Intervju s Svetlano Slapšak Svetlana Slapšak: kot univerzitetna prfesorica, prevajalka, kritičarka, esejistka, bojevnica za človekove pravice, kot humanistična intelektualka- ali je to prava oznaka?- ali, in če da, kje, kako vse te pozicije preči pozicija "biti ženska"? "Intclcklualcc" jc srednjeevropska oznaka, ki jc v francoščini kot socialno ideološka opredelitev še nekako sprejemljiva, v angleščini pa zveni malodanc smešno. V grščini sem imela zmeraj težave z ustreznim terminom: tam se uporablja posmehljivi naziv "kulturniki" (kultu-riades). Iz nesrečnega spoja avstroogrskega formalizma in socialistične nomenklature seje izlcgcl ta semantični hibrid, ki v Jugoslaviji pri vprašanju kriterija enostavno odpove. Toda ostanimo na nivoju anekdote: nedavno sem v Društvu srbskih književnikov, v razgovoru po Oktobrskih srečanjih, s povsem profesionalnega zornega kola pripomnila, da uprava ni imela zadosti stika z uglednimi tujimi gosti, in omenila pri tem tudi problem znanja tujih jezikov. Reakcija kolega iz uprave je bila burna - ne le daje tekla beseda o "vljudnosti" in kako da "ni lepo", če kdo omenja tovrstno neprofesionalnost, ampak so od mene zahtevali skorajda, da naj dam upravi pojasnilo. Z drugimi besedami, zagrešila sem še cn nepotreben incident, spričo katerega so moje javne kritike knjig Selcniča in Antonija Isakoviča raztolmačili kot moj "osebni odnos" s člani uprave. Zalo sem nagnjena k temu, da pridajam pojmu "intelektualec" minimalni pojmovni okvir: intclcklualcc je človek, ki jc vzpostavil harmoničen odnos med fondom informacij, s katerim razpolaga, in nepotlačeno željo, da bi užival v njem. Če oboje širi, potem toliko bolje. Jaz sama sem humanist in imam rada živali. In to seveda ni od muh. Če naj tudi temu pojmu podelimo minimalni pojmovni okvir, potem jc humanist človek, ki mu fond informacij služi za razširjanje meja znanja v humanistiki, hkrati pa tudi kot kolikor toliko zanesljiva obramba pred nevarnostjo ideologije ali vere glede na fond informacij. Nagibam se k mišljenju, da ima klasična izobrazba pri tem posebno vlogo in daje v sami gramatiki nekaj, kar vzgaja državljane. Ker pa mi je od Platona ljubši paradoks, bom omenila zgodbo, ki mi jo je v Atenah pripovedovala kolegica Cehinja, ludi sama klasična filologinja: neki znani češki klasični filolog jc v "tistem času" napisal himno Stalinu in Leninu v starogrščini, v heksametru • celo imeni 154 klasikov jc postavil v arhaični homcrski gcnitiv. In že smo spet pri vprašanju uživanja: v tej ljubki perverziji lahko uživajo samo tisti, katerih fond informacij to zaobsega, hkrati pa je taisti fond informacij omogočil tudi bednemu češkemu klasičnemu filologu vrhunec njegovega humanističnega ma/ohi/ma. Z drugimi besedami: izogi-bajmo se določil, ki "imajo kapital", posebej moralni; če bom zelo dolgo Živela, zelo pridno delala in zelo zvesto pazila na etične principe, bom nemara umrla kot humanistična intelektualka: medicina že dela čudeže. Da bi bila ženska, se mi je treba veliko manj truditi. Ali "biti ženska" na kak način opredeljuje tvoje interese za kulturo, literaturo, zgodovino, politiko? Ali je tvoj izbor, tvoje vstopanje v tekst spolno opredeljeno? Takoj bi lahko privzdignila kot ščit Marguerite Duras (pišejo samo icnskc)', vendar pajc toosebna evolucija in ni nujno, da jo vsak doseže. Pri osemnajstih letih sem bila videti relativno ljubko dekle, do kulture in teksta pa sem se obnašala kot mtAka šovinistična svinja - kot je zelo pogosto v primeru bodočih feministk. Spolno opredeljevanje v tekstu je le stvar premagovanja sramu, oziroma naslag teksta ki ga čutimo kot nasilje. Po moji lastni izkušnji, kot tudi po izkušnjah mnogih drugih, prihaja do tega prehoda ali odločitve vedno v neki vrsti ženskega kolektiva in to ne glede na okoliščine, na primer obkroženost z moškimi. Pravzaprav ni dokazanega primera, da jc neka ženska izstopila iz teksta, ki ga je bila osvojila, ali da je bivša feministka spet postala podanik dlskurza, ki ga nadzorujejo moški. To je dokaz, da se odkrivanje ženskega vstopa v tekst doživlja kot s\vboilu: brez. patelike, ki je vezana na ta pojem, gre pač za preprosto, kulturno in zgodovinsko pogojeno nehierarhičnost ženske družbe. Kako je "biti ženska" osebi, ki se giblje v najbolj eminentnih krogih "humanistične inteligence" v Jugoslaviji? Zdi sc mi, da sem zadosti jasno poved !a, kaj si mislim o humanistični inteligenci in o svojem položaju v n, j: eminentnim krogom sc v glavnem uspešno izogibam... pa vendarle. Morda je to primerna prilika, da povem nekaj o ženskem vidiku sojenja, na katerem sem bila obložena zJorabc službenega položaja in poneverbe denarja - zaradi lega so me (še pred sojenjem) vrgli iz službe in vlačili moje ime po časopisih, izgubila pa sem tudi cel kup "prijateljev" (med njimi tudi veliko žensk), da o eminentnih krogih sploh ne govorim, šc manj pa o tem, kaj vse sc je po Beogradu šušljalo. Povod za to akcijo je bila prijava treh mojih delovnih kolegov (med njimi je bila tudi ena ženska) Službi državne varnosti, v "igri" pa jc bilo vse, kar sem dotlej počela na opozicijski sceni. Že od vsega začetka sem imela podporo Društva 155 književnikov. S mo sojenje je bilo žensko - sodnica, obe odvetnici in jaz. Vse Štiri smo uporabljale izključno profesionalni diskurz. V izkrivljenem kodeksu socialistične družbe je bila že s mo dejstvo, da smo se posluSale in sporazumevale v istem kodu, čista subverzija: pričakovati bi bilo, da sodnik sploh ne bo sprejemal argumentov in da bo drdral svoj govor brez intertekstualnih odnosov i. govori drugih. Ključni trenutek sojenja, ko je bilo ugotovljeno, da direktor Instituta (človek, ki meje z neverjetnimi manipulacijami vrgel iz službe) enostavno late, bi v drugačnem, tipskem sojenju, sploh ne bil pomemben: tukaj pa, ker so bila pač vzpostavljena profesionalna pravila igre, je obtožnica enostavno padla in mojo oprostitev so nedolgo tega potrdili tudi na Vrhovnem sodišču Srbije. Mnogi mislijo, da je bilo moje sojenje zadnje te vrste - upajmo, da je temu tako. Ženskega nasprotnika sistema ne obtožujejo za verbalni delikt - in teh sem zagrešila več kot dovolj, temveč za ženski /ločin -prevaro. Politika si ne sme dovolili za javnost neprijetnega "damskega" konteksta: moja odločitev, da nastopim z "moško" obrambo, ne bi imela nobenega smisla, če tudi vsi ostali udeležcnci nc bi storili istega: vendar pa so bili vsi ti udeleženci ženske, ki se v naravni obrambi pred splošno prisilo sistema zatekajo k uveljavljenemu, četudi malce perverznemu izhodu: moškemu profesionalizmu. Ženski karierizem, ki je tako tvegan na Zahodu, postaja v vzhodnem socializmu sredstvo odrešitve. Doživeli v tem sistemu pošteno sojenje je enako premiji na loteriji, in ja/. sem prepričana, da sem jo zadela, pač glede na okoliščino, da so se znašle skupaj štiri ženske, ki so bile pripravljene Ščititi svojo svobodo razpolaganja s fondom informacij z najboljšimi sredstvi, ki jih omogoča ta fond. Element "maskiranja" ali vsaj kraje tujega diskurza je tukaj očiten zato, ker jc učinkovit: primer ženske strategije. Kaj misliš o "ženskem pismu" v Jugoslaviji? Ali obstaja? Kay je to? Ali je kaj, čemur bi se reklo "ženska politika"? Kaj misliš o ženski literaturi v Jugoslaviji? Zagrebška šola teorije in kreativnega pisanja ima pri tem pionirske povojne zasluge: na osnovi proze Rade lvckovič, Slavenkc Drakulic in Irene Vrkljan je mogoče "tekstualizirati" žensko poetiko, ki dobiva po zaslugi Dubravke Ugrešič (vsaj zame) najbolj subverzivno žensko odliko: ironijo. Ženska literatura potrebuje zelo malo, saj tudi sicer zmeraj obstaja; potrebuje impulz nečesa, kar bi lahko zdajle imenovala "kolektivna ženska poetika", pri čemer gre pravzaprav ravno tako za izgubljanje balasta sramu. Ženska književnost v Jugoslaviji jc realnost že več kot eno stoletje, od hrvaških in vojvodinskih žcnsk-pisccv in bork za ženske pravice; v tridesetih letih je obstajala pri ministrstvih institucija "tajnika za ženska vprašanja", in ti tajniki so bile ženske; o 156 feminizmu in ženskah je bilo med dvema vojnama napisanega več kol pa v Štirih desetletjih novega povojnega sistema. Tisto, Cesar jugoslovanski ženski književnosti primanjkuje, niso niti avtorice, niti poetika, niti leorclska ali medijska usposobljenost; tisto, kar je sedaj potrebno, so ženski založniki, ženske knjigarne, ženski Časopisi, ženske institucije (ministrstvo za ženske, v končni fazi!), skratka ženska infrastruktura, ki bi dolgoročno preobrazila okolje. Nedolgo lega sem ljubljanski Filozofski fakulteti predložila projekt z naslovom "Jugoslovanska ženska književnost"; upam, da tisto "jugoslovanska" ne bo povzročilo toliko hude krvi, da projekt ne bo uspel, saj gre za operacionalizacijo termina oziroma za nujno sprejemanje multikullural-nosti, ki se je na določen način izrazila v ženski književnosti zadnjega pol stoletja ali več: kako naj si sicer razlagamo briljantno satiro Duhravkc Ugrcšič v romanu Šteftca C\-ek u raljama života, kjer sc sprehodijo skozi junakinjino naročje tipični jugoslovanski primerki m<£kcga spola s svojimi etično obarvanimi intimnimi pomanjkljivostmi! Če bi bil kot končni rezultat te zamisli zares organiziran kongres jugoslovanske ženske književnosti v Ljubljani, potem bi to ne bil le književno teoretski in družbeni, ampak tudi politični izziv diskurzu stereotipov - med drugim tudi stereotipu "jugoslovanstva". Pred leti si objavila pomembno razpravo o tJ. trivialni literaturi. Zanima me, ali se in kako se v tej literaturi percepira ženska? Ali sploh je v tej literaturi mesto za "ženski pogled", za žensko subjektivnost? Trivialna književnost jc za prcučcvalca eden najboljših načinov, kako vstopiti v vprašanje ženskega in dnif>cf>a: v probleme literarne produkcije in porabe (občinstva) ter socialne stratigrafija bralcev - če spet parafraziram Durasovo: ne le da jc piscc zmeraj ženska, tudi bralec je zmeraj ženska! Potem jc tu vprašanje stereotipov, iz katerih lahko kristalno jasno razbiramo modele represije nad ženskami, iz. stereotipov "ženskega" nič manj kot iz drugih represivnih stereotipov, in tako naprej. Odmaknjenost te literature, nj n pečat nekvalitetnega in prezrtega, ki zlahka prehaja v altemath o ali subkulturno, njen she-malizcm, v katerem sc zrcali ideološki Ui >kurz, in navsezadnje nujno ironizirani položaj prcučcvalca - vse to so izjemno ugodne predpostavke za relevantno družbeno in literarno analizo. Metodološka raznovrstnost, ki sc ponuja prcučcvalcu trivialne književnosti, jc ogromna, pedagoške možnosti uvajanja v književne postopke pa žal slabo izkorifičene. Trivialna književnost jc v marsikaterem pogledu izziv obrti, začetek vprašanja za pisca, ali zna spranti skupaj zgodbo, ne glede na svoja siccršnja avantgardna nagnjenja. Navsezadnje jc Du-bravka Ugrcšič ravno na modelu trivialne književnosti ustvarila pov- 157 sem svojevrstno proz»), ki jo odlikuje visoka parodičnost, ironična resonanca in Cisto posebna kritičnost do sistema in položaja ženske v njem. V svojih književnih začetkih (od katerih se nisem kaj prida odmaknila) sem napisala avanturistični roman (čas pred francosko revolucijo, kraj dogajanja med iirčijo in Italijo, Avstrijo ter Francijo, vse do francoskih in angleških kolonij v Ameriki) sledeč pravilom žanra in zahtevam povsem določenega bralca, pred katerega sem vsak petek položila novo poglavje; ta bralec je med drugim zahteval, da naj bodo v romanu pomorske bilke, da seksa - vsaj eksplicitnega - ne sme bili vse do konca romana, in da naj se v romanu obvezno pojavi morska krava. Vse te zahteve sem izpolnila in po letu dni sem imela pred sabo roman, dolg več kot 601) strani. Bil je (udi objavljen, in za dobljeni honorar (sicer precej skromen) sem mcscc dni potovala po (¡ičiji, vendar pa imena romana in psevdonima, ki sem ga uporabljala, ne bom izdala - sicer bi se lahko cclo zgodilo, da ga kdo prevede v slovenščino! Kakorkoli že, za moškega bralca nc bom več pisala. Zato jc trivialna književnost zame tudi vprašanje prakse oziroma proizvodnje stereotipov: mislim, da jc nc bi mogla preučevati s takim veseljem, če bi imela "čiste roke". Kna izmed Svetlaninih javnih podob je politična, vezana predvsem na tematiko človekovih pravic: človekove pravice in jugoslovanska realnost. Koncept človekovih pravic je v svojem jedru vezan na pravice individua. Tu mislim predvsem na to, da obstaja segment, ki je specifično vezan na ženske? Npr. tendence po delegaciji abortusa so po mojem mnenju tendence, ki posegajo na področje kršenja človekovih pravic, ali ne? Konzervativnost jugoslovanskega rmiškega prihaja nemara najbolj tragično do izraza v opozicijskih krogih, posebej v "zlati dobi" skupnega prostora jugoslovanske opozicije: le malo opozicionalcev, kot npr. Tomaž Maslnak ali Ncbojša Popov, je resno govorilo o ženskih pravicah in oženskah nasploh - vsi drugi so bili neprijetno presenečeni spričo pojava ženskih pravic med človekovimi pravicami, nekateri pa so se počutili celo užaljene, češ da jc resnost konccpta človekovih pravic kršena z omembo ženskih. Feminizem nikakor ni mogel dobiti legitimnosti "resnega" političnega angažmaja. Zato jc povsem naravno, da se prvaki opozicije in borci za človekove pravice, ki so nedavno prišli na oblast, resno zavzemajo za ukinitev legalnega splava, z roko v roki z neresnimi ali neizobraženimi ženskami. Pred nekaj leti, ko sem zbirala podpise za peticijo proti smrtni kazni, me je neki ugledni srbski opozicionalcc in današnji akademik agresivno zavrnil, češ da me (ženske) "ubijamo otroke" (s splavom), stara in ugledna srbska pesnica pa, da je "Pavclič ubijal otroke"; v obeh primerih je to pomenilo. 158 da nc bosta podpisala, Čeprav bi bila logična interpretacija ravno nasprotna. Zanimivo je, da sla se oba skliccvala ravno na "otroka", da bi tako naprtila krivdo ženski. Podoben, izrazito nelogičen tip diskurza prevladuje pri vprašanju abortusa, ki je lahko medicinsko in socialno, nikakor pa ne moralno vprašanje. Jaz osebno sem proti abortusu, ker je poguben, nasilen in tvegan za zdravje ženske, prav tako kot sem tudi proti vsem medicinskim posegom, ki puščajo za sabo posledice, ki povzročajo stres in ki so nevarni: bolje sc jih je i/ogniti s preventivo. In to je vse. Vendar pa je vprašanje ženske "preventive" vprašanje spolne moči in manipulacije; tako v javnosti nikakor nc morete naleteti na zagrizenega nasprotnika raka na dojki ali maternici in celo ne na nekoga, ki bi o tem javno govoril brez nelagodja, četudi zahtevajo te bolezni veliko več ženskih življenj kot abortusi. Romunski dojenčki z AIDS-om so grozljiv primer tega, v kaj sc sprevrača represija, kije vedno tako proti kontraccpciji kot proti abortusu. Jugoslovanska javnost sc ni nikoli vznemirjala zaradi dejstva, daje zdravstveno stanje zob našega prebivalstva katastrofalno, tako zaradi slabe prehrane in slabe vode, kot tudi zaradi slabe ravni zdravstva: vzhodnega Evropejca na Zahodu takoj prepoznajo po... nasmehu. Popravljanje zob brez lokalne anaste/ije - še ena izmed izmišljotin socialističnega zdravstva (najlepše pa je to, da sc upravičujc s "prihrankom") - sc kot še ena vrsta fizične represije izvaja večinoma nad otroci in mladino, torej skupinama brez glasu v javnosti, medtem ko sc s taistimi "otroci" istočasno manipulira ob vsaki primerni priliki. Pred dobrimi desetimi leti sc je v katoliški Franciji, v času, ko je bil splav nelegalen, več kot sto v javnosti znanih žensk odločilo, da podpišejo izjavo, da so splavile, skupaj s podatki očasu in mestu splava: to je bila gesta izzivanja pravne države. Takšnih gest nam danes primanjkuje. Ampak vrnimo sc k "politiki": v vsesplošnem vzhodnoevropskem razočaranju nad novimi oblastniki, izvoljenimi na prvih svobodnih volitvah, lahko vidimo določeno "kratkovidno daljnovidnost", ki ji botruje slabo politično razumevanje diskurza predhodnega desetletja: moralno zavzemanje za človekove pravice odpove že pri ženskem delu teh pravic, saj so v opozicijsko gibanje pritegnili ljudi, ki jih jc bilo treba prositi, da dajo svoj podpis na kakšno ušivo peticijo, ker jc bila za padec režima pač potrebna množičnost: ampak ali jc bila res potrebna? Ali nc bi nove oblasti bolj liberalno organizirale elitne profesionalne stranke? Verjetno bi jo, vendar jc cela kombinacija popolnoma utopična, kot jc utopičen tudi Ciandhijcv nenasilni narod, ki seje takoj, ko je dobil zahtevano samostojnost, šel klat med seboj -in tako storil natanko tisto, česar prej ni hotel storiti Angležem. 159 Minimali/irajmo (to jc tudi sicer moja najljubša politična metoda) in sc omejimo na preprosto situacijo, v kateri seje zdaj šele treba boriti za človekove pravice, proti postkomunističnim prevarantom in nacionalnim vampirjem. Zdaj tele bi bila rcsignacija nesprejemljiva! Odkritje, da smo (zlasti ženske) investirali v napačne ljudi (/Jasti moške) lahko sprejmemo kot ključen poduk i/ političnega življenja: karkoli smo si že i/volili, ni dobro, vendar pa je treba omogočiti, pod pritiskom javnosti, da lahko to nepretrgoma, brezobzirno in nepravično kritiziramo. Volitve so v končni fazi kaotični trenutek, v katerem nepravična večina voli nepravično manjšino, da bi bilo omogočeno nepravično funkcioniranje: ostanek časa in prostora jc posvečen zaščiti manjšin pred vsemi temi krivicami. Ker vemo, koga smo volili, je presenečenje pravzaprav lenoba duha in nekakšna neodgovornost: mi, ki nismo "izvoljeni", alternativa, ki jo zanimajo človekove pravice in ustvarjalnost, ne pa neskončni dolgčas administracije ali diplomacije, smo izbrani ravno zato, da v vmesnem času, ki je veliko daljši, predstavljamo pravico vseh vrst manjšin. Kdor tega ni predvidel, ni mislil politično. Zato tudi delim pesimizem G therja Cirassa, vsaj kol nujno odliko stila, in mislim, daje preprosto treba nadaljevati s tem državljanskim aktivizmom, za katerega nova oblast z očitno naivnostjo meni, da ga jc uspešno /manipulirala. Med drugim si tudi odlična prevajalka in interpret antične literature. Ali te tudi pri tem vndi zanimanje za človekov e prav ice, zlasti za "žensko perspektivo" zgodovine? Kje v tej literaturi najdeš pozabljene, potlačene vsebine te vrste? Najbolj prijetno odkritje, do katerega so zame sicer prfeli drugi, so vsekakor ženske antične itudije. Zame jc to področje predvsem odkritje novih načinov branja tekstov; tako bogato in fascinantno področje, da se mi zdi, kot da sem priča rojevanju nove humanistične vede. Prcuranjcno? Mislim, da ne: sicer pa so vse humanistične vede nastale i/ klasične filologijc, iz branja korpusa tekstov, ki so se lahko sredi tega stoletja komu zdeli že "pre-prebrani". Neskončnost branja sc sijajno potrjuje v možnosti, da nam Evripides pove nekaj novega in da za uživanje v tekstu nc potrebujemo suhoparnih in bedastih pojasnil o klasičnih in posmrtnih vrednotah. Antika tako izgublja konotacijo preteklega in postaja drugo. Sicer pa tiči nekaj že v norčavi sholastični ideji, da antično in še bolj daljnjo preteklost računamo od Kristusovega rojstva nazaj: narava te konvencije bi morala biti opozorilo vsakemu humanistu (sic!), ki v svoji vedi leži k iskanju resnice. Ponjo lahko gremo samo v religijo. 160 V klasični filologiji, mojem edinem področju obrti (vse drugo je le moje amaterstvo), so začele stvari postajati vznemirljive že v Šestdesetih letih, ko sta razbiranje ideološkega diskurza in njegova temeljita kritika pokazala na uporabo in zlorabo tolmačenj antike (fašizem, totalitarni sistemi). Bralec antičnih tekstov ima določene prednosti, saj spremlja uživanje v tekstu tudi svojevrstna vedrina rclativiziranja (časa, klasifikacij, ideje "razvoja"), vendar le, če zna prisluhniti svojemu času. Branje antičnih tekstov je subverzivna dejavnost, saj rclati-vizira vsak moderni diskurz • še zlasti prepričljivo ideološki diskurz ali sploh diskurz oblasti in sistema. Možnost, da se s pomočjo ustreznega primera spodbijc vsak razglašeni novuni, vsak prikriti stereotip, vsaka tipična ali netipična manipulacija jc prvovrstna strateška prednost, ki jo - resnici na ljubo - klasični filologi niso kaj prida izkoriščali, ali pa sojo celo spretno prikrivali. Morda lahko ravno drzni preboj ženskih študij opredeli nekatere dele prebivalstva: Umbcrto Eco je bil predavatelj poznolatinskih poetik, preden je postal semiotik in ženska, se pravi pisatelj. Resnici na ljubo je treba povedali, da seje v zlati dobi klasične filologijc, torej koncc prejšnjega stoletja in na začetku lega, zelo veliko pisalo o ženskih antičnih avtorjih, pa tudi o likih in o socioloških in psiholoških vidikih položaja žensk, da o pravnem niti ne govorimo. Enciklopedija antičnih tekstov sc obnaša do žensk liberalno: s kancem zlobe bi lahko rekli, da daje pečal tej izraziti arhivarski liberalnosti predvsem ljubezen do redkosti nasploh. V marsikaterem izmed teh tekstov je opazili uživanje: zaprla populacija sije dovoljevala hedonizem in duhovitost v pisanju ter si našla • psihološko popolnoma razumljivo - prostor utopije svoImkIc v svetu, za katerega se nihče več ni zanimal, niti bil odgovoren zanj. To utopično radost je občutil vsak, kdor sc je poglabljal v antične tekste. In če sc na tako pripravljenem terenu preučevanja nenadoma razcvetijo še čisto novi poganjki ženske pisave, dnifpfta, zapeljevanja in podobnega, potem je bralčcva sreča brezmejna. T