Mlado luhron Št. 4s. V Ljubljani, dne S* novembra 1939 Brzonožec in Puščica Povest Lz dobe, ko je Tekumze Ste! dvanajst let Napisal Fric Steuben čarovniki so mrmrali svoja ro-tenja in družilo se je vzdihovanje žensk s tožečim vpitjem, kakor da se nekod oglašajo žalostne ptice. Ogenj je prasketal in rdeče ožarjal mrke obraze bojevnikov, orožje in plašče iz bivoljih kož. Vrvež številnih postav se je izgubljal v temi, v kateri, so mladeniči na drevesu lahko le slutili vroči utriip močno razburjene množice. Vztrajali so do kraja. In ko so okorelih udov spet splezali z drevesa, jim je bilo, kakor da so le še bolj povezani med seboj. Minila sta dva dneva nemirnega pričakovanja. Popoldne drugega dne je skozi vas votlo donel glasnikov veliki boben Vsak je poznal ta votli glas. Ma homa je bila vsa vas zbrana okrog glasnika. Za njim je stal vrhovni glavar Kornstalk z ostalimi načelniki iz naroda. Moški in ženske, še otroci sami so molčali, sai so vedeli, zdaj pa zvemo, kaj so starešine sklenili! Kornstalk je stopil naprej, kratko je povedal, kar so pač vsi že vedeli: da so Čiroki prodali deželo, da so Iro-kezi deželo darovali in da so belci ustrelili sinu in oba vnuka glavarja Usnjene ustnice. Kornstalk je povzel: — Vse to je početje belih ljudi Prebivajo za velikim gozdnatim pogorjem in zdaj pričenjajo iztezati roko v deželo zelenega trstja. Glavarji so sklenili, da pošljejo odposlance k velikemu poglavarju belcev. Stopi pred nas, poglavar Sin Bobnečega ptiča, in povej, zastran česa hočemo povprašati velikega glavarja belcev! Sin bobnečega ptiča je stopil naprej in spregovoril nekaj besed, ki so pozneje postale slavne — vendar rdečemu narodu žal niso pomagale: — To je moje sporočilo velikemu glavarju belcev: Angleži hočejo vso deželo na jugu šavanske reke (Ohajo), Francozi hočejo deželo na severu Ša- vanske reke. Kje potem ostane, veliki in modri poglavar belcev, dežela otrok Nanaboča? Culi smo, da 90 ti Čiroki prodali našo deželo. Culi smo, da so ti velikodušni rodovi Irokezov našo deželo podarili, toda naša dežela ni tulec za pšice, ki se da kratko in malo prodati ah podariti. Ljudje, ki to vendarle trdijo, so lažnivci. In če hoče kdo vendarle verjeti, da je naša dežela tulec, ki ga lahko kdorkoli vzame in odnese, naj ve. da so v tem tulcu ostre puščice. Otroci boga Nanaboča vedo ravnati s koščenim lokom in tudi belec ima samo eno srce. Prosimo te: ostani v deželi, ki ti jih je naš veliki oče, rod Lenikenape, podaril. Ta dežela je zate in za tvoje otroke zadosti obsežna. Če pa te grudi lakota po naši deželi in če boš odposlal svoje bojevnike, tedaj vedi. da bo padel sleherni, ki bo brez našega dovoljenja stopil v deželo zelenega trstja. Voli tedaj, kateri vam-pum hočeš: beli vampum miru, ah črni vamoum vojne! Sin bbnečega ptiča je končal. Pogledal je naokrog in povsod je videl resne obraze. Čuti ni bilo ne pritrjevanja. ne odklonitve. Zdaj je še enkrat nastopil Kornstalk. — Sin bobnečega ptiča in njegovi spremljevalci odjezdijo v nekaj dneh. Jutri pa hočemo ustreči želji naAih fantov, da vidimo, česa so se naučili Srca mladeničev nestrpno čakajo velike preizkušnje. Pripravite se torej, oborožite se kajti jutri bomo praznovali dan boreče se mladine. — Vum-ho! — je zadonel zmagoslavni krik Tekumzeja preko vse vasi in takoj nato so se odzvali tudi ostali mladi gorski levi. — Vum-ho! Vum-ho! so vzklikali soglasno in ;nakomer-no. Tekumze je bil res dobro uvežbal novi bojni krik. Bojevniki so se smehljali in njihova resnoba je splahnela, ko so povsod videli fante hiteti v taborišča, izbirat orožje. Beli ooglavar je bil daleč. Nevarnost je bila vsebina indijanskega bojevniškega življenja. Mladeniči so bili ponos vsega rdečega naroda Nevarnost je bila daleč, ponosna mladina pa je lahkonoga dirjala med šotori naokrog. Čemu ne bi rajši z veseljem pričakovali jutrišnjega dne kakor bodočih negotovih nevarnosti? — Vum-ho! Ob reki je bila ozka ravan. Tam so se vršila tekmovanja. Gledalci so sedeli s hrbtom proti soncu, z obrazom proti reki. Prvega tekmovanja, konjske dirke, so se udeležili vsi fantje od svojih desetih do trinaistih let. Vsak je sedel na svojem konjičku in je nestrpno čakal, da se pokaže vsemu narodu, četudi ni še niti malo mogel pričakovati zmage Med konjiči je bilo nekaj usmil'enia vredn;h mrh, glede katerih si pač lahko podvomil, ali bodo sploh prestale dirko. Pikre opazke iz vrst gledalcev so kar deževale. Vsakokrat ie zdirjalo štirideset do petdeset mladih jezdecev. Med vpitjem in tuljenjem gledalcev so dirjali po progi, ki ie bila daljša kakoT kilometer, in izbirne dirke so bile bolj ljudska zabava kakor prava borba. Ko pa so potem zmagovalci posameznih dirk nastopili k odločilni dirki, je nastala tišina, ki je bila na indijanskih dirkališčih prav tak oobičajno, kak-it današnje čase pred vebkimi odločitvami na evropskih dirkališčih. Tekumze je za konisko dolžino zmagal pred Malim lovcem. Vsi trije rodovi Cilakata so oba nagradili z burnim kričanjem, posebno divje pa so vpili pripadniki rodu Mzepase. Potem je zamrgolelo po prostranem dirkališču polno nemirnih f3ntovskih nog Pričelo se je namreč splošno tekmovanje v teku Izvedli so ga v petih oddelkih. Vsakokrat je kakih sto mla-deničev preletelo tretjino dirkališča. Dovoljena je bila sleherna ovira in vsaka zloba, slabi tekači so se oklepali boljših, da bi jih zavrli, metali so se iim pred noge. Sele v posledniem delu proge so se tekači vsai toliko otresli svoiih tekmecev, da so lahko pokazali pravo naglico. Tekrrui7e se je postavil v svojo gručo šele Pri predzadnji točki nPterih tekov. Vsi gorski levi so vedeli, kako moralo ravnati Tekumze ie stal ob Gašperju, ob obeh njunih straneh in za njima Pa so se postavili ostali mladeniči Tekumzejevega rodu Okrog njih so se nabrali tekmeci ororavlieni da takoi pri znamenju za start planejo na Tekumzeja in na Gašperja in ju zadržijo. Vse oči so bile uprte v glasnika ki je stal na cilju in je držal v dvignieni roki velik kos usnja Vzhajajoče sonce je za vpil, spustil roko fantiči so se pognali v dir. hoteli so se vreči na Tekumzeja — toda ta in Gašper sta že odbrzela kakor dve pšici, sproženi s strune. Rod mladih gorskih levov pa se je postavil po robu vsem. ki so hoteli navaliti Dvojni orel je razprostrl roke in se uprl navalu. Mali lovec se je junaško pretepal. Fant z drevesa in i Volčji sin, dični bratski par. sta bila j složna kakor še nikoli v dosedanjem I življenju; prijela sta se za roke m nista pustila nikogar naprej In preden so papuzi mogli erav pojmiti. kaj se 1 godi, sta bila GaSper in Tekumze že | dobrih trideset metrov spredaj Bil je 1 lep dvoboj, k a iti Tekumze 5e malo ni bil voljan. da bi Brzonnžru dovolil prednost Toda nič ni pomagalo Z desetimi metri naskoka je zmaga! Gašper Šele daleč za Tekumzejem so pri-! sopihali ostali fantje, zasmphnvani od mladih gorskih levov in divje podži-j gani od gledalcev. | Nekega večera — bilo je takole kakih l dobrih petnajst dni, odkar sta beli fant in belo dekle bivala v novem taborišču | — je ugledal Gašper gručo kakih petda-' setih ljudi: moški, ženske in otroci so zavili k šotorom. Vse drugekrati so se približevali novi pripadniki rodu z veselim vpitjem. A ta gruča je prijezdila molče na nizkih konjičih po ulicah velikega taborišča. Mrko vzravnani so sedeli na konjičih, bili so resni in molčeči, niso pogledali ne na levo ne na desno, z obrazov se je zrcalila žalost, zagrenje-nost. i To je bilo seveda nalašč pripravljeno. Številni Savani, ki so prihiteli h gruči, so to reč takoj razumeli. Zgodila se je nesreča. Ne glasu ni bilo čuti iz vrst gledalcev, nobene šaljive besede, nobenega krika v pozdrav. Nemo, kakor oni, ki so prijezdili, so stali moški in ženske na obeh straneh. Vzhajajoče sonce, glasnik indijanske vasi. se je bi! kakor vselej postavil na čelo sprevoda in molče so mu sledili, kamor jim je pokazal. (Dalje Dutiilo Uubravec: Dobljena stava Sredi vročega poletja so zidarji prenovili in olepšali županovo hišo. ki se je potem vsa sveža in čista košatila med ostalimi poslopji v vasi. Stara lesena ograja krog hiše pa je gospoda župana vendarle preveč bodla v oči. »Betonsko boni postavil«, je rekel sam pri sebi, «naj stane kolikor ho* če Uo vsaj mir za nekaj let « Pa je poklica! Vrbiča, upokojenega dacaria na majhen razgovor, ker je vedel, da se ta možiček ne ustraši nobenega dela. in da rad zasluži šc kakšen dinar poleg pokojnine. Pogodila sta se. da bo Vrbič podrl staro ograjo. poru val iz zemlje napol gnile, hrastove kole. župan pa mu bo za to plačal po dva dinarja na uro. Z veseljem je Vrbič udaril v županovo mastno dlan Zakal pa huli ne!? Obetal se mu je krasen postranski zaslužek. Zui\ lo se je veliko djlo. ki se vle če ie tretji teden. Zupan vidi. da aa je Vrbič prevaral, zato ga z vso silo priganja k hitrejšemu delu. Vrbič se pa pa de- ne nuni za županovo jezo. pač pa dela slofno in počasi, kakor se prav i& prav spodobi njegovim šestdesetim letom Pri vsakem kolti najiprej nekoliko pjega »Stoji« je zopet zit.jiii Vrbič, »ali pa boš dal tudi za vino. ako dobiš stavo?« Fant pa ni ničesai odgovoril »Ne boš me zadržal, lisjak zviti,« si je mislil in kopal dolje. »Devet in pol minutel« je zamrmral možak. Zdaj je šlo zares. Preostaja torej še pol minute časa. Z obema rokama je študent objel kol in ga s poslednjo močjo izruval ter vrgel na zemljo, da je glasno zabobnelo. Ves prepaden je Vrbič dognal, da je izgubil stavo. Nemirno so mu zatrepetali prediva-storumena brki, oči so mu skočile iz jame, desnica pa je neverjet« no hitro hlastnila po denarju. Ali študentova roka je bila hitrejša in je medtem že tiščala v pesti svetle kovance. »Tič si.« je rekel Vrbič fantu, »tjale k Petru me pa le pel ji na pol litra dal-matinca « In mož je začel milo stokati, kakšen revež da je, ker ima samo po dva dinarja na uro, da ima majhno pokojnino. im da se komaj preživlja iz dneva v dan. Fant se pa ni brigal za njegove tožbe, kajti znano je bilo, da je Vrbič velik skopuh, in da ima doma v skrinji nakopičenega že polno denarja. Veselo žvižgaje je odšel proti vasi. medtem ko so mu v žepu žvenkljali na lahek način prislužuni kovanci Pahič Stanko-dijak: Spomini To vam je bil dečko, ta Tonček. Ni vam dano da bi ga poznali, zato ga poznam jaz. Bil je nekaj časa celo moj sošolec, zdaj je le tovariš, dober tovariš Včasih me je obiskal, takole ob poletni dneh. Stanovala sva namreč blizu skupaj, zato je prišel skoraj vsak dan Ob hiši teče namreč potok, globok potok in kaj prikladen za kopanje. Kopanje pa je v počitnicah glavna zadeva. Vsaj zame in za Tončka. Sonce je stalo visoko na nebu, silna vročina je bila. Ze sem gledal, kako in kje bi brž smuknil v vodo, toda samemu mi ni bilo. Kadar sem sam. me je nekako strah vode, ne vem čemu. Voda Sumi čez jez in se skrivnostno zbira v tolmunih, belouške, ki se tudi predajajo kopanju, preplavajo zdaj pa zdaj potok. Ne, v to samoto se mi nikakor ni ljubilo, zato sem naslonjen ob jelšo raje čakal..* »Zdravo.« Začuden sem se ozrl, glej pred mano je stal sam tovariš Tonček »O, zdravo! Dobro da si prišel, seveda se bova kopala,« sem mu odzdravil in se olajšano ozrl na vodo, ki je že nekoliko narasla. Lahen vetrič je valovil gladino. »Ali je topla voda?« je tovariša najprej zanimalo Prislonil je kolo, s katerim je prispel, ob steno in se sklonil k vodi. »Bo,« je dejal potem in vstal Kmalu nato sva sedela na mostu in Žlobudrala z nogami po vodi Voda me je vabila, vendar me je mokrina, ki sem jo čutil okoli nog opominjala, naj ne bom prenagel. »Skoči, skoči!« sem dejal tovarišu, ki je malodušno pomakal noge v vodo. Vedel sem, da ne pojde tako kmalu. »Skoči ti!« se je odrezal in se sklonil, da bi me poškropil. Ne boš, sem pomislil in trenutek nato sva bila že oba v vodi Pri skoku tem ga potegnil s seboj. Kako prijetno je plavati v vodi, ko Je zunaj silno vroče, to ve samo tisti, ki je to okusil na lastni koži. Tako sva 6 Tončkom žlobudrala po vodi Dočim sem jaz večinoma plaval, je on zaplaval le redko. Znal je plavati, seveda, (oda njegovemu plavanju ne morem na poletje dati časti. Bilo Je vse prej kot lepo, zato ga ne maram opisovati. Tretji dečko se je pojavil na mosta. Pasmehnil se je Tončku in pograbil kamenček To mu je bilo v navadi, da je Izzival Tončka. V lahnem loku je letel kamenček v vodo, daleč od Tončka se je potopil. Toda njemu to ni bilo po volji, še malo ne, ker je takoj zagodr-njaL »Daj no mir, pulec!« To je njegova stalna rečeni ca, njegova posebnost. O, pa ima Tonček tudi mnogo drugih posebnostL Zaradi njili slovi daleč naokrog. Dečko na mostu se Je razburil: »Kaj, jaz da sem pulec? Čakaj, da pridem v vodo!« Bliskovito hitro je bil nared ln skočil v vodo, toda Tonček ga nd čakal. Z vso naglico, kar jo je zmogel, je pohitel proti bregu in zlezel na suho. Toda samo za hip je bil prepozen, kajti ko je mislil, da je že na varnem, ga je zasledovalec potegnil za nogo nazaj v voda Kar Je temu sledilo nisem videl, ker sem med tem sam zlezel na suho. Sonce je namreč za tonilo za oblaki in hladnejši veter je zaveL Pripravljalo se je k nevihti. Iz vode pa Je tačas prihajalo stokanje, sopihanje, Strbunkanje in kričanje Tonček je kričal, tako močno, da sem se začudil Ta velik in močni dečko se bogi onega malega, ki bi ga lafr« ko z enim zamahom odvrnil. Res Čudno. Končno sta tudi onadva zlezla na breg Za hribom je že votlo grmelo ln prve kaplje dežja so se pojavile Ne-dolgo potem smo stali v zavetju vsi trije, ko |e zunaj grmelo in bliskalo ter lilo na vso moč. Zduj je jesen, hladna jesen in nič kaj prijetna Listje odpada z dreves in kei nimam drugega dela. obujam spo-| mme na pretekle poletne dni Zdaj je poletje že za menoj, dejanja, vsa vesela dejania so minila, ostal mi je 4e samo spomin svetel spomin na srečne dneve, ki so prišli, minili in se ne vrnejo več. Marija H.: Pisana družba V čakalnicah po železniških postajah se zbira pač najrazličnejša družba na svetu. Bogati, revni, stari, mladi, veseli, žalostni, adravi in bolni; vse skupaj se gnete in preriva, ali pa se zaspano stiska po kotih, brez ozira na narodnost, vero in običaje. Čakalnica pa, o kateri vam hočem zdaj pripovedovati, je majhna in temna, vsa iz železa brez oken in vrat. Včasi se v njih zbero vsake vrste potniki, stari in mladi, debeli in suhi, elegantni m preprosti. Ta čakalnica je zdaj pravkar prazna. Za vogalom je izginil pismonoša, ki je vso pisano družbo te čakalnice pobasal v svojo črno torbo In odnesel v urad, kjer se bodo naši potniki odpravili proti končnemu cilju. Hopla! Skozi odprtino nabiralnika je prifrfotalo dvoje pisem. Prvo je bilo malo, zelo elegantno snežno belo pisemce, drugo pa Sivo poslovno pismo. »Dober večer,« je zahreščalo sivo pismo, »glej no, skoro obenem sva se našla tu. Kam pa kam, če smem vprašati?« »V Beograd.« »O, to je pa daleč. Jaz bom preje na cilju. Samo v Zagreb grem. In nam-in vašega potovanja ?« »Uradna skrivnost!« je spakljivo odgovorilo belo pisemce. »Hm-hm,« je v zadregi pokašljalo stvo, delaje se, kakor da bi prisluškovalo, »mislim, da dobiva družbo.« »Eh, kaj! Ali ne vidite, da nekdo prižiga plinsko svetilko*;« V črnino nabiralnika je tedaj res po-sijal žarek luči. V natem hipu je dejalo nekaj »Strbunke in se težko zavalilo na nežno belo pisemce. To je zavpilo loveč sapo: »Kakšna nesramnost! Ravno za vrat me tiščite! In kako me pritisknte!« »Zato sem pa tudi tiskovina!« se je odrezal zavoj dnevnikov. »To zelo neprijetno okušam! Zakaj se pa niste rajši zvrnili na sivo pismo?« »To vam nič mar.« »Oho!« »Prosim, nič se ne razburjajte! Zdi se mi, da ste jako velik dotnišljavec!« »In vi? Neotesanec! Navadna tiskovina !« »O, prosim — s tremi dinarji sem frankiiana, potujem pa v Mehiko.« Bum! je padel nov gost v čakalnico. Bil je velik, napihnjen, a v sredini je moral biti prazen. Potuhnil se je v kot in takoj zasmrčal, da ga je bilo groza poslušati. »Prosim mir!« je zahtevalo belo pismo. »Prvi me tišči, da bi se kmalu zadušilo, a drugi mi vrešči na ušesa, da bi kmalu oglušelo.« »Ali ste najeli vso čakalnico zase? Menda si domišljate, da ste bog si ga Vedi kakšna posebnost!« »No, vzorec brez vrednosti res nisem, sem pa zelo elegantno, neomadeževano pismo, ki potuje v Beograd!« »Vzorec brez vrednosti,« se zahrohoče rta vse grlo. »Glavna stvar je vsebina, ljubo moje! Mnogo sicer res nisem vreden, a vsaj toliko še vedno, za kolikor se izdajam.« »To je presneto malo,« se porogljivo smeji elegantno pisemce. Zaškrtalo je. Kopa razglednic in dopisnic je prifrčala v nabiralnik in pokri-I Ia vse potnike, izmed katerih je hotel I biti vsak posebej več, nego vsak drugi. ' Prerekan je je bilo s t"m končano. Cez ; nekaj časa so hc tla pod njimi zazibala i in vsi so drug preko drugega strmoglavili v črnino usnjene torbe starega pis-monoše, ki je ob določeni uri izpraznje-val nabiralnike. Kako počivajo ljudje Krtdiir