NEMŠKI VOLKSTAG V VELIKOVCU 9. JUNIJA 1918 IN GIBANJE ZA MAJNISKO DEKLARACIJO NA JUZNEM KOROŠKEM TONE ZORN Eden vidnejših izrazov protideklaracijske usmeritve nemškega političnega gibanja na območju južnega dela Koroške je gotovo tako imenovani nemški narodni zbor (Volkstag) v Velikovcu dne 9. junija 1918. Vsebina tega zbora ni le v tem, da je v marsičem izražal atališča deželnih oblasti do slovenske pobude, ampak predvsem v trditvah, ki so našle svoj dokončni izraz v plebiscitnem obdobju in tudi v sedanjem nemško-koroškem zgodovi- nopisju; pa tudi med prireditelji Volkstaga najdemo osebe, ki so odločilno sodelovale pred 10. oktobrom 1920, dnevom plebiscita, in po njem. Tako je goste zbora pozdravil znani Josef Glantschnig iz Vovber, leta 1927 prvi deklarirani vindišar na Koroškem.* Med postavkami, uvodoma izraženimi na zboru, naj omenimo le najvažnejše, kot tisto, da koroški Slovenci >^nimajo nič skupnega z ve- liko podpisno prevaro dr. Korošca in tovari- šev«, da žive Slovenci v dobrih sosedskih odnosdh z nemškimi deželani, da se obe na- rodnosti medsebojno podpirata pa tudi skup- no borita proti razbitju svoje dežele. Zato je tudi Volkstag »veličastna prireditev spodnje- ga dela Koroške proti načrtom dr. Korošca in njegovih tovarišev po razbitju dežele«. 2e to pot zasledimo geslo »Koroško Korošcem«, ki naj bi vzbujala pri slovenskem prebival- stvu deželni partikularizem; dejansko pa se je za njim skrivalo, vsaj v plebiscitnem ob- dobju, vse kaj drugega.^ Ne šele pred plebi- scitom, ampak že na tem Volkstagu zasledimo formulacijo o »domovino ljubečih« koroških Slovencih, ki pa jo kmalu zamenja izraz »do- movini zvesto prebivalstvo«: »Domovino lju- beči koroški Slovenec noče imeti ničesar z razbijači države. Odklanja vsako skupnost s srbskimi načrti majniške deklaracije«; in kot je skušala nemškonacionalna propaganda po plebiscitu ločiti koroške Slovence v »domovi- ni zveste prebivalce« od iredentističnih (to je narodno zavednih) Slovencev, se moremo iz poročila o Volkstagu poučiti, »da se domo- vino ljubeči Slovenci s preziirom odvračajo od stranke (namreč od Katoliškega politične- ga in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem — T. Z.), ki zganja veleizdajo.« Postavila se je tudi zahteva krškemu (celov- škemu) ordinariatu, da prepove slovenski du- hovščini sodelovanje v deklaracijskem giba- nju in pri zbiranju podpisov za majniško deklaracijo (kar se je medtem že zgodilo).-' Med govorniki Volkstaga je bil dalje pred- stavnik celjskega nemštva dr. Markhl. Tudi v njegovem govoru zasledimo trditve o mir- nem sožitju obeh narodnosti, med Nemci in Slovenci, na območju južne Štajerske, dalje o tem, da nima nihče namena tlačiti Sloven- ce, pa tudi o poskusih »vznemirjevalcev«, ki želijo raztrgati Štajersko in Koroško: v bi- stvu teza, kakršno je zasledovala graška pro- tislovenska publicistika tja v drugo svetovno vojno. Zanimivo je tudi njegovo, bodoči ju- goslovanski državi nasprotno stališče, da je Nemcem potrebna prosta pot do Trsta in Jadrana; zahtevo po Jugoslaviji pa so po nje- govem zanesli v deželo tujci. Volkstag je na- stopil tudi proti zahtevam po slovenskem uradovanju in proti drugim upravičenim slo- venskim kulturnim težnjam (npr. o šolstvu).* To pa ni bila edina izjava z nemške strani. Že 2. septembra 1917, še preden se je raz- mahnilo deklaracijsko gibanje na območju južne Koroške, se je nemški narodni svet (Volksrat) izrekel proti samostojni jugoslo- vanski državi. Vse kaže, da je tej izjavi sle- deči nemški narodni zbor (Deutscher Volks- tag) z dne 13. januarja 1918 v Beljaku pospešil sklicanje občnega zbora Katoliškega političnega in gospodarskega društva na Ko- roškem dne 24. januarja 1918 v Celovcu, nje- govo opredelitev za majniško deklaracijo in temu občnemu zboru sledečo podpisno akci- jo za jugoslovansko državo.^ — Slovensko glasilo na Koroškem, »Mir«, je z 22. februar- jem pričelo objavljati izjave slovenskega prebivalstva za majniško deklaracijo. Vse kaže, da je skušala upravna oblast od začetka zavirati deklaracijsko gibanje in z njim politično manifestacijo slovenskega živ- Ija. Vsekakor je le nekaj dni po objavi prvih izjav za deklaracijo (28. II.) koroški deželni predsednik obvestil vse okrajne glavarje ter celovškega župana, da po sporočilu višjega tožilstva v Gradcu »zbiranje podpisov za ju- goslovansko državo... ni smatrati za kazen- sko-pravni delikt...«,' obrazložitev, ki pa ni zadovoljila. Dostopna dokumentacija kaže, da so oblasti prizadevno sledile slovenskim de- klaracijskim izjavam. Ob tem ni slučajno, da je deželni predsednik 11. aprila 1918 opozoril na morebitne nepravilnosti pri zbiranju pod- pisov za deklaracijo. V uvodu zadevnega do- pisa je najprej sicer opozoril, da dinastični, habsburški okvir deklaracije nima državi na- sprotnega stališča, vendar pa se lahko pri zbi- ranju podpisov zgode posamezne zlorabe, med katere je prištel zbiranje podpisov za dekla- racijo pod drugačnimi gesli, kot na primer pod geslom ustanavljanja slovenskih društev, ugotavljanja številčnosti Slovencev in drugo. 102 Prepovedal je tudi — po nemškem napadu na slovenski tabor v St. Janžu pri Dravogra- du (tabor je bil 7. aprila 1918)' — ^^zaradi ohranitve javnega reda in mira« podobna slovenska zborovanja na Koroškem. Zanimivo je, da je v tem času zahtevalo velikovško okrajno glavarstvo prepoved slovenske pod- pisne akcije; na to mu je deželni predsednik odgovoril, naj okrajno glavarstvo skrbno pazi na to akcijo, obljubil pa je tudi njeno more- bitno prepoved, kolikor bi se akcija poživila, npr. po vrnitvi vojakov z bojišča.^ Tem omejitvam deklaracijske dejavnosti je sledila sredi maja 1918 prepoved vsakršne dejavnosti za podpis majniške deklaracije, kolikor bi bilo za tako prepoved najti zakon- sko osnovo. Ustrezni dopis koroškega dežel- nega predsednika z dne 15. maja 1918, važen ne le za Koroško, ampak za celotno slovensko etnično ozemlje, se je skliceval na izjavo ta- kratnega ministrskega predsednika Seidelerja na eni od konferenc z dne 3. maja, da (cit. po dopisu) »ne bodo pritegnjeni v bodoče v jugoslovansko državo., kolikor bo do nje sploh kdaj prišlo, nobeni deli avstrijskega državne- ga ozemlja, ki leže na poti do Jadrana, in so najožje povezani z nemškim jezikovnim ob- močjem. Vse k takim ciljem usmerjene agi- tacije (namreč za jugoslovansko državo — T. Z.)« — nadaljuje dopis — »so primerne le za ščuvanje narodnosti drugo proti drugi in zastrupljajo njihove medsebojne odnose. Zato se mora,« pravi dopis, »v državnem in- teresu omejiti taka dejavnost z vsemi razpo- ložljivimi zakonskimi sredstvi.« Poudaril je tudi, da je nujno zborovanja, ki vodijo k »ščuvanju«, brezpogojno »potlačiti«. Kolikor pa se dovolijo zborovanja, naj se dovole le pod pogoji, ki izključujejo propagando v do- pisu omenjenih smernic (tj. za jugoslovansko državo).' Zadnji dostopni dopis koroškega deželnega predsednika, namenjen deklaracij- skemu gibanju, je z dne 15. septembra 1918; v njem pa je že vnaprej prepovedana vsakrš- na deklaracijska dejavnost na podlagi more- bitno izdelainih izjav ali peticij." OPOMBE 1. J. Pleterski, Narodna in politična zavest na Koroškem, Ljubljana 1965, str. 348; — 2,. H., Steinacher, Sieg in deutscher Nacht, Wien 1943; — 3. M. Wutte, Kärntens Freiheitskampf, 1943, str. 54; — 4. Prepis zapisnika zborovanja v Veli- kovcu hrani arhiv Inštituta za narodnostna vpra- šanja. Tudi druge, v tekstu citirane dokumente hrani v prepisu ta arhiv; — 5. Prim. Fr. Smo- dej, Majniška deklaracija na Koroškem, Slove- nec, Ljubljana, 29. 5. 1927, 120; — 6. Dopis ko- roškega deželnega predsednika Zl. 1748/PräSL z dne 28. 2. 1918; — 7. B. Teply, Tabor v Šentjanžu pred 50 leti, Koroški fužinar, 25. 1. 1919, št. 1; — 8. Dopis Z. 3463/Präs, z dne 23. 4. 1918; — 9. Dopis Z 4143/Präs. vodji velikovškega okrajnega glavarstva; — 10. Dopis Z. 7943, Präs. z dne 15. 9. 1918 vsem koroškim okrajnim glavarjem. j 103