Tanja Tomažič
DRUŠTVENA KULTURA
Oddelek za družbeno kulturo je bil v Slovenskem etnografskem muzeju kot
samostojna enota ustanovljen v zgodnjih sedemdesetih letih, torej dobrih
petdeset let po tem, ko je Etnografski institut postal leta 1923 samostojen
Kraljevi etnografski muzej v Ljubljani. V tem se kaže tudi večdesetletna
usmeritev muzeja oziroma etnološke vede nasploh. V prvi številki Etnolo-
ga namreč iz navedenih "posameznih delovnih panog" spoznamo, kaj je za-
nimalo prve muzejske kustose in raziskovalce: ljudska arhitektura, kmeč-
ki mobiliar, noše, ljudsko slikarstvo, literatura o narodni pesmi, epih in
vraževerju in ljudska glasba.
S socialnim življenjem so se posamezni raziskovalci sicer ukvarjali že tu-
di pred ustanovitvijo samostojne enote, vendar so bile te raziskave več ali
manj sporadične in niso vodile (vsaj v okviru muzeja) v kakšno večje ozi-
roma bolj načrtno delo. Pomembnejše publikacije in dela dr. N. Kureta in
dr. S. Vilfana so nastajale zunaj muzejske institucije, v predvojnem Etno-
logu pa so tudi redki članki, katerih avtorje zanimajo posamezna področja
socialne kulture.
Šele s prodiranjem spoznanja, da se etnologija ukvarja z vsem, kar naj
pripomore k prikazovanju življenja v kakem obdobju in predvsem v različ-
nih družbenih plasteh, so se etnološki preučevalci nehali izogibati temam
in področjem, ki v starejši etnologiji niso imele večje tradicije.
Nekakšna nepisana pravila, ki pa so v muzejskem primeru odveč in kveč-
jemu utesnjujejo področje dela, so bila vzrok, da so se v novo ustanovlje-
nem Institutu za slovensko narodopisje pri SAZU (l95l) dokončno oprede-
lili za teme, ki so neposredno segale na področja tako imenovane duhovne
in socialne kulture. S tem je bilo delo razdeljeno na muzej in institut: mu-
zej, ki naj bi bil po naravi dela (snovni prikazi-razstave) bolj pripraven
- 114 -
za zbiranje ostankov materialne kulture, kar je, mimogrede povedano,
delal že od svoje ustanovitve naprej, in institut za narodopisje, katerega
člani so v okviru nove in samostojne institucije nadaljevali delo, ki so ga
opravljeli že kot sodelavci nekaterih terenskih ekip Slovenskega etnograf-
skega muzeja pod vodstvom ravnatelja dr. Borisa Orla, omejeno pa je bi-
lo že takrat v glavnem na področja duhovne in socialne kulture. Tako so v
muzej v teh letih tudi prihajali podatki in predmeti s področja šeg, vraže-
verja, ljudske glasbe, prava, družinskih odnosov predvsem v zvezi z vsa-
koletnimi terenskimi raziskovanji in se torej ti podatki in fotografije hra-
nijo v muzejskem arhivu (glej naštete sodelavce in teme njihovega razis-
kovanja v članku A. Simikič:^.....). Največje delo na tem področju je
2
opravil dr. Sergij Vilfan v publiciranem delu ..., mišljeno pač v tem smi-
slu, da je bil muzej kot institucija pobudnik in plačnik vsaj začetnih ali
vzporednih terenskih raziskav.
Z nabiranjem materialnih ostankov s področja socialne kulture, razen mask,
se v okviru Etnografskega muzeja ni načrtno ukvarjal nihče. Prav tako je bi-
lo raziskovanje te kulturne sfere odvisno v glavnem od osebne afinitete raz-
iskovalcev, pridobitve materialnih ostankov pa so bile čestokrat odvisne od
naključnih najdb na terenu. Raziskovalna politika muzeja je bila odvisna od
splošnih teženj in razvoja etnološke znanosti na Slovenskem.
V letu 1963 naj bo posebno omenjena razstava o slovenskih maskah, ki se
je je zelo uspešno lotil novi ravnatelj muzeja dr. B. Kuhar. S tem je bil ne-
kako prelomljen tabu o delitvi dela med Institutom za slovensko narodopis-
je in Slovenskim etnografskim muzejem. Znanstveno obdelane maske (na
tem področju je več desetletij delal že tudi dr. Niko Kuret) so zbrali in re-
konstruirali v muzeju, ki je po deponiranju teh predmetov dobil zagotovo
eno največjih zbirk ljudskih mask v Sloveniji in s tem tudi osnovo za nov ku-
stodiat.
Zavedati se moramo, da so muzejski oddelki po svoji sedanji zasnovi ori-
entirani na razdelitev na t.im. tri kulture: materialno, družbeno in duhovno j
- 115 -
in da so se oddelki ustanavljali prav v zvezi z zbirkami ali drugače pove-
dano: kjer ni zbirke, ni oddelka.
Slej ko prej bo razvoj vede, torej razvoj etnologije, ki naj preučuje način
življenja v posameznih dobah, sprožil tudi reorganizacijo muzejskih od-
delkov. Oddelki, kakršne pojmujemo sedaj, so grajeni v glavnem na posa-
meznih predmetih, ki so razporejeni in tudi vrednoteni stilno in tipsko.
Predvsem v prejšnjih časih pa so jih tudi zbirali večidel predvsem glede
na estetski učinek ali celo netipičnost. Vsak varuh zbirke je lahko vesel,
če so "njegovi" predmeti lepi, stari in vredni, vendar pa naj bi ta vred-
nost vedno tudi nekaj povedala v širšem diapazonu. Dejstvo je, da se je
včasih težko upreti pritisku časa in njegove mode tudi pri zbiranju posa-
meznih vrst predmetov.
Pred drugo vojsko se je s preučevanjem pomembnega dela tako imenovane
socialne kulture, z otroškimi igračami ukvarjal dr. N. Kuret, ki pa ni
nikoli sodeloval pri ekipah dr. Orla. Njegovo delo je nastajalo zunaj mu-
zeja; igrače, ki so po različnih poteh prišle v muzejske depoje, pa so bi-
le večinoma priključene kustodiatu za ljudsko umetnost.
Že ob koncu šestdesetih let se je v okviru muzeja in v povezavi z idrijskim
muzejem začelo raziskovanje življenja idrijskih rudarjev. V timskem de-
lu muzejske ekipe je bila posebna pozornost posvečena tudi širši družbeni
kulturi. V tej socialni plasti in prav na idrijskem območju je bila tipična
afiniteta ljudi do združevanja in delovanja v različnih društvih. Zato smo
se začeli ukvarjati s to stranjo družabnega življenja, ki naj bi obsegala
preučitev formalnih in neformalnih društev oziroma skupin.
Materialni ostanki so bili razmeroma maloštevilni, zato pa so v muzeju
začeli urejati obširno kartoteko s podatki o društvih in so jo občasno na-
daljevali tudi še naslednja leta in obsega danes okrog 200 listov. Prav ta-
ko se je ob tej priložnosti povečala fototeka s posnetki o društvih, ki jih
je bilo prej v muzeju bore malo.
- 116 -
Nekako istočasno je potekala raziskava gostilniške obrti, ki pa je bila na-
menoma vključena v kustodiat socialne kulture prav zaradi načina obdela-
ve. S svojimi izsledki naj bi poudarila predvsem socialni moment, oziro-
ma gostilno kot medij za družabno kulturo.
S tem v zvezi je potekalo etnografsko delo po precejšnjem delu Slovenije,
prav tako pa tudi zbiranje predmetov, s katerimi naj bi ob razstavi prika-
zali svoje izsledke. Tako je nastala obširna zbirka gostilniških predmetov,
ki je nismo razdeljevali po različnih kustodiatih, kar naj bi po doslej vel-
javnih načelih naredili, ampak je ostala skupaj, ker smo bili mnenja, da
je kot takšna najbolj povedna - prav v zvezi s socialno kulturo.
V njej so številni predmeti iz tako imenovane notranje opreme, kar pome-
ni 123 krožnikov, 99 kozarcev, 156 kosov jedilnega pribora, itd. Posebne
omembe je vredna zbirka starejših pivskih kelihov in vrčkov. Ne glede na
starejšo, še danes uporabljano klasifikacijo, tudi med predmeti notranje
opreme do sedaj ni bilo v muzejskih depojih omenjenih predmetov ali pa
jih je bilo vsaj zanemarljivo majhno število. Ob istem času je muzej pri-
dobil tudi nekaj pohištva, ki je bilo v rabi v gostilnah (30 kosov) in je bi-
lo kot tako tudi inventarizirano in shranjeno v posebnem depoju za gostil-
niške predmete.
Ponovno omenjamo, da je bil to prvi poskus, da bi pod predznakom t.im.
družbene kulture zbrali vse predmete, ki so bili obdelani v zvezi s kakim
področjem, v konkretnem primeru z gostilnami. Po do zdaj veljavnih na-
vadah bi morali namreč to zbirko razdeliti na več področij. Pri tem bi mo-
rali računati, da predmet sam po sebi, torej iztrgan iz že obdelane teme,
ne bi bil več v tolikšni meri poveden, kot je v zvezi z ostalimi, ki ga po-
jasnjujejo.
Zbirka gostilniških predmetov je bila obdelana tudi v razpravi, ki je izšla
kot vodnik po razstavi pod istim imenom kot sama razstava leta 1981. Po-
polnoma enakovredno se predmetom pridružujejo tudi fotografije, ki so bi-
le nabrane (predvsem iz starejših časov) ali na novo posnete. Zaradi usta-
ljenih navad in lažjega deponiranja so urejene v fototeki, arhiv pa je prev-
- 117 -
zel tudi razne dokumente in rokopise s tega področja.
Ker je bil predmet raziskave dovolj populariziran z razstavo, istočasno
pa tudi s številnimi članki v dnevnem časopisju (glej hemeroteko iz leta
1981), oddajami v radiu, je postala zbirka tudi po razstavi, ko je bila
prenesena že v depoje, zanimiva za mnoge obiskovalce, oziroma tudi upo-
rabnike. V zvezi s pojasnili o gostilničarstvu se je v muzeju oglasilo več
deset študentov, arhitektov in drugih, ki so se v glavnem zanimali za no-
tranjo ureditev pa tudi za historiat posameznih gostiln. Razstava je bila
prepeljana tudi v Beograd v Etnološki muzej, kjer je vzbudila precejšnje
zanimanje.
Z občasnimi nakupi gostilniških predmetov, kolikor jih pač dopušča finan-
čna politika muzeja, se zbirka širi. V zvezi z raziskavo je nastajala tudi
omembe vredna kartoteka gostiln z vsega slovenskega ozemlja. V njej so
podatki o starosti gostilne, o njenih lastnikih, o eventualnih preureditvah
in podobnem. To je zbirka podatkov, ki občasno narašča in se širi.
V letih okrog 1980 se je v Slovenskem etnografskem muzeju začelo zbira-
nje otroških igrač. Do tedaj jih je bilo v muzejskem fondusu inventarizi-
ranih bore malo, v muzej pa prispele več ali manj po naključju, oziroma
ob kampanjskem zbiranju v času terenskih ekip. Načrtno pa se z zbiranjem
ni ukvarjal nihče od etnologov, zaposlenih v muzeju, dasiravno so vpra-
šalnice muzejskih ekip vsebovale tudi po nekaj vprašanj v zvezi z otroški-
mi igrami. Več ali manj je bilo odvisno od posameznika, če se je lotil te
teme.
Isto bi veljalo tudi za način zbiranja ljudskih noš, kjer bi glede na možno-
sti prav gotovo lahko zbrali kaj več otroških oblačil, obutve ali stvari za
dojenčke, če bi bile pobude za to večje. Ne glede na današnjo modo zbira-
nja otroških igračk so večje muzejske ali zasebne zbirke v Evropi nasta-
jale že davno pred začetkom druge vojske.
Moramo priznati, da tudi zbirka otroških igrač Slovenskega etnografskega
muzeja, ki je nastajala ob pripravah za razstavo, ni velika in zaenkrat tudi
- 118 -
še ni popolno obdelana. V muzeju si prizadevamo, da bi jo povečali, za-
kaj ne glede na velikost ali pomembnost je končno edina, ki v slovenskih
etnografskih muzejih ali zbirkah sploh obstaja. Zato si v muzeju prizade-
vajo, da bi se zbirka povečala, saj bi le tako lahko prikazali tudi to stran
življenja na Slovenskem.
Kakorkoli, ob razstavi in zbiranju predmetov, igračk in fotografij je bila
javnost obveščana s časopisnimi članki. Kot večja donatorja sta se poja-
vili dve tovarni otroških igračk: Ciciban iz Mirna in Mehanotehnika iz
Izole, ki sta podarili muzeju 30 predmetov. Od starejših igračk imata po
kriteriju zbiralcev največjo ceno dve porcelanski punčki iz konca 19. so-
letja, po etnoloških kriterijih pa so prav gotovo najbolj cenjene doma iz-
delane igračke, ki jih je 15. Vseh skupaj jih je okrog 100.
Naslednja večja razstava v okviru tako imenovane socialne kulture oziroma
pod okriljem tega kustodiata, je bila raziskava o oblačilih ljubljanskih pre-
bivalcev v času med obema vojskama. Tudi tukaj se je pojavilo podobno
razmišljanje o vprašljivosti te teme v okviru nekakšnega predaičkanja v
družbeno kulturo.
Lahko pa ga zagovarjamo s kompleksnostjo raziskave, ki je svoj glavni
pomen iskala v družbeni pogojenosti oblačilnih zakonov tako na strani ob-
lačilnih obrtnikov ali prodajalcev kot tudi tistih, ki so obleko kupovali ali
nosili. Z drugačnim raziskovalnim pristopom bi temo nemara lahko uvr-
stili med obrt ali med nošo. Predmeti, ki so nam pojasnjevali obravnava-
ne družbene stalnice, so skupaj tvorili celoto z največjo pripovedno mo-
čjo. Po razstavi so bili deponirani, vsaj začasno v depo socialne kulture.
Na novo je bilo tako pridobljenih okrog 250 predmetov, oblačil, klobukov,
obrtniških strojev in pripomočkov. Ob tej priložnosti je bilo pridobljeno
tudi več kosov razmeroma dobro ohranjenega ženskega, moškega in otroš-
kega spodnjega perila. Med zanimive nove predmete lahko prištejemo tu-
di 57 kosov revij iz zadnjih 80 let, precejšnje število rokopisov (naročnin-
ski zvezki in knjige, stari kroji) ter zanimivih primerkov starih knjig o
- 119 -
krojenju in šivanju. Razstava je izkoristila tudi pripovednost starih foto-
grafij, ki jih je bilo na novo pridobljenih s tega področja 223.
Zbirka je torej obdelana, seveda pa še ni zaključena.
Ob razstavi je izšel obširen katalog, javnost pa je bila obveščena še po
občasnih člankih in obvestilih v časopisju, radiu in televiziji.
V zvezi z raziskavo o oblačilih pa se je pokazal še nov problem, ki zade-
va več muzejskih zbirk in o katerem najbrž še ni bila izrečena zadnja be-
seda. To je namreč problem tako imenovane urbane etnologije, ki si je v
svetu in tudi pri nas že dodobra utrla pot, pa ji je bila do zdaj očitno na
Slovenskem priznana vrednost šele na raziskovalnem ne pa tudi na muzej-
skem področju. Ravno v zvezi z zbiranjem predmetov so se pojavila vpra-
šanja o podvojenem delu, ki naj bi potekalo med etnološkimi in kulturno-
zgodovinskimi zbirkami oziroma muzeji. Zagovarjamo tezo, da je etno-
loški kriterij pri zbiranju predmetov dovolj tehten vzrok, da enakovredno
ruralni nastaja v etnološkem muzeju tudi urbana zbirka. Predmeti te zbir-
ke naj bi bili zmožni predstaviti in prikazati način življenja mestnih pre-
bivalcev, pa naj bodo to delavci, obrtniki, trgovci, skratka konglomerat
naseljencev v določenem času.