t «• ** •	•	•	v	.	■
Mlffl{
* UILi-r-9 t J:■■•
slovenski
čebelar
LETO LXVI
SLOVENSKI GLASILO CEßELAHSKlN OKGAN.ZAClj
ČEBELAR St. 4	Ljubljana,	1.	aprila	1964	Leto	LXVI
V	S E BINA
Valentin Benedičič:	Ob desetletnici Medeksa	.	97
Vladi Martelanc: Kakšna opravilu nam prinaša
april...........................................102
Edi Senegačnik: O spomladanskem krmljenju
na zalego.......................................105
Janez Čoki: Čas za škropljenje sadnega drevju
je tu...........................................110
Josip Kokul: Nekaj	spominov in	nasvetov .	.	112
V. K. Kondratjevu: Skrl> sovjetske vlade za razvoj čebelarstva.................................113
Nikolaj Györfi: Soboški čebelnrji nu žepkovi
paši v Liki.....................................116
Urednik: Pomenek s sodelavci in	bralci ...	118
Ivun Žunko: Za pustno nedeljo — kratek stik 120 NASA ORGANIZACIJA
Vsem predsednikom in tajnikom čebelarskih društev. Občni zbor čebelarske družine Rakek. Čebelursku družina Besnica. Logaški čebelarji na svojem občnem zboru. Iz Gornje Radgone. Občni zbor čcbelurskegu društva Nova Gorica. Dopis iz Ormoža. Iz Šempetra pri Gorici. Občni zbor čebelarske družine Ožbolt ob Dravi. Čebelursku družinu Železniki. Izlet litijskih če-
belarjev ....................................121
OSMRTNICE
Župnik Martin Gorše. Miha Kadunc. Anton de Costu.....................................128
PANJSKA KONČNICA KOT UVODNA VINJETA Delo na polju
List izhaja vsakega I. v mescu. Člani, ki plačajo letno članarino 1000 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska ČP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, Jože Rihar, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik: Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 1200 din, za inozemstvo 1500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 140 din, na 16 straneh TO din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka žiro-računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 600-14/603-116
OB DESETLETNICI MEDEKSA
VALENTIN BE N E D I C I C
Dne 13. februarja t. I. je praznovalo trgovsko podjetje Medeks desetletnico svojega obstoja. Najprej je bila slovesna seja delavskega sveta podjetja, ki jo je vodil predsednik tov. Ivan Košir. Na seji sta poročala predsednik upravnega odbora tov. Adolf' Scliwarzmann in direktor podjet ja tov. Aleš Mižigoj. Po poročilih so nagradili tri jubilante, ki delajo v podjetju že od njegove ustanovitve, in sicer tovariša Maksa Gregorca. Vero Suštaršičevo in Janeza Tiringerja. Slovesnost so praznovali v lepo okrašenem prostoru gostišča »Gorenje« v Šentvidu. Navzoči so l>ili tudi zastopniki tiska in radia. Po svečani seji se je razvila prisrčna domača zabava, ki so se je udeležili vsi člani delovnega kolektiva podjetja.
Ustanovitelj trgovskega podjetja Medeks je bila naša Zveza. Po odločbi državnega sekretariata za gospodarstvo je namreč izločila iz svoje dejavnosti vse gospodarsko poslovanje in ustanovila samostojni podjetji: obrtno podjetje »Splošno mizarstvo Vrhnika« ter trgovsko podjetje »Medeks«. Obrtno podjetje »Splošno mizarstvo Vrhnika« je medtem zaradi previsokih stroškov prenehalo izdelovati panje in čebelarske potrebščine. Zato bomo morali urediti z njegovim pravnim naslednikom (podjetje je namreč že integriralo«) še nekatere obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe o medsebojnih odnosih, ki jo je z njim sklenila naša Zveza. Trgovsko podjetje Medeks pa je kljub raznim težavam uspešno prebrodilo številne krize in utrdilo svoje poslovanje. Naše članstvo bodo gotovo zanimali uspehi in težave ter delovanje podjetja v minulih desetih letih. Zaradi tega sem povzel iz poročila direktorja podjetja tovariša Aleša Mižigoja nekatere zanimivosti in podatke o delovanju Medeksa.
Najprej je govoril o ustanovitvi podjetja in o njegovih dejavnostih, kot so preskrba čebelarjev s čebelarskimi potrebščinami, odkup medu in drugih čebeljih proizvodov, čebel in matic ter prodaja medu na domačem in tujem trgu. Nato je na kratko oipisal še zgodovino čebelarstva na bivšem
Kranjskem pred 200 leti s posebnim ozirom na znamenitega čebelarskega učitelja našega rojaka Antona Janša. V nadaljevanju je potem podrobneje obdelal nekatere dejavnosti podjetja po posameznih poglavjih, kar prinašamo v celoti zaradi zanimivosti navedenih podatkov.
Preskrba s čebelarskimi potrebščinami
Podjetje oskrbuje s panji, satnicami in drugimi čebelarskimi potrebščinami vse čebelarje v Jugoslaviji. S prodajo AŽ-panjev, zlasti v druge republike, je znatno izboljšalo način čebelarjenja in proizvodnjo medu tudi
Panji slovenskih čebelarjev v Liki, kjer je odkupoval Medeks lani med kar na terenu
v drugih krajih Jugoslavije. Oskrba čebelarjev s panji in drugimi čebelarskimi potrebščinami je bila v času, ko so obstajali še regresi tudi za te predmete, veliko ugodnejša, kot je danes. Zaradi stalnega naraščanja cen surovinam, potrebnim za izdelavo panjev, in potrebščinam ter zaradi zvišanja plač delavcem, zaposlenim pri izdelavi, so se ti predmeti zelo podražili. Zanimanje za nabavo tega blaga je zato zelo padlo in je vedno manjše. Čebelarji si pomagajo na ta način, da sami izdelujejo panje, pri nas pa nabavljajo samo razne sestavne dele, okovje in podobno, česar ne morejo sami izdelati. Zavedamo se, da je redna preskrba čebelarjev s panji in drugimi čebelarskimi potrebščinami odločilnega pomena za nadaljnji razvoj čebelarstva. Zaradi tega ne vračunavamo v prodajno ceno tega blaga nikakršnega dobička, temveč samo stvarne stroške, ki so v neposredni zvezi z nabavo in prodajo.
Čebelarska proizvodnja
Po uradnih statističnih podatkih je v Jugoslaviji okrog 700.000 čebeljih družin. Od teli jih je v Sloveniji približno 80.000. Za našo čebelarsko proizvodnjo je značilno, da se iz leta v leto zelo spreminja tako glede količine kakor tudi vrste in s tem tudi kakovosti pridelanega medu. Proizvodnja medu je pretežno individualnega značaja, Družbeni sektor je v začetni razvojni fazi. Od skupnega števila čebeljih družin v Jugoslaviji je lo okrog 15.000 v družbeni lasti. Cenimo, da je povprečni pridelek medu na panj pri individualnih proizvajalcih v Sloveniji okrog 8 kg. O socialistični proizvodnji nimamo podatkov. Po cenitvah znaša pridelek medu v Jugoslaviji od 2000 do 3000 ton na leto. Manjši dol pridelka porabimo doma, večji del moramo izvoziti. Naše podjetje je v desetih letih svojega obstoja odkupilo tele količine medu po naslednjih cenah:
t j	Količina	>	>	,	„
I.cto	v	^	Indeks
(954	483.06«	100
1955	546.156	113
1956	670.671	139
1957	1,880.795	224
1958	601.880	125
1959	464.648	96
1960	290.251	(»0
1961	264.881	55
1962	594.429	123
1963	901.000	187
Povprečna In(] k nabavim ccnu
306	100
309	101
337	110
304	99
261	85
269	88
312	102
390	127
422	138
450	147
Številke o odkupu jasno kažejo, kako zelo so letine različne, čeprav zajemajo vso Jugoslavijo. Pri tem pa je treba poudariti, da ne izkoriščamo racionalnih pašnih možnosti niti v Slovenji, še manj pa v merilu Jugoslavijo. Še vedno po«večamo premalo pozornosti prevažanju čebel na različno pase v raznih krajih države, s čimer bi lahko dosegli precej boljše proizvodne rezultate. Naše podjetje sodeluje pri odkupu s kmetijskimi zadrugami. Na žalost ima le malo zadrug sposoben kader, ki se zaveda odgovornosti pri odkupu medu in ki strokovno pravilno ravna z odkupljenim blagom. Zaradi tega sodeluje naše podjetje pri odkupu medu tudi s čebelarskimi organizacijami, zlasti v Sloveniji, ker kažejo v tem pogledu večji interes in razumevanje zlasti za pravilno sortiranje medu, kar je odločilne važnosti za uspešno prodajo. Naša želja je, da bi odkupovali mod preko kmetijskih zadrug. Razumljivo pa je, da morajo imeti tudi zadruge razumevanje za naše zahteve, ker je med specifičen artikel, ki zahteva posebno strokovnost. Sicer pride lahko do prevzema nekvalitetnega, celo ponarejenega medu. Načelo, za katerim stremimo pri prometu z modom, je čim manj posrednikov in s teni čim krajša pot od proizvajalca do potrošnika oziroma do izvoza.
Iz gornjega pregleda gibanja cen medu lahko ugotovimo, da so se zlasli v zadnjih letih cene precej dvignile. Osnovni regulator za odkup naj bi bila cena, ki jo je mogoče doseči na svetovnem trgu. Zato je naše podjetje zasledovalo zdravo odkupno politiko ob realnih možnostih izvoza.
Izvoz medu
Pred vojno je l>il v Jugoslaviji izvoz medu prav mulo pomemben. Izvozili smo le minimalne količine. Živahnejši je bil izvoz čebel iu muli c. Povojne izvozne rezultate medu ocenjujemo kot naj večji uspeh v čebelarstvu. Čebelarstvo se je predstavilo tudi s temi rezultati naši skupnosti kot zelo pomembna panoga, ki je nikakor ne smemo podcenjevati. Vsekakor prednjači v tem pogledu Slovenija, ki ima edina specializirano čebelarsko izvozno podjetje, medtem ko je v drugih republikah med samo slučajni izvozni artikel vseh mogočih podjetij. Med njimi je bil edino »Medex« specializirano podjetje, ki ima primerne naprave za pripravljanje medu za izvoz. Iz naslednje tabele je razviden izvoz medu po količini in vrednosti v ameriških dolarjih:
Leto	Količina v kjf	[udeks	Vrednost v dolarjih	Indek
1954	>44.068	100	123.572	100
1955	464.757	135	172.034	139
1956	469.699	137	240.428	195
195"	857.906	249	446.521	361
1958	627.718	183	291.958	236
1959	442.313	129	191.045	155
1960	267.991	78	126.169	102
1961	138.074	40	70.469	57
1962	436.731	127	272.357	221)
1963	684.007	188	407.712	330
Naš naj večji kupec je Nemčija, slede ji Švica, Avstrija itd. Kljub temu da smo npr. leta 1957 izvozili v Nemčijo okoli 700 ton medu, ne predstavlja to niti 30 % celotnega zaliodnonemškega uvoza medu. Ta podatek je važen tudi zaradi tega, ker prikazuje, da so dejansko neizčrpne možnosti izvoza medu v tei države. Toda kljub temu imamo zlasti zadnja leta velike težave s p roda j o medu v inozemstvu. Naš med je namreč z majhnimi izjemami najdražji na svetovnem tržišču. Države iz južne in srednje Amerike ter Avstralije, kjer imajo masovno čebelarsko proizvodnjo, nudijo namreč med po znatno nižjih cenah.
Od evropskih držav nami konkurirajo Madžarska, Poljska, Romunija in Češka. V teh državah imajo namreč še star centralistični sistem organizacije zunanje trgovine na bazi egalizacijskih (izenačevalcih) fondov, kar jim omogoča izredno nizke cene pri izvozu. Tako nam preostane edino sredstvo, da se uveljavimo — borba za kvaliteto. Pri tem bi bilo napačno meniti, da zahtevajo in kupujejo države uvoznice predvsem medove boljše kvalitete, kakršne pridelujemo v Sloveniji oziroma v Jugoslaviji. Res je sicer, da so naši temni medovi. hojevec in Smrekovec, zelo iskani in jih na splošno lahko prodamo. Na žalost pa je proizvodnja teli medov zelo majhna in je znašala npr. v preteklem letu samo 5 % jugoslovanske proizvodnje. Vrh tega je krog potrošnikov za ta naš med omejen, ker kupuje večji del prebivalstva cenene medove. Razlike v kvalitetah svetlih medov so sicer očitne, vendar pa široki krog kupcev ni tako občutljiv za kvaliteto kakor za ceno.
V	Neinei j i so specializirane firme, ki uvažajo letno po 40 do 50 Ion medu, od tega pa prav malo našega medu svetlih vrst. Razlike v kvaliteti med medovi evropskih držav proizvajalk in Jugoslavije tudi niso tako velike, kakor so razlike v cenah, ki jih nudijo te države v primeri z našimi. Velik uspeli glede doseženih, cen je pripisovati slovesu, ki si ga je ustvarilo naše podjetje na evropskem trgu, saj znaša udeležba našega podjetja v jugoslovanskem izvozu 80—95 %. Večji padec izvoza je bil v letih 1960 in 1961. Vzrok za tako majhen izvoz je pripisati takratnemu vodstvu podjetja, ki jo brez soglasja članov delovnega kolektiva in brez vsakršne gospodarske utemeljitve ustanovilo podružnico Medeksa »Carniolo« v Grazu. Na to podjetje je prešla potem vsa izvozna dejavnost. Ta firma pa je kmalu zaključila svoje delo z dokaj poraznim rezultatom, nakar se je leta 1962 naše podjetje zopet močneje pojavilo na zunanjem trgu. V preteklem letu je podjetje kljub neugodni situaciji pri odkupu doseglo v izvozu zopet lepe uspehe in je znašala udeležba Medeksa pri celotnem izvozu iz Jugoslavije 90 %. Pri tem ne smemo prezreti dejstva, da so zaradi nemogočih odkupnih pogojev z redko izjemo vse ostale registrirane trgovske organizacije prenehale odkupovati in seveda tudi izvažati. Ostalih 10% predstavlja izvoz proizvajalca, ki ima tudi edine zasluge, da sc je v preteklem letu tako zelo povišala odkupna cena. da so vse ostale organizacije prenehale odkupovati.
Prodaja na domačem trgu
Prodaja medu pri nas ni tako razširjena kot v drugih, zlasti v zahodnoevropskih državah. Zanimivo je, da so zahteve domačega tržišča po medu veliko manjše od naše proizvodnje, zato smo primorani visako lelo izvoziti večje količine. Med pri nas še nima pomembnega mesta med živili, kot bi (o zaslužil glede na svoje vsestranske kvalitete. Glavna sestavina medu je sladkor — 70 do 80%> — in sicer glukoza in fruktoza. Njegova velika prednost je v tem, da je vir energije, ki si jo prisvoji organizem takoj po uživanju. Vendar ima med še druge važne sestavine, kot so proste organske kisline, eterična olja, rudninske snovi, razni fermenti in vitamini.
Poglejmo, kako smo prodajali med na domačem trgu:
Leto	Količina v k k	Indeks	Povprečna prod. c('11 ji	1 ndeks
1954	85.000	1(H)	290	100
1955	97.066	114	294	101
1956	65.225	74	368	127
1957	73.854	87	363	125
1958	64.225	76	350	114
1959	88.591	104	328	115
1960 .	117.423	158	582	132
1961	136.046	160	480	166
1962	142.915	168	502	173
1965	182.824	215	513	177
Naše podjetje si prizadeva, da bi bila potrošnja medu doma čim večja. Zal prevladuje pri naših ljudeh še zastarela mentaliteta, da se uživa med
muho kot zdravilo, kadar smo prehlajeni ali pa sicer bolni. Kol smo že omenili, ni med samo zdravilo, ampak živilo s posebnimi kvalitetami. Zato bi moral postati vsakdanje poživilo vsakega posameznika.
Splošna ocena nadaljnjega delovanja našega kolektiva
Kot edini specializirani kolektiv na področju blagovnega prometa /, medom v SFRJ si bomo prizadevali, da v prihodnosti še povečamo svoj ugled v inozemstvu. S solidnim poslovanjem smo si pridobili zaupanje tudi naših domačih proizvajalcev, ki zelo čemijo naša prizadevanja glede večjega izvoza. Naša želja je, da se pogoji v prometu z medom normalizirajo, to je, prilagode tržnim pogojem na svetovnem tržišču, kajti le tako bomo lahko svoje viške uspešno prodali na zunanjem trgu ter opravičili tudi svoj obstoj pred skupnostjo. V naporih za čim večjo blagovno izmenjavo z inozemstvom, ki je ena osnovnih nalog našega sedemletnega plana, bo tudi naš kolektiv prispeval svoj delež, saj bomo z vztrajnim delom pri dviganju kvalitete našega medu dosegli prav gotovo tudi boljše devizne učinke, ki so za naše gospodarstvo tako velikega pomena.
K desetletnici uspešnega delovanja podjetja »Medeks« čestita delovnemu kolektivu tudi naša Zveza z željo, da bi podjetje tudi v prihodnosti uspevalo s svojimi prizadevanji v korist našega čebelarstva in vise skupnosti.
KAKŠNA OPRAVILA NAM PRINAŠA APRIL
VLADI MARTELANC
April je najbolj muhast mesec v letu. Ako kak dan izmenoma sije sonce in dežuje ali se ob hladnem vetru ponujajo celo snežinke, ugotavljamo, da je v aprilu pač vise mogoče. Rastlinstvo se bujno prebuja iz dolgega zimskega počitka. V osojne j šib legali venejo zadnji cvetovi teloha, pozna «pomladanska resišča bleste v svojih živili barvah, vrbe pa vabijo k svoji pogrnjeni mizici. Skrben čebelar je pustil svojim panjem že prejšnjo jesen bogato zimsko zalogo, da bi vzdržali tja do izdatne majniške paše. Ta pa povzroči novo in razgibano življenje v panju, kjer se vali iz dneva v dan nov zarod. Da preobilna zaloga ne bi ovirala zalegajoče matice, moramo mairsikak zalit stranski sat prestaviti v medišče. Takšne zgodnje spomladanske blagodati pa žal niso deležni vsi naši čebelarji, ki morajo ob nezadostni paši krmiti na zalego.
V	zadnjih dneh marca in v aprilu prične zimska zaloga kar vidno kopneti, posebno takrat, kadar čebele zaradi slabega vremena ne morejo na zgodnjo bero. Po prvem spomladanskem pregledu, ki smo ga opravili po opisu v marčni številki, moramo panje glede razvoja in zaloge skrbno nadzirati. Čebelarje, ki so prezimovali družine z ločilno desko v zoženih plodišoih na sedmih ali celo na petih satih, čaka v aprilu zelo važno delo. da postopoma širijo gnezda z dodajanjem medenih satov, na katerih odkrijejo za kako dlan pokritih celic. Omenili smo že. da smo te sate ob zazimljenju odvzeli in jih shranili v omari za satje. Pomniti moramo, da je v zoženih
panjih bolj toplo, zato je razvoj zelo liiter. Čebelam je prav kmalu tesno, kar vpliva poleg še drugih faktorjev na nezaželeno prezgodnje rojenje. Družine, ki so utesnjene na 5—7 satov, ob ugodni paši že v prvi tretjini aprila razširimo za dva sata, ki bas ta v nekaj dneh navadno tudi zalezena. /, drugim širjenjem, ki sledi prvemu včasih čez kakih 8—10 dni, izpolnimo plod.išče z vsem satovjem. V popolnem plodišču ima dobra matica na voljo dovolj praznih celic za zaleganje. Kij ul) še tako veliki skrbi pa no moremo doseči, da bi bili ob koncu aprila vsi panji enako razviti. V enili se kmalu
Čebelar Šronc i/. Garij pri Bledu lovi « tako pripravo roje
pojavi zalega celo na krajnih satih, medtem ko je pri drugih ob istem času plod išče založeno le do polovice ali pa še to ne. Vendar je želja skoraj vsakega čebelarja, da ima sorazmerno enako razvite družine. Take družine je potem mnogo laže opravljati, ker se odvija nastavljanje, prestavljanje in točenje kot na tekočem traku. Take idealne, enako močne družine dosežejo čebelarji še pred nastavljanjem s tako imenovanim izenačevanjem družin. Kako to dosežemo? Močnim družinam, ki dosežejo že proti koncu aprila pred drugimi tak razvoj, da bi jih morali, ako nočemo tvegati nezaželenega rojenja, kar prestavljati, odvzamemo kak sat pokrite zalege in ga dodamo manj razvitim družinam. S tern nekako izenačujemo: močnejši družini jemljemo mlade čebele dojilje, ki povzročajo rojenje, ter jih dodajamo panju, v katerem jih zalogajoča matica nujno potrebuje. Pri tem pa moramo biti izredno pazljivi, da ne prenesemo matice, ker bi jo s tem prav gotovo izgubili. Vse to pa lahko delamo samo takrat, kadar smo prepričani, da nimamo v panjih kakšne bolezni, sicer jo zanesemo še v zdrave panje. Nekateri čebelarji izenačevanje odklanjajo, češ da pod-
piramo včasih bolj lene in manjvredne družine na račun pridnih, kar imajo za škodljivo razmetavanje delovne sile. V svoji praksi sem to reč temeljito preizkusil in prišel do telile zaključkov: težko je namreč ugotoviti zanesljive vzroke, zakaj neke družine pozimi oslabe in na spomlad bolj slabo napredujejo. Možnosti je lahko mnogo: zaletelost čebel v sosednje, simpatičnejše panje, prihuljen jesenski rop, ki je z obrambo pobral mnogo čebel, in mnogo podobnega, kar družini navidezno zmanjšuje kvaliteto. Med zaostalimi družinami je tudi nekaj procentov takih, ki se jih zaradi slabih prirojenih lastnosti res ne splača podpirati, pretežna večina pa je vendarle takih, ki nam vsak posojeni sat zalege kasneje stotero povrnejo. Naša dolžnost je, da čim prej odkrijemo, kaj se splača izenačevati in kaj ne. V ta namen moramo pač tvegati, da dodamo zalego iz močnih panjev vsem zaostalim družinam. Naša dolžnost je potem, da pri okrepljenih družinah stalno nadzorujemo njihov razvoj in si takoj zapomnimo tiste, ki jim operacija ni skoro nič pomagala. Kjer matica kljub povečanemu številu čebel ne zalega bolj, jo moramo čim prej izmenjati. Ako smo med petimi okrepljenimi družinami odkrili le eno slabo, je to uspeli, ki opravičuje izenačevanje ostalih štirih. Brzdanje prenaglo razvijajočih se družin z jemanjem predvsem pokrite zalege nam prihrani mnogo nevolje nad nezaželenimi roji, posebno še takrat, če nam na oddaljenih pasiščih celo pobegnejo. Vsekakor pa so lepo in enako razviti panji v čebelnjaku sad dobrega in preudarnega čebelarjenja. S lakirni čebelami bomo na pasiščih prav gotovo uspeli.
Ako ugotovimo v aprilu v kakem panju preleganje s pravimi uli zasilnimi matičniki, smo lahko brez skrbi, da se bo mlada matica sprašila, ker imajo mnogi panjii v tem času že trote. Ob prelaganju nam vsi preleganci neenako zaostanejo. Tam, kjer učaka stara matica s skromnejšim zalega/njem svojo plodno hčerko, gre preleganje skoro brez vidnejših znakov mimo nas. Bolj problematični so pa preleganci, pri katerih matica nena-donia pade, tako da morajo čebele takoj potegniti zasilne matičnike kar na svojih celicah. Pri takem prelegancu ne bo svežih jajčec 23—25 dni. Ker prav v tem času stare čebele iz prejšnjega leta zelo odmirajo, nam ta družina tako nevairno oslabi, da ne moremo od nje pričakovati več kot oil kakega poznejšega roja. Kdor ima v čebelnjaku v rezervi prezimljene šfirisatne prašilčke, naj žrtvuje enega in ga doda takemu prelegancu, ki smo 11111 nekaj dni poprej odstranili zasilne matičnike. V maiičniei dodano matico zavarujemo' s sladkornim testom.
V	krajih, kjer imajo dobro pomladansko pašo, bodo panji tako živahni, da jih lahko spustimo na nastavljeno satje v medišču. Čebelam in našemu žepu ne bo prav nič škodovalo, če bo v nastavljenih satih tudi kaj medu: to čebele samo podžiga k dobremu razvoju. Pa tudi prazno satje je pred veščami v medišču najbolj varno. Nastavljeni panji morajo biti za okenci še vedno skrbno zapaženi, ker toplota v plodišču ne sme pasti pod 35 stopinj C. Kdor je že v jeseni izrezal staro satje, mora pri nastavljanju praznino v medišču izpolniti s tremi ali štirimi satnicauii. Ker se take sat-uiee v toplem medišču do prestavljanja rade skaze. jih dado nekateri v panj šele pri prestavljanju. Zato prekuhajo staro satje \ tem času, ki je za kuho voščili na prostem zaradi toplote primernejši. To si seveda lahko
privošči le tisti, ki ima dovolj 110 zalogo voska iz prejšnjega leta. Najidealnejše satovje dobimo, če potegnejo čebele «at nice oh dobri paši v čim krajšem času. O dodajanju satnic in o prestavljanj n bomo govorili v prihodnji številki. Zdaj je prišel tildi čas za dražil 110 krmljenje z medom, medenim testom ali s sladkornimi pogačami.
V	marcu in aprilu je tudi čas, da sejemo in sadimo medovite rastline. Ne pomaga samo tarnati, da v poznih poletnih mesecih čebele nimajo paše in niso za jesensko bero dovolj pripravljene. Marsikateri čebelar ima kakšno primerno zemljišče za zasaditev podtaknjencev raznih vrb. Košati divji kostanj bi lahko mnogokrat nadomestila japonska sofora, ki daje čebelam od srede julija in deloma še avgusta prav dobro pašo Tako so pred nekaj leti v Ljubljani uredili nove ulice in drevorede zasadili z gle-dičevko. (Gleditschia triacantbos), ki daje čebelam v juniju in juliju dobro pašo. To drevo raste sicer počasi, a ob cvetenju privabi toliko čebel, da I)renče kot na ajdi. Naj omenim še posnemanja vreden primer čebelarske družine v ljubljanski okolici, ki je v dogovoru z nekim kmetijskim posestvom uspela, da .»o med krmne rastline posejali tudi zgodnjo repico, ki daje že v aprilu čebelam bogaito pašo. /a nabavo semena so čebelarji deloma tudi sami nekaj žrtvovali. Vse to je posnemanja vredno, saj nas veže v tem pogledu tudi naš perspektivni program razvoja čebelarstva. Ne odlašajmo s tem na zadnja leta. ampak pričnimo takoj, da bomo želi čimprej bogate sadove.
Čebelar prevaževalec se mora že aprila odločiti, katere pomladne paše bo izkoristil. Zato si mora pravočasno zagotoviti pašišče. Se prej pa je treba imeti veterinarsko potrdilo o zdravju čebel, kajti brez njega ne moremo na nobeno pašo. Pas išče si oglejmo že prej. da ne bo potem nepotrebnih težav. Glejmo, da ne bomo nakopičili preveč panjev na enem mestu.
O SPOMLADANSKEM KRMLJENJU NA ZALEGO
EDI SENEGAČNIK
Krmljenje na zalego se je v zadnjih letih močno uveljavilo povsod tam. kjer zgodnja spomladanska paša ni tako zanesljiva, da bi se čebelje družine oh njej dobro razvile in potem lahko izkoristile spomladansko travniško, žajbljevo, akacijevo in smrekovo pašo. Pogosto prav ob cvetenju sadnega drevja kar cel teden dežuje iu marsikaka družina, ki se je krepko upirala hudi zimi, pade zdaj za lakoto po čebelarjevi krivdi. V tem času namreč porabljajo čebele zadnje kapljice zaloge za krmljenje ličink, ki jih je vsak dan več. kajti matica vedno bolj pridno zalega. Prvi rod čebel, ki se bo porajal iz teh ličink, bo odločilno vplival na moč in seveda tudi na uspeh čebelje družine ob prvi izdatni paši. Ce pomladna narava s svojim nestalnim in muhastim vremenom ne daje čebelam dovolj medičine in cvetnega prahu, jim mora pomagati čebelar s krmljenjem. Tako bodo imele čebele stalno pašo v panju. Ce bo zunaj lepo vreme in bodo naše živalce nosile medičino in obnožino. se za dodano hrano ne bodo dosti menile. Ponoči in ob slabem vremenu pa bodo pridno segale po njej in matica bo zato bolj zalegala.
Ker imamo pri nas s k or o povsod še kar dobro pomladno pašo, potem pa pogosto nobene več, če slučajno ne zamede gozdovi, je skoro nujno potrebno, da imamo spomladi močno armado pašnih čebel, ki lahko dobro izkoristijo vsakršno pašo v tem času.
(3 krmljenju na zalego smo že mnogo pisali. Vendar pa nam izkušnje vsako leto sproti pokažejo, kaj bi bilo še treba storiti, da bi bil naš uspeli boljši. Lanska pogubna zima je uničila nič koliko čebeljih družin, največ jih je padlo prav v prvih pomladnih dneh. Pomladnim izgubam je botrovala skoro povsod zahrbtna nosema, ki je lahko prav bohotno zagospodarila v panjih, kjer se čebele več kot sto dni niso spreletele in očistile. Kjer so čebelarji jeseni dopolnjevali zimsko zalogo s sladkorjem in dodajali v prve obroke nosemak, tam izgub ni bilo. Prav tako so «hrani I i čebelarji zaradi predolge zime oslabljene družine, ki so jih takoj spomladi krmili na zalego tako, da so dodajali sladkorni raztopini nosemak. To zdravilo, ki so ga dajali preventivno, je zares ohranilo jesenske čebele pri življenju, dokler se ni izvalila mlada generacija čebel. Prav te jesenske čebele so vplivale na matico, da je močneje zalegala, kot bi sicer, če bi teh čebel ne bilo. Tudi znanstveniki, ki so nosemak preizkušali, so nam povedali, da je spomladansko krmljenje z njim učinkovito zlasti tam, kjer krmimo preventivno. Zajedalce Noseme apis, ki so se morda že začeli razvijati v čebeljem črevesju, nosemak uniči in te čebele žive zato dlje, kot bi sicer, in ne odmro. To pa je prav zdaj spomladi važno, saj je vsaka čebela za čebeljo družino bolj pomembna kot kdajkoli pozneje. Res ni vseeno, če odmro zimske čebele že marca ali pa šele konec aprila. Zato bomo začeli letos krmiti na zalego tako, da bomo dali vsem družinam brez razlike po eno in pol ali največ dve tableti nosemaka. Na en liter sladkorne raztopine v razmerju 1 : 1 damo po eno tableto nosemaka. Pokladamo pa v lesenih (ne kovinskih!) koritcih ali posodah. Pri preventivnem krmljenju naj dobi družina po pol litra sladkorne raztopine tri ali štiri večere zaporedoma. Če še nismo nikdar imeli noseme v svojih panjih, bo zadostovala v preventivne namene tableta in pol. V tem primeru bomo krmili torej trikrat po pol litra. Če pa smo imeli nosemave družine že lansko pomlad, nadaljujemo krmljenje tako, da bo dobila družina vsaj tri tablete nosemaka. Gontarski je v svojih navodilih svetoval, da krmimo najprej trikrat zaporedoma v obrokih po pol litra, potem pa nadaljujemo, če so čebele bolne. Vsak drugi večer pokladamo še po pol litra, dokler se ni stanje izboljšalo oziroma nismo porabili že treh tablet na eno družino. Krmljenje v večjih dozah bi ne imelo nobenega smisla. Gre za to, da porabijo čebele hrano zase in da pride nosemak v črevesje, kjer so se že razvili ali pa se utegnejo šele razviti zajedalci. Če bi krmili kar po cel liter, bi znosile čebele odvečno raztopino v celice okrog zalege, kjer bi matico blokirale prav v času, ko najbolj želimo, da zalega. Vedimo, da je v tem času še hladno in da potrebujejo čebele prav zaradi zalege kar največ toplote. Zato matica ne more zalegatii na večjih površinah. Sploh si zapomnimo, da krmimo na zalego vselej v manjših obrokih po četrt do pol litra sladkorne ali medene raztopine. S krmljenjem začnemo zadnje dni marca; če je že toplo, ali pa prve dni aprila.
Preventivno pa lahko krmimo z nosemakom že prej, če nam vremenske prilike to dopuščajo. S sladkorno raztopino ne bodo dobile
čebele zdaj samo zdravilo, ampak tudi vodo, ki jo v tein časti močno potrebujejo za pripravljanje hrane za ličinke. Pogosto jo iščejo zunaj in marsikaka čebela se zaradi hladnega vremena ne vrne več v panj.
S pravim krmljenjem na zalego bomo torej začelii šele takrat, ko se bo otoplilo in bodo prinašale čebele že obnožino. Slabih družin nima smisla krmiti na zalego. Raje jih združimo in pustimo jim najboljšo matico. Seveda bomo potem tako družino tudi krmili. Ako imamo dobro pomladno pašo in so dobile čebele v jeseni obilno zimsko zalogo, ki do sedaj sploh še ni mnogo skopnela, in so v panju še aprila debeli zaliti sati ter imamo tudi sicer močne in zdrave družine, nam sploh ni treba krmiti na zalego. Toda mod nami je malo tako srečnih čebelarjev! Se vedno je za krmljenje na zalego najboljša hrana le med. Vsak čebelar ve, kakšne sestavine ima v sebi, in prav te potrebujejo zdaj čebele pri pripravljaiju mlečka za ličinke. Sladkor je res samo nadomestilo v sili, ki pa je tudi dobro; seveda pa morajo imeti ob njem čebele dovolj obnožine. Dodajanje medenih satov, ki smo jili spravili jeseni za zlato rezervo, se je zelo obneslo. Zadelane medene sate odkrijemo za kako dlan, poškropimo z mlačno vodo, potem pa jih porinemo ob gnezdo. Cez nekaj dni jih spet odkrijemo za dobro dlan. Prav tako dodajamo medene sate družinam, ki smo jih v jeseni zožili. Tem vračamo sate in sicer vsakokrat le po enega, ki smo ga prav tako odkrili. Pokladamo pa seveda laliko tudi strjen, kristaliziran med v ko-ritca. Cim trši je, tem boljši je, kajtii čebele se bodo ob njem dalj časa zadrževale, kot bi se na primer ob sami medeni raztopini. S kristaliziranim medom imajo čebele mnogo dela. Tope ga, pri tem pa se razvija v panju za ta čas zelo koristna toplota, ki je prav zdaj spomladi tako zelo važna. Prav zato dosežemo s kristaliziranim medom skoro še enkrat večji uspeh kot pa z raztopino samo. Najboljši je kostanjev med, dober pa je seveda vsak drug, le da je kristaliziran. Kdor nima dovolj medu te ali one vrste, naj si pomaga z medenim testom. Zanj ne bo potreboval toliko medu, uspeh pa bo prav tako dober. Medeno testo napravimo tako, da dodamo enemu kilogramu sladkorne moke 20dkg tekočega medu. Delamo ga prav tako, kot pripravljamo testo za kruli. Sladkorno moko stehtamo, jo stresemo na mizo ali pa v večjo posodo, najboljše so nečke. V sladkorno moko napravimo večjo luknjo in vlijemo vanjo nekaj medene raztopine. Zdaj začnemo gnesti in gnetemo tako dolgo, da sc napravi testo. Nekoliko sladkorne moke prihranimo za rezervo, ker se bo testo čez nekaj dni zmehča lo in ga bo treba spet pregnesti. Da bo trše, mu bomo dodali še nekaj sladkorne moke. Tako testo napravimo že jeseni ali pozimi, da se uleže in dobro prepoji z medom. Seveda ga lahko napravimo tudi zdaj spomladi, na vsak način pa že nekaj dni pred krmljenjem. Sladkoirni moki dodamo tudi posneto mleko v prahu (lOdkg na I kg) in jajčni prah (5 dkg 11a I kg). Oba nam bosta nadomeščala obnožino, če je v naravi ni dovolj. Ponekod doda ja j o takemu testu tudi nekaj presušenega in presejanega kvasa. Kjer pa je obnožine dovolj, teh dodatkov ni treba, prav tako ne, če smo uporabljali pri sladkornem testu kostanjev med. Medeno testo hranimo potem v zaprtih posodah na suhem in hladnem prostoru lahko več let.
Krmimo pa lahko tudi s sladkornimi pogačami, ki jih izdeluje Agromel. Stanejo okrog 260 din kilogram. Čebelarji, ki so jih lani dajali svojini
čebelam, so jih zelo pohvalili. Prav pa je, da take sladkorne pogače zdaj spomladi namočimo v medeno raztopino, preden jih dodamo čebelam. Potem jih bodo začele z nič kakšno vnemo obirati.
S samim suhim sladkorjem zdaj spomladi še ne smerno krmiti, ker potrebujejo čebele zanj preveč vode. Seveda pa lahko pokladamo sladkorno ali medeno raztopino vsak večer ali vsak drugi večer po čeitrtinko litra. Pomnimo pa, da uspeh ne bo tak. kot je pri dodajanju medenih satov, kristaliziranega medu, medenega testa ali pa pogač. En kilogram trdega kristaliziranega medu ali testa bo jemala družina približno 10 dni. Čebele bodo imele torej deset dni neprestano pašo, četrt litra sladkorne raztopine pa pobe ro čebele v desetih minutah. Dražljaji, ki prihajajo od čebel na matico zaradi občutka dobre paše, trajajo torej nepretrgoma 10 dni. In pa le 10 minut. Prav v tem je tudi bistvo krmljenja s tako hrano, ki nudi čebelam dolgotrajno, tako imenovano nepretrgano ali večno pašo. Pr j krmljenju s tekočino pa moramo vrh vsega še vsak večer odpirati panje. S tem pa imamo preveč dela, kajti vsaka minuta je danes dragocena, zlasti za čebelarja v tem času.
Dovolj je, če dobi vsaka družina kilogram ali dva medu, sladkornega testa ali pogač. Čebelar bo sam odločal o količini dodane hrane pač po tem, koliko je še zaloge v panju in kakšna je trenutno pomladanska paša. Če računamo tudi preventivno krmljenje proti nosemi, dobi potem v celoti 3 kg hrane. 'Po pa je popolnoma dovolj, da se družino ob količkaj dobri paši lepo razvijejo in jim je treba zato že v začetku maja odpreti medišče.
Ob dobri paši v panju in v naravi so «e stare zimske čebele že do kraja izrabile in odmrle. Konec aprila ali v začetku maja jih že ni več. Nadomestile so jih mlade čebele, ki bodo zdaj odločilno vplivale na uspeh svoje čebelje družine. Prav te čebele bodo izkoristile prvo izdatno pomladansko pašo. Da bi se njihova telesna odpornost še povečala in da bi jih pri njihovi pridnosti še bolj vzpodbudili, jim dodamo lahko sedaj še strep-tomicin. Ta ne deluje samo vzpodbudno, ampak uničuje tudi različne bolezenske klice, zlasti pa tiste, ki povzročajo lahko gnilobo. Dovolj je, če dobi vsaka družina 1 gram tega zdiravila v obrokih. Na 1 liter mlačne sladkorne raztopine damo 1 gram streptomicina, ki smo ga prej raztopili v kozarcu mlačne vode, pomešali in počakali, da se je raztopina zbistrila. Potem jo zlijemo v sladkorno raztopino, ki mora biti mlačna in ne vroča, vse pa dobro premešamo. Pokladamo v dozah po četrt ali pol litra vsak večer. Ko bi bili dajali streptomiein preje starim čebelam, ki so nam medtem že odmrle, bi ne imeli od tega prav nobenih koristi.
Pri dodajanju zdravil si zapomnimo, da jih ne smemo uporabljati v prevelikih dozah. Streptomiein bi čebelam naravnost škodoval, če bi ga dajali v večjih količinah, kot so predpisane, i gram popolnoma zadostuje. Pirav tako je tudi z nosemakom. Niti eno niti drugo zdravilo pa ne sme zaiti v medišče, saj bi bil tak med zelo nevaren za ljudsko prehrano.
Prav zato tudi krmimo v manjših dozah, da čebele raztopino z zdravilom sproti porabijo zase, oziroma za pripravljanje hrane za zalego. Šele nekaj dni po tem, ko smo prenehali s krmljenjem na zalogo, nastavimo sate v medišče. V medišče nosijo čebele samo medičino, nikdar pa ne sladkorne raztopine s kakršnimkoli dodatkom!
Ce smo se odločili zu vzrejo matic, izberimo že sedaj rednika in ga krmimo. To je družina, ki ji bomo dodali pozneje vzrejno gradivo. Ilranila nam bo ličinke in negovala niatičnike. Ni treba, da bi izbrali za rednika najboljšo družino. Ta naj nam raje nabira, zato bi jo bilo škoda porabiti za rednika. Dala pa nam bo samo jajčeca ali ličinke, zaradi katerih je ne bomo prav nič oslabili. Za rednika, izberimo kako srednjo družino, ki rada roji. Spraviti ga moramo v rojilno razpoloženje lin takrat, mu bomo odvzeli matico. Po K> dneh 11111 bomo potrgal} vse matičnike in dodali vzrejno gradivo iz najboljšega panja. Zato pa moramo imeti močnega rednika s kopico mladih čebel, ki bodo potem negovale matičnike in tudi odločale o njihovem številu. Z rednikom postopamo prav tako kot smo z drugimi panji. Najprej ga krmimo na zalego, kot smo ostale panje. Ko pa smo druge panje prenehali krmiti 111 smo jim že nastavili medišča, krmimo rednika še dalje, ne da bi mu odprli niedišče in odvzeli slaninioo. Rednik ostane toplo odet še prvo polovico maja. Po možnosti mu dodamo še kak sat pokrite zalege iz močnih panjev in odvzamemo kakega medenega. Najbolje je, če ga krmimo z medom. Ker je dobil že prej pri krmljenju na zalego dovolj hrane, 11111 nalijemo sedaj vsak večer po četrt litra medene raztopine, ker je ta najbolj podobna medičini v naravi. Kmalu bomo opazili, da je družina tako močna, da nam utegne vsak čas rojiti. Takrat pa smo že dosegli svoj namen. Zdaj jo treba rojilno razpoloženje samo usmeriti v to, da nam družina ne bo rojila, ampak negovala matičnike, iz katerih se bodo izvalile zaželene matice iz najboljšega rodu. O tem pa v prihodnji številki.
Koroški čebelarji so med najbolj delavnimi. Jeseni so priredili tečaj o vzreji matic:
v Ravnah
CAS ZA ŠKROPLJENJE SADNEGA DREVJA JE TU
J A N E Z C O K L
lir/ ko bo skopnel sneg in se bo malo otoplilo, bodo po naših sadovnjakih zabrnele traktorske in motorne škropilnice. Sadjar, ki hoče pridelati lepo in zdravo sadje, mora varovati svoj sadovnjak pred številnimi škodljivci in boleznimi. Vendair pri tem ne sme pozabiti, da so zaščitna sredstva, s katerimi uničuje škodljivce, ki so po večini žuželke, strup tudi za čebele. "Zavedati «e mora, da jc korist, ki jo ima kot sadjar od čebel, ki mu oprašujejo sadno drevje, desetkrat večja od koristi, ki jo ima čebelar. Kaj bi pomagala vsa intenzivna obdelava, vse gnojenje in ne vem kako popolna Zaščita pred boleznimi in škodljivci, ko bi ne bilo čebel, ki bi opražile cvetje. Moti se, kdor meni, da bodo opraševali čmrlji in druge žuželke. Teh je zlasti spomladi zelo malo, ker prezimujejo posamič in ne v družinah. Spomladi, ko zacvete sadno drevje, se začno šele razvijati. Znano je. da odpade na čebele ‘K),% vsega opraševanja. Tega se zelo dobro zavedajo po svetu. Ameriški farmarji zelo dobro nagrajujejo čebelarje, ki pripeljejo čebele na plantažo ob času cvetenja njihovega sadnega drevja. Podpirajo torej razvoj čebelarstva in pazijo na čebele. Kaj pa pri nas?
Ob tem vprašanju se splača malo obstati in premisliti. Pni nas je zemljiška posest silno razdrobljena in je gospodarjenje na tej zemlji možno samo ob sodelovanju z zadrugo. V rokah zadrug je vsa trgovina s tržnimi viški, reprodukcijskim materialom in zaščitnimi sredstvi in kar je najvažnejše, zadruge skoraj izključno same razpolagajo z mehanizacijo, torej tudi s škropilnicami. Zato so zadruge v prvi vrsti odgovorne za pravilno izvedbo škropljenja. Že zadruga bi morala misliti na to, kakšno škropilo bo nabavila, kajti poleg silno strupenih sredstev obstajajo tudi taka, ki čebelam manj ali pa sploh ne škodijo. Toda pri nabavi navadno mislijo v prvi vrsti samo na to, da je sredstvo tako embalirano, da je z njim najbolj enostavno poslovanje. Šele potem pa pomislijo, ali je sredstvo tudi dovolj učinkovito ali ne, na čebele pa pri vsem tem res »ne morejo« misliti.
V	zagovor gornje trditve lahko navedem, da večina kmetijskih organizacij že nekaj let nabavlja za zimsko škropljenje dinitroortokresolne preparate, ki jih nudijo tovarne pod imenom: rumesan. kreosan, žuto olje. Ti preparati so zelo lepo embalirani in je poslovanje z njimi enostavno. Ker pa jih uporabljamo že več let, z njimi ne dosežemo več zaželenega uspeha. Strokovnjaki zatrjujejo, da postane kapar pri večletni uporabi istega sredstva odporen proti njemu. 'Vemo, da nikdar povsem ne uničimo kaparja, zlasti če opravimo samo zimsko škropljenje, kar dela pri nas večina sadjarjev. Po vsakem škropljenju ostanejo najodpornejši in tako se ustvari bčasoma proti škropilnemu sredstvu skoraj povsem odporen rod. Iz tega sledi, da jc nujno potrebno škropivo menjati, če hočemo doseči uspeh. Naš namen je namreč ta, da uničujemo škodljivce, ne pa da izpolnjujemo predpise.
Vemo, da so vsa ta sredstva tudi zelo strupena za čebele. Ker pa ni na voljo dovolj škropilnic, bodisi da jih sploh ni ali pa niso popravljene, se zavleče škropljenje včasih do srede aprila. Takrat pa cveto pod sad-
niin drevjem žefran, trobentice in tu in tam tudi regrat. Pri poznem škropljenju kaplja škropivo naravnost v te cvetove in zastrupitev je tu. Škropilci so včasih tudi slabo poučeni, kako je treba škropiti, da se obvarujejo čebele. Včasih so ti ljudje tudi malomarni in celo nagajivi. Zgodilo se je že, da je nameril škropilee curek cclo v čebelnjak. Taki ljudje so brezbrižni, ker jih še nihče ni klical na odgovornost. Vendar so zakonski predpisi tu in čebelarji se bomo morali nasloniti nanje. Odločno bo trebu zahtevati pri zadrugah, da se bodo točno držale predpisov o škropljenju Še bolje pa bo, če skušamo doseči, da bo zadruga nabavila taka sredstva, ki čebelam ne škodijo. Med taka sredstva sodi žveplenoapnena brozga. Je odlično sredstvo za zimsko pa tudi za poletno škropljenje. Drevo jo dobro prenaša, ga pomlajuje in deluje nekako stimulativno na rast. Vsebuje od 15 do 18% polisulfidnega žvepla. Bistvo je v tem, da se že v nekaj urah škropljenja izloča in enakomerno prekrije vso površino drevja s kolo-idalnim žveplom in tako varuje drevo pred boleznimi. Je zelo lepljiva in zato je njen učinek dolgotrajen. Z njo uničujemo škrlup, pršico in kaparja. Pinuso-va ima gostoto 30° Be, zato jo potrebujemo manj in sicer za zimsko škropljenje 15 dkg na 85 litrov vode. Lahko pa jo tudi pripravimo doma, taka pa ima 20 do 22° Be ter jo damo 20 do 25 kg na 80 oziroma 75 litrov vode. KM) litrov temeljne žveplenoapnene brozge pripravimo doma takole:
10	kg živega apna (30 kg gašenega) ugasimo v železnem kotlu z malo vode, primešamo 20 kg žvepla v prahu ter med neprestanim mešanjem dolijemo 90 do 100 litrov vode. Tako pripravljeno zmes nato kuhamo od tri četrt pa do ene ure oziroma tako dolgo, da postane rjavkastordeče barve. Med kuhanjem brozgo večkrat pomešamo in dolijemo nekaj hladne vode, da preprečimo prekipevanje in nadomestimo vodo, ki je med kuhanjem izhlapela. Kuhano brozgo ohladimo in previdno odlijemo od gošče na dnu kotla v železne sode in steklene balone, ki se dajo dobro zapreti, da zrak ne more do brozge. 1 liter take brozge telita 1,160—1,170 gramov.
Kot vidimo, je priprava te brozge zelo enostavna. Tudi če pogledamo gospodarsko stran, je najcenejša. Za 1 ha strnjenega sadovnjaka porabimo povprečno 60 kg rumesana, ta pa je v maloprodaji po 364 din. to znese 21.840 din. Doma skuhane žveplenoapnena brozge pa porabimo 600 litrov na ha. Za 600 litrov potrebujemo 120 kg žvepla. Ta je po 100 din, torej nas bo veljalo žveplo 12.000, 60 kg apna po 20 din po 1.200, torej skupaj 13.200. Lahko bi k temu prišteli še delo. vendar bi bila taka brozga cenejša od rumenih pripravkov. Torej ima žveplenoapnena brozga vse prednosti in zasluži, da jo uvrstimo v škropilni program in jo vsaj vsako drugo leto uporabimo. Saj je vendar cenejša, dobro učinkovita, neškodljiva domačim živalim in čebelam in tudi delo z njo je zelo enostavno in nenevarno.
Čebelarji, dajmo, pobrigajmo se za naše čebele! Pogovorimo se z merodajnimi ljudmi pri zadrugah in vse bo lepo steklo! Naše čebele bodo ostale zdrave in le take bodo potem lahko opraševale ter koristile sadjarju, nam in skupnosti.
NEKAJ SPOMINOV IN NASVETOV
JOSIP K O I! A I.
Ni moj namen, da hi kakorkoli omalovaževal AZ-panj, suj čebelar im v njem že nad 50 lel. Po je naš ljudski, narodni panj, kakor je bil in je še danes upoštevan pri nekaterih starejših čebelarjih kranjič. ki je v njem čebelaril naš znameniti in s veto v nožna n i čebelar Anton Janša. Prav o kranjiču je moj namen obnoviti nekaj nasvetov v prepričanju, da jih utegnejo koristno uporabili mladinci, ki so se odločili stopiti v naše vrste. Zavedam se in sodim, da poznajo poleg redkih mlajših čebelarjev Janševe nauke le stari čebelarji, ki so z velikim veseljem in zadovoljstvom pozdravili vest, da sta izšli leta I9(M> Janševi znameniti knjigi »Popolni nauk o čebelarstvu«, katere drugo izdajo je po preteku več kakor slo lel priredil prvi urednik Slovenskega čebelarja pokojni Frančišek Roji na, drugo knjigo »Razprava o rojenju čebel« pa je prevedel iz nemščine Irci ji urednik našega strokovnega lisla, še živeči in nam vsem dobro znani A. Bukovec. Obe knjigi sta bili kmalu razprodani, tako da sem ju v zadnjem hipu komaj dobil, čeprav še nisem tedaj praktično čebelaril. Imel sem pa namen takoj začeli, brž ko bi dobil kako stalno službeno mesto. To se mi je uresničilo lela 1909, ko sem bil imenovan za učitelja in šolskega upravitelja v Grahovem pri Cerknici. Na tem kraju je pred menoj služboval in uspešno čebelaril nam starim čebelarjem dobro znani Hinko Likar, ki se je ukvarjal tudi z izvozom čebel.
Kdor je zamudil priliko, da si nabavi Janševi knjigi, mu je dobrodošel Lakmayerjev »Umni čebelar«. Prvi splošni del je izšel leta 1907, drugi »Napredno čebelarstvo« pa leto kasneje. Oba dela je izdala Mohorjeva družba. Leta 1922 je izšla tretja izdaja Janševe knjige »Popolni nauk«.
V	predgovoru pravi urednik Fran Roji na: »V dolgi dobi 150 let se jc način čebelarjenja sicer bistveno spremenil, ali za čebelarja, ki čebelari z navadnimi kranjiči, bo Janšev »Popolni nauk« neprecenljive vrednosti, zlasti še. če opremi Janšev panj s poprečnimi nosilci satja. Taki panji so zelo poceni, a se da z njimi prav uspešna čebela riti. Pa tudi napreden čebelar bo našel v knjigi marsikako zlato zrno in se bo prepričal, kako velik čebelarski mojster je bil naš Janša.«
Tej tretji izdaji je dodal kratko navodilo naprednim čebelarjem, kako čebel-arimo v AZ-panju. dobro znani sadjarski nadzornik pok. Mariin Humek, ki je bil tedaj drugi urednik Slovenskega čebelarja. V predgovoru omenja, da bi se ta, zveza utegnila komu zdeti neumestna in prisiljena. Če pa premotrimo reč zgolj s praktičnega stališča, misel ni lako napačna, /lati nauki našega starega mojstra Janše ne bodo zaradi tega nič manj veljavni. Knjižica pa vsekakor pridobi, ker jo bo z večjim pridom uporabljal vsakdo, ki želi čebelariti v novem panju s premičnim delom. Janša mu podaja splošne temeljne nauke iz čebelarstva, iz priloženega navodila pa lahko posname, kako je te nauke uporabljal v modernem čebelarstvu.
Tudi la tretja izdaja je kaj kmalu pošla. Tako si mladinci, ki so se odločili stopiti v naše vrste, ne morejo nabaviti teh znamenitih čebelarskih knjig in se seznaniti z važno in poučno vsebino. Edina možnost je, da si
knjige izposodijo pri kakem starejšem čebelarju ali v knjižnici ZCDS \ Ljubljani, pri čebelarskem društvu v Kranju, Celju ali v Mariboru.
Ko smo praznovali leta 1934 dvestoletnico Janševega rojstva, je bila 5. iu (>. številka Slovenskega čebelarja posvečena temu jubileju. V uvodnem članku beremo: »Janši gre zasluga, da je dal točna navodila, kako je treba
li	m no čebelariti, in da se jo čebelarstvo na osnovi njegovih naukov razvilo do današnje popolnosti. Kdor se poglobi v Janševo delo, najde v njem marsikateri skrili zaklad.«
V tej številki je zapisal prof. Slavko Raič v svojem obširnem članku Anton Janša — njegovo življenje in delovanje to-le: »Janša je brez dvoma duševni velikan (med čebelarji. Poznal je že vse skrivnosti iz življenja čebel, ki je nanje sedanjost tako ponosna.«
Upoštevanja vreden je članek »Krunjič«, ki ga je spisal čebelar Henrik Peternel. V njem beremo: »Vzrok, da pada število kranjičev, je živčnost čebelar j e v-za čet ni kov. Ti dandanes nočejo počakati, da bi se polagoma naučili čebelarstva. Hočejo imeti takoj panje najnovejšega sestava.'hočejo vse, kar čitajo, vidijo in sami poskusijo, hočejo biti v nekoliko mesecih že v prvih vrstah mojstrov-čebelarjev.«
Nadalje pripominja člankar, da začetniki tudi niso preveč oblagodar-jeni z denarjem, da bi si nabavili AZ-panje. Priporoča, da sii lahko sami izdelajo kranjioe, za kar jim daje potrebna navodila.
Z njegovimi izvajanji se docela strinjam. Res je, da se danes mladinci zaposlujejo v raznih obrtnih, industrijskih in trgovskih podjetjih. Toda njihovi začetni zaslužki vendarle niso tako visoki, da bi si lahko- prihranili potreben denar za nakup dragih AZ-panjev in nujno potrebnega orodja. Res je tudi, da prodaja kak čebelar stare, prazne in rabljene AŽ-pamje, včasih tudi naseljene. Priporočam pa pri nakupu naj večjo previdnost, da ne bo mladinec-kupec doživel razočaranje in velike škode. Omenjam tu, da som sami začel čebelariti v kranjičih potem, koi sem si s čitanjeni strokovnih čebelarskih knjig pridobil potrebne nauke iz čebelarstva.
Sedaj se mi zdi umestno in prav, da navedeni nekaj Janševih naukov, v § 27 »Popolnega nauka« beremo: Panj se zmanjša, če se vanj potisne zadnja končnica. Poveča pa se panj, če se mu odvzame dno ter povezne na prazen panj, čigar vehi se odpreta; tako sc napravi podstavek. Ali pa se na panj povezne, ko se veha odpre, prazna škatla ali drug prazen panj, kateremu se je prej odvzelo dno. Toi so imenuje nastavek.«
V § 17 »Razprave o rojenju« pa pravi: Roji se najlaže preprečijo, če se potisne med dva polna panja prazen panj ali pa če se skleneta dva in dva sosedna panja, preden se čebele začno pripravljati na roj.«
Naklado imenujemo prazen panj brez poti nice, podstavek se da polnemu panju, če se mu odvzame podnica in postavi panj z odprtimi vehami.
Enak način povečanja prostora navaja Janša tudi v § 161 »Popolnega nauka«.
V § 167 govori o povečanju prostora v panjih »iz gospodarskega ozira zato, da pridobimo več voska in medu, da obilne čebele ne sede leno v svojem že z voskom in medom napolnjenem panju, ampak da pri še zadostni paši nadaljujejo svoje delo.«
Zu napravIja,nje voska priporoča Janša v § 168, da napravimo med-stavek, ki ga vložimo med panj in naklado ali podstavek. Ker čebele ne trpe praznega prostora, ga kmalu napolnijo. Polnega lahko izrežemo ali ga pa nadomestimo s praznim.
Za nabiranje medu svetuje Janša v § 172, da damo panju nastavek s praznim satjem. Čebele bodo takoj prvi dan zlezle vanj, sate os na žile, pritrdile, izboljšale, prostore vmes izpolnile in pričele celice z občudovanja vredno pridnostjo polniti z medom.
Pripominjam, da jo Janša vse primere za povečanje prostora grafično prikazal. Vse risbe so v knjigi zadaj. Tam so označene tudi vse mere.
Kolikor mi je znano, danes le redki kranjičarji upoštevajo navedena Janševa načela. So to morda le starejši ali prav stari čebelarji, ki še vodno in vztrajno čebelarijo v kranjičih. Večinoma pa so se oprijeli čebelarjenja v AZ-panjih, kar je razumljivo, saj že nad 50 let slišimo in beremo razprave samo o njih. Prav tako je bila velik vzrok neupoštevanja Janševih načel za pridobivanje medu živahna trgovina s čebelami,, ki so jo opravljali razni čebelarji od leta 1860 tja do začetka prve svetovne vojne v letu 1914.
Pri svojih predavanjih, ki sem jih imel pri mnogih čebelarskih društvih in družinah, sem le naletel na čebelarja, ki je kranjičem nastavljal s sati opremljene nastavke. Ko sem bil leta 1955 na čebelarskem tečaju v Bovcu, so me čebelarji opozorili na nestorja tamkajšnjih čebelarjev Franca Čopijo iz Čezsoče, ki da čebelari s panji lastnega sistema. Ker sem se iz radovednosti hotel o tem prepričati, sem ga obiskal na njegovem domu. Ko sem mu pojasnil namen svojega obiska, mi je z veseljem razkazal svoj čebelnjak in panje v njem. lov. Čopi čebelari s polovičarji in sati normalne Gerstimfiove mere. Panje izdeluje sam in to prav lično. Pri njih je stropnica premakljiva. Ko se pripravljajo čebelje družine k rojenju, odstrani stropnico, na panj pa povezne nastavek, ki je prav tako velik, kakor panj sam. Opremljen je s sati in precizno narejen, tako da prav tesno pokrije spodnji panj. Pri nastavljanju odstrani nastavku premakljivo podnico. Tako poveča plodišče. ne da bi razdiral čebelam gnezdo in jih razburjal. Pri razširjanju prostora postopa torej po Janševih načelih, kakor mi je sam pojasnjeval. Čebele kmalu zasedejo satje v nastavku in ga ob dobri paši kar hitro napolnijo z medom. Družine le redko kdaj roje. Seveda je Čopijev čebelnjak za tak način čebelarjenja tudi primerno urejen. Ko so nastavki polni medu, jih odstrani in nadomesti s praznimi, če se seveda paša nadaljuje. Tovariš Čopi mi je zatrjeval, da je s svojim načinom čebelarjenja popolnoma zadovoljen.
Gornje vrstice sem napisal našim čebelarjem za boljše razumevanje in v dokaz, da imamo v svoji sredi še čebelarje, ki upoštevajo pri svojem čebelarstvu Janšev način čebelarjenja. Taki čebelarji pa so danes zelo redki.
Priporočam, naj opozarjajo društveni funkcionarji mladince na zborovanjih in pri predavanjih na gori navedene smernice v dobri veri, da jih bodo s tem pridobili in privabili k naši čebelarski organizaciji, ki nujno potrebuje naraščaja, če hoče trajno obstajati. Prav bi tudi bilo, da bi odbor ZČDS skušal dobiti sredstva za ponatis nekaterih poučnih člankov iz 5. in 6. številke Slovenskega čebelarja 1934 in jih objavil v posebni prilogi, ko bomo praznovali oziroma se vsaj spominjali 230. obletnice velikega Antona Janše. Natisnili naj bi nekaj več izvodov te številke in jih
poslali Čebelarskim društvom in družinam, ii pa bi jih razdelili navzočim mladim čebelarjem začetnikom. Prepričan sem, da bodo to številko našega glasila radi sprejeli, prečitali poučne članke, se skušali poglobiti vanje in upoštevali pri svojem čebelarjenju sebi v korist, nam starim čebelarjem v zadoščenje, da smo storili svojo dolžnost.
Na j zaključim te spomine in nasvete s temle drobižem: V Rheinlandu na Nemškem čebelarsko društvo zahteva, da mora imeti vsak oebelar-začetnik svojega čebelarskega botra, ki mu mora pomagati in svetovati ter ga voditi toliko časa, da čebele lahko opravlja sam. Kdaj bo med nami toliko smisla za skupnost, da bomo lahko take resnično potrebne stvari uvedli tudi mi?
Op. ur.: Zgornji članek mi je prinesel tov. Kobal pred kakim mesecem. Ves navdušen je pripovedoval, kuj vse bo še napisal mladim slovenskim čebelarjem. Na žalost pa je bil to njegov zadnji članek. 16. marca je nepričakovano umrl in prav na njegov god smo ga pokopali.
SKRB SOVJETSKE VLADE ZA RAZVOJ Čebelarstva
v. K. KONDRATJEVA
Ministrstvo za poljedelstvo ZSSR. — Referat na čebelarskem kongresu
v Pragi leta 1963
Čebelarstvo se smatra v Sovjetski zvezi kot del poljedelske proizvodnje in sovjetska vlada posveča tej panogi kmetijstva in njenemu razvoju trajno skrb in zato store vse mogoče za razvoj čebelarstva. Že po revoluciji 1919 so sovjetske oblasti izdale poseben sklep pod imenom »Zaščita čebelarstva«. Lenin sam ga je osebno odobril in podpisal. Ta sklep je imel velik pomen za obnovo in razvoj čebelarstva, ki je bilo med imperialistično in državljansko vojno skoraj popolnoma uničeno. Ob prvi vladni uredbi o čebelarstvu je bilo v Sovjetski zvezi vsega 3,200.000 panjev in to več kot HO % primitivnih z nepremičnimi sati. Danes pa je v ZSSR okrog 10,600.000 panjev, in to nad 90 % s premičnimi sati. Medu za domačo potrebo sploh ne uvažajo, ampak ga imajo dovolj celo za izvoz. Okrog 50 % panjev je v družbenem, drugih 50 % pa v privatnem sektorju. Kakega posebnega obdavčenja čebelarjev sploh ni. Oblasti stalno skrbijo za razvoj te važne poljedelske panoge. Da bi njihovo prizadevanje za napredek čebelarstva laže razumeli, moramo poznati tele stvari:
— količine za pravilno preskrbo z zimsko hrano so od 28 do 30 kg na družino v severnih oblasteh (Ural, Sibirija in Daljni vzhod), a v ostalih oblasteh najmanj po 25 kg. od tega je 50 do 70 % sladkor ja;
— v vsakem čebelnjaku so visoko produktivne čebelje družine. Uvedli so obvezno borbo proti čebeljim boleznim;
— organizirali so razne poskusne in plemenilne postaje za vzrejo matic, ki jih prodajajo kolhozom in sovhozom;
— na kolhoznih in sovhoznih posestvih stalno skrbe za zboljšanje čebelje paše s sejanjem esparzete, ajde, facelije in drugih medovitih rastlin.
Istočasno izkoriščajo čebele v zelo širokem obsegu za opraševali j e poljedelskih kultur, usmerjajo jih na različne paše 'in pravočasno prepeljejo na posamezne kulture;
— vlada skrbi prav tako za pravilno razmeščanje kolhoznili in sov-hoznih ter privatnih čebel po državnih gozdovih;
-— v vseh republikah in oblasteh je veliko število prodajalcu s čebelarskimi potrebščinami, kjer si čebelarji lahko nabavijo vse, kar potrebujejo za čebelarstvo. Te proda jal nice odkupujejo tudi vosek za predelavo' v satnice:
— v vsaki republiki in oblasti so organizirali posebne urade za uslugo čebelarstvu. Ti pomagajo čebelarskim podjetjem z agrotehničnimi uslugami, skrbe za izdelavo panjev, čebelarskega inventarja in sat nie. Za vse to so organizirane posebne delavnice. Veliko skrb posvečajo znanstveno raziskovalnemu delu in vzgoji učiteljskega in tehničnega čebelarskega kadra. Leta 1930 ®e je razvil iz poskusnih čebelarskih postaj v Tuli, Leningradu in v Moskvi znanstveno raziskovalni inštitut, ki je danes v rjazanski oblasti v mestu Rybnoe. Istočasno je na akademiji za poljedelstvo Timirjazeva v Moskvi ustanovljena katedra za čebelarstvo. V začetku leta 1960 so uvedli na poljedelski akademiji višji študij za čebelarje-speeialiste z višjo kvalifikacijo (specializacija za čebelarje v zaključnem letu);
— v vseh poljedelskih, zootehniških in veterinarskih inštitutih je uvedeno čebelarstvo kot obvezen predmet s 30 do 40 urami;
— kadre s srednjo kvalifikacijo izobražujejo v vseli poljedelskih tehničnih šolali, kjer je v oddelku za zootehniko posebna specializacija za čebelarstvo. V zadnjem letu pouka obsega ta specializacija 300 do 400 ur. Za čimbolj KO' izvedbo znanstveno raziskovalnega dela iz območja čebelarstva so osnovali pri Ministrstvu za poljedelstvo ZSSR koordinacijski svet največjih čebelarskih strokovnjakov-specialistov s področja čebelarstva.
Prevedel Stevo Lončarevič
soboški Čebelarji na žepkovi paši v LIKI
N I K O L A J GYÖRF1
Ko so po radiu tolikokrat opozarjali čebelarje na izredno žepkovo medenje v Liki, smo se tudi soboški čebelarji opogumili za potovanje \ daljno Liko. Nekateri so se odločili za pot takoj, jaz in moja skupina smo bili zadnji. Odpotovali smo 30. avgusta, ko smo dobili kamion za čebele. Rili bi že prej, vendar ga nismo mogli prej dobiti. Ta dan je ravno deževalo in slabe volje smo začeli natovarjati čebele.
O polnoči smo se odpeljali preko Čakovca, Varaždina, Zagreba, Karlovca v Gračac. Tam smo se odločili, da se posvetujemo z Agromelovim zastopnikom, saj nam bodo kot kooperantom pokazali oziroma vsaj dali nasvet za dobro pasišče. Ko smo se o tem pogovarjali in stali pred občino, je prišel mimo neki čebelar in nam dejal, da smo prišli že prepozno. To je bil pa res lep pozdrav!
Nato je prišel Agromelov zastopnik in noiin svetoval, kam naj peljemo čebele: po cesti proti Zadru in 14—16 km od Gračaca naj jih zložimo. Dejal je, da je tam dober prostor. Preden smo se odpeljali, smo plačali občinsko takso v Gračacu, in sicer 100 din od panja.
Ko smo prišli na dogovorjeno mesto, nam je bilo prav všeč. Ves hrib je začel pravkar cveteti. Postavili smo panje na hrib poleg ceste. V dolini je bila vas Muškovci, 8 km pred nami pa občina Obrovac. Čebele smo zložili po nasvetu nekega domačina, ki nam je pri tem pomagal in nam pozneje tudi varoval čebele. Tako smo vse uredili in odpotovali domov.
Po pctili dneh je šel eden izmed nas obiskat čebele in na veliko začudenje smo dobili njegovo brzojavko. »Takoj pridite točit in prepeljat. Brzojavka nas je presenetila, vendar smo takoj odpotovali. Celo pot nas je vznemirjala misel, da bomo morali čebele prepeljati. Ko smo hodili proti svojemu cilju, smo ugotovili, da je ta kraj že v Dalmaciji v splitskem okraju. Prišli smo k čebelam in slišali, da nas strašijo s tein, da je to »okužen teritorij« in da polog tega zahteva občina Obrovac 500 din takse od panja. Zelo smo sc začudili in sc temu uprli, saj smo vendar plačali 100 din od panja že v Gračacu in o taki visoki taksi še nikjer nismo slišali. Točili smo v redu kar na prostem in bili smo zadovoljni, prav tako še enkrat pozneje.
Konec meseca smo sklenili, da prepeljemo čebele s kamionom domov. Ker pa avtomobila nismo dobili, smo se odločili, da bomo prepeljali čebele z vlakom. In tako se je začelo naše predolgo in mučno potovanje.
Težko smo dobili vagon v Gračacu in še teže kamion v Obroveu, ki nam je prepeljal čebele do postaje. Panje smo naložili v vagon in sc odpeljali iz Gračaca okrog 20. ure« potniškim vlakom. Vozili smo se celo noč, zunaj je deževalo in počutili smo se kar dobro. Ob petih zjutraj pa so naš vagon \ Karlovcu nenadoma odklopili. Začudeni smo se šli pritožit v prometno pisarno. Tam so nam rekli, da imamo slab vagon, ki ni sposoben za vožnjo z brzino 80 km na uro. Nič ni pomagalo, morali smo čakati štiri ure in končno so nas priklopili na tovorni vlak. ki je peljal v Zagreb. Tja smo prišli z veliko zamudo šele ob 13. uri in to na tovorni kolodvor. Želeli smo se priključiti k vlaku za Varaždin in Čakovec. Vendar to ni bilo mogoče in sporazumeli smo se, da bomo šli šele ob 19. uri naprej v Koprivnico. Tako smo spet čakali celo popoldne, druge rešitve ni bilo. Zvečer se je začel že drugi dan našega potovanja. V Koprivnico «mo prišli spet z veliko zamudo ob enih ponoči in spet smo morali čakati do pol petih zjutraj, ko smo se odpeljali prek Varaždina v Čakovec, kjer smo spet čakali dve uri. Iz Čakovca smo se odpeljali s tovornim vlakom ob desetih in vozili 20 km dolgo progo do Ormoža dve uri. V Ormožu so nas končno priklopili na soboški osebni vlak in po skoraj treh dneh potovanja smo prišli ob 14. uri domov. Tu smo takoj zložili panje v čebelnjake in šele zvečer čebele izpustili.
Doma pa nas je čakal dopis iz Obrovca za plačilo takse 1000 din od panja. Pritožbo smo naredili takoj, vendar do danes še nismo dobili nobenega odgovora. Občina Obrovac nas poziva že drugič za plačilo 1000 din od panja. Našemu občinskemu finančnemu oddelku smo pokazali pritožbo in sedaj pričakujemo ugodne rešitve.
POMENEK S SODELAVCI IN BRALCI
UREDNIK
Urednikova dolžnost je med drugimi tudi ta, da se od časa do časa pogovori s svojimi sodelavci in bralci. Tako navado imajo tudi uredniki drugih čebelarskih listov po svetu. Tam imajo več denarja, kot ga imamo sedaj mi, in zato ima urednik na voljo kar celo stran v svojem listu. Urednik pa sc s svojimi sodelavci tudi večkrat sestaja in pogovori. Živa beseda vedno bolj zaleže kot pa pisana. Pred leti, ko smo imeli več denarja, smo delali tudi mi tako, zlasti kadar je zavladala v urednikovi mapi prevelika suša. K sreči se je moja mapa zadnje	mesece tako napolnila,	da sem ji	moral
dodati še eno, ki je spet polna,	in kot vse kaže, bo	treba pripraviti še
tretjo, če se bo stvar tako nadaljevala. Seveda sem obilnega gradiva iz srca vesel, ker se še dobro spominjam, kako huda je včasih predla uredniku, če se jo njegova mapa preveč izpraznila. V najkrajšem času smo morali zamašiti vse luknje, če smo hoteli, da jc list pravočasno izšel. Sicer bi šli vsi očitki na urednikov račun in nezadovoljni naročniki bi ga po krivici obkladali z njimi. Ob tako obširnem gradivu sem seveda zelo zadovoljen, toda močno me skrbi, kdaj bom lahko ustregel željam vseh dopisnikov in njihove članke objavil. Nemogoče je, da bi jih sproti priobčeval. Zato prosim razumevanja in potrpljenja. Vsi članki bodo prišli na vrsto ob svojem času. Članke odobri uredniški odbor, nekatere pa pregledajo tudi njegovi člani, če je to potrebno.	Urednikova dolžnost	je	potem, da	članke
popravi in jih ob prvi primerni	priložnosti objavi.
Včasih pa imamo s članki precej nepotrebnega dela. Pogosto so napisani s svinčnikom prav na drobno in na pisemskem papirju kot kako ljubavno pisemce in med posameznimi vrsticami sploh ni nobenega prostora za morebitne popravke. Naš potrpežljivi in prizadevni tov. Wallas si natakne takrat še ena očala ali povečevalno steklo in tak članek prepiše. Dobro vemo, da jih ne more vsakdo napisati s pisalnim strojem. Lahko pa jih s črnilom, najbolj primeren papir za to pa so črtaste pisalne pole, ki jih lahko kupimo v vsaki trgovini. Seveda je urednik najbolj vesel tipkanih člankov s primernimi presledki za morebitno korekturo. Takih nam navadno ni treba več prepisovati in gredo v tiskarno, če le nimajo preveč napak.
Zadnje mesece so tisk močno podražili, tako da stane sedaj ena stran našega lista 15.000 din. Ob tej visoki številki naj se zamislijo zlasti tisti čebelarji, ki venomer trdijo, da od Zveze ničesar nimajo. Naši sodelavci pa naj vse to upoštevajo in pišejo zato kratke ter jedrnato članke o tem, ka j so pri čebelah posebnega in zanimivega opazili ali doživeli. Prepričan sem, da bo vsakdo razumel, da ne moremo objavljati pravljic iti dolgoveznih zgodbic, kako je kdo v svoji prešerni in razigrani mladosti z babico in dedkom lovil čmrlje po vaških gmajnah, potem pa v šoli nagajal dekletom in celo- gospodu učitelju ter zrasel čez glavo vsej soseski, da so ga potem šele pri Soldatih malo umirili. S tem pa seveda ni rečeno, da list ne bo objavljal krajših zabavnih člankov. Morda se bosta spet oglasila Troto\ in Pašetov Janez ter nabriti Bonifacij Sršen, ki nam je obljubil, da bo še kaj napisal.
Urednik prav nič ne more predpisovati, kaj in kako naj kdo piše. Vsakdo ima svoj način pisanja. Piše naj lepo po domače in preprosto, saj je tak jezik vedno Iep. Prav članki, ki nam jih pišejo preprosti čebelarji, so pogosto jezikovno najboljši. Zato le opisujmo svoja opazovanja, izkušnje, posebnosti in zanimive doživljaje. Med našimi čebelarji, ki znajo uganiti marsikako pametno, je še mnogo skritih talentov, ki bi jih radi zbudili.
V	rubriki »Naši problemi« smo obravnavali doslej že nekatere in jih skušali rešiti. Čebelarji naj se le oglašajo s svojimi nasveti in pripombami ter nas tako opozore, kaj bi bilo treba še napraviti. V rubriki »Novice iz čebelarskega sveta« bomo tudi v prihodnje objavljali krajše izvlečke iz vseli tujih čebelarskih listov, ki so nam dosegljivi. Tako bomo naše čebelarje sproti seznanjali z vsemi dogajanji v čebelarskem svetu.
Rubrika »Naša organizacija« je pravzaprav najvažnejša v listu. V poročilih družin in društev se zrcali njihovo delo, s tem pa seveda delo vse naše organizacije. V zadnjih številkah smo to rubriko na račun drugih člankov nekam zanemarili. Zato nismo mogli sproti objavljati različnih poročil naših organizacij na terenu. To bomo že v tej številki popravili in zaenkrat izpustili »Probleme« ter »Novice«. Nabralo se je namreč toliko poročil, da jih moramo v tej številki objaviti, sicer pozneje ne bo več priložnosti.
Z osmrtnicami imamo pogosto velike težave. Dobro vemo, da imajo smisel, če so pravočasno objavljene. Zgodi pa se, da se jih nabere včasih kar po pet ali šest. Stavec v tiskarni pobere navadno najkrajše oziroma take, ki jih lahko spravi na eno stran. Zato mora marsikaka osmrtnica počakati naslednjo številko, čeprav bi jo morali po vrstnem redu žc objaviti. Čebelarji potem posredujejo in sprašujejo, zakaj jih še nismo objavili. Tudi za osmrtnice naj velja, da so jedrnate in kratke. Na slikah, ki so priložene, naj bo vselej napisano tudi pokojnikovo ime.
Različne slike so vedno zaželene, saj nič kako popestrijo vsebino lista. Najboljše so take, ki imajo obliko razglednic, sicer ostane pri manjših slikah prostor na obeh straneh neizkoriščen. Rokopise za list moramo oddati v tiska-rno enajstega vsak mesec. Zato je treba poslati članek najkasneje do 20. v mesecu, če kdo' želi, da bi bil objavljen že v prihodnji številki. Seje uredniškega odbora so vsak mesec okrog 4. ali 5. Nemogoče je, da bi objavili kak članek, ki je prispel šele po seji uredniškega odbora. To bi se zgodilo lahko le v nujnih primerili. Uredniški odbor je nadalje sklenil, da bo izhajal naš list od januarja do junija na 32, potem pa do decembra na 16 straneh. V zimskem času in spomladi imajo namreč čebelarji več časa za branje in izobraževanje kakor poleti in jeseni. Po drugi strani pa potrebujejo največ pouka in nasvetov prav spomladi.
K sodelovanju vabim prav lepo vse slovenske čebelarje, zlasti pa tiste, ki se doslej še niso nikoli oglasili. Vsakega članka bom vesel, da le kaj zanimivega pove. Marsikdo' se boji začeli in se izgovarja na jezik, ki ga baje dobro ne zna, in tudi na pisanje, ki mu sploh ne gre od rok. Bomo že popravili, če bo treba, to je urednikova stvar in dolžnost. Urednik pa ni j) ra v nobeno strašilo, ki bi se ga moral kdo bati. Dobro sc zavedam, da sem v službi slovenskih čebelarjev, ki jim moram iti na roko vsepovsod, če se le da. Čim več čebelarjev bo sodelovalo, tem boljši bo naš list. Šele potem bomo lahko rekli, da je Slovenski čebelar res naše pravo skupno glasilo.
ZA PUSTNO NEDELJO
KRATEK STIK
IVAN 2 U N K O
Vsakoletni pustni karneval v Litiji je zaslovel daleč naokrog. Letos je bila na sporedu otvoritev prve zasavske hidrocentrale, zasavske ceste v Zagorje in pa nove »limfabrke«. Hidrocentralo je prišel pogledat sam cesar Franc Jožef, ker jo je bil že 011 obljubil. Na savski sipini pod mostom jo stalo ogromno poslopje kakor resnična elektrarna, po ulicah pa je viselo poldrugi tisoč pisanih zastavic. Ko smo se tudi čebelarji prijavili, da bi blizu mosta postavili svoj čebeln jak-pavil jon, kjer bi prodajali elektroenergetske medene zadeve, so nam v pripravljalnem odboru rekli, da je to celo zaželeno, ampak — sodelovati moramo v sprevodu skozi mesto, za kar nam dajo na voljo tovorni avto. Posvetovali smo se in sodelovali takole:
Na tovornjak smo naložili dvostranski zložljiv čebelnjak z napisom Elektroenergetski DOM ČEBELIC'. Obe strani, kjer sicer stoje panji, smo obili z lesonitom, na tega pa narisali panje in jih celo poslikali. En predel smo pa pustili odprt za medveda, ki je sem in tja prenašal ukradeni panj in se sladkal s satjem. Iz čebelnjaka so prihajale matice, štiri čebelice in trot, ki so na kartonskih krožničkih delili gledalcem strd, v katero je bila zabodena lesena lopatica. Razdelili smo dobre tri kilograme medu. Ob okrašenem čebelnjaku je stal čebelar in pridno vrtel točilo, da je med kar na debelo tekel v lonec. Na zadnjem koncu tovornjaka pa je pod smreko, na kateri je visel napis »kratek stik«, hudič prav pridna brusil babi jezik, da sc je kar iskrilo; v koritu pod brusom smo namreč od časa do časa prižgali rake-tice. Napovedovalec pa je pozival gledalce: »Če ima kdo ženo z dolgim jezikom, naj jo pripelje k čebelarjem.« — Lahko si mislite, kakšno zanimanje je med številnimi gledalci vzbujalo naše vozilo. Nekateri, ki niso nič vedeli o naši folklori iti panjskih končnicah, so spraševali, kaj ima hudič opraviti z medom oziroma s čebelarji. Pa jim je Urš kov Francelj pojasnil, da imata hudič in med precej skupnega, saj je med vendar hudičevo drag!
V	sprevodu je sodelovalo 19 vozil, nekaj skupin pa je hodilo peš. Celo iz oddaljenih krajev so prišle skupine k nastopu. Lahko ste videli čudovite uniforme in zastopnike raznih narodnosti. Vsaka skupina oziroma vozilo je predstavljalo drug motiv. — Videli smo duhovite in posrečene izvedbe raznih zamisli. Tu se je peljala cela stolpnica z napisom »stanovanjsko veselje«, tam bordel in afera Profumo. Na pustnem karnevalu sodeluje namreč vsako leto več sto domačinov, ki že dneve in celo tedne poprej s prostovoljnim delom pripravljajo uresničitev svojih zamisli. Tudi čebelarji smo imeli s pripravami kar precej dela. Naše žene so napekle več sto medenjakov in velikih srcet, sešile obleke za matico in čebelice, napravile in poslikale perutnice in pomagale pri okrasitvi vozila.
Ker je med čebelarji precej upokojencev, naj jim v tolažbo povem, da je bil ob tej priložnosti v Litiji z velikimi svečanostmi in ob številni udeležbi pokopan stari pokojninski zakon. Torej smo sedaj upokojenci brez zakona, zato bo Ljudska skupščina prisiljena čim prej izdati novega, ki bo upajmo — za staroupokojence ugodnejši, kakor je bil pokojni. Do tedaj pii tiščimo fige!
naša organizacija
VSEM PREDSEDNIKOM IN TAJNIKOM ČEBELARSKIH DRUŠTEV
Konec meseca marca 1.1. smo poslali vsem občinskim skupščinam SR Slovenije prvo številko Slovenskega čebelarja, \ kateri je objavljen republiški program razvoja čebelarstva v obdobju 1964 do 1970. Obenem smo naslovili na predsednike oziroma tajnike navedenih skupščin poseben dopis s priporočilom, naj izdela njihova kmetijska in veterinarska služba skupaj z zastopniki nuših terenskih organizacij občinske programe za razvoj sadjarstva. Dalje naj oba navedena programa primerjajo zaradi ugotovitve, kje bo čebel dovolj, kje premalo in kje bo kak višek. Iz republiškega programa razvoja čebelarstva in sadjarstva je namreč razvidno, da bo treba pripeljati zlasti v družbene sadne plantaže, ki bodo ob koncu sedemletnega programa že začele roditi, večje število čebeljih družin. Zaradi tega bo treba predhodno s primerjavo obeh programov ustvariti evidenco, kje bodo čebele na voljo. Čebelarji naj pri tem že sedaj sodelujejo.
Pri tem želimo poudariti, da opravlja vsaka organizacija, tako tudi naša, v družbi določene, za skupnost važne in koristne naloge. Zaradi tega je odobritev za delovanje organizacij tudi na predložitev pravil in programa. Naše čebele itak že oprašujejo, toda to opraševanje ni načrtno ter je zaradi tega ponekod pomanjkljivo. Zaradi tega čebelarstvo tudi še ni povsod tako upoštevano, kakor zasluži. Opraševanje kulturnih rastlin po čebelah je brez dvoma najvažnejša naloga naše organizacije. Če bomo to nalogo v rodu opravljali, potem se nam ne bo težko boriti tudi za pravice čebelarjev. Povsod po svetu. so namreč dolžnosti združene tudi s pravicami. Zaradi tega ponovno pozivamo vodstva čebelarskih društev, da posvetijo izdelavi občinskih programov razvoja čebelarstva vso pozornost. Če boste imeli pri teni kakršnekoli težave, nas obvestite in radi vam bomo pomagali.
Za Zvezo Valentin Benedičič, predsednik
OBČNI ZBOR ČEBELARSKE DRUŽINE RAKEK
Čebelarska družina Rakek je dala letos zgodaj svoj obračun, suj je imela svoj občili zbor že 9. novembra 1963. Na občnem zboru, ki je bil na Rakeku, se je zbralo kar lepo število članov.
Občnega zbora so se kot gositje udeležili.: tov. Benedičič, predsednik Zveze čebelarskih društev za Slovenijo, dr. Bratina in tov. Sever, predsednik in tajnik čebelarskega društva, Postojna.
Najprej je bila kratka slovesnost. Čebelarsko društvo Postojna je izročilo priznanje dvema članoma čebelarske družine Rakek, in sicer tov. Juvančiču Alojzi ju red Antona Janše II. stopnje za dolgoletno in uspešno delo v naših organizacijah, tov. Kaniču Andreju pa priznanje — diplomo — za 55-letno neprc-kinjeno čebelarjenje.
Tov. Benedičič se je pridružil čestitkam, ki jih je izrekel odlikovancema predsednik čebelarskegadruštva dir. Bratina, nakar je poudarili, dia je treba posvečati čebelarskim družinam naj večjo pozornost, kajti če bodo družine dobro organizirane, bodo lahko dobro delovala tudi društva in Zveza.
Obrazložil je sedemletni perspektivni plani razvoja gospodarstva in kmetijstva s posebnim ozirom na čebelarstvo in povedal. (ki bo predložila Zveza tak plan za čebelarstvo Sekretariatu za gozdarstvo in kmetijstvo pri Izvršnem svetu SRS.
Navzočim je tudi povedal, da pričakujemo po zveznem programu razvoja čebelarstva znižanje števila čebel jih družin v zasebnem sektorju, obenem pa znatno zvišanje čebeljih družin v družbenem sektorju. To dokazuje, da sc-stavljalci programa razvoja čebelarstva v zveznem merilu niso imeli stvarnih podatkov o čebelarstvu in da ne poznajo dovolj visoke čebelarske zavesti in čebelarske vneme indiiviiduailiiih čebelarjev.
Nato je omenil XIX. mednarodni čebelarski kongres Apimiondlije, ki je bil letos v Pragi in katerega so sc udeležili tudi predstavniki naše Zveze. Slišali smo mmogo koristnih stvari. Velike važnosti
je povezava mednarodne čebelarske organizacije s FAO — medna rod n o organizacijo za kmetijstvo in prehrano. Nadalje je poudarili, da je treba okrepiti propagando za pridobitev novih čebelarjev, ki še vedno niso naši člani. Želeč čebelarski družini Rakek pri nadaljnjem delu še mnogo usipehov, je zaključil svoje besedo.
Predsedujoči tov. B rami sel j Jože se je zahvalil tov. Benedičiču za izvajanja, nakar je poročal o delu upravnega odbora. Iz poročila, je bilo razvidno, da se je upravni odbor uspešno trudil s pridobivanjem novih članov, z organizacijo skupnih prevozov na pasišča, z nabavo cenenega sladkorja za prezimovanje čebel ter s pridobivanjem članov za sklepanje kolektivnega zavarovanja čebel.
Poleg naštetih dejavnosti je upravni odbor družine organiziral društveni izlet v [lakov Škaaijan, ki je bil v mesecu j uli ju.
Blagajniško poročilo je pokazalo, da si je družina lcitos tudi finančno opomogla.
Zaradi stalno naraščajočega števila članov in razsežnosti območja se je upravni odbor povečal od dosedan jih pet članov na devet. Za predsednika je bil izvoljen tov. Uraniselj Jože z Rakeka.
Po poročilu upravnega odbora so predlagali navzoči člani v razpravi naslednji delovni program:
7.0 pričeto akcijo samopomoči bomo nadaljevali, dokler ne bo imela družina dovoljno količino zdravil proti čebeljim boleznim. Nosemaik in folbeks bosta na voljo članom. Prihodnjo leto bomo sklenili z zavaroval mi oo v Postojni kolektivno zavarovanje čebel.
Ker obstoji za celotni predel Rakek-Babno polje samo čebelarska družina Rakek in je na tem področju še mnogo čebelarjev izven organizacije, smo sklenili, da bomo skušali pritegniti v odbor čim več novih članov. Ker so za napredek čebelarstva na Rakeku in v bližnjem okolišu neugodne pašne razmere, srno pri poročili članstvu prevažanje čebel na druga pasišča. Družina bo prevzela organizacijo skupnih prevozov. V mesecu juniju prihodnjega leta bo organizirala družina Rakek izlet svojih in društvenih članov pod vznožje javor-niikov nad Cerkniškim jezerom, kjer navadno hoja niajizdatneje medi. Ta kraj smo izbrali tudi z namenom, da približamo izletno točko vsem čebelarjem
širom po Loški dolini, ker računamo z njihovim obiskom. Po izčrpnem dnevnem rodu smo ob kozarcu vina še dolgo razpravljali o vsem mogočem. Ob slovesu pa smo si želeli, da bi prihodnje leto s|m' t zamediila hoja.
ČEBELARSKA DRUŽINA BESNICA
jo imela v nedeljo dne 22. 12. 1063 svoj rodni letni občni zbor, za katerega je bill© med člani veliko zanimanja. Še pred pričetkom občnega zboru so obiskali organizirani člani na domu štiri neorganizirane čebelarje in jih vzeli s seboj na. zborovanje. Tu so vsi štirje pristopili v našo čebelarsko organizacijo ter se obenem naročili na naš List.
Občni zbor je vodil predsednik Alojz Bernik. Nanj smo povabili tudi zastopnika občine in kmetijskega tehnika zadruge. Tudi vsi organizirani člani čebelarske družine so se v celoti udeležili občnega zbora. Vseli skupaj je 22, 5 pa je še neorganiziranih.
Tov. tajnik je v svojem poročilu pojasnil pomen čebelarske organizacij e. ki mora, če lioče imeti pri svojem delu uspehe, tesno sodelovati z občino Kranj in s kmetijsko zadrugo. Temeljito je pojasnil, kako nastajajo čebelne bolezni, kako jih spoznavamo in zatiramo. Poročal jo tudi, kako zazimimo čebele in kako ravnamo, če jiiih vozimo v oddaljene kraje na pašo.
Družina je imela med letom več sestankov, ki so bili zelo dobro obiskani. Na njih srno obravnavali vsa pereča in aktualna čebelarska vprašanja. Dogovorili smo se tudi, da organiziramo v mesecu maju enodnevni izlet h goriškim čebelarjem. V mesecu septembru pa bomo priredili čebelarsko veselico. Upamo, da bo dobro uspela.
Tov. blagajnik je poročal, da v letu 196’ nismo imeli posebnih nevšečnosti glede blagajniškega poslovanja. Članarino' in naročnino za Slovenskega čebelarja smo pni članih pravočasno pobrali.
Po poročilih smo dali razrešnioo staremu odboru. Pri volitvah smo predlagali stari odbor, ker je skrbno opravljal svoje dolžnosti. Vsii; so bili za to, da še v prihodnje tako uspešno vodi družino.
Po končanem občnem zboru smo priredili majhno zakusko, mod katero so čebelarji živahno kramljali in razdrli rnairs ikako pam et no.
LOGAŠKI ČEBELARJI NA SVOJEM LETNEM OBČNEM ZBORU
Verjetno ne bom pretiravali', če rečem, da jo bil lotili občni zbor logaških čebelarjev |M) svoji vsebini zelo bogat. Saj smo' sc podrobno pogovorili o preteklem in prihodnjem dolu. Ugotovili smo, da lani nismo bili nič bolj pridni kot naše čebelico. Sicer našim ljubljenkam ne moremo nličesar očitati, staj je njihovo tlelo odvisno od marsičesa v naravi. Drugače je s čebelarsko družino, ki se ji za rezultat dela ni potrebno ozirati na naravo tor je Lahko tudi ob sušnih letih aktiven. Ta ocena za naše društvo ne velja, saj sc v preteklem letu nismo niti enkrat sestailli ne po strokovni in tudi no po organizacijski plaitiii. Dogovorili pa smo so, da se bomo v tem letu večkrat dobili iin da bomo bolj dekuvni. za kar jamči novo izvoljeni odbor, ki jc skoraj v celoti drug in pomlajen. Mimo vsega drugega smo '»klonili, da bomo v toni lotu pripravili predavamje o 'pomembnosti im koristi čebelarstva za kmetijsko proizvodnjo. Na predavanje boinio povabili vse kmetovalce v kraju. Drugo predavamje pa borno namenili čebelarjem samim — predvsem začetnikom, da bi liaiže in bolj strokovno opravljali svoje delo. V društvo bomo vključili tiste čebelarje, ki so še vedno izven naše organizacije.
Pogosto se zgodi, da ob dobri paši. kar čez noč pripeljejo čebele k nam colo ugledni čebelarju, a prav tako tudi čez moč izginejo. Naš namen nikakor ni, da bi komurkoli branili priti na naše področje. Želeli pa bi, da se ti prevozniki le obrnejo na naše društvo, se z nami pogovori j o, kam naij (Kusiaivijo svoje čebele, in predložijo potrdilo o zdravju čebel, ku,r je celo po zakonu predpisano. Mi bi jim svetovali in pomagali, povedali bi jim celo, kdo jim lahko prepelje čebele od železniške postaje im potem nazaj. Mislimo, da bi tak način lahko mnogo pripomogel k boljšim medsebojnim odnosom, saj sino jim pripravljeni tudi poročati
o	dnevnih donosih. Med člani maše čebela rske družine pa bi ne bilo več nepotrebnega razburjenja in pikrih izjav: Ja. ja. ta je pa res pravi čebelar, saj je pustil čebele na Krasu sredi gmajne z željo, da bi mu napolnile kante, sam pa do njih ni imiel niti toliko srca, da bi jiim dal vsiaj posodo za vodo. ki bi jo že narava napolnila.«
Da, dragi čebelarji, res je, tako! Zato vam predlagamo^ da se v prihodnje obračate na naše društvo!, in pomagali vam bomo. Vi j>a si boste prihranili marsikatero nevsečnost. Ce boste tako ravnali, boste vedeli, da svojih čebel niste prepustili v milost in nemilost naravi nekje v logaški ko t linici, ampak da jih obišče od časa do časa tudi kak član naše čebelarske družine in pogleda, če niso morda brez vode ali če jim colo ni kak nepridiprav zamašil žrela.
Pio dolgi im b urni razpravi je čebe-lairsko društvo Logatec sklenilo, da morajo vsi čebelarji:, ki pripeljejo čebele na pašo v naš kraj, upoštevati tale navodila:
1. Čebelarski družini oziroma pregledniku morajo predložiti veterinarsko potrdilo', ki ga dobe pri pregledniku svoje družine a.lii pa pri občinskem veterinarju. Ce tega ne morejo storiti sami. naj ga pustijo pri lastniku zemljišča, kjer so čebelo razložili, oziroma pri varuhu čebel. Ta pa mora to potrdilo čim-proj predložiti družini Logatec oziroma družinskemu pregledniku.
Čebelarska družina Logatec ima dva preglednika. Prvi jc Filip Meršol, Ce-vica, pošta Dol. Logatec, drugi pa Roman Osterc, Dolenji Logatec 29, p. Dolenji Logatec. Oba tovariša imata odločbo veterinarskega inšpektorja, da sta upravičena izdajati potrdila o zdravstvenem stanju čebel im da lahko pregledata pripeljane čebele.
2. V bližini pripeljanih panjev je treba postaviti posodo z vodo, dia je čebele ne iščejo pri sosednjih čebelnjakih, kjer povzročajo v brezpaišnem času ropanje.
5. Za vsak pripeljani panj je treba plačati čebela,rs<ki družini 20 diin za stroške preglednika, če seveda že prej ne predložo čebelarski družini potrdila.
Zbrano vsoto denarja bo čebelarska družina Logatec porabila za, strokovno izobraževanje mladih čebelarjev, sajenje trajnih medtoviitih rastlin im končno tudi za poštne stroške tistim čebelarskim družinam im posameznikom, ki bodo želeli pismenih odgovorov o pasiiišču in paši.
Čebelarje želimo opozoriti, da morajo upoštevati navodila pod 1. im 2., ker so taki tudi zakonski predpisa,. Ob kršitvi teli predpisov bo čebelarska diru žima oziroma naš preglednik talki1 primere
priijarvil veterinarskemu inšpektorju ob-öiiiiic I jogiaitiec.
Na našem letnem občnem zboru stil biilia navzoča tudi delegata iiz Ljubi jame, in sicer p red sed nik Čebelarskega društva Ljubljana Vladii Martelanc im tajnik društva Ciini! Kopitair. Olbema se naj lepše zah val j ujemo za. sodelovanje v raizpravi, predvsem pa za njune organizacijske im strokovne napotke, ki nam bodo pri našemi delu zelo dobrodošli.
Komam Osterc
IZ GORNJE RADGONE
Radgonski čebelarji smo imeli občni zbor društva 12. januarja 1%4. Obisk je bil boljši, kot smo pričakovali.. Temu primerno je bilo tudiii razpoloženje udeležencev, saj so bili vsi čebelarji izredno zadovoljni.
Tov. predsednik je v svojem obširnem poročalu prikazal vse delo društva. Govoril je o pašah, o prevozih, o vzgoji mladik čebelarjev, o vplivu lanske hude zime, o prodaji medu itd. Ob koncu zbora je dal tudi nekaj smernic za letošnje delo.
Po končanem poročilu blagajnika so člani odobravajoče prikimavali, saj je bilo vsem jasno, da imamo še nekaj zlate rezerve.
Tajmik je govoril o organizacijskih problemih. Predsednik nadzornega odbora je pohvalil delo in predlagali raz-rcšm.ico staremu odboru. Nato smo razpravljali o poročilih, kii so bila sitvama, dobra in plodna. V razpravo je posegala večina članov.
Volitve so bile hitro končane, predsednik, tajnik in blagajnik so kar obdržali svoje funkcije, pni drugih članih odbora pa je bilo nekaj sprememb. Po končanih volitvah smo sprejeli več sklepov, ki naj bi jih društvo letos uresničilo.
Kot delegat Zveze je obiskal naš zbor tov. prof. Senegačnik, ki nam je v debati in v svojem predavanju povedal vse tisto, kar smo želeli slišati o čebelah in organizaciji. Čeprav je potekala že peta ura zborovanja, so člani z velikim zanimanjem poslušali profesorjeva izvajanja. Nato smo sii ogledali veliko zbirko barvnih diapozitivov iz življenja čebel.
M. D.
Dne 2>. februarja 1964 je imelo čebelarsko društvo Nova Gorica redni letni občini zbor v kino dvorani v Solkanu-Udeležilo se ga je 65 članov. Glede na zelo hladno vreme je bila tio kar lepa udeležba. Občnemu zboru sta. prisostvovala tudi dva zastopnika m Ljubljane.
Po uvodnih besedah predsednika. Češ-novarja je bilo izvoljeno delovno predsedstvo*. V obširnem poročilu upravnega odbora je opisal predsednik uspehe in neuspehe društva v preteklem letu. Seznanil mas je s težavami, s katerimi so je boni! odbor pri svojem delu. Velike nevšečnosti so se pojavile pri nabavi; sladkorja za, pitanje čebel. Zaradi hude zime smo izgubili mnogo družin. Moderni načini življenja in gojenja rastlin uničuje naše čebele. Predsednik nas je pozvali, da pritegnemo v naš krog strokovnjake, kor sc bomo od njih marsikaj nauöilii. Dalje je omenjal kopičenje čebel na enem piasišču. O tein se je treba nujno pogovoriti z Agro-molom. Dalje je povedali, da pada število čebelarjev, vendar pa se število čebeljih družin dviga. Obžaloval je, da ni pravega razumevanja za čebelarstvo pri občinski skupščini. Zaveda pa se tudi, da odbor ni storil vsega, kar bi bil moral. Predlaga, da izvolijo v novi odbor mlajše moči, ki niso toliko zaposlene.
Ugotovili smo, da posamezni sadjarji še vodno škropijo sadno drevje ob cvetenju. Dalje je treba nadaljevati intenzivno borbo proti boleznim. Najprej se je treba boriti proti nosemi. Treba se je izobraževati. Vprašanja kuhanja voščili niiismo rešili. V za dinj ih lotili nam čebele zaradi dodianja parafina solnic niso lepo izdelovale. Priporočili smo novemu odboru, da se tesneje poveže z orgami občine.
Profesor Senegačnik je imel ob tej priložnosti strokovno predavanje. Go-voiril je o opraševali ju rastlin, sedemletnem planu razvoja čebelarstva, <> opazovalnem odseku pri zvezi, o* medenju v Liki, o prevozih, io pogojih znižanja tarif (skupna organizacija čebelarjev Jugoslavije), o veterinarskih potrdilih, o zdravljenju čebel, porastu članstva. Povedal je, da so imeli največ izgub v lanskem letu neorganizirani čebelarji. Dalje je govoril o čebelarskem
znanstvenem dedu v svetu, o izobraževanju članstva (knjig« in glasilo), poli (lari I je, da imamo odlično organizacijo, omenili je sodelovanje z ostalimi jugoslovanskimi čebelarji, potem pa je govoril o spomladanskih opravilih v panju.
Posebno pozornost je posvetili pitamjn z nosemakoni in spomladanskemu krmljenju ma zalego ter dodajanju medenega teisita, ki mu lahko dodamo tudi strepitomiicin.
lJo predavanju sta n arm gosta z a ~v rte la dva filma o življenju čebel. Zu. vse nas je bilo to res doživetje. Iskrena hvala!
Kranjc Ivan
DOPIS IZ ORMOŽA
Že dalj časa se pripravljam, da bi napisal nekaj vrstic o tem. kaj dela naša čebelarska organizacija. V prejšnjih časih, ko so sejali več ajde im ko so k nam prevažali na ajdovo pašo, je bil Ormož zelo dober kraj za čebelarjenje. Takrat je zares cvetelo čebelarstvo: imeli smo spomladansko pašo na akaciji in travnikih, potem v jesemi pa na ajdii.
Danes pa je popolnoma drugače. Ajde sploh ni več, akacijo pa so že skoraj vso posekali. Sedaj je tudi naše čebelarstvo odvisno od prevažanja,. Eni vozijo na akacijo v Modjimurje, drugi čakajo rtaz-voia doma in krenejo potem na poletno pašo na Pohorje, jeseni, pa zopet na ajdovo pašo na Ptujsko polje in v Prekmurje.
Zato srno imeli preje močno čebelarsko družino z mnogimi čebelarji, ki so z veseljem čcbelarili in bili tako rekoč samii idealisti. Sedaj nas je ostalo le malo. Lahko bi rekli, da je ostalo le čisto seme, ki pa se polagoma tudi kvari. Zato se odbor trudi, da bi spet poživil delo mod čebelar ji. Vsako zadnjo nedeljo v mescu prireja čebelarske sestanke. Tako smo na enem izmed sestankov sklonili, da bi napravili izlet iin sicer k znanemu čebelarju Kirarju. Dne 25.8.1963 srno se potem tudii odpravili na pot. Bilo nos je na žalost samo šest. Imeli smo lep dan. Med potjo smo obiskali čebele na ajdovi paši, kjer srno opazili nekaj donosa. Ko smo se že približali svojemu ciilju, smo naleteli ob zaprti cesti Maribor—Sv. Peter na avtobus, poln koroških čebelarjev iz Raven in Črne. Bili so tudi namenjeni k čebelarju Kirarju, zaradi zaprte ceste pa so potem odšli. Mi pa smo napravili
ovftiek, tako da smo končno le prišli k njemu.
Tega, kur smo doživeli pri čebelarju Kirarju, nismo pričakovali. Bil je zelo ljubezniv in poln ljubezni do čebel. Iz svojih bogatih izkušenj nam jc povedal marsikaj o čebelarstvu. Polni navdušenja smo se potem vračali na svoje domove in sklenili, da ga bomo posnemali in začeli čebeiaritii v njegovem panju.
Na tem mestu se še enkrat toplo zahvaljujemo čebelarju Kirarju za prisrčen in tako dragocen pouk.
Milan Breznik
IZ ŠEMPETRA PRI GORICI
V	nedeljo dne 22. decembra 1963 leta je bili v Volčji dragi redni oibčni zbor čebelarske družine ŠomiMdcr pri Gorici. Kljub slabemu vremenu in mrazu se je zbralo lepo število zaivednih čebelarjev, ki so se ob tej priložnosti pomenili o važnih stvareh. Sestavili so tudi delovni načrt za leto 1964.
Po poročilu upravnega odbora, ki ga je prebral predsednik tov. Kranjc Ivan, »e je razvila daljša debata o škropljenju sadnega drevja. Tov. Magajna je obljubil, da bo kmetijska zadruga po-norvnio obvestila vse sadjarje, da ne s mojo škropiti ob cvetenju. Mnogo smo govorili o 'izdelavi satniilc, ker smo opazili, da so v preteklih letih mešali med vosek precejšnje količine parafina. Pogovorili smo se tudi o obveščanju ob času medenja in o prevozih na oddaljena pasiišča. Bazen akacije tukajšnji čebelarji nimajo nobene paše, pre-vozi pa so zelo dragi..
Letos sii bomo prizadevali poživiti delo maše družine. Poskrbeli bomo, da lx> vsaj eno predavanje v Šempetru.
Pasišča maramo pravilno razdeliti, tako da naši čebelarji ne bodo prizadeti zaradi nepravilnega razmeščanja tujih panjev. Treba je vskladiti delo z Agnomcilom, ki je postal letos tudi član maše Zveze. Govorili smo o prodaji modu im voska.
Zastopali k DOZ-a je pojasnil kolektivno zavarovanje čebel tor ga priporočal. Nad polovica čebelarjev je ob tej priliki plačala Slovenskega čebelarja in poravnala članarino. Pri tem se je vsak čebelar izjavil za kolektivno zavarovanje svojih čebel ali proti,
Ker je lansko leto tukajšnje čebelarje hudo prizadela nosema, so sc odločili
vsi, da s« bodo vztrajno borili proti tej in ostalim boleznim.
Tovarišu Brajdiiliu Rudiju, ki jc prisostvoval občnemu zboru kot delegat čebelarskega društva Nova Gorica, se za njegova iz vaj an j a prav lepo zaliva-
1	ju jemo.
Kranjc Ivan
OBČNI ZBOR ČEBELARSKE DRUŽINE OŽBOLT OB DRAVI
Čebelarji male vasice Ožbolt ob Dravi v bližini nove elektrarne pod Kozjakom so se zbrali 5. januarja 1964 na občnem zboru. Kot zastopnik čebelarskega društva za Ma;riibor in okolico mu je prisostvoval predsednik tov. Močnik Peter. Na sestanek sta prišla tudi člana so-siosednje družine Selnica ob Dravi tov. Volmajer Simon, bivši predsednik družine Ožbolt, in Burja Marko, vodja opazovalne ]»ostaije Selnica ob Dravi, ter zastopnik Socialistične zveze tovariš Neubauer. Od 21 članov je bilo navzoči!) 16. Občni zbor je pričel tov. Lope,n c Ivam, predsednik družine, o delovanju pa je ]>oročal tajnik tov. Ivan Vrečka.
Kakor povsod po Sloveniji pretekla zimia tudi tukajšnjim čebelarjem ni prii-zanesla, saj je od 136 družin padllo 29. Močmo pa je gospodarila smrt pri neorganiziranih, ki jih je 30. Ti so izgubili skoraj vse čebele. Zato pa je izgube popravila dobra letna paša. Odkup medu je bil dobro organiziran. A g mm el je pokupil ves med kar v Ožboltu. Družinska panja; sta pomagala) blagajni z medom v vrednosti 15.000 din.
Število članov ise je povečalo od 21 na 24. Tudi število čebeljih družin je poraslo. Za člane smo nabavili 700 kg sladkorja po grosistični ceni. Z obžalovanjem smo ugotovili, da se kmetijski strokovnjaki zelo malo ali nič ne zanimajo za čebelarstvo. Člani naj bi bolj brali strokovne knjige, kajti čebelarstvo vedno bolj napreduje in zaostajanje jo vsakomur v škodo.
Šolski kuhinji so darovali člani večjo količino medu. Premalo pa je skrbel odbor /,a sestanke in predavanja, kar pa bo letos popravil.
Zastopnik društva je opozorili na nevarnost, da bi sc razširila pršica, ki se je lani pojavila. Takoj smo' ukrenili vse potrebno. Pojasnil je življenje pršice in opisal, kako jo ugotavljamo in zatiramo Čebelarske preglednike čaka. važno delo.
Naiš občni zbor je bil dne 29. decembra 1963 V Češnjici. Udeležila se ga je večina članov. Na predavanje, ki ga je imel tov. prof. Edi Senegačnik, smo povabili tudli sosednjo Selško družino. Občnega zbora se je udeležil tudi predsednik čebelarske družine Poljane. Zbor je potekal v lepem prijateljskem vzdušju. Z obžalovanjem smo sprejeli odstop dosedanjega predsednika tov. Janka Kem-perleta, ki je dolga leta. vodil družimo in se pri svojem delu pokazal kot odličen in požrtvovalen predsednik. Za novega predsednika :smo izvolili tov. Valentina Pintarja, ki se je po občnem zboru zahvalil tov. .Senegačniku za odlično in zanimivo predavanje, ki so ga poživljali barvni diapozitivi. Zahvalil se je tudi tov. Kemiperletu. Po občnem zboru smo pokramljali ob kozarcu vina ter obujali čebelarske .spomine.
Valentin Pintar
IZLET LITIJSKIH ČEBELARJEV
15. september 1963 je bil za mnoge čebelarje društva Litija in njih družinske člane težko pričakovani dan. Po uspešnoi prirejeni veselici ob 40-letnici obstoja društva smo sklenili, da gremo na izlet v Logarsko dolino'. Še pred svitom smo se zbrali na železniški i>o-staji v Litiji. Vsi udeleženci so biti najbolje razpoloženi. Vlak nas je im> tegn.il do Ljubljane, kjer nas je že čakal avtobus. Predsednik društva nas je s svojim vedrini glasom klical po zvočniku. naj sedemo na svoje prostore, dal še nekaj navodil in že smo rezali gosto ljubljansko meglo proti Domžalam in Kamniku in nato po ozki dolini proti Černivcu, kjer je bila prva postaja. Uživali smo čist in hladen gorski zrak. pa tudi lična gostilna nasproti avtobusne postaje jo nekaj zaslužila.
Potem se jc spuščala pot navzdol proti Gornjemu gradu, ki je marsikomu dobro znan iz partizanskih dni. Še danes so po zidovju vidni sledovi krogci. Nekateri smo obujali spomine na tiste čase. drugi so občudovali cerkev z njenimi res lepimi spomeniki, tretji pu so kaj kmalu našli lepo novo restavracijo, kjer so dobili dobro črno kavico. Svojo vsebino so pričele kazati tudi razne aktovke in torbice: marsikateri piščanec, zajček ali celo riba je izginila za dobro počutje
potujoče čebelarske družine. Ob tiakili dneh čas naglo beži, treba je bilo naprej. In zopet je avtobus požiral kilometre po ozki dolini proti zibelki bistre Savinje. Prelep je bil pogled na še neokrnjeno naravo ob tej cesti in nu stare vršace, ki obrobljajo dolii.no. Avtobus smo pustili v dolini, sami pa smo se povzpeli do znamenitega slapa Rinke pod Okrešljem. Od tod je čudovit pogled, zaires vreden posnetka, saj je v trajen spomin na izlet v lepe kraje in na prijetno čebelarsko druščino. Po vrnitvi v dolino smo obedovala v gostišču pri treh sestrah Logarjevih. O samem kosilu ne bi govorili, želim samo, da bi bilo velitko takih gostišč s tako dobro in solidno postrežbo, domačnostjo in prijaznostjo, ka.kor jo premore ta planinski dom.
Ura je bila že precej čez poldan, ko smo se poslovili od prelepe Logarske doline in odšli proti najmlajšemu slovenskemu mestu Novemu Velenju in njegovemu jezeru. To mesto je dokaz, kaj
zmore naš delovni človek. Potem se je avtobus obrnil proti domu in spet so se ob cesti vrstila mesta in vasi po prelepi Savinjski dolini. Pri Zidanem mostu smo zavili v ozko gorsko sotesko, obdano s temnimi smrekovimi gozdovi ob rečici Sopati. V vasi Dole nad Litijo nas je v gostilni »Pri Tončku« že čakala obilna pečenka, ki smo j o zal i vali s pristno kapljico iz okoliških vinogradov. Pri tem se je naše razpoloženje hitro stopnjevalo in začeli smo veselo prepevati.
Ta izlet je bil nekaj posebnega zlasti za tiste družinske člane, ki še niso imeli priložnosti, da bi se ga bili udeležili. Vsi udeleženci smo mnenja, da je izlet zelo dobro uspel, zu kar gre hvala upravnemu odboru, predvsem pa predsedniku društva. Zato smo obljubili, da lx>mo tudi v prihodnje rade volje sodelovali pri vseh društvenih prireditvah, kaijti le v organizirani skupnosti je moč in napredek naše čebelarske organizacije.
Alojz Bučar
Podjetni litijski čebelarji s svojimi boljšimi polovicami nu izletu v Logarski dolini
HEB
ŽUPNIK MARTIN GORŠE
Dne 1. IV. 1963 je umrl za srčno kapjo Martin Gorše, župnik v Slavini v dolini Pivke. K večnemu počitku so pa položili na tamkajšnje pokopališče ob veliki udeležbi faranov, mod katerimi je bilo tudi precej čebelarjev.
Pokojni žujpniiik Gorše sc je rodil 20. julija 1892 v kmečki hiši v vasi Zamostec pri Sodražici. Nadarjenega fantiča so dali v šole. Po končani gimnaziji je «topili v bogoslovje v Ljubljani iin postali duhovnik.
Župnik Gorše ni bill samioi du Sni pastir, ampak tudi vnet pastir čebelic, ki jili je vzljubil že v mladosti. Čebel a riti je začel z eniini kranjičem leta 1928 v Matenji vasi in poč-aisi napredoval ter večal čebelarstvo. Zapustil je lep čebelnjak s 30 AZ panji im še 14 čebeljih družin, ki so vse dobro prezimile, čeprav je bila zinila huda in dolga. Čebelice so morale dobiti novega gospodarja, ki jih verjetno ne bo tako skrbno negoval, kot jih je pokojni župni,k Gorše, ki je bil eden itzmed redkih čebelar j ev-idealiistov. Ni mu bilo za mod im dobiček. Vesel iin srečen je bil, kadar so prinesle 'zase in se dobro razvijale. Kadar niso imele dovolj hrane, pa ni godrnjal, če je moral kupiti sladkor.
Pokojnega župnika Goršeta sem spoznal leta 1946. ko sem služboval kot železničar v Postojni iin obiskoval ob nedeljah tamkajšnje čebelarje in jih navduševal za našo organizacijo. Tako sem obiskal tudi njega in njegov čebelnjak, h kateremu me je takoj pospremil. Takoj sva postala dobra čebelarska prijatelja. Bil je zelo dober teoretik. V svoji knjižnici je innel skoro vse slovenske čebelarske knjige. Ko se je spomladi leta 1948 ustanovilo čebelarsko društvo v Postojni, je bil navzoč na ustanovnem »sestanku in bil vse do smrti zvesit član. Slovenskega čebelarja je zelo rad probiirial in prod nokaj leti tudi sam prijel za pero tor pošiljal uredniku krajše in tudi daljše članke.
Zato je prav, da se ga ob obletnici njegove smrti spomnimo tudi v Slovenskem čebelar j u.
Maks Avšič
MIHA KADUNC
Pokojni Miha Kadunc je bil kmet. Začel je čebel air iti že v rani mladosti in čebelice »o mu bile pri kmetovanju zvoste prijateljice. Bil je tudi odbornik družine več let.
Naij mu bo lahka domača zemlja, ki jo je tako zvesto ljubil!
Čebelarska družina Grosuplje
ANTON DE COSTA
Tik pred svojo 90-let-nioo nas je dne 4. decembra 1963 za vedno zapustil starosta tukajšnjih čebelarjev tovariš De Costa Anion. Pokojnik se je rodil 9. aprila 1874 v Ptuju. Za, svoj življenjski poklic si je izbral rudarsko stroko. Po dovršeni srednji rudarski šoli v Leobnu se je zaposlil pri rudniku v Zabu kovici pri Žalcu. Tu je bil najprej rudarski nadzornik, pozneje pa jamski obratovodja do upokojitve leta 1932. Tedaj se je za stalno naselil v Pesju, kjer si je zgradil udoben dom. Kmalu nuto si je omislil čebele in se vključil v tukajšnjo čebelarsko družino. Več kot 20 lot je bil naš zvesti član. Ni bilo sestanka, ki bi se ga ne bil udeležil, dokler mu je to zdravje dopuščalo. Na svoje ljubljenke čebelice se je z vso dušo navezal. Stalno je skrbel zanje in jiim nudil v obilni meri vsega, kar so potrebovale. Zato pa tudi uspeli ni izostal. Ko smo drugi čebelarji spomladi večkrat s skrbjo opazovali razvoj svojih družin, so bili njegovi panji že lopo razviti in močni,. Rad je obiskoval tovariše čebelarje, pri katerih je iskal nasveta ali pa je malo pokramljal.
Sedaj so čebele brez skrbnega gospodarja. svojci brez blagega očeta, čebelarji pa brez dobrega tovarišau
Čebelarsko družina Velenje
POROČILO ZA FEBRUAR
Obdobje izredno hladnega vremena, ki se je vleklo od začetka decembra, se je prve dni februarja končalo, vendar do močnejše odjuge ni prišlo. Zato je tanka snežna odeja dolgo ležala in je izginila v osrednji Sloveniji komaj v drugi polovici meseca. Padavin je bilo zelo malo. Srednje mesečne topline so bile od —2,2° C (Dražgoše-Škofja Loka) do 2,7° C (Škofije-Koper). Najnižji dnevni minimum (—16° C) je imela opazovalnica Lovrenc na Pohorju 1. in 7. II., naj višji dnevni maksimum (-f-16" C) pa Pušča-Bistra 27.11., sicer so se dnevni maksimi vrteli večinoma med 8° C in 12°C.
Ta mesec je prinesel težko pričakovane izletne dni. Razen opazovalnice Dražgoše-Škofja Lpka (ki je imela le 1 izletni dan), so vse opazovalnice zaznamovale več izletnih dni: od 2 (Žerovnica-Poslojna) do 18 (Škofije-Koper). Ostra, a suha zima, ki je bila ugodna za prezimovanje, je zadrževala tudi zgodnje čebelje rastline, da niso prezgodaj vzcvetele. Padec tehtnice je normalen, če upoštevamo, da so se čebele otrebile.
Breg- T r ž i č : Čebelje družine so dobro prezimile in tudi bolezni ni. Izletele so šele po 97 dnevih zimskega mirovanja.
Žerovnica-Postojna: Do sedaj je prezimovanje v rodu. Čebele niso izletele 95 dni.
Kraj opazovalnice	Donos ali poraba v			Skupno pridobil ali porabil dkg	Srednja me- seCna toplina »C	Dnevi			Sončni sij v urah
	I.	II.	III.			izletni	deževni	s snežno odejo	
	mesečni tretjini dkg								
Breg—Tržič		— 40	— 40	— 50	— 130	— 0.8	5	o	26	146
Dražgoše—šk. Loka . .	— 80	— 10	— 30	-120	- 2,2	1	5	29	96
Zerovnica—Postojna . .	— 65	+ 15	— 45	— 95	—	2	5	19	131
Rogatec		— 30	— 10	— 30	— 70	— 0,1	6	4	1	78
Lovrenc na Pohorju . .	— 110	— 65	— 10	— 185	— 1,0	9	2	25	141
Selnica ob Dravi . . .	— 42	— 14	— 28	— 84	— 1,3	8	4	18	95
Lovrenc na Drav. polju	—100	— 100	— 60	—260	— 0,6	6	1	24	156,5
Cezanjevci—Ljutomer .	— 60	— 50	— 40	-150	— 0,2	3	2	2	58
B tičko vci—Videm									
ob Ščavnici		—	—	—	—	—	—	—	—	—
Prosenjakovci—M. Sobota	— 70	— 80	— 90	—240	— 0,8	8	4	17	119
M. Polana—Lendava . .	— 35	— 40	— 35	— 110	—	4	2	24	111
Svibnik—Črnomelj . .	— 50	— 50	— 40	— 140	- 1,6	6	3	26	71
Iška vas		— 20	— 40	— 50	— 110	—	3	0	26	86
Škofije pri Kopru . . .	— 48	— 63	— 71	— 182	+ 2,7	18	0	0	102
Pušča—Bistra ....	— 50	— 60	— 70	— 180	+ 0,3	4	3	1	96
Povpreček		—	—	—	—146,9	—	—	—	—	—
OPOZARJAMO
V	TISKOVNI SKLAD
vse tiste naročnike Slovenskega čebelarja, ki se še niso včlunili pri čebelarskih družinah oziroma društvih, naj store to čim-prej. Letna naročnina zanje je 1200 din in ne samo 1000 din. Kdor naročnine še ni plačal, naj stori to še danes v pravilnem znesku. Morebitno razliko naj nakaže najpozneje do oktobra 1964.
ČEBELARSKA DRUŠTVA
ki so že imela svoje občne zbore in še niso poslala zapisnikov, naj to čimprej store.
IZ UPRAVE
Število članov je naraslo od 4774 v letu 1963 na 5140 do srede marca. Pristopilo je 670 novih članov, odstopili pa so 304. Od vseh 212 čebelarskih družin smo prejeli doslej 162 seznamov članstvu; manjka jih torej še 50. Pripominjamo,,da nismo pričakovali tako močnega porasta. Naklado lista smo letos sicer zvišali od 4900 na 5300 izvodov, toda kljub temu je prva številka že pošla in sicer zato, ker nam je približno 150 odstopivših naročnikov ni vrnilo. Novim članom, ki ne bodo prejeli prve številke, bomo računali 100 (lin v dobro za leto 1965. Hkrati jili prosimo, naj upoštevajo to z razumevanjem.
Tudi letos moramo pohvaliti večino čebelarskih družin in društev za njihovo prizadevnost pri nabiranju novih članov. Najbolj so se izkazale tole družine: Borovnica in Mozirje s 30 novimi člani, Dolenja vas in Sod ražica s 17. Ravne na Koroškem in Vrhnika s 13, Ribnica na Dolenjskem, Sevnica, Šoštanj, Pragersko, Šenčur in Pivka pa z 11 člani. 97 družin je prijavilo od enega do devet novih članov, pri 23 je ostalo število nespremenjeno, a ostalih 29 družin članov še ni prijavilo. Ponekod je število članov neznatno padlo. Vse to je letos spot jasen dokaz, da naša moč raste in da naše strokovno glasilo močno povezuje vse slovenske čebelarje in jih pravilno vodi.
CLANE LJUBLJANSKE DRUŽINE
ki so pomotoma prejeli dva izvoda 3. številke Slovenskega čebelarja, prosimo, da vrnejo enega upravi. Odkupujemo Slovenskega čebelarja letnik 1963, številke 1 do 5.
Slovenskega čebelarja so nadalje darovali: Alojz Benko in Nikolaj Györfi iz Murske Sobote po 20.000 din, čebelarsko društvo Radovljica 10.000 din, Ivan Polani k iz Kanade 1600 din, Ivan Grdina iz Kanade 1256 din, Janez Gajski 500 din. Vsem darovalcem iskrena hvala!
TISTA DRUŠTVA
in družine ter posamezniki, ki doslej še niso poravnali članarine za leto 1963, naj store svojo dolžnost in pokažejo, da so zavedni člani naše čebelarske organizacije.
OBVESTILO
Zaradi pravilne in enakomerne razporeditve pripeljanih čebel na akacijevih pasiščih v Prekmurju naročamo vsempre-važevalcem družbenega in privatnega sektorja, da prijavijo svoje prevoze čebelarskemu društvu v Murski Soboti najpozneje do I. maja 1964. Pozneje prispelih prijav ne bomo upoštevali.
CD Murska Sobota
KUPIM
večji čebelnjak, tehtnico in prazne AŽ panje novejšega sistema. Živa Tabački, /renjanin, Žarka Zrenjanina 88.
KUPIM
več čebeljih družin brez panjev. Lahko so tudi štirisatni prašilčki ali rezervne družine v eksportovcih. Mate Markovič, Zagreb, Viška 1.
PRODAM
deset naseljenih in osem praznih AŽ panjev, točilo in 12 kant za med. Franc Škof, Zalog 51, p. Polje, Ljubljana.
PRODAM
11	naseljenih A Z panjev na 9 satov, 4 naseljene polovičarje in moderen (zložljiv) čebelnjak za 18 ali 36 AŽ panjev ter ostali čebelarski pribor. Roman Osterc, Dolenji Logatec 29.