v gotovini. . Priloga Novin. Cena številki 1 Din. Marijin lisi Štev. 8. 29. leiniU 8. avgust 4933 Marijin tisi Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin pedesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja 1. 1904., decembra 8., gda je te list kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani. — Vrejiije i izdava ga z dovolenjom cerkvene oblasti: Kl.KKT. JOŽEF, vp. plebanoš v Crensovcih, Slovenska Krajina, Jugoslavija. (Pred oblastjo odgovoren Godina Jožef CM Groblje.) Tiska Misijonska tiskarna, Groblje-Domžale. (Za tiskarno Janko Strnad.) Cena za sktlpen naslov letno 12 Din — na posaineznoga 15 Din — v inozemstvo 40 Din, — z Novinami 100 Din. — K Marijinomi Usti dobijo naročniki brezplačno Kalendar Srca Jezušovoga i knižico »Priprava na srečno smrt«, v inozemstvo pa dobijo še brezplačno »Marikin ograček«. Za naročnike se sltiži letno več jezero svetih meš. Vredništvo i uprava M. Lista: Crensovci, Slovenska Krajina. Jugoslavija. Dari Na Dom sv. Frančiška v Crensovcih so v Din dartivali sledeči: Toplak Marija, Buenos Aires, v zahvalo 10; Tkalec Kata, G. Bistrica, naj se počasti sv. Anton 10; N. Ižakovci, prosi zdravje pri stvari 5; N. Beltinci, v zahvalo sv. Antoni za sprejete dobrote 10; Virag Marta, Žižki, iz Francije v zahvalo za prečno potiivanje i dobleno zdravje 100; Balažič Kristina, Sr. Bistrica, iz Francije v zahvalo, ka ma dobro službo i lejko Bogi sliiži 10; žižek Kata, žižlti, v zahvalo sv. Antoni i pokojnim dušam na pomoč 10; Gašpar Gizela, Bridgeport 690; Od zelja dobleno 54; Cigan Ivan, Crensovci 25; N. prosi za srečen porod 10; N. prosi za zdravje 10; arenda šče za za 1. 1932 Din 50; Horvat Jožef, Krško 2 Din. — Oča sirot, povrni vsem obilno. — Odbor. Na podporo M. Lista so dartivali v Din sledeči: Zver Ivan, Ižekovci 2; Marič Bara, D. Lendava - gorice 10; Plej Marija, Crensovci 2 Din. Marija naj bo plačnica vsem. Vredništvo. Priporočamo dobre knige. Veliko romanje Slovencov k Mariji Lurškoj v Rajhenburg. Lurd mamo v Sloveniji, pa ga ne poznamo. Mimo našega Lurda brze vlaki vsaki den, jezeri potniki se vozijo tu mimo, pa ne vejo, da je v Rajhenburgi edno najveličastnejših svetisc v Sloveniji, bazilika Lurške Marije. Tik pred svetovnov boj-nov je bilo posvečeno to prekrasno Marijino svetišče, ki ga je za 50 letnico prikazuvanja Brezmadežne v Lurdi začela graditi vsega slovenskega liistva lubezen do Marije. Mogoče je bila ravno nevola svetovne bojne vzrok, da je to Marijino svetisce, ki je nekaka lastnina vsega slovenskoga liistva, ostalo v po- zabnosti. . Letos, ob 75. letnici, ka se je Nvtepena prikazala Bernardki, pa pokažimo Slovenci, da lubezen do Lurške Marije v nas se živi, prav tak, kak te, kda smo Njej gradili svetišče v Rajhenburgi. Naj ne bo v Sloveniji kraja, ki bi ne poslao zastopnikov k Malo j Meši k Mariji Lurškoj v Rajhenburg! Sporazumno s predstojništvom bazilike Lurške Marije v Rajhenburgi, priredi dobrodelno društvo »Varstvo« v Ljubljam, v dneh 7. in 8. septembra 1933 veliko romanje Slovencov v Rajhenburg, združeno z izletom v Zagreb. Vozila bota 2 posebna vlaka, iz Maribora i iz Ljubljane. Stroški za voznino s posebnim vlakom v Rajhenburg - Zagreb in nazaj, za izkaznico itd., znašajo 70 Din. Prenočišče je preskrbleno. Da si zagotovimo posebna vlaka i da zadostimo vsem osnovnim pogojom, od šterih je odvisna nadalna priprava v podrobnostih, moramo meti do 1. avgusta priglašenih najmenje po 300 udeležencev za vsaki vlak. Prosimo zato vse, ki so namenjeni na to romanje, da se čimprle prijavijo. Zadnje dni meseca julija je izišo romarski list, ki je prineseo vsa podrobna navodila i pojasnila. Spored romanja i zleta je preobširen, zato ne moremo nadlegiivati uredništva naših listov, da bi ga objavili. Romarski list pa bo prejeo brezplačno vsaki, ki se po dopsnici javi na naslov: Dobrodelno društvo »Varstvo«, Ljubljana, Dunajska cesta št. 17. Sveta Terezija Deteta Jezuša »čim nevolnejša i slabotnejša je duša, tem bole je pripravna za žrtev lubezni, tem bole je sprejemhva za delo povživajoče i pranavlajoče bože liibezni. Da le iskreno žele biti žrtev! Pač pa mora privoliti v to, da ostane vedno nevolna i slabotna. I to je težko. — Popolna zročitev v volo božo je višek zaviipanja.« V zadnjoj bolezni jo je mati Agneza prosila, naj njej vnovič pove, kakšo milost je prejela, ka se je bila dariivala vsmilenoj Liibezni. Terezija je djala: »V kori sem molila križno pot. Hipno sem začutila, kak da me je rano ognjen žarek. Mislila sem, da merjem. Ne morem toga izraziti Bilo mi je, kak da me nevidna roka postavla v ogenj. O, kakšen ogenj, i zednim kakša blaženost! Žarela sem v liibezni. In čutila sem, da bi toga plamena ne mogla prenesti — niti minuto, niti sekundo več, — ne da bi vmrla. — Te sem razumela, kaj pravijo od toga stanja svetniki, ki so okusili večkrat to milost. Meni je bila podeljena samo enkrat in samo za trenutek. Taki nato me je pali obinola notrašnja siihota.« Ka se je bila izročila božjoj liibezni, se je Terezikina duša zdignola v veselom poleti i vzplamtela v novoj apoštolskoj gorečnosti. Vzkriknola je: »Tvoja zaročnica sem, o Jezus! Kar-meličanka sem! Združena s tebov, sem postala duhovna mati.« Pa to njej ne zadostiivalo. Pozvana je bila še k višjemi. Piše: »V sebi čiitim poziv bojevnice Kristušove. Rada bi bila duhovnik, apoštol, cerkveni vučenik. Palmo sv. Agneške hočem na vsaki način prejeti. Če je ne morem odkupiti s svojov krv-jov, jo hočem bar s svojov liibeznijov. O Gospod, podeli mi mu-čeništvo krvi ah pa srca! Ali še bole, daj mi oboje!« Želela je, da bi mogla kak prorolti i cerkveni vučitelje, razveseljavati duše. Rada bi pohitela v širni svet, da bi med neverniki zasadila sv. križ. Ah z ednov samo pokrajinov se ne bi zadovolila. V vseh delih sveta i na najprostranejših otokih je želela oznaniivati sv. evangelij. Misijonarka bi bila rada, ne samo nekaj let, nego od začetka sveta do konca časov. Hrepenela je, da bi bila izvršila vse hrabre čine junakov. Čutila je, da njej kipi v prsih pogum križarov. Na polji slave bi bila rada spadnola v obrambo svete Cerkve. Kolikokrat je vzdihnola: »O Jezuš! Odpri knigo živlenja, kje so zabeležena vsa velika dela svetnikov! O, da bi jih bila zate izvršila!« Čim više se je vzpenjala, tem globša je bila njena ponižnost. Kda sta s Celinov govorih od njenoga brezmejnoga hrepenenja, je pojasnila: »Hrepenenje mi je dehno Gospod, ki včasih podeli to izredno milost tak revnim dušam, kakša je moja. Ne misli, da je hrepenenje znak liibezni. O, Gospodi je drago samo to, da liibim svojo siromaštvo i slepo zaviipam v njegovo vsmilenje.« MflKIJIK LIST XXIX. letnik Štev. 8. Avgust 1933, Dekanijski evharisiični kongres v Turnišči. Vsako megnjeno Jezušovoga zemelskoga živlenja je nepre-cenlive vrednosti za naše zveličanje. Posebno bogato nas pa je Jezuš opsipao z delami svoje liibezni proti konci svojega zemelskoga živlenja. Spotimo se samo, da je Jezuš malo pred svojov smrtjov pa po svojem gorstajenji nastavo presv. Oltar-sko svestvo, podelio apostolom prvo sv. prečiščavanje na zemli, nje posveto v mešnike, za nas trpo i mro, goristano od mrtvi i nas s tem potrdo v veri pa nam dao viipanje, da tiidi mi moremo odičeno od mrtvi stanoti. Potom nas je na križi dao za deco Mariji, Marijo pa nam za mater. Apoštolom je dao oblast odve-žiivati grehe, postavo sv. Petra i vse njegove zakonite naslednike za nezmotlive svoje namestnike na zemh, nazadnje stopo v nebesa, nam poslao Sv. Duha i tak nastavo sv. Mater Cerkev za vse narode do konca sveta. Dragi bratje i sestre! Što se ne bi z genjenim srcom spo-minao na ta vehka dela liibezni Jezušove posebno letos, kda je ravno 1900 let preteklo, ka so se godili tej zveličavni dogodki na zemh?! Ka bi se vse krščansko liistvo s tem vekšov zahvalnostjov i zadoščenjom spotilo tej milostni dogodkov, so Sv. Oča, rimski papa letdšnje leto proglasili za sveto leto. Sveto leto je obilen stiidenec milosti, štere nam sv. Mati Cerkev po zaslužen ji Je-zušovom naklanja. Žela sv. Oče je, da se tej milošč v velikoj meri posliižimo, delamo zadoščenje za svoje grehe s pokorov i znova pokažemo, da smo Jezušovi, da je on naš Krao. Kak pa naj spunimo to želo sv. Oče? V Rim nemremo, da bi tam z namestnikom Kristusovim vkiipno proslavili sveto leto. Slabi časi nas terejo, da toga ne zmoremo. Zato pa so naš prezvišeni apoštolski administrator v Maribori izrazih želo, da sveto leto posvetimo končibar s tem, da se vdeležimo deka-nijskoga evharističnoga shoda ali kongresa, šteri bi naj bio v vsakoj dekaniji ah ešperesiji. Da vam, dragi bratje i sestre v Kristuši, damo priliko, da sveto leto dostojno posvetite i zadobite obilne milosti, smo dii- hovniki lendavske dekanije na svojem letnom spravišči dneva 3. julija toga leta sklenoli, da bomo meli za našo okroglino evharistični kongres dneva 8. septembra toga leta, to je na Malo mešo v Turnišči. Spored svetka bo sledeči: 1. Septembra 7. pred Malov mešov zadvečara prihod udele-žencov iz lendavske fare, nato spovedovanje i nočno češčenje Najsvetejšega svestva. 2. na Malo mešo zajtra spovedavanje, po prihodi procesij iz vsej bližnji far pa vkiipno sveto prečiščavanje odraščenih, ob pol devetih bo vkiipno prečiščavanje za šolarsko deco; 3. ob poldesetih slavnostna predga i sv. meša. 4. po sv. meši bo zborovanje s stanovskimi govori; 5. zadvečara ob trej procesija z Najsvetejšim svestvom, med procesijov opravimo litanije, po procesiji pa posvetitev cele dekanije presv. Srci Jezušovomi, po posvetitvi zahvalna pesem i nato odhod nazaj domo. To je spored svetitve na veliko. Kak pa bomo na drogno t6 spelavali, Vam povejo vaši domači dušni pastirje s predganic. Edno pa že zdaj povemo. Vsi, prav vsi bomo med mešov i procesijov spevali naše domače cerkvene pesmi. Spevali bomo te pesmi: 1. k predgi »Z ednim glasom zdaj zavpijmo ...«; 2. v začetki sv. meše »Marija nebeška kraljica ...«; 3. po ofertoriumi »Ti, o Marija ...«; 4. po sanktusi »O Jezus, sladki moj spomin .. .«; 5. po povzdigavanji »Eto je veliko Svestvo ...«; 6. pred prečiščavanjom »Zdaj se zbudi, duša moja ...«; 7. po prečiščavanji »O srečna duša, blagor ti ...«. Zdaj pa ešče edno prošnjo mamo do vsej. Ka je od kolena vekšega, mora vse znati, da bomo meli na Malo mešo v Turnišči evharistični kongres. Zato pa to povejte svojim sosedom i vsem tistim, ki nema jo naročene naše liste. Pa to je nej glavno, da nas bo jako dosta, nego to, da kongres obrodi v duševnom živlenji nas vsej dosta sadii. Pred-garje bodo toti sejah same Bože reči, rast toj setvi pa de davao gospod Bog. Zato pa prav vsi moramo kak najbole goreče moliti, da bo sad kongresa duhovno prerojenje cele dekanije. Jako plemenito i hasnovito bo, či bomo svoje dnevne križe pa trplenja dariivali v te namen, da presv. Srce Jezušovo blagoslovi naša prizadevanja. Rim. kat. župnijski urad v Lendavi, dne 16. jul. 1933. Jerič Ivan,. dekan Pesmi, šiere bomo spevaU na ev-harislicnom Kongresi v Turnišči. I. K predgL 1. Z ednim glasom zdaj zavpijmo i zaviipno vsi vzdihnimo: Pridi, pridi Sveti Duh, Pridi, pridi Sveti Duh! 2. Prvi dar nam daj modrosti, vir presladkih vseh blagosti, Pridi, pridi Sveti Duh, Pridi, pridi Sveti Diih! II. V začetki sv. meše. 1. Marija nebeška kralica i celoga sveta gospa, o bodi nam vsem pomočnica, veselje si našga srca. 2. Mi večkrat z bridkostjov obdani ne vemo pomagat si kaj, pa znamo, da ti si med nami, ki vidiš naš žalosten stan. 3. Če neba je temna z oblaki in sonca in zvezdic več nej, od tebe te pridejo žarki v zapuščeno naše srce. in. Po ofertoriumi. 1. Ti, o Marija, naša kraljica, ti besednica revnih sirot! K tebi hitimo, se ti zročimo, tebe slavimo polno dobrot. 2. Glej, o Marija, milostna mati, Sina zdaj zlati gledaš obraz; mi smo grešili, tebe žalili, vendar se vsmili, prosi za nas! IV. Po sanktusi. 1. 0 Jezus, sladki moj spomin, veselje srčnih globočin, čez med ino sladčice vse navzočnost tvoja sladka je. 2. Ni moč zapeti lepšega, ne slišati srečnejšega, 1 slajše misli tiidi ni, kak' si o mili Jezus ti I V. Po pozdigovanji. 1. Eto je vehko svestvo, to ponižno mi molimo, štero nam je Jezuš nihao. v teštamentomi. 2. Vkup je tu Krv ino Telo, dragše je kak vse bogastvo, či se prav mi spokorimo, da nam vse dobro. VI. Pred prečiščavanjom. 1. Zdaj se zbudi duša moja, zvonček bo kar zdaj zapel, zdaj bo prišla ura tvoja, da te Jezuš bo objel. 2. Angeli ino svetniki že pripravleni stoje, spremijo te . k božoj mizi, tu duše se gostijo. VII. Po prečiščavanji. 1. O srečna duša, blagor ti, ker Jezuša zavžila si. Glej, najšla si zdaj ženina, ki vse sladkosti v sebi ma. 2. Presrečno tiidi je telo, ki sprime Jezuša lepo. Na sodnji dan obdal je bo nebeški kralj s svojo častjo. Velka meša. »Marija si je najboljši tao odebrala, šteri se ne vzeme od nje.« Luc. 10. 42. Denešnji sv. evangelium ne govori ravno od božje Device Marije; ar ta Marija, štera je poleg evangeliuma sedela pri nogaj Jezušovih i poslušala njegove reči, je bila sestra Marte i Lazara v Bethaniji. S tov familijov je Jezuš Kristuš v dobrom prijatelstvi bio i večkrat je notri šo k toj hiži. I sv. Cerkev itak te vangelium da goričteti na den vnebovzetja Device Marije; ar ka je Jezuš od te Marije, sestre Marte i Lazara pravo, se dosta bole dostaja njegove matere blažene Device Marije. »Marija si je najboljši tao odebrala, šteri se ne vzeme od nje.« Da, Devica Marija si je te najbolši tao odebrala; odebrala si je na zemli to najvišišo čest, najmre to, ka je Mati božja po-stanola; i odebrala si je te najlepši, najsvetejši žitek, kakši se je bože matere dostajao. Istina, ka je najobprvim Bog odebrao Devico Marijo za božo Mater, on jo je odločo od vekoma za vredno Mater Jezušovo; ali Bog jo je zato odebrao, ar je naprej vido, kasi ona tiidi najboljši tao odebere, ka ona vredna bode te visoke česti, ar de bože dobro niicala i s tov miloščov de tak živela, kak se matere bože dostaja. — Bog nikoga ne sili, nikoga ne žene po sili k jakosti, nego vsakomi je dao slo-bodno volo, z šterov se človek sam more odločiti na dobro, na jakost, na etakši, ali na driigi stan. Tak je Bog Devici Mariji tiidi slobodno odločen je dopiisto, jeli šče boža Mati postanoti; i samo te je postanola vu istini boža Mati, gda si je to sama odebrala, gda je privolila z etimi rečmi: »Ovo, sliižbenica sam Gospodova, naj mi bode poleg reči tvoje.« I tak sv. Mati Cerkev po vsej pravici slobodno na Devico Marijo obrača te reči evangeliuma: »Marija si je te najbolši tao odebrala, šteri se ne zame od nje.« I ravno denešnji svetek svedoči, ka si je Devica Marija vu istini te najboljši tao odebrala, ar dnes je spomenek blažene smrti i vnebovzetja Device Marije. Med mrtelnimi ludmi je nišče drugi ne meo tak blažene smrti i po smrti je nišče ne zadobo tak velike dike, kak blažena Devica Marija. To je njeni najboljši tao. Ali dr. kr. blažena smrt i odičenost Device Marije je samo ta druga polojna ednoga najboljšega tala, šteroga si je Devica Marija odebrala. To je drugo polojno bi si mi tiidi vsi radi odebrali; samo ki bi rad meo to drugo polojno, on si tiidi more odebrati to prvo. Zato či mi ščemo duševen hasek meti z odičenosti Device Marije, te nam je ne zadosta veseliti se njenomi nebeskomi tali, nego moremo radi meti tiidi njeni ze-melski tao. Zato glejmo, ka je bio najboljši zemelski tao Device Marije. Devica Marija je bila hči sv. Joachima i sv. Ane. Takši pobožni starišje so svoje dete gviišno skrbhvo včili spoznavati sv. pismo. I takši bogaboječi starišje so s svojim detetom gviišno marljivo hodih v jeruzalemsko cerkev i tam so pazlivo poslušali, vučitele, pismoznance, šteri so liistvi sv. pismo razlagah. To tiidi znamo, ka so pismoznanci najbole ona mesta sv. pisma razlagali, štera so proroki od prišestnoga Zveličitelja spisah. I tak je Devica Marija že po človečem računi dosta čiila i znala od pridočega Odkiipitela i od njegove matere. Ali k tomi ešče to moremo zeti, ka je Devica Marija bila brez greha poprijeta i tak je njena pamet i vola ne bila tak slaba, kak drugih liidih; zato je ona reči svetoga pisma stokrat bole razmila, kak kakš šteč vučeni pismoznanci. Za togavola je ona od pridočega Zve-ličitela i od njegove matere svanovito več znala, kak vsi židovski pismoznanci. I ešče več! Devica Marija kakti odebrana boža Mati, kakti najliiblenejša či nebeskoga Oče i zaročnica Duha svetoga je vu diihi gviišno na znanje dobila od Boga či več ne, telko kak proroki. I tak je gviišno, ka je Devica Marija znala, kakša bode Mati Zvehčitela. Zato, gda je Gabriel nadangeo pozdravo njo i njoj na znanje dao, ka je ona odebrana za božo Mater, te je ona ednok pred sebom vidla vse one velike dužnosti, štere s tov čestjov na sebe more zeti. Znala je', ka more sveto, brez zamazka čisto živlenje pelati i vse na svejti popunoma za-vrčti; ka de njeno materinsko veselje britka žalost mešala, ka de mogla biti med vsemi materami ta najbole žalostna. I zdaj je prišlo odločen je! Mogla si je odebrati! I Devica Marija si je odebrala: Ovo, sliižbenica sam Gospodova, naj mi bode poleg reči tvoje!« S temi rečmi si je odebrala svoj zemelski tao: sveti, nevtepeni žitek do smrtne vdre, nezgovorno dosta probanja, žalosti i križa i materništva. I od toga pravi Evan-gelium: »Maria, si je najbolši tao odebrala!« Ali dragi Krščeniki to evangelium pravi! Nespametni liidje pa celo nači pravijo. Oni za najboljši tao držijo vživati svet, spuniti vse žele grehšne nature, dosegnoti pred liidmi veliko čest i bogastvo. A čuvati se greha, ogibati se grehšnih veselic, zatajati se, zametavanje trpeti, križ nositi. To ti nespametni liidje za nalagoješi tao držijo! I vi, dragi kristjani, kak ščete soditi? Jeli te tisto držah za najboljši tao, ka je sam Jezuš Kristuš tak imeniivao? Ah tisto, ka grešniki držijo za najboljši tao? Nespametni grehšni-ki si odeberejo za najboljši tao eto okajeno zemlo i tii ščejo najti blaženstvo; vi si pa z Devicov Marijov odeberite mesto zemle nebesa! Zapelani liidje si odeberejo za najboljši tao greh-šno vživanje, vi si pa morete mesto toga odebrati jakost, pot ponižnosti, treznosti, čistosti i zatajanja. Slepi liidje si odeberejo za najboljši tao liibav do stvorjenja, vi si pa odeberite liibav do Stvoritela, ki je neskončno bole vreden liibavi od vsega, ka je na svejti stvorjeno! Evangelium to pravi: »Marija si je najboljši tao odebrala, šteri se ne zeme od nje!« Tista Marija vu evangeliumi je najmre sedela pri nogaj Jezušovih i poslušala je njegove reči; zato je pravo Jezuš, od nje, da ka si je odebrala eti na zemli, tisto se ne zeme od nje; ar se je že na zemli rada pri Jezuši zdržavala, zato se te njeni tao ne zeme od nje, nego ostane njoj na driigom svejti tiidi. Ah, dragi kristjani, što je bio na zemli bliže k Jezuši, kak njegova Mati, što se je triido za Jezuša več, kak njegova Mati, što je bole vervao vu Jezuši i što ga je bole hibo, kak Devica Marija, što je bole verno posliišao njegove reči, kak Devica Marija i što je meo vekšo žalost vu trplenji Jezušovom, kak njegova Mati? I tak od Device Marije najbole vala ta reč: »Marija si je najboljši tao odebrala, šteri se ne zeme od nje!« Vredna Mati Jezušova je bila na zemli, zato jo je Jezuš Kristuš za svojo vredno Mater spoznao tiidi vu nebesaj. Zemelski tao Marijin je bila trplenja i žalosti puna dika; njeni nebeški tao je pa veselja, blaženstva puna dika. Spomenek te nebeške dike Marijine je denešnji svetek. Vmrla je Devica Marija ne za kaštigo za greh, ar je grehi nigdar niti edno minuto ne podvržena bila, nego vrmla je iz zelenja za Jezušom. Ah njeno telo, vu šterom je Sin boži zeo telo na sebe, je ne moglo talnik biti ete občinske sodbe: »ar si prah i prah bodeš.« Mi vmerjemo i naša tela sprnejo vu zemli, ar smo grehšnki. Devica Marija je pa bila vovzeta od občinske pravde greha, ar se je brez greha poprijela; zatogavolo je njeno telo tudi moglo vovzeto biti od občinske pravde kaštige. Zato vadliijemo, ka je telo Device Marije gorivzeto v nebo; ka je njeno telo ne ostalo v zemli, ne njemi trbe čakati na občinsko goristanenje na sodnji den; nego včasi po smrti je gori vzeto v nebo; naj tak Devica Marija z diišov i telom vkup vživa v nebesah om najboljši tao, šteroga si je na zemli odebrala. Slavni veseli den je bio to v nebesaj, gda je ta prišla Mati druge božanske peršone, Mati Jezuša Kristusa. Vekivečni Oča je z radostjov prijao gori svojo najlublenejšo čer, svoje najlepše stvorjenje; Sin Bog je z liibavov, s posebnim veseljom prijao gori svojo drago Mater i Sv. Duh Bog svojo čisto zaročnico. Nebeški orsag je dobo kralico, ar je Jezuš Kristuš svojo Mater postavo za Kralico nebe i zemle, za Krahco angelov i vseh svetcov. Ne li, ka si je Devica Marija dobro odebrala? Na zemli ta najveksa ponižnost, v nebesah to najvekše zvišanje! Na zemli morje žalosti, v nebesah edno morje veselja! Na zemli trud za Jezusa, stalna liibav do Jezuša, v nebesah najbližanje mesto pn Jezusi. Marija si je te najboljši tao odebrala, šteri se nigdar ne zeme od nje i ne da se nikomi driigomi. Da je dnes spomenek smrti Marijine, zato si dnes na smrt moremo misliti. Ah denešnji svetek pam ne kaže žalostne strani smrti, nego veselo stran. To nam kaze te svetek, ka je smrt pravičnoga človeka vesela prigodba , začetek lepšega, odičenoga živlenja. Na svejti nega nikaj bole pravičnoga kak smrt; ar ona pravično odloči, kakši tao si je stoj na zemli odebrao. Gda je Devica Marija ešče živela, te so jo stanovito vnogi plitve pameti liidje pomiluvah, gda so vidih njeno ponižno obnašanje, njeno sirmaštvo; i mislih so si, ka je pomi-luvanja vredna, ar nema na svejti nikaj dobra, mkaj veselja, ešče bole so jo pomiluvah, gda so jo vidli vu nezgovornoj žalosti pri moki, pri križi njenoga Sina. Pa so se vsi vkanih, ar Devica Marija si je te tao odebrala. I njena smrt je pokazala, ka si je ona te najbogši tao odebrala. Dragi kristjani, nam tiidi smrt pokaže, kakši tao smo si odebrah. I pred smrtjov nikoga ne smemo niti za srečnoga, niti za nesrečnoga imenuvati. Ar srečen je samo tisti, šteroga smrt pokaže, ka si je to edno potrebno odebrao; i nesrečen je samo tisti, šteri si je toga ednoga potrebnoga, najmre zveličanja ne šteo odebrati. Amen. (f Sakovič Jožef.) * Mariji vnebovzeloj. V praznom grobi rožice cveto, v sviti rajskom pa žari nebo. 4. V raji čuva še nad nami, k njej obračajmo se z želami. V. zarji zlatoj angelci pojo, v raj prelepo vodijo Gospo. 3. Nej Marije več med nami. Jeli deca zdaj smo sami? Milost ona nam z nebes deli, ve je Mati, vedne pomoči. 6. O Devica vnebovzeta, prosi zame, Ti, vsa sveta! Tihomir »I ovo, Jaz sam z vami do končanja sveta.« Mat. xxvii. 20. Jezus je nastavo Oltarsko Svestvo. Jezuš v Oltarskom Svestvi. 1. naj on stalno z nami je; 2. naj mamo stalen aldov; 3. naj mamo duševno hrano. — Ar či se mi spomene-mo z toga namena Jezušovga, či ga živo čiitimo vu sebi, te mo stanovifo radi pobožno čutili i liibili Jezuša vu skrivnosti njegove nezmerne bože liibavi. »Ovo, jaz sam z vami vse dni notri do konca sveta«, tak je pravo Jezuš svojim vučenikom, gda je slovo jemao od njih. To njim je šteo s tem praviti: Nikaj se ne bojte, vi ne bodete sami, jaz — či ravno v nebesa gori odidem, — itak z vami tiidi ostanem, med vam bom prebivao vudne, vnoči vu oltarskom sakramenti. Tu spoznaj nezgriintano liibav Jezušovo? Znao je, ka de njegovim naslednikom žmetno na sveti; zato se je po-skrbo za nje, naj ne bodo sami. čudo je včino, to najvekše čudo, samoga sebe nam je nihao vu podobi kriiha. On bi lehko mesto sebe ednoga angela postavo, naj bi tisti brano nas, zago- varjao nas. Ali njegova nezkončana liibav je dale segala. On sam je šteo biti med nami kak dober pastir svojih ovčie. On bi lehko tak odločo, ka bi on vu nebeskoj diki i svetlosti bio med nami, naj bi se ga liidje strahšili i naj bi ga bole poštiivali. Ali to je njegova liibav tiidi ne dopustila: nego skrio je svojo božansko diko i zmožnost, skriti je pred našimi te-lovnrmi očmi; vu nezgriintanoj ponižnosti prebiva med nami, kruhovo podobo si je obleko, naj se ga s tem bole ne bojimo, naj s tem bole viipamo k njemi priti. Ešče svoj človeči žitek skrije pred nami i tak se nam kaže, da bi niti živ ne bio, da bi se niti genoti ne mogo. I vse to je zato včino, naj nam pokaže, kak jako nas žele liibiti, kak jako žele, naj radi k njemi idemo. On je najprej znao, ka to njegovo ponižanje bode zrok toga, ka do ga lagoji, neverni liidje zametavali, žalili; pa je itak tak ponižno i skrito šteo med nami živeti, naj z toga spoznamo, na keliko on nas liibi, keliko trp-lenja, zametavanja, bantiivanja zeme on gori za našo volo. — Či bi Jezus Kristuš vu svojoj božanskoj svetlosti i diki bio med nami, oh kak bi ga te vsi poštiivali; vsi bi trepetali pred njim, nišče bi se ne viipao pred njim nedostojno obnašati, vsi bi vervali vu njem! Ali on je ne tak šteo! Ar či bi ravno on tak več poštiivanja dobo, či bi ga ravno tak vsi dostojno molili i spoznavali, to nebi bilo telko vredno, kak či njega zdaj vu nje-govoj zavrženosti i ponižnosti spoznavamo i molimo. Či bi mi pred sebom vdili Jezuša vu njegovoj diki, te bi naša vera nikše vrednosti ne mela; ah či njega zdaj vadliijemo, gda nikšega zviinešnjega znamenja njegove dike ne vidimo, to je vera, ver-vanje i to veliko vrednost ma pred Bogom. I glejte, gde je nažoči med nami Jezuš ? Jeli samo vu ednoj cerkvi ? Jeli samo vu lepih cerkvaj? Liidje za sebe zidajo lepe hiže, gizdave palače ... Jezuš pa kakše hiže ma na svejti? Pa je to vse naprej vido i itak je šteo z nami biti ... Či bi krao zemelski odločo, ka povrže glavni varoši svoj grad ... Kak bi se veselili prebivalci one vesi kama bi šo? I ovo krao vseh kralov med nami prebiva! Ah jeli to krščeniki preštimajo, jeli to za diko držijo ? Jeli nazo-čnost Jezušovo sebi na hasek obračajo ? Či bi zemelski krao pre-bivao tii med nami, kelko siromakov bi stalo vsaki den pred dve-rami? Zakaj pa k Jezuši neidejo? Ne Čutijo nikše potrebčine? Jezuš je zato nastavo oltarno Svestvo, naj mi mamo stalen i vreden aldov. Dragi, kristjani, naša pamet spoznava, ka smo mi dužni našemi Gospodi Bogi aldov prikazati i s tem njegovo bože vehčanstvo dostojno spoznavati, njemi za njegove dare hvalo davati, njega pomiriti i od njega nove milošče prositi. Ah ka naj aldiijemo Bogi, ka se njemi prav dopadne? Vu sta- rom zakoni so liidje stvari aldiivali Bogi. Ali jeli se te aldov mora Bogi dopadnoti? Ne! Vu sv. pismi pravi Bog od teh starih aldovov: »Nemam vole vjj vas i aldova ne vzemem gori z vaših rok.« Bog takši aldov žele, šteri je nezkončani. Človek pa nema nikaj, ka bi neskončno bilo. Zatoga volo nam je Jezuš Kristus dao te pravi aldov, samoga sebe. I to je vreden aldov. Toga aldova nebeški Oča nemre zavrčti, na te aldov se on mora zadovolno zglednoti. Zato pravi Bog pri Malachiaš proroki od toga novoga aldova eto: »Od izhoda sunca do zahoda slavno je Ime moje med narodami i povsedi darujejo meni čisti aldov.« Te čisti aldov, šteri se po čelom svejti daruje Bogi, nam je Jezuš Kristuš dao; te aldov je Olt. Svestvo, presv. Telo i Krv Jezusova vu podobi kruha i vina; i te aldov se daruje Bogi, vsaki den vu sv. Meši. Vse, ka Bog žele od nas, njemi damo vu sv. Meši. Bog najmre i to žele od nas, naj mi njega za našega najvišišega gospoda spoznamo i njemi dostojno molbo prikažemo. Ali kak bi mogli mi, slabi, nevredni liidje Bogi dostojno molbo prikazati, da smo niti toga ne vredni, ka bi naše oči slobo-dno gori podignoli k Bogi! Ah glejte, tu mamo Sina božjega, Jezuša Kristuša, ki je ednako nezkončani Bog z Očom Bogom; či mesto nas on stopi pred nebeskoga Očo, tak nebeški Oča nemre vkraj obrnoti svojih oči, či mesto nas Jezuš moh nebeskoga Očo, ta molba se njemi mora dopadnoti. I gledajte, vu sv. Meši se Jezuš vsaki den daruje nebeskom Oči, vsaki den se ponizi vu tom aldovi pred nebeškim Očom i tak njemi mesto nas i za nas vredno i stalno poštiivanje i molbo prikaže. Bog za svoje dare od nas dostojno hvalodavanje davle. Ah ka je naše hvalodavanje i naša mohtev proti nezkončanoj dobrotivnosti božoj? Mi sami nikak i z nikšov molitvov nemremo Bogi povrnoti i plačati njegovih darov. Ah gda se vu sv. meši Sin boži, Jezuš Kristuš daruje nebeskomi Oči za hvalodavanje, ta povrnitev, ta plača se njemi more dopadnoti ino njemi je popolno zadosta. Ar tak dobi nebeški Oča za svoje dare nezkončano hvalodavanje. Ob tretjom mi vnogokrat razžalimo nebeskoga Očo ino ga na srditost nagnemo; zasliižimo si, naj bi nas nebeški Oča vu vekivečno kaštigo vrgo. Ah ovo, vu sv. meši Jezuš pred nebeskoga Očo stopi i njemi pravi: Oča, Mina, zaslužili so si tei grehšniki, da bi je ti odvrgo od sebe i na veke mantrao. Ah gledaj moje rane, gledaj mojo krv, štero sam jaz za te grehšnike prelajao; i či so gli oni ne vredni, za mene volo mej potrplivost ž njimi, smiluj se njim i odpusti njim grehe! I nebeški Oča toga aldova nemre zavrčti, te aldov ga more na smilenje nagnoti; ar se njemi tu nezkončani aldov prikaže. I tak nam je Jezuš vu oltar-skom sakramenti stalen i vreden aldov, stalno i vredno zadosta- činenje i pomirenje za naše grehe. Te aldov odvrača od nas božo srditost, gori zadrži roko bože pravičnosti, naj nas ne kaštiga včasi, naj potrpi z nami! Či mi toga aldova ne bi meli, morebiti svet že ne bi goristao; pravičen Bog bi morebiti že davno skon-čao svejt za volo grehov! Ali za volo sv. meše, za volo toga vrednoga aldova nebeški Oča ma potrplenje s svejtom. Sv. meša drži gori svejt! — Ob štrtim. Mi smo vu vnogih potrebčinaj, brez bože pomoči, brez bože milošče bi mi strahšno nevolni i nesrečni bih. Ali što nam sprosi božo pomoč, božo miloščo? Jeh naše molitvi? Naše molitvi so same vu sebi nikaj ne vredne pred Bogom. Ah či mi naše prošnje, naše molitvi po Jezuši pošlemo pred Boga, či je združimo z Jezušovov molitvov, štero on eti vu oltarskom Svestvi neprestano prikažiije nebeskom Oči, tak do naše molitvi že prijetne pred Bogom, tak da bi namočene bile vu sv. Krv Jezušovo. Takšo molitev, na šteroj se blišči sv. Krv Jezušova, nebeški Oča rad posliihne. I tak mi vso pomoč i vse milošče za volo Jezušovoga aldova, za volo sv. meše dobimo od nebeskoga Oče! — I tu, dragi kristjan, moreš znovič previditi nezgriintano liibav Jezušovo, štera je njega na to nagnola, ka nam je nastavo oltarsko Svestvo i vu Njem nam je dao eden vreden aldov, s šterim mi nebeskoga Očo dostojno lehko molimo, njemi popolno hvalodavanje prikažemo, njega za naše grehe pomirimo i od njega si vse milošče sprosimo. Jezuš je zato nastavo oltarno Svestvo, naj mi mamo duševno hrano i vrastvo; to je zato, naj se more z nami vu sv. prečiščavanji združiti. Liibav se žele združiti s tistim, koga liibi. I da je vu presv. Srci Jezušovom gorela nezkončana liibav do nas liidi, zato je on nastavo takšo priliko, po šteroj se on lehko združi z nami, najmre sebe je za hrano včino; i vu podobi kruha vu našo dušo, vu naše srce pride i tak se zjedini, zdriiži z nami. Svojo krv, svojo božansko naturo v nas vcepi. I tak nas spodobne včini k sebi. Či večico ednoga plemenitoga dreva notri vcepimo vu edno trnavko ali loško drevo, teda z onoga loškoga dreva plemenito drevo postane, štero plemeniti sad rodi. I tak tiidi, gda se vu sv. prečiščavanji Jezuš Kristuš vcepi vu nas, moremo mi k Jezuši spodobni gratati i boži sad prinesti, to je: sveto živeti. Oltarsko Svestvo je sredina, srce katoličanske vere. Oltarsko Svestvo je sunce krščanskoga sveta. Gde nega oltarskoga Svestva, tam nega cerkvi i nega krščanske vere. I gde liidje ne poznajo oltarskoga Svestva, ino ga ne liibijo i ne poštiijejo dostojno, tam so ne pravi kristjani; i či ravno so po katoli-čanskom krsti okrščeni, itak so ne pravi katoličanci oni, ki ne poznajo dobro oltarskoga Svestva. Spoznavajte to veliko skriv- nost bože liibavi, najmre presv. oltarsko Svestvo. Do zdaj so morebiti niki med vami vu neznanosti tak mislili, ka je oltarsko Svestvo samo kakši spomenek ali kep Jezusov! Potom toga pa mejte vekšo i bogšo znanost! Vervati morete, ka je oltarsko Svestvo ne samo kakši sv. spomenek Jezušov, kak n. pr. eden kep ali križ, nego ka tii med vami živ Jezuš prebiva, skriti je toti vu podobi kruha, ali vidi vas, čiije vas, moli za vas den i noč, gori se aldiije nebeskom Oči za vas. I da to gviišno verjete, zato ne pozabite niti eden den ne, kakša dika i sreča je za vas to,, ka vam je Sin boži, Zveličiteo svejta eti sosed i prijateo. Zato gda mimo bože hiže idete, te či nemate cajta na par minut notri stopiti i tak pozdraviti Jezuša, najmenje toliko včinite, ka ga pozdravite s pobožnim srcom i pravih bodete vu sebi: Pozdravlam Te Jezuš, ki eti vu oltarskom Svestvi skriti prebivaš; verjem vu Tebi, viipam se vu Tebi i liibiti te želem s takšov liibavov, s kakšov te liibijo angelje i sveči vu nebesaj. Amen. (Predgao f Sakovič Jožef, torjanski plebanoš.) Bože polt. Mesec avgust je tesno v zvezi z Marijov. Obhajamo naj-vekši Marijin svetek, zednim je pa tiidi čas romanja. Slovenci radi obiskavljemo bože poti, posebni mi iz Slovenske krajine. Nekda smo meh bože poti doma, zdaj pa hodijo naši romarje k Svetoj Trojici, na Črno goro, Sladko goro, Šmarje, Tinsko, k Mariji Bistričkoj, Maribor, na Brezje itd. Najdejo se liidje, ki trdijo, da so bože poti nepotrebne. Pravijo: Bog je vsepovsod. Marijo doma tudi lejko častimo-. Istina! Nego ne pozabimo: Bog je odebrao posebne kraje, kde deli milosti v obilnejšoj meri. Bože poti so bile že od nikda. Poglednimo razvoj romanja in vidili bomo, kak nekaj lepoga i častithvoga je ta, od Boga potrjena, ustanova. Bog sam je v starom i novom zakoni potrdo i določo bože poti. Že po očakaj je določiivao kraje, kde naj ga Izraelci posebno častijo. Tak je velo Abrahami, naj v Beteli postavi oltar, na Moriji pa naj daruje sina Ižaka. Posebno so Izraelci meh v časti kraje, kde se je Bog prikazao prorokom. Središče ver-skoga živlenja njim je bio sv. šator. Kda je bio zozidani Šala-monov tempel, je mogo vsaki moški Izraelec trikrat na leto se romati (reč romati je nastanola za časa krščanstva iz reči Roma = Rim). Sam boži Zveliča r se je pokorio to j zapovedi i tak pokazao, ka je romanje Bogi dopadlivo. Betlehemska votlina Me se je narodo Jezuš, ali je ne bio to romarski kraj, kama so romali trije modri? Prvi kristjani so po zgledi Marije i Jezusovih vučenikov radi obiskavali kraje, kde je Gospod trpo i vmro. V Jeruzalem na Kalvarijo i k božemi grobi so se paščili veselo jezeri kristjanov. Cesar Konštantin Veliki (313—337) je dao po dugom preganjanji kristjanov prostost i njegova mati sv. Helena je dala zazidati krasne cerkve v Jeružalemi, Betlehemi, Nazareti. V 7. stoletji so mohamedanski Saraceni vzeli kristjanom Palestino. Verniki bi pa radi ta romali, zato je casar Karol Veliki (771—814) skleno z mohamedanci pogodbo, ki je zagotovila krščanskim romarom varstvo. Nastala so po sv. deželi gostišča, ki so skrbela za romare v duševnom i telovnom pogledi. Kda so muslimani začeli romare zaroblati i so vzeli svete kraje, se je zdignola krščanska Evropa, pa iztrga iz rok nevernikov romarska svetišča. Nastale so tiidi druge bože poti. V Rim so romali na grobove apostolov Petra i Pavla; v Kompostelo na Španskom na grob sv. Jakoba. Posebno je slovela boža pot v Acheni na Nemškom. Ta so romah kristjani posebno 1. 1348. i 1349., kda je po Evropi morila črna kuga. Sledkar so se vršila romanja ta vsako sedmo leto. Romarje so hodih peški, nosili so posebno romarsko obleko, torbo prek rame, čislo okoli šinjeka, v roki pa dugo palico. Romanja so trpela po cele mesece, ar so romarje jako oddaleč prihajali. Medpotoma so molih, spevali, opevah slavna dela svetnikov, predstavljali svete igre. V prvoj polovici srednjega veka so romah najbole v svetišča, kde so bih ostanki Zveličarove obleke, itd. ah na grob velikoga svetnika. V driigoj polovici pa se je zvišalo število Marijinih romarskih cerkva. Začele so se v krajih, kde je Mati boža skazala posebno milost. Lepe pripovedke lepšajo zgodovino mnogih božih poti. Romari so radi hodih ta, kde so lejko prejeli sv. svestva. Najležej se je to zgodilo v samostanskih cerkvah. Zato so cvele bože poti, kde so prebivah redovniki. Romarje so pih iz studencov, poliiblali Marijino podobo. Pisatelje poročajo, da so slepi spreglejiivali, hromi začeh hoditi, betežni ozdraveli. Kak pa se jih je na jezero vrnilo domo, ki se neso reših telovnih betegov, vendar pa so se vrnili pobou-šani na duši. Mnogo je nastalo božih poti v vseh krščanskih pokrajinah. Na neštetih je Bog pokazao velke čude, da so zaslovele po čelom sveti. Zdaj je najbole znamenita Marijina boža pot v Lurdi. Na Slovenskom pa mamo Brezje, poleg mnogih drugih. Na vseh teh krajaj Marija čaka na častilce: Pridi, sin moj, hčerka moja, če te teži srce, da ti bom pomagala! — Vidili smo, kak so postanole bože poti. Ali pa bomo mi proti romanji? Ne! S tem, da Bog tam deli posebne milosti, pokaže, da so romanja po njegovoj voh. Božo volo pa radi spunjavlimo i zato romajmo, če nam je mogoče. A romanje je samo te pravično, če se spokorimo. Kak vrednost vsakoga dobroga dela, tak je tudi vrednost romanja odvisna od namena, šteroga mamo pri romanji. Ce namen ne je dober, je cela stvar nej dobra. Če bi što šo na bože pot zato, da njemi ne bi bilo trbelo delati, iz gole radovednosti da bi vido delešnji svet, da bi si tam kaj dobroga pojo i spio ah celo zato, da bi s kakšov osebov prišeo do nedovoljenoga poznanja: za vsakoga takšega bi bilo dosta bouše, če bi ostao doma. Takši, ne samo da ne dobi nikših milosti na romarskom kraji, nego celo greši i se postavla v nevarnost za greh, njemi romanje zna mesto nebe pekeo prinesti. Romati moramo iz pravoga namena: da Boga odičimo i njegovo Mater počastimo na mi-lostnom kraji, da se njemi zahvalimo za vse dobrote in posebno da ga prosimo novih milosti, štere deli na tistom kraji po rokaj Marijinih. Pravi namen mejmo pred očmi i tomi primerno naj bo nase obnašanje na potiivanji i na svetom kraji. Tak nam bo romanje v dušni hasek, zavolo šteroga ravno romamo. Katoličanski bratje i sestre! Romali bote palik k Mariji Nestermi že dvajseto ali tresetokrat. O, zročite, vi romarje naši pred Marijinim oltarom prošnje vsega našega ludstva, naj nas" Marija resi nevol na tom, posebno pa na onom sveti. Po milo.f s ovenskoj domovini romajte in Mariji jo zročite! Iz src naj Vam donijo Marijine pesmi, da jih bo ČUla i rešila nas vse ki romamo proti nebeskoj domovini. Na Malo mešo pa romajmo vsi v Turkisce k Mariji pod logom. Vnoga stoletja se je romalo se. O, Marija, Mati mila, prosi za nas romare vse! Ka pomeni evKarisiicni kongres? Reč »Evharistija« pomeni Jezuša v oltarskom Svestvi, naš zahvalni dar poklonjen Bogi za neskončno milost, odrešenja Kongres pa pomeni zbiranje, shod, spravišče. Obe reči skupne tak pomenita zbiranje vernoga liidstva, da to vredno počasti Jezusa v Oltarskom Svestvi. Gda pa počastimo Jezusa vredno? On je to določo z etomi rečmi, štere čtemo v 6. poglavji evangelivma sv. Janoša: »Ki je moje telo i pije mojo krv, v meni ostane i jaz v njem, on bo živo za mojo volo.« Vredno tak tisti počasti Jezusa, ki se vredno prečiščiva i to telkokrat, kelkokrat se prečiščiva. Nekak tak vživle Jezusa, ka njemi prečiščavanje pekeo odpre. Takši ne odiči vredno Jezusa v oltarskom Svestvi, takši ga oblati, osramoti. Ne je vsako prečiščavanje vredno. Vredno je samo tisto,, štero se opravi brez smrtnoga greha. Ki pri spovedi sam rad smrten greh zamuči, ki pri spovedi samo ednoga smrtnoga greha ali bližne prilike za njega nešče ostaviti, ki velike srde nosi v srci, gda se prečiščava, ki velikoga kvara, šteroga je.driigomi napravo ali vu vrednosti ali vu poštenjej, nešče povrniti, ki je navajen na kakši smrten greh kak na pijanost, na nečistost v sebi ah driigih pa ne kaže poboljšanja, takši naj se ne prečiščiva, ar njemi prečiščivanje ne prinese življenja, prečiščivanje njemi povekša duševno smrt i peklenske moke. Ki pa ma samo male grehe, naj h pristopi k Jezuši, či vredno ga dobi k sebi, pred prečiščivanjom pa si naj vse grehe obžaluje. Evharistični kongres naj nas reši nevrednih preuščavanj i naj nas vse, posebno pa moški svet i mladino gostokrat pripela k Jezuši. Zbirajmo se radi pri Jezuši po svetom preuščavanji ka mo vredni vekomaj pri njem prebivati. CERKVENI GLASI Naš novi piišpek. Sveta Stolica je imenuvala za lavantinskoga (ma-riborskoga) pušpeka dozdašnjega pomožnoga mariborskoga pušpeka Pre-zvišenoga g. dr. Ivana Tomažiča. Novi naš višji Pastir so pri nas fir-mali pred tremi leti i so po smrti prejšnjega pušpeka g. dr. Karlina vodili lavantinsko piišpekijo i našo Slovensko Krajino kak apoštolski administrator. Prosimo Boga, da naš novi Prezvišeni pastir vse pripelajo k večnomi Pastiri! Sveto mešniško posvečenje. Nedela slovanskih apostolov sv. Cirila i Metoda, je bio veliki svetek za našo piišpekijo. To nedelo so naimre podelili Prezvišeni g. pušpek v stolnoj cerkvi v Maribori bogoslovcom sveto mešniško posvečenje. Letos jih je prejelo dne 9. julija sveti meš-niški red 9 gg. bogoslovcev, med temi dva iz Slovenske Krajine. Srce Jezusovo, daj, da bodo vsi goreči duhovniki! Biserna meša nadškofa dr. Jegliča. Dneva 29. i 30. julij sta bila namenjena za svetek vsega katoličanskoga slovenskoga naroda. Slovenski nadškof dr. Anton Bonaventura Jeglič (prebivle v Gornjem Gardi i je bio prle ljubljanski škof) je slavio 60 letnico svoje nove meše. Z ednim je bila ta slavnost tiidi spomin na 1900 letnico Kristušove smrti. Naroda je bilo nad šestdesetjezero pri sv, meši i Slovenija tak velkoga i lepoga osvetka dozdaj ešče ne vidila. Vincencijove konference. Letos obhajamo 100 letnico ustanovitve Vincencijevih konferenc. To so društva za podpiranje siromakov. Ustanovo jih je 1. 1833. Ozanam, ki je bio te vseučiliščni dijak v Parizi. "Vincencijove konference so po vsem sveti i so napravile ogromno do-broga za betežnike, siromake, na diiši i teli trpeče. Vseh jih je na .sveti 13.800 i majo več kak 200.000 članov. Marijine družbe. Na sveti je nad 5 miljonov članov Marijine driižbe. Največ jih je na španskom i v Italiji. Smeh na vttstaj Marijinih. Pred 50 leti 1. 1883 je na smrt zbete-žala 10 letna Trezika. Ne je bilo viipanja na ozdravlenje. Blizi postele .je stala podoba Matere bože z blaženim nasmehom. Mala Terezija se je zagledala v to podobo. Hipoma se njoj lice razvedri i skuze radosti njoj tečejo iz oči. Nasmeje se kak Marija v podobi. Bila je naednok zdrava. Dele je živela i postala svetnica: Trezika od Deteta Jezuša. Lurške čude. Letos obhajamo 75 letnico Marijinih prikazni v Lurdi. Lani je bilo 864 doktorov na sejaj, na šterih so razpravlali o betegaj i ozdravlenji. Zdravniški urad je lani preiskao 160 betežnikov i pridržao spise 85 ltidi, ki so lani v Lurdi ozdravili i se bodo celo leto opaziivali, da se vidi, kakše je njihovo ozdravlenje. Vttzem v Jeruzalemi. Zavolo 1900 letnice smrti se je obhajao jako slovesno. Cerkev božega groba je bila lani popravlena. To je ne bilo lejko, ar cerkev pripada šestim različnim veram. Vsaka veroizpoved je popravila svoj deo, ki je njena last. Katoličanski del so dali popraviti frančiškani, ki čuvajo boži grob. Hrvatje ščejo v ednoj cerkvi na Sioni postaviti na oltar podobo Marije, kralice Hrvatov. Tudi gluhi — brezbožni. Boljševiki nemrejo gledati, da