Književna poročila.                                            331
Poverni se od napuha & humiliare, inu ponižaj se iz S. Jero, de se bo od tebe moglu reče, kakor od nje: Fiores cvejtje Violice perkazale so se, in terra nostra, na naše Zemle: inu Bug nagmiral bo tvoj rud teh tugentou, te gnade pred nym, pred Ludmy inu Angeli; de h' zadnimo nad tabo se bo zgojenu vidilu, de. Qui se hic humiliabit, Deus illum exaltabit hic, et in Coelestibus. Gdur se tukaj &c. Kir skiizi tu povihšan boš tukaj inu tamkaj. Kateru de se zgody, dodeli o Bug V(sega) M(ogočni) skuzi zašlužejnje tvojga ponižniga Sy iu Jezusa, inu prošnjo Jederte te S. Divice, de bomo po nauku JEzusavim, inu Exemplu te S. Divice, u' Ponižnosti k' enim Violicam postali, inu iz njo h tvoji časte u^pušelc teh Izvo-lenih postauleni; kir te bomo častyli na vekumaj. AMEN."
(Dalje prihodnjič.)
Književna poročila
Miran Brankov, Pesnitve. V Ljubljani. Izdal in založil Ivan Bjnač. Tiskala Narodna tiskarna. 1916. 8°   136 -f V. str. Cena vez   knjigi 3 K 20 v.
M. Brankov je razdelil svoje „Pesnitve" na Posamke, Balade, romance, legende; „Šopke in vence" je spletel iz „triglavank, snežnic, nevenk, razvalink, morskih cvetk, križnic in miljenk". Da občinstvo vidi, kake cvetke so zadehtele na najnovejšem vrtcu pod slovenskim Parnasom, utrgajmo na primer na drugi in osmi gredici po en cvet:
Drvar.                                              Srnjak in srna.
Oj lipa, ljubo ti drevo!                      Na svetu ljubših ni stvari
Zre lipa vez za žizen vso,                 Kot srne tenkonoge,
Ljubezen njuno lipa zre,                    To šume naše poživi,
Na ljubju nosi nju ime.                      In poživi nam loge!
Za carja stal, za čara pal, Za carja kri in žizen dal, Oj mlad junak, zaročnik mlad, Pustil ji sami žizni jad . . .
Ponosen je rogat srnjak, On ljubi srno — ženo In šeta ž njo iz mraka v mrak Na pašo porošeno.
Sekiro brušeno noše Drvar podirat lipe gre, Pa vidi dekle ga mlado, Drvarja prosi prelepo:
Kako ozira se na njo Kot velik dostojstvenec! Skazuje čast ji, ljubav vso Kot mnog ne — mož krščenec
Vzel njega car, bojni vihar, Ne sekaj lipe te drvar! Edin je vidni moj spomin, Na srečo ž njim spomin edin!
A srna mi pred njim zbeži, Kadar ima mladiča, Da ga srnjak ne umori, Boji se za srnica.
332
Književna poročila.
72           cs

Tako dekle mu govori, — Pod vdarci lipa že ječi; Ima povelje to drvar,  , Ne sme mu drugo biti mar
Rad slušam . . De mi lovec star: .Srnjak je ves neumen, Če rojena mu mlada stvar,   — Tako je  — ljubosumen!"
Stanko Ilovčan.
Slovenische Kriegs- und Soldatenlieder. Aus Kunst- und Volksdichtung ins Deutsche iibertragen von Dr. Rudolf von Andrej k a. Laibach, 1916. Verlag der »Katoliška Bukvama". V. 8°. 67 str. + 17 slik. Eleg. broš. 3. K.
Razkošno opremljena knjiga, kakršnih naši založniki tudi v boljših časih niso spravili mnogo na knjižni trg. S to antologijo prevodov je pl. Andrejka hotel dokumentirati, „wie sich im slovenischen Volke die ererbte Treue zur Dvnastie und die Liebe zum Vaterlande in organiseher Harmonie im Laufe der Jahrhunderte ent-wickelt haben und jene festen Grundlagen nationaler Kultur bilden, die im gegen-vvartigen Weltbrande ihre Feuerprobe bestanden haben". — Zbirka obsega 14 umetnih in 12 narodnih pesmi. Vodnikovo »Brambovsko dobro voljo", prepesnitev Coilino ve „Wehrmannslust", čitamo še enkrat v precej prostem prevodu. Vzporedimo n. pr. znano 3. kitico:
Unseres Draustroms Well, unserer Soča Quell bleiben doch unversehrt -kommt nur herbei!
Drava čigava je? Soča čigava je? Jih bomo varvali, kdo jih če pit?
Kaj je ostalo od teh tako značilnih, krepkih Vodnikovih verzov v prevodu? Še manj smo zadovoljni s Prešernovo „Soldaško", „das kernige, wegen seiner mar-kigen Sprache schwierig zu iibersetzende „Soldatenlied", kakor pravi prevajatelj v v predgovoru. Zakaj je verz ..Dopolnil sem devetnajst let" spremenil v ..Schon hab' ich achtzehn Jahre voli", sam Bog ve; kdo bi slutil v nekam čudnem verzu „Stets wechselnd seines Hauses Tur" krasoto Prešernovega »Doma povsod, doma nikir"? — Koseškega »Vojaška" naj pokaže tudi v prevodu onim »šolnikom", ki so se zadnje čase po nepotrebnem spotikali ob nji, da je ta slavospev junaštva poguma kakor nalašč ustvarjen za sedanjo mladino. O prevodu samem bi bilo o in ono pripomniti, n. pr. o tistih tekočih rimah izvirnika ob zaključkih posameznih kitic, o vsebini tretje kitice itd., toda vemo, da Koseškega umeti ni vedno lahka stvar, še težja ga prevajati. — Andrejkov prevod »Soči" je Zvonovim bralcem že znan iz letošnje marčeve številke, ki ga je ponatisnila vzporedno s Funtkovim, ter nadkriljuje seveda Pregljev poskus v »Adria-Klange" (Gorz 1907, 43—45). Iz Gregorčiča so uvrščeni v zbirko še sledeči prevodi: Cesarski razglas, Dekletova molitev, Za dom med bojni grom, Vojakove neveste poroka, Odlikovanje. Iz S. Jenkovih pesmi sta ponemčeni »Pred odhodom" in »Naprej"; iz R.Maistrovih poezij sta uspela prevoda »Rožmarin" in »Krvavo solnce". »Balada o Čožotih" je med redkimi Aškerčevimi pesnitvami zadnjih let njegovega ustvarjanja, v kateri še utriplje pesnikova krepka mladeniška sila; v prevodu ni izgubila svoje lepote. — Drugi del obsega narodne pesmi; izvirno besedilo in napeve za večino prevodov najdeš v Maroltovi zbirki Slov. narodnih pesmi. V podrobnosti prevodov se ne spuščam, ker bi lahko nastala iz tega daljša razprava. — Iv. Graf ena uer je dodal življenjepisne podatke o pesnikih, ki so našli mesto v zbirki. Domači umetniki so knjigo okrasili z manjšim in večjim umevanjem, z boljšim in slabšim okusom. Kazalke na razne strani pod slikami motijo in so nepotrebne.                   Dr. J. S.