TRNOVA POT ŠTUDIJA str. 2
SOMBOTELČANI TO MIGAJO str. 6
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 28. januarja 1999 Leto IX, št. 2
Budimpešta: obisk slovenskega zunanjega ministra dr. Borisa Frleca
Vzorno sodelovanje, o manjšinski politiki - vse najboljše
Slovenski zunanji minister dr. Boris Frlec je imel pester program prvega uradnega obiska v Budimpešti. Najprej se je na veleposlaništvu pogovarjal s predstavniki slovenskega gospodarstva, nato pa z gostiteljem, zunanjim ministrom Janosem Martonyijem, in za zaključek še s predsednikom države Arpadom Gonczem.
Zunanji minister Janos Martonyi je na novinarski konferenci poudaril, da se z obiskom slovenskega zunanjega ministra začenja letošnje intenzivno sodelovanje med državama. Napovedal je, da bo na začetku februarja Slovenijo obiskal premier Viktor Orban, predvidena pa so tudi druga srečanja in pogovori. Povedal je tudi, da sta se z ministrom Frlecem pogovarjala o gospodarskem sodelovanju med državama, o izgradnji železnice (ki zamuja), avtocestni povezavi in tudi o pomenu Luke Koper za madžarsko gospodarstvo. O manjšinah je poudaril, da Slovenija in Madžarska vzorno skrbita za porabske Slovence in prekmurske Madžare, celo nad ravnijo, ki jo zahteva evropska manjšinska zaščita, je dodal doktor Boris Frlec. (Bomo slišali, kaj bodo povedali najvišji predstavniki manjšin, ko bodo čez nekaj dni v Monoštru ocenjevali meddržavni spo-
razum o svojih pravicah. Opomba pisca. )
Slovenski zunanji minister je govoril o sodelovanju v Evropi, zlasti o Evropski uniji in Severnoatlantski zvezi, kamor želita čimprej tako Slovenija kakor Madžarska, ki bosta, tako dr. Frlec, nadaljevali s skupnim in intenzivnim približevanjem Evropi. Madžarska bo podprla slovenska prizadevanja za vključitev v NATO, kajti njen interes ni, poudarja minister Martonyi, da se proces zaključi s sedanjimi kandidatkami.
Pogovorov pri predsedniku države Arpadu Gonczu sta se udeležila tudi veleposlanica Slovenije v Budimpešti Ida Močivnik in veleposlanik Madžarske v Ljubljani Istvan Oszi. Tudi na tem pogovoru je bilo poudarjeno plodno in vsestransko sodelovanje med Slovenijo in Madžarsko.
Ministra ob oceni, da sta državi uspešni pri uresničevanju nalog med manjšinama, nista povedala konkretnosti, o katerih sta se pogovarjala. Predvidevamo lahko, da sta v tem kontekstu govorila o frekvenci za slovenski radijski program v Monoštru in tudi o odprtju mejnega prehoda med Verico in Čepinci, za kar si prizadevajo porabski Slovenci in tudi Goričanci.
eR
Slovenski zunanji minister dr. Boris Frlec z madžarskim kolegom Jan osem Martonyijem..
... in na pogovoru pri predsedniku države Arpadu Gönzu. Posnetka: eR
2
TRNOVA POT ŠTUDIJA
Poučevati slovenski jezik in s tem poskušati ublažiti posledice jezikovnega primanjkljaja v družini je nujno potrebno že v vrtcih. Šest porabskih vrtcev, kjer je slovenščina več ali manj prisotna, dobiva od decembra okrepljeno strokovno pomoč iz murskosoboškega vrtca; k njim namreč prihajajo - čeprav le dvakrat mesečno - štiri vzgojiteljice, ki skupaj z domačimi vodijo dejavnosti otrok v slovenskem jeziku. Tako vzgojiteljice kot otroci so zadovoljni, saj je to dobrodošla novost. Porabske vzgojiteljice imajo pri tem projektu zelo odgovorno nalogo: do naslednjega obiska morajo z otroki osvojiti in utrditi vse nove slovenske besede. Že lansko leto pa so same ugotovile, da je njihovo jezikovno znanje dokaj skromno in nezadostno za uresničevanje takih nalog. Vse, razen ene, dobro obvladajo narečje, knjižni jezik pa so se učile samo v osnovni šoli. Tudi zakon o narodnostnih vrtcih od njih zahteva primerno znanje manjšinskega jezika, seveda verificirano z ustreznim spričevalom.
Kaj torej potrebujejo porabske vzgojiteljice? Mnogo priložnosti za komuniciranje v slovenskem jeziku, metodiko in didaktiko pouka slovenščine kot drugega jezika - v vrtcu je namreč le do 5-odstotkov otrok, ki pasivno obvladajo porabsko narečje, vsi drugi se jezika učijo od začetka - mnogo preprostih jezikovnih vaj, pri literaturi pa spoznavanje otroške in mogoče ljudske domače književnosti... in mnogo razumevanja ter pozitivne motivacije.
Z upanjem, da bodo vse to lahko dobile, so se štiri porabske vzgojiteljice: Agica Holec, Jutka Kardoš, Marijana Gubič in Ilona Nagy v tekočem študijskem letu vpisale na Visoko učiteljsko
šolo v Sombotel. Govorilo se je o prilagojenem programu slovenskega jezika za vzgojiteljice, saj, kot same pravijo, one ne potrebujejo diplom, na katerih bi pisalo, da so postale
učiteljice slovenščine in lahko poučujejo, recimo, tudi v OS. One želijo le bolje obvladati slovenski jezik in le-tega, seveda na začetnem nivoju, učiti malčke v vrtcih. Prav tako želijo vedeti kaj tudi o slovenskih pravljicah, igricah, izštevankah... In čim več govoriti slovensko. Preproste besede, stavke...
Z našimi porabskimi “študentkami”, ki jih sicer dobro poznam že več let, saj sem velikokrat prisotna tudi v vrtcih, sem se za časopis Porabje pogovarjala sredi decembra; pridno so sestavljale seminarske naloge in se učile za prve izpite. Oh, zelo težko je vse to za nas, so menile. Potem je vsaka dodala še kaj svojega.
Zakaj ste se torej odločile, da se boste učile slovenščino na Visoki učiteljski šoli?
Agica Holec: Ker v vrtcu učimo otroke slovensko, jaz pa se nisem učila knjižnega jezika, sem menila, da to nujno potrebujem. Govorim le domače narečje. Rada bi otroke čim več naučila in to tako, da ne bi delala
napak. Ampak ta šola je zelo težka.
Jutka Kardoš: Tudi jaz sem se slovenščino učila le v osnovni šoli. Pri govorjenju delam veliko napak, zato bi to rada popravila, s tem pa pomagala tudi otrokom.
Ilona Nagy: Rada bi bolje govorila slovensko in tako več naučila otroke v vrtcu. Marijana Gubič: Nikoli se nisem učila slovenščine, niti v osnovni šoli. Starši sicer znajo, a se ne pogovarjajo slovensko. Jaz bi se pa rada kaj naučila, saj bi mi to bilo v veliko pomoč. Kako ocenjujete potek študija, katera predavanja, vaje imate? Kaj menite,
vam bo študij pomagal, da boste bolje poučevale slovenščino vaše malčke v vrtcu? Se bodo vaša pričakovanja izpolnila?
Agica Holec: Dobro je, da se na visoki šoli lahko naučim več slovnice, ta mi dela težave. Lahko bom pravilneje govorila. Veliko
moramo tudi brati različna literarna besedila, s tem pa se naučimo mnogo novih besed. V Sombotel hodimo vsak drugi ponedeljek; imamo po devet ur predavanj. Poslušamo predavanja iz slovenskega knjižnega jezika, književnosti - bolj ot-
roške in mladinske, imamo jezikovne vaje. V januarju bomo imeli polletne izpite. Ni me strah, mislim, da se lahko potrudim in se naučim, a težko je. Služba, družina, otroci - res težko je vse uskladiti. Delamo po enakem programu kot študenti, ki bodo učitelji, zato nam je tako težko. Še enkrat bi se zelo zahvalila za knjige, ki smo jih dobile od vas.
Ilona Nagy: Všeč so mi jezikovne vaje pri ge. Dončec. Tam se veliko naučim. To predvsem potrebujem pri svojem delu. So pa
jezikovna predavanja, ki so zelo težka. Ničesar ne razumem, zato moram doma vsako besedo iskati v slovarju. To mi jemlje preveč časa pa tudi voljo. Zelo v redu pa je pri književnosti, pri lektorici ge. Bernjakovi. Spoznavamo različne
tekste, jih analiziramo; za naše delo so posebej pomembne pravljice.
Jutka Kardoš: Tudi jaz bi se pridružila Iloninemu mnenju. Posebej nekateri deli slovnice, na primer glasoslovje, so pretežki, in nič ne razumem. Tako pa se je nemogoče kaj naučiti. Ogromno je novih, neznanih besed. Ves čas nam sicer govorijo, da je vse to potrebno vedeti, saj bomo dobili diplome za učitelje. No, me ne potrebujemo takih diplom, rade bi se naučile čim več koristnega in to uporabljale pri svojem delu. Za nas bi bilo dovolj potrdilo, da obvladamo slovenščino na določenem nivoju. Marijana Gubič: Skoraj nič ne razumem, zato se ne znam pogovoriti ali kaj vprašati. Večkrat ne znam rešiti vaj, ker ne razumem besedila ali navodil. Zame bi bilo zdaj najbolj važno, da se naučim čimveč besed in se pogovarjam preproste stvari. Sicer ne vem, kaj bo... Še veliko stvari smo povedale, pokomentirale. Seveda vse po slovensko. Dobra jezikovna vaja torej. Izredno me veseli, da so se naše štiri vzgojiteljice odločile za študij; da so začutile potrebo po boljšem znanju, po tem, da bi otroke v narodnostnih vrtcih naučile več slovenske materinščine, ki so jo starši v Porabju popolnoma zanemarili. In na začetku sem zapisala, da naše vzgojiteljice potrebujejo veliko uporabnega jezikovnega znanja, razumevanja in pozitivne motivacije... Ta zapis naj bo apel vsem odgovornim na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu, da bodo razumeli potrebe svojih slušateljic in se potrudili ponuditi jim - za njih najboljše.
Valerija Perger
Agica Holec
Ilona Nagy
Jutka Kardoš med svojimi malčki
Porabje, 28. januarja 1999
3
Štenje
Stari možak - junak
Ranč tak kak Prežihov Voranc i Miško Kranjec je piso o prausni lidaj Ciril Kosmač (1910-1980). Med bojnama je biu v vauzi v Gorici, Koperi i Rimi. V 30. lejtaj je živo v Parizi, v 40. lejtaj delo pri slovenski oddajaj radia London (BBC). 1944. leta je prišo domau v Belo Krajino i se pridružo partizanom. Po bojni je biu urednik razni časopisov i piso knige. Od 1961 pa redni član slovenske akademije. Po smrti, 1980. leta je daubo Prešernovo nagrado.
Prešernovo nagrado davajo od 1947-oga leta tadale. Do 1961 so dobili znanstveniki
(tudosok) to, od tistoga mau pa umetniki (muveszek) i književniki (irodalmarok). Tau nagrado prejkdajo vsikšo leto na Prešernov
dan, slovenski kulturni praznik - 8. februara. Najbole poznana Kosmačeva kniga je Balada o trobenti in oblaku (1956, 1968). V te knigaj piše Kosmač o strašni bojinski cajta). Paver Temnikar je biu 70 lejt star v drugoj bojni. Rejšo je 12 ranjeni partizanov, depa sam je to mogo mrejti, pa eške ižo so mu gorvužgail, sina pa čer bujli. Ženi so pa na domanjom dvoriški na peni glavo s topačov vkraj zosekali-Nemci.
V odlomki (reszlet) leko štemo, kak je üšo stari paver Temnikar v plamine, ka bi sam bujo pet sovražnikov. Štiri se ma je posrečilo bujti, s petim vred je un to doj s skale spadno i se bujo. V tom romani Kosmač ranč tak nutpokaže, kak se bojuje stari možak z bole krepkimi, kak se je bojuvo pri Hemingweyi (Starec in morje) stari možak z veuko ribo.
„Prigazil je že skoraj do steze, ko je sunkovito obstal.
- Ne, s te strani ne smem! S te strani bo Martin pripeljal svoje krote (lidi), in če bodo videli sled, bo vse narobe.
Hitro se je vrnil po svoji gazi in napeto premišljal, kje in kako naj pride do steze.
-	Po skalah! se mu je kar nenadoma posvetilo. - Po skalah, kakor sem plezal dojame, ko sem bil pastir.
-	Nič ni pomislil, da je sedemdesetletni starec in ne štirinajstletni pob. In nič ni podvomil, da ne bi mogel več plezati. Našel je svoj nekdanji vstop in se začel vzpenjati. Šlo je. Prav kmalu je bil na prvi polici in se zleknil po njej, da bi se oddahnil. Polica je bila ozka, nemara še ožja, kakor je bila v njegovi mladosti, in njegovo telo se je s tesnobo v drobu spomnilo nekdanjega strahu:
-	Kaj bo, če padem?
-	Če bi bil takrat padel, bi bil pač padel in bi se bil ubil! si je odgovoril Temnikar in se še bolj pritisnil k skali.
-	Zdaj pa ne smem pasti. Ne smem! Če padem, se ne ubijem sam, ubijem tudi vse tiste, ki so v Jami. In zdaj naprej! si je ukazal. ”
Marija Kozar
30 LET POROČA IZ PORABJA
Novinar, pesnik in pisatelj Ernest Ružič že dolga leta hodi k nam v Porabje. Kdaj ste prišli sem prvič?
-	Tega je približno 30 let, leta 1968-69 sem bil prvič v Porabju, v Števanovcih in na Gornjem Seniku. Bilo je po naključju. Pokojni kolega Jože Šabjan me je povabil s sabo. Jaz sem delal reportažo v števanovski osnovni šoli za Radio Ljubljana, on pa za oddajo Radio Murska Sobota. Prišel sem tudi na borovo gostüvanje v Števanovcih in na Gornjem Seniku v začetku 70. let. Potem sem na dva-tri mesece prihajal sem v Porabje. Takrat sem se seznanil tudi z nekaterimi prijatelji na Madžarskem, če smem tako reči. Takrat sem spoznal Franceka Mukiča, tedaj še dijaka rudarskega tehnikuma v Tatabanyi. Še zmeraj se spomnim, ko mi je pripovedoval, kako se uči slovenskega knjižnega jezika s tem, da posluša Radio Ljubljana. Predvsem literarne nokturne, ki so bili pozno zvečer, ko je bilo mogoče v Tatabanyo slišati tedaj Radio Ljubljana.
Je taka vas v Porabju, kjer še niste hodili v teh tridesetih letih?
-	Bil sem prav v vseh porabskih vaseh, v vsaki vasi vsaj deset-dvajsetkrat. Moram pa hkrati reči, da sem bil tudi na mnogih koncih Železne županije. Predvsem tam, kjer živi hrvaška narodnost, od Petrovega sela, Gornjega Čatara in drugih krajev ob avstrijski meji, in seveda domala na vseh koncih Madžarske. Bil sem torej v vseh vaseh Porabja, in tudi ni vasi, v kateri ne bi poznal vsaj nekaj ljudi, s katerimi se pogosto srečujem kot novinar, kot človek, ki pride sem v Porabje.
Do zdaj sva se pogovarjala v knjižnem jeziku, toda vi ste doma iz Prekmurja, znate,, po domanje, po naše to gučati, tak se bole
leko zgučite z lidami. Reportaže delate tak, po našom?
-- Doma sem s Peskovec. Tisti, šteri ne vejo, gde je tau, ka je tau mala ves. Tau je, če se pelate prejk Hodoša, pa so te Šalovci, pa te ena mala ves Peskovci. Tau je tan, gde majo fazane, turizem. In te dale so pa Petrouvci. Domače rejči se seveda nej pozabo, tau bole malo nücan, razen te, gda se z nekim zgučavlem tu prejk v Porabji, pa me bole slabše razmi knjižno, „po slavsko”. Te se probam zgučavlati po domače. Moja nevola je v tom, da delam za slovenski radio, za Radio Slovenija, za oddajo Sotočje, tü se pa more knjižno slovenski gučati. Zato ka bi ga v cejloj državi razmili, pa bi ga še razmili Slovenci v Avstriji, v Italiji, na Hrvaškom.
Ste hodili tudi drugje na Madžarskem in kot pesnik, pisatelj o tem tudi pisali v svojih delih?
-- Dve moji knjigi - pesniška zbirka Delibab - Privid (1997) in roman Erd (1998) - imata res madžarska naslova. Delibdb s Hortobaške puste, Erd po mestu iz okolice Budimpešte. Vendar tukaj ni nobenih elementov potopisnega značaja, gre povsem za čisto literaturo, za čisto poezijo, prozo. Gre za neko pesniško, literarno ustvarjalno
svobodo, kjer pač besedni ustvarjalci iščejo različne naslove za svoja dela. Moj
prijatelj Milan Vincetič, naprimer, ima pesniško zbirko z naslovom Finska, in doslej ni bil na Finskem in pravi, da tudi nikoli na Finsko ne bo potoval. Res pa je, da so tukaj tudi elementi madžarskih območij, denimo Hortobaška pusta, ki je nekako delovala name kot na pesnika s svojim prividom (delibabom), pojavom, ki je zančilen za julij in avgust. Erd je postal naslov bolj po naključju kot po nekih globljih literarnih vtisih. Moram pa reči, da gre za čisto literaturo, ki s potopisnimi zadevami, z nekimi konkretnimi dejstvi in lokacijami nima posebne zveze.
Ste bili tudi dopisnik z Madžarske, ste se naučili tudi madžarsko?
-- Jaz sem iz čisto slovenskega okolja, tudi v šoli se nisem učil madžarsko. Madžarsko sem se začel učiti mimogrede in potem na poletni univerzi v Debrecenu. Če vzamem v roke časopis, se zelo dobro znajdem domala v vseh člankih. Če sem dva-tri dni v Budimpešti, se tudi zelo dobro znajdem pogovorno v madžarščini. Seveda pa mi marsikaj manjka, ker mi je zmeraj bilo dovolj toliko, kolikor sem se naučil. Hvala za pogovor in veliko uspeha v naslednjih tridesetih letih!
Marija Kozar
Porabje, 28. januarja 1999
4
OD
SLOVENIJE...
Minister Frlec v Bonnu
Slovenski zunanji minister Boris Frlec in gostitelj, vodja nemške diplomacije Joschka Fischer, sta na srečanju v Bonnu potrdila visoko raven odnosov med državama na političnem in gospodarskem področju. Nemčija po Fischerjevih zagotovilih podpira Slovenijo pri vključevanju v Evropsko unijo in zvezo NATO, ministra pa sta med drugim govorila tudi o vprašanju odškodnin slovenskim žrtvam nacizma ter o razmerah v Jugovzhodni Evropi, še posebej na Kosovu.
Lani več industrijskih izdelkov
Industrijska podjetja so po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije v lanskem oktobru izdelala za 11, 2 odstotka več industrijskih izdelkov kot povprečno leta 1997. Število zaposlenih v industriji v letu 1998 še naprej upada: v prvih desetih mesecih lanskega leta je bilo število zaposlenih povprečno za 3.415 oseb manjše kot povprečno mesečno predlani v istem obdobju.
Némar Kejp (11)
Stvaur, ki je mrtveči taur
Eške čontava smrt tö baukše vögleda kak té nekdešnji človek na kejpi. Rebra eškes smrt tö ma. Brezi čontave glave je ranč smrt nej ta prava. Té nekdešnji nesrečne' človek pa ranč lobanje (koponya) nema. Eške ma lüknje za oči, naus, lampe tö falijo... Pisauvge so ma tazgrizli čonte? Hijene? Sprno je? Kak te don leko stogi? Kak ma mauč, ka roke gor drži?
Če ste se eške nej pelali v Slovenijo prejk Celovca (Klagenfurta) v Austriji, te si gnauk v lejpom cajti voodeberite tau serpentinsko paut v plamine. Vrkaj tak leko v Slovenijo pridete, če te sé prejk enoga tunela (alagút) pelali, šteroga so Nemci med drugo bojno dali vrtati z engliškimi, francuskimi, slovenskimi, madžarskimi (iz Sarvara) in drugimi zgrabila. Té so strašno dosta trpeti, več stau ji je vkraj bilau. Ta na smrt betežna zelezna smrt je njim postavlena za žalostni spomenik na Ljubelji...
Naiven človek bi si leko mislo, ka so najbole strašne dele nemški fašisti delali med drugo bojno...
Té gni smo po novinaj pa televiziji videti kejpe, kak so na Kosovom (Račak) živinsko zamasarili skor petdeset albanski civilistov. En mrtvec je biu brezi glave. Madžarski profesor zgodovino mi pravi, ka so se tau metodo Srbi prej navčili od Törkov, šteri so potem, ka so 1809. leta doubili Srbe, 962 mrtvim srbskim sodakom dojzrezali glave, pa te glave v Niši nut zozidati v en mali brejg naredjeni iz ülince (Čele kula). Zdaj je prej več samo 96 majo, ka so druge turisti taznosili za suvenire... Turisti s faličnimi želaudci? Gda so Srbi l. 1849 prejk vzeli Sento v Vojvodini, so kip (szobor) Sv. Trojice kauli sklali s človeškimi glavami. Gnauk med bojno je prej nikši tihinski novinar biu pri A. Paveliči, pri rovačkom ustaškom (fašističnom) voditeli, šteri je dau zaničati vnaugo-vnaugo Srbov, Muslimanov, Zidauvovpa rovački antifašistov. Gda je novinar odhajo, jeprej vüdo, ka šeje v eni šibovi košari nikagibalo, trpetalo kak kakša žujca... Pavelič je prej v tisti košari djüjtivo človeške oči...
Glava brezi tejla. Tejlo brezi glave. Kosovo s kosovo filozofijo?
Stvaur, ki si Mrtveči Taur! Sto teje stvauro, ka si tak nauro- mauro? Es čü, ti mrtveča skišnjava! Vejpa mrtvec več ne živé! Zaka ga te don žališ? Žive leko bnjes, mrtvece nigdar!...
Euro. Pa Euro-pa. Pa Europa! Pa-pa Europa?
Besedilo in posnetek: Francek Mukič
Pismo iz Sobote
NAPREDEK
Lidje smo takši, ka sir iškemo kaj več v tom našom žitki. Škemo, ka bi nam bilou lepše, kak nam je v toj minuti, škemo meti več pejnez, kak ji mamo, škemo biti bole zdravi, kak smo, škemo boukše gesti, kak gejmo, škemo boukšo slüžbo, kak jo pa mamo, gledamo za boukšimi avtom, kak je naš, škemo biti lepše oblečem, kak pa smo, iščemo več sreče, kak je mamo, škemo več naredili, kak naredimo, pa ške vsefele drugoga škemo več, boukše pa lepše. Takši smo in takši vejn ostanemo. Pa tak naj bou tö, vej pazato smo lidje. Vej pa zato naš čas tadale de, pa zato smo nej tan, gé smo bili pred stou lejtami. Zato demo naprej in če demo naprej, se tou zove napredek, kak bi se tomi prajlo po slovenski. Vej pa se čüje skur tak kak v našoj domanjoj rejči, naprej - napredek. Poznamo dosta napredkov. V politiki najbole nagousti čüjemo, ka smo dosejgnoli napredek na našoj pouti v Evropo. Generali radi gučijo, ka so dosegnoli napredek v bojni. Gda steri od starišov dé v šoulo, bi trno rad zvedo, če je njegvi sin ali čerka dosegnola napredek pri matematiki. Krčmari bi radi, ka bi se pivcon zgoudo napredek pri pitji palinke, piva pa vina. Pri avtonaj sir napravijo kaj nouvoga in te je tou napredek pri avtonaj tö. Tak, vidite, napredkov kelko škejte na vsakšon koraki, v vsikši minuti, za vsikšin kiklon.
-	Vsikši den, v vsikšoj minuti vse bole napredüvlen, sam čüo gučati v ednon našon filmi mladoga moškoga. Tou je bilou ške v tisti časaj, kda smo socializem valili in smo rejsan vsikši den bili najbole naprej od vsej drugi na ton svejti. Bar tak so nan gučali. Dapa püstimo zdaj tou tan, ge je bilou. Neka drugo van šken prajti od napredka.
Napredek je leko v držini tö. Pomejni, ka se v držini dobro razmejmo ali pa se sploj nikak ne razmejmo. Te pa zdaj, če se trüdimo, ka mo se ške boukše razmiti pa se ške bole meli radi in se te tou rejsan godi, te smo dosejgnoli napredüvanje, se pravi napredek. Vsi pa vejmo, ka ništeme stvari leko dejo nazaj tö. Te sé tomi ne pravi nazadek, liki nazadovanje. Če pa vse vküper sploj nejde nej naprej pa nej nazaj, pomejni, ka stoji, te se pa tomi pravi zastoj.
Tak smo te Zdaj Prišli do mene in moje tašče Regine, trno čedne ženske. Pri nas doma pa med nama z Regino je tak, ka dé naprej, pa dé nazaj, pa stoji tö. Poglednite! Če se moja tašča Regina, trno čedna ženska, z menov svadi, te lübezen med nama dé nazaj, dapa, mojoj dobroj voli se godi napredek. Gda küja kakšo svojo meštrijo, doživla njeno veselje velki napredek, tak kak moja žalost, dapa zavüpanje v njeno künjo čedale vekšo nazadovanje. Me razmejte, ka van gučin? Pri ednon napredüvanje, pri drugon nazadüvanje. Ne vem, ka leko človek napravi, ka bi se tou genolo z mesta, pomejni, ka bi geno tej zastoj pri ton napredüvanji in nazadüvanji. Zdaj san se pa rejdno zafílozofejro, gelte. Ranč pri ton mojon filozofejranji san v zadnji mejsecaj dosejgno velki napredek, tak bar pravi moja tašča Regina, trno čedna ženska.
-	Boukše bi bilou, ka bi menje modrüvo pa se za kakšo delo zgrabo. Pri modrüvanji si sir prvi, pri deli pa najbole slejgen, mi vej povedati, če mava takši den, ka gučiva med sebov.
Vej pa tou je ranč nej lagvo! Tou pomejni, ka če Zdaj pri deli nazadüvlen, mo leko gda svejta napredüvo. Pri modriji pa mo tak ali ovak samo napredüvo.
MIKI
Porabje, 28. januarja 1999
Mediana -izpostavljenost medijem se še naprej manjša Inštitut za raziskovanje medijev Mediana je predstavil podatke iz celoletne multimedijske raziskave o branosti, poslušanosti in gledanosti medijev v Sloveniji v letu 1998; med splošnimi ugotovitvami raziskave, opravljene v nekaj manj kot 8000 gospodinjstvih, je direktorica Janja Božič-Marolt poudarila, da se izpostavljenost medijev v Sloveniji še naprej manjša, saj se je v primerjavi z letom poprej na eni strani za 10 minut oziroma šest odstotkov zmanjšala povprečna gledanost televizije in za šest minut oz. tri odstotke povprečna dnevna poslušanost radia, na drugi strani pa se je za 25 odstotkov povečala povprečna dnevna branost časopisov oz. časnikov.
5
Baukše je kesnej kak nigdar nej...
... ali "nega takšoga kvara, iz steroga bi nej bilou haska". Če bi zdaj stoj mislo, ka se mi malo pamet začütila pa drügo ne znam, samo kakše pregovore pisati, se malo vujzna. Zatok sam s tejmi pregovori začnila pisanje, da bi vam nika od nikoga raztomačila.
Že palajfli pau leta minaulo, gda sam po telefoni zvala Marijo (Micko) Stetec-Sulič, da bi se z njauv zgučala za reportažo za Porabje. Ona je te ranč nej mejla zame cajta. Po tistem se je tau eške tri ali štirikrat Zgodilo. Pa te Zdaj v nedelo poslüšam radio iz M. Sobote, pa koga čüjem s Silvo Eöryjevo gučati? Mojo Marijo! Te sam si pa tak mislila, če se je Silvi pršikalo, meni zakoj nej? Že dugo sam nej čüla tak lepau gučati koga, kak je ona gučala slovenski. Etakšoga reda človeki sploj dosta kaj napamet pride, če drugo nej, te tisto, Zakoj je, povejmo, Micka nej vönavčena leranca ali tau tü, ka zatok je nej vse tak, kak nas tüj v Porabji za jezika volo nistarni šinfajo. Zdaj pa že pri Micki v künji sedim, pa si malo prpovedava.
Tak znam, da si z G. Senika, pa ka si se sploj mlada mogla že brigati zase, za tvojo mlajšo sestro. Kak je tau bilau? "20 lejt sam stara bila, gda mi je mati mrla. Moja sestra je te zgotovila osnovno šaulo. Z očom pa s starimi stariši smo ostale. Oče je nej dugo odišo na delo, narejtje je odo domau. Tistoga reda sam že ojdla v židano fabriko. Mlada sam spoznala težave živlenja, ka je najbole strašno, zgübila sam mater. "
Gnes živeš v Slovenskoj vesi. Kakša paut te je vodila do toga?
"1969. leta mi je mrla mati, za edno leto sam se oženila, z možom sva živela na G.
Seniki. S sestrov sva se tak pogodile, ka ona ostane doma, ges mo pa zidala. V Slovenskoj vesi smo küpili velko parcelo, pa sva z možom že 1974. leta v
nauvoj iži bila. No, nej ka bi stoj mislo, ka je tam vse kreda bilau. Samo tak, ka je najbole potrejbno bilau, na teltja sva prišla. Sledkar je pa na tau parcelo moja sestra tü zozidala ižo, moža je dobila iz Slovenske vesi, etak sva si zdaj sausadice. Pa etak je ležejše bilau, edna drugi sva pomagale deco skrb meti... Ka sva prišle Vsakša do svojga doma, sva si največ šaule prislüžile. "
Sploj sam rada, da se leko malo pogučavam s teov. Dugo te že poznam, liki tau sam nej znala, kak tak lepau znaš slovenski gučati.
"Tam morem začnili, ka so moja stara mama iz sosedne Slovenije, od Šulinec bili. Gda se je v sedemdeseti lejtaj začnilo operati prauto Jugoslavija Sloveniji, so Prišli k nam sorodniki, pa sam je ges sploj fejst poslüšala, kak oni gučijo, kakoli ka oni navekše tü našo narečje gučijo. Od nji sam sé že dosta navčila, depa mejla sam druge prilike tü semalo več navčiti slovenski. Povejmo, meni ešče žive v mojom spimini tisto tü, ka sam se v osnovnoj šauli včila ešče tistoga reda, če je tisto ranč nej ne vejm ka bilau. Zdaj
pa, ka Odim s skupinam! spejvat, vsepovsedik pazim na rejč, včim se napona. Zatok sam ojdla na tečaj tü na Slovensko zvezo. Tam sam se tü dosta navčila.
Depa tam sam tau tü napamet vzela, kelko pa kelko ešče ne znam, sploj pa, ka se tiče slovenske slovnice. Vesela pa srečna sam pa, ka telko gdakoli Znam, ka po cejloj Sloveniji leko dem, se ne zgübim. "
Kakoli si samo ešče petdeset lejt stara, si že penzionisti. Depa tak Znam, ka si zatok nej na meri, več delaš kak pred tejm. Pa te ranč ne računamo tau, da si že dugo lejt pri zboraj, pri Korpičovi bandi pa pri varaški ženskaj tü. Rada tau vse opravlaš?
"Tau ka sam že v penziji, tomi leko zavalim, ka sam dugo lejt bila v židanoj fabriki tkalka pa zatau sam šest lejt leko prva šla v penzijo kak normalno. Že tistoga reda, gda sam aktivno delala, sam spejvala, pa tau neškem tak njati za nikoj nej. S tejmi skupinami sam mejla priliko ojdti po svejti, tü sam se navčila, da je dobra, če človek zna jezike, sploj je pa lepau, če svoj materni jezik znamo. Škoda, ka se je naša deca nej tak navčila. Tak mislim, ka so tomi nej samo oni krivi. Če bi tistoga ipa vse tak bilau, kak je gnes, bi gvüšno nej do toga Prišli.
Gnes sé človek smej za Slovenca meti. Rejsan je pa tak, ka kak penzionisti^ si zatok eške drugo delo tü najdem. Rada sam, ka sam v slüžbi v varaškom muzeji. Tam znauvič mam priliko gučati slovenski, pokazati našo porabsko zgodovino, ka tam čuvamo. Sploj rada delam tam pa posebno sam rada, če iz Slovenije dobimo goste. Ovak pa rejsan dosta cajta ponücam za kulturne skupine. Ges nigdar nedem tak na nastope - če idemo za več dni - da bi svojim moškim, možej pa sini nej nalekla vse, ka njima je potrejbno. Etak pa rejsan morem aldüvati cajt, trüde, naj vse vrédi baude. Depa tak cenim, ka dobra, ka mam etakše brige. "
Ti si z G. Senika rodjena, mauž je pa iz Števanovec, prišla sta pa v Slovensko ves. Kak se čütita v Slovenskoj vesi? Kak je tau, gda se vi, Senčari srečate v vesi? Znano je, da je vas z G. Senika več tüj.
"Morem povedati, da smo od prvoga minuta, kak smo Prišli es, poštenjé čütili od tej lidi. Nišče nigdar nas je nej odürjavo ali se cauno za volo toga, ka smo nej Slovenčarge. Poštüjem te lüdi zatok tü, ka moji vrstniki pa starejši, vsi gučijo slovenski. Tau pa, ka se srečam s Senčari, je rejsan nika posebno. Tau je zatok tü sploj dobra, ka so nas Slovenčarje not vzeli, lepau Živemo tüj blüzi Varaša. "
Ka pa domau, na G. Senik eške kaj odiš?
"Sploj rada Odim domau, pa mam priliko tü. Doma mamo eške gauščo, Večkrat Odimo drva sekat, grbanje brat. Če človek zagledna svojo rojstno ižo, kakoli je že nej naša, tam znotra se vsigdar nika ešče gene. Mislim, tau je normalno. "
I. Barber
... DO MADŽARSKE
Bronasta plaketa za MePZ A. Pavel Sklad Republike Slovenije za ljubiteljske kulturne dejavnosti je podelil Mešanemu pevskemu zboru Avgust Pavel z Gornjega Senika bronasto plaketo, ki so jo predstavniki zbora prevzeli 22. januarja v Ljubljani v Cankarjevem domu. Zbor je lani praznoval 60. obletnico svojega delovanja.
Prireditve ob
slovenskem kulturnem prazniku Osrednja prireditev v Porabju ob slovenskem kulturnem prazniku bo 7. februarja ob 15. uri v Slovenskem domu v Monoštru. Ob otvoritvi jubilejne razstave likovne sekcije UKOS iz Murske Sobote se predstavi roman E. Ružiča z naslovom Erd. Nastopila bo tudi lutkovna skupina.
Madžarsko-madžarski vrh
Državni sekretar zunanjega ministrstva je prejšnji teden izjavil, da bodo na ti. mad-žarsko-madžarski vrh vabili le tiste zamejske madžarske stranke ali organizacije, ki imajo poslance v parlamentu svoje države. Madžarsko-mad-žarski vrh je vsakoletno delavno srečanje med predstavniki madžarske vlade in zamejskimi Madžari, prav zato so le-ti z velikim presenečenjem sprejeli izjavo državnega sekretarja. Zaskrbljeni so predvsem v Vojvodini, kjer imajo 6 strank in organizacij in le ena stranka ima poslance v skupščini.
1 odstotek davka Slovensko društvo v Budimpešti se priporoča in z veseljem sprejma 1- odstotek davka, ki ga gospodarski subjekti ali posamezniki lahko namenijo civilnim organizacijm. Davčna številka društva: 18038684-1-01.
A Budapesti Szlovén Egyesület tisztelettel kéri Önöket, hogy adójuk 1 %-val segítsék az egyesület munkáját. Adószámuk: 18038684-1-01.
Porabje, 28. januarja 1999
6
Sombotelčani tö migajo
Bole lagvo vrejmen bi ranč nej moglo biti kak 11. januara, gda je Slovenska manjšinska samouprava v Somboteli prvo paut vküper pozvala Slovence. Dež je copoto, megla se je gonila kak kakša krava, kmica je že tö bila. Pa prvi delovni den v kedni, šteroga največ delovni lüdi iz srca odürjava... Organizatori (szervezők) so se zatogavolo malo po pravici bodjali, ka pa če niške ne pride?...
Te so pa naši lidge lepau pomalek en za drugim (na rakot) prihajali. Skor iz vsakšoga našoga slovenskoga kraja je prišo stoj. Istino je emo predsednik (elnök) slovenske samouprave dr. Ištvan Pinter, ka bi nistamo sombotelsko drüštvo rado bilau, če bije eno paut telko lüdi vküper prišlo. Eške takši so tö Prišli, šteri so nej bili pozvani zatogavolo, ka so nej znali njin atrejs.
Hvala tistim vogrskim drüžinskim členom tö, šterim se je nej vnaužalo sprevajati svoje žene, možauve ali drügo žlato. Samo povalimo leko tiste naše
mlade šaularkinje tö, štere se v Somboteli včijo, pa so nager bile na prvo srečanje. Če so zdržale na prvom srečanji, štero je zavolo organiziranja mujs moglo biti malo bole birokratsko (guč o tom, ka bi radi delali cejlo leto, kak si zriktati svoje klubske sobe,
kak priti do penaz), te do se njim drugi programi že bole vidli, ka do bole veseli, menje birokratski gučov bau, več
pesmi, muzike, pleša, lepote, potüvanje pa tak tadale (ptt). Gospaud Pinter je v svojom slovenskom in Vogrskom guči povedo, ka smo Slovenci v Somboteli več kak gezaro glasov dobili na volitvaj (választások). Dosta od Mad-
žarov tö, šteri poštüjejo slovenske sausade, znance ali prijatele. Zvedali smo tö, ka že v red dejvajo slovensko klubsko sobo v ulici Kisfaludy 1.
na drügom štauki. Njega prej dostakrat pitajo, kelko Slovencov živé v Somboteli, pa prej tau bi mi sami tö radi znali. Na graubo bi leko pravili, ka par stau Porabski Slovencov gvüšno živé v središči Železne županije. Depa prej je nej tau najbole glavno, ka kelko nas je,
liki tau, ka če smo aktivni ali nej. Če smo nej pozabili na svoj materni gezik, če spejvamo svoje pesmi, če vküper dr-
žimo... G. predsednik je povedo tau tö, ka de kulturno živlenje v Varaši tö bole bogate, če Slovenci pokažemo, ka vse znamo. Pa dosta leko naredimo pri tom tö, ka ta se slovenski pa madžarski narod eške bole poštüvala...
Ka vse bi leko delali? Najprva baude potrejbno eške eno „birokratsko” srečanje (25. januara), na šterom de trbelo ustanoviti (megalakít) eno Slovensko drüštvo tö. Tau pa zato, ka gestejo takši natečaji (pályázatok), pri šteraj samo (državna) samouprava leko pride do kakši penez, pa gestejo takši, na štere se samo civilna drüštva leko glasijo...
Organizatori tak škejo, ka bi 27. februara že v ulici Kisfaludy posvetiu Den slovenske kulture (poslüšali bi en-dva verša, tü bi se leko včiu lejpe rauže, pagejte, korine delati iz papera, Laci Korpič bi igro, bi sami malo spejvali ptt. ). Juniuša bi leko meli slovensko mešo, leko bi pozvau pesmare z G. Sinika. Po tem bi se enkrat leko pelali domau v Porabje, malo pogledne slovenske vesnice, v varaši nauvi Slovenski dom pa varaški muzeum. V djeseni bi leko prišla
skupina Nindrik-Indrik pa v domanji slovenski rejči zašpilali kakšo veselo komedijo. Če bi nistarni (Madžari tö leko) steli malo knjižno slovensko (slavsko) tö bole znati, bi leko slovenski tečaj (vöre) meli. G. Lang je gvüšen, ka bi pri včenjé dosta leko pomagale takše jezikovne kasete, štere bi lidge med küjanjom ali kakši drügim delom tö leko poslüšali. Drugo leto bi v Somboteli že tö leko meli slovenski ples. Eni so pravili, ka bi Sombotelčani tö leko meli kakše same svoje pesmare, goslara. Starejši bi mlajšam leko pripovejdali, kak je bilau v bojnski in pobojnski cajtaj (partizanstvo, deportacije, revolucija 56. leta... ), vküper bi leko šli v muzeume, na koncerte ali kama koli inak... Na prvom srečanji je sedem Slovencov iz Sombotela prosilo naše novine Porabje.
Njina želja se je včasi leko spunila, ka so letošnje prve novine že dobiu.
Če smo že na začetki vönajšli telko misli, telko idej (ötlet), si oblübili telko lejpoga, nej istina, ka nede nika iz toga?! Sploj pa zatogavolo, ka smo si tau obečali v zdavanski iži, v šteroj sé mladi pari priporačajo Baugi. Baugi pa, djelte, nej slabadno lažati! Baug vari!
Nebeskomi Oči se je tau fejst vidalo, ka je mati pripelala či, sestra brani, mauž ženo, žena moža, stariša deco, padaškinja padaškinje...
„Jej! Etom pa je moja či tö prišla! ” - je bila iz srca rada starejša gospa. Za minuto dvej srečni gospe. Ena živé na enom konci Sombotela, druga pa na drügom.
Francek Mukič
Členi slovenske samouprave: Peter Merkli, Ana Braunšten Čardi, dr. István Pinter (predsednik), Marija Kozar (podpredsednica), Ferenc Gyeček
Delovanje Javnega sklada za narodne in etnične manjšine v l. 1998
Javni sklad je v l. 1998 deloval pod podobnimi finančnimi pogoji kot leto prej, to se pravi, da vsota za podporo manjšincem ni znatno narasla.
Sklad je l. 1998 razpolagal s 474 milijoni forintov, za stroške delovanja je porabil 33. 180 tisoč forintov, za štipendije 76 milijonov. Tako je ostalo za podpore 364. 820 tisoč forintov. Kuratorij javnega sklada je lani dvakrat razpisal natečaje in je pokril tudi prireditve ob dnevu manjšin. Sklad krije del stroškov trinajstim manjšinskim in trem romskim časopisom. Manjšinski časopisi so dobili leta 1998 skupno 177. 500 tisoč forintov. Časopis Slovencev-Porabje - je dobil 6. 733 tisoč forintov.
Kuratorij je lani razpisal natečaje na devet tem: mladinski in otroški programi, kolonije, tradicionalna kultura, znanstveni programi, regionalni in lokalni mediji v maternem jeziku, izobraževanje manjšinskih strokovnjakov, versko življenje, manjšinsko gledališče, založniška dejavnost itd.
Slovenci so v 1. 1998 vložili 36 prošenj, izmed teh je bilo pravilnih 34. Zaprošena vsota je bila 9.000. 799 forintov, odobrena pa 5. 458. 352 forintov. Ugotavljamo, da so Slovenci v letu 1998 vložili dvakrat toliko prošenj kot v l. 1997.
Za šolsko leto 1998/99 je kuratorij podelil štipendije za srednješolce in študente. Tako slovenski srednješolci kot študentje so dobili 3-3 štipendije.
Kuratorij javnega sklada je zasedal 7. januarja in razpisal nove natečaje. Podrobnejše informacije dobite: pri Državni slovenski samoupravi (Gornji Senik, Glavna ulica 4.; teI.: 94/434-032)
pri Zvezi Slovencev na Madžarskem (Monošter, Deak F. u. 17; tel.: 94/380-208)
pri Državni slovenski samoupravi (Budimpešta, VII. Rumbach S. u. 12. III/1.: tel.: 3-422-721).
Ferenc Kranjec Budimpešta
Porabje, 28. januarja 1999
7
Milivoj M. Roš
Škrat Babilon in živi kamni
Ja, škrat Babilon je najraj skako v roure in se šalo z lidami, včasi pa njin je pomago tö. Gda pa je nej delo vse tou, je skako, nej v roure, liki v vodou. Te je, kak bi človik pravo, počivo. Tan vö iz našoga maloga Varaša, napou v lejsi in napou na travnika
geste edna graba puna vode. Inda so tan kopali šoder. Po tiston so mlajši nut prinesli ribe, naselili so se korati, po drejvaj so si ftiči spleli gnejzda in štrki so tö začali lejtati ta k toj vodej. V tou vodou je naš škrat Babilon ojdo počivat. Počivo pa je tak, ka je nej biu pri mejri. Plavo je fküper z ribami ta v najbole globko vodou, z njimi skako za müjami, s koratami dugo v nouč kavko in z njimi bejžo pred štrkami. Če je pa nej delo vse tou, te je pa plavo na rbti in gledo v plavo nebou. Naredo se je tak vrouči den, ka bi ške vragoun v pekli bilou vrauče. Škrati Babiloni pa je bilou ške bole vrauče. Pravi den za vodou, si je pravo in se napouto ta prouti svoji grabi puni mrzle vode. Že od daleč je njemi v kosmati nous vdarilo žmajni lad vode. Zagnao se je, te pa leto eno trijstou metrov po zraki, zmejs pa na glas spejvo:
Kara-buri, kara-bou,
vrouče je in vrouče bou, sapa-pupa, sapa-pou,
skočo v ladno mo
vodou.
Prileto je ranč v srejdo, voda pa je špric-
nola vse do varaša. Potoupo se je ta najglobši ge je voda najbole mrzla. Tan je emo šegou ruvati po blati z najvekšo in najbole staro ribo. Dapa, nej je najšo. Preplavo je cejlo grabo, dapa, edne ribe je nej bilou. Zakvako je kak korat, ranč eden
se njemi je nej nazaj zglaso. Eške bole je našpičo svoje duge vüje, vej se je pa ftičov tö nej čülo! Rejsan, voda v grabi in vse kouli nje je bilou mrtvo. Nika se je nej čülo, nika se je nej genolo, nika nej spopejvalo, nika vdarilo po vodej. Kumaj te je vpamet vzeu, ka so drejve čüdno žalostne in ka je voda gratala čarna, kak če bi žalüvala.
-	Ka seje zgodilo, se je pito po tiston pa je tou pito ške drejve.
-	Ne vejmo, so prajle, vnoči smo spale kak vsigdar, gda pa smo se zazranka zbidila je voda bila vcejlak mrtva in čarno žalostna. Ne vejmo,
ka seje zgodilo.
Sto li bi njemi leko povedo, ka je tomi krivo? Drejve so spale, trava tö, vse drugo pa je mrtvo kak kamen.
-	Ha, kamen! si je na glas zbrodo, vej pa ges kamen Živi narejdin pa mi te vöovadi, ka je bilou. Zagno se je visiko ta gor v zrak. Gda je leto nazaj doj prouti vodej, je skouz nous piščavo reči čelerije:
Kamen, kamen, kamen vej, tou je istina, nej smej. Kamen, kamen, brž povej, sto naredo je te grej!?
V tistoj minuti so vsi kamni kouli in v vodej gratali živi. Najprle so se začali gibati es pa ta po tiston pa pomali po njihovo gučati.
-	Edno nouč so prišli možakari z mrežami. Tak so te cejlo nouč vlačiti mreže po vodej es pa ta, dokejč so slejdnje ribe nej vopotegnoli. Zazranka je voda že začala čarna gračüvati. Po tiston so odišle žabe, štrki so nej več lejtali es, te pa so odleteli ške drugi ftiči, ka je
voda gratala vcejlak bridka od žalosti. Niške več je ne more piti. Tak je tou bilou, so od čemerof zdrgetali kamni, ka še je tak malo strauso mati varaš tö.
Škrat Babilon je grato trno lagve volé. Tak lagve volé je grato, ka je zakunjavo seden vör vküper. Tou, ka vse je prekunou, van vö ne ovadin, ka je tou nej lipou, če stoj kuné. Dapa, naš Babilon si nej mogo pomagati. Gda se je zmiriu, je že nouč bila.
-	Neka trbej napraviti, vej pa tou ne more biti istina. Neka si moran vözbroditi! In je brodo in brodo pa ške furt brodo, dokeč je nej vözbrodo.
Zdigno se visiko ta med zvejzde in začo s svojo čelerijo. Dobro, ka je niške nej vido, kak iz vsikše vode, vsikšoga potoka, vsikše reke leti po zraki ta prouti njegvi grabi edna riba. Zazranka je od čelerije biu trno zmantrani, dapa veseli. Vido je, kak je voda nej več tak čarno žalostna, vido je kak od daleč ta prouti njemi leti eden štrk in vido je, kak si ftiča plete gnejzdo na drejvi. Od sreče si je lego na vodou in zaspo globko spanje.
Tisti možakari pa, steri so vodou bujli, nikak nejso mogli gora priti, Sto njin je vse mreže vküpstrgo in zakoj se njin od ribe čunta sir v guti nut pikne, če ribo gejo. Vej ranč nigdar nedo znali. Mi, mi pa tou gvüšno vejmo.
Božični koledniki ali "betlehemeške"
Novo leto, nov koledar, drugače pa vse poteka po starem, konec je zimskih počitnic, zopet smo v šoli.
Ampak prejšnje leto se je končalo za nas malo drugače.
22. decembra, tik pred božičem, smo štirje sošolci hodili od hiše do hiše, obhodili smo vso vas. Oblečem smo bili v narobe obrnjene "bekeče" in hlače, na glavi smo imeli kučme, obuli smo škornje, roke in obraze smo si namazali s sajami. Vstopili smo v hišo, lepo smo pozdravili po domače in takoj zapeli pesem Poslüšajte, vsi ljudje. Ko smo domačim pokazali jashce, smo povedali pesem, prosili smo za dar za novorojenega Jezuša.
"Jezuš se je naraudo, v jaslici, na slami leži in od mraza trpi.
Nema gvanta, nema črejvle, pomagajte tau srmačko dejte! "
Za zahvalo in za slovo smo zapeli še pesem Z neba je prišo. Pri vsaki hiši so nas želo lepo sprejeli in tudi lepo smo zaslužni. Ne zaradi denarja, ampak zaradi praznika, zaradi rojstva Jezuša bi radi obnoviti te lepe, stare običaje, pa s tem bi se tudi naša materinščina, naša lepa slovenska beseda, lahko ohranila. Hvala tudi manjšinski samouprava ki nas je spodbujala pri tem.
Tomaž Mižer, Gabor Ropoš, Roland Neubauer in Norbert Geček, OŠ G. Senik
Počitnice
Težko sem že čakala počitnice, ker sem se morala v gimnaziji veliko učiti. Počutila sem se zelo utrujeno. Počitnice so se začele 21. decembra in trajale do 4. januarja. Ta čas je bil zelo kratek. Med tem je bil božič in tudi Silvestrovo.
Doma sem pekla več vrst peciva tudi sama, učila sem se in tudi veliko brala. Moj najlepši praznik je božič, ki ga praznujejo povsod po svetu. Ta praznik razveseli vsakega, predvsem otroke, ki komaj čakajo, da zagledajo darila pod božičnim drevesom.
Božične praznike smo preživeli doma skupaj z družino. Jelko smo okrasili z velikim navdušenjem, medtem ko je zvenela lepa božična melodija. In končno je stalo drevo v svojem dostojanstvenem sijaju. Vsi smo postavili svoja darila pod drevo. Bili smo veseli. Nobeden ni bil užaljen, vsakdo je nekoga presenetil. Brat je dobil denar, opremo za ribolov in še razne, razne igrače. Jaz sem imela pod drevesom knjige, parfum itd... Tudi midva z bratom sva presenetila svoje starše. Od naju so dobili knjige, jopice, česar so se zelo razveselili.
Potem smo sedli k mizi, katera je bila že pogrnjena. Na njej je bilo dosti jedi: puran, dunajski zrezek, ribe, golaž, razne vrste peciva. Dobro smo se najedli. Tako smo praznovali. Bili smo zelo veseli, a smo za nekaj minut pomislili tudi na tiste otroke, ki na žalost niso imeli možnosti za brezskrbno praznovanje in seveda tudi na mojega deda, ki je predlani umrl. Šli smo tudi na pokopališče.
Meni je v počitnicah najbolj všeč božič. Prepričana sem, da se bom teh počitnic dolgo spominjala.
Katalin Daniel 12. b-r., Gimnazija, Monošter
Lep dan v Mosonmagyarovaru
Že trelje leto sodelujem v pevskem zboru Avgust Pavel. Doživela sem že mnogo lepih nastopov.
Tudi ta dan štejem med lepe doživljaje. Na tretjo adventno soboto smo šli v Mosonmagyardvdr, kamor so nas povabili tisti Slovenci, ki so se odselili (ja iz Porabja. V soboto ob sedmih smo se napotili z avtobusom in ob desetih smo prispeli. Maša se je začela ob enajstih, pred mašo smo bili povabljeni v župnišče, kjer smo nekaj pojedli in popili. Potem smo šli v cerkev, slovensko sveto mašo smo spremljali speljem. Po maši smo pa imeli koncert. Z nami so se peljali tudi gospod župnik Lojze Kozar, naš organist Ciril Kozar in seniški župan Martin Ropoš. Opoldne smo šli na kosilo v gostilno. Po kosilu smo skupaj peli in sepogovarjali s tamkajšnjimi Slovenci.
Po četrti uri smo se morali posloviti, ker nas je čakala dolga pot. Medpotjo smo veliko peli in se pogovarjali, tako smo prispeli zelo hitro domov. Bilje, zelo lep dan.
Kristina Nagy
11. br.,
Gimnazija,
Monošter
Porabje, 28. januarja 1999
Razpis natečajev Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem
Sklad podpira dejavnosti, ki pripomorejo k ohranitvi ter razvijanju narodnostne identitete in kulture.
I. TEMATSKI SKLOPI
•	Otroške in mladinske kolonije, šolski izleti
Prvo časovno obdobje (programi, ki se odvijajo med 15. majem in 30. septembrom 1999).
Rok vložitve-. 12. marec 1999 odločitev: 29. april 1999 Drugo časovno obdobje (programi, ki se odvijajo med 1. oktobrom 1999 in 29. februarjem 2000).
Rok: 6. avgust 1999 odločitev: 9. september 1999
•	Tradicionalne in kulturne prireditve
Prvo časovno obdobje (prireditve, ki se odvijajo med 1. januarjem in 30. aprilom 1999)
Rok: 19. februar 1999 odločitev: 11. marec 1099 Drugo časovno obdobje (prireditve, ki se odvijajo med 1. majem in 30. septembrom 1999).
Rok: 12. marec 1999 Odločitev: 29. april 1999 Tretje časovno obdobje (prireditve, ki se odvijajo med i. oktobrom 1999 in 29. februarjem 2000).
Rok: 28. maj 1999 odločitev: 24. junij 1999
•	Znanstvene prireditve, raziskovalni programi
Rok: 26. februar 1999 odločitev: 25. marec 1999
•	Izobraževanje manjšinskih strokovnjakov
Rok: 9. april 1999 Odločitev: 20. maj 1999
•	Regionalni in lokalni elektronski mediji
Rok: 19. februar 1999 Odločitev: 11. marec 1999
•	Založniška dejavnost Rok: 28. maj 1999 odločitev: 24. junij 1999
•	Verske dejavnosti v manjšinskih jezikih
Rok: 9. april 1999 Odločitev: 20. maj 1999 « Gledališka dejavnost v manjšinskih jezikih in romska gledališka dejavnost Rok: 19. februar 1999 Odločitev: 11. marec 1999
•	Siljenje fondov javnih zbirk Rok: 28. maj 1999
odločitev: 24. junij 1999
II. ŠTIPENDIJE ZA UMETNIŠKE
USTVARJALCE IN RAZISKOVALCE
•	Likovna umetnost • Glasba • Književnost • Ples, koreografija
•	Raziskovanje Rok: 26. februar 1999 odločitev: 25. marec 1999
VAŽNO!
Natečaji se lahko vložijo le na primernem obrazcu
Obrazec in navodila dobite osebno v pisarnah Javnega sklada (Budimpešta, V. Akademia u. 3-11/240).
Če obrazec želite dobiti po pošti, pošljite na naslov ovojnico srednje velikosti z vašim naslovom in znamko. Naslov: 1357 Budapest Pf: 2. Obrazec in navodila najdete tudi na internetu:
http: //www. romapage. c3. hu http: //w3. datanet. hu/-mnekk Prosimo, da nam hkrati s prošnjo pošljete znamko za 100 forintov!
Nepopolnih ali zakasnelih prošenj kuratorij ne obravnava! Popravkov ne prosimo in niti ne | sprejemamo.
A Magyarországi Nemzeti és Etnikai Kisebbségekért Közalapítvány pályázati felhívása
a nemzeti és etnikai kisebbségek kultúrájának, önazonosságának megőrzéséért, fejlesztéséért végzett tevékenység támogatására.
I. CÉLPÁLYÁZATI TÉMÁK
•	Gyermek és ifjúsági táborok, tanulmányi kirándulások
Első szakasz (1999. május 15. és 1999- szeptember 30. közötti időpontban zajló programok) beküldési határidő: 1999-március 12. döntés: 1999- április 29-Második szakasz (1999. október 01. és 2000. február 29. közötti időpontban zajló programok) helriilriósi határidő-1999. augusztus 06. döntés: 1999. szeptember 09.
*	Hagyományőrző és kulturális rendezvények
Első szakasz (1999. január 1. és 1999. április 30. közötti időpontban zajló rendezvények)
beküldési határidő: 1999. február 19. döntés: 1999. március 11.
Második szakasz (1999. május 01. és 1999. szeptember 30. közötti időpontban zajló rendezvények) beküldési határidő: 1999-március 12. döntés: 1999. április 29.
Harmadik szakasz (1999. október 01. és 2000. február 29. közötti időpontban zajló rendezvények) beküldési határidő: 1999. május 28. döntés: 1999. június 24.
•	Tudományos rendezvények és kutatói programok
beküldési határidő: 1999. február 26. döntés: 1999. március 25.
•	Kisebbségi - közéleti szakemberek képzése
beküldési határidő: 1999. április 09. döntés: 1999. május 20.
•	Kisebbségi regionális és helyi elektronikus média
beküldési határidő: 1999. február 19. döntés: 1999. március 11.
*	Kiadói tevékenység beküldési határidő: 1999. május 28. döntés: 1999. június 24.
*	A kisebbségek hitéletéhez kapcsolódó anyanyelvi és közösségi tevékenységek
beküldési határidő: 1999. április 09. döntés: 1999. május 20.
*	Kisebbségi anyanyelvű és cigány színházi tevékenység
beküldési határidő: 1999. február 10. döntés: 1999. március 11.
•	Közgyűjtemény állományánakgyarapítása
beküldési határidő: 1999. május 28. döntés: 1999. június 24.
H. ALKOTÓI ÉS KUTATÓI ÖSCTÖNDÚ
*	Képzőművészet * Zene • Irodalom • Koreográfia • Kutatás beküldési határidő: 1999. február 26. döntés: 1999. március 25.
A kuratórium a döntéshozatal időpontjainak változtatási jogát fenntartja! Értesítés küldése a döntéstől számított egy héten belül. FIGYELEM!
Az adatlapok a pályázati kiírást részletesen tartalmazó Útmutatóval együtt személyesen a közalapítvány irodáján (V. kér., Budapest, Akadémia u. 3- Ú/240. ) szerezhetők be.
Ha a pályázó postai úton igényli az adatlapot, C5-ös (közepes méretű), a pályázó nevére megcímzett, felbélyegzett válaszborítékot kérünk. Levélcímünk: 1357 Budapest, Pf: 2.
Az adatlap és az útmutató lehívható az alábbi Internet-címeken is: http: //www. romapage. c3. hu, http: //w3. datanet. hu/~mnekk Fontos!
Az adatlap kitöltéséhez útmutató szükséges, amely részletesen tartalmazza a pályázat benyújtásához szükséges tudnivalókat is!
Kérjük, a pályázathoz csatoljon 1 db 100 forintos postai bélyeget!
Hiányos vagy késve érkező pályázatot a kuratórium nem bírál el. Hiánypótlást nem kérünk és nem fogadunk el.
PRIREDITVE
OB
SLOVENSKEM
KULTURNEM
prazniku!
7. februarja ob 14. uri v kulturnem domu na G. Seniku
premiera gledališke družine Nindrik-indrikV KINOJI.
7. februarja ob 16. uri v Slovenskem domu v Monoštru:
 Otvoritev razstave likovne sekcije LIKOS
 Predstavitev romana E. Ružiča: Erd
 Premiera otroške lutkovne skupine z G. Senika M. Roš: Brezi strajov nega straja.
Ob tej priliki bo tudi blagoslovitev Slovenskega doma.
Apótistvónfalva Szlovén Kisebbségi Települési Önkormányzata 1999. február 14-én (farsang vasárnap)
9. 30 órai kezdettel RÖNKHÚZÁST rendez.
Ezen a napon 8 órától 17 óráig nyitva lesz a határ Orfalu és Budinci-Dolenci között.
Slovenska manjšinska samouprava v Števanovcih prireja 14. februarja (na fašensko nedelo) 1999 z začetkom ob 9. 30 BOROVO GOSTÜVANJE.
Ob tej priliki bo od 8. do 17. ure odprta meja med Andovci-Budinci-Dolenci.
"Mali" slovar - "Kis" szotar
Dragi porabski bralci!
Vejmo, ka dostakrat zatok dejete kraj naše novine, ka se vam pri kakšoj rejči stavi, ka ne vejte, ka pomeni. Sploj pa pri člankaj, steri so napisani v knjižnom jeziki. Zatok smo se odlaučili, da mo meli od zdaj tadale v naši novinaj mali slovar, v sterom najdete tiste knjižne reči, štere so najbole nagausto v tistoj številki novin. Leko nas pa vi to pozovete ah nam napišate, stere so tiste besede, za stere bi radi znali, kak se jim pravi vogrski. Tiste te v drugo številko notnapišemo. Če se pa kakšno besedo navčite to, smo nej zaman delali.
beseda - szo članek - cikk, ujsagcikk država - orszag, allam knjižni jezik - irodalmi nyelv manjšinska zaščita - kisebb-
segvedelem
mreža - halo naloga - feladat napredek - haladas, elorejutas
nazadovanje - hanyatlas,
visszafejlodes narečje - nyelvjaras navdušenje - lelkesedes nastop - fellepes, szereples obisk - latogatas počitnice - (többes fonev) szünido
poučevati - tanitani, oktatni posledica - kovetkezmeny, hatas praznovati - unnepelni
predvidevati - feltetelezni pregovor - szolas, kozmondas
presenetiti (koga) - meglepni v. kit
prizadevanje - torekves, szandek
reka - folyo
škrat - mano, manocska
številka časopisa - lap(ujsag) szam
saj - hiszen, mert skromen - szereny sodelovanje - egyuttmukodes sporazum - egyezmeny tkalka - szovono ublažiti - enyhiteni uresničevanje - megvalositas vzgojiteljica - ovono zahtevati - követelni zastoj - megrekedes, leallas
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Deak Ferenc ut 17, p. p. 77, tel.: 94/380-767
Tisk:
SOLIDARNOST D. O. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-715/93 mb z dne 3. 11. 1993, se časopis PORABJE uvršča med proizvode, od katerih se plačuje davek od prometa proizvodov po 13. točki tarife 3. zakona o prometnem davku (Ur. list RS, št. 4/92). ISNN 12187062
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.