Krščanski mučenikL V je« in pregnanstvu je sedaj 157 ruskih škofoT. Od teh je za 40 škofov neznano, kje so; o 117 škofih se pa natančno ve, kje prebivajo. Samo dva sta v moskovski ječi, namreč sedanji poglavar ruske cerkve metropolit Sergij in njegoT namestnik (vikarij) škof Grigorij Kozlov. Druga pa so raatreseni po najbolj oddaljenih pokrajinah, posebno daleč gori na severu. Zadnji patriarhov namestnik, metropolit Peter Krutiški biva v najjbolj zapuščenem kraju tobolske gubernije v Sibiriji. Nadškof Avrelij Kedrov iz Žitomira je bil odgnan v zirjansko deželo v severnovzhodni Rusiji ob sibirski meji. Nadškof Feodor je bil iz Petrograda izgnan t Turkestan. Škof Kiprijan Solovjev je bil iz Semipalatinska t srednji Aziji poslan skozi vso Sibirijo v Vladivostok. Nekateri (metropolit Kiril, Arsenij Nikander i. dr.) so obsojeni t dosmrtno pregnanstvo, drugi pa na tri do pet let. V pregnanstvu ne smejo maševati. Vsak dan se morajo oglasiti pri policiji v uradu »Glavne politične uprave« in ne smejo zapustiti kraja svojega pregnanstva. Vsa njihova pisma se pregledajo. Preživljati se morajo sami; od države dobe samo tri rublje (82 Din) mesečne podpore. Morajo stradati. še težavnejše je življenje tistih škofov, ki so zaprti v taboriščih za »nevarne in uporne politične kaznjence«; opravljati morajo najnižja dela, tako n. pr. na otoku Solovki, odkoder so zaprti škof je ruski vladi pisali pismo za svobodo cerkve. Toliko se je zvedelo o pregnanih in zaprtih škofih. Število pregnanih in zaprtih duhovnikov pa je gotovo na tisoče. Kot razlog za preganjanje navajajo boljševiki to, da škofje delajo proti proletarski (boljševiški) »Obnovljeni cerkvi« in da so pristaši umrlega patriarha Tihona. Boljševiki bi torej radi s silo uničili pravoslavno cerkev, ki je zvesta izročilom patriarha Tihona. A dosegajo ravno nasprotno. V Petrogradu je n. pr. 116 cerkva v oblasti »tihonovcev« in samo 31 v oblasti »obnovljene (boljševiške) cerkve«, pa še te niso dobro obiskane. Jlučeniki. Franooski listi poročajo o mučeniški smrti dveh katoliških inisijonarjev v Nankingu, kjer ©ta bila obglavljena sredi trga vprioo velikanske kitajske množice po naročilu kantonskih odposlancev. Telesa mučencev so bila izpostavljena zasmehovanju, onečaščena in ponesBažena. Šele par dni kasneje so dobili katoliški Kitajci dovoljenje za pogreb. »Zarja«, ruski list v Šanghaju, piše, da je bil obglavljen v Sondzjana po Kantoncih oben&m s 26 ujetimi ruskimi belimi eastniki -tudi neki irski misijonar, ki so ga sprejeli ranjenega v svoj oklopni vlak. Pozneje se je moral vlak udaiti, ker je ostal brez benoina.