Dragi Čiro!
911
Dragi Čiro!
Morda se boš jezil, morda boš razumel: vprašanja, ki si jih butnil vame, so težka in pomembna. Ne znam ali ne morem odgovoriti, kot bi rad in kot bi bilo treba. Najpoprej kajpak iz sebe, iz svojega drsenja v človeško usodo, iz vsega k niču, iz upanja v strah in v zbotanje, v reševanje z besedo in s pesmijo in s poskusi živetja v družbi, javno, z delovanjem. Vse to se mi zdaj prikazuje kot do kraja
nepopolno in nekoristno. Nič ne spremeniš, nič ne opraviš in ne napraviš - utvaro sanjaš kakor nekoč v mladosti. Celo več: ko še svojemu bližnjemu, svojemu najbližjemu, ki ga imaš rad, tako pogosto storiš krivico, hudo, napak, kako se bi v večjem okviru, v tem narodno druženem delal krivic in sejal rane, ne da bi hotel kajpak, med ljudi. Dobrega pa je tako in tako malo in še to malo ali nič ne šteje.
Potem se mi prikazuje kakor neresnica staro geslo o slovenskih pisateljih politikih, ki so pisali tudi politične programe. Morda res, a kaj je to pomenilo? Kaj sta zato katerikoli verz ali zgodba lepša, boljša, in ali je kaj od teh političnih programov ostalo, obveljalo? Bevk je mučil muko in tlačanil slovenstvu s knjigami, pa mu bodo zdaj zdaj rekli, da je podpiral boljševike, ko se je odločil za partizansko stran, za njegovo pisanje pa je to sploh nevažno. Majcen je imel težave z nami zaradi politike (in še toliko drugih), njegovi verzi pa se bodo prebili le kolikor je v njih prave pesniške moči itd. itd. Sedanjega mešetarjenja, preobračanja, sedanjih lahkotnih poskusov s slovensko resničnostjo ne razumem prav, strah me je improvizacij v imenu naroda in z narodom in tako pravzaprav čakam in se jezim kot maček pred nevarnostjo. Morda se bom razgledal in bom razbral koordinate teh obračanj, a vračal se v to godljo zagotovo ne bom. Morda bom kaj rekel, ko bo čas, ko mi bo vse te sprijene hinavščine preveč. A zdaj imam nekaj grenkega v ustih: nisem se martral z besedo in s srcem zoper enoumje doma in na Balkanu, da bi zdaj zazidavali pogled z novimi posvečenimi zidovi. To šolo sem dal enkrat že skozi in ne grem se več. In kakor sem že rekel: usodna vprašanja so to za posameznike in za narod, da bi lahko improviziral odgovore in se igral z usodo. Zato - ne zameri. Če bom imel pesmi, jih pošljem. Hvala. Imej se dobro.
Seča, 10. 9. 1990                                                             TvoJ Tone
Tone Pavček