MEDDOBJE _cki-rnrci/~i ^_3_o_q_11 MEDDOBJE LETO II. 1955 ŠT. 1 - 2 - 3 UREJUJETA: ZORKO SIMCIC IN RUDA JURČEC PUŠČAVA RASTE (Ignacij Lenček, Buenos Aires) ..........................................1 EGO SUM VERITAS (Karel Rakovec, Buenos Aires) ......................................6 LEPA VSAKDANJOST (Vladimir Kos, Irska) ....................................................6 POTNI LIST (Mirko Javornik, Trst) ......................................................................7 MESO V SPEV (Paul Claudel - Nikolaj Jeločnik) ................................................21 ŽELJA PO SEVERU (Vladimir Polant, Buenos Aires) ....................................24 VUZMENICE (Ruda Jurčec, Buenos Aires) ..........................................................25 MAMA, KAKO JE DOMA? (Branko Rozman, Buenos Aires) ..........................37 KATOLICIZEM V ZDRUŽENIH DRŽAVAH (Robert Mazovec, OFM, ZDA) 38 DECEMBER 1954 (Igor, Buenos Aires) ................................................................48 SKODELICA ČAJA (Branko Rozman, Buenos Aires) ........................................49 ČAS (Vladimir Polant, Buenos Aires) ......................................................................50 NOVAČANOV RDEČI PANTEON (Tine Debeljak, Buenos Aires) ................51 ANKETA „1954" (Zorko Simčič, Buenos Aires) ..................................................70 HIPE ZLATE ZATE (Valentin Polanšek, Avstrija) ............................................107 OBISK ŽIVEČIH KRINK (Vladimir Kos, Irska) ..................................................108 ČAS NA TRIBUNI PREDSMRTNO ZMAGOSLAVJE PAULA CLAUDELA (Mirko Javornik, Trst) .........................................................109 ČRKE BESEDE MISLI (Ruda Jurčec, Buenos Aires) PREGELJ IN NAŠ ČAS; AVANTGARDIZEM V SODOBNI LITERATURI ..........................................................................................114 ČRTA IN PROSTOR LINOREZI BOŽIDARJA. KRAMOLCA (Roy Pegram, Kanada) ............119 BOŽIDAR KRAMOLC (Iz slikarjevih pisem) ............................................121 KNJIGE VREDNOTE, DRUGA KNJIGA (France Dolinar, Rim) 124; STANKO KOCIPER: MERTIK (Milan Komar, Buenos Aires) 131; BRANKO ROZMAN: NA STENI SPI ČAS (Rafko Vodeb, Rim) 132; ALOJZ REBULA: DEVINSKI SHOLAR (Ruda Jurčec, Buenos Aires) 134; SLOVENSKA MARIJANSKA LIRIKA (Alojzij Geržinič, Buenos Aires) 135; MIŠKO KRANJEC: ZGUBLJENA VERA (Vinko Beličič, Trst) 136; UMETNOSTNE PUBLIKACIJE IZ DOMOVINE: KLASICIZEM IN ROMANTIKA NA SLOVENSKEM; FRAN ŠIJANEC: ALBERT SIRK; BOŽIDAR JAKAC: GRAFIKA; MIHA MALEŠ: MAKEDONIJA (Marijan Marolt, Buenos Aires) 141; DORE OGRIZEK: LA YOUGOSLAVIE (Ruda Jurčec, Buenos Aires) 143; IVAN AHČIN: SOCIOLOGIJA, II DEL, 1. SNOPIČ (France Glavač, Buenos Aires) 145; GORe: (Vojko Arko, Bariloče) 147 KRONIKA ............................................................. 149 PRILOGE — AKADEMSKI SLIKAR BOŽIDAR KRAMOLC (I - VIII) Korošec, olje, 1947 — Lastni portret, ujedanka, 1951 —- Portret dame, linolej, 1952 — Zimski dan v Toronto, olje, 1952 — Dekle v kostumu, olje (detajl), 1953 — Plavolaska, monotipija, 1954 — Toronto pozimi, olje, 1954 — Krompir, olje, 1955. Podoba na naslovni strani je posnetek linoreza „Stalagmiti in stalaktiti", delo akademskega slikarja Božidarja Kramolca, iz leta 1953. IGNACIJ LENČEK PUŠČAVA RASTE Pred skoraj sedemdesetimi leti je Nietzsche zapisal to besedo. „Die Wiiste wachst." Puščava se širi, razteza. To je hujše kot razdejanje, uničenje. Razdejanje razbije Ln podre, kar je bilo zgrajeno, kar je zraslo. Uniči, kar jo na površju. Puščava žre globlje: spodje korenine tudi novi rasti. Notranji viri usahnejo. Smrt. Puščava raste nevidno za površno oko. Strašno je, da more rasti obenem z rastjo in dvigom življenjske ravni in materialnega blagostanja ter se tako varljivo skrivati pod zelenjem, ki je zapisano smrti. Puščava raste, to je: vedno več življenja usiha, vedno širše grozi smrt. Komu? Človeštvu. Kakšna smrt? Najbrže splošen propad, predvsem pa in prej kulturni, duhovni. Martin Heidegger, ki ima Nietzscheja za „zadnjega zapadnega misleca"1, sodi, da je s to besedo najgloblje povedal to, kar se po Spenglerjevem ^Propadu zapadnega sveta" meprenehno in že do naveličanosti govori in piše 2: propad človeka predvsem kot človeka, njegove duhovnosti v kulturi, morali, religiji. Koliko imajo takšne raznovrstne analize in prerokbe prav in koliko pesimistično pretiravajo, je težko presoditi in zahteva mnogo truda ter širokega, globokega in jasnega pogleda v naš čas. Nihče pa ne dvomi, da smo na nekem duhovnem prelomu in v vsakem prelomu se nekaj zlomi. Mnogo je takega, kar kaže na puščavo in na vzroke njene rasti. A predvsem me je zadela ena ugotovitev, ki posebej opravičuje podobo o puščavi, ker razkrije ne le propadanje človeštva samo, marveč obenem tudi usihanje korenin novega življenja. S to ugotovitvijo je Heidegger v enem svojih najnovejših del: „Kaj se pravi misliti" hotel dati nekakšno interpretacijo (morda bolj konkretno obliko, morda le delen izraz) Nietzschejevi besedi.3 Tu trdi: „Kar da največ misliti t tem času, ki da mnogo misliti, je to, da še ne mislimo."4 Ne sledimo avtorju v njegovem zapletenem in originalnem razmišljanju, ki skuša odkriti neko posebno mišljenje, marveč se po svoje zamislimo v jedro: najbolj pomenljivo, recimo še: usodno je, da ne mislimo. 1 Was heist denken, Tubingen 1954, 61 2 O. C. 11 3 o. c. 63 4 o. c. 3. „Das Bedenklichste im (Ker... jaz bi te... če bi bile vloge .nocoj zamenjane." Spet so se mi misli ustavile in bil sem kakor pred prazno steno, ki se je vzpenjala sredi nerazumljivih brezen. Vse, kar mi je imela po dvanajstih letih povedati, taka, kakor je zdaj bila, je bilo, da bi me ubila, kakor naj bi moral ubiti jaz njo. Nekoč sem s teh ustnic lovil besede, ki so imele vonj po čem vse drugem kakor po smrti; ko je ta, zdaj zgrbljena roka, tolikokrat slonela na meni blizu srca, se mi ni sanjalo, da bi se ji kdaj zahotelo stegniti se po moji krvi. Kaj se je zgodilo, da ni ostalo od nje, kakršna je bila, niti sence spomina? Če bi se dalo, bi jo najrajši Billu pokazal tako, kakršna je bila nekdaj in mu najbolj prijemljivo odgovoril na tisto vprašanje, kaj je ideja. Tako me je pa bilo strah pred človekom in se skoraj nisem zavedal, da sprašujem nazaj: „In zakaj.., bi me ubila?" „Ker si izdajalec!" je zamrmrala sovražno ter s prisiljeno trdnostjo. Bila je ena izmed tistih nesmiselnih, prežvečenih, do vzdigovanja izkoriščanih besed, ki jih je te nore čase rodila zadrega krivih, iščočih dokazov; besed, ki bolj ujeze, kakor zabole. Slišati jo to uro iz njenih ust, me je sililo nekaj k smehu, nekaj k pomilovanju. Zazdelo se mi je, da skoraj ne velja govoriti z njo; z ljudmi njene misli in življenja je sleherni pogovor jalov in obupen, ker se vrti samo v krogu. A navzlic vsemu sem nekako čutil, ko da morajo ti njeni odgovori in zagrizenost biti samo velika laž. čeprav se mi ni dalo razpravljati ali dokazovati, sem morda zaradi tega občutka, in pa, da bi nekaj rekel, le vprašal: „Izdajalec koga? česa?" jdeje..." „Katere?" „Moje... Edine, ki more biti." ,,One od včasih ali tiste, ki je danes nimaš več?" „Imam in sem imela zmeraj samo eno. Tisto, kateri sem služila. Tisto, kateri si se ti izvil, ko sem te hotela dobiti zanjo, čeprav sem za to dala... vse...!" „Da! In pri vsej veri in službi si zdaj tu, kakor jaz. Pa drugi poti, seveda, in iz drugega, zapoznelega, poniglavega vzroka. Menda... se ne slepiš, da ta tvoj korak od tam sem ni spremenil ničesar in da zdaj sebi ni več moči lagati, če je ideja tam, nimaš ti tu česa iskati; če je ni, je tudi nikdar ni bilo in je vse, kar je ostalo za tabo, laž: revolucija, krvave roke, stiska milijona ljudi, prisilne utvare enega celega rodu; vse. S tem, ko si tukaj, izdajaš ti: v vsakem primeru: ali idejo, če je, ali sebe. če bi ne bila sama sebi zlagana, kakor si, bi se ti zdaj začela tragika: zavest o odgovornosti za zlo in laži, za izgubljeno življenje in potem morda... očiščenje, poravnava računov. A če se še slepiš, da si res v službi čemu, potem je pot zate samo ena. Ne sem, temveč v nič." Molčala je, skoraj ko da bi se kaj trgalo v njej. Toda že čez trenutek jo je zmagalo tisto, kar se ji je še vedno zdelo, da mora biti in je odgovorila: ,,Ideja je ostala, ker... ker ne more miniti. A če ji hočeš služiti, je treba živeti... Na oni strani... to ni več mogoče..." „Treba je živeti; to je tisto! Pusti idejo, ki vam nikoli ni bila drugega ko krvava dekoracija za to povprečno a edino resnico. Hoteli ste pač živeti, nič drugega; po svoje, zase, v čim manjšem krogu; uživati v nekaj izbranih zaključeni slaj oblasti, ugodje redke svobode ob nesvobodi vseh, potisnjenih v jarem, da je za vas užitek bil bolj dragocen. Sreča ni nič, če so je deležni vsi! Zato je bilo treba onesrečiti vse, ne? Zdaj se je nekdo izmed vas polakomil in hoče biti v tem še bolj sam in še bolj edini. Storil je z vami tako, kakor ste vsi skupaj storili v revoluciji z večino. Za kaj vse mora biti pri vas sinonim čistka! Ne upate si priznati ničesar niti, kadar bi lahko! In v hipu ni pri tistih, ki so potegnili kratko, več ne ideje, ne ničesar od neomajnega gradu dialektike, laži in obljub o zvestobi do konca. Ostane samo še zvestoba sebi; strah za tisti kvadratni meter kože, ki ji je tako in tako že pisan piškav konec — edino čemur ste zares in zmeraj služili, a ste si jo hoteli za vekomaj zavarovati... z idejo! Za to bornost ste gonili umirat vojske, sami pa si ne upate umreti niti zase! Ko ste izdali vse, izdajate na koncu še sebe. Nihče od nas, ki ste ga dobili v roke, ni umrl tako poniglavo kakor Mario, Boris, Edvard, Luka in drugi te dni. Človek želi ob vsem tem samo, da bi jo spet odnesel vsaj stari vetrogonec Radko ter vam pisal v spomin komedijo. ,Veliko sleparijo', recimo..." Gledala me je topo z znova ugaslimi očmi, ko da ji zdaj, ko je ušla puškam, katerim je pred mesecem še sama zapovedovala, nič več ni mar. Šele čez čas je spet spregovorila: „Rajši povej, kaj misliš storiti z mano. Me boš ubil?" „In če bi te?" Vprašanje ji je znova podnetilo strah v očeh. Planila je pokencu, a prenaglo, da je zaječala ter se stisnila za levo ramo. Med prsti ji je pripolzela kri; bila je obstreljena. „Kako, da je niste obvezali?" sem se obrnil k onim. „Ne pusti! Hoteli smo s silo, a se je bila pripravljena tepsti," je povedal Tom, ki je držal v rokah zapisnik in svinčnik. Lida se je zbala, kdo ve česa, in je stegnila roko, ko da se hoče ubraniti nevarnosti, ki bo prišla iz našega tujega pomenka. Od prstov ji je kapljala kri. Zdelo se mi je, ko da jo spet gledam v sanjah od poprej, ko je v strahu prosila: „Ne, ne boš me ubil... Saj me ne moreš... Nekdaj... si me imel rad...!" „Kaj ti tveze?" se je iz svojega grozljivega čemenja prebudil Bili ter vzdignil samokres. Tom ga je mahnil po roki, da mu je omahnila, jaz pa sem dejal: ,,Nič... Blede se ji... kakor se ji je vse življenje!" Prijatelji so se spogledali; niso razumeli ničesar. A nisem se utegnil meniti zanje, zakaj Lida je naprej silila vame: »Kaj boš storil z mano?" „Jaz nič! Nimam ti česa storiti. Samo prevajal bom, kar boš hotela povedati tem tukaj." »Opravimo na kratko!" je dejal Tom. »Krvavi. Treba bo z njo na ambulanto, ko se ne pusti obvezati. Kdo je prav za prav?" »Lida S... Bivši minister za ideološko vzgojo... Bivši član Centralnega komiteja..." „Sem prej le prav razumel," je rekel Bili. »Torej celo ministri beže?" »Ti prvi, kadar je treba," sem mu odgovoril zase, ko da si le mislim. »Drugi morajo ostati in plačevati za tisto, česar niso zagrešili. Ministri se morajo rešiti, brez njih ni nobene nove bodočnosti!" Bili je med tem vstal ter gledal, kaj je zapisoval Tom. Na lepem se je za-krohotal, da smo se presenečeno ozrli vanj. Iz oči mu je udarjala pijana otožnost, kakor že ves dan in ves večer. Zamajal se je tistih nekaj korakov do postelje, bil je videti še večji ko sicer; velikanski. Postrani je rinil glavo naprej in pretrgano govoril: »Minister...! Minister..., ki vzgaja pse... za službo ideji...! Pusti, da jo ubijem!" Tipal je za samokresom, ki ga je bil vtaknil v žep. Ni kričal, toda njegove trdne, kamnite besede so vzbujale grozo bolj, ko če bi rjovel. Lida si je potegnila plašč čez glavo ter pod njim drhtela. Tom je pomignil vojakoma, ki sta pograbila Billa za roke ter si ga prizadevala spraviti stran. »Bodi pameten, BiH!" ga je miril. »Naša služba ni ubijati, marveč zvedeti, kako in kaj." .»Meni ni treba zvedeti ničesar!" je govoril Bili temno ko prej. „Vse sem zvedel davi! Ubijem jo! Za pse; za tistega otroka s pregriznjenim vratom; za znorelo mater; za ta prekleti dan; za vse hudičeve noči, ki sem jih moral prebiti ob tej meji. iPusti, Tom, da jo ubijem in vržem čez skale za psom od zjutraj; da dam onim tam čez enkrat po pravici zaslužiti plačilo od glave...!" Začel je tuliti kletvine, žile na sencih so se mu izbočile in čelo mu je trpelo od srag. Bolečina in mračna volja sta ga spremenili tako, da ni bilo skoraj nič človeškega na njem. Kazalo je, da mu vojaka ne bosta več kos, posebno, ker je bil samokres nekako že potegnil iz žepa. Prijel sem ga za roko, v kateri ga je držal, pomignil Tomu, naj neha vpiti nanj in mu začel dopovedovati. »BiH," sem dejal, »pusti jo. Ne velja, saj je več ko ubita: razočarana! Življenje mora biti zanjo hujše ko deset tvojih krogel." BiH me je nekaj trenutkov gledal, potem so se mu začele oči megliti. Roke so mu počasi omahnile ob telo in dal se je odvesti na klop, kjer je bil poprej. Obrnil sem se proč, a sem še slišal, kako je nekam vdano mrmral: „Otrok... Jezus... kri... psi... jaz... vse..." Glava mu je sunkoma udarila na prsi, potem je občemel brez glasu Spogledovali smo se; nihče ni dobro vedel, kaj bi, dokler ni spregovoril Tom: »Zapisnik moramo sestaviti. Vsaj približen. Sprašuj naprej!" Nina je med tem od nekod sedla na posteljo, odgrnila Lidi glavo, ji gladila lase ter ji nekaj dopovedovala. Bila je mirna in je gledala nekam presunljivo, ko da dosti razume. Kar ji je pravila, je moralo Lido precej prevzeti, zakaj tresla se ni več, samo zdaj pa zdaj je še plašno pogledala po Billu. »Imaš dokumente? Potni list?" sem začel spraševati. »Nimam." „Brez dokumentov," sem narekoval Tomu. „A poznam jo... kakor vidiš." Potem sem znova vprašal: .,Res nimaš potnega lista?" »Ne," je rekla in pomolčala, nato je potiho dejala: „Ga nisem nikoli imela." »Tudi ponarejenega ne?" .^Nikakršnega..." Povedala je to, ko da ni nikoli v življenju imela ničesar. Njen žalostni odgovor me je udaril navzlic zaničevanju, ki sem ga prve trenutke srečanja čutil do nje. Nenadno mi je bila nemočen, zapuščen, strt, splašen človek in nisem mogel nadaljevati s spraševanjem. »Tom," sem rekeJ, „to žensko sem nekoč poznal tako, kakor je žensko sploh moči najbolj. Razumeš, da imava kak svoj račun, ki se zasliševanja ne tiče. Morda 'bo bolje, če opraviva najprej midva..." Tom je skomignil z rameni, ko da vedno manj razume, se obrnil in šel k imizi, za katero so posedli vsi. BiH je očitno zadremal, zakaj ni dal znamenja, da ibi kaj videl. Šel sem nazaj do postelje, sedel in se sklonil bliže razoranemu obrazu, čez katerega so sem pa tja podrhteli Ninini prsti. »Ne, nikoli ga nisi imela, potnega lista," sem pritajeno povzel pogovor, ki se je pred trenutki pretrgal. ,,Nisi ga imela tisti večer, ko sem te med snegom in zvezdami hotel vprašati za ljubezen, ti pa si prej hotela vedeti, če sem... komunist. Jaz sem takrat iskal tvojih oči in čutil samo, da si ženska, ki jo imam rad, in ti si čutila prav tako, a si tlačila edino resnico v sebi in si dopovedovala, da ti mora biti tudi tisti trenutek samo za idejo, kakor so ti naročili. Vdinjala si se ji, ne ker bi bila verjela vanjo, marveč ker si mislila in so ti govorili, da se boš samo po njej maščevala nad ljudmi, katerih nekdo ti je prvi ukradel sanje in telo. Ni te bilo drugega ko razočarano srce, ki ni vpilo po revoluciji, marveč po varni roki, v katero bi se bilo skrilo in se v njej oddahnilo. Slabo ponarejen potni list za revolucijo, tisti, s katerim si šla vanjo ti in še kdo drugi! Imela si me rada, a si mislila, da bo izdaja, če me boš zavzela zase, kakor bi bila tako rada, in ne za idejo, v imenu katere so te pošiljali v naskok na moje srce in na mojo strast... Videl sem, da nimaš potnega lista za nič, kar si delala tiste dni v svojem vinogradu, kamor si me o počitnicah spravila z obljubo o nečem drugem kakor o tečaju, ki si ga v brk obema srcema hotela prirediti tam in mi dati nekaj ljubezni kvečjemu kot plačilo za dober izpit; morda za prošnjo po vstopu med vas. Takrat so naje trte in slavci spominjali, da sva mlada in da nisva drugega ko človeka, ti pa si mi tiste večere oznanjala spreminjanje sveta in človeka po ognju in krvi. Jaz sem ti dajal srce, ti si mi vračala Marca; sleparska zamenjava, ki si jo nekoč morala plačati! Silila si srce in telo, naj ne bosta drugega ko past za lovljenje v zlagan nauk. A med velikimi besedami si mimogrede udarila viničarko, ženo svojega hlapca, samo zato, ker nama ni prinesla pravega vina... Ob tistem sem videl, kako je v resnici s teboj. Ljubezen — to je bilo edino, za kar si imela pravi potni list, a si ga izgubila. Ko me nisi več zmogla imeti blizu, si vpila o moji izdaji, a si spet lagala. Bilo ti je hudo, res, a ne zaradi izdaje nad idejo, ki ni bila nikoli nič, marveč, ker me nisi znala obdržati zase. ,Se spominjaš tistega jutra, ko sem te srečal na postaji uklenjeno; gnali so te v ječo. Smilila si se mi, a si se delala ponosno in nisi vedela reči drugega, ko da sem se prodal... Komu? Bolelo te je samo, da se nisem tebi. Čutila si, da nimaš pravice; da nimaš potnega lista niti za tisto trpljenje, za katero si vedela, da ni tvoje. Takrat bi se bila stokrat prodala za svoje srce; dala ne vem kaj, če bi mi bila lahko naslonila glavo na ramo, tako, brez ideje in evangelijev; samo kot človek, ki je truden... Nisi imela potnega lista .ne tedaj, ne stokrat potem, ko si razočarano nosila ogenj čez tisto ubogo zemljo, ki je zdaj za teboj... Bila si brez njega tisti goreči septembrski večer, ko si me z brzostrelko iskala med razvalinami mojega požga-nega doma in me nisi našla... Da bi ubila poslednji klic, ki te je spominjal, kako je s teboj in kako si z grmenjem ideje na pohodu lažeš, si izrvala tisto staro vrtnico, ki je objemala hišo; ki je nekoč senčila mojo zibel in ki sem ti pravil, kako jo imam rad... In danes me ne bi ubila zaradi nič drugega ko takrat... Nisi imela potnega lista v norem majskem opoju dve leti kasneje, ko si si dopovedovala, kako si zmagala nad vsem, kar je bilo, a si vedela, da ni res. In nimaš ga zdaj, ko ležiš tukaj in se ti je pogreznilo vse, s čimer si mislila, da boš pre-plamenela in prekrvavila edino resnico, ki je gorela v tebi; ko nimaš več druge poti ko v nič; ko ne čutiš drugega ko strah, da te bo kdo ubil, ko da je ubijanje edina poravnava za vse. čemu naj bi te ubijal, tudi če bi mi bilo do tega? Nihče bi te ne mogel' ubiti bolj, kakor si se sama..." Premaknil sem se, ker je nekdo ugasnil luč ter mi za trenutek vzel besedo. Videl sem, da se za okni vmema daljen, težak dan. Ko sem spet pogledal žensko na postelji, se mi je zdelo, da se grenko, objokano jutro iskri v njenih solzah. „Joka," sem trudno pomislil in nekaj me je stisnilo. Iskal sem misli nadaljevanja. »Morebiti..." Nisem mogel dalje. V spomin mi je udaril jecljajoč verz, ki sem ji ga povedal enega prvih večerov in sem ji ga moral ne vem zakaj potem tolikokrat ponavljati; „Morebiti pa ie za temi trenutki, ki so tako nemi, kje pot, ki je videti ni..." Preden se oni je verz izgubil, je sobo preblisknil glušljiv strel. Čutil sem, kako me je po temenu urezal žgoč ogenj. Od daleč sem napol slišal kakor odmev in potem glasove, ki so vpili „Biill!". Oči so mi bile na mah svinčeno trudne. Ko sem jih s strašnim naporom skušal odpreti, je zasijala vanje gosta rdečina kakor od Niinine obleke. Začutil sem, da mi nekaj vročega polzi čez čelo in čez veke. Potem se mi je zazdelo, da se moja, Lidina in otroka z Jezusovim obrazkom kri zliva v topel zastor, ki mi je škrlatno prekril trudno zavest. Ko sem bil spet zdrav, so mi povedali, da sem se prebudil šele čez štirinajst dni. Sam se spominjam, da me je zdramilo šepetanje, ki je prihajalo od kdo ve kod. Zdelo se mi je, da sem spal ene same hude sanje dolgo — vedno tiste z Lido na pokopališču. Bil sem vesel, da jih je bilo konec. Ko sem odprl oči, sem zagledal samo okno, v katerem so viseli rožnati, pod-večerni oblaki. Pred oknom je bil vrč z granatovim cvetjem, ki me je kdo ve zakaj stisnilo k joku... Nekaj dni je trajalo, preden sem si počasi prisebil in obnovil kolikor toliko vse, kar se je zgodilo tisto noč, preden me je zagrnil krvavi zastor, a nisem bil trden, če je bilo res tako. Rad bi bil s kom govoril, pa nisem smel. Bolničarka, ki me je spominjala na Nino, mi je dajala novice po kapljicah. Odgovarjala je eno-zložno; če je povedala kaj več, nisem dojel skoraj ničesar, ker je govorila povsem nerazumljivo texaško ali kdo ve kako cowboysko narečje. Čez teden ali kaj mi je prvič lahko telefoniral Tom. Hotel se je delati običajno počasnega in malobrižnega, a čutil sem, da mu glas ni zanesljiv. Pravil je polno vsakdanjosti, največ o tem, kakšno pijano slavje pripravljajo v klubu, ko bom spet prvič prišel tja. „In novice, Tom, novice!" sem silil. „Hm!" je odgovarjal v zadregi. ,,Bill... je dobil dva meseca bolniškega, zaradi živčnega zloma. Vso pot, ko smo te vozili tisto jutro v sanatorij, je tulil ko doje-nec, in pred sobo v bolnišnici prav tako, da sem moral poslati ponj fante od M.P., ki so ga potolkli v kratko nezavest in ga spravili s poti. Ko bosta oba na nogah, bo prišel pote, da te odpelje malo po Evropi. Po bolniškem bo prestavljen v Ma-deiro; toliko mu je strel v tvojo betico le pomagal..." ,,In potem?" „,Potem, hm, kaj bi še bilo? Aha, Nina in Longford sta se zaročila... O tistem njenem izletu k tebi zadnjo noč je seveda zvedel. Dekle je opravljalo neki večer v klubu dolgo spoved, a kaže, da si ti odrezal v njej z vsemi odvezami, zakaj obema je bilo na moč žal, da te nista mogla imeti pri zaroki. Longford je očitno prepričan, da jo dolguje tebi... Saj res, tiste rože na oknu pri postelji so od njiju. Razlagaj si sam, kaj bi pomenile. Menda si v nezavesti dosti govoril o takem cvetju... Pripravi se, da boš za pričo; čez mesec dni bo poroka. Ona bo potem čakala potnega lista, da pojde za njim, ker je premeščen v USA..." „In ona... druga?" „Kdo?... Ah, comrade minister! Tisto jutro je seveda nismo več zasliševali. Ker se je tako trmasto branila, je .nismo spravili v bolnišnico. Govorila je, da ve, kako je iz bolnišnic moči odvesti kogar koli. Poslali smo jo v hotel. Sicer pa jo je bil strel samo oprasnil... Prve tri dni ni bilo z njo nič, ker je trdila samo, da jo bodo bivši tovariši ugrabili ali ubili. No, če te reči kdo ve, jih je morala vedeti ona... Potem je pa le začela govoriti, tako da ne bi bil človek nikoli pričakoval. Dragocene stvari, kakor še nihče pred njo. Po tebi je spraševala naprej in naprej in bi te rada hodila gledat, ko si bil v nezavesti, a ji nismo pustili, človek pri takih bitjih nikoli ne ve, kako in kaj. Čez teden dni si je začela upati iz hotela in neko popoldne je šla nekam, odkoder so ji znanci, ki so večkrat spraševali po njej, nujno telefonirali, naj pride, češ da gre za otroka, kako bi ga dobila čez mejo. Napisala je naslov in ga pustila pri vratarju, kakor smo bili zmenjeni za vsak primer, če bi se oddaljila iz sobe. Od tedaj je ni videl nihče več... Hiše, kamor bi morala iti, sploh ni, kakor smo ugotovili še tisti večer. Preiskujemo sicer, a ne velja. Običajna njihova storija, saj veš iz drugih primerov! Za to pot pač niso zahtevali od nje nobenega potnega lista... Okay, boy!" Zaprl je telefon, mene pa je začel dušiti večer, ki je vse bolj krvavo segal skozi okno. Trst, februarja 1955. PAUL CLAUDEL MESOV SPEV Biblijska zgodba božjega pevca kralja Davida in Urijeve žene Betsabe, oživljena v naših dneh, s sodobno problematiko zapadno krščanskega človeka na poti čez planetarni Poldan, je motiv Claudelove najintimnejše in verjetno najbolj dognane drame Partage de Midi — Opoldanski delež. Glavni junak tragedije Mesa je mož, ki ga je Bog ob deveti uri poklical v svoj vinograd, pa se v človeški oholosti klicu ni odzval. Ob opoldanski uri življenja je, kot David kralj, srečal sredi brezkončnega Oceana Yse, poročeno ženo. Poželel jo je in jo odvzel zakonitemu možu, katerega je kot David Urija poslal v smrt. Prešuštna ljubezen Mesova in zakonolomstvo Yse sta opoldanski tragično usodni delež obeh za nezvestobo božjemu klicu. Pa je tudi Mesu, kot svetopisemskemu! pevcu, blodni greh slednjič v — vstajenje: po grešni ljubezni do Yse najde ob koncu svojih dni pot do resnične božje Ljubezni; od vseh zapuščen tik pred smrtjo ujame spet božjo Dlan in moli svoj veličastni confiteor, ki ga Claudel v izvirniku imenuje „Cantique de Mese — Mesov spev". (Opomba prevajalca.) Tu sem v mrtvaški žali svoji! In na vse strani, na desnico, na levico zrem v gozd plamenic, ki me okroža. To niso prižgane voščenke, so marveč mogočne zvezde, podobne slokim devicam, žarečim Pred obličjem božjim, kot na pobožnih podiobah uzreš Marijo prestrašeno. In jaz, človek, Razumni, Tu sem razpet na zemljo, na smrt pripravljen, kot na katafalku slovesnem. Pogreznjen v globino vesolja in sredi taistega svetovja zvezda in množičnih rojev in obredja. Vidim neizmerno duhovsko Noči, nje škofe in Patriarhe. In nad menoj je Tečaj in na straneh mojih obzor, in ravnik z mrgo-levico živali v šir in čez, To, kar zovejo Rimska cesta, podobno ozko zategnjeni opasnici. Pozdrav vam, sestre moje! Nobena od vas, v blesku vse, Ne nosi duha, ona samo, v srčiki vsega, Zemlja Je spočela človeka, in ve, kot milijoni belih ovac, Ve stezate k nji svoje glave, ki je liki Pastir in svetovja Rešnik! Zvezde, pozdrav! Sam sem! Ne bo duhovnika k meni, da bi s pobožno srenjo obdan Prinesel sveto Popotnico. A že se nebeške duri Razmikajo in vojska vseh Svetih, s plamenicami v rokah, Mi naproti gre, obdajajoča Jagnje prestrašno! čemu? čemu ta žena? počemu ženska tako nenada na tem brodu? Po kaj vendar k nama? sva jo potrebovala mar? Ti sam! Ti sam si bil iznenada ob rojstvu življeinja Zmaga v meni in obiskainje in ime in zavzetnost in moč in čudo in odjek! In ona druga, sva mar verjela vanjo? in da je sreča v objemu njenih lakti? In lepega dne sem si izmislil, da ti pritičem in naj se tebi dam, In kaj bedno je bilo to. A kar sem mogel, Storil sem, dal sem se, In me nisi sprejel, im je ona, ki nas je vzela. In še trenutje, pa bom v obličje tvoje zrl in čutim drget In strah v Kost moje kosti! In spraševal me boš. In tudi jaz te bom vpraševal. Mar nisem človek? Kako se tedaj kot Bog z menoj ponašaš? Ne, ne, Bog moj! že te ne prosim ničesar več! Ti si tam in to zadošča! Utihni tedaj, Bog moj, da tvoja stvar ume. Kdor je tvoj molk užil, Za razodetjem več ne žeja. Kajti ljubil sem te, Kot ljubimo očem prijetno zlato ali sad, ki ju velja pograbiti. Radovedne zavrača slava, mehkužne žrtve ljubezen odklanja. Moj Bog, preklinjam svoj ponos! Prav res, nisem te ljubil, kot bi moral, marveč da bi znanje in to ugodje svoje bogatil. In sem se znašel pred Teboj kot človek, ki zazna, da je ves sam. Bodi tako! Spet sem spoznal ta prazni inič svoj, spet sem poželel slepo snov, iz katere sem. Trdo sem se pregrešil. In zdaj me reši, Bog moj, saj je zadosti že! Zdaj si spet ti, sem jaz! In Ti si moj Bog, in vem, da Ti vse veš. Ini Tvojo dlan očetovsko poljubljam, in tod sem zdaj, v tvojih rokah kot bedna stvarca, krvava vsa in strta! Kot šibek trs pod valjem, kot v stiskalnici tropina. In ker sem sebičen bil, me zdaj kazniš S strahotno ljubeznijo drugega bitja! Ah, zdaj umem, Kaj je ljubezen! in vem, kaj je bilo, kar si Ti prestal na križu, pa v svojem srcu, Če si nas slehernega ljubil Strašno tako, kot sem jo ljubil jaz to žensko, in kako je, ko hropeš in se dušiš in krčiš! Ampak jaz sem jo ljubil, moj Bog, in mi je to storila! Jaz sem jo ljubil in ne bojim se te, In višje od ljubezni Ničesar ni, im tudi Ti nisi nad njo! in videl si, s kakovo žejo, Bog, in kako s šklepetaj očimi zobmi, In vzpaljen, in v grozi ves in v srhu, Sem se polastil je! In mi je to storila! Ah, ti si okusil to, ti veš, prav ti, Kaj je prevarana ljubezen! Ah, ne bojim se te! Velik je moj zločin in moja ljubezen je še večja, in samo Tvoja smrt, moj Oče, Smrt, ki mi jo voliš ti, edino smrt je, ki odtehta to iin ono! Umriva tedaj in zapustiva ta bedni trup! Vstaniva, duh moj, in v en udar zdrobiva gnusni okostnjak! Viš ga, napol že strt, bedno prekrit kot kos mesa visečega, ves kot nagniti sad ,na tleh. Sem res še jaz? Ta pokveka je delo ženskih rok; naj si jo zadrži, jaz grem drugam. Svet mi je že ubila in zame ni bilo ničesar, Kar bi ne bila ona sama in zdaj ubija mene samega. In glej, tako mi prihrani pot. Ti bodi priča, da sebi sam ne godim! Saj vidiš, da to ni mogoče več! In da moram ljubiti, in zdaj takoj in ne šele jutri, marveč ven in ven, in da me takisto žeja po življenju samem In po raznolikosti takisto, in da že ne zmorem več, Da že ne zmorem biti več še dlj& ves gluh in mrtev! Predobro vidiš, da sem nekoristen tu in vsem v napotje In vsem v pohujšainje in v zagonetje. Zato me vzemi k sebi spet in skrij me, Oče, v svoje krilo! Poslovenil NIKOLAJ JELOČNIK VLADIMIR POLANT ZELJA PO SEVERU Telo se je nagnilo od sončnega neba do zemlje, do zadnjega petja na pobočju, do tam, kjer objema prah tople vrhove dreves, žive črte hodijo preko misli in preko želj. Samo poldan je ostal med vročimi rokami, med očmi, ki se razveselijo dolgih, razpletenih malivov in vonja po mrazu. Poti in pojoče nebo med rokami zemlje se razdajajo preobilno mojim željam. Preveč se razodeva ta veličina nepravih stvari, ki izlivajo v mene svoj topli nakit. Vsaka beseda je polna izgubljene ljubezni, neživih moči. Ceste se družijo in izdajajo svoje umiranje, ljudje napolnjujejo prazne žareče lagune. Vendar ni tukaj konec. Pred hitenjem juga je včasih sinjina drugih skrivnosti. Jaz bi šel proti očem, ki so resnično zakrite in mislil na prihajanje in odhajanje. V zimskem, zadnjem času bi bil to cilj, kajti samo ob izviru rek, v mraku in tihoti bivanja, je možno bogastvo pravih pesmi in besed. RUDA JURČEC VU ZM E NI C E Bila je velika sobota, njegova osma velika sobota v tem razpotegnjenem in dušečem Cincinnatiju. Marčni hlad je še rinil v sobo, stene so bile mrzle, priskutne v svoji sivi zlobi; tamkaj iz kamina pod velikim zrcalom sredi glavne stene je skušalo blesteti malo toplote in pomladne prijaznosti. Pred rahlim rdečim sojem ognja, plapolajočim v kaminu, je nemirno i® težko sopel psiček, ves bel in beden, gluh in premražen. Počasi je legala toplota na trepetajoče trupelce, z ugodjem miru in spanca je ves prehajal v tisto blaženo občutje miru in zadovoljstva, ki ga psički posreduje svojim gospodarjem, dokler so mladi in živahni; zato pa tudi postoterijo občutje osamelosti, strahu in groze, ko se postarajo in začno odmirati. Kolikokrat se mu je zdelo, da prožno in brezskrbno koraka v svet, ko je s tem drobnim bitjem hitel po ulicah; sedaj pa se mu je začelo dozdevati, da se obenem s trzljaji tega malega sostanovalca tudi sam čudno lovi za hipi sreče in veselja. Kakor je bilo gluho in spokojno občutje bližajočega se praznika v sobi, tako je neslišno in moreče legal jeklen mrak na tisti del mesta, ki je kot pripet visel na šipah njegovega balkona. Prvi bliski velikih reklamnih svetlobnih tabel in napisov so z ulice začeli sikati v sobo in po stenah nervozno plesati. Ropot spodaj na cesti je odmiral v predvečerje velikega praznika jutrišnjega dne. Vedno se je moral otresati vtisa, kako droban in neznaten je v tej veliki sobi, dasi ga je davila sedaj že več ko osem let. Bog ve, ali se bo kdaj v njej udomačil? Na stene je obesil tistih dvoje slik in nekaj grafik; sliki nista bili nič posebnega, toda kako rad je zrl nanji, ker sta mu v harmoniji svojih barv znali posredovati občutje soglasnosti z vsem stvarstvom! Toda videval ju je vedno bolj redko. Kadar ju je še uznl, so mu švignile barve skozi oči, kakor da se je užgalo nekaj snopov raket. Pokoja barvnih melodij ni več pil z njiju, le poredko ju je dojemal kot predmete, polne vsebine, počivajoče v času tako, kakor da so edine tekmovalke z večnostjo. Včasih je mogel — seveda je bilo to v domovini — preždeti v njih bližini ure in ure; lovil je z njih odtenke senc in svetlobe in jim tako kradel skrivnosti stvarstva in onostranstva. Čim bolj pa se je zajedal vanj Cincinnati s tem svojim prisiljenim, zvonkljajočim imenom, tem bolj se mu je odmika! stari svet. Soba je — z vsemi temi prividi — legala nanj tako, kakor je na stare vezave sodniških in zemljiškoknjižnih priročnikov na polici legala plast prahu in komaj zaznatne trohnobe. Prinesel jih je s seboj in hranil, kakor da bi hranil nekaj, kar bi moralo z njim v krsto. Nocoj pa ga je prevevalo tiho upanje, da se bo ob vsem tem, kar ga je obdajalo, mogel ustaviti vsaj za daljši premor, vsaj za toliko časa, vsaj tako dolgo, kakor so gorele doma na veliko soboto vuzmenice. Bogastvo luči, miru in vere je to noč zajelo vso deželo — nocoj bi rad obnovil vsaj nekaj tistega, kar je nekoč doma žarelo iz kresov, bakel in raket. Nikdo ni vedel za to njegovo borbo s spomini, nikomur ni nikdar posredoval te svoje čudne vsebine. Potapljal se je v globino, kakor da iz teme vsakdanjosti tone v ogenj luči, v katerem nikdar ne bo izgorel. Osma velika sobota v Cincinnatiju se ga je polaščala z občutjem vkovanosti in tegobe. Vse, kar je bilo na stenah, je počasi zamiralo. Ogenj in toplota sta se prerivala iz kamina; ropot in tekanje po stopnicah v hiši je začelo pojemati. Velikonočni večer je počasi legal na vse, kar je bilo okoli njega. Že davno bi bilo treba prižgati v sobi luč, pa se je bal svetlobe — samota ni bila tako težka in dušeča, ako ni videl tistega, kar je bilo okoli njega. V temi ni bilo treba gledati praznih stolov, praznega naslonjača, dolge raztrgane preproge. Kolikokrat se je podil po njej, da bi s svojimi nerodnimi koraki pohodil samoto, ki ga je davila. Domišljal si je, da bo ušel meditiranju, ako bo pri tem štel korake, pa je samo še naraščala stiska in zadrega ob vsem, kar je hitelo mimo njega. Tam v knjigah je bilo toliko paragrafov in statistik, dovolj prijemov na rešitev v stvarnost. Doma je tako pogosto našel blagodejno pomiritev, ko se je v uradu potopil vanje in se reševal v delu. Tu so pa te knjige zanj že zdavnaj izčrpale vso svojo sodnijsko in pisarniško urejenost; samote in molka okoli njega niso mogle več prevpiti. Pred dvema letoma se je mogel vsaj še pogovarjati s psičkom, belim Citkom; sedaj pa se je še ta umaknil iz začaranega kroga — postal je gluh, kot je bila gluha stara vaza, ki je čuvala kot ob kaminu. Kdor postane gluh, izgine s tega sveta, predno je umrl. Umaknil se je času, ostal je samo še v prostoru. Na hodniku onstran sobe je podrsalo nekaj nerodnih korakov. Obšla ga je rahla tesnoba; vsak hip bo udarilo dvoje lahnih udarcev na vrata. Ako bi prisluhnil še pozorneje, bi zaslutil, kako se je težko telo sosede skušalo nasloniti na vrata njegovega stanovanja na hodniku. Čutil je, da se je bitje pred vrati med tem že hotelo nekje oprijeti in nekam nasloniti. Vedel je, da se soseda v neki čudni zadregi boji praznega prostora, ki bo zasijal pred njo, ko bo odprl vrata. Ob takih trenutkih je bil poln napetosti... Nocoj pa je velikosobotni večer in opazil je, da je še vse bolj nemiren kot včasih. Nenadoma mu je v spominu šinil pogled na perspektivo, ki se je razgrnila pred njim, ko je ob tej uri na veliko soboto doma odpiral hišna vrata. Pred seboj je zagledal vso zemljo domačije, pripravljeno za slavje velikonočnih skrivnosti tega večera. Mrak nad dolino se je že gostil, veliki zastor se še ni dvignil iznad dolinice. Misterij je bil samo še v srcu, veselje velikega praznika je šele butalo v oči in se počasi predlo v blaženost čutov. Polje, pred hišo rahlo položeno v hrib, je bilo ta večer veliki oltar. Sredi polja je čakal kres, da zagori tako, kakor da se je spremenil v monštranco, okoli njega pa bakle — sveče na tem oltarju. Vse to je za ta večer pripravil njegov svak France, ki se je pehal okoli kresa. Od bakle do bakle je tekal njegov sin Jurek, za njim pa psiček, ki je moral biti povsod zraven. Na vznožje hriba so se med tem že začele lepiti prve postave sosedov, vsi v prazničnih oblekah in polni vtisov z vstajenske procesije pri fari. Streslo ga je, ko je opazil, da so okoli njega samo molk, samota in praznina; prestrašil se je, da je preslišal drsanje sosedinih korakov po hodniku, da rii slišal njenih udarcev na vrata, še lani je bil Citko tako navajen takih dogodkov, da je poredno zalajal, mahljal z repkom in vesel' stekel, da bi pozdravil obisk pred vrati. Letos pa Citko takih udarcev že ni več slišal; pomislil je, da bi že zdavnaj moral odhiteti proti vratom in odgovoriti na trkanje. Bog ve, koliko časa stoji med tem soseda že pred vrati; kot okamenel kip. Vse skupaj pa je resnično trajalo samo nekaj hipov. Soseda še mi prišla do vrat. Njeni udarci so šele začeli votlo doneti po prostoru. Imel je še celo časa dovolj, da bi pomislil, ali se naj sploh oglasi ali ne. Torej je še obvladal gluhoto samote in molka okoli sebe, še je lovil utripe sveta in življenje okoli sebe. Ogromna silhueta sosede je zažarela v vsej svoji veličastnosti. Oči so se mu pred nenadno svetlobo v veži zmedle, nerodno se je prestopil in s tem tudi že izgubil priliko, da bi sosedo pravilno pozdravil in ji izrekel potrebne besede voščila za praznike. Med tem ga je soseda že objela s poplavo svoje zgovornosti, med stavkom pa se je nenadoma prekinila — zmanjkalo ji je, ko je opaaila, da padajo njene besede v temo kot v brezno. Zaslutila je, da je iz teme zrlo nanjo dvoje velikih oči, vedela je, da bi morala opaziti pred seboj postavo, ki bi se hotela nerodno prestopiti, čutila je na sebi pogled moža, ki je bil v svojih mislih vedno odsoten, vedno nekje drugje. Po prvih besedah si je z vihravo gesto roke čez obraz pomagala naprej in za vpila: „What is wrong... what about your vjusmenitse..." Brž ko je izgovorila to čudno besedo, ji je že šinil sproščen smeh čez usta, prestopila se je na pragu in razgreta rdečica na obrazu je pričala, kako je zadovoljna, da je tako hitro prešla v bistvo zadeve. Obema je bilo, kakor da se je zgodilo nekaj posebnega ob tej čudni besedi. S hitro kretnjo je našel stikalo in prižgal luč, z lučjo pa je obenem zajel širok smeh njuna obraza; bilo je tako, kakor da je skozi sobo šinil prvi plamen vuzmenice. „In kje je Jack," je med mencanjem pohitel. Vse, kar ga je te dni navdajalo, je moral znati prikriti, ker se je bal, da bi moral prehitro opaziti, kako se soseda vsem tem njegovim posebnostim okoli ,,vjusmenitse" posmehuje ali pa se nanje celo že huduje. ,/Well, ne bojte se, saj sem prišla prav zaradi tega. Ne bi rada, da bi vajin izlet na veliko soboto zvečer predolgo trajal. Zmračilo se je že in ne bilo bi pametno, da bi prepozno hodila po ulicah in po parku. No kako — fant ima že vse pripravljeno." Seveda — je hitel odgovarjati. Saj sta zabila ves ta teden, da sta napravila dovolj raket. V Cincinnatiju bo to noč skušal nekoliko vprizoriti tisto, kar se je to noč nekoč godilo doma. Na velikonočne počitnice je kot študent prihajal domov šele na veliko sredo. Njegov svak France in Jurek, njegov sin, pa sta že dolgo pred cvetno nedeljo začela znašati skupaj kartonske tulce, smodnik, bombaž in magnezijo in po cvetni nedelji je bilo pri hiši že polno velikonočnega razpoloženja, ko so izdelovali rakete. S sestro je moral res da od časa do časa potarnati, ko je tožila, da je moralo vse delo ta teden zastati; vedel pa je, da bi v hiši ne bilo velikonočnega razpoloženja, ako bi ne bilo teh priprav za vuzmenico, prižgano na veliko soboto zvečer. Ko je opazoval svaka Franceta in nečaka Jureka pri njunem delu, se je tudi sam opla-jal z veseljem in blaženostjo, ki ju je prevevalo, ko sta sipala sestavne dele v tulce za rakete. Jurek je pri vsaki raketi skušal že vnaprej ugotoviti, koliko zvezdic bo užgala in katera barva bo prevladovala v siju, ki bo osvetlil nebo. Vsako leto je imela vuzmenica drugačno zaporedje bakel okoli sebe. Po hribu so se morale razporediti navzdol tako, da so napisale vsako leto drugo ime. Najbolj pogosto so bile črke IHS in pa INRI, tisto leto pa, ko se je rodil Jurek, je France za njegovo prvo vuzmenico sestavil bakle tako, da je petero črk dalo njegovo ime. Sosedje so bili presenečeni, a zavidali mu te posebnosti niso. Saj so opazili, da je mlada, lepa Jurekova mati tisti večer potočila še kaj več kot samo pet solza ginjenosti in veselja. Med tem pripravami je France tudi rad pripovedoval, kako je bilo tisto leto, ko je prišel na faro novi župnik. Pozdravili so ga tako, da so ob kresu vso noč gorele bakle, razpostavljene tako, da so po deželi daleč naokoli oznanjale njegovo krstno in rodbinsko ime. Kadar je Franceta med takim pripovedovanjem kot kvas prekipevajoče razpoloženje potisnilo v molk, se je Jurek odtrgal od dela in stricu šepetaje povedal na .uho, kakšne bodo vuzmenice čez toliko in toliko let, ko bo za srebrno poroko staršev žarelo iz bakel dvoje imen: na eni strani očetovo, na drugi mamino. Takrat bodo tiste vuzmenice take, da bodo o njih govorili še dolgo vrsto let daleč po deželi... „What is wrong...?" je kakor z loparjem spet udarilo po njegovi glavi. Soseda je globoko zajela sapo; opazila je, da je prekruto dala vedeti, kako je opazila premor, ki je nastal, ko so se zapodili ti spomini skozi njegovo glavo. Dasi je moralo biti vse zelo kratko, je bilo vendarle dovolj, da se je spet razgalil pred sosedo. Pa kaj zato, se je ovedel — tukaj pred sosedo je sicer sam s psičkom Citkom, vse skupaj pa je nazadnje le tako pripravil, da bo nocoj v Cincinnatiju kuril „vjusme-nitso". Iz zariplega sosedinega obraza je zadonel dolg in rezek krik: „Jack, ali right, are you ready...?" — in zavesa se je začela dvigati nad vsem, kar je pripravil za ta večer. Res je — tu pred njim je ta soseda, tu je Cincinnati s svojim cing-ljajočim imenom, on pa je Jacka le naučil delati rakete. Zdaj bo odšel z Jackom na pot, tja proti Ault Parku zažigat rakete. Tako bo to noč najbliže vsem tistim, s katerimi je nekoč ob vuzmenicah, baklah in raketah doživljal skrivnost te velike in tajinstvene noči. Tako se je po hodniku spustila skorajda čudaška procesija. Psička si je moral varno pripeti na vrvico; gluh in napol slep se reva ni mogel več dovolj hitro in pravilno izogibati vozilom na cesti. Jack je nosil veliko torbo, ki ga je močno vlekla k tlom. Zato so med hojo roke mahale okoli njega, kakor dvoje dodatnih nog. Čepico je imel poveznjeno daleč na obraz in kdor bi ga hitro pogledal, bi imel vtis, da koraca ob psičku še medvedek, V veži so se odpirala vrata — mlado in staro je zrlo za njima — videlo se je, da je soseda po vsej hiši dovolj pojasnila pomen nocojšnjega početja. Otroci bi radi za njima — toda pot po Observatory Avenue je bila predolga, več ko 20 blokov, in to ni bil ravno lahek sprehod na ta sobotni večer. Ulica pred njima se je topila v ognju obločnic in reklamnih napisov. Zadaj za sencami je bila cerkev sv. Frančiška s svojim ogromnim stolpom; zavila sta mimo zavoda Naše Gospe in prišla na veliko, kot beli dan razsvetljeno avenijo. Na oglu ulic je bilo opaziti vse polno lepakov s slikami in napisi — pred nekaj dnevi so imeli v mestu prve velike vaje za protiletalsko zaščito, tokrat že za obrambo pred atomskimi bombami. V sredini lepaka je žarela velikanski gobi ognja in lave podobna vuzmenica, slika eksplozije atomske bombe. Toda tega nista imela časa opazovati, avenija ju je zajela v svoj ples in pospešiti sta morala korak. Ljudje so hiteli mimo, nikdo se ni spomnil, kako gori nocoj Cincinnati v milijonih luči, kako se kot neznanski kres odpira njegovo ognjeno žrelo proti nebu in komu v čast bi moralo vse to to noč goreti. Avtobusi so se zdeli še bolj umazani kot sicer in luksuzne limuzine so švigale, podobne ogromnim podganam. Jack je korakal tiho in mirno. Opazil je, da ni bilo na fantu niti najmanjšega znaka slovesnosti ali zamaknjenosti. Ko je ves teden ob njem delal rakete, je čutil, da je imel v rokah spet nekaj skoraj da svetega, Jack pa je hotel vedeti le to, zakaj in kako si morajo slediti barve zvezdic v tem ali onem zaporedju. Včasih ga je hotel ujeti v mrežo svojih spominov. Pripovedoval mu je, kako so vse to delali doma in kako je bilo zabavno, ako se je Francetu včasih raketa prehitro vžgala in mu zgorela takorekoč kar v dlani. Da bi Jacka približal svojim vtisom in spominom, ga je te dni vodil po cerkvah in kapelah — toda kaj, ko pa po teh cerkvah ob božjem >rrobu ministranti niso klečali tako, kakor je sam nekoč na veliki petek in soboto klečal pred oltarjem božjega trpljenja. Oba dni je kot ministrant ure in ure preklečal pred božjim grobom. Saj Jack ni mogel nikdar s takim občutjem svetega strahu klečati pred božjim grobom, kot je navdajalo njega v tistih opoldanskih urah v njegovi domači cerkvi. Vedel je, da je prišla takrat njegova mama v cerkev. V vsem velikem templju ob tej uri ni bilo žive duše, pred Bogom sta bila edina — on in njegova mama. Kaj bi dal, da bi mogel ugotoviti, kaj vse je moralo tedaj prevevati njeno srce. čutil je, kako se njena skrb vlega nanj, njeno pobožno misel je slutil zasidrano nekje tam blizu svojega tilnika. Sam ni mogel nikdar doumeti vsega tistega, kar je napolnjevalo ta veliki trogovor in peza njegovega bogastva mu bo zaklad, ki ga ne bo nikdar izčrpal. Slutil je, kaj se je razlivalo tedaj čez njegovo pozlačeno oblekco, kaj se je polagalo v njegovi v križ sklenjeni ročici na prsih. Ko bi se mogel zazreti za nekaj let naprej, bi najbrž doumel, kako vroče je prosila, da bi ostal še dolgo tak, kakor je bil tedaj pred oltarjem. Kako bi mogel pričakovati, da bi Jack razumel vse to, pa četudi bi mu skušal pripovedovati še tako lepo in svečano. Jack si je za nocojšnji kresni večer v parku obetal čisto nekaj drugega, in pri tem naj tudi ostane. Saj tudi Jurek ni bil ministrant, dasi bi mu bil privoščil vse to in bi mu rad tudi sam do tega pomagal. Ko pa je prišel veliki teden, je Jurek hotel biti pri cerkvenih opravilih povsod navzoč. Najbolj uren in zaposlen je bil na veliko soboto zjutraj, ko so poleg cerkve blagoslavljali velikonočni ogenj. To se je dogajalo vedno zelo zgodaj, še pred zoro. Oba ministranta sta te prve jutranje obrede skoraj vedno zamudila, pa ju zaradi tega niso oštevali. Otrok zaradi prezgodnje ure še ni bilo blizu — le Jurek je delal izjemo; zanj je bil ta obred med vsemi najpomembnejši. Bil je pri cerkvi že tako zgodaj, da je pomagal mežnarju znašati r.a kup stare polomljene svetnike in drugo neporabno staro cerkveno robo. Potrudil se je, da je bil on tisti, ki je pomagal zažigati gobo. Ko se je obred blagoslavljanja ognja končal, je spet Jurek raznašal žareče oglje po tistih domovih, odkoder niso tako zgodaj nikogar poslali v cerkev. Oglje je raznašal v posebni posodici in tekal po ulicah in bližnjih naseljih, da bi vendarle mogle vse gospodinje zakuriti s temi prvimi plamenčki velikosobotnega jutra. Domov se je vračal ves zasopel in prevzet. Ves dan je bil potem pri zadnjih pripravah za vuzmenico še posebej uren in okreten, od predanosti delu in nalogam je kar pobledeval, dokler... Z Jackom sta že dobršen del poti prepešačila tako hitro, kakor je pač dopuščal psiček, le malo goden za tako dolge pohode. Tam na koncu avenije so že prvi obrisi nizkih hribov rasli v nebo in nakazovali bližino Ault Parka. Jack ni bil nič siten, ako se je bilo zaradi psička treba na poti večkrat ustavljati — hotel je pri tem le ugotoviti, če se je kdo iz hiše vendarle prikradel za njima gledat, kako bosta spuščala rakete. Res jima je sledilo nekaj dečkov, toda preblizu se niso upali, bogve zakaj ne. Najbrž niso vedeli, ali se jim je bolj bati možica s psičkom ali pa Jacka in njegove raket polne torbe. V Parku sta mimo razsvetljene kavarne počasi krenila v hrib. Zadaj so ostali umetni vodopadi. Na travnik, ki sta si ga že poprej pregledala in izbrala, sta prišla nekako ob isti uri, kot se je nekoč začenjalo slavje na domači njivi. Na vsem prostornem travniku ni bilo nikogar. Samo ubrano brnenje mesta pod njima je hotelo spremljati slovesnost trenutka, ki se je pripravljal. Zajelo ga je prešerno razpoloženje, zazdelo se mu je, da se je nocoj ves Cincinnati položil njima pod noge, kot bi hotel biti stopnišče za oltar njunega kresovanja. Začutil je, da se odpira misteriju svete noči s takim občutjem kot nekoč doma. Mesto je žarelo tam doli kot na dnu pekla in spomnil se je Dantejevih verzov: „...Io vidi lun foco — Ch'emisperio di tenebre vincia...". Raznežil se je ob upanju, da bo kmalu kos vsem tem ognjem in kresom v sebi — premagal bo vsaj nocoj kraljestvo teme v sebi. Ko se je pravkar pomikal ob lepakih s tistimi čudnimi eksplozijami, se je že vpraševal, kdo bi bil močnejši, ali tisti, ki more s prstom na gumb pognati v nebo tako razdejanje ognja in pekla, ali pa tisti, ki bi za vedno obvladal požar misli in spominov v njegovi duši. Vse mesto je gorelo pod njima tako, kakor da bi visela neprestano nad njim svetilka strahotne eksplozije z lepaka; njemu pa naj bi odgnala temo — verjetno samo za hip — drobna raketa, ki se bo iz njegovih rok razžarela tja pod nebesni svod, tej veliki noči v pozdrav. Njuni silhueti sta že obvladovali ves veliki travnik in iz daljave ju je že oprezovalo nekaj senc. V vlažno zemljo sta hitro zabila nekaj kolcev, nanje položila tenke deščice s podstavki za nastavljanje raket. Vse sta hitro opravila in slovesnost se je morala začeti tedaj, ko je bilo že dovolj raket razpostavljenih. Treba je bilo le hoditi od kola do kola in zažigati... Ob vuzmenici, ki je inekoč ob tej uri gorela že v vsem sijaju, je bilo to čisto drugače in mnogo lažje. France in Jurek sta tekala med baklami od kolca do kolca kakor igralca na odru. V polkrogu ob vznožju dolinice je bila zbrana že vsa soseska in ocenjevala potek tega zlato žarečega sporeda. Tisti dan pa je moralo biti najbrž silno vlažno ali pa sta imela pri nabiranju dračja in tresk silno smolo ter nanosila skupaj vse preveč premočeno lesovje. Tako so bakle gorele z zadušenimi plameni, zavite v oblake dima. Tulci raket so se tudi najbrž napojili — ni šlo in ni šlo. Med tekanjem so se jima škornji vgrezali v pomladno prst, s težavo sta jih vlačila iz blata. Tako so rakete sikale v nebo z velikimi presledki — tam spodaj pa je sijaj prizora terjal, da bi moralo vse potekati v najlepšem zaporedju. Le psiček je tekal po odru brez vseh ovir in ko je opazil, da mu France in Jurek ne sledita pravilno, je začel najprej nervozno lajati, nato pa zateglo zavijati. Rakete so sikale proti nebu, kakor se jim je zljubilo — večina pa se jih jima je vžgala že v zapestju in puhnila v kratek plamen, brž ko sta jih prižgala. Roke sta imela že čisto osmojene, ko sta morala ugotoviti, da bo zaloge raket kmalu konec. France se je komaj obvladoval, da se ni penil od jeze, Jurek pa je prebledaval in od časa do časa hlipajoče spravil kakšen glas iz sebe. Še ogromen požar vuzmenice sredi odra ni mogel pregnati občutja polomije in vtis groze je zajemal njuna obraza. Oče se je začel pridušati, sin se je spozabil, da je začel popravljati očetove napake, ljudje ob vznožju hriba pa so morali imeti vtis, da je tudi baklam začelo zmanjkovati goriva. Ko je bilo opazno, da to noč nobena raketa ne bo več pravilno za-blestela na nebu, se je umaknil še pes, zbežal proti domu s povešenim repom in odcvilil proti svoji hiški. Neznosna mora zadrege se je razlila nad ves hrib. Malo pozneje je skozi okno zrl proti hribu; vuzmenica je še gorela in bakle so še plamenele, a bilo je tako, kakor da se hoče vse skupaj spremeniti v pošasten posmeh. V sobi je bilo vse že praznično in pripravljeno za slovesno jutro velikega dne. Nikdo pa ni spregovoril besedice! Vsa leta so to noč dolgo bedeli in si pripo- vedovali vtise o pravkar doživetem slavju na hribu. Vsakdo je moral navajati opazke sosedov o tej ali oni raketi, o razpostavi bakel in o višini ognja iz vuzmenice. To noč pa niso čakali niti tega, da bi gospodinja prinesla na belo pogrnjeno mizo košaro, pripravljeno za blagoslov naslednjega jutra. Noč, ki jih je odnesla v molk in temo, ni bila tako težka in tesnobna, kakor je bila žgoča bridkost src ob misli, da je praznik vuzmenic letos propadel. Jack je okretno delal in že spustil nekaj raket nad Cincinnati. Brž sta lahko ugotovila, da sta jih pravilno izdelala in da so barve neštetih zvezdic ob eksplozijah res bogato pisane. Verjetno sta jih požgala že polovico, ko se je okoli njiju začelo nekaj gibati in vedno bolj bližati — na travnik so vdrle čudne sence. Doma ni nikdar nikdo tekal tako prožno, kakor so bile urne te postave okoli njiju. Že od daleč ju je pretresel vzklik: „What are you doing there — what's wrong there... ?" Nato je šlo vse tako hitro, kakor šine preblisk misli skozi možgane. Nepožgane rakete so v hipu izginile v žepih čudnih postav, Jackovo torbo je nekdo pobral, sam pa je začutil na zapestju lisico, mrzlo in jekleno ter slišal rezek pok, ko si je njegovo roko nekdo pripenjal na svoje zapestje. Predno je mogel globoko zajeti sapo, so bili že vsi skupaj doli pod hribom in v drevoredu parka. Razvila se je procesija, čudna in nenavadna ob tej uri. Rinili so vedno bolj v svetlobo mesta, od daleč pa so jim sledile postave sosedov in njihovih otrok. Ko se je ozrl, je videl, da je tudi psiček pripet na orjaško postavo policaja. Sedaj šele je mogel ugotoviti, koliko jih je. Bilo jih je za pravo častno stražo za vsakega posebej — zanj, za Jacka in za Citka. Moral je biti poveljnik, ki je prišel bližje in ga tiho vprašal: „Are you a criminal... are you a spy...?" Zazdelo se mu je, da je postava ob njem vzrastla do neba, neznosno mu je bila kri v sencih, zaslutil je, da so se nad njim v nebo zapisale črke: „.. .zločinec... vohun... zločinec... vohun..." Mesto pod njimi je zalila žareča lava, zdelo se mu je, da se je za hip ustavil čas, postavili so ga na oder in sodišče se je začelo zbirati, da ga sodi... Po okolnih hribih so še žarele vuzmenice v noč. Tudi bakle ob njih še niso pogorele in počasi odmirale druga za drugo. V hiši je moralo že vse spati, le njemu se ni dalo proč od okna v sobi v prvem nadstropju. Na hribu je še žarelo oglje vuzmenice, nekronane kraljice tega večera. Koliko lepih prividov in sanj je nocoj zgorelo na tej grmadi, izbrani za najlepšo vuzmenico v vsej fari! Hlad je vel iz noči, svinčen mir je legal na domačijo, čakal je, da bo petelin prvič zapel. Skušal se je vkljub vsemu grenkemu v njem vloviti v ubranost miste-rijev velike noči. Petelin je že odpel in se preobrnil v drugi obrok spanja, on pa je še vedno slonel ob oknu in zrl na prostorno dvorišče pod sabo in še tja naprej po dolinici. Zazdelo se mu je, da so se po dvorišču že začele risati prve sence gospodarskih poslopij. Tam so bili hlevi, tam je bil skedenj in nad njim senik s kupi sena. Nikjer ni bilo sape, še kure niso vztrepetavale in govedo se v hlevu ni prestopalo. Vse je bilo zavito v težak pokoj in molk ga je rezal s svojo tihoto. Skoraj bi bil preslišal, kako so se hišna vrata rahlo odprla. Nekdo je tiho stopil na prag in za hip počakal. Nato se je čulo, da vrat za seboj ni zaprl. Nalahno se je sklonil skozi okno in opazil Jureka; le napol oblečen je hitel proti skednju in tam Izginil na seno na podstrešju. Verjetno tudi on ni mogel to noč v sobi zaspati in zato je odšel počivat na seno. Toda tja so hodili le v poletju, sedaj je bilo še prehladno. Preteči je moralo le nekaj hipov, ko je Jureka spet vrglo na dvorišče. Težko loveč sapo je fant čez dvorišče odhitel nazaj v hišo. Vrata je tokrat za seboj tiho zaprl. Vse to se je odigralo tako hitro, da se niti ni maral več za dalj časa v razmišljanju ob tem ustavljati. Ta noč je bila že tako dovolj polna čarov in skrivnosti. Ko se je ozrl proti hribu, je opazil, da so vuzmenice že pogorele in še plame-nečih bakel bi -naštel komaj za eno roko. Nebo je že izgubilo žareči pokrov. Ni se še vrnil s pogledi na dvorišče, ko je — kot sunek sulice skozi srce — zaslišal presunljiv Jurekov krik spodaj izpred vrat: „Joj, senik gori, gori, gori..." Dvor je bil že dolgo poln sosedov, pridrveli so tudi že gasilci, ko je še vedno ves odrevenel stal ob oknu. Begal je sicer z očmi po dvorišču, toda oči so resnično sledile samo Jureku in njegovim gestam; kot pobesnelo žrebe je tekal okoli ognja. Tekal pa je vedno tako, da je bil najbliže ognja; prav on je najhitreje polival z vodo najvišje zublje. Pri tem pa tekal, tekal! V začetku se je držal najbliže očetu, potem pa se mu je skušal vedno bolj oddaljevati... Zazdelo se mu je, da sta tekala in suvala škafe vode v ogenj samo še Jurek in njegov oče. Kakor je postajal ogenj manjši, tako je postajalo hitrejše Jurekovo tekanje; vrtel se je okoli ognja tako kakor vešča, ki se ne more več rešiti iz začaranega kroga. Bilo je že proti koncu požara, ko je žareča svetloba ognjišča obesila na temno zaveso noči tri mračne postave, nad njimi pa tri puške in tri nasajene nože. Čez dvorišče se je pred njimi med ljudmi hitro prerezala prosta pot do ognja. Ko je obroč poti zajel še požar, se je Jurek za hip ustavil; s senco tam zadaj je silovito vzrasel v nebo — vse se je zazrlo vanj kot v žarko razsvetljen kip na oltarju — zrak pa je pretresel Francetov krik: „Jurek, moj sin, požigalec... moj sin požigalec... moj sin zločinec..." Vse ostalo se je razvijalo tako, kakor da je trajalo le nekaj sekund. Okoli ognja sta se pognali in lovili samo še njuni senci. V blaznem vrtenju je lomastenje njunih nog preraščalo prasketanje ognja, po dvorišču je bilo čuti, kako so ljudje globoko dihali — nakrat je Jurek odskočil, se še pognal, se spotaknil, še odskočil in nato z vso težo mladega telesa plosko padel v sredino ognja. Velik zubelj isker in žarečega plamena je sinil v nebo — bilo je tako, kakor da je raketa za hip rodila tisoč zvezdic na nebu. Kdaj je prišel na dvorišče, se ni zavedel. Med tem se je že vse pomirilo, sosedje so odhiteli po duhovna in zdravnika, sosede pa so počenile po dvorišču kot kokoši, klečale in molile. Počasi je šel proti podbojem hišnih vrat, kjer je stala njegova sestra, Jurekova mama, bleda in brez besed. Mlado jutro je s svojo mlečno bledico raztegnilo beli prt njene žalosti čez vse stene, čez vse pročelje hiše. Tam doili po vrateh je proti hiši žvenkljal ministrant ob duhovniku, ki je s pravkar vstalim Zveličarjem hitel ob Jurekovo zglavje. Poleg postelje, na kateri je ležalo napol pečeno Jurekovo telo, je rahlo trepetalo dvoje sveč, dvoje zadnjih plamenic, dvoje poslednjih bakel... Vsa soseska je bila zbrana in klečala po dvorišču in v veži, le Jurekova mama je kakor okamenela stala ob steni; kakor da stoji pod križem in zre na umirajoče telo svojega sina. Ko je sinil nanj zubelj luči iz pisarne, se je zadrla nanj tudi že soseda, vsa razjarjena in s pogledom, ki ni sipal samo raket, ampak prave strele. Zazdelo se mu je, da ga bo — prav tako kakor nekaj ur poprej doma — pohodila s svojo obilnostjo. Obvladovala je ves prostor policijskega urada, ko je začela z visokim glasom hlipati: „Why did you come from behind your Iron curtain... you f... people? You are aLi criminals and spies..." Jack se je hitro znašel v varstvu njenega krila. Seveda ji je kmalu zmanjkalo sape. Ko je zdrvela iz pisarne, je nastopil trenutek blaženega premora. Psiček se je tresel ob njegovih nogah od mraza in preplaha. Nekaj časa so se za pisalnimi mizami nekaj pomenkovali, hodili so mimo njega, ga prerešetavali s pogledi in imel je vtis, da hočejo s svojimi mislimi prehiteti njegove. Ugibali so, kaj naj bi pomenilo nocojšnje zažiganje raket v Ault Parku. Zakaj so letale v zrak s tako pravilno zaporednostjo in tako čudno sestavo barv... Cincinnati sicer ni najvažnejše ime sto v Združenih državah in tudi ne največje, vendar pa je dovolj veliko, da bi moglo biti tarča za napad z atomskimi bombami; tudi v tej sveti noči. Pa četudi ne — ali ni v tej zaporednosti raket zajet poseben obveščevalni ključ za vohunsko službo? In zakaj ta fant in psiček pri tem poslu; ali ni hotel s tem samo zakriti, kako nevaren vohun je? Le težko jim je dopovedal, kaj je mislil s to kresno nočjo v Ault Parku. Popisu domačih običajev so se posmihali, pozno ponoči pa so že morali nekje nabrati dovolj podatkov o njem in tej njegovi veselici v Cincinnatiju, ki to noč mestu res da ni prinesla še nobene katastrofe... Bil je ginjen, ko je opazil, da se jim psiček smili. Na prostem je Citko, vesel svobode, začel plesati okoli njega. Ko sta prišla na avenijo je bila ura že pozna. Ako bi ga ob tej uri kdo izmed njegovih znancev srečal, bi presodil, da se je postaral za dvajset let, tako težko je vlekel nogi za seboj. Blokov kar ni hotelo biti konec in psiček ob njem se je že umiril. Cestni promet se še ni unesel, svetlobni napisi so še švigali proti nebu, bilo mu je tako, kot da vedno bolj brede v neko čudno zmedo; mogel bi jo začutiti celo kot nekaj grenkega v ustih. Le počasi se je otresal posledic prestane komedije na policiji. Nasmehnil se je za hip, ko je premislil, kolikšen preplah ga je navdajal, ko je bil pred uniformami v uradu; a kaj je to bilo v primeri s strahom, ki ga je nosil v sebi in se ga je hotel to noč nekoliko otresti. Strah in samota, ki ju ne moreta zadušiti milijonsko mesto in morje luči. Zaprašilo se je mimo njega po cesti, v presunljiv krik sta se hkrati ujela zavora avtomobila, ki je moral spremeniti smer in krik jazz-akorda, ki je sunil skozi vrata nočnega lokala na plan. Na cesti je le za hip vse obstalo, potem pa se še z večjo silo pognalo naprej. Cesta se je pred njim potegnila kot žareča preproga, vozila so kot goreče kače švigala po njej, na levi je sikala v temno nebo rezka stre-lica in se na koncu vlovila v šop steklenic krvave barve; naslednji hip pa je zažarelo iz šopa umetno drevo s klobasami, gnjatmi in kosi mesa na vejah. Kmalu po majskih dneh leta 1945 je prejel pismo: „...veš, France je končal tako: gnali so jih v temno globino gozda, pravijo, da je bilo to na Pohorju... ni bil sam, bila jih je množica... poprej so jim pripovedovali, da jih bodo kmalu odvedli na delo v gozdove___le to je bilo čudno, da so jih vodili trdno vklenjene in povezane med seboj... stražarjev je bilo skoraj toliko, kolikor jetnikov— med rezkim priganjanjem in psovanjem so v temi opazili, da se je gozd pred njimi razredčil in prerivali so se naprej pod belo desko s čudnim znamenjem; naznanjalo je, da prihajajo v področje nevarnosti... zašepetali so si med seboj, da bodo končno vendarle že prišli v novo, najbrž močno zastraženo taborišče. Slišati je bilo nekaj strelov za hrbtom, kriki in psovke so se pomnožile, bilo je čuti celo nekaj udarcev po plečih, pospešili so korake, vpitje za njimi je začelo zamirati in se čudno oddaljevati ... vedno bolj so imeli vtis, da se vale naprej sami... padali so v globino redkega gozda... tam je bila majhna jasa in najbrž bodo tam smeli leči v molk in spanec... tedaj pa je začelo okoli njih pokati, zalila jih je svetloba, podobna najbrž svetlobi sodnega dne... za hip je pred seboj še opazil, kako je nekaj trupel raztrgalo in kako je njih kose v žarečih zubljih pognalo proti vi-hom dreves. .. rešilo se jih je nekaj, ki še niso prišli do meja minskih polj; počenili so in se razbežali v gozd in v hrib, predno je dan razkril strahote teh eksplozij... veš, Franceta ni bilo med temi, mina je opravila svoje z žarečimi kosi njegovega telesa..." Na oglu Woodburn Avenue je globoko zajel sapo. Dovolj je bilo vsega tega, kar je bilo to noč posvečeno spominom. Le še nekaj blokov je bilo do hiše in psiček je že začutil bližino doma ter začel živahno tekati okoli njega. Moral je biti lačen in žejeni — to je lahko presodil iz njegovega dobrikanja. Po sapi z okoliških hribov je mogel ugotoviti, da je že blizu velikonočno jutro. Pri cerkvah, kjer je procesija na velikonočno jutro zjutraj, bodo kmalu začeli vabiti. Kako je ljubil zvonjenje domačih cerkva! Kakor jagode na molku, tako so ga blažili zvoki znancev iz stolpov prleških svetišč: začenjal je z zvenkom onih na Humu, prešel na šepetanje onih pri Veliki Nedelji, se razveselil v blesku onih na Svetinjah, zalilo ga je zlato onih pri Sv. Miklavžu, se zamislil ob melodiji onih pri Žalostni Mariji v Jeruzalemu, se nasmehnil klepetavosti onih v Središču in se zresnil v bučanju onih težkih v Ormožu. Kako je vse to snoči in to jutro nekoč pelo in kipelo proti nebu. Na pokopališču ob domači cerkvi pa je nad majhnim in tesnim grobom vso to noč verjetno brlela svečka, pod njenim plamenom pa žarelo drobno srce matere, žarelo tako, da je njega plamen skozi vse vuzmenice, bakle in plamenice prodiral v nebo naravnost Stvarniku v naročje. Ta slika ga je zazibala tako, da se mu je zazdelo, da je prišel pred pravi dom, ko je stopil pred težka hišna vrata cincinnatskega stanovanja. V hiši je vse počivalo — in tega se je razveselil. Soseda je bila sposobna, da bi ga še čakala in mu začela sipati svoje nazore o snočnjih dogodivščinah. Govoričila bi, da mu rada prizna, da ni hotel ničesar hudega, le tega se naj zaveda, da bo najlepše vozil, ako se bo čimprej navadil na svet, ki ga obdaja. Saj je pogosto slišala, kako je izobražen, vljuden in še skromen povrhu. Nikakor pa ne bi bilo pametno, če bi se preveč držal nekaterih svojih posebnosti. Vse, kar se je zgodilo snoči, bi mu naj bilo samo opozorilo — bi zaključila in pri tem pomembno zavrtela oči. Počasi je šelestel proti prvemu nadstropju in si kar nakrat želel, da bi ga soseda čakala med vrati in ga povabila na „a cup of coffee". Zaklepetala bi se dolgo, dolgo... Noč je itak že mimo in kmalu bo treba v cerkev. Med takim klepetom se pogosto poravna marsikaj; še enkrat bi ji na dolgo in široko pripovedoval, kako je bilo to noč doma. Želel si je, da bi ga prav zdaj povabila, pa ne zato, da bi se ji oprostil zaradi svojih posebnosti, ampak da mu ne bi bilo treba vstopiti v samotno, zapuščeno stanovanje. Vesel bi bil, ako bi mu bilo dano, da bi v tujem domu, sredi tujih ljudi stopil na prag praznika. Tako ne bi ostajal čisto sam po tej tako čudni noči. BaJ se je, kaj bo, ko bo ob vstopu v sobo zagledal prazno mizo — prazno tako, kakor je prazna miza, s katere so pravkar odnesli mrliča. Toda zavesa molka se na hodniku ni dala dvigniti. Nikogar ni bilo, še psiček je upočasnil korak — saj ni bilo nikogar, ki bi ju čakal. Ko je škrtal ključ v vratih, mu je bilo tako, kakor da bi mu kdo lomil mišice srca in jih trgal na kose. Vrata so mu prehitro zletela iz rok in se odprla brez ceremonij. Moral je v grob svojega doma. In vkljub temu se je opogumil, trdno stopil r.a tla in postal. Čakal je čudeža, za katerega je vedel, da ga ne bo; celo zgrozil se je ob misli, da se je le prerad zapletal v vse te skrivnosti brez dna. Tudi doma je nekoč hodil to noč pozno domov. Treba je bilo obhoditi vse sorodnike in znance, sosede in prijatelje. Povsod je bilo lepo, a najlepši je bil trenutek, ko je stopil ob tej uri v sobo in na mizi, slovesno pogrnjeni, zazrl košaro z belim prtom. Mama si jo je pripravila za velikonočno jutro. Vso noč je gorela ob njej luč in nad vsem domom je kraljevala košara tako, kakor je kraljevala nad vsemirjem Noetova barka, ko se je umirilo deževje in je legel imir in pokoj nad vodno gladino. Že ves teden je mama čistila in prenašala košaro in vsi v hiši so imeli vtis, da je vedela, da dela to za svoj največji praznik v letu. Vse veličastje praznika je žarelo iz te njene košare, belina prta je sijala tako kot belina hostije v monštranci. Ob vstopu v sobo bi najrajši zastrl oči, da ne bi ob nenadni svetlobi preveč zabolela praznina. Zato je v temi odbrzel mimo mize v drugo sobo in tam obstal še dolgo časa; ni prižgal luči. Bilo je dovolj svetlobe, ki je žarela iz kamina. Psiček se je že stegnil pred plamenom v kaminu. Začelo se je čakanje dneva, čigar spored se je začel s tako čudno ceremonijo v Ault Parku. Tako čaka tega jutra doma najbrž tudi sestra in to v domovanju, ki je prav tako prazno in polno spominov. Kako ji more biti ob teh urah, ko je na vuzmenice, bakle in rakete okoli njenega doma navezanih toliko spominov! Zavesa nad odrom pred njeno hišo je za vedno zagrnjena, prehod onstran je hkrati prehod v kraljestvo smrti. Isti molk, enaka samota, enaka rezka razpoka, skozi katero kaplja samo še trpek spomin — to je, kar ju veže v tej noči pričakovanja. Zaslutil je njeno bližino, vedel1 je, da ju veže pobožnost vzhajajočega dne. Ždel je v temi in se zazrl v ogenj kamina. Enakomerno so plesali zublji in če bi se mu ljubilo, bi jih lahko štel; vedel bi, koliko jih je na minuto, koliko na uro. Nocoj mu pa za tako zabavo brez vsebine ni bilo. V globini noči se je zdel preblizu vsem, ki so že v grobu in onim, ki ječe doma pod enako pezo spominov. Gorje, če bi prižgal luč! Vse bi prehitro zgrmelo v nov dan. Zrl je proti kaminu in opazoval psička Ln njegov od ognja ožarjeni hrbet. Videlo se je, da so ga zajele sanje; tačke so nervozno brzele nekam v daljavo in spešenost je morala biti tolikšna, da je še repek sodeloval pri lovu, ki je drvel nekje tod mimo. Vedno urnejši je bil ta sanjski ples, psiček je nekajkrat že nevarno udaril proti kaminu, še nekaj le imalo daljših mahljajev, pa bi košati rep udaril naravnost v sredino ognjišča. Preletelo ga je; saj bi ga moral že prebuditi. Z zadnjima tačkama je že udaril ob pregrajo pred ognjem; nekaj oglja se je že zrušilo prav v neposredno bližino. Repek pa se je širil in širil proti ognju in zazdelo se mu je, da so ga skozi redko, dolgo dlako že oplazili prvi zublji. Čudno, da se še ni užgal. Zazdelo se mu je, da bi moral kreniti k psičku in ga prebuditi. Ako še dvakrat, trikrat tako udari z repkom nazaj, bo suha dolga dlaka kot bakla zagorela. Bakla... čakal je in čakal in opazil, da se je zvalilo še več oglja v ospredje. Bilo je že tako blizu, da bi se mu lahko repek užgal, ne da bi mu bilo treba z njim udariti proti notranjosti kamina. Zgodilo se je v hipu — nakrat je zagorel repek v svetlem plamenu — psiček je poskočil in njegova silhueta je zaplesala v zraku tako, kakor kažejo doma na ' panjskih končnicah slike peklenščka, ko prihaja na svet iz peklenskega žrela in se mu za repom poceja zubelj žveplenega ognja. Ozračje sobe je presunil živalsko prestrašen in grozen krik bolečine — še pol minute in vsa soba bi zagorela v svojevrstnem kresu. „Citko — ne," je zakričal — in že je zagrnil psička s preprogo in s tem zadušil požar na repu. Oba sta padla istočasno na tla in po topem premoru je začutil, kako mu psiček hvaležno liže dlan. Pobožal je preplašeno glavico in odgrnil preprogo — velika roža na koncu repa je bila le malo ožgana. Lahno ga je potrepljal in mu dihnil: „...niič se ne boj, kmalu bo poletje; ostrigel te "bom in se ti ne bo 'skoraj nič poznalo..." Še dolgo je tako ležal ob kaminu in zrl v ogenj. Plameni so še rahlo vzplam-tevali. Tako so vzplamtevali, ko je na veliko soboto zjutraj doma kot ministrant irl vanje in topo poslušal župnika in njegove molitve. Vsi so bili v slovesnih cerkvenih oblačilih in dasi jih je lahko pogosto slišal, nikdar ni mogel prav doumeti, fcakaj je bilo treba ta dan blagoslavljati ogenj in sipati nanj tako čudne stavke. Citka je spet zajel spanec, iz ognja v kaminu pa je med tlenjem tiho in počasi in slovesno donelo, kakor je donelo nekoč doma. Počasi si je zlogoval besede in stavke, nekje daleč se je jasnilo in zbiralo v psalm in molitev: ,,...novum hunc ignem sanctifica..." — glej v sobo rine nov iz ognja porojen dan, poln blagoslova nad to samoto in praznoto — „.. .benedic hoc lumen..." — kot na prvi dan stvarstva se luč trga od teme — „.. . adiuva nos contra ignita tela inimici et ilustra gratia coelesti..." — dvigni se s tal in se ozri v ta veliki dan — Čutil je, da potok solz umiva njegov obraz, potok solz, toplih in srečnih. Ko se je dvignil, se mu je zdelo, da bo stopil na kup razvalin velikega razdejanja. Varno in mirno, tiho in dostojanstveno se je bližal podbojem balkona in se naslonil obnje. Tako je stala ob podbojih hišnih vrat njegova sestra tisto jutro, ko je umiral Jurek. Tako stoji verjetno tudi danes to jutro in čaka, da bi prišli njeni dragi: iz košare bi začela jemati blagoslovljeni kruh, razlomila in razdelila bi ga... Zazdelo se mu je, da je prišla do rosne šipe, obstala in se mu zazrla v oči. Počasi je šel z ustnicami k mrzli šipi i® prav od blizu zašepetal sestri na uho: „Veseli vuzem, draga sestra... veseli vuzem!" t BRANKO ROZMAN MAMA, KAKO JE DOMA? — Mama, kako je doma? Je tam dosti polja, je tudi tam dosti neba? — Malo je tam polja, malo neba, za dober predpasnik vsega. — In masla in belega kruha je tam? — Kruh je dostikrat črn in sam ki drag je vsakdanji kruh. In danes ga ni in jutri je suh. — Mama, tam mi grobov, ni črnih konj, ni črnih vozov? — Dosti grobov je v osrčju gor in vsakega straži črn bor. to črnih borov je čuda v gorah in kadar pojo, pojo, da je strah. — Pa zakaj, mama, siliš domov, če ni kruha, ne polja in dosti grobov? — Veš, sine, tam kruh po zemlji diši in po češnjevih cvetih diše noči. Tam je prst dobra kot panj medu, ker je polna naše krvi. ROBERT MAZOVEC KATOLICIZEM V ZDRUŽENIH DRŽAVAH Konec leta 1954 je izšla v posebni knjigi zbirka esejev, ki so bili najprej objavljeni v reviji ameriških katoliških laikov „Commonweal"; knjiga nosi naslov „Catholicism in America" in je izšla pri Harcourt Brace and Company, New York. Če izvzamemo protestantskega teološkega profesorja Niebuhra in judovskega univ. prof. Willija Herberga, ki vsak s svojega zrelišča motrita in presojata ameriški katolicizem, nam pero 16 ameriških katoliških intelektualcev opisuje zapleteni in kočljivi položaj katoličanov v severnoameriški demokraciji, to je v državi, katere filozofija vladanja je tako močno zasidrana v tradiciji laicističnega liberalizma. Knjige ne smemo imeti za strokovno teološko delo. Poleg tega nam mora biti takoj spočetka jasno, da so za uveljavljanje katoliških načel v javnem življenju, to je v severnoameriški demokraciji, osebno odgovorni katoličani sami. To njihovo delovanje pa je upravičeno podvrženo tako kritiki iz lastnega kakor tudi iz nasprotnega tabora. Na tem temelju1 sloni knjiga in je tako postala zelo odkritosrčna in prav nič rahločutna presoja nastopanja katoličanov v ameriškem demokratičnem življenju. Vsebina knjige in način podajanja gradiva sta takšna, da nujno povzročata polemiko. Zato izdajatelji že v uvodu navajajo, da „.. .predstavlja ta zbirka le skupino ameriških katoliških laikov in torej tudi le njih mnenje (mnogi se med seboj niti ne poznajo), ko razpravljajo o različnih problemih, ki se tičejo Cerkve v Ameriki in s tem tudi Amerike same." )William Clancy omeji v prvem eseju (Katolicizem v Ameriki) svojo temo z izjavo kardinala Gibbonsa: „že po svoji naravi mora biti Cerkev v Ameriki prav takšna kot v Rimu ali Jeruzalemu; toda na isti način kot se njena nebistvena zunanjost prilagaja okolju, mora biti tudi amerikanska." Cerkev je namreč po svojih članih postavljena v določen prostor in čas: zato lahko govorimo o irskem, francoskem katolicizmu. Po Clancyju oklepata problem katolicizma v Ameriki dve skrajnosti: protikatoliški .arogantni sekularizem" in ekstremizem od strani katoličanov. Prvi poudarja: „Vkljub pobožnemu zatrjevanju o lojalnosti do »American way of life — ameriškega načina življenja" se pri mnogih katoličanih stalno opaža, kako zaničujejo običajne demokratske postopke. Skrajnostni katoličani jim hitro odgovarjajo, ko pravijo, da branijo svoje verske svetinje in nravni zakon: »Katoliška Cerkev... je edina sila, ki ima še toliko moči, da se more postaviti v bran arogantni sekularistični poplavi kulture," ki se skriva pod imenom demokracija. Obe skrajnosti pa sta dejansko sad »tistega totalitarnega duha, ki sovraži vsakršno diferenciacijo in zahteva, da bi se vsi prilagodili njegovemu svetovnemu nazoru". Medsebojno se tako dolžita taktike moralnega pritiska. Na vprašanje pa, kaj je pritisk, ne bosta našli enotnega odgovora. Na splošno lahko rečemo, da je to »poskus skupine ljudi s sredstvi organiziranega prepričevanja in propagande vplivati na stvari, ki za skupnost kot tako niso bistvene". Brez tako pojmovanega pritiska pa si demokratičnega življenja sploh ne moremo predstavljati: zato tisti, ki neprestano kriče o katoliškem pritisku, ne razumejo niti narave Cerkve, niti demo- kracije. O dopustnosti organiziranega pritiska skupine se sploh ne bi smelo razpravljati. Vprašanja bi se morala vrteti okoli načina, kako naj se ta pritisk izvaja. Katoliški pritisk je danes kriterij, ki loči katoličane od nekatoličanov, večkrat pa tudi katoličane med seboj; Jezuit J. C. Murray pravi, da je katoliški pritisk v Združenih drfžavah sprožil „new nativism", to je „moderna protireligija demokratičnega absolutizma, ki ima svoj izvor v prosvetljenstvu, se je utelesil v francoski revoluciji in je sedaj v zadnjih vzdihljajih v tretji francoski republiki". Ta demokratični absolutizem religijo z večjo ali manjšo naklonjenostjo le tole-rira, toda samo do vrat zakristije. Po receptu „new nativisma" je zasnova države antipluralistična, totalitarna in zato tudi neamerikanska. Zato je krik „katoliški pritisk!" pogosto le izbruh tega totalitarnega in po bistvu nedemokratičnega duha. Naslednji povod obdolžitev o pritisku pa je vprašanje razmerja med Cerkvijo in državo, ki je običajno urejeno s klasično formulo konkordata. V Ameriki konkorda-ta nimamo. Po svojem zgodovinskem položaju Združene države niso konfesionakia država, a tudi ne laična v smislu načel francoske revolucije. V Združenih državah sta svetna in cerkvena j.urisdikcija strogo ločeni, a nikakor naperjeni druga proti drugi. Podlago za ta edinstveni položaj Združenih držav daje prvi dodatek v ameriški ustavi. (In ta pravi: ,,Kongres ne more sklepati zakonov, ki bi urejali veroizpovedi ali pa prepovedovali svobodno izpovedovanje veroizpovedi, ali pa da bi omejevali svobodo govora in tiska; prav tako ne morejo omejevati pravice državljanov, da se nemoteno združujejo in prav tako priznava državljanom pravico, da zahtevajo od vlade, da njihove pritožbe upošteva.") Jezuit Murray v zvezi s tem dodatkom v ustavi navaja (Theological studies, junij 1953): „Ta prvi dodatek je osvobodil Združene države monizma, ki je tako značilen za laično državo." V takšni laični državi kot so Združene države pripada „prvo mesto svobodi pokora-vanja kristjanov učeniški in pravni avtoriteti Cerkve; na drugem mestu pa je svoboda, ki dopušča kristjanom kot državljanom udeležbo... v svetnih ustanovah". Zato je v ZD „sestav državljansko-religiozne vesti postavljen na posredniško mesto med Cerkvijo in državo. Cerkev tako svobodno oblikuje vest svojih vernikov, ti pa kot državljani svobodno prilagajajo državno življenje zahtevam svoje vesti..." Ta sistem; pa nalaga katoličanu veliko odgovornost, saj je nekakšna „osebna dediščina funkcije, ki jo imajo v konfesionalnih državah konkordati." Svoje politične cilje, ki so v skladu z vestjo, katoličan uresničuje s sredstvi, ki mu jih nudi demokratična država, t. j. z izvajanjem političnega pritiska". Zato so ugovori proti takemu pritisku neopravičeni. Ob tej ugotovitvi pa ,,moramo vendarle reči, da v več izrazitih primerih pritisk katoličanov ni bil niti pameten, niti umesten, niti primeren." Od ameriškega verskopluralističnega državnega sistema katoličani večkrat ne morejo zahtevati absolutnih moralnih vrednot, ne da bi s takimi zahtevami prišli v nasprotje s prvim dodatkom k ustavi. Tako ne morejo zahtevati, da naj država prepove film, knjigo, ki sta po katoliških moralnih načelih nedopustna, če sta film ali knjiga dopustna po moralnih vidikih drugih veroizpovedi. Od države ne smemo zahtevati, česar nam dati ne more. V takih slučajih veljajo za katoličana določbe Cerkve, katoliških nazorov ali stališč pa ne morejo nalagati drugovercem. Tudi v zadevah „mešane vrste" se morajo katoličani držati določb Cerkve. Če pa hočejo katoličani doseči neko edinost v popolnoma svetnih stvareh, tedaj to po besedah Maritaina nasprotuje že samemu bistvu časnih stvari, ker je to „nenaravna politična materializacija verskih energij". Čeprav morajo tudi v teh stvareh katoličani ravnati v luči svojega prepričanja, bi bili pa sicer zelo netolerantni, ako bi v teh stvareh zahtevali edinost: „...v teh stvareh ne more biti katoliškega stališča kot takega. Tu lahko govorimo samo o stališču posameznih katoličanov." To je po Clancyju jedro problema katolicizma v Ameriki, ki je tako srečna, da kot moderna demokratska država ni dedinja francoske revolucije. I katolicizmu i državi škodujejo skrajne, pretirane pozicije. Zato zaključuje: „če bi se ameriški katoličani naučili malo bolj spoštovati pravice časnega in če bi nekatoliški liberalci imeli malo več potrebnega spoštovanja do pravic duhovnega, bi se nikomur ne bilo treba bati za usodo demokracije in vere. Dolžnosti, ki iz te ugotovitve izvirajo, pa so obojestranske." Med tem ko ta prvi esej načelno odgovarja na vprašanje pravic in dolžnosti, ki jih ima v Združenih državah ameriški katoličan kot državljan, pa v naslednjem eseju ..Katoliški separatizem" dekan sociološke fakultete na univerzi Notre Dame razpravlja o katoliškem „ghettu". S to besedo označujejo nekatoličani vse katoliške (konfesionalne) kulturno-javne ustanove. Ali je ta socialno-kulturni pluralizem, ki ga sicer opažamo tudi pri nekaterih protestantih in pri judih, za ameriško demokracijo škodljiv? Nekatoliška večina v Združenih državah katoličanov ne smatra samo za posebno versko skupino, ampak tudi za „manjšino", kot n. pr. jude ali črnce, dasi diskri-minacijska črta do katoličanov ni tako ostra kot je do „colored people". Vendar je že dejstvo samo prisililo katoličane, da si na enak način kot ostale manjšinske skupine skušajo ohraniti svoje kulturne posebnosti v razmerju do večinske kulture. Najučinkovitejše sredstvo pri tem pa nudi „ghetto" in, to po vzgledu joidov, ki so se zaradi pogostih preganjanj zapirali v svoje civilne in kulturne ghette. Toda problem katoliškega separatizma se ne da rešiti v celoti samo na ta način. Katoliški separatizem raste predvsem iz treh korenin: 1.) iz zgodovinske prilagoditve prvih katoliških emigrantov angleškega in francoskega rodu (1840 - 1850), ki so pod francosko hierarhijo živeli v miru s protestantsko večino; 2.) po hudem preganjanju doma ,na Irskem so prvi irski emigranti prinesli v novo domovino poleg neizmerne bede tudi svojo vero, svoj kler in svoj nacionalizem; 3.) ti versko zavedni Irci so pri izvajanju načela: biti Irec pomeni biti katoličan (in obratno), zadeli na močno in versko zavedno protestantsko večino. Protestanti pa so takrat praktično monopolizirali vse državne ustanove — od jetnišnic in bolnišnic do vzgojnih zavodov — in jih ohranjali svojemu verskemu vplivu. Zato so Irci začeli z najuspešnejšo narodno-versko obrambo: ustanavljali so enake zavode in ustanove na verski podlagi. S tem so položili trajne temelje irsko-katoliški ameriški kulturi, ki pa je bila precej različna od takratne številčno šibkejše katoliške kulture latinskega in germanskega kova. Značilnost irskega katolicizma je nagibanje v ,,janzenistična teženja, kar je le katoliška enačica puritanstva". Druga značilnost irskega katolicizma je pretirano spoštovanje do klera, kakršnega ni najti med latinskimi katoliki. V nekem pomenu irski katoličani pripisujejo vsem duhovnikom nekakšno nezmotljivost, ki se razteza — v nasprotju z nezmotljivostjo sv. očeta — na vsa področja, svetno in sveto... Končno je irski katolicizem močno prepojen z nacionalizmom. .. in se upanju na svobodo Irske more postaviti ob stran edinole upanje na večno zveličanje. Ta nacionalizem sovraži vse, kar je angleško in protestantsko. V preteklosti je bil separatizem uspešno sredstvo za ohranjanje vere. Danes pa, ko praktično življenje postavlja katoličana tesno ob protestanta (gospodarstvo, politika, polovica katoliških otrok poseča javne šole), je vrednost katoliškega ghetta precej padla. Slaba posledica ghetta je ta, da je postal vpliv katoličanov na javno življenje v primeri z njih številom premajhen (katoličanov je pribl. 30 milijonov). In ta vpliv je bil cesto negativen. Katoličani so pogosto branili takšne teze: Musso-lini je dober, ker ne preganja Cerkve; general Franco je dober, ker Cerkev podpira ... Mladoletni lahko delajo po tovarnah, ako to žele starši, ker se na ta način poudarja oblast staršev nad otroki... V uvodu h knjigi pravi znani katoliški pisatelj George Schuster, predsednik Hunter Collegea v New Yorku, da je „.. .za ameriški katolicizem najvažnejše vprašanje razmerja med klerom in laiki". V razpravljanje o tem problemu nas vpeljuje J. N. Duffy z besedami pokojnega pariškega kardinala Suharda: „.. .družba, ki nima mesta za duhovnika, je mrtva; gradi civilizacijo, ki je nesmiselna, ki ne more ničesar doseči... duhovnika ne moremo postavljati v nasprotje z laiki, kot da bi z njim ne imeli nič skupnega... čeprav je izbran izmed vernikov, obdar- jen od Boga z nadnaravnimi močmi, zaznamovan s posvečevalno močjo, ki ga usposablja za svečenika in vodnika v kraljestvo krščenih." Če s tem umevanjem duhovnika skušamo primerjati dejansko stanje, to je razmerje med ameriškim katoličanom in duhovnikom, moramo najprej ugotoviti, da je »ponarejen denar" ideja, ki si zamišlja duhovnika angela, čudodelnika, nadčloveka ali pa ohranjevalca starega družabnega reda ali preroka lepše socialne bodočnosti. Vloga duhovnika v mističnem telesu Kristusovem je vse lepša in večja. Če primerjamo z življenjem mističnega telesa vso kulturo, potem mora to biti sram. Danes nam kultura nudi (udobnosti, ki jim za bodočnost ne vidimo meja. Kot kristjani se zavedamo, da je vsa ta časna kultura opomin na našo umrljivost. Zato v tem življenju bolj spoštujemo vse tisto, kar je neumrljivo; ljubimo se med seboj in spoštujemo »osebno svobodo kot vrednoto, ki je višja od vseh človeških ustanov". Kljub temu pa naše življenje tako pogosto ni v skladu z vzvišenim poslanstvom mističnega telesa Kristusovega. Ali nismo kot člani Cerkve večkrat le »bolj lenobni in davkoplačevalni opazovalci, duhovniki pa pobožnjaški in plehki birokrati?..." Pri obojih pa opažamo nagnjenje, prisiliti vse bližnje v »edinost" v stvareh, ki za mistično telo Kristusovo nimajo nobenega pomena; zato merimo katolištvo bližnjega z umišljenimi merili, ki so nam po godu. Kako hitro nam je vsak, ki ne misli tako kot mi, „levičar". Ne za-nikujemo, da je treba nastopiti proti nasprotniku odločno, kadar je to potrebno. Ne smemo pa povsod videti nasprotnika. Kdor se večno zapira v ghetto, smatra za nasprotnike vse, ki v ghetto ne spadajo. Te metode ghetta so krive, da se večkrat proti zahtevam življenja zedinjajo ,,kler in laiki v svojih slabostih, nevednosti in ugodju". Kdor se drži metod ghetta, mu je vse samo črno ali belo brez življenjske pestrosti. Na podlagi te delitve je senator Mc Carthy najbrž iz mavrice izločil vse barve, razen bele in črne. Če hočemo, da bo razmerje med klerom in laiki res takšno, kakršno mora biti, potem moramo najprej priznati, da ^katoliški kler in laiki v mnogih vprašanjih niso dobro informirani, da večkrat niso sposobni pravilno razumeti porajajočih se problemov in da tako niso odkritosrčni v presoji sebe in drugih". »Katoličani in ameriška demokracija" je esej, ki ga je napisal John Cogley. To vprašanje se v celoti poraja šele v hipotetični obliki: Kaj se bo zgodilo z ameriško demokracijo v daljni bodočnosti, ko bi katoličani predstavljali večino prebivalstva Združenih držav? Ali ni njih sedanje politično delovanje takšno, da vodi do ustanovitve »katoliške države", ki bi takoj odpravila določbe prvega dodatka v ameriški ustavi? Nekatoličanom povečujejo strah pred tem besede papeža Leona XIII. iz ,,Longique Oceani", ko pravi: »Katoliška Cerkev bi rodila obilnejše sadove, ako bi poleg svobode uživala še naklonjenost zakonov in pokroviteljstvo javnih oblasti." Protestanti se spotikajo ob misli, da bi katoličani kot ogromna večina prebivalstva ne mogli »dovoljevati splošne propagande ali pa nuditi dru-govercem in njihovim organizacijam tiste posebne pravice, ki so jih v preteklosti uživale vse verske družbe, tako n. pr. svobodo pred davki..." (Iz knjige John A. Ryan and Francis Bdlland, Catholic Principles of Politics, 1940). Svoje bojazni izražajo nekatoličani tudi s temi besedami: »Večkrat slišimo katoliške logike modrovati: sedaj, ko smo v manjšini, živimo po /vaši' logiki, to je po logiki tolerance, ko pa boste vi v manjšini, boste morali živeti po naši..." Ta strah pa ni utemeljen. Nadškof John. T. Mc Nicholas je v imenu ameriškega episkopata kot predsednik administrativne komisije NC]WC 1. 1948 izjavil: »Do kraja in brez kakršnekoli omejitve zanikamo, da bi katoliški škofje želeli združenje Cerkve in države v Združenih državah, ali pa da bi se zato trudili v bližnji ali daljni bodočnosti. Ako bi katoličani v Združenih državah v bodočnosti postali večina, bi se za združitev med Cerkvijo in državo ine trudili. Kakor sedaj, tako bi tudi tedaj branili ustavo in vse njene dodatke, ker priznavamo, da so katoličani k temu moralno obvezani." Papež Pij XII. pa je v zvezi s strpnostjo v versko pluralistični državi dve leti poprej izjavil: ,,Dejansko je v podobnih okoliščinah politična in civilna strpnost do pripadnikov drugih veroizpovedi za katoličana nravna dolžnost." In v novembru 1954 je prav tako italijanskim juristom rekel: »...dolžnost, zatirati versko in moralno zmoto... ne sme biti končna norma za akcijo. Ta mora biti podrejena višjim in bolj splošnim normam, kd v nekaterih okoliščinah dovoljujejo ali pa celo dokažejo, da je bolje, da se zmota ne ovira, da tako podpiramo višje dobro." Ameriški zgled ločitve Cerkve od države tudi ni v nasprotju s katoliškim naukom, seveda pod pogojem, da je ne istovetimo z doktrinami liberalizma. Očetje ameriške demokracije namreč niso zanikavali „niti objektivnega naravnega zakona, niti niso poveličevali vsemogočne države... Vse ukrepe v vladanju so merili pod vidikom, kaj je nujno za potrebno vzdrževanje reda in kaj zahteva „bonum comune." Pa vseeno ne sloni odpor proti Cerkvi le na sumničenju o namenih katoliških teoretikov, ko razpravljajo o razmerju med Cerkvijo in državo. Večinoma je ta odpor v politično suknjo preoblečen teološki protest proti naukom Cerkve o ločitvi zakona, o temu sledeči poligamiji in o novomaltuzianskem grehu. Če zremo na vse to skozi to prizmo, postane govorjenje o »avtoritarni, totalitarni" Cerkvi le plehka fraza. Tega se poslužujejo tisti, ki ne vpoštevajo, da je po določilih ameriške ustave demokracija le oblika vladavine, ne pa nadomestek za religijo. V demokratični državi imajo tudi katoličani pravico uveljaviti v zakonodaji svoje moralne nazore, (ki n. pr. nasprotujejo kontrakonceptuarnim zakonom). Ako pa je uzakonjeno kaj, kar je proti katoliški morali, moramo tak zakon sicer sprejeti, dasi se njegovih licenc ne smemo posluževati. V zvezi s tem je problem razmerja katoličanov do politike, ki ga obravnava Daniel Cleary, bivši predsednik washingtonske komisije za poravnavo vojne škode. Politični vpliv katoličanov je najbolj viden pri splošnih volitvah (pri zadnjih volitvah so bili verjetno katoliški glasovi odločilni za zmago generala Eisenhowerja). Do najnovejših časov je bil ameriški katoličan po tradiciji demokrat. Pred 1. 1932 so se katoliški volilci obračali ma demokratske organizacije za zaposlitev. Po „New Dealu" so se začeli obračati naravnost na Washington. Ko pa so si v naslednjih letih gospodarsko opomogli, so se iz umazanih mestnih središč začeli seliti v bogata predmestja in< tam postali najprej framasoni in potem republikanci. V primeri s svojim številom imajo katoličani premalo odločilnih mest v javnem življenju. V popolnoma svetnih in političnih zadevah ni katoliške linije kot take. Ko se pa mora tudi v teh zadevah katoličan ravnati po vesti, se lahko zgodi, da je katoliški zakonodajalec in administrator večkrat dolžan storiti tisto, kar je v nasprotju z željami cerkvene hierarhije (n. pr. vprašanje uporabe naravnih sil, vprašanje »Fideland Oils", i. pod.). Metode ghetta so v politiki škodljive katoličanom in ameriški demokraciji. Cleary pravi na koncu: ,,Ne verjamem, da je Ameriki potrebna katoliška politična stranka. Nujno pa je, da katoličani razumno in marljivo sodelujejo pri vseh zadevah politične narave in to kot volilci, zakonodajalci, v upravni in sodni službi." Odgovorni urednik „Commotnweala", James 0'Hara našteva v razpravi »Katoliški izolacionist" dolžnosti, ki jih ima ameriški katoličan do mednarodne politike. Pri tem navaja izjave papežev — od Benedikta XV. do Pija XII. — o tem, da je dolžnost katoličanov, da ,se trudijo za ustanovitev ,,družine narodov". Seveda je bil s temi besedami obsojen nacionalni izolacionizem_ Toda kljub jasnim željam Cerkve je stališče mnogih katoličanov do mednarodne politike le »ponavljanje najslabših izbruhov izolacionistično-nacionalističnega tiska". Demagoška gesla v tisku močno pospešujejo tak ameriški izolacionizem (tako se piše o »slaughter of our boys — ubijanju naših fantov", o razsipavanju denarja za pomoč Evropi, o izrabljanju potrpežljivosti ameriških davkoplačevalcev). Mnogi, ki so za taka gesla dovzetni, istočasno ploskajo bojevitim pozivom generala Mc Arthurja. Probleme mednarodne politike rešuje katoliški izolacionist za čuda preprosto. Ameriški izolacionist ne študira toliko komunizma in ne razglablja o sredstvih proti njemu, ampak ga laže razume, ako ga označi z določenimi osebami. Tako istoveti zmago komunizma z zmago Maocetunga, ali pa ga naveže na osebo Deana Achesona in generala Geor-gea MarshaMa. Personifikacija gibanj je namreč „laže razumljiva" in laže se je zato proti takim gibanjem boriti... Pod tem vidikom si tudi lahko razložimo, zakaj vidijo nekateri personifikacijo ameriškega antikomunizma v osebnosti senatorja Mc Carthyja. če je general Mc Arthur heroj ameriških izolacionistov, tedaj je senator Mc Carthy njih vitez na belem konju. Tak antikomunizem pa je zelo nevaren, a ne komunizmu. Če namreč ves antikomunizem poosebimo v Mc Carthyju in z njim zožimo komunizem na nekaj demokratov, ki jih Mc. Carthy ne more (saj so odpor proti takemu naziranju smatrali za pravi »crimen laesae maiestatis" in kritike Mc Carthyja za prave komuniste), potem je nemogoče terjati, da je najprej treba komunizem premagati kot filozofsko-religiozno zmoto in kot socialno in mednarodno nesrečo. Izolacionizem je danes „velika nevarnost za Združene države in njene koristi dn zato velika nevarnost za svetovni mir; obenem pa zelo kompromitira Cerkev, ker (zavedno ali nezavedno) dela vtis, da taka vrsta negativnega antikomunistič-nega in izolacionističnega mišljenja izraža katoliško stališče do teh vprašanj. Nič pa ne more biti bolj oddaljeno od resnice kot takšno stališče." Po mnenju urednika katoliškega delavskega lista „Work", Marciniaka, je za socialno obnovo z Združenih državah važnih dvoje dejstev: preklic obsodbe sv. oficija nad delavskimi organizacijami „Knights of Labor" in pa program škofov za socialno obnovo, ki ga je že 1. 1941 izdala NGWC. Velik vpliv na delavstvo imajo razne socialne šole in imena sociologov, kot so F.urfey, Maughan, Hillde-brand in dr. Nesektarijansko stališče katoličanov v delavskih organizacijah je dovolilo jezuitu La Fargeu naslednjo ugotovitev: „Med vsemi oblikami katoliške dejavnosti v zadnjih letih je katoliška socialna akcija v vseh svojih mnogoterih oblikah vzbudila največje zanimanje v nekatoliškem svetu in to predvsem zato, ker se je ukvarjala s problemi, za katere se živo zanimajo nekatoličani sami." Isto sodijo tudi protestantski in judovski socialni delavci. Socialno delo skupaj z nekatoličani obstaja v preprečevanju rasnih sporov, v reševanju stanovanjskega vprašanja, v pomoči novim emigrantom in v dnevnem tovarištvu pri raznih socialnih akcijah. Velika dolžnost, ki še čaka socialnega reformatorja, je »pokristjanjenje in huma-nizacija" vseh družabnih ustanov. Pri delu za socialno obnovo se je bilo treba spretno ogniti na videz privlačnim skušnjavam, kot so n. pr. ugotavljanje nasprotij med potrebo osebne in socialne obnove; majhno število konvertitov, ki so jih pridobili Cerkvi tisti, ki se posvečajo socialnemu delu. Kljub vsem uspehom so katoliški kolegiji dali zelo malo socialnih delavcev, posebno za vodilna mesta. Tudi katoliške poklicne organizacije (redarjev, poštnih uslužbencev) so le malo pripomogle k resnični socialni reformi, ker so na žalost prepogosto težišče svoje delavnosti prenašale na razne poobhajilne zajtrke, svete ,ure in podobne pobožnosti. Tudi zre javno mnenje — pri tem katoličani niso izvzeti — na socialnega delavca s precej ciničnim razpoloženjem. Katoliške organizacije tudi ne bi smele zasledovati samo izrazito apologetskih ciljev, kot so n. pr. „birth control" ali se boriti samo za javno pomoč katoliškim šolam. Priznati pa je treba, da se je ravno v zadnjem času precej zboljšalo razpoloženje za ustvarjanje ozračja, ki naj navduši vse ljudi dobre volje za delo pri družabni obnovi. Ameriški katoliški radikalizem nima svojih izrazitih doktrinarnih korenin, kajti ni nič drugega kot „oživljenje krščanskega usmiljenja do množičnih žrtev zindustrializirane družbe". S temi besedami nas Ed Wilock, eden izmed ustanoviteljev revije „Integrity" seznanja s poskusi ameriških »katoliških radikalov", ki imajo mnogo privržencev med duhovniki, dasi poudarjajo, da je pobuda v rokah laikov. Med pojave radikalizma je treba prišteti predvsem katoliško delavsko gibanje (Catholic Worker Mouvement), ki po svojih pravilih daje zaščito vsem brez razlike veroizpovedi (domovi za stare, onemogle in brezposelne delavce). Glavna sila gibanja (edini finančni dohodek so prostovoljni darovi), je »identifikacija sa- mega sebe z reveži". Tak poskus, ki so ga bile sposobne uresničiti samo svetniške duše, kot sta bila Dorothy Day in Peter Maurin, zagovarja med Izobraženci revija „Integrity", ki poudarja predvsem nujnost soodgovarjajočega razmerja med osebno krepostjo in zahtevo po socialnem delovanju. Ameriški radikalni katolicizem je prejel za to delovanje precej pobud iz podobnih, a mnogo zrelejših evropskih gibanj. O nalogah katoličanov v vzgoji mladine razpravlja profesor Cunneen. Resna kritika nad samim seboj bi precej spremenila katoliško stališče do katoliških in javnih šol, ako bi se katoličani otresli „paternalističnega" razmerja do klera. Dobra javna šola na eni in nezadostni finančni pogoji na drugi strani so dejstva, ki resno svare pred zidanjem novih farnih šol. O teh stvareh naj bi odločal cerkveni šolski odbor staršev v pravilnem sodelovanju s škofom, nikakor pa ne župnik sam. Prevelika razlika v kvaliteti med javnim in katoliškim kolegijem je večkrat prisilila katoliške starše, da so se po vesti rajši odločili za javni kot za katoliški kolegij. Pogosto se tudi opaža, da nasprotuje versko šolstvo praktičnim zahtevam, ki jih stavlja pluralistično versko pojmovanje. Poleg tega bi se katoličani morali zavedati, da imajo kot državljani dolžnost tudi do javnega šolstva. Ni namreč vseeno, kako se vzgaja v javnih šolah. Dasi je vzgoja nekaj celotnostnega, je vendar zmotna trditev, da pripada vzgoja le oltarju (Sacral activity). Kljub temu bi mogel samo neumnež priti do zaključka, da je treba vse katoliške šole zapreti, ali pa se odločiti za sklep, da je treba „vse katoliške otroke spraviti v katoliške šole". To bi verjetno že iz finančnih razlogov ne bilo mogoče. Svoja dognanja zaključuje Cunneen v tri točke: 1.) finančno breme s farnimi šolami ne bi smelo ameriškim katoličanom prikrivati dolžnosti, ki jih imajo do javnih šol. Tako se ne bi smeli oklepati starinskega stališča nasprotovanja proračunom za javne šole in bi obratno morali storiti zanje več kot so to delali doslej, da bi tako zasloveli kot prijatelji javnega šolstva; 2.) novih katoliških šol ne bi smeli avtomatično odpirati; v že obstoječih bi se moralli izogibati vsemu, kar bi vodilo v pretiran separatizem in se izogibati vsem sledovom nestrpnosti, kolikor je to v tem sistemu sploh mogoče; 3.) za obstoječe katoliške šole in za načrtno uveljavljanje katoliških vzgojnih ciljev bi morali skrbeti sposobni laiki in bi se tako več duhovnikov moglo posvečati pristnemu oživljanju verske vzgoje in ožjemu stiku z ljudstvom. Znanstvenik Labundskega instituta notredamske univerze Julius Pleasants trdi v svojem eseju „Katoličani in znanost", da vzdržujejo danes ameriški katoličani 14% visokih šol in te obiskuje 10% vseh ameriških visokošoilcev. Katoliški zavodi, ,,ki presegajo raven kolegija, vzgoje letno visoko število odvetnikov in še vpoštevanja vredno število zdravnikov in gospodarstvenikov. Podpovprečen pa je uspeh pri vzgoji nadpovprečnih pisateljev, umetnikov in socialnih teoretikov..." Število dobrih naravoslovcev ni enako številu diplomiranih študentov in je tudi manjše od števila fakultetnih profesorjev. Priznati je treba, da se katoliške šole posvečajo znanstvenemu raziskavanju naravoslovnih ved. Večje katoliške univerze potrošijo letno v ta namen približno pol milijona dolarjev vsaka, a kaj je to v primeri s svetnimi univerzami, ki potrošijo vsaka letno v ta namen tudi do 7 milijonov dolarjev (Illinois University za leto 1953) ali tudi 15 milijonov (Cornell's Institute za 1953). Od skupnih 350 milijonov, ki so jih ameriške univerze porabile za raziskovanje na polju naravoslovnih ved, odpade na katoliške univerze le približno 4 milijone dolarjev, to je komaj en odstotek. Pa še te milijone so povečini podarili bogati podporniki, tudi nekatoliški. »National Science Foundation", ki finančno podpira znanstvena raziskavanja, daje katoliškim ustanovam le 1% razpoložljivega denarja, a dobili bi veliko več, če bi za podporo le prosili. Zato so tudi ,uspehi na znanstvenem polju razmeroma majhni, le ena šestina tistega, kar bi od katoliških zavodov lahko pričakovali. „Pred dvajsetimi leti je katoliško prizadevanje na znanstvenem polju rodilo le tridesetinko tega, kar je doseglo enako število nekatoličanov. Danes verjetno dosega katoliško prizadevanje le desetino tega, kar bi lahko pričakovali v primeri z enakim številom nekatoličanov." Razlogi za to nezadostno dejavnost bi bili sledeči: 1.) krivično vrednotenje — katoličanu farnega obzorja" se zdi, da moremo shajati tudi brez znanstvenega raziskovanja; 2.) zgrešeno naziranje, da katoličan pri znanstvenem delovanju .ni svoboden; 3.) miselnost, da je za zveličanje potrebna samo religija; 4.) življenjska filozofija ameriškega katoličana, ki pa „ni nujno sad katoliškega nauka, dasi je tako pojmovana življenjska filozofija večkrat skupna last katoličanov". Značilen zanjo je popoln formalizem, pokorščina namišljenim predpisom v zameno za namišljeno plačilo. Takšnemu pojmovanju zadošča izvajanje nekaterih religioznih formul za nekaj določenih slučajev v življenju. Brez pomena pa je vse tisto, kar teh formul ne more sprejeti. ,,Temeljna razlika med modernim svetom, ki tako zelo ceni znanstveno raziskovanje in med katoličani, ki ga tako malo cenijo, sloni na dejstvu, da so katoličani opustili gojitev kreposti, ki se imenuje modrost; moderni svet pa jo je z napredkom znanosti spet našel." Današnji svet potrebuje vero in tudi znanost. „Sodeč po navdušenju za znanstveno delo je papež Pij XII. pripravljen blagosloviti to združitev." Po mnenju Henryja Ragoja, profesorja čikaške univerze, označujeta razmerje katoličanov do literature dve napaki in ena dobra lastnost. Bistveno merilo za literaturo v najbolj širokem pomenu besede bi morala biti dobrota. Literarno delo, ki hoče biti kaj vredno, mora biti ,.dobro". V zvezi s tem lahko ugotovimo prvi greh katoličanov proti literaturi, namreč dvojno merilo. Imamo literaturo in nato — mi-serere — še katoliško literaturo. Literatura mora biti dobra; katoliška literatura pa mora biti ,.katoliška". Kot da bi lahko vsako od obeh čitali z dvojno občutljivostjo. Tako presojanje povzroča v najboljšem primeru groteskno nesorazmerno sodbo o resnični vrednosti literarnega dela; „v najslabšem slučaju pa ta napaka lahko ustvari naziranje, da zakrament krsta, ki ga kdo prejme četudi v pozni starosti, lahko odpušča ne samo male in smrtne grehe, ampak tudi stilistične napake". Druga napaka je ksenofobija na literarnem polju. Ali je dobra literatura res le delo, „ki ma nek način vsebuje katoliški koncept o človeku? Ali ni nasprotno literatura last mnogih narodov in dob, različnih prepričanj, jasnih in temnih?" In kot taka ima „svojsko zakonitost, svojsko dobroto". Z ozirom na verske vrednote je namreč literatura nepomembna, t. j. „ni niti religija, niti dokaz za religijo." Napaka katoličanov pa je, da hočejo presojati literaturo samo pod to versko prizmo. Ta tendenca je „puritanska, negativna, defenzivna in precej nervozna". Središče problema razmerja katoličana do literature je tista krščanska vera, ki „prihaja k literaturi tako kot k vsem stvarem v vsej svoji širokosti; lahko sprejme literaturo tako kot lahko sprejme vse"; kajti vera je ..sprejemljiva za vsako bitnost". Ameriški katoličan je odkril ..katoliško knjigo". To je prepričanje Dana Herra, predsednika „Thomas Moore Society" in lastnika istoimenske knjigarne v Chicagu. To odkritje se .nanaša na čitatelja in pisatelja, kajti ..inteligenten človek ni le slučajno katoličan". Vendar, ako izvzamemo Mertona (Seven Story's Mountain) in dela večjih katoliških pisateljev, kot so Graham Greene, Ewelyn Waugh, Bruce Marshall, katoliška knjiga „večine katoliških odjemalcev še ni dosegla". Trenutno bolj potrebujemo katoliških pisateljev; kmalu namreč naraščajočemu številu čita-teljev ne bo mogoče nuditi odgovarjajočega števila dobrih knjig. Najboljšo katoliško knjigo nam dajejo še vedno inozemski pisatelji. Toda če se zgodi, da bo naslednja verzija Mc Carranovega zakona prepovedala uvoz tujih knjig, bomo izgubili Mauriaca, Ewelyn Waugha, Garrigou la Grangea, Chestertona, Sertillangesa. Ber-nanosa in še imnogo drugih, ki jih smatramo za najboljše. Za katoliško knjigo premalo store katoliški kolegiji in katoliški tisk. Pa tudi kritiki, ..predvsem tisti, ki pretirano hvalijo vse, kar je katoliško, tako da so naši pisatelji oropani prilike za potrebno in koristno kritiko." Mnogo ocenjevalcev se očitno ne strinja z Merto-nom, ki pravi, da je slabo pisanje slabo, pa četudi je njegova vsebina ljubezen božja. Tajnik družbe za liturgiono umetnost Maurice Lavanoux pravi v eseju „Kato- ličani in religiozna "umetnost", da je današnje razmerje ameriških katoličanov in še posebej klera do religiozne umetnosti zelo žalostno. Vzrok temu je »preračunana zloraba kreposti modrosti z osebno pobožnostjo in dobroto umetnika". Odtod tudi nezanimanje umetnikov za cerkveno umetniško ustvarjanje. Priča tega obnašanja — razen nekaj izjem — so ameriške cerkve, polne »dvomljivih arheoloških stvaritev". Slab okus ni eden od sedmih poglavitnih grehov in nihče ne bo prišel v pekel, ker je višje cenil film ,,Quo vadiš" kot „God needs Men". S temi besedami označuje Walter Kerr, nekdanji profesor dramatske šole na katoliški univerzi v Washing-tonu in sedanji dramski kritik „New York Herald Tribune", razmerje mnogih ameriških katoličanov do filma. Če delo naravnost nima ničesar, kar bi bilo proti katoliškim moralnim nazorom, potem že prejme katoliško umetniško nagrado (n. pr. Quo vadiš). Če pa trenutno ni filma, ki bi užival val simpatije katoličanov, ker ni v njem »niti duhovnika na leči, niti nune za samostanskim obzidjem, niti prvih kristjanov (kot Deborrah Kerr v žrelu tehnikolorskega leva), tedaj je za katoličane merilo „play it safe". Pod tem plaščem je prejel katoliško umetniško nagrado Christoferjev film »The father of the bride", o katerega umetniški vrednosti lahko upravičeno dvomimo. Katoličani delajo to napako, da mešajo z umetniško sodbo to, kar je pod moralnimi vidiki vredno večje ali manjše graje in pa da pogosto ne dou-mejo globokih besed Paula Claudela, ki je zapisal: ,,Bog piše naravnost v vijugah". Avstrijski sociolog in romanopisec Erik Kuehnelt Leddhin je prispeval esej »Evropski pogled na katoliškega ekstremista". Po njegovem mnenju se pojem sodobnega katoličana sklada s pojmom o resničnem liku kristjana, kot ga riše sv. Tomaž Akvinski, ki je s sv. Petrom (1, Petri 2, 9) imenoval vse člane mističnega telesa Kristusovega duhovnike in kralje. »Katoličan je član hierarhično organizirane avtoritarne Cerkve, toda po katoliški teologiji je tudi notranje svoboden, saj je bitje, katerega temeljni lastnosti sta svobodna volja in prvenstvo vesti. V nekaterih stvareh je katoličan brez dvoma podvržen nespremenljivim dolžnostim in pokorščini, toda tudi kot član mističnega telesa je po svojem bistvu svoboden in samostojen, dinamična, razumska, razlikujoča in presojajoča podoba božja." Ob tem liku primerja dve katoliški skrajnosti, katoliškega reakcionarja in katoliškega »asimi-lacionista" (kolikor prevladujeta v njem značilnosti enega ali drugega tipa).* »Reakcionar je — etimološko — oseba, ki načelno ali iz navade, zavestno ali metodično nasprotuje vsem sodobnim prevladujočim pojmom in idejam, ali vsaj duhu časa (Zeitgeist), kakor ga pojmuje reakcionar sam." Zgled apostola Petra, ki je z mečem odsekal Malhu uho, zelo zvesto posnema. Zato je reakcionar oseba, »ki mu vera in Cerkev nista neskončna popolnost, ampak le oklop, brez katerega ne more shajati... predvsem pa mu je važen organizacijski vidik vojskujoče se Cerkve z vsemi njenimi zakoni, zapovedmi dn navadami, ki jih bolj ceni kot pa deset božjih zapovedi, govor na gori in nauke apostolskih listov". Katoliški reakcionar je mož prepovedi, tisti, ki je preobrnil lestvico kreposti sv. Tomaža tako, da postavlja ljubezen za najnižjo, čistost pa na najvišjo stopnjo, celo više kot srčnost in pravičnost. „S svojo napadalnostjo in poudarjanjem za vero nebistvenih stvari postaja glavni vzrok, da toliko najboljših ostaja izven Cerkve." Katoliškega reakcionarja privlačuje ozkosrčni nacionalizem in »parochialism", ker mu nudita priliko, da se postavlja proti drugim. »Pomanjkanje razumevanja drugih je pri katoliškem reakcionarju večkrat povezano s strahopetnim poviševanjem lastne »zmernosti in skromnosti". Katoliški reakcionar lj.ubi policaje in orožnike. . .vendar najlepši del svojega gorečega navdušenja hrani za duhovnike... V duhovniku pa ne vidi človeka, ki je vzel nase težak križ... kateremu je žrtvoval skoraj vse... ne, duhovnik mu * Špansko beroče čitatelje opozarjamo, da sta dva članka omenjenega siciologa, ki ju tukaj omenja p. Robert Mazovec OFM, izšla prevedena v reviji Criterio, Buenos Aires, september 1953. je strokovnjak, ki mu jemlje iz rok vsako odločitev, ki mu daje nezmotljive izjave za vse mogoče stvari... Moderna .umetnost mu je boljševiška in moderna Cerkev nič manj kot blasfemija. V različnih oblikah bogočastja njegov nos nezmotljivo izvoha to, kar je za vero nebistveno. Kot privrženec svetinjic najde zenit svoje vere v brezkončnih devetdnevnicah, iitd. Za vsak položaj ima na jeziku odgovor, kot je n. pr. tale: Za svobodo sem že, a ne za razbrzdanost. Teologija katoliškega reakcio-narja postavlja na najvažnejše mesto greh. Resnično, z borbo proti grehu se mora vsakdo truditi za zveličanje, toda najboljša pot v nebesa je „neumnost križa" in popolna predaja največji ljubezni — ne pa nenehno bolestno brskanje po svoji notranjosti... in niti me bistroumno knjigovodstvo grehov, odpustkov, dobrih in zaslužnih del. Nasprotje reakcionarju je „asimilacionist". Ta ima za »poglavitno dogmo naivno vero v notranjo vrednost in vzvišenost skoraj vsega svetnega. Prepričan je, da je edina rešilna bilka za Cerkev, če se na milost in nemilost vrže v blesteča in dinamična gibanja zgodovine... kajti brezpogojno veruje v dobroto vseh vetrov, valov in tokov... Zato poželjivo bulji oči v razne protestantske družbe, levičarska gibanja in v nauke in ideje, ki so precej daleč od naše vere." „Obojni tip — tako tip reakcioanarja kakor tudi asimilacionista — je po svojem bistvu nesodoben." Takšno je mnenje pristojnih katoliških laikov o ameriških katoličanih na demokratskem odru v Združenih državah. Na koncu si še oglejmo, kaj sodijo o njih protestantje in judje. Protestantski teološki profesor Niebuhr (oče protestantskega neoortodoksizma v Združenih državah) zna zelo dobro ločiti med katolicizmom, pa med napačnimi predstavami o njem (Španija) ali srednjeveškim družbenim redom. Vendar ga — kot vse nekatoličane na splošno — plaši dvom, ali ni poslednji cilj, politični cilj ameriških katoličanov konfesionalna država, ki bo takoj odpravila prvi dodatek k ustavi. Spore med katoličani in protestanti lahko povzroča needinost v mnogih vprašanjih naravnega reda (n. pr. birth control, ki jo danes dopuščajo vsi ameriški protestanti) in odtod izvirajoča polemika, ki tako pogosto zamenjuje nauk s tistimi, ki ga branijo. Če je kaj za katoliški nauk nesprejemljivo, tedaj je to, da ne smejo katoličani vsega „moralnega zla in nemoralne seksualne pomešanosti pripisovati osebnostim iz protestantskih vrst" Takšen način razpravljanja je lahko zelo hitro v nasprotju s prvim dodatkom v ustavi. Za nasprotja v šolskem vprašanju pa so krivci na obeh straneh. Če pustimo ob strani dogmatične razlike, pravi judovski univ. profesor Will Herberg, tedaj je treba katoličanom očitati predvsem neskladnost med njih življenjem in njih vero. Katoličan veruje v izvirni greh, a v praktičnem: življenju mnogokrat kaže tako malo zavesti o tem, da je pod nenehno božjo sodbo, ki preoblikuje vse naše želje in postavlja na tehtnico vse naše trditve. „To bi bila moja temeljna kritika ameriškega katolicizma, kolikor ga poznam." Dasi ima v sodobnem ameriškem življenju katoličan zelo »konstruktivno vlogo", vendar tudi judje razmišljajo zbegani o tem, kaj bi bilo z ameriško demokracijo, ako bi v Združenih državah predstavljali katoličani večino prebivalstva. Težko je najti bolj homogeno knjigo, ki bi tako obsežno in temeljito presojala ( dejavnost katoličanov na tako obširnem področju ameriške demokracije. Mnogo esejev v knjigi je odličnih; pozna se jim, da so jih napisali večinoma za to poklicani in v svoji stroki visoko izobraženi laiki. Nemogoče je oceniti vsak esej in vsako trditev v njej. Brez dvoma se da mnogim stvarem ugovarjati ali pa je zanje možna tudi dr.uga rešitev. Laik, ki bi čital knjigo, mora imeti pred očmi katoliški nauk o državi: ločiti mora med idealno državo, ki skoraj nikoli ni popolnoma uresničena, in dejstvom, da v konkretnem političnem življenju Cerkev „propter rationem co- munis" marsikje dopušča ali celo nalaga katoličanom drugačne rešitve. To lahko posebno Evropejca moti, ki je celo življenje delal v demokracijah konfesionalnega tipa. Pojma o ločitvi Cerkve od države ne smemo v knjigi jemati doslovno. Klasični pojem „ločitve Cerkve od države" se da po katoliški terminologiji konkretno aplicirati skoro izključno le ®a evropske razmere, kjer se je ta oblika sožitja med Cerkvijo in državo po francoski revoluciji udomačila v premnogih prvotno kon-fesionalnih državah. V Severni Ameriki pa Cerkev in država nikdar nista bili združeni, zato se logično tudi ločiti nista mogli. Morda bi se ta ali oni spotaknil ob kakšno teološko netočnost. Toda to pomanjkljivost nadomesti kontekst in -namen, ki ga je pisec - laik imel pred očmi. In o dobrem namenu vseh pisateljev te knjige .ne moremo dvomiti. Za zaključek si lahko osvojimo besede juda, prof. Herberga: kritične opazke izvirajo „iz dobre vere, ki želi pomagati katoličanom v Združenih državah, da bodo spoznali sebe, kot jih spoznavajo drugi; tako se večajo možnosti odprtega in odkritosrčnega sodelovanja med tistimi, ki kot kristjani im judje služijo živemu Bogu iz istega namena in skupnega upanja". IGOR DECEMBER 1954 Zdaj grob resnice in svobode boš krasila in v smrt cvetela — bela krizantema; ko bo srce mi strla divja sila, boš poljubila moja usta nema. Po smrti .pevcem vsem pojo: hosana!, ker vsak je že ustvaril „veledela", a mani, krizantema, boš zvenela in grob moj bo prekrila mrzla slana. Sodili so me le po ogledalu, kot da bi bil v življenju brez obraza, brez lastne duše, misli, brez izraza, drobili so mi bit na nakovalu. In niso videli oči hlepečih, ko so zakrili s hrbti soj zrcala, in niso čuli duše, ki jokala je za večerom, v zadnji žar bežečim. O, krizantema, krizantema bela! Za smrt cveteš, ker srkaš moč iz groba; med dež in sneg boš v vetru zledenela. Prepozno dotaknila senc se bo svetloba... Božidar Kramolc: LASTNI PORTRET, ujedanka, 1,951 Božidar Kramolc: PORTRET DAME, linolej, 1952 BRANKO ROZMAN SKODELICA CAJA Iz japonskega je .porcelana ta skodelica, na zelenem prtu vsa kot beli cvet, s strahom mi ponuja rdeči čaj in modri dim. Srknem prvič — in vse strehe se usločijo in zapazim daleč na gorah snežene kape in skrivnosten veter žene dih po čaju in nekje se vjame v zlati ribnik. Srknem drugič — in vse stene so kot iz papirja, skozi nje prihaja pomarančna luč. Pajčevne zavese rahlo šepetajo in z rokami v boku jih posluša tihi vrč. Srknem tretjič — in za plotom, obloženim z gostim cvetjem se prikaže nasmejan obraz: izpod ploščatega pokrivala dvoje kot oliv oči in čez ramo dolga kita las. VLADIMIR POLANT CAS Višina dni, ki so goreli za obzorjem, mineva za oči, ki žele prehiteti zaznamovane luči. Preko pobočja neba je tiho. Koraki — Preko obraza in utrujenih rok ne bodo minili trenutki želja. Oči so zatopljene v prehajanje in v drugo življenje. Oči, ki so delale veselje in upanje, ki so se igrale s kamenjem v zunanjem svetu, s pomladno zemljo in s pojočimi brsti iz gline, zdaj le še gledajo in vedo, da je preko zapečenih lic že prešla prva popoldanska senca. Na polju so še sončne, velike ploskve, še so poti, polne dneva in moči, še je govorjenje razprostrto med stvarmi in znanimi kosi zemlje, vendar jaz mislim na večer... Vrnitev je važna. Misli so združene z večernim prehodom in z bližan jem. TINE DEBELJAK NOVAČANOV RDEČI PANTEON Dr. Anton Novačan je ob začetku nemške okupacije šel preko Carigrada v Jeruzalem, od tam v Kairo, kjer je med drugimi skrbel tudi za prijatelja pesnika Iga Grudna, ki je iz laške konfinacije po septembrskem zlomu 1943 šel k zaveznikom in prišel v Egipt. Toda ko bi se Novačan moral po maju 1945 odločiti, ald se vrine domov, ali pa si izbere emigracijo, se je odločil tedaj najprej za Rim, kjer se je nastanil v podstrešnici sester na ulici Olmati št. 9 pri Maria Maggiore, kjer je živela tedaj precejšnja slovenska kolonija. Tam sem se tudi osebno seznanil z njim v času, ko je zaključeval svoj Peti evangelij in ko sem jaz nadstropje pod (njim začenjal črno mašo. Iz Rima je odšel v Trst, da se tam, bliže domovini, slednjič odloči za vrnitev domov ali pa za emigracijo... Iz Trsta je stopil v stik z Zvonovci v Ljubljani, govoril mi je, da je pisal Župančiču očitajoče besede, kazal mi je karto Iga Grudna, ki mu je bil hvaležen za kairsko pomoč, z vabilom, da naj se vrne... Tudi je gotovo, da je prišlo k njemu več emisarjev iz Ljubljane, med drugimi — kakor mi je pravil sam — skladatelj Škerjanec, pisatelj Bartol, knjigarnar Škerl in drugi, da mu uglade pot domov... in tudi res je, da je bil sam v sebi še dolgo neodločen. Toda spričo grozotnega zločina nad desettisoči po vojni se mu je uprla vrnitev in vzbudil se m® je še večji gnus — kakor Velikonji — pred temi „malikovalci zločina" in hlapci nasilja, telesnega in. duhovnega. Ta zadnji moment je pri njem odločilen, da se je — po prihodu svoje gospe preko meje — zavestno odločil ostati v emigraciji. Tedaj nekako je napisal svojo satiro RDEČI iPANTEON in jo priobčil v tržaški Demokraciji, štev. 44 in 45, leta 1948, torej prav v času spora Jugoslovanske komunistične partije s Stalinovo diktaturo. Satira je izšla s,podpisom Delfin. Od tedaj se ni več počutil varnega v Trstu. Pravil mi je, da so mu večkrat nastavili past in ga vabili na izlete, odkoder bi bil z največjo lahkoto odpeljan k svojim rdečim tovarišem, ki so se bali ostrosti njegovega peresa. V Trstu tega leta je Novačan tiskal prvi del svoje epopeje v sonetih PETI EVANGELIJ ter istočasno snoval omenjeno satiro RDEČI PANTEON. Komu bi se zdeli taki deli nezdružljivi v istem času -ioi pri isti osebi, toda pri Novačanu izvirata obe iz njegove dvojne narave, ki se je očitovala že v delih tik pred drugo svetovno vojno. Tedaj je v Ljubljanskem Zvonu objavil dve stvari, ki sta ostali obe nedodelani; namreč satirično komedijo GOLIGLEB (katere zadnji dejanji sta izšli v Buenos Airesu v Vrednotah 1954, str. 112) ter pesniški ciklus NILSKI VEČERI, iz katerega je bil v LZ objavljen le ciklus BORBA Z ANGELOM. V komediji je pokazal, da ima v krvi Cankarjevo dediščino — politično satiro; v pesmi pa, da iz proze in drame, v kateri je tako rad prehajal imestoma v lirične, celo ritmične intermezze, teži k vezani besedi ter v romantični svet svojih očetov iz svoje mladosti, celo v spomin domačega verskega okolja, proti kateremu je — kakor smo citirali v Vrednotah 1954 — nekoč kulturno bojno nastopal v svojih prvih prozah. Iz te druge svoje duhovne plati se je v Sveti deželi celo približal Bogu z molitvijo na Kristusovem grobu za vstajenje domovine ter je ta smer vodila naravnost v pesnitev o Kristusovem življenju. S svojo literarno satiro pa se je naslonil na vzornika Levstika, stvarnika klasičnega lika Martina Krpana, ter na njegovo formo Ježe na Parnas, kakor tudi na Cankarjevo brezobzirnost in sveto jezo... in napisal svoj Rdeči Panteon. Kot epigon romantično idealistične „Moderne" fin de siecla, občudovatelj bo-hemstva in velikih individualnosti, je napisal ta svoj zamah s kolom predvsem proti »izdajalcu" te romantične Moderne Župančiču in vsem, ki proti Cankarjevi maksimi: „Teci, teci umetnija," postavljajo Župančičev rek: „Petletka naša teče..." (napisan v istem času). Po vsem sodeč, je prav on dal podmet za postanek Rdečega panteona... s Cankarjevim mottom. Levtakovega Martina Krpana in Cankarja je vzel Novačan, da je z njima obsodil hlapčevstvo sodobnikov onstran zavese moskovskemu režimu. Čas dejanja je še doba pred Titovim izkljiučenjem iz Kominforma, kajti takoj s prvim stavkom je predstavljena politična situacija: Krpan vozi iz Trsta v Slovenijo „svobodno amerikansko sol" za vse slovenske kraje, kar pa je tam ,,ostro prepovedano". Svobodo enači Novačan s pripadnostjo Amerikanskemu bloku kot predstavniku zahodne evropske kulture; režim onstran pa mu je istoveten s komunizmom, imenovanim pri njem „Rdeča zvezda", „hriup velike kače rogače, ki nas goni nazaj iz napredka v opičji raj...", »peklenski smeh...", »kasta tatov..., potepuhov", skratka: čredna morala, kolektivizem, suženjstvo, azijska miselnost (»ciganska sol s turško primesjo"). Vse nasprotje individualni svobodi, umetnosti Cankarjeve osebne sproščenosti, aili še ožje: proletarska partijsko predpisana čredna umetnost proti principom »Moderne" fin de siecla, ko se je še sam Župančič primerjal s ponosom ,/Ptiču Samoživu", kot skrivnosten, zavestno nedostopen ljudstvu, nerazumljiv celo ženi in je Murna primerjal svobodnemu ,ykondorju, sonca bratu". To je bil ideal Cankarjeve Jacinte, »čiste umetnosti". In to umetnost je zdaj »izdal" Župančič postavljajoč se na čelo »ljudskih umetnikov", opevajočih predpisano petletko. In zato je Novačan vrgel težo očitkov prav na Župančiča, oživljajoč Cankarjevo omiz-niško sodbo o njem, češ da vsa njegova slava izvira iz dejstva, da je padel v družbo tako velikih talentov, kakor so bili Kette, Murn in Cankar sam, da je »zadel terno" s svojim okoljem, ki meče žar cene tudi nanj. Ost Novačanove satire je torej na. perjena: proti komunizmu kot azijski miselnosti pod diktaturo Moskve in proleta-riata (dočim je on pripadnik zahodne evropske miselnosti in amerikanske politične opredeljenosti), proti nasilju (on pripadnik svobode), proti kolektivizmu v umetnosti (on glasnik individualno ustvarjajoče osebnosti) ter največ proti „malikovanju umora" po zgledu Borove himne, ki je dvignil »umor v poezijo in poezijo v umor...". Vsemu temu onostranski literati zavestno hlapčujejo, more svojo individualnost, oz. je ne izražajo po svoji volji, temveč po diktatu partije, ter si kade drug drugemu, dočim svobodni umetniki molče... In on — Novačan — hoče biti glasnik svobodne umetnosti na vseh svobodnih slovenskih tleh, ki jih predstavlja Repentabor (Greben-tabor), središče tržaških slovenskih kulturnih prireditev na meji med svobodo in hlapčevstvom. Tu se sestaneta Martin Krpan, posrednik amerikanske soli in zmagovalec azijskega razbojnika, in Ivan Cankar, svobodni umetnik slovenskega nehlapčev-skega duha. Tu si izmenjata misli o današnjem položaju na vrhuncih umetnosti v Sloveniji, o ljudeh, ki predstavljajo slovenski rdeči Parnas, nato pa mu Cankar odpelje kobilo proti meji na ono stran. Vemo, da je Cankar že svoj čas povzdignil kobilo v simbol vsega ,,govekarstva", to je surovosti, koristolovstva, »ljudskega" neokusa... zato tudi njo pošlje zdaj tja, kamor spada... Krpan pa ostane sam s svojo soljo ter si želi le mesarice in kija, da bi šel tja čez in zopet razbil Rdeči Panteon, kakor je svoj čas Brdavsovo turško nasilje. V ta veličastni in sodobno svetovni ter slovenski domači kulturni okvir, ki mu je kot satira odlično uspel, je vložil kot v središče karakteristike trinajstih sloven- skih književnih ustvarjalcev, ki služijo danes brez pridržka režimu Rdeče zvezde. V smislu Ozninih karakteristik je hotel podati svoje, toda mnenja sem, da se mu še daleč niso tako posrečile kakor njegov okvir in njegova satira na Župančiča. Oznake ostalih trinajstih so medlejše, nenazorne tako, da celo dober poznavalec književnih razmer ne bo spoznal karakteriziranega obraza ne osti zbadljivke. Karakteristika prvega: umetnost brez preme črte... kaos brez jasnin... Dio-niz brez Apolonovih višin... pesniški navadnik... brez značaja, le igralec z besedami. .. Kdo naj bi bil to? Samo beseda „navadnik" da misliti na rimo Gradnik, oznaka ne ustreza njegovi izrazito apolinični liniji. Pri drugem je oznaka jasnejša: dve, tri sijajne umetnine je ustvaril... pod zemljo rovari... voluhar: brez domovine. .. Rima se ti ponuja ma „voluhar": Kuhar, zlasti ker sta znana brezdomovin-stvo in pripadnost Kominterni Prežihovega Voranca. Politična oznaka s priznanjem literarne cene. — Oznaka tretjega je pesniško malo precizna, razvlečena vse več kot jedrnata in tudi ne jasna: občudovanje zasnov, ne izvedb, ki so dolgočasne, komunistično tendenčne („rdeče nitke") ter je osebno sokriv partizanskih mori-tev... ki bi njegovih krvavih rok ne oprale vse slovenske reke, tudi Mura... Prva polovica je literarna oznaka, pod katero si lahko predstavljamo več pisateljev (Ingo. liča, Potrča, Kranjca...), v drugem pa je politična oznaka iz časa partizanstva, ko je dotičnik bogvedi pod kakšnim partizanskim imenom moril po goščah — kdo naj to ve? Vendar Miško Kranjec spada še najbolj v ta okvir... pa tudi še kdo drugi, ne pa edino on... Presplošna oznaka in brez prave osti... — Četrti: Da ni v tej karakteristiki besede „dožupanil", bi težko spoznali v njej Franceta Albrechta, kajti znano nam je, da je bil kot kominformovec odstavljen od županstva v Ljubljani; razumemo, da zdaj išče, prihajajoč pijan iz gostiln, rešitelja Jefteja, ki naj bi bil verjetno — Stalin... — Politična oznaka; literarna samo „slab literat", ki spada tuidi v družbo v Nagodetovi beležnici označene „literame svojati". Spletkar... rdeči glavar Megere... vse to so osebnostne oznake, ne literarne. Peti: skromen poet ki preko transmisije prepelje pesmi zdaj v meščanstvo, zdaj v proletarstvo, samo da ima od tega koristi... Koga neki zadene ta oznaka? Morda Seliškarja? Jarca? Grudna? Le izraz „nezamuden" da odločitev za Grudna. — Oznako socialne opredeljenosti, literarno samo „skromen poet" - kot prej pri Albrechtu „slab". — Šesti: pisatelj s celim haremom idej, zdaj s komunistično, katero bo zaradi nezmožnosti spet zavrgel. — Kdo? Očitek zmedenosti, kopičenja idej, nezmožnosti... takih piscev je med Slovenci mnogo. Le beseda harem obrne pozornost na dr. Bartola kot pisca Alamuta. Ne literarna, ideološka oznaka. — Sedmi: brez besednega komentarja nerazumljiva. Samo beseda „koza" da misliti na „kozake"; na katerega izmed dveh? —i Osmi: očitek — dolgočasen kot kalna Drava — nato pa nelogičnost: ne tako globok, širok, visok ko kalna Drava v poplavi... ali v suši... Globok v suši? Edini smisel: niti tako globok, visok, širok kot Drava v največji suši, kaj šele v poplavi... V besedi Drava je ključ za Ingoliča. Drugod ne. — Deveti: nekdo, ki je poln filozofije, malo na rdečo udarjene in z malo napuha... Kdo? Kocbek? Canjkar? Pa da piše tudi povesti in drame. Bil bi lahko tudi Šnuderl... — Deseti: kdo naj bi bil, ki se debeli od tujih idej, dasi je sam idejna bolha... Kdo? Oznaka vse presplošna... poleg tega še brez besednega ključa, s katerim nas Novačan popelje k vsaj medli rešitvi. — Enajsti: oholi teliček, zavedno razreden je okrog mesarjev letal, zdaj dramatski vol... čaka na zakol... Kdo? Koblar, Jože Kranjc, Ferdo Kozak, Bartol...? Le beseda „kratko" nas pelje k rešitvi Bratko... Kreft? Zakaj bi čakal na zakol? Morda kot kominformovec? — Dvanajsti: oznaka — sicer ponižni vran — ... dober pisec, ne pa odličen — žafran... se postremuši... postane „rdeči špan"... Misli, da je tribun, pa je le ponižen vran, tribunov lizun... Kdo? Zopet ključ v besedi „bevskal boš", kar daje misliti na Bevka, ki je prav tedaj „tribunil" po Trstu. Predolga oznaka, da bi bil epigram, očitujoč mu samo to, da se je poma-mil veličine, z ostjo na njegovo — telesno majhnost, dočim je kot pisec »pošten". — Trinajsti: v sonetu je primera polomljen angel, zavržen, ker ni dosti svet... mežnar ga popravi, vzame iz ropotije, prepleska, toda tako, da je resa haljice malo rdeča... svetosti pa ni nič popravil... Zdaj nima več uspeha pri ljudeh: premalo svet je... Zato ga mežnar — »plansko zmešan" (ker mu ne gre več v račun) — spet nese v po-zabljenje... Kdo naj bi bil to? Vodnik Anton s svojo religiozno angelsko poezijo, ki pa jo je zdaj malo rdeče popleskal (Pohorski bataljon) ? Finžgar? Canjkar? Vsi trije lahko, za vse bi prišla v poštev ta oznaka. Presplošna, da bi bil pod njo spadal samo Finžgar. To so oznake trinajsterih izven Župančiča, kar predstavlja sredo in smisel vsega napada na Rdeči Panteon v Ljubljani. Mnenja sem, da bi slednja karakteristika morala biti prešernovski epigram, jasen, oster, pa tak, da bi označeval resnično samo eno osebo v njegovi najznačilnejši podobi, pa to taki, ki ima v sebi satiro, bič proti spačenosti v njej. Taka bi bila samo druga, oznaka Kuharja; da so manj splošne, tudi četrta, peta in šesta... dočim so druge ali sploh nejasne, ali pa tudi nekonkretne, preveč široko opisne in s tem že ne več pesniško duhovite domislice, temveč že rimano prozno označevanje... Tudi v teh karakteristikah ne napada Rdečega Panteona v smislu nasprotij, postavljenih za tarčo v okvirju, temveč ga označuje po nekakšnih bolj osebnih kakor literarnih javnih delovanjih, je bolj osebno obračunavanje s svojimi znanci od Zvona in Sodobnosti (Dominsve-tovec je samo Finžgar in Bevk, ki je pa kot Jereb tudi Zvonovec). Večinoma skuša svojega »napadenega" označiti z besedno nianso, predvsem z rimo na njegovo ime, ki ga zamolčuje, toda ko uganemo pisca, nas oznaka ne zadovolji brezpogojno. Tudi niso te oznake enotne: skačejo iz literarnega polja na politično in idejno ter se ne dotikajo značilnosti tistih ,,zoprnij", ki bi zaslužile Krpanov bič in mesarico... Označbe so le bolj rimane karakteristike režimu vdinjanih pisateljev, ki pa so večinoma neepigramsko ohlapne, često brez žela in soli... zlasti še bralcu, ki ne pozna te literarne sodobnosti. Svoj čas sem govoril z Novačanom v Buenos Airesu na Cabildu o tej megle-nosti njegove satirične osti ter mu razreševal njegove literarne portrete kot rebuse, pa mnogokrat niso bile rešitve zadovoljive. Morda je tudi to vplivalo nanj, da je potem doma napisal sam svoj komentar svojemu delu. Tega smo dobili v zapuščini, podpisanega in datiranega z »Buenos Aires, dne 26. I. 1950". Ne samo, da je napisal komentar, temveč je tudi malo spremenil ves tekst. Ker ponatiskujemo ob tej priliki popravljeno besedilo, naj opozorim na popravke. Pri tem omenjam, da je Novaean že v Demokraciji dvakrat sam popravil prvotni tisk, tako v štev. 45 napake in spremembe, nanašajoče se na objavo prve polovice v št. 44, ter v št. 46 popravke k objavi v št. 45. Ti popravki niso samo tiskovni (kot n. pr. kajuf — v kajuh, itd), temveč tudi tekstovni: glede hrane — glede prehrane; lenuhov in po-stopačev, idejnih beračev in postopačev — lenuhov in potepuhov, idejnih beračev in blebetačev; za verzom: da po zaporih vlažnih zase poje, je vstavil verz: al' pa da brenka Titu gospodarju; s pestjo braniti se — s pestjo opraviti; iz grenke čaše — iz polne čaše; trpljenja našega — trpljenja grenkega; mi mislimo sami — mi nismo sami; Cankarjevih bo hlapcev — bo Cankarjevih hlapcev. Te popravke je sprejel v novo prireditev, pa dodal še nove: nekatere samo stilističnega značaja, n. pr.: posebej še — posebno; ob cestnem robu se pase — se pase ob cestnem robu... katerih ne bom omenjal. Važnejše spremembe: Titeka titana — Tituša tirana; glupost kozakova — gliupost Kozakova; stari estetje — Vidmar estet... pozvanja. Največjo spremembo pa je napravil v naslovih karekteristik: dočim je prej imel brezimno Prvi, Drugi, itd., je zdaj postavil tja prava imena: Gradnik, Prežihov Voranc, itd. ter s tem sam razrešil rebuse karakteristik. Pa tudi v tekstih je napravil nekaj sprememb: Jaz, pesniški navadnik, se zavedam, da brez značaja strežem le besedam — zato je Alojz Gradnik — le pesniški navadnik. — Drugo karakteristiko začenja: Prežihov Voramc, drugače Kuhar. Pri Albrechtu: in zdaj, kadar gre iz krčme pijan — in zdaj ko ni več na Tita ubran. Pri Grudnu: v mlinčku skromne poezije — v mlinčku lepe poezije. Pri Kozaku: spočetka lačna proza in popasljiva koza — kot popasljiva koza njegova lačna proza. Pri Kreftu: dra-matski vol... — dramatski vol Bratko. — Pri Bevku: v prozi opeval ponižen vren — v prozi opeval goriški vran; piše pošteno — piše veliko; bevskal boš — bevkal boš; misli tako, da je ljudski tribun, pa je tribunov le lažni lizun — Misli zares, da je ljudski tribun, pa je med krokarji vranji kljun, mrhovinar lizun... Pri Finž-garju: prej bela, zdaj krvava je perut — prej bela, zdaj rdeča je perut. Poleg tega je zamenjal mesti Krefta in Šnuderla, ter Bartola s šestega prenesel na trinajsto mesto, ter mu ni dal imena, temveč ga naslovil: Pisarju vohunu. Zakaj? Novačan sam omenja v tem komentarju, da zato, ker je prepričan o njem, da je bil poslan k njemu kot vohun OZNE, da ga zvabi domov, in ker mu ni uspelo, je napisal v tržaške »Razglede" »nesramno" tržaško povest o svojem snidenju z njim. To mesto zahteva nekaj pojasnila. Iz Trsta sem dobil oznako in zapise iz Tržaške novele 1,948, ki jo je v Razglede III (1948) str. 385 - 401 napisal pisatelj dr. Vladimir BartoL Snov povesti se godi v Trstu februarja 1948, ko žena dr. Grada naznani tržaški kvesturi, da se njen mož ni vrnil z dogovorjenega sestanka in da gre verjetno za novo ugrabitev po OZNI. Tega dr. Grada karakterizira Bartol z besedami: »Kdo v predvojni Jugoslaviji, posebej še v Sloveniji, ni poznal imena dr. Julius Grada, velikega gro-movnika in tribuna, diplomata in vsestranskega politika, liričnega pesnika in dramatskega pripovednika... grozotnega silaka iz pivskih bratovščin... Je goro-stas, ne veliko izpod dveh metrov, in kadar se je s pestjo potrkal na svoje junaške prsi — in to se ni dogajalo posebno redko — je v njih zabobnelo kakor iz praznega soda. Bil je tretjevrstni diplomatski predstavnik v inozemstvu... ljubil je opozicijo zaradi opozicije... bil proti vsemu in — za vse... v njem je vedno žarela ena sama zvezda stalnica: njegov veliki — jaz... Ob razpadu je ušel v tujino... Ramena so mu bila široka in mogočna, hoja ravna in košata, obraz oglat in kot iz skale izklesan." Kdo bi po takem nazornem opisu ne spoznal v dr. Gradu - dr. Novačana? Zlasti v Trstu, kjer je bil med Slovenci znana osebnost. V celoti — frazersko domoljubna in progresivna novela, v zafrkljivem žuroalističnem slogu1 napisana za OF menta-liteto leta 1948 ob resoluciji kominforma z ostjo proti zaveznikom, belogardistom in političnim beguncem sploh, proti fašizmu, »Mladi setvi"... Novela gre dalje: dr. Grad trpi za preganjavico in ima sestanek z jugoslovanskim žurnalistom Pertotom, ki mu naznani, da ga oblastniki vabijo domov. Grad sanja: vrnil se bo na čelu vojske: general, kralj bo postal, slovenski kralj... Govori mu o svojem evangeliju v verzih: Divino Comedio, Fausta, sv. pismo, vse to je združil Grad v svojo pesnitev. — Ves ta čas pogovora so zavezniški ljudje skrbno na straži. iPijeta, pijeta, čas beži, noč se bliža... Dr. Grad vpraša, če bodo jugoslovanski časopisi odslej še tiskali njegove stvari. In dobi odgovor: „Ti si dal tiskati svoje stvari belogardistom (opomba: mišljen je en spev Petega evangelija, ki je bil objavljen v »Mladi setvi" leta 1947). Stare liberalno-klerikalne idile je konec. Ti si narodno osvobodilno borbo prespal. Med nami in onimi leži danes morje krvi. Če sodeluješ tam, ne moreš pri nas. Opereš se lahko samo v domovini. Vrni se tja in s tem boš storil svojo dolžnost." Dr. Grad se vrne pozno ponoči domov pijan in žena je potolažena in mirna. V tej dr. Bartolovi noveli je dr. Novačan karikiran telesno in duševno, pač zato, ker se ni odločil iti domov. Karikirani pa so tudi zahodni zavezniki in njih obveščevalna služba, ter je vidno norčevanje iz previdnostnih ukrepov v času, ko so izginjali čez mejo nasprotniki jugoslovanskega režima. Ker je Jakomin Pertot dr. Bartol sam, ki je k Novačanu prišel z vabilom slovenskih oblastnikov in ga vabil domov, je dr. Novačan smatral, da je v službi OZNE ter ga — kot Dante v Pekel — vrgel v satiro z oznako »Pisarju vohun"... Prej mu je očital, da ima harem idej, pa da bo tudi najnovejšo komunistično še izdal, tu pa mu je vtisnil v čelo še znak ...rdečega vohuna". Koliko je imel prav, bo pokazal čas. Zadnji popravki v novem tekstu pa se nanašajo na zadnji zaključni sonet, kjer je spremenil verze: hoditi moram peš, če Cankar jaše... s pestjo opraviti za prvo silo... — kaj mislite, kam danes Cankar jaše? Dokler ne vstane sila zoper silo, počakajmo, da nekdo meč opaše. — In zadnje verze, v prvem tisku nerodno postavljene: Verujmo sebi in ta rod povabljen, bo Cankarjevih hlapcev spet v svobodi — je spremenil v udarnejšega: Nas greje tisoč let, zato povabljen, bo rod slovenski spet k svobodi. Simbol nesvobode pa mu je ravno Rdeči Panteon, kamor so se ustoličili njegovi prijatelji iz prejšnjih let, potem ko so se z Župančičem vred odrekli svobodni umetnosti; z upanjem na udar dveh svetov, ki mora priti, je gojil tudi upanje na skorajšnjo osvoboditev Slovenije in z njo vstajenje svobode ma vseh področjih. Z Rdečim Panteonom je storil Novačan veliko dejanje: ne samo umetnostnega, temveč človeškega: zavrgel je vabilo za lastni vstop v ta Panteon, kjer ga je čakalo priznanje, bogastvo in slava pod pogojem, da bi „tulil z volkovi", on pa je junaško potegnil mejo med svobodo in nesvobodo in udaril po lažnih bogovih v imenu zahodne evropske kulture, tudi krščanske, katere izraz je bil prav Peti evangelij, tiskan tisti čas v Trstu. Tako izvirata njegova lirika in njegova satira iz istega vrela: iz želje po svobodi človeka, ki ima pravo sam iskati svojo pot in svoj duševni mir... tudi če vodi k Bogu... Z Rdečim Panteonom je Novačan napisal najmočnejšo satiro v emigraciji, ki jo iz pozabljenih podlistkov tržaške Demokracije dvigamo s to popravljeno predelavo in s prvič priobčenim komentarjem v njegov spomin. RDEČI PANTEON Motto: Teci, teci, umetnijat Ivan Cankar Martin Krpan nosi od morja na svoji kobilici svobodno amerikansko sol za vse slovenske kraje, kar pa je tam ostro prepovedano. Enkrat v nedeljo popoldne sreča pisatelja Ivana Cankarja v Grebentaboru. Ogledata si prijazno staro cerkvico na griču, danes zelo revno, posebno križev pot, na katerem slabo razločita sulice in meče. Ob krčmi sedeta potem za mizo, pijeta kraški teran in si razkladata o Slovencih, kako živijo in kako imajo to in to reč med sabo. Pred njima se pases ob cestnem robu Krpanova kobila. KRPAN Povejte nam, vi iz Ljubljane, kako je tam glede prehrane: So res tako polne vse sklede duhovne slovenskih pisateljev in skladateljev, eseistov, estetov in »ljudstvu zvestih" poetov? Teko še njih sanje v uradne panje obilno — in res ne prisilno? CANKAR Nikoli ni mati Slovenija imela uradnega genija! Zdaj jih ima, ne enega, dva, ima jih nad sto, za cel panteon — vsi struna im bron ! KRPAN O čem pa pojo, če jih je sto? CANKAR Pojo za idejo rdečih, ki vladajo nad volno in prejo! KRPAN In nič ne stradajo? CANKAR Te pesniške žile od sile imajo zlata, razkošne vile in vsega blaga! Rdeča zvezda jim polni sračja gnezda! KRPAN A ljudstvo jih ljubi in hvali? CANKAR če danes izginejo, sveče bi žgali! Za naše ljudstvo trpeče poetom srce trepeče! Kaj ne? CANKAR Kaj še! Iz gnezda sračjega motri rdeči panteon, kako se zvija Laokon od strupa kačjega! KRPAN Komu pa to gre na rovaš'; Ta Laokon je narod naš? In panteon voditelji — njegovi so tlačitelji? A strup, ta kačji strup? CANKAR To je hrup velike kače rogače, ki nas goni nazaj iz napredka v opičji raj, da človek kot opica skače, da druži se v črede brez proste besede! To je sirup za izmečke greha, ki lastno krivico krstijo s pravico! To je zvok peklenskega smeha, ko križem rok satan zazeha! KRPAN Ne prevezni, ne povezni, ostanimo trezni! Kam to sodi? Kdo to vodi? CANKAR zgoščena krasta lenuhov in potepuhov, idejnih beračev in blebetačev s cigansko soljo in — s turško primesjo! O Krpan, ne smej se, ne smej! KRPAN Njih sreča ni opoteča? CANKAR Če jih ne izkrca evrazijska brca, presveti gnezda jim bela zvezda! KRPAN O Cankar, to vse je res? CANKAR Kričijo do nebes: Progres! Progres! Oh, kakšen potres! Oh, kakšen progres! Sam bukov les! Le nekaj borov je vmes! KRPAN Kdo pa je bor? CANKAR Ti človek, si nor? Ne veš, kdo je Bor? On v hosto je švignil in v hosti povzdignil .umor v poezijo, poezijo v umor,_ zato ga častijo! Ubitega slepca ali belouško obesimo na grm, gada na hruško, ko pride pomlad! A zdaj bi jaz vedel rad, katere književne so struje, katere književne smeri, kaj mladi rod snuje, kaj ga boli in skrbi! ? CANKAR Kadilnica! KRPAN Kadilnica je za oltar, v književnosti nelepa stvar! CANKAR Le kdor ima kadilnico, je varen pred kaznilnico! KRPAN Od takšne rime srce zaboli me! CANKAR V nas vlada zločin, rokovnjaška morala, Krjaveljev sin — in nedozoreli Jerala! KRPAN Ni jasno! Da niso spet tiste kratice AFŽ . SFOF - 10 O F - SKOJ - KLO - OKLO? Če naletim na tako črkasto coklo, kot da bi mi mravlje letele čez lice! Potem pa še „Stenčas" in „Fizkultura" — tako je pela včasi stara kura! CANKAR To pa ni moderna! CANKAR Ne, to je iz Prešerna! KRPAN Moj ljubi Cankar, zakaj si ugankar? CANKAR Kadilnica, kaznilnica, to dvoje je danes na izbiranje pisarju, da po zaporih vlažnih zase poje al' pa da brenka Titu gospodarju! Kdor hoče biti prvi med poeti, umetnik ljudski z lepo molzno kravo, ta mora le kadilnico vihteti rdečim rokomavhom za prebavo! Pred Titovo podobo klikni: Ave! Če srečaš Kidriča ali Kardelja, Marinka, ali drugega koželja * vrhovnega — postoj odkrite glave! „Pastoj", tako po ruski izgovori, saj to so naši bratje, ki trpijo kot mi — dodaj besedico »stihijo",1 bolj slaven boš kot Bora umotvori! KRPAN Kresilna moja goba, moji brusi! Kako nedolžno varal sem cesarja! Nemara pa med vsemi temi gnusi moderna le svobodo zagovarja? KRPAN Umrla je moderna, Župančičeva terna! KRPAN Kaj? Tudi pesnik Dume in Cicibana? CANKAR Opeva, hvali Tituša tirana! KRPAN To vendar ni mogoče! Kaj pravi narod? CANKAR Joče! Legla na narod je senca orjakova, vstali so Bori i ,,Kozaki"; naslednje delo bo roman italijanskega pisatelja Giuseppa Marotte »Zlato Neaplja", zadnje delo v tej zbirki pa bi bilo delo domačega pisatelja, za katerega je založba razpisala 300.000 dinarjev nagrade. LETOŠNJI FESTIVALI V EVROPI. — Evropa se spreminja v posebne vrste zatočišče umetnosti in kulture. Kar je bila v času antike Atika z Atenami — središče umetnosti in kulture, ko je antični svet tonil v propad — to postaja v primeri z drugim svetom danes Evropa. Polotok Evroazije, ki rešuje vsemu svetu baklo duha in lepote. In kakor so se včasih na stare grške igre in festivale zbirali romarji iz tedaj vsega znanega sveta, tako se po drugi svetovni vojni, leto za letom, v poletnih mesecih tisoči in tisoči z vseh strani sveta podajajo v Evropo, da se tam navžijejo tistega, kar si je v svetu misli in idej ohranilo prvenstvo na svetu. Dasi prihajajo romarji iz vseh delov, jih bo vendarle tudi letos največ prišlo iz Združenih držav. Tako računajo, da jih bo prišlo od tam nad 600.000; iz zakladnice evropske kulture bodo odnesli mnogo sadov, obubožani Evropi pa prinesli lepe milijone dolarjev. Glavni središči festivalov sta postali Italija in Nemčja. Letošnje poletje je bilo v Zahodni Nemčiji 43 festivalov; dolgo poprej so se sešli prireditelji na posebni konferenci, da so čas tako izbrali, da si med seboj niso preveč škodovali. V Firencah je še vedno v maju glavna glasbena prireditev Italije; letos je bil obisk še posebno velik. Festival v Salzburgu se je določil za čas od 24. do 30. avgusta. Jedro so še vedno Mozartova dela, a letos bo tam tudi krstna predstava opere nemškega komponista Wernerja Egka »Irska legenda". Znani dunajski slikar Viktor Kokosch-ka je pripravil scenerijo za Mozartovo »čarobno piščal". — Takoj za Salzburgom pride festival Wagnerjeve glasbe v Bayreuthu. Poleg »Letečega Holandca" bodo dajali še »Tannhaeuserja" (ponovitev lanske uprizoritve) in »Parsifala", ki je s svojo inscenacijo lani povzročil toliko kritike. Na novo bodo vprizorili niebelunški cikel, seveda v inscenaciji Wagnerjevega pranečaka "VVielanda "VVagnerja. Monakovo bo imelo svoj festival v drugi polovici avgusta in septembra. Izvajali bodo dela "VVagnerja, Richarda Straussa, Haendla in Pfitznerja. — Ker je Leipzig v ruski zorni, bodo letos začeli prirejati Bachove festivale v Ansbachu. Začel se bo koncem julija in bo trajal teden dni. Glavna zanimivost bo izvajanje Bachove Maše v b-molu. Komponist in dirigent Patul Hindemith bo na festivalu v "VVupertalu dirigiral svojo novo kompozicijo: „Ite angeli veloces". — Glavni festival v Franciji bo v Aix en Provence in bo trajal tri tedne. Na sporedu so opere Glucka, Mozarta in Gounoda. — Na festivalu v Bergenu na Norveškem so izvajali predvsem dela Edvarda Griega, med solisti pa je bil ruski violinski virtuoz David Ojstrah (glasbeni kritik londonskega Timesa proglaša Ojstraha za najboljšega violinskega vir-tuoza našega časa). — Na glasbenih festivalih na Nizozemskem so nastopali tudi simfonični orkester iz Tel Aviva (Izrael), Scala iz Milana in balet iz New Yorka. Za konec letošnje sezone festivalov v Evropi pa se pripravlja posebne vrste prireditev v Benetkah. Tam bodo v prvi polovici septembra postavili na oder Pro-kofjeva opero „Plameneči angel". Dasi je Prokofjev to opero napisal okrog leta 1920, bo tokrat njena krstna predstava, ker v Rusiji delo zaradi svoje verske vsebine ni smelo biti izvajano. Vrhunec vseh prireditev v Evropi pa bo prva predstava v obnovljeni operi na Dunaju, ki bo v novembru. Za vse festivale v Evropi so vstopnice večinoma prodane že mesece in mesece vnaprej, vendar dela mnogo festivalov z izgubo. Krijejo jo z dohodki, ki jih imajo ta čas turistične zveze in agencije. GLASBENA SEZONA V PARIZU je letošnjo pomlad prinesla mnogo novosti. Tako so v Parizu prvič izvajali opero mladega komponista Menottija. Francoska premiera opere „Amal" je bila v Theatre des Champs Elysees. Dejanje se vrši v Palestini; Amal je deček, neozdravljivo bolan, ki sanja, da je videl sv. tri kralje. Pričakuje njih procesijo, dasi mu neverna mati to upanje ubija. Toda sv. trije kralji resnično pridejo in polože pred otroka nekaj daril, mati pa je tako presenečena nad njih bogastvom, da jim ukrade nekaj kosov zlata, a jo sv. trije kralji pri tem zasačijo in oštejejo. Nato odidejo proti Betlehemu. V zahvalo jim otrok daruje vse, kar ima — berglo, in tisti hip ozdravi. Menotti je za to novo opero napisal tudi libreto in je glasbeni del prežel s presenetljivo mero iskrenosti in svežosti, pravi pariška kritika. Francoski narodni simfonični orkester je izvajal v prvi izvedbi Requiem komponista Jeana Riviera. Kritika navaja, da je delo manj obsežno kot Mozartov ali Verdijev Requiem, napoveduje pa, da bo prodrlo na spored simfoničnih koncertov, ker je polno resnobe zlasti v tistih delih, ki slone na altih in violončelih. „Numancia" je opera, ki jo je komponiral Henry Barraud in je doživela krstno predstavo v pariški operi. Libreto je po noveli Cervantesa napisal španski esejist Salvador de Madariaga. Kritika je bila zelo ugodna; zlasti hvalijo tiste dele opere, ki so pisani za zbor. V teh nastopih je komponist dosegel redko višino — vzporejajo jo z nastopi zborov v starih grških klasičnih tragedijah. Wieland Wagner je z uprizoritvami Wagnerjevega cikla v Bayreuthu izzval mnogo hrupa, pohvale in odpora. Po dveh letih bayreutskih festivalov je njegova scena in režija prodrla tako, da se je mogla lotiti tudi že drugih del svetovne operne literature. Za Wagnerjevimi operami je prišel na vrsto Beethoven in Wieland Wagner je pripravil pariško izvedbo Fidelia z ansamblom opere iz Stuttgarta. Za pariško Opero, tako zvesto tradicijam, je bil tak Fidelio velika novost. Wagner je izločil vse besedilo, ki ga na odru govore in opustil vloženo uverturo Leonore št. 3, namesto nje pa takoj na začetku postavil izvajanje Leonore št. 2. Vzvišena ! ploščad, ki služi za sceno, žari v poplavi luči. Zabrisani so vtisi, da se dejanje vrši v Španiji. Gledalce so prizori v ječi zajeli v pošastno igro; tisti, ki ni bil še včeraj v okovih, bo lahko jutri, pravi kritika. Najbolj monstruozno pa je vplival pohod jetnikov. „Ko se njih masa skoraj negibno pomika v krogu po sceni, je njih ] korak tak kot premikanje kazalcev na uri — usoda zagrabi gledalca za vrat, na odru dosedaj še nikdo ni ustvaril takih učinkov," pravi kritik Jean Mistler. „Komaj stopi kruti Pizzarro na oder, se pred nami ne razvija več samo drama nekje v daljni Španiji, zajela nas je tragedija sodobnega sveta." IGOR STRAVINSKY je dalj časa bival v Benetkah, kjer je komponiral novo delo »Pasijon po evangeliju sv. Marka". Delo je naročil odbor za »Festivale mednarodne muzike" in bo izvajano na festivalu, ki bo 1956 v Benetkah. RAZSTAVA O EVROPSKEM GLEDALIŠČU. — V Essenu je bila v bivši vili industrijalca Kruppa prirejena razstava evropskega gledališča. Organiziral jo je pod naslovom »Evropska gledališka razstava" dunajski Znanstveni gledališki institut pod vodstvom znanega strokovnjaka profesorja Kindermainna. Namen je bil, prikazati enotnost razvoja evropskega gledališča in kulturno enotnost Evrope v pogledu gledališča. Zato niso bila pokazana posebna obdobja v razvoju evropskega gledališča, temveč je bila razstava organizirana v okviru poednih tem, n. pr. ljubezen in smrt na odru od renesanse do danes, tehnika osvetljevanja, itd. Posebej je bila prikazana scenografija, maskiranje in razstavljeni so bili v skicah znameniti odri evropske gledališke zgodovine, tako dunajski Burgtheater, pariška Come-die Fran^aise in dr. Izdan je bil obširen katalog. SEZONA LONDONSKIH GLEDALIŠČ nosi oznako, ki je značilna tudi za druga evropska gledališča. V Londonu igrajo večinoma ista dela, ki so doživela uspeh tudi na drugih evropskih odrih. Tako so na sporedu dela Anouilha in Roussina, ki jih dajejo nekatera gledališča že več sezon nepretrgoma vsak večer. V letošnji sezoni pa je na londonske odre prodrlo dvoje ameriških del, ki jima napovedujejo dolgo dobo igranja. To sta ,,The Match Maker" Thorntona Wilderja in dramatizacija romana Verna Sneiderja „The Tea house of the august Moon". Thornton Wilder podaja sliko New Yorka v preteklem stoletju. Odkritje za London je bil v tem delu nastop ameriške igralke Ruth Gordon. V „Čajnici" pa razvija avtor problem razmerja med domačim japonskim prebivalstvom in ameriško okupacijsko posadko. Predstavnik ameriške posadke japonskemu vplivu podleže. — Že nad tri leta igrajo v Londonu delo Agathe Christie „The Mousetrap", čigar dejanje se razvija v gostišču za družine in sproži celo vrsto problemov. Kako blizu je ta problem sodobnosti, se vidi iz tega, da sta iz enakega okolja vzela snov Terence Tattigan za komedijo „Separate Tables", Hunter pa za dramo „Waters of the Moon". — Središče gledališkega .ustvarjanja v Londonu je še vedno oder Old Vic, ki pa uprizarja samo Shakespearova dela in si je izdelal načrt, da bo v prihodnjih petih letih uprizoril vseh 37 njegovih del. MALO GLEDALIŠČE ima sedaj tudi španska prestolnica. Po zgledu takih odrov v Italiji (Piccolo Teatro di Milano, Piccolo Teatro di Torino e Genova) se je v Madridu sestavila skupina in se predstavila občinstvu s proglasom, v katerem pravi: „Vemo, da naša publika ni bolj inteligentna, čustvena in upoštevanja vredna kot je občinstvo drugod. Vemo samo to, da je njen okus drugačen in to nas navdušuje. S iznajdljivostjo in dobrim okusom bomo skušali nadomestiti svojo revščino. Če jo boste kljub temu odkrili, tedaj vedite, da se z njo ne mislimo ponašati. Hočemo jo samo maskirati s čistostjo. Teater je in mora biti nekaj, kar vas potegne za seboj in njegovi glavni prilastki so: strast, razumnost in lepota." „LA MURALLA" je delo španskega pisatelja Calva Sotela. Ta drama „Zid" se je lotila vprašanja odnosa do denarja. Opisuje, kako se hoče glavni junak Jorge na smrtni postelji spokoriti in vrniti bogastvo, ki si ga je pridobil nepošteno. Toda njegov načrt preprečijo žena, hči in tašča, ki nočejo obubožati zaradi „muh" umirajočega. Tako se plemeniti namen razbije ob „zidu" družinskih koristi. Delo vpri-zarja „Teatro Lara" v Madridu in ima z njim velike uspehe. Toda ne samo denarne. O vsebini igre se je začelo veliko razpravljati in komedija je imela nazadnje učinke, kot jih niso pričakovali. V vasi Cercedilla pri Madridu se je pri župniku oglasil mož, ki je prejšnji večer gledal „Zid". Izročil mu je 20.000 pezet, da jih vrne lastniku, ki ga je bil nekoč opeharil. V samostan mercedarijev v Madridu so znosili razni grešniki 80.000 pezet v ta namen in ves Madrid je zajel val velikega izpraševanja vesti. Gledališče je tokrat torej postalo dobesedno tisto, kar je o njem napisal Lessing, ko je trdil, da mora biti gledališče tudi moralna ustanova. IBSEN MED ANGLEŽI. — Med Angleži se Ibsen dolgo ni mogel uveljaviti, prav tako pa tudi drugi nordijski avtorji ne. Kritiki so njih dela zavračali, češ da so preveč mračna in prepolna nevrotike. Ponekod štejejo sedaj Ibsena že za zastarelega, v Londonu pa so ga šele „odkrili". V „Heddi Gabler" je nastopila Peggy Ashcroft, ki je danes najboljša angleška igralka za ..čustvene" vloge in mnogo pripomogla zapozneli popularnosti Ibsena v Angliji. PREGLED EVROPSKIH GLEDALIŠČ v pretekli sezoni podaja pariška revija »Theatre de France" v posebni številki, posvečeni lanskemu mednarodnemu gledališkemu festivalu v Parizu. Takrat je v Parizu nastopilo 15 dramskih skupin raznih narodnosti ali smeri (iz Nemčije jih je bilo več) in po ugotovitvah sodelavcev revije je uredništvo prišlo do naslednjih zaključkov: „...izkazalo se je, da lahko igra luči in razsvetljave nadomesti dekoracijo scene"; Gordon Craig ugotavlja, da bi kot glavne elemente uprizoritve navajal kretnje, okvir in glas; italijanski kritik Silvio D'Amico je napisal, „da se dramatska literatura ne rodi iz uprizoritve na odru, ampak obratno"; še vedno drže načela Copeauja, Gheona, Vildraca in drugih, ki pravijo „da tehnične naprave, pa naj bodo dobre ali slabe, enostavne ali izpolnjene do viška, realistične ali polne fantazije, ne imorejo imeti odločilnega vpliva". Med evropskimi gledališči je bilo v pretekli sezoni najbolj moderno usmerjeno gledališče v zahodnem Berlinu, ki je uprizorilo dramatizacijo Kafkovega dela „Grad". ,,Proces", delo istega pisatelja, sta za izvajanje na odru priredila v Parizu J. L. Barrault in Andre Gide, „Grad" pa je za uprizoritev predelal prijatelj pokojnega Kafke, Max Brod. Za odrsko predelavo je dodal zaključek, ki ga delo kot roman nima, pač pa je Brod iz Kafkovega pripovedovanja vedel, kakšen konec si je zamišljal: po smrti dobi Kafka dovoljenje, da sme stopiti v „grad". Tako predelano delo preveva neka .jkrvava komičnost", ki vpliva kot tragedija v klasičnem smislu besede. Uprizoritev je bila polna »shematične bojazljivosti", ko se igralci pojavljajo v igro kot iz megle, v kateri brž spet izginjajo. V Nemčiji je predstava bila nagrajena s prvo nagrado Kritike za scensko priredbo in za igro kot celoto. — Poljskemu gledališču se pozna, da imora služiti propagandnim navodilom režima, vendar je v njem toliko moči, da se mu od časa do časa le posreči uiti političnemu pritisku. Poljska je edina država na svetu, kjer število gledališč presega število kinomatografskih dvoran. V Varšavi je le-teh devet, stalno pa deluje dvanajst gledališč. Najvažnejši sta Komorno in Poljsko gledališče. Največ igrajo dela Žeromskega; vodilni režiser pa je danes Bohdan Korzeniewisky. Med igralci je še vedno 95 letni Aleksander Zelwerowicz, glavna igralka je Helena Mikolajska. V Varšavi igrajo največ dela Kleista, Racina, Gogolja, Ajshila, Girau-douxa, Shawa, Hikmeta; sodobni dramski pisatelj je Leon Kruczkovvski, med starejšimi poljskimi avtorji pa so največ igrali dela romantike Slowackega in Wys-pianskega. Med nemškimi dramatiki pred drugo svetovno vojno je vzbujal veliko pozornost Berthold Brecht. Po vrnitvi iz Združenih držav, kjer je deloval do 1. 1948, je s svojo ženo Heleno Weigel ustanovil v Berlinu ,,Berliner - Ensemble", ki je lansko leto uprizorilo njegovo novo delo „Mati Pogum". Glavno vlogo je igrala Helena Weigel, ki jo mednarodna kritika proglaša za najpomembnejšo sodobno igralko. V Angliji je lansko leto obveljalo kot največji uspeh delo pesnika in dramatika T. S. Eliota »The confidential Clerk". Kritika ugotavlja, da je »Eliot največji katoliški detektiv, ki zahteva, da mora biti to tudi njegova publika". Delo samo je drama o poklicu in o sredstvih, ki se jih Previdnost pri tem poslužuje. Po drami »Cocktail Party" preveva Eliotove drame »stremljenje, da izzove pri gledalcih splošno izpraševanje vesti". V tem oziru je Eliotovo delo popolnoma nasprotno delom Kafke; pri Kafki je vse samo delež usode, ki ostaja mutasta ob borbi človeka in duše, pri Eliotu so nebeške sile tiste, ki pomagajo človeku do zmage — pri obeh, pri Kafki in Eliotu, pa je glavni problem iskanje Boga in odnosi človeka do Njega. Po mnenju dramatika Eugena 0'Neilla je to vprašanje tudi edini resnični problem sodobne drame. — Ko je v dobi po prvi svetovni vojni v evropskih centrih gostovalo židovsko gledališče Habima, so pogosto trdili, da je dosegalo velike uspehe zaradi tega, ker se je učilo pri Stanislavskem, ustanovitelju Hudožestvenikov v Moskvi. Po tridesetih letih nastopanja v raznih deželah vsega sveta se je skupina odločila, naseliti se kot stalno gledališče v prestolnici Izraela, v Tel-Avivu1. Tam so kmalu dobili naslov Izraelsko državno gledališče, s tem pa tudi izpričevalo, da so svojo pot dokončali. Lanska gostovanja v Evropi so dokazala, da se skupina več ne znajde, da ni več izraz sodobnih trenj in da je ostala zvesta ekspresionizmu. Njena zanimivost je samo še v podajanju del židovske vsebine (tako An-Skyja Duša v stiski", Leivika ,,Golem", Ašmana „Mihal, Savlova hči". — Norveška do sredine 19. stoletja ni imela svojega gledališča. Na odru so nastopali igralci, ki so govorili v danskem jeziku, to je v jezika dežele, s katero je bila takrat Norveška združena. šele 1. 1837 je bilo na Norveškem v Christiania Theater uprizorjeno prvo delo v norveščini. Komponist O le Buli je 1. 1850 ustanovil v Bergenu Det Norske Theater, ki je nato v svetovni dramski umetnosti odigralo tako važno vlogo. Na tem odru so bila uprizorjena prva dela Wergelanda in Bjoernsena in v letih 1860 - 70 so bila tam izvajana glavna Ibsenova dela, ki so v svetovnem teatru posredovala novo pojmovanje gledališke umetnosti. Danes deluje v Oslu pet gledališč, med najpomembnejšimi norveškimi igralkami pa je Lillebil Ibsen, vnukinja velikega dramatika. Gledališko kariero je začela še pri Reinhardtu, nastopala pa je tudi v baletu. Kot Hedda v Ibsenovi „Heddi Gabler" je nastopala na odrih v New Yorku, Londonu, Kopenhagenu in Parizu. V uprizoritvah Ibsenovih del se norveška režija odmika evropskemu pojmovanju, ker zavrača naturalistično ali retorično podajanje na odru. Gre ji predvsem za poudarjanje konflikta in ideje v delu, ne pa za vsebinsko zvesto podajanje podrobnosti. ZIMSKA SEZONA V PARIZU. — Letošnja zimska sezona je v pariških gledališčih spet zablestela v znamenju obravnavanja katoliških vrednot, kot jih je bil francoski teater poln že pred tremi leti. Tedaj je več gledališč hkrati dajalo dela take vsebine (Bernanos, Hochweider, Eliot, Graham Greene), nato pa se je ponujal kratek premor, zlasti potem, ko je Marcel Ayme napisal nekaj del, v katerih je skušal satirično ošibati to smer, ki ji je odrekal iskrenost, češ da je le preveč naravnana na tendenčno izrabljanje časovnih pogojenosti. Tudi v Združenih državah so v isti dobi imela največji uspeh dela verske, zlasti pa katoliške vsebine, v Angliji so rastle naklade del Brucea Marshalla in Mertona. Toda sezona 1954/55 je Francijo zajela s problematiko, ki jo je v svoje najnovejše delo posadil Henry de Montherlant, s tem, da je izročil Comedie Frangaise v izvedbo svoje najnovejše delo „Port Royal". Comedie Frangaise ima sedaj v Parizu dvoje gledališč, starO gledališče Theatre Frangais in pa Odeon. V Odeon gredo dela, ki računajo na večji odmev med občinstvom. In to se je tudi zgodilo — „Port Royal" bo ostal na odru tega gledališča še dolgo časa. Henry de Montherlant zavzema danes v francoski dramatiki vodilno mesto ob Anoilhu, Sartru, Roussinu in Marcelu Ayme. Ko je pred tremi desetletji začenjal literarno kariero, so ga prištevali med pisatelje psihoanalitične smeri, v dramo pa je sedaj prišel s slovesom katoliškega pisatelja. Sam sicer tak naziv odločno odklanja, napisal pa je v zadnjih letih trilogijo „Maitre de Santiago", „La Ville dont le Prince est un enfant" in sedaj „Port Royal" — vse tri drame sam naziva .katoliško trilogijo". Montherlant je velik občudovalec španske dramske literature, zlasti Calderona, ki ga naziva največjega dramatika vseh časov. V gradnji svojih del se zelo naslanja na tega mojstra španske dramske književnosti. „Port Royal" je pa obenem tudi zadnje delo Henryja de Montherlanta. Vse, kar bo poslej napisal, se bo smelo objaviti ali na odru izvajati šele po njegovi smrti — tako je sam oznanil francoski kulturni javnosti. (V tem ni edini: nosilec Nobelove nagrade Martin du Gard je tudi odločil, da se bo vse, kar sedaj piše, smelo objaviti šele po njegovi smrti. Tudi pesnik Jean Cocteau, ki je bil pred nekaj meseci sprejet v Academie Fran^aise, piše dnevnik, ki ga bodo smeli objaviti šele po smrti). Kakor drugi, tako je prišel' tudi Montherlant do prepričanja, da ne sme slediti odmevom, ki jih njegova dosedanja dela izzivajo med občinstvom. Zaveda se, da je v njegovih uspehih mnogo nevrednega in nezasluženega — pravo ceno njegovega dela naj potrdijo šele sedanje in prihodnje stvaritve. Njih uspeh ga ne bo mogel več varati, ker bo že mrtev. O njegovi drami „Port Royal" je zaradi velikega uspeha — pa tudi zaradi problemov, ki jih delo načenja — nastalo v francoski publicistiki in kritiki mnogo hrupa. Večina meni, da je s tem delom Montherlant dosegel svoj višek (tako je mislil tudi pokojni Claudel), ugledni in izredno samostojni kritični mislec Andre Rousseaux pa ga je odklonil; očital je Montherlantu, da je nastalo le kot daljni odmev Bernanosove drame — in tudi resnično velike umetnine — „Le Dialogue des Carmelites". Montherlant ni krenil dalje, pobral je iz Bernanosovih uspešnih obratov in misli le tisto, kar je bilo za sceno še bolj učinkovito. Tako pravi Rous-seaiux. Vendar je ostal ta glas osamljen — Mauriac, Green, Daniel Rops in drugi so se vse preveč razpisali o novem delu, med teologi in zgodovinarji pa je sprožilo val razmišljanj in ta se še ni polegel. Drama „Port Royal" je zgrajena po zgledu starih grških tragedij; vse je zgoščeno v eno samo dejanje in se razvije tudi v enem samem dnevu med cister-cijanikami, ki so v vrtincu borb okoli janzenizma postale v svojem samostanu „Port Royal" blizu Pariza zadnji branik — ne janzenizma, ampak pravic take obrambe osebnega naziranja, kakor so ga te redovnice imele za pravilno. Montherlant je na zunaj postavil redovnice v konflikt med izbiro zvestobe do cerkvene discipline in zvestobe lastnemu prepričanju. Toda ta konflikt je nazadnje samo navidezen. To ni — po Montherlantovem mnenju — nikdar konflikt med dvema idejama, med dvema „zvestobama". Konflikt se dejansko porodi iz čisto drugih ravnin: iskra tragedije in trpljenja nastane takrat, ko v ta spor poseže človek s svojo naravo. Tako zašije na odru tragedija glavne junakinje sestre Angelike na dan izgona iz samostana. Ne iz konflikta s pariškim nadškofom in tudi ne iz izbire med disciplino in zvestobo lastnemu spoznanju: tragedija se že dolgo razvija v njej sami. Enako kakor sestra Angelika so tudi njene redovnice polne globoke vere in pobožnosti, pokorščine Cerkvi in predanosti mrtvičenju — toda v sestri Angeliki kaže Montherlant redovnico, ki je sicer „čista kot angel, toda ošabna kot Lucifer". Spopad s cerkveno oblastjo je v drami samo zunanje, dasi močno podan. Tragedija sestre Angelike (in ne nazadnje najbrž tudi vsega janzenizma in njegove obsodbe) je v napuhu, je v njej sami — in ta konflikt raste na odru v prav veličastnih razmerjih in posebni lepoti. Montherlant je nekje napisal, da je Calderonov teater povedal v katoliški gledališki umetnosti toliko, da še ni mogel biti presežen. Sam pa se sedaj od teatra poslavlja. Ob zaključku te tragedije bi bila verjetno najbližja pot v rešitev — iskanje in podajanje misterija na odru. Toda Montherlant prepušča to možnost stvaritvam, ki jih naj odkrijejo šele po njegovi smrti — vsaj iz del, ki bodo še nastala izpod njegovega peresa. V sodobno slovstvo vdirajo sile demonstva, menijo kritiki, ko sodijo najnovejša dela ameriških dramatikov (Tennessee Williams, Arthur Miller). Sicer so te sile demonstva polne aluzij na časovno aktualnost (maccarthyzem v ZDA , tajne atomske sile, nemoč človeške usode pred političnim terorjem), a so vendar hkrati tudi javni odraz religioznega nemira, ki vedno bolj zajema sodobnega človeka. Poleg Tennessee Williamsa je najuglednejši ameriški dramatik Arthur Miller; zajel je poleg gledališč newyorških bulvarjev tudi odre po svetovnih prestolnicah. Njegova tragedija „Smrt trgovskega potnika" je obstala na odrih leta in leta (tudi v Buenos Airesu so jo dajali nad eno leto), v New Yorku pa jo je sedaj nadomestila tragedija »Čarovnice iz Salema". V letošnji zimski sezoni je v enem največjih pariških gledališč Theatre Sarah Bernhard, postala ena izmed najbolj uspešnih pariških uprizoritev. Ker je snov drame taka, da velja ikot obračun z macarthyz-mom, so v Parizu njeno uprizoritev pozdravljali predvsem komunisti in levičarji. Režiser je bil komunist in glavni vlogi sta prevzela dva znana pripadnika komunizma: Yves Montand in Simone Signoret. Toda v Evropi je delo dobilo čisto drugo ost (ako je Miller sploh želel temu delu dati tako banalno politično noto). Preobrnilo se je v obtožbo sistemov, ki se naslanjajo na denunciacije, teror in krivično justico — gledališče je vsak večer polno, toda gledalci slede drugačnim mislim, kot so jih nekateri napovedovali ali pa hoteli razumeti. Snov drame je resničen dogodek iz 1. 1610 v naselju Salem v Novi Angliji, takratni angleški koloniji v Severni Ameriki. Puritanska morala je v naselju odkrila „greh", ki ga pa ne bo sodila po božjih pravilih milosti in pokore, ampak po svojih. Greh je sprožil v naselju celo kopico demonov, resničnih in izmišljenih — čarovnice so morale na grmado. Greh je preganjal teror, ne pa resnica iz sv. pisma, ki so si jo puritanci tako zabičavatli v glavo, saj so znali biblijo na izust. Če je v „Port Royalu" sprožen problem janzenizma in njegove borbe z demoni, potem je v tej Millerjevi drami načet problem puritanizma, tudi skrajnosti. Med obema je čudna vzporednost: ošabnost, ki je bistvo obeh, je sprožila v človeku vrtinec demonov — seveda tistih demonov, kot si jih domišlja in ustvarja človek sam. Značilnost francoskih gledališč je vedno bila ta, da niso imela repertoarja v tistem smislu, kakor se je to pojmovalo v Srednji Evropi. Pariz ima nad 60 dramskih odrov, ki jih najemajo igralske skupine. Obiskovalcev ne vabijo z repertoarji, pač pa z osebnostmi igralcev ali režiserjev in umetniško senzacionalno-stjo izbranih del. Seveda mora zato dvorana in uprizorjeno delo prinesti toliko vstopnine, da krije stroške cele igralske skupine in stroške uprizoritve (tak je sistem tudi pri veliki večini gledališč v Buenos Airesu). Edino gledališče z repertoarjem je bila Comedie Fran?aise, a ta je dobivala redno državno podporo in ima poseben statut, ki ga je podpisal Napoleon. Režiser in igralec J. L. Barrault je z ženo, igralko Madeleine Renaud in svojo skupino v Theatre Marigny začel uprizarjati dela po repertoarju. Izločil je sistem privlačnosti in senzacionalnosti; vsak večer igra njegova skupina drugo delo, matineje z deli klasikov pa so posvečene mladini. Istočasno z Barraultom je začel dajati dela po repertoarju tudi Jean Vilar v svojem gledališču Theatre National Populaire v palači Chaillot (največja dvorana za dramske predstave na svetu). Prvo delo s tega repertoarja pri Barraultu1 je bila ponovna uprizoritev dela Ben Jonsona „Volpone", kakor sta ga za oder predelala Jules Romains in Štefan Zweig. Toda predstava je bila bolj sentimentalnega značaja. Barrault jo je priredil v spomin svojega velikega učitelja in prijatelja Charlesa Dullina, ki je prvi v Franciji dajal Volpona v svojem gledališču Atelier na Montmartru. Takrat je bil Barrault še med statisti. Demon denarja in strasti, ki se je razlival čez oder, pa danes ne vlada več. Današnji svet gotovo ni nič manj materialističen, le bistvo de-monstva se je premaknilo za nekaj stopenj više; za nekaj korakov je človek bližji kopreni, skozi katero si še ne upa pogledati. Pri Barraultu je v vlogi Volpone nastopil znani Fernand Ledoux; podčrtal je ne toliko zavest vsemogočne oblasti pohotneža, kot cinizem modernega uživalca, ki mu je nazadnje premalo vse, kar mu svet nudi. Vse mu je na razpolago, pa ne za užitek, ampak za zavest, da mu mora vse podleči. Jean Vilar je mnogo pred Wielandom Wagnerjem moral začeti reševati problem modernega odra. Palača Chaillot ni bila zidana kot gledališče. Veliki podij v ospredju, kjer je sedaj oder, je bil zgrajen kot zborovalni prostor za zasedanje in seje Organizacije združenih narodov. Kako izrabljati tak prostor, se je Vilar naučil na festivalih, ki jih je s svojo igralsko družino prirejal v raznih srednjeveških gradovih in mestih, zlasti v južni Franciji. Dvorišče bivše papeške palače v Avignonu je postalo preizkusni kamen za novo moderno sceno. Wieland Wagner je imel v Bayreuthu še vedno na razpolago pravi gledališki oder, seveda tudi ogromnih razmerij, Jean Vilar pa v palači Chaillot veliko prazno ploščad, na katero je bilo smešno postavljati kulise ali pa pregraje. Zato je oder ostal tak kot je — enako prazen za vse prizore in vse kraje; igralca je na odru spremljala samo luč, ki je lila nanj ali z vrha ali pa mu je sledila od strani. Ta igra žarometov je nadomestila vse: kulise, dekor in časovno ali prostorno lokalizacijo. In v tem okolju je Vilar dosedaj enako dajal dela Shakespeara, Moliera (zlasti je močno vplival Don Juan, ki ga je igral Vilar sam), Comeilla, Eacina in od od modernih Gida, Bertholda Brechta — sedaj pripravlja tudi Claudela. V letošnji sezoni je Vilar verjetno dosegel višek svojih uprizoritev z Mac-bethom; Corneillov Cinna je naletel na slabši odmev pri kritiki. Zvesto se drži njegove skupine in tega odra Gerard Philippe, gotovo eden najboljših sodobnih francoskih igralcev. (Problematika, ki jo je sprožil v svojih spisih Franz Kafka, prodira sedaj tudi na odre. Bolj kot drugod je Kafka zajel dramsko umetnost v New Yorku, kjer je to sezono na odru polno del, ki jih kritika veže na vpliv tega židovskega pisatelja,. Večino njegovih glavnih del mu je rešil prijatelj Max Brod, ki je moral pred smrtjo umirajočemu Kafki obljubiti, da bo vse njegove rokopise zažgal. Toda te obljube ni držal — in tako je danes ves sodobni književni svet pod vplivom tega učenca Gustava Meyrincka, Ascha in drugih židovskih mistikov. Med italijansko mlajšo generacijo bi bil po mnenju kritikov najbližji Kafko-vemu svetu Dino Buzzati. Njegovo dramo »Zanimiv slučaj" je za francoske odre predelal Albert Camus — pisatelj, ki je ob J. P. Sartru dolgo slovel kot voditelj pisateljev eksistencialistične šole, a se je potem od te smeri ločil in postal tudi on občudovalec in prevajalec Calderonovih del za francoske odre. Novo Buzzatijevo delo so zato v Parizu pričakovali z velikim zanimanjem, toda delo je odšlo z desk še p«edno je doseglo najpotrebnejše število — 100 predstav (s tolikimi predstavami namreč pariška gledališča šele krijejo stroške). ^Katoliški publicist in kritik Thierry Maulnier se pri tem vprašuje, zakaj je moralo propasti delo, ki je sicer po motiviki in kvaliteti obdelave na dostojni višini. V drami popisuje pisatelj »zanimiv slučaj" bogatega industrijalca in finančnika, ki mora zaradi neznatnih slušnih motenj v kliniko, ki ima šest nadstropij. Bolnik je ubogljiv in se da na razpolago za majhen poseg. Operacija uspe — toda v kliniki imajo šest nadstropij zato, da prestavljajo v nižja nadstropja — drugo za drugim — bolnika, čigar bolezen se slabša in tudi ta bolnik mora po potu navzdol. Čez nekaj dni ga prosijo, da odstopi svojo sobo v šestem nadstropju drugemu bolniku; le za nekaj časa bo odšel v sobo v petem nadstropju. Zdravnik in bolniške sestre mu razlagajo, da ni to noben znak poslabšanja bolezni, ko mu čez nekaj dni povedo, da ga bodo prenesli v četrto nadstropje. Tako potuje bolnik vedno globlje proti pritličju — to je sobani smrti. Kirurg, najsposobnejši v tistem mestu, se spreminja v figuro smrti, bolniške sestre pa v »angele smrti". To strahotno potovanje v smrt razvija avtor v neznosnih scenah — bolnik mora pri polni zavesti rasti v neizprosno gotovost, ki ji nazadnje ne more več uiti, pa četudi bi imel še toliko volje in jasne presoje. Toda klinika je najmodernejša v mestu, vse je luksuzno in bogato. Okolje se skuša preliti celo v veselo komedijo — toda tam doli ob vratih je smrt. Nikdo je ne vidi in ne govori o njej in je tudi ne skuša odpoditi. Dejanje se ves čas razvija „v dveh dimenzijah" — bolnik se skuša prikupiti zdravniku z vero, da ga bo le rešil, na drugi strani pa zdravnik z bolniškim osebjem ne vidi drugega, ko srečen konec — tisto strašno potovanje proti pritličju je nema igra v »tretji dimenziji" in o tej dimenziji ne govori nikdo: ne bolnik, ne zdravnik, ne sorodniki, ki prihajajo vsak dan pogledat, v katerem nadstropju je že pacient. Za vso to strašno, neizbežno tragedijo ve samo gledalec, ki udobno sedi v baržunu svojega fotelja in se trese za bolnika — in zase... To potovanje v smrt ni samo potovanje bolnika na odru, to je tudi potovanje slehernega gledalca v dvorani. In to je bilo preveč! Gledalci v to „past" niso hoteli iti. Shakespeare ima lahko ob koncu tragedije kopico mrtvih na deskah, Racine in Corneille lahko rohnita do onemoglosti o junaški in lepi smrti — toda na odru nazadnje obleže mrtvi samo igralci — gledalec odhaja iz dvorane navdušen in očiščen še za dolgo vrsto bojev z življenjem — smrt bo tam nekje na ikoncu verjetno prav tako patetična in objokovana, kakor je to lepo in okrašeno znala povedati antična ali pa srednjeveška tragedija. Toda iti v moderno gledališče in se tam tresti pred smrtjo — ne, tega je že v Kafkovih delih preveč. In Thierry Maulnier zaključuje svoje razmišljanje z vprašanjem: „Kako dolgo še bo gledališče kot umetnost obsojeno, da mora ljudi samo zabavati?" DRUGI GLEDALIŠKI FESTIVAL V PARIZU. — Ker je lanski prvi mednarodni gledališki festival v Parizu tako dobro uspel, so letos v času od 15. maja do 15. julija priredili drugega. Lani se je poleg francoskih gledališč udeležilo festivala 12 inozemskih igralskih skupin, letos je udeležba še večja. Iz Nemčije sta prišli dve skupini, skupina iz Stuttgarta bo predvajala Schillerjevo ,,Mario Stuart". Tudi dunajski Burgtheater bo uprizoril Schillerja. Pred odhodom v Južno Ameriko je na festivalu nastopilo belgijsko narodno gledališče. Gledališče iz Aten bo uprizorilo Ajshila, seveda bodo igrali v novem grškem jeziku; v zborih bodo nekatere odstavke člani zbora peli in plesali. Španijo zastopa gledališče iz Barcelone; gledališče iz Lizbone bo predvajalo nek portugalski srednjeveški misterij. Prišle bodo tudi skupine iz Japonske, Irske, Anglije in Italije; beograjsko gledališče bo prišlo prve dni julija (tudi lansko leto je bilo iz Jugoslavije zastopano samo beograjsko gledališče). LIVING ROOM Grahama Greena je konec maja slavil svojo 300. predstavo v Parizu na deskah odra St. Georges. Franfois Mauriac je dne 25. maja napisal v svoj „Dnevnik", ki ga sproti objavlja v listu „Express": „Snoči sem bil pri 300. predstavi Living Rooma. Graham Greene je bil navzoč; največji živeči katoliški romanopisec. .. .Toda nisem mu mogel prikrivati, kako me to njegovo delo preveva z žalostjo. — Ta strahotni Graham Greene. Living Room utesnjuje v ustno molitev grozo zoženega katolicizma, ki se kaže samo v zbitih oblikah, v slike pobožnosti in v strah pred smrtjo; vsa beda, izražena samo v črkah. Hujši od obeh tercijalk v tej strašni drami je duhovnik, ki mu je Graham Greene odvzel uporabo nog, da že dvajset let več ne mašuje in da tudi ne spoveduje (kdo pa mu to ovira?), da ne ve niti več moliti in da ne zna spregovoriti Kristusovega imena niti pred dekletom, ki tone v prepad. In na tega duhovnika bi kruto dekle, ostanek muhe, še hotelo rešiti svoje trepalke. ,Living Room' prav tako kot ,The Heart of the Matter' nam odkrivata resnico, toda resnico, ki je skrivljena in ki nas ne rešuje. Resnica se je spremenila v kletko, v kateri se grešnik bedno zaletava v rešetke. In meni očita Graham Greene, da sem janzenist, in to pravi on, ki odklanja človeku vse, ko pravi, da je greh nekaj, čemur se ni mogoče izviti..." Mauriac je tudi obiskal predstavo novega italijanskega filma „La Strada" in o njem napisal dne 19. maja v isti »Dnevnik": „La Strada — dolgo sem potreboval, da sem se po predstavi na ulici znašel in prepričal, da sem prisostvoval le izmišljeni zgodbi... Tako vemo, da so najbolj bedni in najbolj propadli polni ljubezni, da ljubezen je in da je resnična. Pri tem sem se spomnil besed mladega jezuita, ki mi je navajal, da poleg vsega zla, ki ga prinaša film, ne smemo govoriti, da film samo pohujšuje, ampak da prinaša mnogim ljudem tisto temno slutnjo Milosti, ki prepaja vso usodo. V ubogem dekletu, žrtvi nečastne kupčije... je zrno tistega, kar se lahiko razvname v misel, poezijo, muziko, molitev. Film nam pokaže vse bogastvo duše, seveda v .surovem stanju'. Pa tudi v zverini, ki dekle nazadnje zapusty prikipi končno duša na površje, četudi samo med solzami. Isti mladi jezuit mi je pripovedoval, da mu je neki gangstrski film zapustil enako občutje... Tako zapušča gledalec dvorano sicer v nekem občutju teme, a nekoliko manj farizejski. Na tiste, ki so padli, ne bo zrl več tako kakor je zrl dosedaj." JEANNE D'ARC je v zadnjih letih zajela celo vrsto pisateljev, pesnikov in komponistov. Bernard Shaw je ob njej podal sliko takratne dobe v žgoči satiri, Charles Peguy jo je poveličal v poeziji, Claudel ji je dal veličino, Anouilh pa jo je v zadnji dramski obdelavi „Allouette" približal naši aktualnosti. Claudelovo dramsko pesnitev je za oder z glasbo opremil Arthur Honneger, pred kratkim pa je o Jeanne d'Are napisal balet marques de Cuevas in ga tudi že izvajal s svojo slavno baletno skupino. Muziko k temu baletu je napisal Philippe Gerard, koreografsko izvedbo je pripravil Leone Mari. Prva predstava je bila v Monte Carlu in je doživela velik uspeh. V prvi sliki podajajo glasove angelov zvoki trobent, posebnost so bojni plesi posameznih skupin, zaključno sliko mučenice na grmadi pa ožarja rdeč plamen, čigar zublje sestavljajo gole roke sodnikov, ki kleče okoli Jeanne d'Arc. Glavno vlogo je plesala Denise Bourgeois. TENNESSEE WILLIAMS je španskemu pisatelju Rafaelu Pinedi posredoval nekaj misli o ameriškem teatru. V New Yorku že tri leta dajejo njegovo dosedaj najbolj uspelo delo „A Streetcar named Desire". Njegovo drugo delo »Kraljeva cesta" je doživelo šestdeset predstav. O krizi ameriškega gledališča je Tennesse Williams povedal: „V zgodovini ameriškega teatra opažamo stalne spremembe. V dvajsetih letih je hotel biti predvsem predan socialnim problemom. Sledila je reakcija in imeli smo teater, ki je bil poln lirike. Tokrat gremo skozi novo spremembo, ko postajajo dramska dela polna simbolov; ne vem, kako se bo to končalo. Sam nikdar ne pišem tako, da bi pri tem teoriziral. Pišem čustveno, kakor mi narekujejo sunki krvi in kakor mi narekuje življenje. Ne verujem, da bi mogel delati drugače." — Na vprašanje, kako mu je ugajalo delo T. S. Eliota „The Confidential Clerk", je odgovoril: »Zelo ljubim Eliota kot pesnika, kot dramatik pa skuša igro preveč podrediti mistiki in ta me ne prime. Eliot preveč razglablja verske motive in to na škodo dramatičnosti." O drami, ki jo piše, pravi: »Ne vem, kako bom razrešil njene probleme. Bom videl, kako bodo problemi prvega in drugega dejanja vplivali na razvoj tretjega dejanja. Pri vsem tem zelo trpim, to mi lahko verjamete." O bližnjem potovanju v Rim je izjavil: »Tam bodo filmali moje delo ,The Rose Tatoo'. Glavno vlogo bo igrala Anna Magnani, ki je po mojem mnenju največja filmska igralka po Greti Garbo. Vem, da se bo Greta Garbo spet vrnila k filmu in prevzela vlogo Diane de Poitier. Vlogo zanjo je napisal Christopher Isherwood, pa tudi jaz bi bil ponosen, ako bi jo smel napisati." BRALNA GLEDALIŠČA. — Že pred nekaj leti so v New Yorku poskusili nekaj novega. Iz Shawove drame »človek in nadčlovek" so vzeli odstavek »Don Juan v peklu" in ga samo brali na odru, ne pa igrali. Delo je imelo izreden uspeh in po raznih deželah so začeli ustanavljati take »bralne skupine". V Parizu pa so sedaj tako podajanje velikih dramskih del ponovili in ob torkih zvečer, ko so poklicna gledališča zaprta, dajejo odlomke iz del glavnih francoskih in tujih klasikov. Nastopajo številni prvaki pariških gledališč. Med prvimi tako recitiranimi deli so bili zastopani: Flaubert, Voltaire, Till Eulenspiegel in Becket. Na prvem večeru so brali odstavke iz Proustovega dela »Iskaje izgubljeni čas"; tako je prišel Prrust prvič na oder, čeprav samo v branju. WILLIAM SAROYAN je napisal novo dramo »Nedolžni". Premiera dela tokrat ni bila v New Yorku, ampak je Saroyan za prvo izvedbo izbral Komorno gledališče v Miinchenu. Drama obravnava problem procesov pred takozvanimi »ljudskimi sodišči", ko tovariši sklicujejo »v imenu naroda" sodne zbore kar v bližnjih kavarnah, kjer nato kar na tekočem traku sodijo osumljence in jih brez pravega dokaznega postopka obsojajo in nato likvidirajo. Saroyan razvija problem ne samo kot izraz določenega političnega sistema, ampak kot usodno neizogibnost bodočnosti. Kritiki navajajo zelo vidne vplive Franza Kafke; Saroyan pa je v tem delu skušal elemente krščanstva nadomestiti z gesli, ki ne bi več sloneli na Kristusovem nauku. Pa mu to ni uspelo, ker se je zatekel le v obliže amerikanske sentimentalnosti, pa še ti so zelo skromni, pravi kritika. Munchensko krstno predstavo je pripravil režiser Guenther Rennert, predstavil pa je delo Gaspar Neher, ki je na odru ustvaril vzdušje hladne resnosti in misticizma, oboje pa posrečeno stopnjeval v vizijo nečlovečnosti, ki zajema ta svet. NOV CLOUZOTOV FILM. — Clouzot je eden izmed vodilnih filmskih režiserjev v Franciji. Znana sta njegova filma „Le Corbeau" in „Le salaire de la peur". Sedaj je izzval veliko pozornost in tudi polemike njegov film „Les Diaboliques". Mnenja med kritiki so zelo deljena, ker mu nekateri očitajo, da je grozotnost nekaterih scen v filmu tendenčno pretiraval; priznavajo pa, da je to delo gotovo največji »kriminalni" film sezone. Za osnovo ima roman „Ona, ki je ni bilo več", ki sta ga napisala Thomas Narcejac in Pierre Boileau. Avtorja sta napisala že dva najboljša kriminalna romana in vzbujata pozornost, ker ne vedo, kako pišeta, saj živi eden v Lyonu, drugi v Parizu:. „DON CAMILO". — Guareschijevo delo, ki je v desetletju po vojni doživelo po vsem svetu največje naklade in je bilo že večkrat filmano, je bilo predelano tudi za oder. Prvo dramatizacijo so vprizorili že v Belgiji; dunajsko gledališče Josef-Stadttheater pa je vprizorilo dramatizacijo, ki jo je režiral avtor Walter Firner „LA STRADA" je naslov italijanskemu filmu, ki mu napovedujejo enak pomen za svetovno filmsko kulturo, kot so jo imeli filmi »Tatovi koles", »Sciuscia" in „Un miracolo a Milano". Režiser filma „La Strada" je Federico Fellini, ki se je že proslavil s filmom „1 Vitelloni". »La Strada" spada v vrsto italijanskih filmov takozvanega neorealizma, vendar ljudje in stvari v njem niso več tisto, kar dejansko so — vse prehaja že v svet poezije. Zgodba filma je zelo preprosta in pripoveduje o številni družini; mati ne zmore vsega in »proda" hčer za 10.000 lir orjaku, ki s svojim kamionom potuje od sejma do sejma, zabava gledalce s svojo nasilnostjo, obenem jih pa uspava z majhnimi sleparijami. Zgodba preide v melodramo, ko se kruti orjak spomni, da ljubi dekle, ki ga je kupil, toda sirota je kot v sanjah zašla v ljubezenske mreže norčka, ki je tudi član te čudne cirkuške trojice. Popolnoma v skladu z italijansko usodnostjo orjak ubije tekmeca in pusti dekle na cesti nad truplom neutešene ljubezni. Giulietta Masina v glavni vlogi postaja pravo odkritje in številni kritiki jo primerjajo s Chaplinom (v Parizu se je Giulietta Masina udeležila premiere tega filma — ob .koncu je odhajala iz dvorane vsa objokana nad igro in usodo dekleta, ki ga je sama uprizarjala). Seveda ni vidnih vplivov Chaplinove igre, vendar poudarjajo kritiki, da podaja Masina like, ki jih je že Chaplin v vsej svoji filmski karieri skušal oblikovati. Film nikdar ne zahaja v solzavost ali pretirano žalost, v njem je polno tiste burlesknosti, ki je je toliko samo še pri Shakespearu. Režiserja ni toliko zanimala zgodba, pač pa izraz in notranje življenje igralca. Scensko pa je okvir filma naravnost kruto skromen in preprost: prazne, dolgočasne obale, gole pokrajine in v Rimu ni režiser vključil v film drugega kot nekaj otožnih, mračnih podob iz predmestja. »Tega filma ni ustvaril režiser, to je delo pesnika," pravi kritika in dostavlja: »Gotovo bo film prišel med največje našega stoletja." ITALIJANSKA KNJIŽEVNA NAGRADA. — Najstarejša književna nagrada v Italiji je nagrada Bagutta, ustanovljena 1. 1927. Dasi znaša še vedno samo 5.000 lir (okrog 10 dolarjev), je njen knjižni uspeh vendarle velik. Za 1. 1954 je nagrado prejel pisatelj Giuseppe Marotta za delo ,.Pogum, glejmo". Kritika je pisala, da je bila podelitev nagrade zaslužena. — Marotta je začel pisati 1. 1934 in je nagrajeno delo njegovo štirinajsto. Dasi popisuje zlasti življenje med nižjimi sloji prebivalstva v Neaplju, je vendar v njegovih spisih polno slikovitega optimizma. AMERIŠKI KNJIŽNI TRG. — Ob koncu 1954 so ameriški knjigotržci objavili nekaj podatkov o prodaji knjig. Ugotovili so, da pada zanimanje za umetniško prozo, romane, novele, itd. Še bolj pada zanimanje za kriminalne in gangstrske romane in za romane, ki v anglosaškem svetu nosijo naziv „fiction", to je povesti z znanstveno fantazijo. Sicer dela velikih umetnikov (Hemingway, Faulkner, Re-marque) še vedno doživljajo ogromne naklade, vendar se občinstvo usmerja k študiju filozofije in zgodovine. Knjiga „Mož pozitivnega mišljenja" (avtor Norman V. Peale) je bila razprodana v prvi nakladi 360.000 izvodov; druga izdaja je izšla v 460.000 izvodih in je tudi že pošla. Enake uspehe so imele knjige: Elmer Deindre „Rodili smo se svobodni", Philipp Raiph ..Zgodovina naše civilizacije" in I. W. Mick „Merilo človeka". PUBLIKACIJE SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE V LETU 1955. — Ivan Pregelj, Moj svet in moj čas. Izbrani spisi XI. zvezek. Izbral, uredil, ,uvod in opombe napisal dr. Tine Debeljak. Knjigo opremila Bara Remec. Str. 344, 53 slik. — Knjiga je izšla s precejšnjo zamudo v maju t. 1. Do te zamude je prišlo, ker je urednik razširil prvotne opombe v obširno, doslej najpopolnejšo študijo o pisatelju in ker je hotel zbrati ves razpoložljiv ilustracijski material, kar se mu je popolnoma posrečilo. Založnica je zaradi izpopolnitve knjige tvegala zamudo, znatno večji obseg, znatno povečane stroške in večji vrednosti primerno boljšo opremo knjige. Že pred izidom Preglja kot zadnje knjige iz lanskega knjižnega programa je izšla koncem marca prva publikacija novega letnika 1,955/56: Vladimir Kos . France Gorše, Križev pot prosečih. Platnice je opremil Milan Volovšek. Knjiga v mali osmerki obsega 32 strani, ki vsebujejo izmenoma speve pesnika in umetnikove risbe k 14 postajam križevega pota, pa še pesnikov vstop in zaključno molitev. Risbe so enotretjinski pomanjški originalov. — Izven svojih rednih in izrednih iz-danj za tekoče poslovno leto je Slovenska kulturna akcija izdala in založila v tristo lastnoročno signiranih izvodih spominsko knjižno umetnino Remec - Debeljak, Kyrie eleison, na 20 dvojnih listih. Debeljakovim spevom sledijo izmenoma risbe (skice za Črno mašo) Bare Remec. Knjiga je doslej najrazkošnejša publikacija na slovenskem izseljenskem knjižnem trgu. Slovenska kulturna akcija je s to knjigo sklenila počastiti žrtev in spomin vseh slovenskih kulturnih delavcev, ki so padli doma med revolucijo in po njej, in vseh tistih, ki so v službi lepe besede in umetnosti umrli v emigraciji. — V tisku je knjiga Narteja Velikonje „Ljudje", zbirka novel, kakor jo je avtor sam pripravil za tisk. REDNA ZIMSKA SEZONA KULTURNIH VEČEROV se je pričela z uvodnim večerom v soboto 23. aprila. Najprej je govoril predsednik Ruda Jurčec in je govor objavil naslednji „Glas". Tajnik M. Marolt je razčJenil lanske večere po snovi, vrednosti in publiciteti: večina obravnavanih tem je bila publicirana. V drugem delu je predaval prodekan dr. Ignacij Lenček o kulturnem življenju v Evropi, kot se kaže to življenje potniku iz Amerike. — Udeležba 63. Drugi večer v petek 29. aprila je priredil glasbeni odsek. Vodja odseka prof. L. Geržinič je ob reproduktivni in klavirski ilustraciji podal zgodovinski pregled glasbenih tokov; drugi del sta izpolnila dva glasbena filma (Berlioz, Čajkovskij). Udeležba 47. Na tretjem, literarnem večeru v petek 13. maja sta brala svoja dela Tine Debeljak in Marijan Marolt. M. Willenpart, N. Jeločnik, Vanda Majcen in Z. Simčič so brali in recitirali prozo pa poezijo Karla Mauserja, Rafka Vodeba, Tineta Debeljaka, Vladimirja Kosa, Branka Rozmana in Mirka Javornika. Večer je vodil Zorko Simčič. Udeležba 48. Na četrtem večeru v petek 27. maja je predaval član filozofskega odseka Božo Fink o etičnosti novega kazenskega prava. Udeležba 34. Peti večer v petek 10. junija je bila prireditev likovnega odseka. Na sporedu so bili trije filmi in sicer o Cezannu, Van Goghu in Braquu, ki jih je sproti tolmačil Milan Volovšek. Udeležba 52. Zaradi znanih dogodkov je moral javni spominski večer v počastitev žrtev med kulturnimi delavci v soboto dne 25. junija odpasti. Ker pa je bila prav ta dan deseta obletnica Velikonjeve smrti, se je vršil interni sestanek s 25 udeleženci. Šesti večer se je lahko vršil šele v petek 8. julija. Izven prvotnega programa je izpolnil ta večer Cocteaujev film „Orfej". O avtorju je govoril Ruda Jurčec. Udeležba 68. šele v nedeljo 24. julija je prišel na vrsto spominski večer pod naslovom „Ob deseti obletnici". Sodelovali so literarni, gledališki, glasbeni in likovni odsek. Režija je bila v rokah Nikolaja Jeločnika, posamezne točke je vezal M. Willenpart. Uvodno besedo je govoril predsednik Jurčec, spominski govor dr. Debeljak. Nikolaj Jeločnik, Jože Rus, Lado Lenček, Vanda Majcen in Marjeta Smersu so recitirali in brali dela in pričevanja Preglja, Velikonje, Debeljaka, Balantiča, Kunstlja in Novačana. Tercet in kvartet Fink sta nastopila s tremi skladbami. Sceno je ustvaril Milan Volovšek. Udeležba 220. Ta številka je bila dotiskana 29. julija 1955. MEDDOBJE izdaja Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu. Tiska tiskarna „Federico Grote" (Ladislav Lenček C.M.), Montes de Oca 320. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA IZDANJA 1955/56 A—REDNA IZDANJA 1 — .MEDDOBJE" 6 številk. Prve tri izšle skupaj na 168 in VIII straneh, izidejo še trije zvezki. Skupno 384 strani. Urejujeta Zorko Simčič in Ruda Jurčec. 2._»VREDNOTE". Zbornik znanstvenih razprav in esejev. Ok. 160 strani. Urejuje Ruda JurEec. 3 — Vladimir Kos - France Gorše: KRIŽE V POT PROSEČIH. Kosova pesnitev in 14 Goršetovih laviranih perorisb. 32 strani. Opremil Milan Vo-lovšek. Izšlo. 4.—Narte Velikonja: LJUDJE. Avtorjev izbor novel. Okrog 240 strani. 5. —Marijan Marolt: ZORI, NOČ VESELA! Iz šestdesetih let prejšnjega sto- letja. Ok. 300 strani. B —IZREDNA IZDANJA 6. —Geržinič Lojze: IRENEJ FRIDERIK BARAGA. Oratorij za zbor, so- liste in klavir na besedilo Tineta Debeljaka z linorezi Bare Remec. Okrog 50 strani. 7 — Dinko Bertoncelj: DHAULAGIRI. Knjiga, sestavljena po pisateljevem dnevniku s sodelovanjem dr. Vojka Arka. Izvirne fotografije so prispevali Gerhard Watzl in drugi udeleženci odprave na Dhaulagiri. C —8, —„GLAS" Slovenske kulturne akcije, 12 številk po štiri strani. D —.POSEBNA IZDANJA 9, —Remec - Debeljak: KYRIE ELEISON. Bibliofilsko izdanje v 300 nume-riranih, od obeh avtorjev podpisanih izvodih. 11 risb in pesmi iz časov trpljenja pred desetimi leti. Izšlo. NAROČNINA V ARGENTINI: Redna izdanja, broširana 140 $; isto, v platno vezana 160 $; isto, broširana v 4 obrokih po 40 $ 160 $; isto v platno vez. v 4 obrokih po 45$ 180$; Redna in izredni izdanji, broširano 200 $; isto, v p.atno vez. 240 $; isto, broš. 4 a 55 $ 220 $; isto, platno, 4 a 65 $ 260 $. NAROČNINA ZA ITALIJO IN TRST: Redna izdanja, broširana 3.600 L; isto v platno vez. 4.000 L; redna in izredni izdanji, broš. 5.000 L; isto, platno 5.800 L. NAROČNINA ZA AVSTRIJO: Redna izdanja, broširana 145 Šil.; isto, v platno vez. 165 Šil.; redna in izredni izdanji, broš. 205 Šil.; isto, platno 245 Sil. NAROČNINA ZA FRANCIJO: Redna izdanja, broširana 2.700 fr.; isto, v platno vez. 3.0D0 fr.; redna in izredni izdanji, broš. 3.600 fr.; isto, platno 4.200 fr. NAROČNINA ZA USA, KANADO IN OSTALE: Redna izdanja, broširana. 10.— dol.; Redna izdanja, v platno vez. 11,— dol.; Redna in izredni izdanji, broš. 14,— dol.; Redna in izredni izdanji, platno. 16.— dol. VSA DENARNA NAKAZILA, -namenjena Slovenski kulturni akciji, izpolnite na ime našega blagajnika: Ladislav Le niče k C. M. . Cena temu zvezku "Meddobja": 36 pesov, 650 Lir, 36 avstrijskih šilingov, 600 franc. frankov, 2.30 dolarja, 1 funt. Revija izhaja letno v šestih številkah. Naslov uredništva in uprave: Alvarado 350, Ramos Mejia, pcia. Buenos Aires. — Uredništvo ne objavlja anonimnih dopisov. Prispevki s psevdonimom se objavijo samo, kadar je uredništvu znano tudi pravo avtorjevo ime. Rokopisi se ne vračajo. „MEDDOBJE" 1, 2, 3, - II. JE DEVETO IZDANJE SLOV. KULT. AKCIJE