Tone Cevc
Stog (shramba za žito) - zgodnja razvojna oblika kozolca toplarja?
Med kmečkimi gospodarskimi stavbami na Slovenskem je kozolec gotovo ena najbolj vabljivih arhitektur, ne samo zaradi njegove večstranske uporabnosti in razgibane stavbne strukture, s katero slikovito dopolnjuje pokrajino, pač pa tudi zaradi geografske in zgodovinske vraščenosti v širši alpski kulturni prostor.
Kozolec na Slovenskem etnološko ni še dovolj raziskan, kar velja seveda tudi za osvetlitev njegovega izvira in razvoja. Če hočemo spoznati celostno podobo te značilne sušilne naprave, moramo odkriti tudi njegove zgodnje razvojne stopnje in vzroke sprememb. Vsaj na nekatera od teh vprašanj poskuša odgovoriti pričujoča študija.
Začetki raziskovanja kozolca na Slovenskem so povezani s prizadevanji geografa Antona Melika, katerega študija "Kozolec na Slovenskem", napisana leta 1931, je dolga desetletja bogatila in spodbujala raziskovalce različnih znanstvenih smeri. To zgledno delo predvojne geografske znanosti je leta 1970 dopolnila monografija arhitekta Marjana Mušiča z naslovom "Arhitektura slovenskega kozolca", ki je predstavila dediščino kozolca v sožitju s kulturno pokrajino. Več novih spoznanj o tej arhitekturi so prispevale etnološke študije, kot kažejo dela Franja Baša (Baš, 1931; 1970), Jožeta S t a b e j a (J. Stabej, 1953-1954), Iva Pirkoviča (I. Pirkovič, 1963-1964), Vita H a z 1 e r j a (V. Hazier, 1987). Podobo o slovenskem kozolcu dopolnjujejo še študije arhitektov Jožeta Marinka (J. Marinko, 1978-1980) in Boruta J u v a n c a (B. Juvane, 1985). Nove poglede na odprta vprašanja, tudi o slovenskem kozolcu, nakazujejo Konrad H u b e r (K. Huber, 1944), Oskar M o s e r (O. Moser, 1974), Franz K o 11 r e i d e r (F. Kollreider, 1959), Bruno S c h i e r (B. Schier, 1966), Eerik Laid (E. Laid, 1952) in Karl R h a m m (K. Rhamm, 1908).
Sam sem se s problematiko geneze kozolca toplarja prvič srečal, ko sem se lotil raziskav predslovanskega substrata v arhitekturi nadstropnega pastirskega stanu. Takrat sem iskal genetsko povezavo med bohinjskim stanom, kaščo na koleh in kozolcem toplarjem (T.Cevc, 1969). Izkazalo se je, da med temi stavbami ni direktne zveze, ostalo pa je odprto vprašanje o sorodstveni povezanosti kozolca toplarja in žitne shrambe. Znova sem se vrnil k vprašanju geneze kozolca toplarja, ko sem se lotil kratke sinteze o slovenskem kozolcu (J. Čop - T. Cevc, 1993).
Slika 1: Shramba za seno, postavljena s štirimi koli, okolica Silliana, Tirolsko (foto: T. Cevc) Picture 1: A roofless hay barn, built on four poles, in the vicinity of Sillian, Tyrol (photo by T.
Cevc)
Preden se napotimo k izvirom arhitekture vezanega kozolca toplarja, poskusimo odkriti, čemu je kozolec namenjen? Domače in tuje raziskave so pokazale, da so prvotno rabili kozolce za sušenje žitnih snopov po žetvi, kajti žito mora biti pred mlatvijo dobro osušeno. Sele pozneje so začeli v kozolcih sušiti tudi seno in poljščine.
Žito je mogoče sušiti na več načinov: v kopah ali na različnih sušilnih napravah. Najbolj preprosto je, če po več snopov žita zložijo na njivi v kope. Med sušilnimi napravami naj omenim ostrvi, kole s prisekanimi vejami, na katere obešajo snope; mogoče je zložiti žitne snope tudi okrog navpičnega, v tla zabitega kola ali pa med štiri stebre, ki dobro držijo vkup žitno kopo. Takšna žitna shramba je imela navadno tudi pomično, štirikapno streho (slike 1, 2, 3).
Slika 2: Shramba za seno, pare s pomično streho, okolica Belluna (risba: V Kopač)
Picture 2: A hay barn pare with a move-able roof, in the vicinity of Bellun (drawing by V Kopač)
Na severu in vzhodu Evrope so zaradi vlažne klime morali sušiti žito v posebnih sušilnicah ali pa kar v hiši. Sprva so v tem delu Evrope rabili preproste kozolce, katerih prvobitno podobo je orisal v svoji študiji Eerik Laid. Na Finskem, na Baltiku in v delu Rusije so v prazgodovini rabili kozolec, podoben stožcu, ki so ga oblikovale ostrvi, postavljene v krog z zvezanimi konci na vrhu. V takšen kozolec, imenovan "rige", so postavili pozneje kamnito peč. Tako se je iz preproste sušilnice počasi razvila večja sušilnica in prav na koncu skedenj, v katerem so lahko tudi mlatili žito (E. Laid, 1952).
Na prehodnem ozemlju srednje in južne Evrope, v širokem pasu Alp, so sušili žitne snope navadno v stegnjenih kozolcih. Zraven kozolca so na prostem tudi mlatili, kot je dokaj nadrobno opisal K. Huber za ozemlje centralnih Alp. V Ticinu, Wallisu in Graubuendnu v Švici so začeli opuščati kozolce tedaj, ko so začeli graditi pokrite pode, na katerih so lahko tudi mlatili (K. Huber, 1944).
Slovenski kozolci so stavbna dediščina vzhodnoalpskega kulturnega prostora in pripadajo kulturi srednjeevropskega poljedelskega gospodarstva (J. Cop - T. Cevc, 1993). V luči teh spoznanj je mogoče obravnavati tudi genezo kozolca toplarja.
Raziskovalec kozolca na Slovenskem se prej ali slej ustavi tudi pri vprašanju o izviru in razvoju kozolca. Že prvi, Anton Melik, je nakazal genezo takole:
"Kozolec je nastal tako, da so v zemljo navpično zabili drog ali kol, ki se je imenoval stog, bodisi, da je imel ta pomen drog sam ali šele skupaj s snopjem, ki se je zložilo
Slika 3: Shramba za seno s štirikapno pomično streho. S klini je mogoče streho učvrstiti na poljubni višini, okolica Ccsisa, Lctonija. (po L. Dumpe, Einrichtungen und Gebäude zur Heuaufbewarung, risba V Kopač)
Picture 3: A hay born with a hipped wooden roof, which can be clamped to the desired height with wooden tenons, in the vicinity of Cesis, drawing by V Kopač)
Slika 4: Shramba za žito s pomično streho, upodobljena v Vcnceslavovi bibliji iz konca 14. stoletja (po B. Schier, Haus Landschaften und Kultur-bewegungen) Picture 4: Grain barn with a moveable roof, as pictured in Vcnccs lav’s Bible at the end of the 14th century (based on B. Schier: Hauslandschaften und Kulturbewc-gungen)
okrog kola. Na dva drogova (ostrvi), postavljena v vrsti, so pričeli pritrjevati vodoravno drogove in na njih sušili ali hranili snope in seno. Ta naprava se je začela imenovati: koza - kozel - kozlec - kozolec.
Pozneje je dobil kozolec streho, zatem klonico. Iz dveh vzporedno postavljenih kozolcev, ki so ju prekrili s skupno streho, je nastal vezani kozolec toplar" (A. Melik, 1931,52-53).
Tej evolucijski razvojni shemi poznejši raziskovalci kozolca niso nasprotovali (M. Mušič, 1970; F. Baš, 1970, B. Juvanec, 1985), čeprav je že Melik podvomil o svoji hipotezi, kakor bi mogli sklepati iz stavkov: "Za genetično zvezo med ostrvmi in kozolcem je le malo opore". In na drugem mestu: "V poimenovanju sušilne naprave 'kozolec' in 'stog' se je ohranil spomin na dualizem nastajanja kozolca; iz ostrvi naj bi morda nastal kozolec stegnjene oblike, iz shrambe za sušenje žita pa bi lahko nastal kozolec toplar" (A. Melik, 1931, 95). Zal Melik ni poskušal slediti tej svoji misli, niti ni poskušal odkriti žitne shrambe, zato je ostal pri prvotni hipotezi, temelječi na kontinuiranem razvoju arhitekture kozolca.
Ta hipoteza pa lahko sproži nekaj nasprotnih misli: Ustno izročilo iz okolice Trebnjega govori, da so začeli dvojne kozolce postavljati šele v začetku tega stoletja, medtem ko zgodovinski viri omenjajo na Dolenjskem kozolce toplarje vsaj dvesto let prej (I. Pirkovič, 1963-1964; J. Stabej, 1953-1954). Na precejšnjo starost opozarjajo
ostrešja kozolcev toplarjev, ki kažejo navezanost na domačo, še poznosrednjeveško tesarsko tradicijo (J. Cop - T. Cevc, 1993). Zlasti rahljajo Melikovo hipotezo poimenovanja vezanega kozolca. Temu pravijo v Bohinju, v Zgornjesavski dolini, delu Primorske, zlasti pa na Koroškem v Ziljski dolini, Rožu in v Podjuni - stog. Razlaga tega imena pravi, da je to a) debel, močan rogovilast kol, okrog katerega se sklada žito, seno ali slama, b) kopica sena, c) "štirje koli, okrog stožja zabiti v tla, da kopo čvrsteje drži" (Razlago dolgujem prof. Marku Snoju, sodelavcu v Inštitutu za slovenski jezik ZRC SAZU). Za naša razmišljanja o razvoju kozolca toplarja odpira perspektive beseda stog v pomenu: "Štirje koli, ki kopo čvrsto drže vkup". Pred seboj imamo namreč preprosto shrambo za žito, ki jo je že leta 1750 nadrobneje opisal Janez Žiga Valentin Popovič iz Arclina pri Vojniku v knjigi "Untersuchungen vom Meere" pri opisu besede 'berg'. Ker gre za pomemben odlomek, naj ga na tem mestu predstavim v prevodu Jožeta Stabeja, ki je zapis odkril in objavil v Slovenskem etnografu leta 1954:" 'Berg' je po holštajnsko poljska klonica, vremenska uta, ogredje brez sten in ima samo streho, ki se lahko dviga ali spušča in pod katero se spravlja požeto žito. Spodnji Saksonci prevajajo čisto prav besedo 'berg' po latinsko horreum perstatile, trajen skedenj, stalna shramba. V tem pomenu je 'das Berg' glagolnik od 'bergen', to je varovati, ker se pod njim obvaruje žito pred mokroto. Avstrijski Slovenci so prinesli poleg več drugih navad ta izum iz severnih krajev s seboj na jug. Tudi oni suše žito na polju pod takimi klonicami, razen da le-te niso, kakor holštajnske, grajene na okroglo. Tu se spuste po celi dolžini drevesa na štirikotnik tesana hrastova debla pokončno v ravni črti v zemljo, poprek pa se v luknje, pripravljene v enakih razmikih, vtaknejo štirioglate late, na katere se obdevajo snopi z vrhovi drug na drugega. Na vrhu je narejena ozka s slamo ali s skodlami krita streha" (J. Stabej, 1953-1954).
Popovičev zapis iz leta 1750 je pritegnil v njegovem času precej pozornosti, za nas pa je vabljiv predvsem zato, ker je opisal prvotno shrambo za žito; lahko bi rekli, da
Slika 5: Stegnjeni kozolec, Gorenjsko (foto J. Kališnik)
Picturc 5: A strcched hay rack, Upper Carniola (photo by J. Kališnik)
gre za opis, ki ga poznamo iz razlage besede "stog" M. Snoja. Kar zadeva genezo enojnega kozolca, je potrebno pritrditi Jožetu Stabeju, ki ja zapisal, da Popovič svoje misli ni z ničimer podprl (J. Stabej, 1953-1954,39).
Stopimo naprej po sledeh shrambe za žito! Ena od miniatur v Venceslavovi bibliji iz konca 14. stoletja (Dunaj. Nat. Bibl.) kaže preprosto stavbo, zgrajeno iz štirih pokončnih stebrov s štirikapno streho. V shrambo zlagata dva moža žitne snope (slika 4). To je ena najstarejših upodobitev shrambe za žito na ozemlju Češke. Lubor
Slika 6: Stegnjeni kozolec, Košen, Sexten, Tirolsko (foto:T. Cevc)
Picture 6: A strechcd hay rack, Sexten, Tyrol (photo by T. Cevc)
Niederle jo je opisal kot stavbo, iz katere je nastal skedenj - stodola (L. Niederle, 1913).
V naši soseščini so se ohranile iz 19. in 20. stoletja podobne shrambe: v Istri jih imenujejo'tettoia' (B.Djakovič, 1993), na Madžarskem'abara', v Furlaniji'pare' (Attila Paladi-Koväcs, 1982).
Za zdaj nisem našel zanesljivo izpričanih podatkov, ki bi dokazovali, da so tudi na Slovenskem rabili podobne shrambe za žito ali seno, niti da bi jim rekli 'stog', dasi je takšno stavbo Popovič nadrobno opisal, ^z etimologije besede stog pa bi bilo vendar mogoče sklepati, da so tudi Slovenci rabili nekakšne shrambe, narejene iz štirih
»•»i	\
' «K	'
pokončnih kolov in s premično štirikapno streho. Taka preprosta uta se je morda razvila v toplar s tem, da so po dva stebra povezali med seboj z latami. Pri tem jim je bilo v pomoč tudi to, da so koli že imeli luknje: z zatikanjem zatičev v luknje so uravnavali višino premične strehe. O verjetnem nastanku toplarja iz žitne shrambe je razmišljal pred časom že K. Huber, ko je zapisal:
"Doppelhisten sind nicht anders als die Anwendung des Histenprinzips auf den primitiven Pfahlspeicher, den Getreidekorb" (K. Huber, 1944,121). Iz povedanega bi bilo mogoče skleniti, da je toplar lahko nastal samo na ozemlju, kjer so rabili ob shrambi za žito tudi enojni kozolec. Na Moravskem, v Istri, v Karpatih in tudi drugod, kjer enojnih kozolcev niso poznali, zlagajo še danes žito ali seno v velike pokrite shrambe, zgrajene s štirimi stebri in s premično streho, ne da bi snope tudi sušili na latah (A. Paladi-Kovacs, 1982).
Slika 7: Kozolec toplar - stog z ostrešjem na osla in ogrodjem, na dve drevesi,Studor v Bohinju (risba: V. Kopač) Picture 7: A double hay rack - the stog with a na osla roof truss and a na dve drevesi frame —
timber, Studor in Bohinj
(drawing by V Kopač)	1---1--^--------*-------*------*-------h "
Na Slovenskem je enojni kozolec že dolgo v rabi (slika 5). Tod je lahko dozorela misel o preureditvi shrambe za žito v toplar. Precejšnjo starost enojnega kozolca na Slovenskem dokazuje etimologija besede kozolec. Besedo je raziskal France Bezlaj in o njej zapisal, da "imamo opraviti z imenom, ki zveni sicer slovensko, v resnici pa se v njem križata dve jezikovni skupini, slovenski 'kozel' - v pomenu ogredje - in neka romanska ali celo predromanska oblika" (F. Bezlaj, 1982). Iz etimologije besede kozolec je torej mogoče sklepati, da so Slovenci v zgodnjem srednjem veku poznali in rabili enojni kozolec. Podobno je razmišljal Milovan Gavazzi, da gre pri kozolcu za kuiturno prvino, ki je bila v Vzhodnih Alpah znana (slika 6) verjetno že v prazgodovini ali v zgodnjem srednjem veku (M. Gavazzzi, 1969).
Na genetsko zvezo kozolca toplarja s shrambo za žito opozarja jedro kozolca toplarja (slika 7), ki je v tlorisu kvadrat (B. Juvane, 1985), takšen tloris pa kaže tudi preprosta shramba za žito s pomično streho.
Odprto je ostalo vprašanje, kaj je odločalo, da so preoblikovali žitno shrambo v kozolec toplar, kjer so lahko v pokriti stavbi sušili žitne snope in na podstrešju shranjevali slamo po mlačvi. So vzroki za to samo gospodarski (povečan pridelek žitaric zaradi racionalizacije poljskih opravil in vpeljava novih vrst žita), s tem pa tudi potreba po večjem prostoru in kar najbližji poti od kozolca do skednja, kjer so mlatili? Ali pa moramo povezovati nastanek kozolca toplarja z gospodarskimi izboljšavami po zgledu drugih alpskih dežel, ker so začeli opuščati enojne kozolce, potem ko so postavili skednje, v katerih so hranili žitne snope in jih na podu tudi omlatili. Takšni skednji so znani, na primer, v retoromanski Švici kot 'bargia', v Wallisu kot 'stadel' in v Ticinu kot 'torba' (K. Huber, 1944). Naš stog - kozolec toplar - je tem stavbam soroden toliko,
Slika 8: Shramba za žito - torba, Fusio (Kt. Tessin), z letnico 1651 (foto: Zentralarchiv für Bauerenhausforschung)
Picture 8: Torba - a grain barn, Fusio (Kt. Tessin), dating from 1651 (photo: Zcntralarchiv für Bauerenhausforschung)
Slika 9: Vezani kozolec - hilge, Winkler in Mölltal (foto: T. Cevc)
Picture 9: A double hay rack - “Hilge”, Winkler in Mölltal (photo by T. Cevc)
ker v njih sušijo in nekaj časa hranijo žitne snope, medtem ko mlatijo v posebni, ločeni stavbi - podu (slika 8).
Odprto je ostalo tudi vprašanje, zakaj na Slovenskem kozolec toplar različno imenujemo: ponekod mu pravijo stog (Gorenjsko, Primorsko, Koroško), drugod pa 'kozuc'(Dolenjsko, Štajersko, Notranjsko)? Ena sprejemljivih razlag bi lahko bila, da je bilo matično ozemlje kozolca toplarja tisto, kjer rabijo zanj ime stog (tod so toplarji tudi najbolj starosvetni), drugotno pa ono, kjer rabijo zanj ime 'kozuc'. S sprejetjem gospodarske stavbe, ki je podobna enojnemu kozolcu, ni bilo nujno, da bi bili prevzeli hkrati tudi ime. V etnologiji odkrivamo primere, ko je dobila nova priprava ime po stari, ki ji je podobna.
Kozolec toplar sta prevzeli poljedelska Dolenjska in Štajerska verjeto šele v 18. stoletju - sredi tega stoletja že omenja kozolec toplar Janez Žiga Valentin Popovič, nanj opozarjajo pa tudi dru^i viri (J. Stabej, 1953-1954; I. Pirkovič, 1963-1964). Kozolec toplar so na Dolenjskem in Štajerskem najbolj izpopolnili, tako da upravičeno govorimo o njegovem razvojnem im estetskem vrhu (M. Mušič, 1942; 1970).
Oris hipotetičnega razvoja kozolca toplarja lahko sklenem z mislijo, da je potrebno obravnavati genezo enojnega in vezanega kozolca ločeno. Genotipna (začetna) oblika kozolca toplarja je bila verjetno preprosta žitna shramba ('berg'), podobna kašči na koleh s pomično streho, medtem ko je bil genotip stegnjenega kozolca lahko edinole ogredje, postavljeno iz dveh stebrov, med seboj povezanih z latami. Klonico tipa 'berg' je poznala Zahodna in Srednja Evropa, morda pa tudi drugi deli Evrope, že v 8. stoletju. Kozolec toplar ja najbrž nastal na ozemlju, kjer sta se srečavala dva načina sušenja in shranjevanja žitnih snopov: a) v pokrili stavbi (berg), b) na prostem v ostrveh, kozolcu ali stogu. S posrečeno simbiozo obeh načinov spravljanja žitnih snopov je nastala verjetno že v srednjem veku stavba brez sten, v kateri so na latah v pokritem prostoru sušili in shranjevali snope žita (sliki 9, 10).
Slika 10: Kozolec toplar, stog, z zidanimi stebri in letnico 1764, Čajna (Nötsch) v Ziljski dolini (foto: T. Cevc)
Picture 10: A double hay rack, stog with stone columns, dating from 1764, Čajna (Nötsch) in the Zilja Valley (photo by T. Ccvc)
Mogoče stičišče dveh različnih po! edelskih kultur je bilo na Koroškem, v starem karantanskem kulturnem prostoru, ki se delno pokriva z najstarejšo severozahodno naselitvijo Slovencev (M. Kos, 1955). Polagoma se je od tod razširil kozolec toplar tudi proti jugu na osrednjeslovensko ozemlje, pa tudi na Štajersko, Notranjsko in Primorsko (slika 11).
Terenska poizvedovanja, ki sem jih opravil poleti 1993, so potrdila moja pričakovanja: na kozolce toplarje naletimo še danes v Avstriji na Koroškem in Tirolskem: v srednji in spodnji Ziljski dolini, v Rožu, Podjuni, v dolini reke Moll, v dolini zgornjega (Sillian) iz srednjega toka reke Drave (Oberdrauburg), v dolini reke Isel, v Lesachtalu in celo v okolici Innsbrucka. V Italiji pa v sosedstvu Slovenije pod Matajurjem, v Kanalski dolini (nekdanja Koroška!) ter v Dolomitih v stranski dolini Pustertala v Sextnu (A. Baragiola, 1915; E. Pascolo, 1993).
Nova spoznanja o kozolcu, zlasti o toplarju, ne zmanjšujejo pomena Melikovega prispevka, ki ga je ta temeljiti raziskovalec slovenske dežele vložil v zakladnico znanja o naši stavbni dediščini. Brez njegovih temeljnih spoznanj bi ne bilo mogoče osvetliti niti geneze kozolca toplarja, niti primerjalno obdelati gospodarske in kulturne vloge slovenskega kozolca. Ta ostaja z zadnjimi etnološkimi raziskavami še vedno eden najbolj zgovornih etnoloških spomenikov na Slovenskem in vzhodnoalpskem ozemlju, zlasti
'GRADEC |
3 Gospa Sveta
lien;
Pil
Maribor
Čedad
SLOVENCI PO NASELITVI
L1UBLIANA
Meja kozolca toplarja Slovenci v IX. stoletju
Današnje slovensko etnično ozemlje
Longobardski limes v Furlaniji 0	50	km
Slika 11: Ozemlje s kozolci toplarji: 1 - meja kozolca toplarja, 2 - Slovenci v 9. stoletju, 3 -današnje slovensko etnično ozemlje, 4 - langobardski limes v Furlaniji (po M. Kos, Zgodovina Slovencev in predlogi T. Cevca, risala M. Rupert)
Picture 11: The territory of the double hay rack: 1: The boundaries of the double hay rack; 2: Slovenians in the 9th century; 3: The present Slovenian ethnical territory; 4: The Lombardic limes in Friuli (drawing by M. Rupert, based on M. Kos: The History of the Slovenians, and an outline by T. Cevc)
kozolec toplar, ki je tod dosegel s temeljito izrabo notranjega prostora - "najvišjo in najmogočnejšo razvojno stopnjo", kot je zapisal že Anton Melik.
Literatura
Aristide B a r a g i o 1 a , La casa villereccia, Sappada, Sauris e Timau, Chiasso, 1915 Franjo Baš, Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, Ljubljana, 1984 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 2, K-O, Ljubljana 1982 Janez Bogataj, Sto srečanj z dediščino na Slovenskem, Ljubljana 1992 Tone Cevc, Pastirski stanovi v Julijskih in Kamniških Alpah in njihov predslovanski substrat v arhitekturni dediščini. Prispevek k raziskavi pastirskih koč, kašč, kozolcev in kmečke hiše na Slovenskem. Doktorska disertacija, v rokopisu, 1969 Jaka Čop- Tone C c v c , Slovenski kozolec , The Slovene Hay-Rack, Žirovnica 1993 Branko D j a k o v i č , Istrski sjenik - tettoia, Etnološka tribina, št. 16/1993 Milovan G a v a z z i, Vor - und frühgeschichtliches in der Volksübcrlieferung im Ostalpenraum, Alpes Orientales 5, Ljubljana 1969 Edoardo G e 11 n e r , Architcttura anonima Ampczzana, Padova, 1981 Max Gschwend, Die Bauernhäuser des Kantons Tessin, Bd 2, Basel 1982 Vito Hazier, Kozolci ob Savi, Traditiones 16, 1987
Konrad Huber, Über die Histen und Spcichertypen des Zcntralalpen-Gebietes. Eine Sach-
und Sprachgeschichtliche Untersuchung, Zürich 1944 Borut J u v a n c c , Kaj je kozolec?, Les 1-2, 1985
Franz K o 1 1 r e i d e r , Die Osttiroler Härpfc, Festschrift Landesrat Professor Dr. Hans Gamper, 2. Band, Innsbruck 1959 Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, Ljubljana 1955 Eerik Laid, Uber den Ursprung des nordosteuropäischen Rige, Folk-Liv 1953-1954 Rajko Ložar, Pospravljanje in sušenje pridelkov, mlatev, metev, Narodopisje Slovencev 1, Ljubljana 1944
Jože Marinko, Poizkus ovrednotenja kompozicije stogov pri Studorju v Bohinju, Traditiones 7-9, 1978-1980
Anton Melik, Kozolec na Slovenskem, Le kozolec en pays slovčnes (Resume), Ljubljana 1931
Oskar M o s e r, Das Bauernhaus und seine landschaftliche und historische Entwicklung in Kärnten, Klagenfurt 1974 Vaclav Mencl, Lidova architektura v Ceskoslovensku, Praga 1980 Marjan M u š i č , O slovenskem kozolcu, Koledar družbe sv. Mohorja, 1942 Marjan Mušič, Arhitektura slovenskega kozolca. The architecture of the slovene "kozolec", Ljubljana 1970
Lubor N i e d e r 1 e , Slovanske starožitnosti, Oddil kulturni, Život starych Slovanu, I-III, Praga 1911-1925 Enzo P a s c o 1 o , Case della Slavia friulana, Fiume Veneto, 1993 Ivo P i r k o v i č , O nastanku žitnega kozolca, SE 16-17, 1963-1964
Attilo Paladi-Kovacs, Ein Wirtschaftsgebäude in Karpaten, Acta Ethnographica Academiae Scientiarum Hungaricae, Tomus 31, 1982 Bruno Schier, Hauslandschaften und Kulturbewegungcn im östlichen Mitteleuropa, Göttingen 1966
Conrad Simonet, Die Bauernhäuser des Kantons Graubünden, Bd. 2, Basel 1968 - Jože Stabej, Gradivo za obravnavo kozolca na Slovenskem, Materiaux pour le traite sur le "kozolec" en Slovenie (Resume), SE 6-7, 1953-1954 Sergij Vilfan, Kmečka hiša, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, I. zvezek, Ljubljana 1970
Johann Weichard Valvasor, Die Ehre des Flertzogthums Crain, Laybach 1689, B. II Richard Weis s , Häuser und Landschaften der Schweiz, Erlenbach-Zürich-Stuttgart, 1959
Summary
The Grain Rack - The First Step in the Development of the Double I lay-Rack?
In this paper the author deals with the genesis of the double hay rack, which has, according to previous research (A. Melik, M. Mušič, B. Juvanec and others), evolved from two parallel stretched grain racks, covered with a common roof. The author gives some arguments to the contrary and identifies the grain rack (such as the one on the miniature in Venceslav’s Bible from the end of the 14th century) as the forerunner of the double hay rack. The double rack has developed in the Middle Ages in Carinthia, where there were two methods of drying and storing grain: in a covered barn (Berg type), and in the open on a pole, long rack or rick. A construction without walls and wi:' a hipped roof, the result of the ingenious symbiosis of the two methods of drying and storing grain, probably dates from the Middle Ages. On the bars which linked both pairs of supports they used to dry and store grain till threshing and dry hay later on. Double racks can in Austria be found in Carinthia and eastern Tyrol (more rarely in southern and northern Tyrol), in Italy under Matajur in the Canale Valley (formerly part of Carinthia) and in the Dolomites in Pustertal. From Carinthia the double rack spread south to central Slovenia and from there to other parts of Slovenia, where it reached “the highest and most impressive stage in its development” (A. Melik).