o, ven gleda. Kakor hitro se ohladi, se sam popolnoma olupi, in naj ukusniše meso leži pred nami. Je pa spečeno meso po okusu kruhu enako, sladko in prijetno.    Iz tega sadu
159
ei napravljajo domači mnogotere jedila: bo-a-sho, ko-kao, a mar in poepoe; poslednje dve si hranujejo v veličin zalogah.                                                                   
Nektere šege Kalmukov*).             
Potovajoci malar Kieaewetter prid© enesa dne med četo Kalmukov, tistega mongolskega plemena v Azii, ki se spoznava k veri F o in pod kosminastih šotorih prebiva, 8 kterimi se od kraja do kraja preseljuje, le od lova in živinoreje živi. Ravno je eden izmed njih omerl. Berž so šotore iz tal sneli in jih prestavili kakih sto stopinj pree od tistega mesta, kjer je merlič obležal. Vsa množica se je umaknila mertvemu, namesto da bi bili njega zunaj svojega stanovanja pokopali. K pogrebu pride hitro eden njenih duhovnikov, ki nad merličem moli in neke čudne znamnja dela, na zadnje pa mu na več krajih kožo odere, češ, da dosa zamore iz telesa. Ko je merlič že merzel, ga z eno peterih mongolskih pervotnih stvari: z lesom, ognjem, zemljo, železom ali vodo spravijo v večni pokoj, to je, ali ga Hožgd, ali s kamnjem zadelajo, ali pokopljejo ali v vodo potopijo. Po rojstnem letu merliča se ravna tudi pogreb njegov. Leta imenujejo Kalmuki po sledečih dvanajsterih živalih: eno se imenuje miš, drago krava, tretje ris, četerto zajec, peto d rak on, šesto kača, sedmo konj, osmo ovca, deveto vol, deseto kokoš, enajsto pes, dvanajsto prešič. Teh dvanajst let pa pomnožujejo s tem, da vsakemu pristavljajo še vsaktero gori omenjenih peterih pervotnih stvari; tako na priliko štejejo: miš les, miš ogenj in tako dalje. Na to vižo štejejo čas po teh 60 letih, ktere po tem še razverstujejo v m ozke in ž enaki ne leta, ktere imajo zarisane na leseni pratiki, ktera na dvorišču visi.
*) Od obleke K al muk o v ima tudi pri nas tisto debelo zimsko sukno ime, ki se mu kalmiik pravi, ker Kalmuki nosijo plajšče iz enacih bornih plaht.