P o v e s t i. Učenik inora svoje nauke v šoli tudi s tem prijetne narejati, da učenconi včasi kako lično povest pove ali ppsniico zapojo kot plarilo, kadar so kaj bolj pridni. Dasiravno bprpjo učeiici v šolskili berilnih knjigali dosti povest, imajo vpndar prav radi, ako sc jini tudi kaj pripovpduje. Zatoraj naj učenik včasi kake priinerne povesti in pesinicc pojišče, in naj se jih navadi, da jih more prav razumno in gladko povedati ali zapeti. Take povesti ali pesmi pa naj bodo mične in podučivne. — Učenci tudi doma radi pripovedujejo, kar slišijo v šoli. To olikuje uni in serce, in tudi jezik se s tein gladi in postaja vedno bolj gibčen. — Takih kratkili povestic in pesmic bo tedaj ,,učiteljski Tovarš" tudi kaj nabiral v svojo torbo, ter jih svojini tovaršem učenikom za šolsko zabeljo podaj.al. — To pot nekaj od štirih letnih časov. ,,Jaz bi rad, da bi bila vedno zima", pravi France doniu pridši, ko se je dersal, kepal in igral s snegoin. Očp mu dajo listek papirja, in pravijo: ,,Zapi.ši na ta listpk, kar si zdaj rekel!" France vzame papirček, in zapiše: „Jaz bi rad, da bi bila vedno zima". Oče vtaknejo ta Iistek v listnico. Zinia inine, ponilad pride. Francp gre s svojint očetom na vort. Gorek ve- ter je pihljal, nebo je bilo jasno, in solncc je prav prijptno sijalo. Po travniku je že rastla mlada trava, germovje je zplenelo, in češnja je bila vsa polna naj lepšega bplpga cvetja. V zraku se je vertil in ppl tskprjančpk in cvcrčala lastovka : tudi kos je že žvižgal v bližnjeni gojzdu. Oebele so šuniele in brale mcd po cvetji. Xa verlu so cvptcle rudpčp vertnice, rožniarin in vijolice, ki so niočno di.šale. Francp je bil zeld vesel, in očp so mu dovolili, da se je igral s cvetjcin in s cveticami. Kadar prideta doniu, pravijo oče: ,.Kaj nc, France, sponiladi je lppo na vertu in na polji! posebno je ta čas otrokom všeč, ker labko skačpjo in si igrajo po Iravi. ,,To jp res," pravi France, — ,,jaz bi rad, da bi bila vedno pomlad." Oče mu rečejo, naj tudi to željo zapiše na listek, kterega spravijo. — Vesela pomiad kmali minp, in pride poletjp. France liodi z očetoni češnje iu jagode brat in včasi tudi se kopat v bližnji potoček. Oee rau kažejo lepo žitno polje, in pravijo: ,,Kmali bonio želi, potem pa bo že bolj hladno, in poletje bo minulo." ,,Jaz bi rad, da bi poletjp nikoli ne minulo," pravi France. Tudi to pravijo oče, da naj zapiše na Iistek, kterpga shranijo. Polptje res kmali mine, in nastopi jesen. Več ni bilo vroče, pa vendar je še bilo prav prijetno in toplo. Drevjp je kimalo polno rudečih jabplk in rumenih lirušek, in na viuski terli je viseln polno zrelega grojzdja. To je še le Francetu dišalo! — Oče pravijo: ,,Hiteti moramo, da boino sadje in grojzdje pri Ippeni vrenienu doinu spravili, jesen pohaja, — merzli, deževni dncvi bodo kmali prišli, in tudi tsneg, ne bo dolgo, da bo padel; zinio iniamo že pred pragom". ,,Jaz bi rad, da bi bila vedno jesen, in da bi nikoli ne bilo zime", pravi Francp. Oče odprpjo svojo lislnico, pokažpjo Francetu listike papirja, rokoč: ,,Bpri! kaj je lukaj zapisano?" — ,,Jaz bi rad, da bi bila vedno zima". — ,,Kdo je to pisal?'' — ,,Jaz'\ — ,,Bpri to:" — ,,Jaz bi rad imel, da bi bila vpdno poiiilad''. -- ,,Kdo je to pisal?" — ,,Jaz". — ,,In kaj je tiikaj zapisano?" — ,,Jaz bi rad, da bi poletjp nikoli ne minulo." — ,,Kdo je to pisal?u — ,,Tudi jaz". — ,,Povej, kaj si ravno pred želel?" — ,,l)a bi bila vedno jesen, in da bi nikoli zime ne bilo". — ,-Lej, France", pravijo oče, ,,zdaj si sp vjel v besedi". Fraiice nieni: ,,Takrat po zimi, ko spin se dersal, mi jp zeld dopadlo, — poteni pomladi in poletu, in zdaj jespni." ,,AH zdaj še tako niisliš?" ga prašajo oce. ,,X^aka", pravi France, ,,zdaj vem, da so vsi letni časi dobri, in da je v vsakeni kaj dobrega iu prijptnega." ,,Tako je", pravijo oče, ,,in zahvalili moranio Boga, da je vsc tako lepo vrpdil, da ne morpnio nii Ijudje zapovedovati snpgu, dežju, solncu in oblakoni. Prav zpld bi bilo na svetu narobp, ko bi edcn hotel poletje, drugi jesen, trptji pomlad in drugi kdo pa zinio." Pomlad. poletje in jesen, fud' zima Dubrot nebeških za nas dosti ima!