ifiSoiomsd pupfi

OD KRIZE
PSIHO
LOGIJE „

H KRITIČNI

Delavska enotnost




/


OD KRIZE PSIHOLOGIJE H KRITIČNI PSIHOLOGIJI



družboslovje

Mirjana Ule

Od krize psihologije
h kritični psihologiji

Delavska enotnost

LJUBLJANA 1986

lkO-405/

382408

Mirjana Ule

OD KRIZE PSIHOLOGIJE H KRITIČNI PSIHOLOGIJI
Zbirka

DRUŽBOSLOVJE
Ureja uredniški odbor

Mojca Apih, Ciril Baškovič, Adolf Bibič, Danilo Domajnko, Pavel
Gantar, Francka Herga (predsednica), Savin Jogan, Lev Kreft,
Matjaž Maček, Lojze Sočan, Peter Vodopivec, Ivanka Vrhovčak in
Bora Zlobec-Jurčič

Izdala in založila
DELAVSKA ENOTNOST
(TOZD v CGP Delo)

Ljubljana, Celovška 43

Direktor TOZD Delavska enotnost
DUŠAN GAČNIK

Odgovorni urednik založbe Delavska enotnost
DANILO DOMAJNKO

Naklada 800 izvodov
Ljubljana 1986

Po mnenju Republiškega komiteja za kulturo št. 4210-121/84 z dne
23. 10. 1984 se za to knjigo ne obračunava in ne plačuje davek od
prometa proizvodov.

KNJIGO JE SOFINANCIRALA KULTURNA SKUPNOST SLO¬
VENIJE

Tisk

TISKARNA KOČEVSKI TISK
Kočevje, Ljubljanska 18 a

Lektorirala
MARTINA ROTAR

Ovitek opremil
ANDREJ VERBIČ

Prvi natis

Kazalo

Predgovor . 9

1. PROBLEM DRUŽBENE SAMOUMESTITVE SUB¬
JEKTA . 14

2. TEORIJE DRUŽBENE SAMOUMESTITVE SUBJEK¬
TA . 25

2.1. Konstrukcija subjekta s ponotranjanjem socialne

interakcije v simboličnem interakcionizmu ... 25

2.2. Paradigmatska zasnova simboličnega interakcio-

nizma pri G. H. Meadu. 31

2.2.1. Simbolno posredovano družbeno delovanje
kot izhodišče za teorijo formiranja subjekta

in zavesti. 31

2.2.2. Meadovo pojmovanje dinamike in strukture

osebnosti (identitete) . . . | — =—— . 40

2.3. Koncept interiorizacije interakcije pri Levu Vy-

gotskem. 49

2.4. Problematizacija družbene samoumestitve sub¬
jekta v sodobnih interakcionističnih teorijah . . 56

2.4.1. Eriksonov koncept razvoja identitete v kri¬
zah . 63

2.4.2. Goffmanova teorija stigmatizirane identitete 69

2.4.3. Koncepti identitetnega ravnotežja ....  74

<

3. TEORIJE OBLIKOVANJA OSEBNOSTI V PROCESU

PRISVAJANJA PREDMETNE REALNOSTI ....  85

3.1. Splošne značilnosti konstitucijskega odnosa člo-

vek-delo. 85

3.2. Koncept prisvajanja pri A. N. Leontijevu ... 90

3.3. Teorija prisvajanja predmetnih pomenov v kri¬
tični psihologiji K. Holzkampa. 95

3.3.1. Antropološki temelji kritične psihologije . . 95

3.3.2. Specifičnost spoznavne funkcije človeka v

družbah z razvito blagovno produkcijo . . 101

3.4. Delovno-interakcijska teorija družbenih odnosov

in formiranja osebnosti K. Ottomayerja . . . .

3.4.1. Protislovje med individualnim delovanjem

in družbenimi odnosi .

3.4.2. Uvedba pojma »ekonomska značajska ma¬
ska« .

3.4.3. Družbeno formiranje osebnosti kot sestavni

del procesa družbene produkcije in repro¬
dukcije .

3.4.4. Anticipacija družbeno nezavednega v Otto-

mayerjevi teoriji.

PSIHOANALITSKI KONCEPT KONFLIKTNE DRUŽ¬
BENOSTI Človeka .

4.1. Dialektika odnosov v psihoanalizi.

4.2. Psihoanaliza kot kritična teorija kulture in kot

zametek emancipacijske družbene prakse . . . .

4.3. »Kritična teorija subjekta«, Lorenzerjeva interak¬
cijska teorija nezavednega.

4.3.1. Lorenzerjeva teorija nezavednih interakcij¬
skih form.

4.3.2. Nastop razlomljene interakcije in pojav po¬
tlačen j a .

4.3.3. Psihoanaliza kot kritična teorija subjekta

4.3.4. Lorenzerjeva kritika Lacana.

5. FORMIRANJE ODNOSNE STRUKTURE OSEBNO¬
STI .

6. DRUŽBENI IZVORI IDENTITETNIH PROTISLOVIJ

IN KRIZ.

6.1. Identitetna problematika v družini.

6.1.1. Glavna psihosocialna protislovja sodobne

družine.

6.2. Identitetna protislovja v procesih šolanja . . . .

6.2.1. Identitetni konflikt zaradi preloma med

- družino in šolo.

6.2.2. Vpliv socialnega izvora šolarja na njegovo

identiteto.

6.3. Mladost kot proces postopne kvalifikacije posa¬

meznika za samostojno delovanje v vseh družbe¬
nih sferah.

105

109

112

114

117

121

121

128

135

136

143

147

152

162

176

190

193

204

208

217

223

6.3.1. Narcizem — novi socializacijski tip, oziroma

ali je sodobna mladina depolitizirana? . . . 227

6.4. Identitetna protislovja in konflikti v vsakdanji

dejavnosti odraslega človeka.234

6.4.1. Protislovja v produkcijski sferi.235

6.4.2. Protislovja v sferi cirkulacije in blagovne

menjave.239

6.4.3. Protislovja v sferi porabe in individualne

reprodukcije.241

7. SKLEP: RAZVOJ IN PODRUŽBLJANJE EMANCI¬
PACIJSKEGA MINIMUMA SOCIALIZACIJE ... 244

8. LITERATURA.259



Predgovor

Naslov in tematika pričujoče knjige obetata, da gre za
psihološko knjigo. Vendar bržkone ne bo ustregla pričako¬
vanjem bralcev, ki si od knjig s psihološko tematiko želijo
bodisi nasvetov in razlag različnih psiholoških problemov
bodisi preglednega splošnega znanja o psihologiji ali posamez¬
nih delih psihologije. Takih knjig s psihološko tematiko se je
do danes pri nas nabralo kar precej, zato ni nič čudnega, da
nemara celo večina bralcev, ki segajo po psihološki literaturi,
pričakuje tako zvrst knjig. Zato potencialni bralec sprva
nemara ne bo vedel, kaj početi z nenavadno mešanico psiholo¬
gije, družboslovja in filozofije, ki jo lahko razbere že iz naslo¬
vov poglavij v knjigi. Pa vendar je delo, ki je pred vami, dolgo
nastajalo prav v procesu iskanja odgovora na vprašanje,
kakšno je oziroma naj bi bilo mesto psihologije v sodobni
družbi in kako naj se loti svojega problemskega polja, da bo
zares odgovarjala na stiske, krize in potrebe po samorazume-
vanju sodobnega človeka.

Odkar se ukvarjam s psihologijo, sem v njej videla več
kakor zgolj še eno »pozitivno znanost«, se pravi, več kakor
zbiranje psiholoških dejstev in razlago teh dejstev v okvirih
ustreznih hipotez in teorij. V njej sem namreč videla tudi
ključno znanost, ki naj pripomore ljudem do spoznanj o
samih sebi, in to tako, da jim bo omenjeno spoznanje lahko
pomagalo pri razreševanju vsakdanjih konfliktov in odstranje¬
vanju iluzij o sebi in drugih ljudeh, predvsem pa pri pre¬
poznavanju skritih niti, ki povezujejo človeka kot posameznika,
njegovo osebnostno strukturo z družbo, v kateri živi.

V tem smislu sem imela psihologijo vselej za družbeno
vedo, čeprav se ukvarja s človekom kot posameznikom. V
čl-oveških stiskah, individualnih ali skupinskih težavah in
konfliktih se po mojem ne kažejo zgolj individualne psiho¬
loške silnice, ki vplivajo na to, kako posamezniki delujejo
v različnih situacijah in nanje reagirajo, temveč specifična
družbena izkustva ljudi, ki so se kot stalen konstitutivni

9

člen »vgradila« v psihološko strukturo osebnosti. Znanje o
človeku in človeški družbi je le malokdaj primerljivo z zna¬
njem o naravnih dejstvih. Kar pravilo je že, da se tisto,
kar se je prej razumelo kot splošno dejstvo, kot nekaj samo¬
umevnega, denimo načini vedenja v tipičnih družbenih situaci¬
jah, sistem vrednot in norm, načini interakcij in komunikacij
med ljudmi, celo hierarhija potreb, razmeroma hitro spremeni,
tako da siceršnja posploševanja v zvezi z človekovim vedenjem
in doživljanjem ne veljajo več. Se več, celo načelno drži, da
so dognanja o človeku in družbi prepojena z ideološkimi pred¬
stavami vodilnih razredov oziroma vodilnih struktur določenih
družb, to se pravi, niso »nevtralna« dognanja, do katerih
bi prišli le s spretnim opazovanjem in eksperimentiranjem.

Če je tako, zahteva sleherno pravo psihološko spoznanje
tudi kritično analizo teh ideoloških predstav ali, drugače, kri¬
tičen odnos do družbene realnosti in do tega, kar se nam
kaže kot »običajno«, »vsakdanje« človeško življenje, ki je
največkrat tako za psihologe kakor za nepsihologe kriterij za
»normalnost« človekovega vedenja in doživljanja sveta. Ko
sem se dokopala do tega, sem spoznala, da mi tisto, kar se
predstavlja za običajno akademsko psihologijo, lahko kaj
malo pomaga pri iskanju psihologije, ki bi se dejansko kritično
lotila svojega problemskega polja in ki bi imela emancipa¬
cijsko vlogo za človeka. Vse preveč se je po mojem mnenju
zatekala k varnim obalam navideznih pozitivnih psiholoških
dejstev, k velikokrat trivialnim posplošitvam in hipotezam
in vse preveč parcialno se je lotevala problemov. Predvsem
pa v njej nisem našla teorije, ki bi se vsestransko lotila
osrednjega procesa, iz katerega izvira večina psiholoških
problemov, namreč procesa formiranja posameznika v druž¬
beni individuum, ki je tudi notranje, psihološko vpet v
družbo in ne zgolj prilagojen ali kondicioniran za življenje
v njej. Ta proces se začenja s človekovim rojstvom in se
pravzaprav nikoli ne konča.

Družba se nenehno spreminja. Sleherna nova generacija
prinaša drugačna izkustva in vnaša v vso družbo potrebo
po redefiniranju etabiliranih odnosov, razmerij moči, norm in
vrednot, ideoloških predstav itn. Zato ima posameznik po
mojem mnenju zmeraj znova nalogo, da redefinira svojo
psihološko in družbeno situacijo, svoja gledanja nase in na
druge ljudi, institucije, družbo v celoti itn. To pomeni, da
je proces formiranja družbenega individua brez konca, in

10

kdor meni, da se je zanj že končal, je bržkone sam zase naj¬
večji problem in se boji drezati vanj.

Vrsto let sem preučevala različne koncepte in teorije, ki
so poskušali kolikor toliko popolno osvetliti proces družbe¬
nega oblikovanja posameznika v osebnost. Iskala sem zlasti
take teorije in dognanja, ki se niso ustavljale pri zunanjih
manifestacijah podružbljanja (socializacije) posameznika, tem¬
več so poskušale notranje odnose med psihološkimi dejavniki
osebnosti razvojno in funkcionalno povezati z usodo posa¬
meznikovih odnosov do družbene in predmetne dejanskosti.
Preko te zveze se namreč »prevajajo« širši družbeni odnosi
oziroma njihova struktura v osebnostne strukture posamez¬
nikov. Posameznik pa se zaznava kot notranje povezanega z
družbo. In dalje, iskala sem tak koncept družbenega formi¬
ranja posameznika, ki bi mi omogočil razumeti povezavo med
protislovji in konflikti v posamezniku in družbenimi proti¬
slovji. Le s pomočjo takega koncepta je po mojem mnenju
mogoče odstraniti iluzije, ki so glavna psihološka ovira za
emancipacijska hotenja posameznikov.

Med največje iluzije te vrste sodi med drugim mnenje, da
je osebnost avtonomen subjekt duševnega življenja in družbe¬
nega delovanja. Po tem mnenju ostajajo družbena protislovja
»zunaj« posameznika, če pa je že tudi posameznik notranje
razlomljen, potem je to njegov osebni problem, rezultat
njegove osebne zgodovine, ki ga le naključno krepijo zunanji
vplivi. Tako mnenje je nedvomno vladalo v humanistični
ideologiji, ki se je v Evropi razvijala od renesanse naprej, se
okrepila v dobi liberalnega kapitalizma in je še danes veliko¬
krat temelj praktične vsakdanje zavesti. Zaradi tega pa mu nič
manj ne parira enako močno iluzorno mnenje o moči družbe,
o tem, kako moč družbenega okolja, statusa, izvora vpliva na
posameznikovo življenje in usodo. Ce prvo mnenje reducira
družbo na vsoto osamosvojenih in atomiziranih posameznikov,
pa drugo spreminja posameznika v nebistven člen družbe,
povsem podvržen njenim institucijam, močem itn. In zanimivo
je, da se obe mnenji velikokrat dokaj neproblematizirano
povezujeta v zavesti ljudi, čeprav sta seveda med seboj
protislovni.

Pomembna je ugotovitev, da obe mnenji tako psihologom
kakor laikom otežujeta analizo situacije in možnosti za
razrešitev težav, saj sta tako rekoč neločljivo povezani s ce¬

li

lotnim načinom samorazumevanja sodobnega človeka. Kar
precejšen napor je potreben, da se zavemo njune iluzornosti
in protislovnosti in da spoznamo realne povezave med po¬
sameznikom in družbo, med konstitucijo njegove subjektivne
narave in družbenimi odnosi, v katerih se je formiral in v
katerih živi. V razumevanje teh povezav pa se nujno vključu¬
jejo še spoznanja drugih družbenih ved in filozofije, ne le
psihologije.

Namen pričujoče knjige je prav opozoriti na kompleksnost
in protislovnost družbenega procesa formiranja posameznika
v osebnost oziroma v psihološki subjekt. Knjiga najprej pri¬
kaže nekaj relevantnih socialnopsiholoških teorij, ki razume¬
jo formiranje posameznika kot ponotranjanje in strukturira¬
nje različnih oblik človekove interakcije v odnosih do družbe¬
ne in predmetne dejanskosti, nato pa na kratko opiše glavne
vidike in dejavnike pri konkretnem družbenem formiranju
posameznika v sodobni družbi. Pri tem sem osvetlila ključna
protislovja, ki hkrati tvorijo in obremenjujejo ta proces in
ki se nujno usedajo v posameznikovo subjektivno strukturo, s
katerimi mora potemtakem nujno računati pri vseh poskusih
premagovanja kriz in protislovij.

Opozorila bi rada še na terminološko posebnost, na vrsto
izrazov, ki se pojavljajo v knjigi in označujejo psihološko
enoto posameznika. Gre za izraze in pojme, kot so: osebnost,
psihološki subjekt (ali, krajše, kar subjekt), identiteta, jaz,
družbeni značaj. V njih odseva različno usmerjena teorijska
refleksija temeljnega problema družbene konstitucije po¬
sameznikove duševne strukture.

Pojem in izraz osebnost je še najbolj nevtralen od vseh
in zato nima specifične teorijske konotacije. Uporablja ga
vrsta teorij v psihologiji, pa tudi običajna raba ga pozna, ozna¬
čuje vse posameznikove psihofizične lastnosti, predvsem last¬
nosti odraslega človeka. Njegova pomanjkljivost pa je, da
preveč navaja k harmonističnim predstavam o človeku kot
celoti duševnih in fizičnih dejavnikov brez protislovij.

Izraz in pojem psihološki subjekt ali subjekt pomeni po¬
sameznika kot kreatorja, začetnika in upravljalca svojih
dejanj, pa tudi svojega duševnega življenja. O psihološkem
subjektu govorim, ker mi gre predvsem za empirično zavest
in občutje posameznika o sebi kot spontanem dejavniku, kar
ne pomeni nujno tudi načelne, recimo filozofske teze o človeku
kot avtonomnem, dejanskem subjektu svojega sveta. Psiho-

12

logija sicer lahko ponudi nekaj pomembnih teorijskih in
empiričnih ugotovitev o tem, koliko je posameznik lahko
subjekt svojega sveta ali to ne more biti, ne more pa odgo¬
voriti na načelno in globalno antropološko vprašanje subjekta.

Identiteta je pojem, ki je tesno zvezan s psihološkim sub¬
jektom; pomeni enotnost in kontinuiteto subjekta v različnih
družbenih situacijah in v različnih fazah posameznikovega
biografskega razvoja. Temeljni problem identitete je prav ta,
kako nastaneta in se razvijeta omenjeni enotnost in kontinui¬
teta subjekta in kako lahko subjekt premaguje nujne iden¬
titetne prelome, ki jih doživlja v življenju.

Podoben pojem kakor subjekt in identiteta je tudi pojem
oziroma problem jaza. Razumem ga kot središče in temeljni
predmet človekove refleksije o samem sebi, se pravi zavestnih
odnosov do samega sebe. Nekateri avtorji uporabljajo izraz
»jaz identiteta«, da bi z njim označili ozaveščeno, refleksivno
obliko človekove identitete, ki naj bi jo imel zrel in avto¬
nomen posameznik.

Pojem družbeni značaj je bolj razpršen. Razteza se od
celote značilnih lastnosti, preko katerih družba prepoznava
določenega posameznika, do značajske maske, ki pomeni
poosebljanje določenih ekonomskih, celostno družbenih vlog,
denimo značajska maska mezdnega delavca, kapitalista, kupca-
prodajalca, porabnika-zasebnika.

Vsi omenjeni pojmi so problemski, bolj opozarjajo na
problem kakor na dejstvo. Najpomembnejši je najbrž pojem
psihološki subjekt, saj je od odgovora na vprašanje, koliko
in kako je posameznik samodejavno bitje, ne pa zgolj objekt
drugih vplivov, odvisno tudi, ali in do kolikšne mere lahko
govorimo o osebnosti, identiteti, jazu, socialnem značaju, se
pravi, o človeku kot zavestnem družbenem individuu.

13

1. Problem družbene samoumestitve subjekta

Psihologija kot znanost je nenehno razpeta med dve
nasprotujoči si težnji, težnjo po znanstveni preciznosti in
težnjo po emancipacijski in ozaveščevalni vlogi. Medtem ko
se prva kaže predvsem v težnji po eksaktnosti in preverljivosti
psiholoških teorij in hipotez, v induktivno odkritih dejstvih
in zakonitostih, se druga kaže predvsem v »praktičnem-!'
udejanjanju psihologije oziroma v težnji, da bi psihologija s
svojimi spoznanji dejansko pomagala človeku, da bi spoznal
samega sebe in se osvobodil različnih iracionalnih pritiskov,
zavor in napačnih predstav. Sploh ne moremo reči, da sta
se obe težnji v zgodovini psihologije kdajkoli posebno srečno
združili. Prav narobe, lahko bi dejali, da sta si nenehno v
stalnih konfliktih, kar vnaša v psihologijo nove in nove
»krize«.

O krizi psihologije se je bilo govorilo skozi vso njeno do¬
sedanjo zgodovmo.’”"Znana je kriza ob propadu Wundtove
introspektivne psihologije, krize ob razcepu psiholoških teorij
na behaviorizem, psihoanalizo in druge smeri. Vendar nobena
izmed njih ni bila tako tesno povezana s krizo drugih zna¬
nosti o človeku in s človekovim položajem v družbi kakor
najnovejša kriza. Gre za temeljito problematiziranje temelj¬
nih teorijskih in metodoloških konceptov psihologije. Nekateri
avtorji menijo, da je to zgled za »krizo znanstvene paradigme«.

Menjava znanstvenih paradigem (t.j. osnovnih teorij in
metodologij neke znanosti) je ponavadi kompleksen proces,
ki ne poteka po empiričnih in logičnih kriterijih ocenjevanja
teorij, temveč bolj po socialnopsiholoških zakonitostih, saj
tudi ni možna objektivna primerjava med nasprotnima si
paradigmatskima teorijama. Za sleherno znanost pa sta odlo¬
čilni prva paradigma in kriza, ki jo uvaja (v naravoslovju se
je to zgodilo v renesansi v zvezi s Kopernikovo, Galilejevo
in Keplerjevo teorijo osončja) (T. Kuhn, 1979).

Po mnenju nekaterih kritikov psihologije gre pri sedanji
krizi za menjavo ene paradigme z drugo (namreč »pozitivi-

14

stične« psihologije z družbenokritično in refleksivno psiho-,
logijo), po drugih pa gre za to. da psihologija sploh pride do
prve splošno sprejete paradigme, v kateri se bojujejo vrsta
nasprotujočih si teorij, nobena pa ne more zares zajeti vseh
znanstvenih problemov (P. Secord, 1977, str. 41). Večina pa
se vendarle strinja s prvim mnenjem (S. Moscovici, H. Tajfel,
M. B. Smith, W. Mertens).

Kot temeljne znake te krize navajajo tri simptome:

1. majhna relevantnost tekočih psiholoških teorij in ugo¬
tovitev,

2. pomanjkljiva teorijska sklenjenost psiholoških teorij,

3. sporno razumevanje znanosti.

1. Na majhno relevantnost psiholoških teorij in ugotovitev
kažejo po mnenju kritikov neuporabnost raziskovalnih dosež¬
kov, nerelevantnost izbranih problemov in sporen način
uveljavljanja psiholoških spoznanj v vsakdanjem življenju.

Zaradi precejšnje poljubnosti pri postavljanju hipotez in
teorij je vsak raziskovalec izbral svoje probleme in svojo
teorijo. Med različnimi problemi in teorijskimi prijemi pa ni
prišlo do globljih zvez, ampak le do eklektičnih kopičenj po¬
sameznih dognanj. S tem se je relevantnost teorij izničila
ali skrčila zgolj na ozko tehnično uporabnost in komercialno
uspešnost, seveda na račun možne emancipacijske prakse.
Psihologom je šlo v praksi le za tiste metode delovanja, ki
kontrolirano vodijo do uspeha v ekonomskem ali družbenem
življenju posameznika ali skupine. To seveda človeku ne po¬
maga do samopojasnitev, do spoznanj o vpetosti v družbo in do
razrešitev enostranskih odvisnosti od družbenih struktur. (K.
Holzkamp, 1972).

2. Kritiki pozitivistično-empirističnih metod v psihologiji
ugotavljajo, da so teorije v psihologiji zelo slabo povezane in
da se močno razlikujejo druga od druge. Menijo, da je glavni
razlog za to ta, da so opisi, razlage in teoretične posplošitve
preveč navezani na neposredno dane čutne podatke, ki jih
dobimo z opazovanjem in eksperimenti. A brž ko se bolj
odmaknemo od čutne baze podatkov, grozi manjša preverlji¬
vost hipotez. Manjša trivialnost bi potemtakem vodila v večjo
spekulativnost, in narobe, manjša spekulativnost v večjo tri¬
vialnost psihologije. Pri tem pa ne vemo za nobeno splošno
rešitev, ki bi nam pomagala ubežati tem Škarjam. Holzkamp je
v programu kritične psihologije menil, da psihologiji manjka
nadgrajujoča teorija, ki bi posamezne teoretične segmente po-

15

vezala v smiselno celoto. To naj bi bila nekakšna psihološka
antropologija. Določila bi tudi zasnovo eksperimentov, tako
da ne bi poljubno določali neodvisnih in odvisnih spremenljivk.
S tem bi prebili lažni krog, v katerem empirija potrjuje slabo
teorijo, slaba teorija pa empirijo, ne da bi bilo jasno, kje
se začenja in končuje prva ali druga (K. Holzkamp, 1977).

Vendar tudi Holzkamp ni navedel, kako naj v psihologiji
pridemo do omenjene splošne teorije, ne da bi se že vnaprej
oprijeli ene izmed obstoječih filozofskih antropologij. Holz¬
kamp meni, da lahko tako teorijo ponudi, marksizem.

3. Prevladujoča etabilirana psihologija temelji na empi-
rističnem konceptu znanosti, ki sledi naravoslovnim paradig¬
mam znanosti. Lahko bi dejali, da je v vsej zgodovini sodobne
psihologije nedvomno prevladoval naravoslovni vzor. Vendar
se je izkazal za preozkega, brž ko sta krizno družbeno stanje
in majhna družbena relevantnost psiholoških teorij in dognanj
privedla psihologe do tega, da so se začeli spraševati o druž¬
beni vlogi psihologije in o tem, kako najti izhod iz krize
psihologije. Pretirano opiranje na naravoslovno metodologijo
ne upošteva družbeno-zgodovinske pogojenosti psiholoških
pojavov in dejstev, torej odmika psihologijo od družbene re¬
levantnosti, razen če to zožimo na povsem tehnično-pragma-
tično relevantnost.

Zato se postavlja vprašanje, ali je psihologija sploh lahko
nomotetična znanost, podobno kakor naravoslovje, se pravi
znanost s splošno veljavnimi, strogimi objektivnimi zakoni,
ki omogočajo razlago dejstev in hkrati napovedovanje pri¬
hodnjih dejstev. Psihološki pojavi in dejstva so namreč del
vsakokratnega in edinstvenega socio-kulturnega in ekonom¬
skega konteksta. Potemtakem so tudi psihološke zakonitosti
del tega konteksta, ne pa preproste kavzalno-analitične regu¬
larnosti (J. Israel, H. Tajfel, 1972).

Drugi kritiki očitajo psihologiji poleg tega, da se preveč
opira na naravoslovne, nomotetične vzore znanosti, še indi¬
vidualističen pogled na človeka, ki ne upošteva družbenih
dejavnikov, denimo dialektike med posameznikom in družbo
(Armstead, Shotter). Zato ostaja psihologija slepa za zgodo¬
vinsko relativnost svojih dognanj in teorij in za vpliv teh
teorij in dognanj na ljudi, s čimer se spremenijo psihološki
vzorci vedenja.

J. Gergen je 1. 1973 sprožil veliko polemiko, ko je zapisal,
da fenomenov družbenega vedenja ljudi ni mogoče opazovati

16

časovno neodvisno, temveč zahtevajo pojasnjevanje vsakda¬
njega, zgodovinsko relativnega delovanja ljudi, in da psiho¬
loške teorije različno opisujejo zgodovinsko posredovano ve¬
denje ljudi (K. J. Gergen, 1973).

Trdil je še, da psihologija lahko vpliva na ljudi in tudi s
tem spreminja psihološka dejstva in zakone. Psihološke teorije
namreč vsebujejo poleg opisov pojavov še implicitne napotke,
zapovedi, pričakovanja v zvezi z vedenjem ljudi. Ljudje se, s
tem ko se seznanijo s temi teorijami, zavejo alternativnosti
svojih vedenjskih strategij. Zato lahko spremenijo ali odpra¬
vijo prejšnje vzorce vedenja. Skušajo spremeniti vedenje in se
izogniti raznim nelaskavim karakterizacijam, ki jih najdejo v
psiholoških teorijah. Gergen je celo trdil, da so možnosti za
razveljavljenje psiholoških teorij toliko večje, kolikor večja
je današnja prognostična vrednost teh teorij. Menil je, da ne
more nobena višja teorija kontrolirati povratnih mehanizmov
vpliva znanosti na vedenje ljudi, ker bi vse povedano veljalo
tudi zanjo. Iz različnih primerov družbeno relativnih psiho¬
loških zakonitosti in vpliva znanosti na družbo in narobe je
Gergen sklepal, da so poskusi, da bi postavili kulturno in ča¬
sovno nespremenljive zakonitosti, povsem nesmiselni.

Metodološki individualizem (ki implicira tudi teoretičnega)
je izzval številne kritike sodobne psihologije, zlasti socialne
psihologije. Tu je ključni problem sodobne »psihologije v
krizi«, kako preseči ta individualizem, se pravi, kako hkrati
upoštevati specifičnost posameznikov in socialni kontekst de¬
nimo celoto socialnih interakcij, v katere se posameznik v
življenju vplete. To nujno presega koncepcijo psihologije kot
»opazujoče« in »razlagajoče« vede, usmerja pa jo proti aktivno
sodelujoči vedi, v kateri raziskovalec ni izločen iz procesa,
ki ga raziskuje, temveč ga poskuša spreminjati v kolektivni
dejavnosti (J. Shotter, 1978).

Moscovici je menil, da sodobne psihološke teorije in
raziskave ne dosegajo dialektične koncepcije odnosa med sub¬
jektom in objektom. Po njegovem je to edina koncepcija, ki
omogoča sistematično socialno psihologijo, ki ne zanemarja
širših družbenih momentov, kot so denimo, produkcijski od¬
nosi, institucije, norme, vrednote družbe itn. (S. Moscovici,
1972). Psihološke raziskave vedenja subjekta v socialnem
okolju se večinoma zadovoljijo z delno diferenciacijo celotne
situacije (diferencirajo, denimo, le socialne dražljaje, ne pa
subjekta, ali, narobe, le subjekt, ne pa socialnih učinkov nanj,

17

oziroma zanemarijo kakšen pomemben vidik celotne interak¬
cije med subjekti ipd.).

Iz omenjenih treh vidikov krize psihologije lahko razbe¬
remo skupno jedro, namreč nerešeno vprašanje, kako konci¬
pirati teorijo in metodologijo psihološkega raziskovanja, ki
bi bila sposobna razumeti in analizirati notranje zveze med
osebnostno-psihološko strukturo posameznika in družbenimi
odnosi, v katerih se je določen posameznik oblikoval oziroma
v katerih vsak dan živi. To pomeni koncipiranje posredovanja
produkcijskega procesa med celotno družbo in individualnimi
produkcijskimi procesi, v katerih se posamezniki razvijajo
in se oblikujejo v družbena bitja. Taka teorija bi omogočila
družbeno in človeško relevantnost psiholoških dognanj, ne-
poljubnost teoretičnih postavk in specifično znanstveno po¬
dobo psihologije, ne da bi se opirala na tuje metodologije
in vzore ali spekulacije. Vendar je koncept take teorije
danes še nerešena naloga psihologije kot znanosti, vidnih je le
nekaj delnih nastavkov, ki niso zmeraj usklajeni med seboj.

V procesu oblikovanja posameznika v psihološki subjekt
družbenega delovanja je osrednji problem, kako pojasniti,
kako se posameznik subjektivno, ne zgolj objektivno umesti
v družbo, ga sprejme kot najširše referenčno polje svojih
delovanj, namer in doživljanj. Umestitev v družbo pomeni,
da se posameznik dojema in se prepoznava kot člen nekega
reda, ki ni zgolj red stvari in dejstev, temveč je pomenljiv
red. Je red pomenov in smislov človeških dejanj, namer, go¬
vornih dejanj, pa tudi družbenih situacij, odnosov med ljudmi,
institucij in še posameznikovih subjektivnih doživljanj. Posa¬
meznik se tedaj ne vidi kot osamljena, od družbenih vezi ločena
psihofizična enota, temveč lahko tako za druge kakor zase
jezikovno in smiselno artikulira lastno subjektivno in objek¬
tivno delovanje.

Ker lahko to počne le tako, da se izraža s sredstvi in termini
kulture, ki ji pripada, in tako, da razlaga sebe v skladu z
delovanjem drugih ljudi, pomeni, da zre nase v očmi družbe,
ki ji pripada. Družbena samoumestitev subjekta je zato naj-
primarnejši pogoj za prisvajanje in ponotranjanje družbe, za
to, da posameznik sprejme dano družbo in njeno kulturo za
sekundarno naravno okolje.

Sposobnost za družbeno posredovano nanašanje nase
ni samoupravna in neproblematična, kot se nemara zdi na
prvi pogled. Subjektivno dojemanje in občutenje sebe se

18

namreč nikoli povsem ne ujema s podobo, ki si jo posameznik
ustvari o sebi na podlagi stališč in pričakovanj drugih ljudi in
institucij. Nenehno sta navzoča napetost in latenten konflikt,
ki je za subjekt konstitutiven, saj ga žene k zmeraj novim
družbenim dejanjem in k ponovnemu osmišljanju njegove vlo¬
ge v družbeni realnosti. S tem ugovarjam tezi, da je notranji
konflikt v subjektu, denimo konflikt med naravo in kulturo
v človeku, o katerem govori psihoanaliza, nekaj, kar subjekt
onemogoča. Do onemogočanja subjekta pride v takih druž¬
benih in socializacijskih razmerah, ki ne dopuščajo, da bi se
nasprotja v subjektu spremenila v zavestne konflikte, ki bi
jih posameznik refleksivno dojel, jih jezikovno izrazil in du¬
ševno predelal v izkustva, temveč se nasprotja travmatizirajo
in potlačijo v nezavedno.

Teoretična obdelava družbene samoumestitve subjekta je
izredno pomembna za sleherno psihologijo, ki posamezniko¬
vega družbenega oblikovanja ne razume kot prenašanje zu¬
nanjih družbenih norm v subjekt, temveč ga razume kot
družbeno proizvajanje psihofizične strukture posameznika,
v katerem so tudi notranji konflikti in razkoli v subjektu
družben proizvod in so družbeno-zgodovinsko določeni. Na¬
mesto vnaprejšnje podvojenosti posameznika na psihološko
notranjost subjekta in družbeno vnanjost ali na naravo in
kulturo v človeku, je plodna le tista teoretična perspektiva,
ki tudi te podvojitve razlaga kot družben proizvod, tj. kot
proizvod družbenih razmer, še bolje, neposrednih in posred¬
nih »obdelav« med ljudmi. »Družbeno« tu pomeni, da je ta pro¬
izvod ukoreninjen v strukturi praktičnih odnosov med ljudmi
in odnosa ljudi do narave. Zato postanejo protislovja in kon¬
flikti v družbi najbolj intenzivni in globoki, ko so hkrati
elementi notranje subjektivne strukture ljudi in družbenih
odnosov.

Tem izhodiščem ustrezajo teorije, ki razlagajo nastanek
in razvoj duševnih, subjektivnih struktur kot proces preobli¬
kovanja ključnih posameznikovih odnosov do raznih vidikov
predmetne in družbene realnosti v notranje odnose v struk¬
turi subjekta. Take teorije so, denimo, teorija simboličnega
interakcionizma o nastanku zavestnih struktur duševnosti
skozi simbolično interakcijo posameznika z zanj »pomembni¬
mi drugimi«, teorija Vygotskega o nastanku mišljenja v pro¬
cesu ponotranjanja govorice in predmetne dejavnosti in psi¬
hoanaliza, ki razlaga nastanek duševnih instanc iz ponotranja-

19

nja prvotnih odpovedi subjekta. Danes se jim pridružuje tudi
vrsta psihologov, sociologov in drugih teoretikov, ki razvijajo
teorije o tem, da se osebnost in duševne sposobnosti posa¬
meznikov socialno konstruirajo v skupni jezikovni praksi ljudi
in v sledenju enakih socialnih pravil (K. J. Gergen, K. E.
Davis, 1985).

Glavna skupna poteza teh teorij, pomembna za koncept
družbene konstrukcije — produkcije subjekta, je, da se na do¬
ločeni stopnji filogenetskega ali ontogenetskega razvoja človeka
začno strukture zunanjih odnosov posameznika spreminjati v
notranje duševne strukture. Posameznik začne prenašati vzor¬
ce interakcij vase, ko se začne tudi sam zaznavati in razumeti
kot objekt interakcij drugih ljudi z njim. Ta proces še zdaleč
ni povsem pojasnjen. Znanih je le nekaj temeljnih pojasnje¬
valnih strategij. Pomembna in daljnosežna je ugotovitev, ki
izhaja iz teh razlag, namreč, da se posameznikovi konflikti
z družbo nujno prenašajo v njegov odnos do sebe. Jaz je vse¬
lej zaznamovan z drugim. Je v notranji distanci do sebe, je
torej načelno konfliktna duševna instanca, ne pa homogena
točka subjektove samoidentifikacije.

Od omenjenih teorij je glede notranje konfliktnosti sub¬
jekta še največ povedala psihoanaliza pri razlagi t.i. gonske
usode posameznika v otroštvu in mladosti. Freud ima ne¬
dvomno velike zasluge za to, da je razkril konfliktno struk¬
turo človekove duševnosti, za spoznanje, da so za človeka
konflikti s čutno naravo neogibni, hkrati pa konstitutivni
za razvoj subjekta. Libido — spolna gonska energija je po
Freudu v konfliktu s seboj, ker mora posameznik omejiti
svoje zadovoljitve, celo želje na družbeno vzpostavljeno mero.
Ta odpoved primarnim zadovoljitvam rodi nenehen tok
sekundarnih zadovoljitev, ki so storitev kulture in zavesti.
Nenehen je zato, ker se izvorni manki želje, ki so rezultat
prvotnih otrokovih odpovedi zadovoljitvam, ne zapolnijo z
nobeno sekundarno, kulturno sublimirano zadovoljitvijo. Prav
narobe, ti manki se zmeraj znova zastavijo v obliki kultur¬
no predelanih želja in potreb. »Nezadovoljstvo v kulturi«, o
katerem je pisal Freud, je trajno, vendar je skupaj s fru¬
stracijami, ki jih poraja, tudi temeljno gonilo razvoja kul¬
ture.

Družbena samoumestitev subjekta se v psihoanalitski teo¬
riji izkaže za strukturo duševnih instanc (jaza, nadjaza in
onega), ki so rezultat duševne predelave konflikta libida z

20

družbeno realnostjo. Normalna struktura subjekta je vselej
notranji kompromis, ki ostaja krhko ravnotežje med temi
instancami. Freudova teza, ki je izzivala in še izziva teoret¬
ska nasprotovanja, je, da subjekt sam nima moči, da bi traj¬
no vzdrževal to ravnotežje, saj je gaz kot zavestna in inte-
grativna instanca sam odvisen od nezavednih obrambnih
mehanizmov potlačenja in nezavedne duševne preobrazbe
konfliktov jaza z libidom. Ti mehanizmi so podrejeni dru¬
gačni logiki kakor razum, artikuliran govor, volja itn., nam¬
reč logiki nezavednega. Le če se posameznik opre na realne
in simbolne institucije, lahko dobi toliko moči, da lahko z
njo uravnava tok želja in zadovoljitev v okviru družbeno
sprejemljivih meja. Samoumestitev subjekta bi bila potem¬
takem zmeraj tudi ponotranjen družbeni pritisk na posa¬
meznika. Brž ko se poruši družbeno vzpostavljeno ravnotež¬
je med odpovedmi totalnosti želja pri posamezniku in druž¬
benimi oziroma kulturnimi sekundarnimi zadovoljitvami, se
tudi v posamezniku samem poruši notranje ravnotežje, la¬
tentni notranji konflikt pa postane akuten.

Ta koncept subjekta z urejenimi razmerji med jazom, nad¬
jazom in nezavednim, ki jih podpira še trdna struktura druž¬
benih norm, skupin in institucij, v katerih družba regulira
in kanalizira potek individualnih zadovoljitev želja, je ustre¬
zal predstavam o relativno avtonomnem posamezniku s
trdno zgrajeno in dobro ponotranjeno moralo, ki omejuje
čutne želje zaradi varčevanja z energijo, časom in denarjem.
Ustrezal je potemtakem predstavam o zrelem posamezniku
v meščanski družbi na koncu epohe liberalnega kapitalizma.
Socializacija takega posameznika je predpostavljala patriar¬
halno družino, v kateri si otrok prek identifikacije in kon¬
flikta z očetom kot premočno silo v družini in kot predstav¬
nikom družbenih norm in vrednot zgradi trden in hkrati
fleksibilen nadjaz in močan jaz.

Današnje družbene in socializacijske razmere so precej
drugačne kakor razmere na koncu 19. in v začetku 20. sto¬
letja. Po mnenju številnih kritikov družbene (institucije da¬
nes kakor kdajkoli doslej v razvoju industrijskih družb na¬
stajajo na nezavednih manipulacijah s posamezniki, na
vnaprejšnjem oblikovanju njihovih želja, se pravi na tem,
da se morebitni konflikti želja in realnosti izločijo, še pre¬
den se želje prav formulirajo. Konflikti se pokažejo v rudi-
mentalni, celo infantilni obliki, zato posameznik ne potre-

21

buje jasno diferenciranih in zgrajenih duševnih instanc, ki
bi ga" silile k refleksiji, samokritiki in k delovanju po na¬
čelih. H. Marcuse je ta tip zadovoljitve imenoval »represivna
desublimacija«, ker na eni strani obljublja osvoboditev od
tabujev, od moralnih ovir, obljublja trenutne čutne zado¬
voljitve, na drugi strani pa je nasilje, ki se ga posameznik
ne zaveda, ker je vsajeno v sam proces formuliranja želja.

Pa tudi socializacija ne poteka več v okviru-tradicionalne
meščanske patriarhalne družine. Oče praviloma ni več domi¬
nantna sila v družini, celo ne ključni posredovalec družbenih
norm in vzorov. Otrok se dokoplje do obvezujočih vodil za
svoje delovanje še na veliko drugih načinov, predvsem z iden¬
tifikacijo z »junaki«, ki jih posredujejo medijska kultura,
javno mnenje, vzgojne institucije, ki čedalje bolj zgodaj vsto¬
pajo v otrokov svet, kultura vrstnikov itn. To pa ne pomeni,
da otroci iz razvitega sveta ne doživljajo tudi danes primar¬
nih odpovedi željam in spopada z družbeno realnostjo. Od¬
povedi in travmatska izkustva nemara ne nastajajo zaradi
očitnih in neposrednih pritiskov in sankcij nad otrokom,
vendar stopa na njihovo mesto vrsta bolj subtilnih, posred¬
nih pritiskov in omejitev v družini in v širši družbi.

Kritiki sodobnih družb opozarjajo na premoč postvarje¬
nih in pretežno instrumentalnih odnosov in komunikacij,
kakršne vsak dan reproducira družba odraslih in ki vladajo
tudi v družinah. Ti odnosi silijo otroke, da podredijo svoje
odnose, želje, izražanje želja in komunikacijo nasploh eno¬
stranski in ozki logiki postvar j enih odnosov, denimo pod¬
cenjevanju čustev v primerjavi z razumom, storilnostni mo¬
tivaciji, manipuliranju s stvarmi in ljudmi, strogemu ločeva¬
nju dela in igre, tekmovalnosti itn. Otrok se že od malega
navaja na vrsto institucij, ki skrbijo za njegovo zdravje, po¬
čutje, igre, učenje, navaja se na - enostransko odvisnost od
njih. Znano je, da otroci že zgodaj spoznajo situacije odvis¬
nosti, denimo že takrat, ko spoznajo, da družino omejuje eko¬
nomski in družbeni položaj staršev in da so starši odvisni
od sil, ki so jim nadrejene (zelo hitro, denimo, spoznajo moč
denarja).

Izkustva enostranske odvisnosti otroka od staršev in dru¬
gih ljudi, izkustva postvarjenih odnosov v družini in zunaj
nje prisilijo otroke, da se tudi v družinah, v katerih ni iz¬
rečne patriarhalne in avtoritarne strukture, odpovejo total¬
nosti svojih želja in svoji prvotni polimorfni erotiki, podob-

22

no, kakor se je po Freudu moral otrok odpovedati tej totalno¬
sti želja in polimorfni erotiki v ojdipskem konfliktu z oče¬
tom. Vendar s to veliko razliko, da otrokom večinoma danes
sploh niso jasne in očitne moči in avtoritete, ki zahtevajo od¬
poved, da ne vedo, s čim in kom naj se identificirajo, na kaj
naj oprejo svoje prvotne idealizacije, kar je vse nujno za
oblikovanje jaza in nadjaza. Zato vrsta pomembnih psiho-
analitskih teoretikov opozarja, da je današnji tipičen zna¬
čajski lik narcističen. Zato ima slabo razvit, hkrati pa rigi¬
den nadjaz in slaboten jaz, ki tendira k regresiji, k spajanju
z nezavednimi obrambnimi mehanizmi (Ziehe, 1973; Laseh,
1979).

S stališča psihoanalitskih teorij je potemtakem družbena
samoumestitev subjekta vse prej kakor neproblematična. Ne le,
da se zdi jaz oziroma subjekt čedalje bolj amorfen, nestruk-
turiran in decentriran, ampak postaja vsa družbena perspek¬
tiva, iz katere opazuje samega sebe, iluzorna, enodimenzional¬
na (tj. zavest brez alternativ, z vnaprej določenimi izbirami).
V njej ni mesta za enakopravno komunikacijo z drugimi
ljudmi. V tej ugotovitvi se psihoanalitska kritika kulture in
družbe srečuje z drugimi teorijami o družbeni samoumestit-
vi subjekta. Simbolični interakcionizem je dokazoval, da je
izkušnja vsaj relativno enakopravnih interakcij in komunika¬
cij s pomembnimi drugimi ali z drugimi ljudmi nujen pogoj
za to, da posameznik razvije temeljne momente svoje jaz
identitete oz. svoje osebnosti. Tudi konflikti ne izključujejo
takih interakcij in komunikacij, dokler je mogoč enakopraven
pogovor in vživljanje v vloge partnerjev.

Osebna in socialna identiteta se namreč lahko povezujeta
v zavesti posameznika le, če lahko posameznik v zanj po¬
membnih odnosih z drugimi ljudmi izvršuje zapleteno dialek¬
tično operacijo, sočasne identifikacije z drugimi in diferencia¬
cije od njih. To pomeni, da je sposoben racionalno dojeti in
brez potlačenja vzdržati razliko med družbeno dodeljenimi
vlogami in lastnimi hotenji in videnji družbe. Če pa so v so¬
dobnih družbah vsi prostori človekovega življenja od otroštva
naprej člen obsežnega sistema instrumentalno naravnane
družbene produkcije in reprodukcije, ki dopušča le toliko
avtonomije posamezniku, kolikor je to v funkciji vsakdanje
obnove njegove delovne sposobnosti in širjenja blagovne
porabe, potem preprosto zmanjka prostorov, na katerih bi še
lahko zaživela enakopravna interakcija.

23

Zato se tudi s stališča interakcionizma in teorij identitete
postavlja vprašanje, koliko se subjekt sploh oblikuje skozi ne¬
prekinjeno ponotranjanje družbene perspektive v posamez¬
niku, in ali nimamo pri večini ljudi sodobnih družb opraviti
s prekinjenim ponotranjenjem družbene perspektive. Temu
ustrezajo reducirane in infantilne oblike družbene samoume-
ščenosti subjekta, ki jih prekriva maska lažne avtonomnosti,
videzov svobode in psevdo kritičnega razmišljanja.

Sedanja »kriza človeka« je tudi rezultat tendenčne ne¬
moči, celo nefunkcionalnosti avtoritarnosti, represije, agresije,
tako v odnosu do ljudi kakor do narave. Subjektnost človeka
ni postala vprašljiva in ogrožena šele danes, temveč je bila
ogrožena pravzaprav že v vsej zgodovini razrednih in patriar¬
halnih družb, le da je v sodobnih družbah to stanje začelo
ogrožati tudi družbo. Subjekt, ki vztraja pri infantilnih
obrambnih mehanizmih in ponotranjeni prisili, ni le v konflik¬
tu s seboj, temveč se nenehno ogroža in zanikuje. Dokler so
odkrito represivne družbene razmere tak subjekt podpirale in
mu omogočale, da se je dokopal do omejene moči nad svojim
družbenim in naravnim okoljem, ta notranja grožnja za subjekt
ni bila neposredno nevarna (razen pri duševnih patologijah).
Sele ko so se ljudje dokopali do tako velikih moči in kontro¬
le nad družbo in naravo, da sta enostranska uporaba in izraba
teh moči postali že neposredno nevarni za vse ljudi in celo
za vse živo na Zemlji, so zgodovinske in družbene razmere
povzročile, da je postal realno vprašljiv in negativen tisti
model človeške subjektnosti, ki se opira na dominacijo nad
objekti in ki je tudi sam ponotranjil dominacijo, represijo,
agresijo ipd. Družbena samoumeščenost subjekta postane po¬
temtakem vprašanje, ki kaže na preseganje tega modela sub¬
jektnosti, ne pa na zavrženost subjektnosti nasploh.

24

2. Teorije družbene samoumestitve subjekta

2.1. Konstrukcija subjekta s ponotranjanjem socialne
interakcije v simboličnem interakcionizmu

Socialnopsihološka in sociološka šola »simboličnega inter-
akcionizma« postavlja izdelano teorijo o procesu notranjega
umeščanja posameznika v družbeni svet in razsrediščenja po¬
sameznika v odnosih do drugih ljudi in do družbenih instanc.
Ta proces je po njihovem mnenju »simbolična interakcija«, tj.
proces verbalnih, a tudi neverbalnih, simbolno posredovanih
dejanj, ki jih izmenjujejo ljudje v času svojega družbenega
delovanja. Izraz »simbolična interakcija« je.malce zavajajoč,
saj navaja k nekakšnemu »teatrskemu« pojmovanju družbe¬
nega delovanja ljudi, to se pravi, k pojmovanju, da je to
delovanje le videz, le igra, za katero se skriva nekaj drugega.
Nekateri interakcionisti so dejansko razvijali tudi take teorije,
vendar pojem simbolične interakcije zajema vse delovanje, ki
ni zgolj reakcijsko, temveč nosi v sebi še neki socialen pomen,
ki ga posamezniki v interakciji sporočajo drug drugemu.

Osrednja teza simboličnega interakcionizma, ki jo najdemo
pri vseh njegovih avtorjih (G. H. Mead, H. Blumer, T. P.
Wilson, E. Goffman, P. L. Berger, T. Luckmann, A. Strauss
idr.), je, da se človekova zavest, jaz oziroma subjekt pojavijo
šele v določeni fazi socializacije, in sicer takrat, ko lahko
posameznik sprva zgolj medčloveško socialno interakcijo in
komunikacijo »zaobrne« k samemu sebi, tj., ko postane spo¬
soben za »notranji pogovor« s samim seboj. To pa je tedaj,
ko sam v sebi »igra« vlogo drugega človeka, s katerim komu¬
nicira.

Za simbolične interakcioniste izhodišče družbenega formi¬
ranja posameznika ni on sam, temveč interakcija, družbeni
odnos, v katerem nastopajo posameznik in zanj relevantni
drugi ljudje ali, kot jim pravijo simbolični interakcionisti,
»signifikantni (pomenljivi) drugi«. Šele v nadaljnji diferen¬
ciaciji te interakcije zlasti ob nastanku govora postane po¬
sameznik sposoben diferencirati med seboj in drugimi. Koz-

25

mos skupnih pomenov družbenih dejanj se razpre pravzaprav
šele z govorom, z uporabo jezikovnih gest. Takrat se po inter-
akcionistični teoriji pokaže možnost, da posameznik stopi v
isti ali soroden odnos do samega sebe in do drugih ljudi.

Nastanek tega družbeno posredovanega odnosa do samega
sebe je za interakcioniste temeljni pogoj za nastanek »jaza«
(selfa) ali, kot temu večkrat pravijo, identitete. S tem hočejo
reči, da človekovo doživljanje sebe in svojega delovanja ni le
stvar »jaza«, temveč veliko globlji odnos, ki v glavnem vklju¬
čuje tudi percepcijo drugih ljudi in percepcijo odnosov med
posameznikom in družbeno realnostjo. Drugi ljudje so za
posameznika nekakšno zrcalo, v katerem sploh šele opazi sa¬
mega sebe. Potemtakem ni noben posameznik sam sebi to
zrcalo, zato je tudi »jaz« pravzaprav odnosen, je odnos do
samega sebe kot potencialno drugega človeka. Možen je po¬
temtakem le kot nenehna izmenjava »mojega« stališča in
stališča »drugega«, pozneje pa celo stališča skupnosti.

S tako temeljno teoretično pozicijo so simbolični inter-
akcionisti presegli psihološki subjektivizem in individualizem
ter sociološki objektivizem in se postavili na načelno drugačno
paradigmatsko pozicijo kakor večinski tok socialne psihologije
in sociologije. To so opazili tudi sami. T. P. Wilson je imenoval
paradigmo simboličnega interakcionizma »interpretativno«
paradigmo in jo postavil nasproti prevladujoči funkcionali-
stični in behavioristični paradigmi v sociologiji in socialni
psihologiji, kjer se imenuje »normativna« paradigma (T. P.
Wilson, 1973, str. 54).

Teorije, ki so zveste normativni paradigmi, skušajo člo¬
veško družbeno delovanje predstaviti tako, da bi bil njegov
potek čimbolj podoben determinističnemu dogajanju, to se
pravi, naravnim procesom. Domnevajo, da je za človeka uje¬
manje normativnih pričakovanj družbe in njegovega indivi¬
dualnega vedenja naravno, odstopanje od norme pa razumejo
kot odklon od normalnega delovanja. Ob tej domnevi se
človeško družbeno delovanje res ždi kot nekakšno objektivno
psevdokavzalno vedenje. Strogo objektivistično so to razumeli
behavioristi, ki so poskusili sprva povsem izločiti zavest kot
predmet psihologije. Sociologi funkcionalisti se od njih ločijo
po tem, da upoštevajo tudi zavestne smotre, intencionalnost
(da vodijo namere in cilje) v vedenju ljudi, vendar druž¬
beno delovanje tudi tedaj poteka kot predvidljivo po določenih
pravilih. Temeljne hipoteze takega tipa družboslovnih in psi-

26

holoških razlag so konformnost, odklonskost, sankcioniranje
odklonov od norm in formiranje vedenjskih navad s sistemom
kazni in nagrad. Družbene situacije imajo tedaj enak pomen
za vse ljudi, ki v njih nastopajo, prav tako njihova dejanja
(T. P. Wilson, 1973, str. 57).

V nasprotju s to paradigmo pa v interpretativni paradigmi
obravnavajo družbene procese kot nenehno individualno in
kolektivno interpretiranje in reinter pretiran j e situacij in de¬
janj. Zato delovanje ljudi ni več opisano kot izvajanje pred¬
pisanih vlog, kot vedenje v skladu z normami ipd., temveč
kot aktivnost izvajanja, a tudi spreminjanja vlog, s tem da
jih reinterpretirajo. Posameznik sicer izhaja iz nekega druž¬
benega položaja in družbene vloge, a ju ne pusti nedotaknje¬
nih. Sleherno razumevanje vloge pomeni že tudi vnašanje no¬
vih pomenov vanjo, ki spreminjajo lastna in tuja pričakovanja
glede tega, kako bo posameznik deloval v dani situaciji. Po tej
paradigmi je delovanje ljudi potemtakem praviloma inovativ¬
no in kreativno, celo takrat, ko se zdi, da ga povsem regulirajo
družbene norme in zakoni. Prav tako tudi socializacija posa¬
meznika ni le enkratno ponotranjanje družbenih in kulturnih
norm v posameznikovi subjektivni strukturi, temveč je inter¬
pretativno delovanje, ki zajema vso življenjsko zgodovino po¬
sameznika (K. R. Miihlbauer, 1980, str. 109).

Očitno je, da se v nasprotju med tema paradigmama kaže
nasprotje med pristajanjem na odtujene družbene razmere,
ki silijo ljudi, da postajajo nemočni objekt družbenih vplivov,
in kritiko oziroma odporom proti temu, da bi take razmere
razglasili za »naravne«, »nujne« ipd. To implicitno, velikokrat
tudi eksplicitno kritično stališče do družbe je značilno za
simbolične interakcioniste.

Herbert Blumer je preciziral paradigmatski pomen inter-
akcionizma. Postavil je tri temeljne premise za simbolični
interakcionizem in jih hkrati soočil z nasprotnimi domnevami,
ki jih lahko najdemo v sodobni sociologiji in psihologiji.

1. Posameznik deluje v odnosu do stvari tako, da se ravna
po pomenih, ki jih imajo te stvari zanj, ne pa neposredno po
tem, kako te stvari fizično ali realno učinkujejo nanj. To so
lahko žive ali nežive stvari, ki jih človek sreča v okolju, pa
tudi socialne institucije, delovanja, želje, ukazi, ideali in vred¬
note (H. Blumer, 1973, str. 81).

2. Pomeni teh stvari izvirajo ali so izpeljani iz socialnih
interakcij posameznika z drugimi ljudmi.

27

3. Ti pomeni se uporabljajo in spreminjajo v procesu inter¬
pretiranja, do katerega pride, ko se soočajo osebe in stvari.

Prva premisa nasprotuje tistim utečenim predstavam v
psihologiji in sociologiji, ki imajo človekovo delovanje v družbi
le za vedenje, ki je rezultat določenih sprožilnih dejavnikov
(dražljajev, stališč, motivov, osebnostnih potez, pričakovanj
ljudi glede vedenj v vlogah, zahtev položaja, kulturnih norm,
vrednot, socialnih sankcij in pritiskov). Simbolični interakcio-
nizem pa v nasprotju s tem priznava pomenom, ki jih imajo
stvari za ljudi, samostojen centralni pomen (H. Blumer, 1973,
str. 82). To misel je jasno izrekel tudi S. Strycker, ko je opre¬
deljeval temeljne značilnosti simboličnega interakcionizma:

»Človek je v svojem okolju dejaven, pa tudi reagira nanj. To
omogoča simbolična posredovanost človekovega okolja. Njegovo
okolje ne obsega zgolj fizikalnih danosti, temveč tudi simbole, ki
jih sam ustvarja. Ker ljudje reagirajo na simbolično okolje in
sami producirajo simbole, se lahko s pomočjo simbolov tudi sami
stimulirajo« (S. Strycker, 1976, str. 261)

Ta misel izraža glavno tezo simboličnega interakcionizma
glede formiranja človekove zavesti in identitete, in sicer, da
smo ljudje sposobni za samostimulacijo in s tem za zavesten
odnos do sebe, ker sami proizvajamo simbole in reagiramo
nanje, ker smo sposobni za simbolno posredovano interakcijo.

Druga premisa zavrača dve pogostni tezi o pomenih stvari;
tezo, da so pomeni stvari že dani v stvareh kot dejstvo, ki ga
je treba le še odkriti, in tezo, da so pomeni le izraz subjektiv¬
nih duševnih stanj, čustev, občutkov, idej, motivov itd., to
se pravi, niso nič objektivnega. Interakcionizem pa trdi, da so
pomeni produkt interakcij in obstajajo le kot njihov sestavni
del. Zato ljudje pripisujejo pomene situacij, stvari, dejanj ne¬
nehno potekajoči interpretaciji interakcije.

Tretja premisa zavrača tezo, da pomeni rabijo predvsem
za normativno vrednotenje stvari, in poudarja, da je sama
uporaba pomenov proces interpretacije v družbeni interakciji,
s katero se pomeni hkrati preverjajo, potrjujejo, zavračajo, na
novo gradijo itd.

Središčni pomen simbolno posredovane interakcije kot ne¬
nehnega interpretativnega in produktivnega procesa gradnje
in razumevanja pomenov dejanj in situacij omogoča inter-
akcionizmu, da se upira nedialektičnim enostranostim, kakrš¬
na je, denimo, individualizem, ki gradi družbo iz posameznih
individualnih »monad«, ali sociologizem, ki povsem determi-

28

nira posameznika s faktično družbeno strukturo ali kulturo.
Ali, kot spet pravi Strycker:

»Teorija simboličnega interakcionizma se upira tako kultur¬
nemu determinizmu kot individualizmu v socialni psihologiji. Pri¬
znava sicer, da se mora vsak človek »vroditi« v obstoječo družbo
in kulturo, toda ti dve nista metafizična pogoja za obstoj človeka,
ker nastajata v družbenem delovanju. Zato začenja interakcioni-
zem svojo razlago pri družbenem delovanju človeka. Od tod izvaja
tako razvoj družbe kot posameznika«. (S. Strycker, 1976, str. 260).

Tako paradigmatsko teoretsko izhodišče pa nalaga inter-
akcionizmu tudi pomembne metodološke naloge. Izhodišče za
preučevanja ljudi so njihove konkretne vsakdanje družbene
interakcije in situacije, njihovo vsakdanje razumevanje po¬
menov delovanj in vseh elementov situacije ter procesi pre¬
strukturiranja, redefiniranja družbenih vlog in odnosov v
konkretnih skupinah in institucijah.

Zato interakcionizem zavrača umetno izvedene eksperi¬
mente, v katerih so ljudje v izoliranih okoliščinah in kjer ni
interakcije med njimi in raziskovalci. Zagovarja različne me¬
tode vživljanja v opazovane ljudi, pri čemer je eksperiment
del vsakdanjih življenjskih situacij ljudi. Raziskovalec naj bi
bil potemtakem hkrati udeležen in neudeležen v situaciji, v
kateri bi sodeloval. Delovanje ljudi v situacijah in vlogah naj
bi opazoval tako, da bi se vanje vživel. Nekateri povezujejo to
metodo z akcijskim eksperimentom in t. i. poljskimi meto¬
dami v skupinski dinamiki; s tem se interakcionizem uvršča
v skupino t. i. »kritične« ali tudi »emancipatorne« psihologije
in sociologije, ki nasprotuje pozitivizmu in nekritičnemu empi¬
rizmu v družbenih vedah (W. Mertens, 1977, str. 112—119).

Tudi usmeritev k »vsakdanjemu svetu« kot temeljnemu
polju raziskovanja je specifična za interakcionizem, a tudi za
druge vrste sodobnih neempiričnih socioloških in psiholoških
pristopov, npr. za fenomenološko sociologijo (etnometodolo-
gijo), sociologijo znanja in za del marksističnih družboslovcev
(npr. H. Lefebvre, krog Lukaczevih učencev, zlasti A. Heller,
T. Leitheuser idr.).

Razumevanje, razlaganje in spoznavanje sveta, v katerem
živimo, se namreč ne dogaja poleg drugih človekovih dejav¬
nosti, ni le stvar intelekta, temveč celotne osebnosti in sprem¬
lja vse človeško početje. Se zlasti pomembno je malone ne¬
zavedno, spontano in le na videz trivialno delovanje človeka
v vsakdanjem življenju. Svet vsakdanjosti je prav zaradi vna¬
prejšnje samoumevnosti in trdnosti podlaga vseh drugih člo-

29

veških dejavnosti, tudi najbolj abstraktnih (npr. znanstvene¬
ga ustvarjanja). Naša dejanja se morajo opirati na neko izho¬
diščno situacijo, na referenčna okolja, v katerih se spontano
orientiramo in prepoznavamo pomene svojih in tujih dejanj
in prav tako pomene svojih in tujih besed.

V vsakdanjem svetu nismo v sebi omejene duševne mo-
nade, ki bi se postavljale nasproti zunanjim objektom, in tudi
nismo preprosto del tega sveta, temveč smo v »skupnem«
svetu soljudi in ta svet s svojimi dejanji in interpretacijami
tako rekoč dan za dnem gradimo in reproduciramo. Inter-
akcionisti in drugi teoretiki ga imenujejo tudi »intersubjek-
tivni svet«, tj. svet, v katerem se ljudje s svojim doživljanjem
kot subjekti soočamo z drugimi subjekti. Seveda to ni trden
in nespremenljiv svet. Je zgodovinsko in kulturno relativen,
vendar ni zato nič manj praktično življenjsko izhodišče ljudi,
iz katerega zmeraj znova izhajamo v druge »svetove« (svet
religije, svet politike, svet dela, svet znanosti, svet višje kul¬
ture itn.) in se spet vračamo vanj. Glavni posrednik med temi
svetovi je jezik oziroma simbolno posredovana interakcija
med ljudmi. Zato imajo interakcionisti prav jezik za tako
pomemben dejavnik človekovega ontogenetskega in biogenet¬
skega razvoja.

Proces formiranja in strukturiranja subjekta in identitete
poteka prav z vsakdanjega prisvajanja sveta. Ne glede na to,
kje posameznik deluje, kaj počne, katere instance poskušajo
vplivati nanj, se sleherni vpliv »prevaja« vanj šele s kon¬
kretnimi interakcijami in osmišljevanji, ki jih človek vnaša
v svoja in tuja dejanja in v govor ali jih v njih prepoznava.
Ta proces se začne najprej s sprejemanjem vsakdanjega sveta
družine, nadaljuje pa se z vstopanjem v čedalje širše vidike
vsakdanjega sveta. V tem procesu se otrokove interakcije
postopoma »obračajo« k njemu samemu. Ta proces se na¬
daljuje še pozneje, saj mora posameznik sleherni novi situaciji
ali okolju tudi sam v sebi sprejeti lastno mesto v tej situaciji.
To pomeni, da se »vidi z očmi drugih« ali, kot pravijo inter¬
akcionisti, da »zavzema vloge drugih« kot lastne vloge. V tem
procesu se na eni strani oblikuje razumevanje socialne real¬
nosti, na drugi strani pa začne posameznik razumeti sebe
in svoje mesto v družbeni realnosti. Tudi odrasel človek mora
zmeraj znova tako potrjevati svoj vsakdanji svet in si ga
»prisvajati«. To je sestavni del ohranjanja človekove identi¬
tete nasproti drugim ljudem.

30

Tako interakcionisti in drugi teoretiki »interpretativne«
paradigme razumejo proces formiranja družbene realnosti kot
dvojen in sočasen proces: na eni strani kot razvoj družbenih
vlog, organiziranje teh vlog v institucije, legitimiranje insti¬
tucij po najširših družbenih, denimo, ideoloških vzorih, na
drugi strani pa kot prisvajanje in ponotranjanje tega proce¬
sa v posamezniku, s čimer nastajata njegova subjektivna
struktura in identiteta. P. Berger in T. Luckmann sta ta pro¬
ces imenovala »družbena konstrukcija realnosti«. (P. Berger,
T. Luckmann, 1980). Očitno je, da je temeljna sestavina tega
procesa tudi proces »družbene konstrukcije subjekta«.

Družbena konstrukcija realnosti in konstrukcija subjekta
sta v bistvu protislovna procesa. Prav protislovja so njuno
gonilo. To pomeni, da »ogledovanje sebe v drugem« ni ni¬
kakršno zrenje sebe v mirnem in čistem zrcalu, temveč prej
ogledovanje v razbitinah in v spačenih podobah, 'to se pravi,
da terja mučen spopad s temi podobami, nikoli končano pri¬
zadevanje za »pridobitev pravega sebe«.

2.2. Paradigmatska zasnova simboličnega interakcionizma
pri G. H. Meadu

2. 2. 1 Simbolno posredovano družbeno delovanje kot
izhodišče za teorijo formiranja subjekta in zavesti

V sodobni psihologiji in sociologiji je strateško teoretsko
mesto pojma delovanje (dejanja, aktivnosti — Handlung, act,
activite) dokaj jasno opredeljeno. Označuje namreč tisti vidik
človekovega praktičnega življenja in ravnanja, ki naj bi se
ostro ločil od instinktivnega, nezavednega, sploh reaktivnega
vedenja (obnašanja — behaviour, Verhalten, conduite). Loči
pa se predvsem po tem, da je delovanje usmerjeno k ciljem,
smotrom in da izhaja iz določenega razumevanja pobud, ciljev
in družbenega okolja posameznika in v njih poteka. Odvisno
je potemtakem od strukture smislov, ki pokriva dojemanje
okolja, in od razlogov, ciljev, smotrov, ki utemeljujejo delova¬
nje in ga ne izzivajo zgolj kavzalno. Zato ima pojem delovanje
paradigmatsko teoretsko vrednost za vse tiste teorije, ki se
upirajo redukcijam človekovega ravnanja na reaktivno ve¬
denje, ki izključuje sfero pomenov, smislov vrednot in pobud
iz znanstvene razlage človeka in njegovega ravnanja.

31

Delovanje ima zato osrednji pomen za sleherno teorijo,
ki se ravna po interpretativni paradigmi. Ce je delovanje te¬
meljno dejstvo pri sleherni razlagi človeka, to implicira ne-
redukcionistično podobo in pojem človeka; človek, ki je lah¬
ko vsaj potencialno subjekt svojih dejanj, kjer lahko zavest,
mišljenje in volja igrajo ključno vlogo v njegovem ravna¬
nju. Ze ta izhodiščna opredelitev teoretske vloge delovanja
kaže, da to nikakor ni neproblematično izhodišče, pač pa
implicira druge težke teoretične in praktične domneve, o ka¬
terih danes tečejo pomembne diskusije med različnimi teo¬
retiki.*

Za simbolični interakcionizem je pojem delovanja še zla¬
sti pomemben, saj je delovanje tu predstavljeno kot temelj¬
ni člen, ki povezuje subjekt in objekt. Po tej teoriji je temelj¬
na realnost človeka njegovo družbeno delovanje in le v njem
in skozi njega se diferencirata in oblikujeta tako subjekt
(družbena konstrukcija subjekta) kot objekt (družbena kon¬
strukcija objektivne realnosti). To izhodišče seveda ni po¬
sebnost interakcionizma, saj ga srečamo, denimo tudi v mark¬
sizmu v pojmu primata družbene prakse človeka glede na
družbeno realnost in glede na subjekt.

To paradigmatsko stališče interakcionizma je razvil že
avtor simboličnega interakcionizma, ameriški pragmatistični
filozof in sociolog Georg Herbert Mead:

»Socialna psihologija raziskuje delovanje ali vedenje posamez¬
nika, kakor je vključeno v družbeni proces; vedenje posameznika
lahko razumemo le v povezavi z vedenjem vse družbene skupine,
katere član je, kajti njegova individualna dejanja so vključena v
večja družbena dejanja, ki segajo čez posameznika in enako za¬
devajo druge člane te skupine... Družbenega delovanja ne po¬
jasnjuje že zgolj to, da se zgradi iz dražljaja in reakcije; razu¬
meti ga moramo kot dinamično celoto — kot nekaj, kar je v toku,
pri čemer ne moremo nobenega dela opazovati ali razumeti sa¬
mega zase, kot kompleksen proces, ki ga na tiho vsebujejo vsi
posamezni dražljaji in reakcije« (G. H. Mead, 1980, str. 45).

Meadova analiza začenja z družbenim delovanjem, ki pred¬
stavlja specifično vedenje organizma, ki izhaja iz impulza,
ki zahteva določeno prilagajanje drugemu organizmu. Po¬
goj za socialno delovanje sta vsaj dva posameznika, pri če¬
mer sleherni izmed njiju v procesu zadovoljitve impulzov

* Glej o tem npr.: J. Habermas, Zur Logik der Sozialwissen-
schaften, 1970, in H. Lenk (izd.), Handlungstheorien I—IV, 1977 do
1981.

32

upošteva drugega. Ta povezava med sledenjem lastnim im¬
pulzom in upoštevanjem drugih ljudi zahteva po Meadu
predvsem dve temeljni značilnosti delovanja:

1. Družbeno delovanje je intencionalen akt posameznika.
Je namensko in usmerjeno k cilju, zato njegovega pomena
ne zajema le zunanja vedenjska komponenta, temveč tudi
notranja komponenta oziroma, kot pravi Mead, »notranja
faza« procesa delovanja.

2. Posameznikovo družbeno delovanje je dinamična celota,
je kompleksna organska povezava posameznikovih delnih de¬
janj in je del kompleksne celote dejanj skupine ljudi, v okviru
katere dobi svoj družbeni pomen.

Posamezno dejanje je za Meada organski del sestavljene
celote širšega procesa skupnostnega družbenega delovanja
ljudi in ga ne moremo razumeti ločeno od drugih predhod¬
nih posameznikovih dejanj in od dejanj drugih ljudi, na ka¬
tere reagira ali jih spodbudi, zato posamezno dejanje ni le
nekakšen socialni atom ali delček zgoj molekularne sestave
dejanj posameznika ali več posameznikov. Kompleksen or¬
ganski proces delovanja, v okviru katerega se zgodi posamez¬
no dejanje, po Meadu na tiho predpostavljajo že vsi indivi¬
dualni dražljaji in reakcije nanje.

Ker so dejanja posameznikov tako organsko prepletena
z individualnim in družbenim ozadjem dejanj, je mogoče pri
delovanju ločiti zunanjo (objektivno) in notranjo (subjektiv¬
no) plat, saj implicitna celota dejanj ne obsega zgolj njihove
fizične navzočnosti v kontinuiteti individualnih dejanj in v
družbenih povezavah ljudi, temveč tudi njihovo subjektivno,
intencionalno realnost v slehernem posamezniku. Sleherni
posameznik črpa pomene, cilje in namene svojih dejanj ter
prepoznava pomene, cilje in namene dejanj drugih ljudi iz
te subjektivno prisvojene intencionalne celote vseh dejanj,
ki presega posamezno dejanje in posamezno pobudo zanj.
S tem ko se človek s svojimi dejanji nanaša na druga svoja
dejanja in na dejanja drugih ljudi, postavlja celoto svojih
dejanj v odnos do celote dejanj drugih ljudi, s tem se vzpo¬
stavlja tudi relativno enoten in za vso skupnost veljaven svet
družbenih pomenov dejanj. S tem se vzpostavljajo trajnejši
družbeni odnosi med ljudmi, pri čemer dobi tudi odnos po¬
sameznika do sebe naravo družbenega odnosa.

Podlaga za notranje in zunanje povezave delovanj in nji¬
hove intencionalnosti je človekova sposobnost, da ne zaznava

33

le aktualnega delovanja in namenov tega delovanja, ampak
to delovanje organizira glede na lastna pretekla in morebitna
prihodnja delovanja kot tudi na pretekla in prihodnja delo¬
vanja drugih ljudi, ki so bila ali bodo odgovor na njegova
delovanja. Ta sposobnost se je po Meadovem mnenju pri
človeku razvila že v biološki evoluciji z razvojem možganov.
Z razvojem družbe pa se je še povečala. Človekovo delovanje
ima tako časovni kakor prostorski družbeni kontekst. Ra¬
zumljivo je šele iz konteksta s prejšnjimi in anticipiranimi
prihodnjimi dejanji in iz konteksta z aktualnim smislom
določenega delovanja za vse ljudi določene skupine, s ka¬
terimi je posameznik v določenem času v interakciji.

Po interakcionizmu je podlaga za nastanek in nadaljnje
ohranjanje tega prepleta človeških delovanj jezikovna ko¬
munikacija med ljudmi. Začetek jezikovne komunikacije je
v t.i. »signifikantnih gestah«, tj. posebnih dejanjih, s kate¬
rimi drug drugemu nakazujemo splošnejši družbeni pomen
dejanj, pri čemer so geste le znaki oziroma simboli za po¬
mene. Signifikantne geste se od drugih razlikujejo predvsem
po tem, da njihovega pomena ne vsebujeta že njihova izvrši¬
tev ali neposredna reakcija drugega človeka na kakšno ge¬
sto, temveč je relativno neodvisen od same geste, ker je pač
zveza med signifikantno gesto in njenim pomenom umetno
vzpostavljena, s tem da jo vsi člani skupine sprejmejo kot
simbol za dani pomen. (Signifikantna gesta po Meadu zaradi
univerzalnosti svojega pomena naleti pri vseh članih skupine
(ki ji priznava enak pomen) na enake ali zelo podobne od¬
zive. Mead loči prvotne signifika ntne  geste, to so določeni
gibi ali mimika, neverbalno komuniciranje, in razvite signifi-
katne geste, ki jih sistematizira jezik. Te zadnje so -predvsem
»vokalne signifikantne geste«. Medtem ko se enakost odziva
pri prvinskih gestah kaže neposredno v podobnem zunanjem
odzivu ljudi nanje, se pri vokalnih jezikovnih gestah kaže v
enaki recepciji pomena teh gest v zavesti poslušalca (v no¬
tranjem odzivu poslušalca na gesto, kar pomeni enakost ali
podobnost anticipacij prihodnjega vedenja govorca).

Če ne bi bilo posebnega sistema signifikantnih gest na
podlagi vokalnih gest (govora), ljudje ne bi mogli razviti za¬
vesti oziroma bi ta ostala le rudimentarna. Sele jezikovni si¬
stemi simbolov omogočajo sistematično vživljanje v druge
ljudi ter trajnost in kontinuiranost zavestne anticipacije reak-

34

cij drugih ljudi. To omogoča kontinuirano komunikacijo med
ljudmi, trajne družbene odnose, družbene institucije, procese
socializacije ter prenašanja tradicij in znanja na nove gene¬
racije in skupno delo ljudi. Meadova teza je, da jezikovna
interakcija proizvaja in ohranja človeško zavest in da se s
prenašanjem jezikovne komunikacije med ljudmi na komu¬
nikacijo človeka s samim seboj ustvarja reflektivna zavest
oziroma mišljenje.

Preplet medsebojnih vživljanj omogoča ljudem, da per-
cipirajo sebe in druge v relativno enotnih družbenih situaci¬
jah. Družbena situacija pomeni simbolično posredovan ob¬
jektivni socialni kontekst za delovanje posameznika in sku¬
pin ljudi. Posameznik, ki se zaveda določene družbene situa¬
cije, organizira in vodi svoja delovanja tako, da streže lastnim
pričakovanjem in hotenjem in hkrati pričakovanjem drugih
ljudi. Ker lahko ta pričakovanja zazna in razume le z izmen¬
javo signifikantnih jezikovnih gest, ki imajo za vse udele¬
žence situacije enak pomen, je družbena situacija polna po¬
menov. Ne živimo neposredno v svetu stvari, dogodkov in
dejanj, temveč v svetu pomenov, ki ga imajo te realnosti za
nas. Sele s percepcijo teh pomenov dobimo interpretacijo last¬
nih in tujih dejanj in glede na to interpretacijo oziroma de¬
finicijo tudi delujemo.

Pri tem nenehno spremljamo lastno in tujo dejavnost,
tako da »spremenimo perspektivo«, se vživljamo v druge
oziroma, kot pravi Mead, »se postavljamo na stališča drugih«
ali »igramo vlogo drugih«, pri čemer primerjamo svojo pers¬
pektivo s perspektivo drugih ljudi. Družbena situacija po¬
temtakem ni vnaprej formirana in definirana, čeprav ob¬
staja svet skupnih pomenov, glede na katerega jo interpre¬
tiramo in definiramo. Takole piše Mead o tem ključnem
»interpretativnem« procesu v družbeni interakciji:

»Med vso interakcijo z drugimi analiziramo njihove delovanj-
ske načrte... Družbeno vedenje se, potem ko se je začelo, ve¬
likokrat preorientira. Posamezniki, ki na njihovo vedenje odgo¬
varja naše vedenje, po svoje nenehno spreminjajo vedenje v smeri,
v kateri se pojavljajo naše reakcije. Mi pa se njihovim spremi¬
njajočim reakcijam prilagajamo v procesu analize naših lastnih
reakcij na njihove dražljaje. V teh situacijah ne nastopajo le de¬
janja, ki so drugo z drugim v nasprotju, ki zahtevajo natančnejšo
definicijo dražljajskih elementov, temveč tudi zavest o lastnem
delovanju kot interpretacija pomenov družbenega dražljaja« (H.
Joas, 1980 (a), str. 104).

35

Mead je s tem konceptom postavil temelj za pojem, druž¬
bene vloge kot vsote pričakovanj, ki jih imajo drugi ljudje
do posameznika v določeni družbeni situaciji. Vendar v
Meadovi teoriji vlog te niso preprosto dane vnaprej in nor¬
mativno objektivizirane — to se je zgodilo v poznejšem funk¬
cionalizmu — temveč se zmeraj znova interpretirajo, definirajo
in redefinirajo v kontekstu razumevanja družbene situacije.
Ta kreativni in interakcijski vidik družbenih vlog je bistven
za ves simbolični inferakcionizem in zato je sodobna kritika
funkcionalistično pojmovane vloge ponovno odkrila origi¬
nalni pomen vloge v dialektični družbeni teoriji (J. Haber-
mas, 1968(a); L. Krappmann 1976, M. Joas 1973, M. Griese
1975).

Mead je s teorijo družbenega delovanja postavil pomem¬
bno teoretsko izhodišče ne le za svojo teoretično, temveč za
vse teorije, ki razumejo človeka kot primarno družbeno de¬
javno bitje in od tod izpeljujejo družbeno konstrukcijo oseb¬
nosti. Struktura in sestavine osebnosti niso naravni deli du¬
ševne strukture posameznika, temveč so rezultat notranjega
prisvajanja in razgrajevanja social nega  delovanja posamez¬
nika, ki postaja toliko bolj kompleksno in stabilno, kolikor
napreduje proces socialnega formiranja posameznika.

Meadu so velikokrat očitali, da je enostransko poudaril
le simbolično interakcijo kot socialno delovanje ljudi in kot
pobudo za družbeno oblikovanje osebnosti, da pa je zanema¬
ril druge oblike človekove družbene dejavnosti, zlasti vsak¬
danje ukvarjanje s svetom naravnih ali umetno proizvede¬
nih predmetov (predmetno-praktično dejavnost). Vendar kri¬
tiki pozabljajo, da je prav Mead poskusil enotno obravnavati
simbolično interakcijo in predmetno-praktično dejavnost člo¬
veka. Za Meada namreč človekovo socialno delovanje obsega
tudi vsa individualna in kooperativna dejanja, katerih objekt
je naravni ali umetni predmet predelave ali uporabe, in ne
le dejanja, katerih objekt je drugi človek, skupine ljudi ali
socialne institucije. Res pa je, da celote socialnih, simbolično
posredovanih interakcij in predmetno-praktičnih dejanj lju¬
di ni opazoval s širšega stališča človekove družbene proizvod¬
nje, zaradi česar se je navsezadnje ustavil pri hipotezi, da
gre pri razvoju družbe za nekakšno nadaljevanje biološke
evolucije in da so družbene interakcije in druge dejavnosti
ljudi izraz napredka te evolucije, hkrati pa tudi dejavnik
njenega razvoja.

36

Za Meada je področje manipulacij s fizičnimi stvarmi po¬
sebna in celo prednostna realnost za človeka, tudi glede na
izrecno socialna področja realnosti. Da bi posameznik lahko
izvršil katerokoli dejanje, pa najsi bo to govorni akt, mora
obvladati ustrezne gibe telesa, pravilno mora prepoznati raz¬
lične čutne objekte zunaj sebe in v lastnem telesu itn. Mead
zato piše: »Dotik je kriterij za uspešnost delovanja« (P. Gross,
1972, str. 96).

Vendar je dotik pri človeku aktiven. Proizvaja ga človek,
ko začne zavestno premikati ude in z njimi zavestno posega
v predmetni svet. Tako se oblikujeta sistem pričakovanj o
možnih prihodnjih dogajanjih in sistem ustreznih reakcij
telesa, ki rabi za aktivno poseganje v predmetni svet. Člo¬
veško delovanje je tudi v ravnanju s čutnimi stvarmi več kot
zgolj reakcija organizma na dražljaje okolice. Pomeni samo¬
stojno vodeno dejavnost organizma, ki načrtno in smiselno
izziva nove čutne dražljaje, da bi prek njih prišel do novih
podatkov in spoznanj o predmetih okrog sebe. Najpomemb¬
nejšo vlogo pri oblikovanju te sposobnosti ima po Meadu
človeška roka oziroma preprosto fizično delo.

»Če bi kakor psi jemali svojo hrano z istimi organi, s katerimi
jo trgamo, ne bi imeli razloga za to, da jo kot fizični objekt ločimo
od dejanske izvršitve dejanja, to se pravi, od jedenja. Segali bi
po hrani in jo popadali z zobmi, že to popadanje pa bi bilo
jedenje. Pri človeku pa roka poseže med izvršitev dejanja in sprav¬
ljanje predmeta v usta«. (Mead, 1980, str. 228).

Posebna dejavnost roke potemtakem omogoči, da ima člo¬
vek sploh odnos do predmetov, ki se jih dotika, da torej
loči med samo potrebo, predmetom potrebe in izvršitvijo
potrebe. Ta odnosnost je podlaga za vse druge odnose človeka
do bitij okrog njega. Roka oziroma dejavnost roke odpira po¬
samezniku najbolj prvotne poteze v konstrukciji objektov
fizičnega sveta. Kontakt z roko ustvarja t.i. »substanco pred¬
meta«, saj je njegove značilnosti, njegove meje, njegov od¬
por, težo itn. mogoče najprej spoznati tako, da ga poskušamo
prijeti, premakniti, se ga dotakniti ipd. Tako človeška ne¬
posredna čutna dejavnost, pri kateri ima središčno mesto
delo rok, »ustvarja« vsem ljudem skupen objektivni svet,
ki vključuje predmete, ki se vmešajo med začetek in izvrši¬
tev kakšnega dejanja. Univerzalnost in relativna identičnost
objektivnega sveta za vse ljudi izvira po Meadu iz tega, ker
morajo vsi ljudje najprej obvladati fizično vedenje, nauči-

37

ti se morajo razpoznavati poteze fizičnega sveta, v katerem
vsi naravno živijo in je tudi družbeni svet njihovega dela.

Kot je področje telesnih manipulacij vselej prednostno
glede na vse druge oblike kontaktov in komunikacij s sve¬
tom, saj je najbolj neposredna in najbolj izvirna komunika¬
cija, je prednostno tudi glede na reakcije osebnega in social¬
nega jaza. Človeku se nikoli ne posreči povsem objektivirati
svojih dejanj (P. Gross, 1972, str. 69). Tudi spontanost in in¬
stinkti vnost dela fizičnih dejavnosti sta izvir spontanosti in
neulovljivosti reakcij osebnega jaza.

Kakor smo morali upoštevati prednostni pomen fizičnega
dejanja pred vsemi drugimi oblikami dejanj in delovanja
človeka, pa moramo dodati, da človek po Meadu izvirno ne
ločuje med dotikom in komunikacijo s stvarjo. Šele nadaljnji
psihosocialni razvoj, v katerem se poleg dejavnosti roke vme¬
ša še prisvajanje signifikantnih gest in posebnih jezikovnih
gest kot sredstev za komunikacijo, diferencira človeško de¬
lovanje na delo s predmeti in na komunikacijo z drugimi
ljudmi. Zato pravi: »Jezik in roka skupaj vodita k razvoju
družbenega človeka«., (G. H. Mead, 1980, str. 284). Dejavnost
roke (seveda ne le roke, temveč vseh telesnih organov, s ka¬
terimi si človek pomaga pri delu in pri zadovoljevanju po¬
treb) in jezikovna komunikacija sta na neki način nasprotni,
pa se vendar dopolnjujeta. ‘Roka omogoča stik s predmeti,
jezik pa omogoča odmik od njih, skupaj pa sta izvir dialektič¬
nega odnosa med osebnim in socialnim jazom (P. Gross,
1972, str. 96).

Meadova misel, da je človeško fizično delo podlaga za
to, da se v človeku razvije odnos do predmetov in sploh vsa¬
kršen odnos do bitij okrog njega, in da ga sposobnost za za¬
vestne odnose temeljno loči od živalstva, se ujema z Marxovo
mislijo, da je človek univerzalno odnosno bitje. Tudi za Marxa
omogoča odnosnost to, da je človek »čutno-praktično« bitje,
se pravi, da lahko s svojimi organi aktivno spreminja okolje
in z delom pridobiva predmete za svoje potrebe. Čeprav je
Marx ponekod pisal, da je komunikacija enako izviren pro¬
ces kakor delo, vendar ni razvil teorije o njunem skupnem in
medsebojnem povezanem nastanku in diferenciaciji, zato je
pozneje prevladal vtis, kakor da Marx zagovarja tezo o eno¬
stranskem izpeljevanju človeške zavesti in komunikacije iz
dela. Zato menim, da so Meadove misli o skupnem izviru ko-

38

munikacije in dela zelo pomembne za izdelavo sleherne teo¬
rije o družbenem formiranju človeka, čeprav so prav tako
ostale fragmentarne.

Po Meadu sta, kot smo dejali, predmetno-čutno ravnanje
in komunikacija že od začetka neločljivo povezana. Tudi ko
se otrok obrača k predmetom dela oziroma manipulacije, se
obenem komunikacijsko nanaša nanje ali pa se preko njih
nanaša na druge ljudi. Po Meadu je namreč v manipulacijah
s fizičnimi predmeti proces »izmenjavanja perspektiv« (per¬
spektive predmeta in lastne perspektive), pri katerem lahko
govorimo celo o »postavljanju posameznika na stališče pred¬
meta« ali o »vživljanju« vanj, podobno kot pri komunikaciji
z drugimi ljudmi.

»Tehnik, ki konstruira most, govori z naravo enako, kot mi
govorimo s tehnikom. Tu so elementi, ki jih mora vračunati, nato
pa pride narava z drugačnimi reakcijami, ki bi jih moral spet
drugače spraviti pod kontrolo. V svojem mišljenju se obnaša kakor
fizični objekt. Govori z naravo, narava mu odgovarja. Narava
je inteligentna toliko, kolikor reagira na naša dejanja, ki si jih
sami lahko predstavljamo in nanje odgovarjamo, in kolikor se
spreminja na podlagi naših odgovorov. To je sprememba, na ka¬
tero smo sposobni reagirati, tako da nazadnje dosežemo točko,
na kateri sodelujemo z naravo... Če smo racionalni, če mislimo,
se do sveta, ki nas obdaja, obnašamo družbeno. Pri znanosti je
to obnašanje kritično, pri magiji nekritično«. (G. H. Mead, 1980,
str. 229).

Posameznik si z generaliziranjem perspektiv, posredovanih
z vživljanjem v druge stvari, oblikuje generalizirano perspek¬
tivo, ki velja tako zanj kakor za druge ljudi. To je univerzalni
»svet fizičnih objektov« kot temeljna stvarnost, glede na ka¬
tero se dalje formirajo druge, denimo, ožje družbene perspek¬
tive.

»Le človek je stopil v družbeni odnos do okolja, nato pa je
tega z abstrakcijo in generalizacijo prenesel v fizikalno teorijo.
Pri tem družbenem odnosu do okolja ne gre za to, da bi predmet¬
nim stvarem pripisovali osebno naravo, čeprav je tak zametek
v izkustvu majhnih otrok in primitivcev. Bolj pomembno je, da
posameznik pri tem, ko se pripravlja, da bo posegel po oddaljenih
objektih, sam kaže odpor do tega posega, in da je končana pri¬
prava na to manipulacijo rezultat take kooperacije ali konverza¬
cije delovanj... Rad bi, denimo, dosegel neki predmet; nato se
temu poseganju upiram, kot da sem v vlogi stvari, na nek način
prenesem stranice in ogle stvari v roko, v roki proizvedem s
pritiskom vzvoda večjo napetost, ki ustreza razširjeni kvantiteti
predmeta, s to reakcijo stvari pa ne dosežem zgolj stališča dobro
pripravljene manipulacije, temveč tudi predmetni objekt z lastno
notranjo in inherentno naravo. Okrog tega temeljnega jedra se

39

lahko grupirajo vse druge stvari, ki jih lahko izvaja kakšen
predmet na nas, njegovo učinkovanje, njegove aktivne lastnosti.«
(G. H. Mead, 1932, cit. po H. Joas, 1980(a), str. 153).

Iz obeh temeljnih vrst »vživljanj«, medosebne in pred¬
metne, ki se nenehno prepletata, se oblikujejo podoba sveta
in tudi temeljne človekove »navade« v delovanju in inter¬
akciji. Sprva sta obe formi povsem neločljivi. Zato, denimo,
otroci »personalizirajo« objekte, z njimi skušajo komunicirati
enako kot z ljudmi. Sele v nadaljnjem razvoju pride do »de-
socializacije« predmetnih objektov in ločitve »vloge stvari« od
»vloge (drugih) ljudi«.

2.2.2. Meadovo pojmovanje dinamike in strukture osebnosti

(identitete)

Meadovo pojmovanje osebnosti izhaja iz opazovanja so¬
cialnega delovanja človeka. Osebnost nastane v procesu so¬
cialne interakcije, hkrati pa je izoblikovana osebnost pogoj
za to, da posameznik lahko nastopa v socialnih interakcijah
kot samostojen, a vendar družben dejavnik. Osebnost označuje
Mead s terminom »sel£« ..(identiteta), njeno bistvo je, da je
sposobna v socialni interakciji tudi do same sebe sprejemati
enake ali podobne socialne odnose kot do drugih ljudi. Posa¬
meznik: je Identiteta (ali ima identiteto), kadar je lahko sam
sebi objekt oziroma kadar je sposoben sebe postaviti v položaj
drugega, imeti notranji dialog s samim seboj, podobno kot se
pogovarja z drugimi ljudmi.

»Posameznik sebe ne doživlja neposredno, temveč le posredno,
izhajajoč iz posebnega zornega kota drugih članov iste družbene
skupine ali iz posplošenega zornega kota družbene skupine, ki ji
pripada. Izkustva, ki ga dobi kot identiteta ali osebnost, ne vnaša
neposredno v igro, ko postane sam sebi subjekt, temveč le toliko,
kolikor je najprej postal sam sebi objekt, kakor so drugi posa¬
mezniki postali zanj objekti v njegovem izkustvu; sam sebi po¬
stane objekt, ko prevzema vedenje drugih posameznikov do sebe
v nekem družbenem okolju ali vedenjskem in izkustvenem kon¬
tekstu, v katerega so vključeni tako on sam kakor drugi ljudje.«
(G. H. Mead, 1980, str. 180).

Posameznik si že od rojstva čedalje bolj zavestno in aktiv¬
no prisvaja različne oblike in načine interakcije s soljudmi
in z okoljem. Ob tem se diferencira od drugih ljudi in okolja,
hkrati pa se integrira v posebno psihofizično enoto — iden¬
titeto. V tem procesu se hkrati pojavita in razvijeta osebni
in socialni jaz (»I« in »Me« pri Meadu) ter reflektivni odnos
med obema.

40

Resda je človeku že biološka evolucija dala fiziološke mož¬
nosti za razvoj zavesti in inteligentnega ravnanja, vendar se
oboje zares pojavi šele v družbenem procesu vzgoje.

Mead pri razlagi družbenega oblikovanja identitete v glav¬
nem loči dve temeljni fazi. Prva obsega obdobje, ko se po¬
sameznik usposablja za to, da bo na podlagi spominskega in
anticipatornega povezovanja preteklih, sedanjih in možnih
prihodnjih dražljajev sam sebi nakazal enake dražljaje in
reakcije, kakršne se porajajo pri drugih ljudeh, in se tako
zavedel intersubjektivnega pomena svojih ravnanj in gest.
Tedaj je sposoben za elementarno obliko »stopanja v vlogo
drugega«, posebno vlogo zanj pomembnih drugih. Prav s tem,
ko poskuša igrati vlogo pomembnih drugih, mu ti posredujejo
prve trdnejše, splošne vzorce simboličnega delovanja oziroma
splošnejše socialne pomene gest. Otrok si prisvaja svet odra¬
slih, ko se identificira z njimi. Za Meada ni najbolj pomembna
funkcija odraslih avtoritetna funkcija, ki bi otroka primorala
k temu, da jo posluša in se z njo identificira, temveč bolj
funkcija odraslih kot vzora, ki je vreden posnemanja. Zato
v vzgojnem procesu nista najbolj pomembna avtoritarni nad¬
zor in ponotranjenje pritiska, temveč tisti procesi, v katerih
otrok spontano in prostovoljno »igra vlogo drugih« ljudi. To
pa je predvsem otroška igra. Otroške igre po Meadu niso le
sprostitev napetosti ali preskušanje sposobnosti, temveč so
pomembne družbene dejavnosti, v katerih se otrok »igra
družbo«.

Ko se otrok menjaje vživlja v različne vloge, denimo v
očeta, mater, znance, zanimive poklice, funkcijske osebe itn.,
si z igro prisvoji tudi družbene navade, ki karakterizirajo te
osebe kot tipe. Podobno se z igrami nauči tudi prvih oblik
jezikovnih gest, ki mu odprejo svet objektivnih in splošnih
pomenov. S tem se mu počasi odpre večji spekter možnih
reakcij in odnosov do drugih ljudi. V igrah »zamenjave vlog«
se otrok elementarno distancira od samega sebe, od »egocen¬
trizma« (kot bi dejal Piaget), in se vidi »od zunaj«, tj. s
stališča drugih oseb (in stvari!). Otrok sprva še ni sposoben
integrirati vse te raznolike vloge v koherenten sistem in ga
posplošiti do univerzalne veljavnosti, nima integriranega jaza.
Mead imenuje to obdobje otrokovega razvoja kar obdobje
»play«, torej po značilni igri zamenjav. Ko otrok začne upo¬
rabljati jezik, še ne ve, da komunicira oziroma, da je ta
dejavnost nekaj posebnega glede na druge dejavnosti social-

41

ne interakcije. Da bi se otrok tega zavedel, mora obvladati
še naslednjo, višjo stopnjo razvoja, za katero je, podobno kot

_ za prejšnjo, značilna oblika iger, ki jih otrok tedaj obvlada.

To so t.i. »game« igre, denimo tekmovalne ali partnerske igre,
ki zahtevajo trajnejšo povezanost med igralci in trajnejše
vztrajanje v določeni vlogi, pri čemer mora sleherni izmed
igralcev upoštevati vloge drugih igralcev in smoter celotne
igre. Otrok se mora znati vživeti v vlogo kateregakoli dru¬
gega člana skupine in vnaprej poznati splošen potek reakcije
na določeno delovanje kakšnega člana v njegovi vlogi. Mora
se držati pravil igre. S tem že ponotranja splošno stališče
vse skupine. To pa je tista raven delovanja, ki že pozna
»Me« (»mene«) — posplošenega drugega. Otroci v tej dobi
velikokrat prav uživajo v igrah, ki si jih sami izmišljajo,
zlasti v izmišljanju pravil. Pri tem merijo spretnosti pri do¬
seganju cilja igre s premagovanjem ovir, ki jih predstavljajo
pravila igre. Ko otrok povsem obvlada tako integracijo sku¬
pinskega stališča, se že lahko organizira v celostno osebno
in socialno bitje. Njegova dejanja se kontinuirano vežejo
drugo na drugo, ne da bi preskakoval iz ene vloge v drugo.
Tedaj se začne otrok tudi prepoznavati kot subjektivno in
objektivno identično bitje, to se pravi, začne se zavedati
svojega jaza. Oblikujejo se tudi prve oblike refleksivnega
odnosa do sebe.

Proces izoblikovanja socialnega jaza (Me) se začne v ožjih
skupinah, zlasti v skupinah ljudi, ki so mu naj bližji, deni¬
mo v družini, kjer mu avtoriteta pomembnih drugih pomaga
oblikovati stališče skupine. Sčasoma pa se začenja otrok uve¬
ljavljati tudi v širših skupinah, zlasti v skupinah vrstnikov,
kjer sam sodeluje ne le tako, da prevzema svojo vlogo, tem¬
več tudi pri oblikovanju skupine. Tudi tu gre potemtakem
za proces »igranja družbe«, vendar že na višji stopnji.

Najširša skupnost, s katero se posameznik artikulirano iden¬
tificira, je skupnost ljudi, ki govori isti materin jezik, ker so
v njej utelešeni univerzalni pomeni jezikovnih gest (G. H.
Mead, 1980, str. 222). Takrat se identificira z družbo in se
zave sebe. Tako se v človeku ustvari vedenje, ki ga vodijo
principi.

Identiteta se realizira in uresničuje z družbenim delova¬
njem posameznika, zato jo ima Mead za proces, ne pa za
stanje ali substanco ali instanco osebnosti. Tudi strukturni
elementi identitete, ki jih dalje razvija Mead, so procesni.

42

Kažejo se kot značilne oblike vedenj, reakcij in odnosov po¬
sameznika do sebe in drugih oseb v socialnem delovanju.
Mead zato ne govori o »instancah« identitete (osebnosti),
temveč o »fazah« identitete, s čimer želi poudariti, da so
procesualne in akcijske.

Človeško osebnost kot identiteto (self) označujeta po Meadu
predvsem dve značilnosti: sposobnost vživljanja v druge ljudi
(postavljanje na stališče drugega) in«*specifična, neponovljiva
individualnost posameznika, ki se izmika slehernemu posku¬
su popolne družbene determinacije in socialne kontrole.
Tema značilnostima ustrezata po Meadu dve temeljni fazi
identitete, »Me« (mene) in »I« (jaz).

Prva »faza«, tj. »Me«, so vsa zaznana oziroma anticipira-
na pričakovanja drugih oseb v zvezi s posameznikom ter
vrednostni in normativni sistem, ki je zvezan z njimi. Mead
jo označuje tudi kot »posplošeni-drugi«, mi pa jo bomo ime¬
novali »socialni jaz«.

Socialni jaz pomeni v procesu socialne interakcije za po¬
sameznika dojemanje in zaznavanje socialne situacije, v ka¬
teri se nahaja (tj. prezentira mu pričakovanja, norme, vred¬
note in podobna socialna hotenja okolice), in lastno vlogo v
situaciji. Posameznik socialno situacijo kategorizira, ovred¬
noti, ko dojame možna pričakovanja drugih v zvezi s svojim
vedenjem v dani situaciji. Tako postane odgovoren za svoja
dejanja. / /Vm_/

»Da bi človek povsem razvil ,Me‘, ni dovolj, če preprosto spre¬
jema stališča drugih ljudi do sebe in to dogajanje v tem smislu
vnaša v svoje individualno izkustvo. Tako kakor prevzema stališča
drugih do sebe, mora prevzemati tudi njihova stališča do raz¬
ličnih aspektov družbenega delovanja ali družbenih nalog, v ka¬
tere so vključeni.« (G. H. Mead, 1980, str. 219).

Vendar reakcija posameznika na socialno situacijo ni od¬
visna zgolj od socialnega jaza. To reakcijo določa »I« ali
»osebni jaz«.

»,F reagira na identiteto, ki se razvija s sprejemanjem drž
drugih. S tem da prevzamemo to vedenje, uvajamo ,Me' in na to
reagiramo kot ,T.« (str. 217).

Osebni in socialni jaz sta po Meadu temeljna sestavna
dela oziroma fazi identitete.

»Poskušal sem razločevati med ,I‘ in ,Me‘ kot različnima fa¬
zama identitete, pri čemer ,Me‘ reagira na organizirane drže dru¬
gih, ki jih imamo za dane in ki nato toliko določajo naše vede¬
nje, kolikor je to zavestno. ,Me‘ lahko tedaj dojamemo tako, da
daje formo ,I‘. Novi razvoji nastopijo v dejanjih ,I‘, vendar je
struktura, forma identitete konvencionalno vtisnjena.« (str. 253).

43

Osebni jaz je za Meada bolj ali manj nezaveden, spontan,
preseneča nas s svojimi reakcijami. Lahko je kreativen ali
destruktiven. Je prej asocialen kakor socialen (posmeh je, de¬
nimo, spontana, nezavedna reakcija osebnega jaza na do¬
življanje drugih ljudi). Na zunaj lahko nesreče drugih iz¬
zovejo obžalovanje. To so reakcije socialnega jaza. Navznoter
pa izzovejo tudi veselje ali privoščljivost, to so reakcije
osebnega jaza. V tem smislu je osebni jaz podoben impulzom
nezavednega pri Freudu, kadar predre ovire jaza in nad¬
jaza.

Socialno delovanje poteka tako, da posameznik najprej
prepozna socialno situacijo in naloge ali dražljaje, ki jih do¬
seže s pomočjo identificiranja z drugimi ljudmi. Nato reagira
na te pobude iz socialne situacije tako, da reagira na možne
lastne vloge v njej. Ker se lastnih dejanj zavemo šele re¬
trospektivno, se reakcije osebnega jaza izmikajo kontroli so¬
cialnega jaza. Teh reakcij zato nikoli ni mogoče povsem
predvideti. Temelj za to Meadovo naziranje je ugotovitev,
da človek v času dejanja ne more biti neposredno sam sebi
objekt, ampak je to lahko šele čez nekaj časa (G. H. Mead,
1980, str. 219—221).

Zato so pobude, ki jih daje osebni jaz, izvirno nezavedne.
Ne zavedamo se jih takrat, ko se naša dejavnost sproži, tem¬
več šele pozneje v retrospekciji, pa tudi takrat ne več v
originalni zastavitvi. Osebni jaz je izvir presenečenj, nepri¬
čakovanih impulzov v naših dejanjih. Po Meadu daje ob¬
čutek svobode in ustvarjalnosti, medtem ko je socialni jaz
obremenjen s konvencijami, ki jih posamezniku nalaga druž¬
ba (G. H. Mead, 1980, str. 241).

Vendar tudi upoštevanje drugih ljudi in družbe, identi¬
fikacija z njimi za Meada ni le zavestno dejanje, temveč gre
velikokrat za rezultat kontinuiranih procesov vplivanja dru¬
gih ljudi na posameznika, tako da se jim prilagaja, ne da
bi se tega procesa zavedal. Kolikor bolj je oseba konvencio¬
nalna, toliko bolj se nezavedno prilagaja drugim. V socialni
situaciji včasih prevladuje reakcija osebnega jaza, drugič
reakcija socialnega jaza, pač glede na potrebe po potrjevanju
sebe kot zglednega predstavnika družbe ali potrebe po po¬
trjevanju svoje osebne specifičnosti. Vendar je za človekovo
socialno delovanje nujno potrebno delovanje obeh faz.

Ob tem moramo opredeliti še en ključni pojem Meadovega
pojmovanja strukture osebnosti. To je mind (refleksivna za-

44

vest, razum ali mišljenje). S pomočjo refleksivne zavesti
(minda) lahko človek notranje, v sebi ocenjuje, reflektira last¬
na dejanja in namere ter dejanja in namene drugih ljudi.
S pomočjo minda lahko človek izolira značilnosti, ki izzivajo
reakcije, tako da si naredi scenarij situacije, na katero rea¬
gira.

»Scenarij si organiziramo glede na svoje prihodnje vede¬
nje« (G. H. Mead, 1980, str. 326).

Zato se lahko človek le v mislih postavlja v situacijo, v
vlogo drugega. To je tista sposobnost, ki loči detektiva od
najboljšega sledilnega psa. Prvi sam vnaprej ve za značilnosti
sledov, ki ga bodo pripeljale za zločincem, drugi le preprosto
sledi sledovom po vnaprej narejenih vedenjskih vzorcih, ki
določajo njegove reakcije na dražljaj. Človek se zaveda draž¬
ljajev, ki ga izzivajo k delovanju, zato lahko tudi predvidi
reakcije (G. H. Mead, 1980, str. 133).

Človek si lahko simbolično, miselno predstavlja model
situacije in deluje po sprejeti metodi, načrtu, zaradi česar
so njegove reakcije sicer zapoznele, zato pa so obogatene
in inteligentne. Žival ravna vseskozi instinktivno, brez na¬
črta. Njene reakcije so takojšnje, zato tudi niso simbolizirane
(inteligentne). Sposobnost za reflektiranje oziroma simbolič¬
no modeliranje situacije^zavre spontane in takojšnje reakci¬
je, ki jih izziva osebni jaz. To sicer zavre spontanost in ne-
napovedljivost reakcij, ki so odraz neobvladljivih impulzov,
hkrati pa razširi bazo možnih reakcij. Postajajo bolj alter¬
nativne, posameznik pa se zavestno odloča med njimi. Tako
postanejo nenapovedljive v višjem smislu, in sicer zato, ker
so bolj kreativne, inovativne in ker ne izzivajo enoličnih
reakcij pri drugih ljudeh.

Posameznikova zmožnost refleksivne zavesti je predvsem
sposobnost za to, da sprejema refleksiven odnos do sebe kot
spontanega izvira dejanj in kot družbeno odgovorne osebe.
»Mind« za Meada ni pasivno opazovanje sebe v interakciji,
temveč je predvsem sposobnost kritičnega ocenjevanja sebe
in situacije.

»To, da imajo posamezniki refleksivno zavest oziroma mišljenj¬
sko silo jim namreč omogoča, da se kritično obnašajo do obsto¬
ječega, do organizirane družbene strukture, ki ji pripadajo,... in
da bolj ali manj rekonstruirajo ali spreminjajo to družbeno struk¬
turo, kakor od časa do časa zahtevajo nujnosti družbene evolu¬
cije.« (G. H. Mead, 1980, str. 269).

45

Zato identiteta za Meada ni zgolj zavest o sebi, temveč
družbeno izoblikovana osebnost, ki ima vse tiste sestavine,
ki ji omogočajo samorefleksijo, to pa sta »fazi identitete«
,r in ,Me' (osebni in socialni jaz) ter Mind kot notranja za¬
vestna interakcija med osebnim in socialnim jazom. ,Me‘ po¬
temtakem predstavlja družbeno konvencionalni aspekt iden¬
titete, ,r pa inovativni, kreativni in spontani aspekt identitete.
Mind je miselna sposobnost za refleksiven odnos med samo-
objektivizacijami, kot jih predstavlja socialni jaz (tj. med
zaznavanjem in ocenjevanjem samega sebe in drugih ljudi
v socialnih situacijah) in lastnimi reakcijami oziroma po¬
budami za delovanje. Zato lahko rečemo, da pomeni identite¬
ta za posameznika navznoter nekakšno notranjo socialno si¬
tuacijo (odnos socialnega in osebnega jaza), navzven pa
aktivnega posameznika v družbi, ki je sposoben za zavestno
interakcijo in kooperacijo z drugimi ljudmi. Ta interakcija
je lahko tudi konfliktna, denimo takrat, kadar jaz reagira
impulzivno, socialni jaz pa se uveljavlja kot cenzor te im¬
pulzivnosti.

Razmerje osebnega in socialnega jaza je po Meadu rela¬
tivno. Odvisno je tako od osebnosti kakor od situacije. Ne¬
kateri ljudje reagirajo v neki situaciji bolj s stališča oseb¬
nega jaza (kreativno, spontano, lahko pa tudi avtoritarno in
destruktivno), drugi bolj s stališča socialnega jaza (konven¬
cionalno, družbeno odgovorno, tudi konformistično). Narava
reagiranja na situacijo je različna tudi glede na zavestnost
ali nezavednost reagiranja, saj se lahko posameznik le malo
zaveda svojih prilagajanj in reakcij na družbo ali pa, prav
narobe, ravna zelo zavestno in samoiniciativno. Temeljni so¬
cialnopsihološki problem posameznika je po Meadu potem¬
takem doseganje čimbolj osveščenega in odgovornega odnosa
med osebnim in socialnim jazom, to se pravi, čimbolj reflek-
tirane notranje socialne situacije posameznika.

Mead sam deloma primerja svojo shemo osebnosti s Freu¬
dovo. Osebnemu jazu priznava impulzivnost, medtem ko se
socialni jaz kaže kot cenzor impulzivnih vzgibov iz osebnega
jaza. Zato je socialni jaz pri impulzivnem vedenju po Meado-
vem mnenju podoben Freudovemu cenzorju (G. H. Mead, 1980,
str. 254). Drugje Mead ugotavlja, da je Freudov cenzor ome¬
jen le na seksualna izkustva in na seksualno vedenje, medtem
ko je socialni jaz splošen družbeni korektor vsega posamez¬
nikovega vedenja. Zato naj bi imel po njegovem mnenju

46

širšo vlogo kakor Freudov cenzor (G. H. Mead, 1980, str. 320).

Ker je Freudov »cenzor« teoretični predhodnik za na¬
daljnjo koncepcijo jaza, pa tudi nadjaza, ne moremo nepo¬
sredno ugotoviti, kateri Freudovi instanci osebnosti ustreza
Meadov družbeni jaz. Še najbolj bi utegnil biti podoben nad¬
jazu, saj sta za posameznika oba ponotranjanje normativ¬
ne zapovedi in pričakovanja socialne okolice ter kontrolirata
spontane pobude dejanj, ki izvirajo iz nezavedne in biološke
podlage organizma. Vendar tudi Freudov jaz delno ustreza
Meadovemu socialnemu jazu, saj sta oba aktivna usmerje¬
valca in neposredna kontrolorja spontanih pobud osebnosti.

Velika razlika je med Freudovim odnosom med nadjazom
in jazom ter Meadovo koncepcijo odnosa med socialnim in
osebnim jazom. Pri Freudu je nadjaz posebna instanca du¬
ševnosti, dvignjena nad jaz in ono, medtem ko je Meadov
socialni jaz le faza identitete, se pravi, poseben del procesa
socialnega delovanja posameznika, ki je le v posebnih pri¬
merih (ko situacija oziroma drugi ljudje pritiskajo na po¬
sameznika, da se jim podredi) dvignjena nad fazo osebnega
jaza. Na splošno pa se obe fazi enakopravno združita v so¬
cialnem dejanju oziroma v udejanjanju identitete. Medtem ko
Freud odkriva nenehen konflikt instanc, išče Mead prej ne¬
kakšen harmoničen ali vsaj kontinuiran odnos med identi¬
tetnima fazama in pojmuje njun konflikt kot izreden primer
negativnih povezav osebnega in socialnega jaza (ki vodijo v
disociacijo osebnosti).

Tudi celotna koncepcija delovanja je pri obeh avtorjih
različna. Po Meadu predstavlja socialni jaz pobudo za de¬
lovanje, ker prezentira identiteti dražljaje socialne situacije,
osebni jaz pa le reagira (sicer spontano in le delno zavedno)
na to prezentacijo. Po Freudu pa obstaja trajna nezadovolje-
nost posameznika v kulturi. Njegove spontane želje in potre¬
be so nenehno omejevane in frustrirane. Ono, se pravi spon¬
tani in nezavedni pobudnik dejanj, samo na sebi izziva k
dejavnosti, jaz in nadjaz pa se uveljavljata le kot socialna
katalizatorja teh pobud.

Meadov osebni jaz je sicer delno nezaveden in deluje
spontano, vendar ga ne moremo enačiti s Freudovim onim,
(čeprav sam Mead daje pobudo za tako interpretacijo). Oseb¬
ni jaz kot faza identitete je vendarle zamišljen kot začetni
element zavestne dejavnosti, ki resda ni docela zavesten,
vendar tudi ni z nekakšno neprehodno mejo ločen od zavesti.

47

Je izvir dejanj, ki sicer nenehno uhaja refleksiji, vendar ne
v novo nezavedno, temveč v novo dejanje. Čeprav je označen
za izvir reakcij na socialno situacijo, je po Meadovem mne¬
nju v tem reagiranju vendarle kreativen in spontano prebija
omejitve in cenzure socialnega jaza, medtem ko se Freudovo
ono uveljavlja le posredno, simbolično zakrito, celo konser¬
vativno in le malokdaj kreativno (to je že učinek sublima¬
cije nezavednih pobud, ne pa neposredna lastnost učinkovanja
libida).

Meadov pogled na osebnost je pretežno kognitivističen,
saj upošteva le mišljenje kot izrečen konstitutivni dejavnik
identitete, medtem ko, denimo, emocije, 'strasti ipd. sodijo
k izvirom dejanj, k osebnemu jazu.

Mead je sicer prišel do roba lastnega odkritja nezaved¬
nega, s tem ko je ugotovil nikoli povsem zavestno in biolo¬
ško pogojeno reakcijo osebnega jaza na socialno situacijo.
Velikokrat je pisal o nezavednih dejanjih oziroma gestah,
ki si jih ljudje izmenjujemo, in o nezavednih odnosih, ki ne
prodrejo v zavest (npr. G. H. Mead, 1980, str. 205). Posebej
je ločil zavest v pravem pomenu besede in običajno doživ¬
ljanje. Prvo obsega zavest o sebi, drugo pa vse ostale oblike
duševnega izkustva. Med izkustvom in nezavednim po nje¬
govem mnenju ni preloma, pač pa popolna nezavednost kon¬
tinuirano prehaja do različnih bolj ali manj intenzivnih do¬
življanj, percepcij, oblik miselne dejavnosti. Zavest o sebi
se loči od izkustva po tem, da se pri prvi zavest obrača k
sami sebi in k izkustvu, je zato aktivna, medtem ko je iz¬
kustvo nerefleksivno in po Meadu le pasivno zaznava du¬
ševno dogajanje.

Mead je v svoji predstavitvi duševnosti vsekakor ostal
enostranski, saj je kot glavni element dinamike identitete
opredelil miselno samorefleksijo posameznika, vse druge du¬
ševne aktivnosti pa je imel za elemente spontanih ali delno
spontanih odzivov osebnega jaza na socialni jaz. Vendar emo¬
cionalne in afektivne komponente doživljanja prav gotovo
sodelujejo pri malone vseh vživljanjih v vlogo drugih ljudi
in tudi v zavesti o sebi, zato jih »mind« mora upoštevati in
jih ne more imeti kvečjemu za objekte refleksij e.;’Tudi čutna
in čustvena doživetja imajo družbeno naravo in gradijo oseb¬
nost ali identiteto.

Zaradi podcenjevanja bistvene vloge čustvenih, impulziv¬
nih, nezavednih sestavin delovanja in identitete se je Mead

48

nagibal k nekonfliktnemu oziroma, bolje, harmoničnemu od¬
nosu med osebnim in socialnim jazom. Konflikt je sicer mogoč,
a le izjemoma. V nasprotju s tem pa je prav Freudova teo¬
rija, po kateri je v ospredju konflikt duševnih instanc, zlasti
konflikt med nezavedno impulzivnostjo želja in zavestjo. Pri
Freudu jaz in nadjaz nista le ponotranjeni stališči obče druž¬
be, temveč tudi v posameznika samega usmerjena represija
družbe nad človekovo naravo.

2.3. Koncept interiorizacije interakcije pri
Levu Vygotskem

Teorija in eksperimenti sovjetskega psihologa L. Vygotske-
ga predstavljajo natančnejšo psihološko analizo interakcioni-
stične hipoteze o nastajanju človekove zavesti, mišljenja in
glavnih duševnih funkcij iz socialne interakcije, se pravi, v
procesu prenašanja socialne interakcije med ljudmi v notranjo
interakcijo posameznika s samim seboj ob pomoči prisvajanja
jezikovnih (signifikantnih) gest.

Mead je preučeval celostno vpletenost človekovega delo¬
vanja v časovni in situacijski sklop interakcij in kooperacij
posameznika z drugimi ljudmi, ki omogoča, da je pri delova¬
nju mogoče ločiti subjektivni (intencionalni) in objektivni vidik
in da se subjektivni vidik interakcije nato lahko prenese v
samega posameznika (notranji dialog). Vygotski je sicer poznal
in upošteval tudi to primarno socialno vpletenost človekovih
dejanj v interakcijah z drugimi ljudmi, vendar je človekovo
delovanje opazoval predvsem kot delovanje, ki ga posreduje
kakšno orodje ali zunanje sredstvo. Med intenco dejanja in
njegovo izvršitvijo se pri človeku kot objektiven posrednik
vmeša neko sredstvo, s katerim posameznik bodisi neposredno
učinkuje na stvari okrog sebe bodisi skuša z njim drugim
ljudem posredno sporočiti svoje namere, želje, opažanja, da bi
nato prišlo do nekega kooperativnega delovanja.

S pomočjo orodij ali posredujočih sredstev pa posameznik
ne deluje le na stvari okrog sebe ali na druge ljudi, temveč
tudi na samega sebe, kar povratno draži in spodbuja nove
povezave duševnih funkcij (ki temeljijo na fizioloških funkci¬
jah možganov). Človekove duševne funkcije se s tem spre¬
menijo iz »naravnih« v posredovane procese, v katerih sred¬
stva delovanja (operacij) delujejo hkrati tudi kot dražljaji za

49

nove duševne procese, ki nastanejo z združitvijo enostavnih
elementov, denimo običajnih pogojnih refleksov.

Za Vygotskega je najpomembnejše posredovalno sredstvo
jezik oziroma jezikovni znak. JČLnjim namreč vzbujamo, višje
duševne funkcije, pojmovno mišljenje, spomin, samoopaža-
nje. Delujemo pa tudi ha lastno voljo, da se osvobodi pritiska
afektov in postane inteligentna. ] Sicer pa po Vygotskem že
sleherno posredujoče sredstvo deluje kot znak, s katerim
dražimo možgane, tako da se v njih oblikujejo nove povezave.
Umetno proizvedeni jezikovni znaki pa so sredstva, ki rabijo
izrecno temu namenu. Dejavnosti za smotrno ustvarjanje in
uporabo znakov imenuje Vygotski signifikacija, in ta najbolj
odločno loči človeka od živali (živali pozna le signalizacijo)
(I. Ivic, 1978, str. 76). S pomočjo signifikacije človek potemta¬
kem »od zunaj ustvarja povezave v možganih, upravlja možga¬
ne in preko njih tudi lastno telo« :(L. Vygotski, 1960, str. 113).

Signifikacija pa ne izvira neposredno iz možganov, temveč
iz zunanje družbene realnosti človeka. Otrok stopa v okolje,
ki že od vsega začetka uporablja umetne znake in ki zavestno
deluje na otroka, tako da si tudi sam prisvoji te znake oziroma
z njimi zvezano posredujočo vlogo znakov. Signifikacija se
potemtakem začne zunaj človeka, v drugih ljudeh in šele
socialna interakcija otroka z ljudmi vzbudi v njem sposobnost
za signifikacijo, jo aktualizira. Ta interakcija s soljudmi ne
obsega zgolj samo komunikacije, temveč vse oblike koope¬
racij, to se pravi, vse dejavnosti, v katerih ljudje s pomočjo
določenih sredstev, ki jih proizvajajo sami, delujejo na vedenje
posameznika. Zato tako komunikacija kakor navajanje otroka
na uporabo predmetov, orodij in lastnih rok vplivata na otro¬
ka tako, da se scela spreminja v bitje, ki je sposobno za samo¬
stojno kreiranje posredujočih znakov.

Proces, s katerimi se zunanja dejavnost in posameznikova
interakcija v stikih z drugimi ljudmi postopoma prenašata v
notranjo duševno dejavnost posameznika, ko postaja od zunaj
sprejeta signifikacija notranja aktualna sposobnost človeka,
je za Vygotskega najpomembnejši socialno-psihološki proces
v razvoju osebnosti. Ta proces imenuje Vygotski »interiori-
zacija« (ponotranjenje). To je proces prehoda, preoblikovanja
sprva zunanje dejavnosti posameznika v čisto duševno operi¬
ranje z notranjimi reprezentanti dejavnosti (najprej so to
besede in stavki, nato pojmi in misli).

50

Po Vygotskem je bila sleherna višja duševna funkcija
sprva zunanja funkcija, se pravi oblika zunanjega delovanja
ob pomoči določenih sredstev in ob socialni navezavi na druge
ljudi. Bila je družbena funkcija, »socialni odnos med dvema
človekoma« (L. Vygotski, 1960, str. 199). Zato je komunikacija
za Vygotskega prednostna oblika dejavnosti, iz katere se s
ponotranjenjem razvijejo višje duševne funkcije. Vendar prvot¬
na človeška komunikacija, denimo pri otroku, ne pozna
ločenega pomena besed in stavkov. Komunikacija je sprva
socialno delovanje, usmerjeno na drugega človeka in je tesno
povezana z drugimi instrumentalnimi dejavnostmi. Otrok,
denimo, s kretnjami pokaže staršem, da bi rad dosegel neki
predmet. Mati ga da otroku in s tem vzbudi v njem novo
zvezo med gibom in predmetom. Gib postane gesta, ki nosi
neki pomen. Gesta kaže drugim na predmete. Ta pomen in s
tem gesta sta socialna in komunikacijska pojava. Na podlagi
socialnih gest se nato razvijejo besedne geste, ki dobijo simbo¬
len pomen, kažejo na predmete ipd. Povezave med besedami
in stvarmi obstajajo le v družbi, v družbenih povezavah med
govorečimi ljudmi, ki jih mora otrok šele osvojiti. Odrasli upo¬
rabljamo že obstoječe zveze med besedami in stvarmi kot
sredstvo za komunikacijo z otrokom. Sele sčasoma se tudi
otrok zave pomena besed, ki jih uporabljajo on in starši (L.
Vygotski, 1960, str. 199—200).

Ta razlaga začetka komunikacije je zelo podobna Meadovi
razlagi nastanka signifikantnih gest kot prve stopnje v formi¬
ranju zavesti. Tudi nadaljnji proces je pri obeh podoben, gre
za ponotranjenje teh gest. Mead pri tem poudarja predvsem
razvoj refleksivne zavesti skozi več stopenj ponotranjenja
stališča drugih do posameznika, Vygotski pa poudarja spo¬
sobnost obvladovanja lastnega vedenja posameznika, ki po¬
meni tudi vplivanje na nevrofiziološke procese v možganih,
kar psihološko in fiziološko omogoča zavest posameznika o
samem sebi.

Pri tem ima odločilen pomen uporaba jezikovnih znakov.
Z njimi lahko posameznik obvladuje nižje duševne funkcije
in z lastno voljo upravlja svoje vedenje. Uporaba jezikovnih
znakov je že od vsega začetka družbeno sredstvo za kontrolo
vedenja drugih ljudi in vplivanje nanj. Posameznik si, s tem
da si osvoji uporabo znakov, osvoji tudi diskurziven odnos
do sebe, tako da lahko vpliva nase podobno kot na druge

51

ljudi. Vygotski pravi, da si posameznik s tem »odpre tablo
svojih možganov«.

»Vsa zapletenost problema postane očitna, ko sta aparat in
ključ v istih rokah, ko uvedemo samostimulacijo in upravljanje
samega sebe. Tu se v enem samem sistemu vedenja pojavljajo
psihološke zveze nove vrste. Ta prehod socialnega delovanja zunaj
osebnosti v socialno delovanje v osebnosti bomo postavili v sre¬
dišče našega raziskovanja...« (L. Vygotski, 1960, str. 116).

Šele ko človek obvladuje lastne duševne funkcije s po¬
močjo znakovne samostimulacije, je prešel k družbenemu in
kulturnemu bivanju. Duševne funkcije, ki so bile prej še
naravne in nižje, se tedaj spremenijo v kulturne, višje funk¬
cije.

Teza Vygotskega kot tudi Meada je potemtakem, da se po¬
sameznikov družbeni in osebni razvoj začenja takrat, ko začne
otrok do sebe prevzemati enake vedenjske forme, kot so jih
prej imeli drugi ljudje do njega. Vygotski pravi temu prehod
od »interpsihološkega« v »intrapsihološko« delovanje. Temu
procesu komplementaren in vzporeden z njim pa je proces
proizvajanja, delovanja človeka navzven, ko notranji proces
prehaja v zunanje delovanje. Prav človeško družbeno delo
omogoča in vzpostavlja oba procesa, zato je delo po Vygotskem
generični in antropološki koren zunanje dejavnosti ljudi in
razvoja duševnih funkcij. Res pa je, da Vygotski ni nikoli
povsem pojasnil razmerij med komunikacijo in delom, zdi se,
da je imel komunikacijo in delo za dve obliki »orodje«
(instrumentalne) dejavnosti:

»Ustvarjanje in uporaba znakov kot pomožnih sredstev pri re¬
ševanju psihološke naloge, ki jo mora človek rešiti (zapomniti si
kaj, primerjati, sporočiti, izbrati kaj), je s psihološke strani, v
eni točki analogno ustvarjanju in uporabi orodij. Takšno bistveno
sorodnost obeh pojmov predstavlja za nas vloga teh prilagajanj
v vedenju, analogno vlogi dela v delovni operaciji, ali kar je
isto, instrumentalno funkcijo znaka« (prav tam, str. 121).

Najpomembnejši proces v družbeni genezi višjih duševnih
funkcij je za Vygotskega postopno notranje povezovanje miš¬
ljenja in govora. Ta proces ima več stopenj ponotranjenja
govora in govorne artikulacije mišljenja. Vygotski je izhajal
iz empiričnih dejstev, ki so pričala o funkcionalni neodvis¬
nosti govora in mišljenja. Šele funkcionalna uporaba umetnih
znakov omogoči otroku govorno mišljenje in intelektualni
govor, čeprav so po Vygotskem celo pri odraslem človeku
oblike mišljenja, ki niso govorne narave (npr. čisto tehnično
mišljenje, praktična inteligenca) (prav tam, str. 124).

52

Končni rezultat tega procesa je formiranje refleksivnega,
pojmovnega mišljenja in miselne prezentacije samega sebe.
To je tudi raven, ki ustreza duševno razvitemu in hkrati
družbenemu posamezniku, sposobnemu za samostojno in za¬
vestno socialno delovanje. Vygotski je na podlagi svoje teorije
jezika in znakov zgradil koncept »interiorizacije«. Razvil
je teorijo kognitivnega in hkrati socialnega razvoja otroka,
ki ga je postavil nasproti zlasti Piagetovi teoriji kognitivnega
razvoja otroka.

Vzporedno z razvojem otroka v družbenega posameznika
potekata proces »socializacije« (v ožjem smislu), se pravi pri¬
svajanja socialnih navad, učenje govora, pisanja, prisvajanja
socialnih norm, navajanja na delo skupaj z drugimi ljudmi
itn., in proces »individualizacije«, se pravi nastajanja oseb¬
nosti, še zlasti njene notranje duševne strukture z zavestjo in
samozavestjo kot osrednjim členom. Oba procesa sta družbena
procesa, rezultat obeh pa je družben; to pomeni, da sta prav¬
zaprav le dve strani istega procesa spreminjanja otroka v
družbeno bitje. Potemtakem sta kognitivni in sploh duševni
razvoj otroka in socializacija otroka pravzaprav isti proces in
se realno ne ločita.

Vygotski se je v svoji teoriji kritično soočil z drugo po¬
membno teorijo o razvoju otroka, in sicer s Piagetovo teorijo
o razvoju psihičnih funkcij pri otroku. Po Piagetu se namreč
otrok razvija iz družbenega bitja v družbeno bitje, pri čemer
je otrok sprva v stanju egocentrizma in egoizma. Vygotski
pa je postavil nasproti temu tezo, da je otrok že od vsega
začetka družben, še celo hiperdružben, ker misli, da vse, kar
počne, razumejo vsi okoli njega. Piaget je na začetek otroko¬
vega razvoja postavil egocentrični govor, ki ga vodijo le
otrokove želje, in ta govor se mora socializirati; Vygotski pa
meni, da je govor že od vsega začetka družben in da se v na¬
daljnjem razvoju individualizira, odlepi od prvotnih oblik
govora, kjer je govor samemu sebi vselej pomenil tudi govor
predpostavljenim »drugim«|.

Vygotski je z vrsto eksperimentov in raziskav ugotovil,
da je egocentrični govor že socialen govor, vendar nerazvit,
ker individuum še ni razvit, ker se posameznik kot osebnost
še ne more izločiti iz družbenega okolja, to se pravi, ni
individualiziran. Ko se posameznik kot individualna, a druž¬
bena osebnost dovolj diferencira nasproti družbenemu okolju,
izgine potreba po egocentričnemu govoru, namesto tega pa

53

imamo notranji govor in pozneje pojmovno mišljenje, ki pa
sta prav tako družbena fenomena. Izražata obračanje k sa¬
memu sebi kot potencialnemu drugemu.

Otroci v skupini, v kateri se igrajo in se med seboj dobro
razumejo, veliko govorijo sami s seboj. Vendar to ni egocen¬
trizem v smislu egoizma, kot meni Piaget, temveč nekakšen
»kolektiven monolog«, ki obstaja le toliko časa, dokler obstaja
kolektiv.. Ta kolektivni monolog spremlja iluzija razumevanja
(kar opaža tudi Piaget). Otrok verjame, da ga okolica zmeraj
razume. Tudi če govori sam sebi, misli na tiste, ki so okrog
njega. Zlasti na zgodnjih govornih stopnjah se egocentrični
govor le malo loči od običajne komunikacije (po strukturi
sintakse in semantike).

Po mnenju Vygotskega je egocentrični govor še ne dovolj
diferencirano subjektivno stališče otroka, ki še ni ločeno od
socialnega govora (iluzija razumevanja), ki je objektiven glede
na situacijo (kolektivni monolog), in se po formi (glasnosti)
ne loči od socialnega govora (L. Vygotski, 1977, str. 350). To
seveda priča o socialnosti egocentričnega govora in o pre¬
majhni individualizaciji otroka in njegovega govora. Otroci
se vedejo, kakor da Se ne menijo za druge, vendar le zato,
ker mislijo, da je sleherna njihova misel, ne glede na to,
kako je izražena, vendarle obče znana.

Celotna shema Vygotskijeve teorije govora in mišljenja
Vygotskega je potemtakem taka: Otrok začne s socialnim
govorom kot posebnim izrazom intenzivne komunikacije. Go¬
vor je na začetku povsem socialen, šele pozneje se loči na
egocentrični in komunikativni govor. To je prehod od zuna¬
njega govora na notranji govor. Vzporedno s socializacijo in
individualizacijo upada odstotek egocentričnega govora. Če¬
dalje bolj pa se kažejo posebnosti tega govora, ki ga spajajo z
notranjim govorom. V času šolanja pride ponavadi do prehoda
k notranjemu govoru, ki je hkrati nujen pogoj za nastanek
pojmovnega in logičnega mišljenja. Logično mišljenje potem¬
takem ni preprosto plod odstranitve otroškega egocentrizma in
iracionalizma ob povečani socializaciji, temveč prehoda ene
vrste socialnega govora — in sicer tiste vrste govora, ki je
usmerjen k posamezniku, ki poskuša razumeti individuum s
stališča družbe (drugih) — v notranji govor.

»Egocentrični govor nastane na družbeni podlagi tako, da otrok
prenaša družbene načine vedenja, načine kolektivnega sodelova-

54

nja v sfero individualnih psihičnih funkcij.« (L. Vygotski, 1977,
str. 77).

Intelektualni in drugi psihični procesi v dozorevanju oseb¬
nosti so del njenega družbenega dozorevanja, to se pravi vse
bolj obsežne in samostojne družbene dejavnosti navzven in
notranjega razvoja posameznika, ki se lahko samostojno
diferencira nasproti drugim ljudem in v svojih dejanjih izhaja
iz sebe.

Vygotski je s svojo psihološko teorijo družbenega oziroma
kot tudi pravi, kulturno-zgodovinskega razvoja duševnih
funkcij, ki so podlaga zavesti in osebnosti, dal precej konsisten¬
ten model posameznikovega notranjega družbenega razvoja.
Poleg Meadove bolj sociološko usmerjene teorije ponotranjenja
družbenih vlog je teorija zavesti Vygotskega najbolj izdelana
psihološka teorija, ki temelji na konceptu »notranjega dialoga«
v mišljenju. Diskurzivna zavest vzpostavlja »socialni stik«
človeka s samim seboj. Vendar za ceno izgube nekonfliktne
identitete s samim seboj, saj je socialni stik hkrati razlikovanje
posameznika od samega sebe in tudi parcialno identificiranje
s seboj. Po Vygotskem ostaja trajna razlika med »nižjimi«,
še pretežno naravnimi, in »višjimi« kulturnimi duševnimi
funkcijami ter nenehno postavlja pred ljudi nalogo, kako
uskladiti konfliktne težnje višjih in nižjih funkcij (in potreb).
Tu se je Vygotski nedvomno bolj približal psihoanalizi. Nave¬
zava na psihoanalizo je mogoča še drugje. Vygotski namreč na
ključnih mestih v svojih delih piše o tem, da je vsa zavest
oziroma da vse kognitivne funkcije temeljijo na motivacijski
sferi zavesti, afektih in emocijah.

»Na koncu lahko le še naredim sklepni, zadnji korak v analizi
notranjih slojev govornega mišljenja. Misel še ni zadnja instan¬
ca v vsem tem procesu. Sama misel se ne rodi iz druge misli,
temveč iz motivacijske sfere zavesti, ki obsega naklonjenost in
potrebe, interese in spodbude, afekte in emocije. Misel vodi afek-
tivna tendenca in tendenca volje. Zgolj ta lahko odgovori na zad¬
nji ,zakaj' v analizi mišljenja.« (L. Vygotski, 1977, str. 388).

Po Vygotskem obstaja »dinamični smiselni sistem, ki pred¬
stavlja enotnost afektivnih in intelektualnih procesov«. Ugo¬
tovimo lahko, da sta Mead in Vygotski zadela ob problem
notranje duševno-družbene zveze med afektivnim, spontanim
reagiranjem in refleksivno obvladanim delovanjem. Pri Meadu
se ta problem kaže kot vzdrževanje ravnotežja med osebnim
in družbenim jazom, pri Vygotskem kot razmerje med afek-
tivno-emocionalno osnovo mišljenja in refleksivnimi, kul-

55

turnimi duševnimi funkcijami. To razmerje je pri obeh
teoretikih latentno konfliktno, čeprav sta oba poskušala ta
konflikt vgraditi v neko višjo enotnost; Mead v enotnost obeh
faz identitete v socialnem delovanju, Vygotski pa v pred¬
postavljeno enotnost afektivnih in intelektualnih procesov.
Pretežno kognitivistična zasnova oziroma elaboracija obeh
teorij je tako dosegla mejo.

Praktična intersubjektivnost, tj. človekov dialog s svetom
ni le kognitiven, načrtno intencionalen, temveč je vseskozi
tudi afektiven in emocionalen. Zato afekti in emocije ne mo¬
rejo biti le nekakšna naravna podlaga za delovanje in dušev¬
nost, temveč so izvirno družbeni, čeprav jih ni mogoče vselej
obvladati z mislijo in voljo.

2.4. Problematizacija družbene samoumestitve subjekta v
sodobnih interakcionističnih teorijah

Paradigmatsko zasnovo simboličnega interakcionizma, ka¬
kršno je razvil Mead, so afirmirale pomembne sodobne teori¬
je, zlasti teorije, ki razlagajo družbeno produkcijo in družbeno
strukturiranost človeškega subjektivnega in objektivnega sve¬
ta, subjekta in družbenih celot na podlagi vsakdanjih osmiš-
ljanj realnosti, ki jo človek osmišlja v svojih predmetnih in
še zlasti v komunikacijskih dejanjih. Husserl, oče sodobne
fenomenologije, je v svoji znameniti knjigi Kriza evropske
zavesti in transcendentalna fenomenologija (1936) razvil
teorijo o primarnem življenjskem svetu, ki je temelj vsega
razumevanja sveta, drugih ljudi in nas samih kot oseb. Šele
na podlagi razumevanja življenjskega sveta se konstituirajo
(po smislu formirajo) drugi, abstraktnejši svetovi (npr. sve¬
tovi religij, politike, kulture, znanosti). Življenjski svet vse¬
buje celoto povsem spontanih, večinoma nezaznanih načinov
dojemanja in razumevanja fenomenov zunaj nas in v nas,
prav tako tudi reda in strukture teh fenomenov. Po Husserlu
ima to razumevanje še bolj izvirne temelje, in sicer »transcen¬
dentalno zavest« vsakega posameznega jaza (tudi »čistega ja¬
za«). Transcendentalna zavest namreč postavlja okvire in po¬
goje za nastop slehernega možnega objekta za zavest.

Pri konstituciji življenjskega sveta na podlagi čistih fe¬
nomenov, kakor jih dojema transcendentalna zavest, ima po

56

Husserlu najpomembnejšo vlogo formiranje zavesti o dru¬
gem človeku, t. i. konstitucija drugega kot predmeta moje za¬
vesti. Drugi namreč ni le eden izmed predmetov zavesti, tem¬
več se ga zavedam kot bitja z lastno zavestjo, ki me opazuje,
ki ima do mene podoben odnos kot jaz do njega. Vzporedno
s konstituiranjem drugega se zgradi še intersubjektivna vez
med menoj in drugim, to je obema skupen svet pomenov fe¬
nomenov in njihovih razlag. Tudi jaz sam tedaj nisem več
»čisti jaz«, temveč se zavedam sebe kot osebe, kot človeškega
posameznika, kot »jaza v svetu« (mundanega jaza). Ko se v
intersubjektivno vez vključi konstitucija drugih ljudi, se hkra¬
ti konstituira tudi vsem nam skupni svet, ki je za nas objek¬
tivna realnost. Takih objektivnih svetov je več in se razliku¬
jejo po stopnji abstraktnosti in idealizacij predmetov. Prvi in
primerni svet je življenjski svet.

Za primerjavo Husserlovih idej z interakcionističnimi ide¬
jami je pomembna njegova misel, da posameznik dobi zavest
o sebi kot osebi, kot človeku šele, ko se konstituira zavest, o
drugih ljudeh, kar v resnici pomeni, ko se vzpostavijo odnosi
z drugimi ljudmi. Sebe kot osebe se zavem šele, ko spoznam,
izkusim, da me drugi spoznava za sebi podobno bitje. Za Hu-
serla to pomeni, da se v subjektu rodi zavest o sebi kot
mundanem, človeškem jazu šele, ko se vživlja v druge ljudi,
v njihov odnos do sebe.* Zato sta socialna interakcija in komu¬
nikacija tudi za Husserla izredno pomembni za družbeno for¬
miranje življenjskega sveta in posameznika kot socialnega
subjekta.

Husserlove ideje o življenjskem svetu je razvil in jih osvo¬
bodil metafizičnega balasta čistega jaza in primarne transcen¬
dentalne konstitucije sveta v moji zavesti Alfred Schiitz. De¬
lal je predvsem v ZDA, kjer se je seznanil s simboličnim
interakcionizmom, od katerega je prevzel posebno zamisel o'
stopanju v vlogo drugega in posplošenem drugem. Po Schiitzu
so ljudje že izvirno družbena bitja in nikakršni poosebljeni
čisti jazi. Življenjski svet je zato primarna intersubjektivna
realnost, Schiitz ga imenuje tudi vsakdanji svet. S tem, da
je spremenil pojem in ime, je Schiitz načel problematiko
znanstvenega razumevanja vsakdanjega sveta, to je področja

* To teorijo je Husserl izčrpno razvil že prej, zlasti v knjigi
Kartezijanske meditacije, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu
(L j., 1975).

57

na videz najbolj samoumevnih ravnanj s stvarmi, odgovorov
na tipične situacijske izzive, vedenja v komunikaciji z dru¬
gimi itn.

Preučevanje vsakdanjega sveta je danes eno izmed osred¬
njih področij različnih socioloških, psiholoških in filozofskih
teorij. Značilno za vsakdanji svet je, da ljudje spontano, ma¬
lone nezavedno pripisujejo pomene (smiselne) stvarem, ose¬
bam, dogodkom, dejanjem. Raziskovanje vsakdanjega sveta
zahteva razumevanje in razkrivanje teh pomenov, kar naj
bi znanstvenik dosegel z metodičnim vživljanjem v ljudi in
v vsakdanje situacije (to so prepleti aktualnih interakcij).

S tem se razkrijejo skrite, implicitne podmene manifest¬
nih dejanj in javno izrečenih izjav. Vsakdanji svet je po
smislu in življenjskem pomenu prvoten. Šele na njem na¬
stajajo posebni svetovi različnih kultur, ideologij, religij,
znanosti. Vendar vsakdanji svet ni človeku »dan«, temveč ga
ljudje nenehno proizvajajo s skupnim delom in socialno in¬
terakcijo na podlagi izmenjave simboličnih gest (P. Gross,
1972, str. 61—79). Povezava Schiitzovih idej s simboličnim
interakcionizmom je etnometodologija. Njeni avtorji (npr. E.
Goffman, H. Garfinkel) so izpopolnili metodologijo razisko¬
vanja vsakdanjega sveta in so bili pobudniki različnih kva¬
litativnih psiholoških in socioloških raziskav. Razkrivajo pra¬
vila, ki se jim ljudje nezavedno podrejajo v vsakdanjem de¬
lovanju. To so zanje pravila podeljevanja smislov in pome¬
nov vsemu, kar nas obkroža v vsakdanjem svetu, predvsem
pa dejanjem, ki jih izmenjujemo z drugimi ljudmi. Goffman
je jrazvil lastno teorijo o perspektivnosti zavesti in ji dal
močan kritičen poudarek. Z analizo t. i. »totalnih institucij«
(zaporov, psihiatričnih zavodov ipd.) je razkril dvotirnost de¬
lovanja in mišljenja ljudi: razcepljenost na formalni, javni,
in neformalni, nejavni, vidik delovanja ljudi v represivnih
situacijah. Pokazal je, da ljudje na videz delujejo po formal¬
nih pravilih in formalnih definicijah vlog, dejansko pa po
neformalnih, a delujočih pravilih skupnosti. Igrajo socialno
igro, ki pa je ne jemljejo povsem resno, in to je zanje sploh
pogoj za to, preživijo in ohranijo identiteto.

Vsak posameznik opazuje sebe in druge iz perspektive
lastne realne socialne igre, ta pa se umešča v celotno igro
skupine. Zato si posameznik prisvoji tako zavest in zlasti
tako identiteto, ki je v skladu z njegovo vlogo in njenimi

58

realnimi, a večidel implicitnimi definicijami, ki jih zunanji
opazovalec ne vidi. Pri tem je Goffman upošteval tudi ne-
kognitivne, afektivne, emocionalne in motivacijske sestavine
perspektiv, iz katerih posameznik opazuje, vrednoti, načrtuje
in deluje v socialnih situacijah (E. Goffman, 1971).

Socialno življenje je po Goffmanu organizirano podobno
kakor gledališka igra, kjer vsakdo nosi masko, s katero se
kaže drugim ljudem, on kot oseba pa je skrit za njo (»vsi
igramo teater«). Vendar je socialna igra v nasprotju z gle¬
dališčem velikokrat nezavedna, tako da ljudje pozabljamo na
»igro« in na razliko med masko in nami samimi, d ružb ene
rituale jemljemo zares in prav s tem pokvarimo igro.

Goffmanpve ugotovitve nedvomno adekvatno izražajo
vsakdanje življenje v razviti meščanski družbi in njegovo
odtujenost, ki sili ljudi k temu, da si v družbi nadevajo
masko, da zgolj igrajo svoje vloge, saj bi sicer podlegli v
konkurenčnem boju za delo, denar, lastnino, ugled itn.

Interakeionizem se je povezal še z drugo pomembno so¬
ciološko teorijo, sociologijo znanja, ki podobno kakor feno¬
menologija izhaja iz evropske teoretske tradicije (K. Mann-
heim, M. Scheler, A. Weber, G. Simmel). »Sociologija znanja«
namreč razvija misel o družbeni samoumestitvi subjekta v
pojmu socialne perspektive, s katere posameznik vidi sebe.
Po Karlu Mannheimu človeško zavest nujno posredujejo člo¬
vekovo mesto v družbeni strukturi in ideološke predstave,
značilne za določeno družbo in zgodovinsko dobo. Zavest je
zato vselej določena z »družbeno perspektivo« (K. Manheim,
1968, str. 240). Temelj družbene perspektive je tudi za Mann-
heima vsakdanje znanje, ki z njim posameznik osmisli druž¬
bo, svet in sebe kot del družbe in sveta. To znanje je nam¬
reč vselej neposredno zvezano z izkustvom družbenih skupin,
ki jim posameznik pripada (str. 25). Določeni skupini ne pri¬
padamo zato, ker smo v njej rojeni ali smo ji privrženi,
temveč zato, ker gledamo na svet tako kakor ona.

''j

Osrednja misel vseh omenjenih teorij je, da posameznik
razvije svojo zavest in sploh duševnost s tem, ko aktivno so¬
deluje v intersubjektivnem procesu konstrukcije (konstitu¬
cije) socialnega sveta. To tezo sta dokončno artikulirala Pe¬
ter Berger in Thomas Luckmann v knjigi Družbena konstruk¬
cija dejanskosti. Avtorja zastopata teorijo, ki združuje vse
omenjene teoretske zasnove: interakeionizem, fenomenološko

59

sociologijo in sociologijo znanja, to pa povezujeta še z mark¬
sistično antropologijo.

Po njunem mnenju poteka ves proces družbene konstruk¬
cije realnosti tako, da se (s stališča posameznika) vzporedno
»konstruirata« objektivni družbeni svet in subjektivna druž¬
bena narava posameznika. Objektivni družbeni svet se začne
pri vsakdanjih interakcijah med dvema človekoma, se raz¬
širi na referenčne skupine in na izkustvo lastnih in tujih
socialnih vlog ter se konča s konstrukcijo institucij, ki po¬
sredujejo ljudem trajne in kulturno posredovane vzorce de¬
javnosti, navad, običajev itn. Institucionalizirani socialni svet
se kaže subjektivnim hotenjem ljudi kot sekundaren naravni
objekt, ki ga ne morejo več po mili volji spreminjati ali nanj
vplivati. Proces konstrukcije objektivnega socialnega sveta
imenujeta Berger in Luckmann eksternalizacija in objekti -
vizacija človeka. V tem procesu se subjektivno zaznani ali
zasnovani smisli povnanjijo v realnih socialnih objektih, so
potemtakem produkt človekovega dela.

Nasproten temu procesu pa je proces formiranja samega
subjekta oziroma identitete (socializacija). To je proces in-
temalizacije socialnih smislov v posamezniku. Za identiteto,
ki je produkt internalizacije, je bistveno, da ohranja dialek¬
tično ravnotežje med identifikacijo z drugim in samoidenti-
fikacijo, med objektivno nakazano in subjektivno prisvojeno
identiteto. Formirana identiteta, zlasti obvladanje jezika, ter¬
ja relativno simetrijo med subjektivno in objektivno druž¬
beno dejanskostjo (med tem, kar posameznik internalizira,
in tem, kar eksternalizira).*

S tem sta problematizirala pojem identitete in družbene
samoumestitve subjekta. Simetrija med subjektivno in ob¬
jektivno družbeno dejanskostjo je vselej ogrožena. Tako v
subjektu kakor v objektivni družbi obstajajo presežki, ki se
ne prevajajo, npr. telesni občutki, določena čustva itn. v sub¬
jektu in subjektu neznani deli družbenega dogajanja. Zato

* Internalizacija poteka v dveh fazah, v »primarni« in »se¬
kundarni« socializaciji. V prvi fazi, ki se izvrši v otrokovi družini,
posameznik po notranji strukturi najbližjega socialnega sveta kot
»edinega sveta« in temelja za vsakršno stabilno identiteto. V drugi
pa ponotranja posebne svetove, ki ustrezajo poklicnim, spolnim
in drugim vlogam odraslega človeka. Svet otroštva se sicer tedaj
relativizira, vendar še zmeraj ostane temeljni referenčni okvir za
definicijo in percepcijo identitete.

60

gre pri identiteti bolj za nenehno lovljenje ravnotežja med
subjektivnim in družbeno objektivnim momentom identitete
(P. Berger, T. Luckmann, 1980, str. 145). Identiteta je zato
sestavljena iz relativno stabilnega individualnega jedra, ki je
ostanek že v otroštvu prisvojene identitete, in množice re¬
lativno fluidnih »subidentitet« z lastnimi »subsvetovi«; med
njimi mora posameznik znati izbirati tiste, ki ustrezajo so¬
cialnim situacijam in socialnim vlogam, ki jih ima v njih.
Menjavanje delnih identitet in nihanje med subjektivno in
objektivno prisvojeno identiteto je nujno potrebna dejavnost,
ki brani posameznika pred sicer nevzdržnimi konflikti z
družbo.

Bergerjeva in Luckmannova teza se v tendenci navsezad¬
nje ujema z Goffmanovo; ljudje »igramo« v družbi igro, v
kateri navzven nastopamo tako, da prezentiramo delno, a
objektivizirano socialno dodeljeno identiteto, navznoter pa
skušamo ohraniti zvezo s subjektivno prisvojeno identiteto.
Ker pa se oba momenta identitete razlikujeta, in to tem bolj,
kolikor bolj protislovni in represivni so družbeni odnosi, se
nujno zastavlja vprašanje, »ali je v realnih družbenih odno¬
sih, raztrganih zaradi družbenih protislovij, sploh mogoča za¬
vestna sinteza identitete.«

Družbena samoumestitev subjekta se v interakcionizmu
izteče v teorije identitete. Identiteta ni dana, temveč se kon-
tinuira v procesu interakcij. Identiteta namreč druži v sebi
biografsko kontinuiteto, intrapersonalno skladnost in relativno
stabilen način posameznikovega delovanja v odnosih (R. Haubl
idr., 1986, str. 209). To pa so naloge posameznika, ki jim ni
vedno kos. Če se zastavlja vprašanje možnosti zavestne sinteze
identitete, potem se s tem zastavlja tudi vprašanje: ali sub¬
jekt lahko prenese in dojame lastno družbeno posredovanost?
Ali ne ostaja zaradi nerešenih protislovij v družbi in v sebi
na ravni neosveščenega, na videz spontanega menjavanja
infantilnih identitetnih perspektiv in aktualnih, družbeno
predpisanih parcialnih identitetnih perspektiv, ki izhajajo iz
različnih »funkcionalnih« socialnih vlog posameznika?

Nemara je v teh problemih odgovor na vprašanje: zakaj
sodobni psihologi in sociologi tako pogosto operirajo s pojmom
identitete. S. Reck v analizi pojma identitete ugotavlja, da
je vzrok za to dejstvo, da je identiteta »krizni pojem«, to
se pravi, da izraža občutek krize in ogroženosti osebnosti na

61

različnih področjih življenja: odvisnost od mamil, samomori,
kriminal naj bi bili, denimo, znamenje »šibkosti identitete«,
menjavanje poklicev naj bi vodilo v »krizo identitete« in tudi
pri problematiki manjšin naj bi šlo za »problem identitete«.
Bolj redko pa je, prav naroben govor o pozitivni vlogi iden¬
titete, denimo o »samopotrditvi identitete«.

»Tako je razumljivo, da imamo ,identiteto’ za krizni pojem,
ki označuje nekaj, kar je danes na različne načine ogroženo«
(S. Reck, 1981, str. 134).

To pomeni, da ima pojem identitete poleg temeljne vloge,
da predstavlja stičišče in križanje psihološke in sociološke
problematike subjekta, še vlogo »kriznega pojma«, s tem pa
se seveda nevarno izpostavlja ideologizaciji. Kljub tej ne¬
varnosti pa mislim, da se s tem kaže implicitna plodnost
»identitetne problematike« oziroma opredeljevanja človekovih
kriz in protislovij s pomočjo kriz identitete.

Reck v svoji analizi nadaljuje z mislijo, da koncept iden¬
titete vsebuje potrebo po racionalni samoodgovornosti ljudi
v sodobnih družbah. Vendar prav moč in obseg sredstev za
družbeno in osebno manipulacijo pričata o tem, da je tudi
odpor močnejši, kot se zdi. Prav neskončno zapeljiva »po¬
nudba omame« priča o tem, da se ljudje zavedajo potrebe po
ohranitvi osveščene identitete, vendar se hkrati ne morejo
upreti razdiralnim vplivom družbe in zato bežijo v omamo
(S. Reck, 1981, str. 164).

Težavnejša je stvar, kar zadeva kritičnost pojma identi¬
tete oziroma identitetnih teorij. Identiteta je namreč lahko
dejanski »krizni pojem« le, če omogoča tudi kritičen in ne-
iluzoren vpogled v razmerja med posameznikom in družbo.

Prav iz tega izhodišča izhajajo številne ostre kritike na
račun inflatorne uporabe pojma identitete. Kritiki opozarjajo
na neupravičeno zožitev koncepta identitete zgolj na območje
interakcij in komunikacij med ljudmi. R. Jacoby, denimo,
ima pojem identitete za tipičen pojem »pozitivne psihologije«,
se pravi psihologije, »ki predpostavlja tisto, kar je treba šele
ustvariti, namreč individua« (R. Jaeoby, 1982, str. 154). T.
W. Adorno je prav tako s pozicij kritične teorije družbe
zavračal pojem identitete, ker je zanj identiteta le oblika pri¬
silne povezanosti posameznika s samim seboj, ki izvira iz
blagovne ekonomije meščanske družbe in predpostavlja har-
monizirajoč koncept prilagajanja in navidezne integracije
realne raztrganosti (T. W. Adorno, 1970, str. 29).

62

Na drugi strani pa so se zlasti v zadnjih desetih letih
razvili novi družbenokritični koncepti identitete, ki skušajo
uporabiti ta koncept kot kritično in dialektično orodje v
analizi protislovne družbeno-psihološke problematike. V te¬
melju gradijo- na zmeraj labilnem in potencialno ali dejansko
protislovnem razmerju med osebno in socialno identiteto ter
skušajo najti možnosti za osveščeno sintezo obeh (jaziden-
titete), ki bi lahko bila neiluzoren izvir avtonomnosti (J.
Habermas, delno E. Goffman, L. Krappmahn, F. P. Dreitzel,
H. Joas, K. Ottomayer). Zdi se, da sta se teorija in koncept
identitete po »preselitvi« na nemška tla osvobodila tudi pri¬
tiska konceptov skladnosti in konformnega ujemanja s seboj
in z družbo, kar je obremenjevalo ameriške koncepte od
Eriksona dalje, 1

Potemtakem poznamo izrazito alternativne koncepte iden¬
titete. Identiteta rabi za kritično analizo razmer glede mož¬
nosti za »emancipacijski« razvoj osebnosti v protislovnih
razmerah njenega formiranja ali za potrjevanje navideznih
oblik integracije »negiranega subjekta« z nadomestki realne
družbe.

Ta alternativnost ni prihranjena nobenemu pojmu, ki sku¬
ša razložiti družbenost človeka in družbeno konstrukcijo
osebnosti. Ni mogoče določiti objektivnih, vrednostno nevtral¬
nih družbenih pojmov, pa tudi ne zanesljivo kritičnih in ne-
ideoloških pojmov, saj so, denimo, tudi taki emfatični pojmi,
kot so svoboda, avtonomija, emancipacija, demokratičnost, in
kritični pojmi, kot so razredna družba, protislovja družbenih
odnosov, družbena celota, triada jaz — ono — nadjaz itn.,
ambivalentni tako po teorijski vsebini kakor po načinu nji¬
hove dosedanje uporabe v različnih kontekstih. Zato se stri¬
njam s K. Ottomayerjem, ki v zvezi z Adornovo kritiko
ugotavlja:

»Dejansko je identiteta vse to, je pa tudi še več; sleherna re¬
fleksivna kritika psevdoidentitete je poskus vzpostavljanja identi¬
tete in kaže na njeno specifično človeško sintetizirajočo funkcijo«
(K. Ottomayer, 1982, str. 170).

2.4.1. Eriksonov koncept razvoja identitete v krizah

Erikson je bil prvi psiholog, ki je postavil pojem iden¬
titete v središče svoje psihološke oziroma socializacijske teo¬
rije, ki ga je teoretsko tematiziral. Res smo tudi pri Meadu

63

govorili o teoriji identitete, vendar smo pri tem že uporabili
sedanjo terminologijo, ki Meadov »seif« velikokrat prevaja
z »identiteto«, pri čemer želi poudariti tudi konceptualno po¬
dobnost med Meadovim in Eriksonovim družbenodialektič-
nim pojmovanjem človeka.

Za Eriksonovo teorijo identitete je značilno, da jo je razvil
na podlagi posebne preformulacije Hartmannove psihologije
jaza (psihoanalize jaza), tako da je Hartmannov individualistič¬
ni pojem jaza (jaz kot od libida relativno osamosvojena in¬
stanca, ki je deloma avtonomna) povezal z interakcionističnim
pojmovanjem jaza, po katerem je jaz posledica socialnih od¬
nosov oziroma zaznanih odnosov drugih ljudi do posameznika.

Oblikovanje identitete je zanj dogajanje, ki poteka
vse življenje, vendar je najbolj dinamično in intenzivno v
otroški in mladostni dobi. Začne se, ko se otrok sooča z
različnimi zahtevami okolice v različnih interakcijskih oko¬
liščinah. Interakcije so nujen pogoj za identiteto. Za Eriksona
so v otrokovem razvoju bistveni odnosi med otrokom in pred¬
stavniki ter pričakovanji skupnosti glede otrokove identitete.
Za Eriksona je ta odnos »komplementaren«. To med drugim
pomeni, da starši delujejo na razvoj otrokove identitete, a
tudi otrok deluje na spreminjanje in razvoj identitete staršev:

»Mirno lahko rečemo, da družina vzgaja otroka, ob tem ko
on vzgaja njo« (E. H. Erikson, 1965, str. 63).

Ta komplementarnost nastane z usklajevanjem in orien-
tiranjem družbenih pričakovanj do otroka in otrokovega
jaza.

Identiteta je za Eriksona predvsem občutek oziroma do¬
življanje

»...  lastne enakosti in identičnosti v času in s tem povezane za¬
znave, da tudi drugi priznavajo to enakost in kontinuiteto« (E. H.
Erikson, 1973, str. 18) j

Potemtakem je identiteta za Eriksona pravzaprav sub¬
jektivna struktura, ki obsega predstavo o sebi, sposobnosti,
potrebe in obrambne mehanizme osebnosti. Ni statična struk¬
tura, saj vsebuje vseskozi aktivne elemente, ki vzdržujejo
identiteto:

»Genetično gledano je proces oblikovanja identitete videti kot
konfiguracija, ki razvija samo sebe, ki jo postopoma zgradijo za¬
poredne sinteze jaza in prekristaliziranja v otroštvu; je konfigura¬
cija, v katero se druga za drugo integrirajo konstitucijske zasnove,
svojevrstnosti libidinalnih potreb, prednostne sposobnosti, po¬
membne identifikacije, učinkoviti obrambni mehanizmi, uspešne

64

sublimacije in uresničujoče se vloge« (E. H. Erikson 1973, str.
144).

Cilj razvoja -identitete je. doseganje zrele »jaz., identitete«.
Jaz identiteta je za Eriksona tisti občutek samoidentičnosti
in kontinuitete osebnega doživljanja, ki je zbran okrog jaza.
Jaz je odločilna sintetizirajoča duševna funkcija, ki pri do-
raščajočem otroku sčasoma združi - izbrane pomembne—iden¬
tifikacije v realno predstavo o njem samem in njegovih vlo¬
gah v družbi. Je potemtakem temeljni in splošni občutek
zase, ki pa ima tudi sam funkcijo nadaljnjega vzdrževanja
koherence in kontinuitete posameznika.

V razvoju identitete vlada po Eriksonu temeljno epige-
netsko načelo, ki pravi:

»da vse, kar raste, vsebuje temeljni načrt, iz katerega rastejo
deli, pri čemer ima vsak del nekaj časa premoč, dokler ne zrastejo
vsi deli v celoto, ki funkcionira« (E. H. Erikson, 1973, str. 57).

Vse komponente jazidentitete potencialno obstajajo v otro¬
ku; v določenem razvojnem obdobju se sleherna izmed njih
razvije do svojega vrhunca, nato preteče kritično fazp, na
koncu tega razvojnega obdobja pa pride do razrešitve.

Zato se identiteta razvija v obdobjih rasti,, kriz in razre-
šitev kriz, ki so spet podlaga za novo rast. Erikson je te¬
meljno koncepcijo teh kriz sicer povzel po Freudu, vendar
jo je dopolnil z učinki družbene strukture, v kateri posa¬
meznik živi. Identitetne , krize so zanj potemtakem rezultat
notranjih duševnih konfliktov in zunanjih konfliktov, ki na¬
stajajo iz prevzemanja novih družbenih obveznosti, vlog in
vstopanja v nove, bolj univerzalne družbene povezave.. Jaz
identiteta potemtakem nastaja na izkustvih kriz in protislovij,
ki jih je moral vsak posameznik premagati,, da se je lahko
dvignil do naslednjih razvojnih faz. V sleherni identitetni
krizi obstaja možnost za progresivno razreševanje krize in
s tem za približanje stabilni jazidentiteti ali pa možnost za
ostajanje v prejšnji razvojni fazi, se pravi za regresije_in s
tem tudi odpovedi jazidentiteti.

Erikson omenja osem glavnih identitetnih kriz, od katerih
jih pet sodi v otroštvo in mladost, tri pa v odraslost oziroma
starost.

" Prva kriza zajema zgodnje otroško obdobje in jo karakte-
rizira alternativa med prazaupanjem in pranezaupanjem; Erik¬
son hoče s tem povedati, da gre za primarna otrokova izkustva,
ki se kasneje nikoli več ne obnovijo, čeprav so temelj vsega
nadaljnjega razvoja. Ta kriza se ujema z  oraln o fazo o tro-

65

kovega razvoja po Freudu. Za razrešitev te krize naj bi bilo
pomembno zlasti razmerje med otrokom in materjo v prvem
letu življenja. Kriza tega obdobja je v tem, da mora otrok
kljub neugodju, ki ga občasno povzroča njegov telesni razvoj,
kljub občasnim izgubam stika z materjo, razviti v sebi rudi-
mentaren občutek jaz identitet, in prav ta občutek je pra-
zaupanje. Na podlagi tega občutka lahko otrok svoje občutke
in zaznave korelira s svetom zunanjih stvari in drugih oseb.
Pozitivna rešitev te krize omogoča posamezniku, da tudi po¬
zneje stabilno kombinira zaupanje in realizem. Vendar je
rešitev odvisna od tega, koliko okolica otroka sprejema in
ga pozitivno vrednoti in koliko se je otroku posrečilo prisvojiti
si elementarne oblike medčloveškega izražanja (E. H. Erikson,
1973, str. 71)

Erikson omenja še druge ključne krize identitete, ki vodijo
k razvoju zrele osebnosti.

Sledi obdobje boja med avtonomijo in sramom oziroma
dvomom (v t. i. »analni« fazi razvoja libida po Freudu), ko
otrok začne uveljavljati svojo voljo in doživljati _prve obrise
odnosov med jazom in tijem, mojim in tvojim, hkrati pa tudi
občutke ogroženosti zaradi staršev, ki so močnejši in občutke
sramu in dvomov, ki mu jih vzbujajo reakcije in sankcije
staršev zaradi njegovega vedenja. Tudi razrešitev te krize je
ena izmed temeljnih identitet. Pomeni podlago za razmerje
med občutkom avtonomnosti in občutkom podrejenosti druž¬
benim normam. J

Tretja kriza je obdobje, ko se spopadajo otrokova iniciativ¬
nost in občutki krivde, ko se otrok skuša identificirati z zanj
pomembnimi osebami, predvsem s staršema. Po Freudu je to
ojdipska faza razvoja. Eden najpomembnejših produktov te
krize j e razvoj vesti in nadjaza  pri_otroku. Iniciativnost do¬
da prejšnji infantilni avtonomnosti sposobnost za načrtovanje
in odgovornost v otrokovem delovanju. Drugi pomembni re¬
zultat te faze je razvoj., govora, in jezi kovne  komunikacije ter
miselnih_.. sposobnosti. Otrok se mora naučiti ločevati med
infantilnimi željami in odgovornostjo za svoja dejanja, nauči
se opazovati samega sebe in odločati na podlagi teh samo-
opazovanj. Ce bi uporabili Meadov besednjak, bi dejali, da
se otrok že začenja dvigati od prvotnih oblik »vživljanja v
druge« k »posplošenemu drugemu«.

Četrta pomembna stopnja razvoja identitete je kriza, ki jo
karakterizira nasprotje med »smislom dejanj« in »občutkom

66

manjvrednosti«. To je Freudovo »obdobje latence« in je
vmesno obdobje med relativnim (navideznim) mirovanjem v
telesnem in emocionalnem razvoju in naslednjim dinamičnim
obdobjem pubertete in mladosti. To je čas, ko se začne š olan je
in izobraževanje, s tem pa tudi prvo večje razširjenje social¬
nega izkustva za otroka. Zato se to obdobje opira na razvoj
otrokovih znanj in sposobnosti, označuje pa ga nasprotje med
občutki zadovoljstva z lastnim delom in občutki lastne
neuspešnosti.

Sledi peta in za Eriksona odločilna doba v razvoju identi¬
tete. To je doba adolescence in »krize adolescence«. V tej
dobi gre dejansko za formiranje jaz identitete, zato jo karak-
terizira nasprotje med potrditvijo identitete in difuzijo identi¬
tete. Začne se s puberteto in konča z vstopom posameznika
v svet odraslih. Kriza adolescence zahteva od mladostnika,
da veliko bolj zavestno kakor prej preživi to krizo in da
zavestno integrira izkušnje prejšnjih kriz. Označujejo jo
intenziven razvoj duševnih in telesnih sposobnosti in večja
pričakovanja družbe glede dejanj, odločitev in načinov spreje¬
manja socialnih vlog. Pozitivna razrešitev te krize potem¬
takem zahteva, da posameznik sprejme samega sebe, svojo
psihofizično osebnostno celoto, pa tudi, da drugi ljudje sprej¬
mejo njega in da dobi priznanje za svoja dejanja in podporo
pri prizadevanjih za samostojno vključitev v družbo.

Največja nevarnost te dobe je izguba identitete oziroma
difuzija identitet. Nastane tedaj, ko posameznik ne more
integrirano in celostno ustreči potrebi po »fizični intimnosti«
(kar ni zgolj seksualna intimnost), zahtevam po izbiri poklica,
zahtevi po sodelovanju v družbenem prestižu in po psiho¬
socialni definiciji sebe (E. M. Erikson, 1973, str. 155). Mladost¬
nik je tedaj v nevarnosti, da se bo bodisi prehitro osebnostno
oblikoval v neki tip bodisi se umaknil pred vsakršno odlo¬
čitvijo v izolacijo in notranjo praznost. Erikson označuje
obdobje mladosti kot »psihosocialni moratorij«, v katerem
posameznik kritično vrednoti svoj pogled na svet oziroma
si ga šele zares osvoji, pri čemer velikokrat eksperimentira
z različnimi idejami in ideologijami.

Kako se bo iztekla identitetna kriza v adolescenci, je močno
odv isno  od tega, kako so se razrešile prejšnje identitetne
krize, zlasti kriza prazaupanja in kriza ojdipskega obdobja.
Posameznik, ki je, denimo, že v zgodnjem otroštvu trpel
zaradi zavračanja okolice in si ni mogel pridobiti niti te-

67

meljnega zaupanja vase in v druge, bo v krizi adolescence
močno izpostavljen regresiji v difuzijo identitete ali pa bo
Tzhral takšno »negativno identiteto«). (npr. delinkvenco). Po¬
dobno tudi posameznik, ki se mu v ojdipski fazi ni posrečilo
vzpostaviti temeljnega ravnovesja med impulzi avtonomnosti
in občutki odgovornosti, ne more zgraditi koherentne jaz-
identitete, temveč niha med popolno neodgovornostjo in im¬
pulzivnostjo v ravnanju ter popolno odpovedjo ambiciji.

Erikson je tudi za razvoj identitete odraslega človeka pred¬
videl nove krize, ki pa vendarle zgolj utrjujejo tisto, kar si
je posameznik prisvojil do adolescence. Te krize so: kriza, ki
jo označuje nasprotje med intimnostjo in izolacijo (iskanje
seksualnega partnerja in vstop v zakon), kriza, ki jo označuje
nasprotje med ustvarjalnostjo in stagnacijo (obdobje, ko se
človeku rodijo lastni otroci in sam prevzame vlogo staršev),
in kriza, ki jo označuje! nasprotje med integriteto in življenj¬
skim obupom in ki poteka že v bolj poznih obdobjih življenj¬
skega cikla, ko posameznik opazuje vse svoje dotedanje živ¬
ljenje in delo.

Temeljna ideja,  identitetnih kriz je, da jih ne izzovejo
le spremembe v samem posamezniku (fizično in duševno do¬
zorevanje), temveč prav toliko ali še bolj družbeni odnosi
in odnosi med ljudmi, v katerih se posameznik znajde v do¬
ločeni epohi svoje osebnostne zgodovine. Do motenj in do
negativnih rešitev kriz pride zato le, če sodelujeta oba de¬
javnika, posameznik in družbeno okolje. Kriza je potemtakem
več kot le osebna identitetna kriza. Je tudi kriza interakcij¬
skih povezav, kriza skupin, v katerih se posameznik for¬
mira, skratka, je tudi družbena kriza. Vendar Erikson teh
temeljnih idej ni privedel do konca, ni namreč preveril, ko¬
liko so identitetne krize dejansko del širših družbenih kriz
in protislovij, zato jih je spremenil v situacije, ki so nekako
nadzgodovinsko skupne vsem družbam in vsem ljudem.

Ker se ni vprašal po sami ...naravi družbe in je pojem
družbe praktično zožil na pojem posameznikovih interakcij
z ljudmi iz njegovega okolja, je v sa njego va teorija dobila
prizvok teorije prilagajanja družbi. S tem pa je tudi pojem
jazidentitete izgubil kritično dimenzijo, ki je prav v možni
neintegriteti posameznika, v neujemanju individualnosti in
socialnosti v identiteti. Prehitro je negativno ocenil taka »ne¬
ujemanja« zgolj za identitetne defekte, za rezultate neuspeš¬
nih integriranj prejšnjih faz identitetnega razvoja v jaziden-

68

titeto. Zato je ideal jazidentitete težko ločiti od meščanskega
ideala in ideala, ki ga za srednji sloj pomeni »dobro inte¬
grirana« osebnost, ideala, ki ga je tako strupeno napadel že
Adorno (navedeno v prejšnjem poglavju).

Erikson je domneval, da družbena realnost načelno vselej
omogoča zdravo integracijo zahtev družbe in potreb indivi-
dua oziroma da psihične strukture in družbene strukture ni¬
koli ne morejo biti tako daleč narazen, da ne bi moglo priti
do integracije (U. Volmerg, 1978, str. 27). Na drugi strani
pa se je preveč opiral na sposobnost jaza za integracijo iden¬
titetnih aspektov (pri tem je sledil liniji psihologije jaza H.
Hartmanna). Tako je po Eriksonu zaslužen ali kriv za na¬
stalo identiteto (ne-identiteto) »jaz«; vendar je zanemaril že
zgodnje, oblikovanje »nezavednega« in potlačene, tabuizirane
interakcijske forme, ki močno vplivajo prav na dejavnost
jaza.

Govoriti o nemoči jaza ali o slabosti identitete, o nesposob¬
nosti za integracijo ipd., potemtakem pomeni spregledati dej¬
stvo, da lahko družba potrebuje in zato tudi z interakcijo
družine in družbenih odnosov reproducira prav take poško¬
dovane identitete. Namen emancipacijske teorije podružblja-
nja posameznika tedaj ne bi bil predvsem to, da išče defekte
in razloge za te defekte v posamezniku ali v njegovem mi-
krosocialnem okolju, temveč, da pokaže, kako bi bilo mogoče
te množično producirane identitetne defekte izrabiti za spre-
t, vračanje družbenih razmer, ki jih omogočajo.

2.4.2. Goffmanova teorija stigmatizirane identitete

Erwing Goffman je svojo teorijo identitete razvil na pod¬
lagi študija vedenja družbeno stigmatiziranih (označenih)
oseb. Vendar ima splošnejšo vsebino, saj posredno zadeva vsa¬
kogar.

Stigma označuje lastnost, ki jo ima posameznik in ki ga
loči od večine v skupnosti, tako da ima to lastnost večina in
tudi on sam za odklonsko, deviantno lastnost. »Stigme« so
lahko fizične pomanjkljivosti ali poškodbe posameznika, du¬
ševne bolezni, deviantni načini življenja, kršenje določenih
navad in norm, značilnosti iz biografije (npr. preteklost kri¬
minalca ali duševnega bolnika), pripadnost določenim manj¬
šinam itn.

69

Posameznik s tako lastnostjo (bodisi da ve zanjo tudi
okolica ali le on sam in jo skriva pred javnostjo) mora se¬
veda razviti določene vedenjske strategije v stiku z normal¬
nimi, tako da interakcije tečejo naprej in da ne prihaja do
nenehnega nerazumevanja, odklanjanj in konfliktov v odno¬
sih. Psihologija ima vedenje ljudi v stikih med »normalnimi
in stigmatiziranimi« ponavadi za izraz osebnostnih značil¬
nosti obeh vrst oseb. Goffman je temu personalističnemu
gledanju postavil nasproti svojo interakcionistično gledanje
(U. Haeberlin, E. Niklas, 1978, str. 31).

To gledanje ne vzame za izhodišče osebe, ki etiketira stig¬
matizirano osebo, temveč celotno situacijo in interakcijska
sceno, ki se dogaja med njima. Goffmanova teza je, da šele
stigmatizirani s svojim vedenjem omogoča stigmatiziranje in
s tem tudi kategoriziranje samega sebe kot stigmatiziranega
posameznika. Šele ko posameznik tudi sam zase sprejme dolo¬
čeno stigmo in oceni kakšen osebnostni znak za stigmatizira¬
joč defekt, se zares lahko razvijejo zavedne ali nezavedne
strategije za rešitev identitetnega problema prizadete osebe.
Na tej. podlagi je nato Goffman razvil teorijo identitete, ki
naj bi pojasnila tipične vedenjsko-interakcijske strategije stig¬
matizirane osebe. Pri tem uporablja tri temeljne identitetne
kategorije: socialno identiteto, osebno identiteto in jaziden-
titeto. Prvi dve je deloma povzel po Meadu (»Me« in »I«), tret¬
ja pa bolj ustreza Eriksonovi jaz identiteti.

Socialna identiteta posameznika pomeni kategorizacijo
osebe v očeh drugih ljudi, pripisovanje lastnosti in atributov
posamezniku s strani drugih ljudi, ki so z njim v interakciji.
Sleherna referenčna skupina, ki ji posameznik pripada, ga
ocenjuje, tipizira oziroma klasificira drugače in po svoje. To
klasificiranje lahko poteka na podlagi dejanskih ali le pri¬
pisanih posameznikovih značilnosti. Na podlagi teh klasifika¬
cij se dogaja včasih za posameznika usodno anticipiranje nje¬
govega vedenja, možnih dejanj ali možnih deviacij (E. Goff¬
man, 1980, str. 10).

Ljudje se v odnosih med seboj opiramo na te anticipaci¬
je, ki jih ponujajo kriteriji družbenega kategoriziranja, in
jih spreminjamo v normativna pričakovanja in celo v pravno
postavljene zahteve glede vedenja ljudi. Zato Goffman loči
virtualno socialno identiteto in aktualno sdčialKo identiteto.
Prva označuje kategorizacijo, ki je posamezniku pripisana
na podlagi normativnih pričakovanj (to, kar naj bi nekdo

70

bil). Druga pa označuje aktualno kategorijo, tj. realne značil¬
nosti osebe.

Razlika med virtualno in aktualno (lahko bi dejali tudi
med subjektivno pripisano in objektivno) socialno identiteto
je še zlasti pomembna in zaostrena pri stigmatiziranih osebah.
Stigmatizirajoče situacije se razvijejo tam in takrat, ko
ljudje v odnosih do neke osebe tej ne izkazujejo tistega spo¬
štovanja in priznanja, ki bi ji sicer šla na podlagi splošnega
položaja oziroma bi ji pripadala, če ne bi imela določene
kritične značilnosti, ki je po nazorih večine v nasprotju z
njeno virtualno socialno identiteto. Stigmatizirani je tedaj
prisiljen reagirati na tak odnos (pri tem lahko sam sprejme
ali zavrne splošno oceno kritične lastnosti). Da bi se ubranil
pred napadi na svojo identiteto, lahko razvije cel spekter stra¬
tegij. Poskuša voditi tok informacij, tako da, denimo, iprikpi-
va drugim svojo stigmo ali se izogiba tistim ljudem, ki bi
utegnili biti pozorni nanjo: lahko'si prizadeva, da bi bil pou¬
darjeno normalen, ali se zateče h ^kompenzacijam v obliki do¬
seganja nadpovprečnih uspehov, ali jiporablja-direktne-pre¬
vare drugih ljudi glede svoje osebnosti itn.

Vendar mora posameznik pri tem znati ločevati med svojo
virtualno in aktualno socialno identiteto. Tu Goffman uvede
drugi identitetni koncept: osebno identiteto. Ta označuje
tiste posameznikove značilnosti, ki ga karakterizirajo kot
edinstveno osebo z edinstveno biografijo. Osebna identiteta
se oblikuje na podlagi t.i. »identitetnih obešalnikov«' (lastno
ime, rojstni podatki, prstni odtisi, fotografija, bistveni bio¬
grafski podatki itn.) (E. Goffman, 1980, str. 73). Ostale zna¬
čilnosti osebne identitete so, denimo, stil oblačenja, stil ko¬
municiranja, vsi skupaj pa sestavljajo potrebne podatke za
diferenciacijo osebe od njene socialne identitete. Zanimivo
je, da Goffman izrecno zavrne »skrivni jaz« ali drugo duhov¬
no središče kot nosilca osebne identitete. Prav narobe, tudi
osebna identiteta je družbeni pojav in obstaja le v interakciji
posameznika z drugimi ljudmi. Medtem ko je socialna identi¬
teta vir možnih identifikacij posameznika z drugimi ljudmi in
referenčnimi skupinami, je osebna identiteta vir možnih in
potrebnih diferenciacij posameznika od njih. Celotna i den-
titeta je vselej že rezultat spoja socialne in. osebne identitete,
se pravi razmerja med identifikacijo in diferenciacijo posa¬
meznika v odnosu do drugih ljudi.

71

Goffman subjektivnega občutenja in reagiranj a na social¬
no situacijo ne postavlja v osebno identiteto, temveč v tret¬
jo instanco identitetne strukture. To pa je jazidentiteta, ki
jo je povzel po Eriksonu. Jazidentiteta je subjektivno obču¬
tenje, doživljanje lastne situacije (Goffman, 1980, str. 132).
Pomeni subjektivni koncept samega sebe, in sicer koncept,
ki je zgrajen na temelju kategorizacij osebne in socialne
identitete. Vendar jazidentiteta ni tako pasivna in odvisna od
identifikacij s strani drugih ljudi, kot drugi dve identiteti,
ker je posameznik pri subjektivnem občutenju samega sebe
bolj svoboden kakor pri prejšnjih identifikacijah. Tudi jaz¬
identiteta je za Goffmana družbena realnost. Je nenehno
stremljenje posameznika k relevantnemu razmerju med oseb¬
no in socialno identiteto, vzpostavlja pa tudi (bolj ali manj
kritično) razmerje med virtualnimi in aktualnimi oblikami
identitet. Goffman ni še naprej razvil koncepta jaz identite¬
te, zato je psihološki del njegove teorije ostal nepopoln (S.
Reck, 1981, str. 18).

Temeljna naloga jazidentitete je potemtakem lovljenje
ravnotežja med identifikacijami z družbo, ki jih ponuja so¬
cialna identiteta, in diferenciacijami od referenčnih skupin
in družbenih pričakovanj, ki jh ponuja osebna identiteta. Ta
naloga je težka žeza »normalnega« posameznika, kaj šele za
stigmatiziranega. Goffman opredeli glavno značilnost »iden¬
titetne politike« stigmatizirane osebe tako, da mora taka
oseba zmeraj igrati igro, v kateri se navzven, drugim ljudem
kaže kot »navidezno normalna« oseba (phantom normalcy),
vendar pri tem tudi ne sme izgubiti stika s svojo individual¬
nostjo, to se pravi, ne sme pretirano poudarjati svoje normal¬
nosti. Tedaj bi namreč stigma postala le še očitnejša (če jo
drugi že poznajo) ali pa bi ljudje postali nezaupljivi. Na drugi
strani pa tudi ne sme preveč brezobzirno poudarjati svoje
individualnosti (in s tem seveda tudi svoje stigme), saj bi se
s tem še bolj izločila iz interakcij, doživela še manj priznanj
in drugi bi jo še manj akceptirali. Gre potemtakem za dvojno
uravnoteženje:

— uravnoteženje navidezne in dejanske normalnosti ozi¬
roma virtualne in dejanske socialne identitete,

— uravnoteženje med osebno in socialno identiteto nasploh.

»Celo če stigmatiziranemu posamezniku rečemo, da je človek

kakor vsi drugi, mu s tem rečemo, da ne bi bilo modro, če bi nas
varal ali zapustil ,svoj o’ skupino. Skratka, rečemo mu, da je tak

72

kakor vsi drugi, on pa ni tak. To protislovje in šala sta njegova
usoda in njegova oznaka. .. Stigmatizirani posameznik se tako
znajde v areni detajliranih argumentacij in diskusij o tem, kar
naj bi si mislil o sebi, se pravi o svoji jaz identiteti. K drugim
težavam mora dodati še to, da ga profesionalci (pedagogi, zdrav¬
niki, psihiatri, sodniki itn. — op. M. U.) potiskajo v različne smeri
in mu pravijo, kaj naj stori in občuti glede na to, kar je in kar
ni, vse to pa na videz v svojem lastnem interesu« (E. Goffman,
1980, str. 154, 155).

V tem citatu je začrtana bistvena problematika identi¬
tetne politike stigmatiziranca, čeprav je seveda treba ločiti
različne primere stigme, denimo vsem znano in zgolj posamez¬
niku znano (in skrivano) stigmo itn. To v tem kontekstu ni
pomembno. Pomembno je, da v Goffmanovi razlagi jaziden-
titete ta ni več koherentna in integrirana enotnost minulih
in sedanjih identifikacij, temveč je nenehno odprta za raz¬
lične krizne situacije in konfliktna razmerja, ki se permanent¬
no ponavljajo. To seveda spremeni tudi samo razmerje med
normalnostjo in nenormalnostjo. Po Goffmanu je namreč to
razmerje izrazito relativno in odvisno od socialnega konteksta.
Zato se lahko vsak posameznik na neki način počuti stigma¬
tiziranega v ustreznih situacijah in vsakdo mora v takih
razmerah znati voditi »identitetno politiko«. Kriterijev nor¬
malnosti preprosto ni mogoče v celoti izpolniti ali pa so pro¬
tislovni.

.Identitetna politika stigmatiziranca je potemtakem ena te¬
meljnih vedenjskih strategij vseh ljudi, le da se tega največ¬
krat ne zavedajo in svoje strahove in bojazni toliko bolj pro¬
jicirajo v tiste, ki jih imajo za nenormalne. Vsakdo mora
potemtakem obvladati- tako. strategijo... normalne .identitete
kakor strategijo, nenormalne identitete, pri čemer je normal¬
nost prav tako nekakšna socialna igra, igra vlog kakor nenor¬
malnost, le da tisto, kar je pri nenormalnem vedenju tako
poudarjeno, pri normalnem ne stopi v ospredje ali se sploh
ne opazi.

Stigma je potemtakem družbeni pro dukt in družba jo  pri¬
piše posamezniku. Ta pa (če jo sprejme) nanjo odgovori z
neko identitetno politiko. S tem pojmovanjem je Goffman
nedvomno radikaliziral pojmovanje etiketiranja. Res pa je,
da se ni zavedal, kako zelo so njegove analize socialnih iger
in identitetnih politik (včasih jim pravi kar trgovina z iden¬
titeto) izraz meščanske družbe in splošne razdvojenosti vseh
ljudi na masko (družbenoekonomsko masko) in osebnost (se

73

pravi znamenje splošne odtujitve, ne pa naravna družbena
nujnost) (S. Reck, 1981, str. 152).

Eriksonova in Goffmanova teorija identitete, od katerih je
prva bolj razvojna teorija, i druga pa teorija vsakdanje »stra¬
tegije« ohranjanja identitete in reševanja identitetnih kriz,
sta dali pob udo z a vrsto novih sintetičnih, teorij in konceptov
identitete, ki združujejo tako razvoj identitete skozi krize in
konflikte kakor tudi vsakdanje razreševanje identitetnih pro¬
tislovij. Prvi del problematike so obravnavali predvsem v
kontekstu z razvojem osebne identitete (ali tudi vertikalne,
časovne dimenzije identitete), drugi del pa v kontekstu s stra¬
tegijo usklajevanja osebne in socialne identitete v socialnih
situacijah in pod vplivom različnih protislovij v socialnih vlo¬
gah (horizontalna, vsakdanja dimenzija identitete). Za naš na¬
men sta zanimivi in pomembni predvsem Habermasova teori¬
ja avtonomne jazidentitete in Krappmannova teorija identi¬
tetnega balanciranja kot temeljnega pogoja za ohranitev
identitete.

2.4.3. Koncepti identitetnega ravnotežja

Habermas je hotel s svojo koncepcijo razvoja identitete
oziroma jazidentitete sprva dati le alternativen koncept so¬
cializacije, ki bi zavrnil tradicionalne funkcionalis.tične, beha-
vioristične in psihoanalitske koncepcije socializacije, pozneje
pa je prerasel v širši koncept oblikovanja individualne in ko¬
lektivne ozirpma družbene identitete ljudi.

V spisu »Teze k teoriji socializacije« (1968 (a)) je ostro kriti¬
ziral funkcionalistično teorijo - 'vlog in z nanjo vezan koncept
socializacije kot konformno prisvajanje socialnih vlog. Pred¬
stavil je svoj koncept avtonomne jazidentitete, v katerem se
je oprl na Eriksona in Goffmana.

Temeljne Trditve tradicionalne funkcionalistične teorije
vlog je mogoče po njegovem predstaviti v treh teoremih: v
»teoremu integracije«, D»teoremu identičnosti«;? in »teoremu
konformnosti«.

Po teoremu integracije se v stabilnem družbenem sistemu
vselej izpolnijo družbena pričakovanja glede vedenja posa¬
meznika v neki vlogi. Drugi teorem trdi, da se vsakokratna
definicija vlog in posameznikova subjektivna interpretacija
vlog tedaj tudi ujemata, pri čemer je univerzum socialnih

74

vlog natančno- določen. Tretji teorem pa trdi, da s e v  stabil-
nem družbenem sistemu ujemajo veljavne norme in moč druž¬
bene kontrole posameznikovega vedenja v vlogi, da so po¬
temtakem veljavne norme tudi vselej izpolnjene (J. Haber-
mas, 1968 (a), str. 8—10). Seveda je tako stanje tudi za funkcio-
naliste le idealizacija, a tudi optimalno in zaželeno stanje
družbenega sistema.

Habermas pa, narobe, trdi, da bi bilo tako stanje bolj po¬
dobno skrajno patološki »psevdo skupnosti« kakor kakršni¬
koli normalni družbi. Nasproti funkcionalističnemu konceptu
vlog je Habermas postavil svoj.kon cept, ki naj bi se izognil
popačenjem družbe in ljudi. Tudi ta koncept.teorije vlog .sloni
na treh temeljnih teoremih: naf»teoremu represije«, »teoremu
diskrepance« in »teoremu distance« od vlog.

/!  Prvi teorem trdi, da lahko pride do popolne-komplemen-
tarnosti družbenih pričakovanj in. vedenj a posameznika le pod
pritiskom in priTpomanjkljivi recipročnosti socialnih odnosov.
Dejansko v družbi zmeraj obstaja precejšnje nerazumevanje
med množico interpretiranih potreb posameznikov in druž¬
beno potrjenih vrednot, institucionaliziranih vlog.

Drugi teorem trdi, da ni nikakršne kongruence med druž¬
beno določitvijo vlog. in njihovo vsakokratno, osebno inter¬
pretacijo pri izvajalcih. Izjema so le postvarjeni odnosi pri¬
sile. Vloge so rahlo definirane, tako da puščajo posamezniku
igralni prostor za možne posebne interpretacije. Sele tako
je v procesu socializacije mogoč tudi proces individualizacije.
Gre za dialektiko med. prevzemanjem vlog in (osebnim) sno¬
vanjem vlog.

Tretji teorem pravi, da je avtonomna igra  vlog .možna in
nujna. Ta pa predstavlja tako.internalizacijo vlog (tj. identi¬

fikacijo z njimi), kakor tudi distanciranje od njih.

Da bi bil posameznik sposoben za tako igro vlog, se mora
po Habermasu že v primarni socializaciji naučiti tehle kva¬
lifikacij :

1. Sposobnost za-prenašanje ambivalentnosti definicij vlog,
ki se kaže v pogostem spoju nasprotujočih si tendenc. Spo¬
sobnost 'za prenašanje ambiguitete vlog (večznačnost vlog),
s tem, da vzpostavi ravnotežje (kontrolirano samopredstavitev)
med prevzemanjem in snovanjem vlog.

2. Sposobnost za relativno avtonomno vedenje in za reflek¬
sivno uporabo ponotranjenih norm (fleksibilna formacija nad¬
jaza), ne da bi reaktivno uporabljal s kondicioniranjem na-

75

ložene norme ( eksternalizira ni_nadjaz), ali da bi zaradi

represivne vedenjske kontrole nasilno uporabljali rigidno po¬
notranjene norme (nevrotična formacija nadjaza) (J. Haber-
mas, 1968 (a), str. 11).

j  Te tri kategorije oziroma ^sposobnosti označujejo po Ha-
j bermasu tisto, kar se imenuje jazidentiteta ali moč jaza. »Jaz-
. identitete« je zanj predvsem ime za specifične sposobnosti
posameznika, da s prestrukturiranjem reši krize svoje struk¬
ture jaza. Sledeč Eriksonu, pravi, da te krize povzroča sam
psihični razvoj osebe in njegovo prilagajanje okolju, kar za¬
hteva, da se od časa do časa rešujejo konflikti med posamez¬
nikom in okoljem ter v njem samem, tako da se reorganizirajo
strukture jaza na zmeraj višji stopnji.

Ce poteka socializacija tako, da pomeni kumulativen učni
proces, v katerem se zapored rešujejo krize dozorevanja, je
to ugodno za oblikovanje jazidentitete. Ta se ohrani tudi s
socializacijo odrasle osebe v težkih situacijah, ki silijo člo¬
veka v nove reorganizacije strukture jaza (npr. pri horizon¬
talnih in vertikalnih spremembah statusa, pri nesrečah, bo¬
leznih ipd.).

»V kolikor se osebe soočajo s takimi situacijami tako, da se
,preorientirajo’ to se pravi, najdejo nove interpretacije in rešitve
za divergenco referenčnih skupin, ohranijo relativno stopnjo jaz
identitete« (J. Habermas 1968, (a) str. 13).

To poveže Habermasa že z Goffmanovimi pojmi osebne,
socialne in jaz identitete.

»Osebna identiteta, se pokaže v nezamenljivi biografiji, social¬
na identiteta v pripadnosti ene osebe različnim, velikokrat ne-
. združljivim referenčnim skupinam. Medtem ko osebna identiteta
zagotavlja nekakšno kontinuiteto jaza v zaporedju spreminjajočih
se stanj življenjske zgodovine, pa socialna identiteta varuje enot¬
nost v številnih različnih sistemih vlog, ki jih »zmoremo« isto¬
časno. Obe ,identiteti’ lahko razumemo kot rezultat .sinteze’, ki
se v dimenziji socialnega časa (življenjski zgodovini) razširja na
zaporedje stanj oziroma še v dimenziji socialnega prostora (vlogah)
razširja na številna istočasna pričakovanja.

Jaz identitetojahko potemtakem razumemo kot ravnotežje obeh
identitetr Morali bi obenem varovati in izraziti našo socialno iden¬
titeto, ne da bi podlegli nevarnosti ,postvarjanja’; prav tako pa
bi morali obenem varovati in izraziti našo osebno identiteto, ne
da bi postali .stigmatizirani’.« (J. Habermas, 1968, (a) str. 13).

1, Na eni strani sl moramo j)xi._Hah.ermasu.prizadevati, da bi
dosegli identičnost z normiranimi zahtevami glede vedenja,
Goffman pa meni, da je to lahko le navidezna normalnost,
to se pravi, nikoli popolna identičnost. Na drugi strani pa

76

ohranjamo osebno identiteto s tem, da »nasproti vsem rele¬
vantnim članom referenčnih skupin ohranimo izrecno, »ne-
identičnost« in si hkrati prizadevamo, da bi to ne-identičnost
prikazali kot navidezno edinstvenost (phantom-uniquenes§)’.

Habermas je Goffmanovo navidezno normalnost (phan-
tom-normalcy) koherentno dopolnil z navidezno edinstveno¬
stjo (phantom-uniqueness), ki jo je Goffman sicer poznal,
vendar je ni eksplicitno omenil.

Habermas je s svojim konceptom identitete odločilno
spodbudil vrsto podobnih teoretičnih poskusov v nemški so¬
ciologiji in socialni psihologiji. Predvsem pojem »jazidenti-
tete« je tako postal spet psihološko polnejši, hkrati pa ga je
izenačil s stopnjo avtonomnosti posameznika, pri čemer je to
avtonomnost razumel tako »navzven« (nasproti sistemom
vlog, norm ipd.) kakor tudi nasproti ponotranjenim iracio¬
nalnim reprezentantom tega sistema v samem človeku (tj.
nasproti rigidnim ali difuznim oblikam jaza in nadjaza)_Eav-
notežje med socialno in osebno identitet o je s  tem postalo v
Habermasovi teoriji merilo za avtonomnost. >

Vendar pa jazidentiteta za človeka ni naravno dosegljiva
v razvoju osebnosti, temveč je močno adyisna od družbenih
pogojev za socializacijo in od konkretne biografije posamez¬
nika, zlasti od tega, koliko se mu je posrečilo zavestno in ra¬
cionalno rešiti identitetne krize. Zato je jazidentiteta bolj
naloga, ki se nenehno postavlja, kakor pa enkrat dosežen re¬
zultat.

Identiteta se razvija na treh glavnih stopnjah. Prva stopnja
je otrokova naravna identiteta, to je enotnost njegovega te¬
lesa in telesnih reakcij. Pod vplivom družbenih dejavnikov,
zlasti ko se navezuje na signifikantne osebe, razvije otrok
»identiteto vlog«, ki se do konca razvije v šolskem obdobju.
Vendar to še ni zares reflektirana identiteta, saj sloni na
nereflektiranem identificiranju z drugimi in na tem, da nji¬
hova pričakovanja posplošuje v nezavedno delujoče norme.
Kriza identitete v puberteti in adolescenci nujno razbije prvot¬
no identiteto vlog in zahteva bolj zavestno prisvajanje vlog
in refleksijo norm. Zato je ta kriza izhodišče za nastanek
»jazidentitete«. Jaz identiteta omogoča posamezniku, da

»organizira sebe in svoje interakcije v nezamenljivo življenjsko
zgodovino. Taka jaz identiteta omogoča tisto ... individualiziran j e,
ki je položeno v strukturo jaza že na stopnji identitete vlog« (J.
Habermas, 1976, str. 95).

77

■Tazidentiteta se . če povzamemo Habermasovo shemo raz¬
voja identitete, Razvije otrokove specifične naravne iden¬
titete, socialna- identiteta pa iz identitete vlog. Zato se jaz
identiteta pojavi kot diferenciacija obeh delnih identitet,
hkrati pa tudi kot nova, višja oblika odnosa med njima.

»V jazidentiteti se kaže paradoksno razmerje, v katerem je jaz
kot oseba enak vsem drugim osebam, kot individuum pa je
nazadnje drugačen od vseh drugih; v Heglovem jeziku je jaz
absolutno obče in prav tako neposredna absolutna individualiza¬
cija« (prav tam).

Do resnične jazidentitete se posameznik prebije le, če se
trdo in kritično refleksivno sooči z družbo in s samim seboj,
sicer ostane na ravni le deloma ozaveščene infantilne identi¬
tete vlog. Pregledati mora, ali so tipične identifikacije in »in¬
terpretacije« njega samega, se pravi njegovi motivi, želje,
nagonski vzgibi, občutki, čustva, predstave in kognicije
ustrezni, da bi lahko razločil tisto, kar mu je bilo kot obvez¬
na interpretacija nemara vsiljeno v otroštvu in mladosti, od
tistega, kar sloni na resnični jazidentiteti. To soočenje nav¬
znoter je povezano s hkratnim soočenjem z družbo, tj. z razi¬
skovanjem družbenih odnosov, veljavnih norm, vrednot, vlog
in njihovih interpretacij. To pa lahko omogoči ustrezen potek
socializacije, ki usposobi posameznika za to, da lahko kritično
opazuje sebe in družbo in da ustrezno redefinira podobo o
sebi in spremembe strukture jaza.

Avtonomna osebnost z jazidentiteto ima tele kvalifikacije:

1. nerepresivno ravnanje v socialnih vlogah; frustracij-
sko toleranco, kontrolirano samopredstavitev in fleksibilen
nadjaz;

2. obvladati mora abstraktne ravni mišljenja (formalno-
operacijsko mišljenje po Piagetu);

3. delovanje v družbi mora znati graditi na demokratič¬
nih odnosih med ljudmi (recipročnost interakcij), na enako¬
pravni komunikaciji, na temeljnih in univerzalnih moralnih
načelih (do katerih pride posameznik sam z izkustvom in
razmišljanjem) ter na kulturni oblikovanosti in interpreta¬
ciji potreb;

4. identitetna struktura mora sloneti na zavestnem ravno¬
težju socialne in osebne identitete (in na subjektivni prisvo-
jenosti obeh, ne le na golem sprejemanju socialnih in osebnih
identifikacij).

Habermas se močno zaveda utopičnosti teh zahtev, ven¬
dar trdi, da je to nujno potrebni ideal zgrajene identitete,

78

ob katerem lahko merimo, koliko današnje zelo kompleksne
industrijske družbe sploh lahko razvijejo še kaj več kakor
zgolj identitete, ki so le vsota in povzetek infantilnih iden¬
tifikacij. Za prisvojitev jazidentitete je potrebno precej »kva¬
lifikacij«, ki jih ni lahko doseči. Moderne družbe tako rekoč
sistematično ogrožajo sleherno izmed njih. Za Habermasa
je najpomembnejša prva kvalifikacija, tj. sposobnost za di¬
ferencirano in nekonformno ravnanje v socialnih vlogah ali,
kot pravi Habermas, »kompetenca vlog« (Rollenkompetenz).
Poleg te kompetence potrebuje posameznik še jezikovno in
kognitivno kompetenco, da bi razvil jazidentiteto.

Prav formiranje kompetence vlog pa je v modernih druž¬
bah najbolj ogroženo. Norme, po katerih naj bi se posameznik
ravnal v svojih vlogah, so namreč vse bolj iracionalne in se
izmikajo moralni Refleksiji. Vsiljujejo se kot goli vedenjski
regulatorji, ki jim sledi večina ljudi, vendar ne da bi se za¬
vedali njihove upravičenosti. Tako se veča prepad med po¬
trebo po smiselnem upravičevanju norm in revščino v smis¬
lu, ki je splošno značilen za vsakdanje življenje. V modernih
kapitalističnih družbah se zato po Habermasu kriza legitimno¬
sti širi, vse bolj postajajo družbe, ki sicer dobro funkcioni¬
rajo, vendar so čedalje manj človeško upravičene in dajejo
čedalje manj smisla človeškemu življenju (J. Habermas, 1973,
str. 131—2).

Namesto resničnega osmišljanja ponujajo »ideološko na¬
prezanje«. Zato Habermas meni, da sodobne zelo kompleksne
družbe ne morejo razvijati razumne identitete svojih članov.
Hkrati pa ugotavlja, da je v teh družbah vrsta kolektivnih
gibanj, ki tem družbam nasprotujejo in ki bi lahko bile druž¬
beni okvir za prisvojitev razumne identitete (mladinska gi¬
banja, moderna umetnost, nova senzibilnost za odnose med
ljudmi in osebne probleme, gibanja za »razdržavljanje« po¬
litike, za demokratizacijo šolstva, kulture in znanosti itn.).
Jazidentiteta se potemtakem lahko razvije le ob novi »kolek¬
tivni identiteti«! (Habermas; 1976, str. 116).

Podobno teorijo jazidentitete kot ravnotežja med osebno
in socialno identiteto je razvil Lothar Krappmann, ki pa je
Goffmanove in Habermanove ideje razvil tako, da je jaziden¬
titeto in njeno ravnotežje predstavil nedvomno le kot rezul¬
tat dialektike socialnih interakcij, identifikacij in diferen¬
ciacij ljudi s soljudmi v interakcijah.

Identiteta je za Krappmanna

79

»tisto posameznikovo dejanje, ki je potrebno za sodelovanje pri
komunikaciji in skupnemu delovanju... Da bi posameznik lahko
stopil v zvezo z drugimi, se mora prezentirati v svoji identiteti;
z njo pokaže, kdo je. To identiteto posameznik interpretira glede
na aktualno situacijo in glede na horizont pričakovanja svojih
partnerjev. Identitete ne smemo zamenjati s trdno sliko o sebi,
ki jo posameznik sam zasnuje, temveč bolj predstavlja zmeraj
novo povezavo prejšnjih in drugačnih posameznikovih interakcij¬
skih udeleženosti s pričakovanji in potrebami, ki se pokažejo v
aktualni situaciji.

Ta identiteta odslikava posameznika; pokaže namreč, kako
vzdrži ravnotežje med nasprotujočimi si pričakovanji, med za¬
povedmi drugih in lastnimi potrebami kakor tudi med zahtevami
po predstavitvi tega, po čemer se razlikuje od drugih, in med
željo, da bi drugi priznali njegovo identiteto« (L. Krappmann
1978, str. 8—9).

Zato je pridobivanje in prezentacija identitete kreativen
akt, ki se mora na novo oblikovati v sleherni situaciji, pač
glede na pričakovanja in na razlike identitet drugih ljudi.
Tako nastane nekaj novega, in sicer se posameznikova živ¬
ljenjska zgodovina predela za potrebe aktualne situacije.
Zasnova identitete v interakcijski situaciji zato vselej po¬
meni diferenciranje nasproti pričakovanjem drugih ljudi in
sploh nasproti ljudem, pomeni tudi vnašanje sebe v situacijo.
Zato pomeni Krappmannu že sama kategorija identitete mož¬
nost za avtonomijo nasproti družbenim pritiskom.

Ta avtonomnost ne pripada zgolj jazu, ki je neodvisen od
družbenih razmerij, temveč je odvisna od tega, ali družbe¬
ni odnosi dopuščajo splošno diskusijo o pričakovanjih in po¬
trebah, konkuriranje norm ter nekonsistentna pričakovanja,
kar postavlja posamezniku zahtevo, da »kljub vsem težavam
ohranja identiteto, proizvaja sile in preinterpretacije«.

Identiteta je zato po Krappmannu sicer dejanje jaza, ne
pa njegova lastnost ali značilnost osebnosti. Je sestavni del
socialne interakcije. Lahko bi dejali, da je jaz dejanje posa¬
meznika v socialni interakciji in je sestavni del spleta dejanj
drugih ljudi, ki sodelujejo v interakciji. Krappmann potem¬
takem predstavlja radikalno sociologizirano verzijo koncepta
identitete, ki je zato drugačna od vseh tistih koncepcij, ki jo
imajo zmeraj za element osebnostne strukture in dinamike.
Po Krappmannu se pojma jazidentitete in identitete pokriva¬
ta. Tudi socialna in osebna identiteta zanj nista nujna pojma,
kvečjemu dodatno ponazorilo. Gre mu le za analizo interak¬
cij, v katerih nastajajo identiteta in se razvijejo posamezni¬
kove sposobnosti za sodelovanje in vodenje takih interakcij.

80

Ko zagovarja ravnotežje kot osrednje dejanje identitete,
mu ne gre za harmonijo različnih nagovorov identiteti (s
strani drugih in s strani posameznika), temveč za zmeraj
tvegano in nestabilno početje, izpostavljeno kritiki in krizam.

Kako naj se potemtakem vede posameznik, da bo ustre¬
gel pričakovanjem po prezentaciji identitete?

»Zahteva je videti protislovna: v identiteti, v kateri se posa¬
meznik predstavlja, mora na eni strani ponujati kar se da veliko
informacij, na drugi strani pa mora hkrati pokazati, da ga vse to
ne bo oviralo, da ne bi v prihodnjih interakcijah nastopil spet
drugače. Pokazati mora potemtakem pomembnost in hkrati ne¬
pomembnost teh informacij. Da bi si zagotovil identiteto in udele¬
ženost v interakcijah, mora posameznik v določenem smislu ba-
lancirati. Potrdi se lahko le, če se postavi na najbolj labilno pozi¬
cijo. Veliko bolj enostavno je videti, če se razdeliš, če zanikaš
dele svojega življenja. Vendar je to varljivo; namesto da bi re¬
ševalo konflikte, tako vedenje nazadnje poruši udeleženost pri
interakciji. Ravnotežje je negotovo, vendar drugačna pot ni mo¬
goča« (L. Krappmann, 1978, str. 52).

Od kod pa naj posameznik črpa moč za tak nenehen napor,
se upravičeno sprašuje Krappmann? Iz interakcijskega pri¬
tiska, ki sam sili ljudi v nenehno samoprezentiranje:

»Posameznik se je bolj prisiljen vesti tako, da bi si sploh
zagotovil udeleženost pri dobrinah in vrednotah svoje socialne
okolice. Sodelovanje v interakcijah zahteva, da kaže identiteto na
tak kompleksen način, ki tolerira notranja protislovja« (L. Krapp¬
mann, 1978, str. 57).

Ce bi bile interakcije vsestransko zavarovane pred proti¬
slovji in konflikti ali če bi bila situacija povsem zavarovana
pred zunanjimi vplivi, ne bi bilo treba gojiti nikakršne ba-
lancirajoče identitete.

Posameznikova kreativnost pri prezentaciji identitete ni
po Krappmannu nikakršen ideal, temveč vsakdanja stvarnost
in nujnost interakcij. Zato zavrača tako Meadov spontani
(osebni) jaz, iz katerega izvira vnašanje diferenc in kreativ¬
nosti v zaželeno ravnanje človeka, kakor tudi Eriksonov kon¬
cept jazidentitete, ki naj bi postala posameznikova trajna
last. Tak koncept jazidentitete po Krappmannu zagovarja
vzdrževanje harmonije posameznika z družbo, ne pa delova¬
nja v nenehnih konfliktih in celo njihovo ustvarjanje zaradi
potrebe po kreativni samoprezentaciji identitete.

Opirajoč se na Goffmanove pojme, Krappmann povzame
svojo temeljno misel:

»Akt balanciranja, ki se zahteva od posameznika, je potem¬
takem dejanje, ki ga je treba doseči tako v divergirajočih priča¬
kovanjih udeležencev v horizontalni dimenziji (,social identity’

81

in ,phantom normalcy’) kakor tudi v vertikalni časovni dimenziji
(,personal identity’ in ,phantom uniqueness’). Vzdrževanje tega
ravnovesja je pogoj za jaz identiteto. Jaz identiteta je priznana ti¬
stemu posamezniku, ki je zmožen prav z izrabo identitetnih norm
drugih in v mediju skupnih simbolnih sistemov zadržati svojo po¬
sebno individualnost. Posameznik sprejme pričakovanja in se
hkrati odvrne od njih, in sicer vsakič glede na druga divergentna
pričakovanja, ki prav tako terjajo priznavanje« (L. Krappmann,
1978, str. 79).

Pri tem posameznika nenehno ogrožajo ovire za jazidenti-
teto. Z ljudmi brez sleherne jazidentitete ne bi bilo mogoče
sodelovati in komunicirati, meni Krappmann. Prav tako ni
mogoče doseči jazidentitete brez sodelovanja v konfliktnih
interakcijah, saj se ta razvije le z zavzemanjem stališč do
divergentnih pričakovanj in če drugi ljudje priznavajo iden¬
titeto.

»Ne-identiteta ogroža posameznika z dveh strani: lahko izgubi
ravnotežje, s tem, da se povsem zlije s pričakovanji drugih, to se
pravi, da se ne odvrne od pripisane ,socialne identitete’; na drugi
strani pa ne-identiteta ogroža posameznika, kadar zavrne ta pri¬
čakovanja, to se pravi, da povsem prevzame zamišljeno edinstve¬
nost svoje ,osebne identitete’« (L. Krappmann, 1978, str. 79).

Katere pa so glavne osebnostne lastnosti oziroma sposob¬
nosti za realizacijo »jazidentitete«? Krappmann jih navaja,
sledeč Habermasovim kompetencam jazidentitete:

— distanciranje od vloge (»Role-takig«) oziroma sposob¬
nost empatije (kognitivnega in emocionalnega vživljanja v
drugega človeka);

— tolerantnost do večpomenskosti vlog, odpravljanje re¬
presivnih obrambnih mehanizmov;

— »predstavlja identitete« tj. vidno kazanje svoje iden¬
titete drugim ljudem, svoje specifičnosti in meje, do katere
se identificiramo z drugimi in tudi vplivamo na druge, da
sprejmejo našo prezentacijo (»altercastig«).

Krappmannova verzija teorije identitete (jazidentitete)
nedvomno pomeni določeno radikalizacijo Goffmanovih in
Habermasovih konceptov. Identiteta je izgubila vsakršen sa¬
mostojen notranji moment ali oporo, postala je dejanje in¬
terakcije. Na drugi strani pa Krappmann zahteva neznansko
aktivizacijo posameznika, da bi se obvaroval pred grožnjo
»neidentitete«.

Tu ga, denimo, močno kritizira S. Reck, ki pravi, da je
najbolj pretirana Krappmannova zahteva po nenehni prezen-
taciji identitete v sleherni, tudi nerepresivni interakciji. Recku

82

se zdi tako vedenje bolj pekel kakor nekaj človeškega, za
kar bi se bilo vredno bojevati (Reck, 1982, str. 145).

Zdi se mu, da bi bil posameznik, ki bi se tudi v »nerepre-
sivnem« svetu obnašal tako, kakor hoče Krappmann, izpo¬
stavljen strahovitemu pritisku opravičevanja in varovanja
samega sebe pred drugimi ljudmi.

Reck se sprašuje:

»Ali ne bi imel v dejansko humanem negospodovalnem svetu
vsak človek na voljo številnih interakcij, v katerih bi bile nje¬
gove potrebe zadovoljene, ne da bi se moral nenehno oglašati in
pri tem še igrati teater; svet, v katerem mu ne bi bilo treba biti
nenehno na preži« (Reck, 1982, str. 145).

Po njegovem je Krappmann prišel do napačnih sklepov iz
pravilne ugotovitve, da tudi negospodovalne interakcije vse¬
bujejo frustracije. Namesto da bi predstavil idealne interak¬
cijske zveze, v katerih bi se v neki situaciji nujne frustra¬
cije kompenzirale v drugih, tako da bi posameznik lahko
opustil teater, je Krappmann preveč poudaril nujnost in
možnost uravnotežene predstavitve teh frustracij v negospo-
dovalnih interakcijah.

Krappmann ima gotovo prav, ko išče oporo za avtonom¬
nost v sami socialni interakciji. Vendar ni odvisna le od nje,
temveč tudi od prisvojenih subjektivnih form identitet in od
njihove usklajenosti v subjektu samem. Le »delo« navzven
in duševna dejavnost navznoter lahko zagotavljata »jaziden-
titeto«. Zdi se nam, da je premalo, če zgolj sledimo navodi¬
lom interakcij, pa čeprav demokratične. Sicer pa to posredno
priznava tudi Krappmann, ko navaja temeljne posamezni¬
kove sposobnosti za prezentacijo (jaz)identitete, saj so to
pravzaprav duševne sposobnosti.

Predstavljeni teoretski koncepti človekove identitete, nje¬
nega razvoja in njene vloge v družbeni dejavnosti človeka
so najpomembnejše variante sodobnih teorij identitete.

Vse teorije identitete razvijajo tezo, da si mora posamez¬
nik svojo identiteto, svojo podobo o sebi, zavest o svoji indi¬
vidualnosti šele pridobiti v družbi na podlagi prizadevanj, da
bi drugi ljudje oziroma družbeno okolje sprejeli in potrdili
poskuse njegovih samoprezentacij in identifikacij z določe¬
nimi aspekti družbenega sveta. Identiteta je potemtakem de¬
janje posameznika in družbe. S tem, da se zaveda svoje iden¬
titete, posameznik razpoznava družbo in sebe v njej. Zato
identiteta ni preprosto zavest o sebi in o svoji specifičnosti
ter biografski kontinuiteti, temveč je tudi objektivno druž-

83

beno določilo posameznika, ki ga sprejemajo tudi drugi ljud¬
je. Zavest o sebi je potemtakem rezultat prisvojene identi¬
tete, ne pa obratno.

Pomembna ugotovitev identitetnih teorij, da je posamez¬
nikovo prizadevanje, da bi formiral svojo identiteto, druž¬
ba pa bi jo potrdila, vselej dinamično in spremenljivo doga¬
janje, ki sloni na posameznikovi želji po priznanju v druž¬
bi in na upiranju, da bi ga dana družbena realnost povsem
vsrkala. To pomeni, da je človek nenehno izpostavljen pro¬
tislovjem v odnosih, in sicer potencialno konfliktnim nasprot¬
jem med podrejenostjo družbi oziroma danim družbenim od¬
nosom in enostransko individualizacijo, ki ga izloča iz druž¬
benih vezi. Za nas je pri tem bistvena teza identitetnih teo¬
retikov, da to ni le zunanji konflikt posameznika, temveč
konflikt v samem posamezniku, konflikt med temeljnimi po¬
sameznikovimi naravnanostmi v odnosih (oseb no in soc ialno
identiteto). Koncept identitetnega ravnotežja poudarja začas¬
nost in nestabilnost sleherne identitetne sinteze, torej nuj¬
nost, da se posameznik zmeraj znova prebija do nove podobe
o sebi.

84

3. Teorije oblikovanja osebnosti v procesu
prisvajanja predmetne realnosti

3.1. Splošne značilnosti konstitucijskega odnosa človek-delo

V obravnavi simbolične interakcije se je pokazalo, da je
oblikovanje čedalje bolj razvitih interakcij, njihovo ponotra¬
njenje in razumevanje kreativen proces, ki zahteva od ljudi,
da so aktivni v svojih družbenih stikih. To pomeni, da ljudje
družbenih odnosov ne sprejemajo kot nekaj danega, temveč
jih »soustvarjajo«, s tem, da jih po svoje preinterpretirajo,
razumejo, ko drug drugemu sporočajo definicije družbene
situacije. Zato bi bilo napačno in idealistično, če bi pri pro¬
učevanju temeljnih komponent družbene konstrukcije oseb¬
nosti izhajali le iz neposrednih interakcij med ljudmi, skratka,
iz posameznikove družbene dejavnosti na ravni odnosov med
posamezniki in skupinami. Družba se tako spremeni v razve¬
jano strukturo družbenih interakcij, različnih oblik in sto¬
penj komuniciranja, ob tem pa izgine tista dejavnost, ki šele
omogoča, da človeški družbeni odnosi obstajajo in se razvi¬
jajo. Tu mislim na delo.

Zato je treba teoretsko zasnovo simboličnega interakcio-
nizma vključiti v širši kontekst družbene produkcije in repro¬
dukcije, da bi dobili tako koncepcijo človekovega družbenega
delovanja, ki bi bila družbeno in zgodovinsko konkretna, ki
bi upoštevala dejanske družbene (razredne) razmere, način
proizvodnje in proizvodnih odnosov. S tem bi se izognili na¬
videzni neposrednosti in navidezni konkretnosti pri obrav¬
navanju procesov družbenega oblikovanja osebnosti. Do te
navidezne neposrednosti in konkretnosti pride, če abstrahi¬
ramo vsakdanje interakcije od konkretnih celostnih družbenih
razmerij in produkcijskih procesov.

V interakcionističnih teorijah je bila socialna interakcija
in komunikacija večkrat videti kot igra odnosov, ki je sama
sebi namen. To je bila posledica omejitve na navidezno ne¬
posrednost vsakdanjega življenja ljudi. Zanemarjeno pa je
bilo dejstvo, da se ti odnosi vzpostavljajo zato, da ljudje z
njimi zadovoljujejo svoje potrebe, da zadovoljujejo določene
namene in cilje, skratka, da nastane nekaj, kar presega tre-

85

nutno intersubjektivnost. Delovni proces, proizvodnja različ¬
nih stvari, ki rabijo za zadovoljitev človeških potreb, je
najpomembnejši tak proces, ki presega »igre« socialnih inter¬
akcij na ravni neposrednih družbenih procesov med ljudmi.
Zato stopnja razvitosti proizvajalnih sil in proizvodnih odno¬
sov odločilno vpliva na vse druge človeške dejavnosti, na vse
druge načine človekovega delovanja. Odnos človek-delo ni le
delovni odnos, temveč tudi delujoči odnos, ker deluje na oseb¬
nost, jo formira in strukturira. Človek-delavec s svojo dejav¬
nostjo ne prispeva le k produciranju nekega družbenega
produkta, temveč reproducira tudi samega sebe kot produ¬
centa.

Pi’i analizi vl oge d ela, celostne družbene in individualne
produkcije za razvoj človekove osebnosti je po mojem mnenju
najpomembnejše poudariti tole:

1. Človek se pri delu dejavno in smotrno sooča z zunanji¬
mi predmeti in jih z delovnimi operacijami preoblikuje v
delovne rezultate. Z učinkovanjem posameznikove dejavnosti,
sredstev dela, predmeta dela v realnosti ter s povratnim
učinkovanjem sprememb in rezultatov dejavnosti na delav¬
čevo zavest (ko primerja svoje namene in cilje dela z realizi¬
ranim dosežkom) se tudi pri posamezniku vzpostavlja dialek¬
tičen odnos med njim in predmetno realnostjo. V tem odnosu
se oblikuje posameznikova zavest o njem, o njegovih sposob¬
nostih, namenih, potrebah ter se ponotranjajo principi in
pravila zunanje dejavnosti v obliki miselnih delovanjskih anti¬
cipacij in shem. S tem tudi v delovni praksi nastaja proces
nanašanja nase prek odnosa do drugega (namreč do pred¬
metne realnosti, ki je pritegnjena v delo). Posanjeznik, si, s
tem predmetno-praktičnim odnosom gradi tako zavest o pred¬
metu dejavnosti kot delu zunanje, objektivne stvarnosti kakor
tudi o sebi in o svojih delovanjskih intencah.

Delovni proces zato spodbuja k razvoju specifičnih dušev¬
nih potencialov za smotrno, k cilju usmerjeno zavestno delo¬
vanje; brez tega posameznik ne bi bil sposoben za delovni
proces in za družbeno dejavnost sploh. J5 tem ko se .posamez¬
nik praktično sooča z univerzumom predmetnosti okrog njega,
s,e razvija v »univerzalno bitje odnosov«. Zato je delo kot
generična, družbena in individualna dejavnost ljudi splošen
pogoj za vse družbeno življenje in s tem pogoj za obstoj in
razvoj posameznika kot družbenega bitja.

86

Ali, kot je zapisal Marx v »Frankfurtskih rokopisih«:
»Dejansko, dejavno človekovo zadržanje do samega sebe kot
generičnega bitja... je mogoče samo potem, da le to dejan¬
sko spravi iz sebe vse svoje generične moči — kar je spet
mogoče samo s pomočjo celotnega človekovega delovanja...«
(Marx, MEID, I, str. 379).

2. Delo je temeljna človekova potreba, ni pa potreba, ki
bi temeljila (le) na izravnavanju neravnovesja ali pomanj¬
kanja, temveč izraža človekove težnje po preseganju že do¬
seženega in realiziranega. S tega stališča lahko človek v delu
realizira svoje sposobnosti in hotenja le, če je njegovo delo
kreativno in prostovoljno, ne pa posledica pritiskov in zu¬
nanje nujnosti.

H. Marcuse piše o tem:

»Dejansko stanje dela ne temelji na pomanjkanju dobrin, ne
na zaostajanju vsakokrat najdenega in dostopnega sveta dobrin
za potrebami človeka, temveč, ravno narobe, na bistvenem pre¬
sežku človekovega obstoja (Dasein): Človeška bit je zunaj več
kakor njegov konkretni obstoj... razlika, ki jo je treba nenehno
presegati« (H. Marcuse, 1968, str. 27).

Tudi druge človekove potrebe so tesno povezane z delov¬
nim (produkcijskim) procesom. Marx in Engels pišeta v »Nem¬
ški ideologiji«:

Že »zadovoljena prva potreba sama, akcija zadovoljevanja in
že pridobljeni instrument zadovoljevanja, vzbudi nove potrebe —
in to proizvajanje novih potreb je prvo zgodovinsko dejanje« (K.
Marx, F. Engels, MEID II, str. 33).

Človeško delo s tem ne producira le zunanjih produktov
in človekovega sveta, temveč tudi človeka samega; sam de¬
lovni proces in dialektično razmerje med delom in potrebami
namreč zbujata v človeku nove potrebe, sposobnosti, spret¬
nosti, senzibilnost, znanje itn. Človeška narava je potemtakem
sama družbeno in zgodovinsko proizvedena.

3. Zavestno vključevanje človeka v družbo pomeni sode¬
lovanje v procesu družbene produkcije in reprodukcije. To
pomeni tudi, da posameznik že od vsega začetka razvija spo¬
sobnosti, potenciale in potrebe, ki so vsaj po tendenci krea¬
tivni.

Za razvoj posameznika ni dovolj, da' razvije zavest, ki
»adekvatno odseva« realnost oziroma ki ima razvite spoznavne
funkcije zavesti, temveč tudi, da se usposobi za samostojno
modeliranje možne realnosti, to se pravi za razvijanje zasnov
še ne obstoječega. To je namreč bistveno za same delovne

87

procese, saj vsebuje element zamišljanja, idejne anticipacije
produkta in delovnih procesov, ki vodijo k realizaciji teh idej.

Človeška sposobnost, da si zamišlja možne proizvode

dejavnosti^ je družbena sposobnost, ki se ne razvije le s sa¬
mim delom (kot neposredno predmetno prakso posameznika),
temveč v vsem procesu predmetnih in socialnih interakcij
posameznika s stvarmi oziroma ljudmi okrog njega.

Glavno vlogo pri nastajanju te sposobnosti ima proces
ponotranjenja in posploševanja delovanjskih form (najsi so
to komunikacijske geste, ekspresije, načini zadovoljevanja
potreb, igre ali delo) v posameznikovi duševni strukturi. Po¬
sameznik postane s tem sposoben, da tudi sam v sebi »repro¬
ducira« in na novo kombinira (modelira) te delovanjske forme
ter na tej podlagi anticipira svoje prihodnje možno delovanje
in možne rezultate tega delovanja, prav tako pa lahko anti¬
cipira možno delovanje drugih ljudi in tako zavestno oblikuje
nove družbene odnose, situacije, skupnosti in institucije.

Ta teza v eni skupni značilnosti zajema tako proces misel¬
ne oziroma duševne (re)produkcije delovnih in drugih pred¬
metnih dejavnosti v obliki splošnih simboličnih ali predstav¬
nih operacij kakor tudi proces vživljanja v druge oziroma za¬
mišljanja in anticipacije možnega vedenja in reagiranja dru¬
gih. ljudi na vedenje posameznika, kar je temelj socialne
interakcije (simbolične interakcije). Menim, da gre pravzaprav
za podobne procese, ki se nikakor ne ločijo med seboj po
izviru oziroma splošnih zakonitostih. S tega stališča imata
potemtakem delo in interakcija skupen, izvir, slonita na skup¬
nih dialektičnih procesih izmenjave med. posameznikom in
zunanjo (naravno in družbeno) realnostjo. Proces ponotranje¬
nja je trajen, saj je človek zmeraj znova postavljen pred nove
naloge, prisvojiti in ponotranjiti si mora nove navade, oblike
delovanja in mišljenja ter socialne interakcije. Je pa tudi
temelj socializacije, to se pravi, notranje integracije in vrašča¬
nja posameznika v družbo. Zato se proces socializacije nikoli
ne konča, je proces produkcije in reprodukcije osebnosti, ki
traja vse življenje.*

* Koncept »ponotranjanja« zajema nekatere glavne skupne
značilnosti procesov t. i. »internalizacije«, tj. premeščanja »zuna¬
nje« realnosti v »notranjost« individua, tj. v njegovo duševno
strukturo, v mišljenjske, emotivne in motivacijske forme, kot so
jih opisali in koncipirali različni teoretiki, npr. Piaget, Vygotski,
Mead, interakcionisti ipd. Povsod gre za to, da si posameznik lahko

88

4

5y V delovnem procesu prihaja do dialektičnega posredo¬
vanja človekove subjektivnosti z objektivnostjo produktov
dela in z drugimi objektivnimi momenti dela (snov, sredstvo,
delovne razmere in okolje itn.). Osnovna celica tega posredo¬
vanja je medsebojno pogojevanje procesa, »opredmetenja —
povnanjanja« in »prisvajanja« •—• »ponotranjanja« ter oboje¬
stransko prehajanje enega procesa v drug proces.

Pri tem sta oba pola odnosa drug za drugega nujen pogoj.
Če ne bi bilo »povnanjanja — objektivizacije«, ne bi bilo
»ponotranjenja — prisvajanja«. Velja pa tudi obratno: če si
človek ne bi bil sposoben zavestno prisvajati producirane
predmetnosti in ponotranjati lastne delovne dejavnosti, ne bi
bilo mišljenja in s tem tudi ne dela.

Ker se opisana dialektika povnanjanja — prisvajanja kaže v
vsem človekovem ukvarjanju s predmetnim svetom, razumem
pojem »dela« širše kakor le neposredno družbeno vodeno in
ekonomsko ovrednoteno produkcijsko dejavnost. Zato raje
govorim o »predmetno-praktični dejavnosti«, ki zajema tako
ožji proces dela (od zasnove do izdelave nekega produkta)
kakor tudi porabo, zadovoljevanje potreb, igre in ukvarjanje
z družbenimi predmetnostmi. Že tu se vidi, da je pojmovno
in realno težko ločiti predmetno-praktično dejavnost od social¬
ne interakcije (komunikacije), vendar naj prva označuje vse
tiste dejavnosti, pri katerih socialna interakcija ni najpomemb-

ustvari notranji simbolni model delovanj, ki je hkrati tudi posplo-
šitev vrste delovanj v skupni formi delovanj. To velja tudi za
sfero normativno vodenih dejanj, tj. za ponotranjanje norm, vred¬
not, vlog (J. Piaget, 1973, L. Kohlberg, 1980, L. Vygotski, 1977, G.
H. Mead, 1980, P. L. Berger, T. Luckmann, 1980). Vendar v nasprot¬
ju z mnogimi teoretiki ne sprejemamo koncepta »ponotranjanja«
z vnaprejšnjo delitvijo na »notranjost« posameznikove duševne-
subjektivne strukture in »zunanjost« narave ali objektivizirane
družbe. Zato, strogo vzeto, termin »ponotranjanje« ni ustrezen, saj
ne pomeni le procesa premeščanja »zunanjega« v posameznikovo
»notranjost«, saj se za posameznika ta delitev »zunanjega« in »no¬
tranjega« zgodi šele med socializacijo in ponotranjenjem. Torej
nam izraz pomeni sočasno gradnjo subjektivnih struktur in loče¬
vanja od (zaznanih) objektivnih struktur. Gre za proces sočasne
»družbene konstrukcije zunanje realnosti« (za zavest posameznika)
in »družbene konstrukcije osebnosti«. Sele na višji stopnji tega
procesa se dogaja »ponotranjanje« kot »premeščanje« zunanjega
v notranjo duševno realnost osebnosti. Tudi teorija nastanka miš¬
ljenja kot čedalje bolj abstraktnega »notranjega dialoga s samim
seboj« pri Meadu in Vygotskem pravzaprav zagovarja to nedua-
listično koncepcijo »ponotranjanja«.

89

nejši pogoj in bistvena vsebina človekovega odnosa do pred¬
meta svoje dejavnosti. Nazadnje opozarjam še na to, da mo¬
ramo vse oblike »prisvajanja« gledati zgodovinsko in družbeno
konkretno, tj. v danih družbeno-ekonomskih razmerah, torej
ne gre za »nadzgodovinsko kategorijo«.

V psihologiji ni veliko poskusov, da bi celostno in načelno
obravnavali psihološko dimenzijo odnosa človek-delo in vlogo
dela v družbenem formiranju osebnosti. Takšni poskusi so bili
praviloma povezani z marksistično teorijo človeka oziroma
marksistično psihologijo. Celo t. i. »psihologija dela« največ¬
krat pojmuje delo zgolj kot posebno instrumentalno, smotrno
dejavnost, katere smisel naj bi bila čim večja produktivnost,
nato pa raziskuje, v kakšnih psiholoških razmerah bi bilo to
mogoče doseči. Zato se te študije ukvarjajo, denimo, s člove¬
kovim zadovoljstvom in nezadovoljstvom pri delu, na drugi
strani pa z racionalizacijo delovnega postopka, organizacijo
dela, povečevanjem motivacije za delo ipd. Ti koncepti pona¬
vadi le posplošujejo situacijo mezdnega delavca v »normalno«
delovno situacijo, ne dotikajo pa se generalnega pomena dela
za človeka in za njegov osebni razvoj (Volpert, 1975, str. 61).

Začetki bolj poglobljenega obravnavanja te problematike
so v delih in raziskavah Vygotskega in njegovih sodelavcev
v zgodnjih dvajsetih letih. Iz teh študij je zrasla posebna
psihološka šola, t. i. »kulturnozgodovinska šola«, ki si je za
osrednjo temo izbrala prav problem družbenozgodovinske
(kulturnozgodovinske) geneze in formiranja človekove zavesti
in mišljenja. Ta proces so imeli za rezultat prisvajanja in
ponotranjanja predmetno-praktičnih (predvsem delovnih) de¬
janj (Leontijev, Galperin, Lurija).

3.2. Koncept prisvajanja pri A. N. Leontijevu

Eden prvih, ki je uvedel koncept dela kot centralne antro¬
pološke kategorije v psihologijo, je bil sovjetski psiholog
(učenec Vygotskega) Andrej N. Leontijev. Poskusil je psiho¬
loško pojasniti predvsem Marxovo misel, da ljudje z delom
spreminjajo zunanji svet, hkrati s tem pa gradijo in spre¬
minjajo tudi svojo psihično naravo. Hotel je izdelati nov
družbenozgodovinski koncept razvoja osebnosti (ontogeneza),
ki bi presegel koncepte socialnega učenja, prilagajanja socialni
realnosti ali konformnega ponotranjanja socialnih norm.

90

Pri tem je uporabil Marxov koncept dialektične povezano¬
sti med »povnanjanjem — opredmetenjem« in »prisvaja¬
njem«, ki se dogaja pri sleherni predmetni dejavnosti ljudi.
Povnanjanje pomeni udejanjanje človeka navzven, uresničenje
njegovih subjektivnih namer v zunanji realnosti. Prisvajanje
pa je razvijanje posameznikovih subjektivnih struktur in spo¬
sobnosti, s tem, ko se navaja na različne zunanje dejavnosti
oziroma se jih uči.

Prisvajanje je za Leontijeva temeljni teoretski pojem, ki
povezuje individualfto ontogenezo in filogenezo človeškega
rodu. Prisvajanje predmetne realnosti pomeni za človeštvo,
da mora sleherna generacija zmeraj na novo osvojiti doseženo
družbeno in zgodovinsko izkustvo, pa tudi subjektivne spo¬
sobnosti za nadaljevanje družbene proizvodnje. To pa lahko
doseže le, če z delom preoblikuje svojo psihofizično naravo.
Za posameznika pa pomeni prisvajanje predmetne realnosti
postopno preoblikovanje instiriktivnlhr reakcij v nove funkcio¬
nalne enote delovanj, ki nastanejo v posamezniku s postopno
»interiorizacijo« naučenih oblik predmetne dejavnosti v du¬
hovnih, zgolj simboličnih operacijah v človeški zavesti. Proces
prisvajanja je potemtakem za Leontijeva proizvodnja notra¬
nje narave človeka:

»S tega stališča je mogoče za vsak korak pri izpopolnjevanju
in preciznosti, denimo orodij in instrumentov, reči, da izraža in
fiksira določeno stopnjo razvoja psihomotornih funkcij človekove
roke; povečanje fonetike jezika (opazujemo) je tako izraz razvoja
govora; napredek v umetniških delih je izraz estetskega razvoja
človeštva itn. Celo v običajni materialni produkciji, v obliki zu¬
nanjih stvari, najdemo opredmetene človekove sposobnosti ali
opredmetene ,bitne sile’ človeka« (A. N. Leontijev, 1968, str. 203).

Proces dela oziroma proizvodnje potemtakem dejansko ob¬
sega tako zunanjo dejavnost (povnanjanje-opredmetenje) člo¬
veških sposobnosti in duhovnih moči v produktih dela kakor
tudi proces »usposabljanja« ljudi za to dejavnost (prisvajanje).
Dialektični paradoks prisvajanja je, da se ne more začeti pred
zunanjo dejavnostjo. Sele zunanja dejavnost izzove v človeku
razvoj duševnih struktur, predvsem mišljenja, zato je za
Leontijeva osrednji psihološki proces prisvajanje (interiori-
zacija) človekove zunanje dejavnosti.

Ta teza je podobna Piagetovi teoriji o »internalizaciji«
zunanjih dejavnosti (predmetnih operacij) v miselni dejav¬
nosti doraščajočega otroka. Vendar za Leontijeva tega procesa
ne izražajo le različne vrste otrokovih sposobnosti za formal-

91

ne operacije. Podrobneje so proces prisvajanja oziroma
interiorizacije pri posamezniku preučevali učenci Leontijeva
(ki sestavljajo kulturnozgodovinsko psihološko šolo). Sam
Leontijev se je bolj ukvarjal z generalnim pomenom in vse¬
bino procesa prisvajanja za človeka kot vrsto in je posamez¬
nikovo ontogenezo obravnaval v kontekstu filogeneze.

Posameznik mora v individualnem razvoju nekako »po¬
noviti« zgodovino rodu oziroma si mora prisvojiti zgodovinske
in kulturne dosežke vrste, še zlasti duševne in duhovne spo¬
sobnosti za njihovo razumevanje in novo produkcijo.

»Temeljna razlika med procesom prilagajanja v pravem po¬
menu besede in procesom prisvajanja, obvladovanja je v tem, da
je proces biološkega prilagajanja proces spremembe lastnosti vrste
in sposobnosti organizma kakor tudi njegovega rodovnega vedenja.
Proces prisvajanja ali obvladanja je nekaj drugega. To je proces,
v katerem posameznik reproducira zgodovinsko ustvarjene člove¬
kove sposobnosti in funkcije. Lahko rečemo, da je to proces, ki po
njegovi zaslugi v ontogenetskem razvoju človeka dosežemo tisto,
kar se pri živalih doseže z dednostjo, namreč: utrditev dosežkov
razvoja vrste v lastnostih posameznika« (prav tam, str. 206).

Pri vzgoji otroka zato ne gre za adaptacijo okolju ali zgolj
za naraven proces dozorevanja notranjih potenc, temveč za to,
da je otrok že od vsega začetka vključen v poseben družbeni
proces, ki ga sili, da spreminja svoje prvobitne oblike reakcij,
da lahko obvlada ravnanje z različnimi predmeti in sredstvi,
pozneje pa še zlasti jezikovno komunikacijo. Po teoriji razvoja
posameznika odrasli s pomočjo vzorov, pogojevanj, preusmer¬
janj instinktov sčasoma izzovemo v otroku nove oblike spon¬
tanega reagiranja oziroma prirojene reakcije (prav tam, str.
214 — 215 ).

Znan je primer Leontijeva, kako otrok ravna z »žlico«.
Otrok sprva sploh ne razpozna namena žlice in ravna z njo
kot z vsakim drugim predmetom, npr. s predmetom igre.
Tako, denimo, polno žlico primakne k ustom, ker je to del
otrokovih naravnih gibov (to stori z vsakim predmetom, ki
ga prime). Zanj žlica še ni »orodje«, otrok še ne ve, da jo mora
držati horizontalno. Šele pozneje se otrokovi gibi zaradi ne¬
posrednega vmešavanja odraslih modificirajo. Začno se pod¬
rejati objektivni logiki uporabe žlice. Pri otroku se formira
funkcionalni motorični sistem, ki se podreja sistemu dejanj
oziroma pomenu orodja (žlice) (prav tam, str. 212).

Otrok se ne prilagaja okolju kar preprosto, temveč si s
tem, ko modificira svoje naravne gibe, pridobi povsem nove, za
človeka specifične sposobnosti za ravnanje s predmeti. Do tega

92

pride, ker otrok kar sam posega v predmetni svet. Seveda
morajo pri tem nujno sodelovati še drugi ljudje, ki kontroli¬
rajo ta razvoj, vendar to ne pomeni, da se otrok preprosto
prilagaja družbeni prisili ipd., temveč da »osvaja« nove spo¬
sobnosti, pomeni potemtakem otrokovo subjektivno kreacijo.

Pozneje začne otrok diferencirati med predmetno dejav¬
nostjo in komunikacijo in takrat se začne navajati na jezikov¬
ne komunikacijske geste. Ko si otrok prisvoji jezikovno komu¬
nikacijo, se pravzaprav povsem odpre procesu prisvajanja in
s tem tudi socializacije, saj je uporaba. jezikovnih znakov
bistvena v procesu miselne interiorizacije zunanjih dejavnosti.
Tu je Leontijev sledil idejam Vygotskega o pretvarjanju zu -
/ nanjega govora v notranji govor in nato v govorno strukturi¬
rano mišljenje. Jezik je potemtakem orodje za posredovanje
med povsem zunanjo dejavnostjo človeka in interiorizacijo te
dejavnosti na ravni mišljenja.*

* Proces »interiorizacije« je psihološko podrobneje razložil P.
J. Galperin v svoji psihologiji mišljenja in etapnega razvoja dušev¬
nih funkcij. Vse duševne funkcije se začnejo s človekovo zunanjo
dejavnostjo. Sprva so tesno spojene z njo in šele pozneje se od¬
cepijo od nje, tako da lahko potekajo neodvisno od nje oziroma so
nujna predpriprava za dejavnost. Po Galperinu je prehod »od zu¬
naj navznoter« le ena izmed oblik preoblikovanja delovanja, in
sicer preoblikovanja glede na štiri glavne parametre sprememb.
To so: sprememba ravni delovanja, razvoj ali reduciranje delovanj
(stopnja popolnosti v izvedbi operacij), posploševanje operacij na
njihove splošne zakonitosti oziroma tipe operacij, stopnja prisvoje-
nosti delovanja (tj., v kolikšni meri sodelujejo v delovanju vsi trije
prejšnji parametri).

Po Galperinu je »interiorizacija« tista vrsta preoblikovanja
delovanja, v kateri močno sodelujejo vsi parametri sprememb
enako. Da bi natančneje predstavili to tezo, bi morali razložiti
predvsem Galperinovo teorijo o spremembah ravni delovanja. Gal¬
perin pozna pet temeljnih ravni: posameznik najprej opazuje dru¬
ge ljudi in zaznava njihovo delovanje, nato začne sam izvajati
delovanja, na naslednji razvojni stopnji pridruži delovanju govor,
to se pravi, je sposoben govoriti o delovanju in o predmetih delo¬
vanja, ne da bi bili ti predmeti navzoči in dejanja izvedena. To
je že oblika abstrakcije od konkretnosti fizičnih dejanj in pred¬
metov. Nato sledi četrta raven, ko posameznik obvlada govorno
refleksijo svojih dejanj in govorno anticipacijo prihodnjih dejanj
(npr. samogovor). Šele na peti razvojni stopnji pa se oblikuje
mišljenje, ki poteka zgolj kot notranja duševna dejavnost, brez
zunanjega govora (to ustreza »notranjemu govoru« pri Vygotskem)
(P. J. Galperin, 1973, str. 81—119).

93

V procesu interiorizacije začne posameznik razpoznavati
splošne pomene predmetov. Ti pomeni vsebujejo implicitna
ali eksplicitna navodila za uporabo predmetov, za ravnanje
z njimi. Človek prek razpoznavanja »predmetnih pomenov«
razpoznava delo, ki je bilo potrebno za izdelavo teh predmetov
ali za nadaljnjo potencialno uporabo predmetov pri delu. Tako
ljudje v procesu prisvajanja pravzaprav nenehno »odkrivajo«
predmetne pomene stvari (Leontijev, 1968, str. 155). Človeku
svet potemtakem ni »dan« kot neko okolje, ki se mu v svojem
razvoju prilagaja, temveč mu je »zadan« kot naloga, ki jo
mora nenehno reševati. Ko č love k odkriva_ predmetne pomene,
odkriva tudi pomene lastne dejavnosti. Ta postane zanj pred¬
met. Prisvajanje je potemtakem, proces, ki se začenja z de¬
javnostjo, končuje pa z razumevanjem in ponotranjanjem
njenega pomena in pomena predmetov, ki jo omogočajo ali
so njen cilj.

Leontijev je s svojim teoretskim konceptom prisvajanja,
ki združuje filogenetski in ontogenetski razvoj ljudi (torej
socializacijo in družbeno-zgodovinski razvoj človeštva), pred¬
stavil generalno teorijo o nastanku duševnosti, ki ima ta
proces za * v  del produkcijskega procesa. Bil je spodbuda za
različne psihološke, teoretske in empirične študije, ki so še
naprej razvijale njegove ideje (kulturnozgodovinska šola, kri¬
tična psihologija, tudi poljska psihološka šola »psihologije
človeške aktivnosti«).*

* Kritike Leontijevega koncepta prisvajanja so se pojavile tako

v ZSSR kot na Zahodu (S. L. Rubinstein, K. Holzkamp, A. Wacker
idr.). Te so sicer potrdile pomembnost koncepta prisvajanja za psi¬
hologijo, vendar so nasprotovale nezgodovinskemu in družbeno
nespecificiranemu konceptu prisvajanja pri Leontijevu. Upravi¬
čeno so mu očitale, da je Marxov pojem prisvajanja, ki se nanaša
na človeški rod ali na družbene razrede, nekritično »psihologizi-
ral«, tj. prenesel na raven posameznika (A. Wacker, 1977, str. 74),
S. L. Rubinstein, 1969). Kritiki so zavračali tudi shematično od¬
visnost »notranjega« od »zunanjega« v konceptu razvoja dušev¬
nosti pri Leontijevu (S. L. Rubinstein, 1969, str. 212). Tudi Leon-
tijevo izvajanje odnosov med ljudmi iz načinov predmetne dejav¬
nosti je naletelo na ostro kritiko, saj to vodi k temu, da zunanje
dejavnosti enostransko determinirajo duševnosti, medtem ko se
notranje dejavnosti duševnosti, npr. emocionalnost, seksualnost itn.,
tako rekoč izločijo (M. Thielen, 1981, str. 607).

94

3.3. Teorija prisvajanja predmetnih pomenov v kritični
psihologiji K. Holzkampa

3.3.1. Antropološki temelji kritične psihologije

Eno pomembnih nadaljevanj tiste teorets ke smeri v psiho¬
logiji, ki ja je zastavil Leontijev s konceptom kulturnozgodo¬
vinskega formiranja človeške duševnosti z delom, je zahodno-
nemška psihološka šola »kritične psihologije«.*

Izhodiščna jeza. Holzkampove kritične psi hologij e je, da
moramo najprej spoznati splošne, temeljne značilnosti človeka
kot družbenega bitja, da bi. lahko kritično osvetlili odtujitve
in deformacije, ki jih doživlja človek v meščanski družbi,
in da bi psihologi lahko pripomogli k praktičnemu presega¬
nju teh odtujitev in deformacij. Na podlagi splošnih antro¬
poloških predpostavk marksizma je skušal izpeljati bazično
psihološko antropološko teorijo o družbeni in zgodovinski ge¬
nezi duševnosti. Do tega pa lahko po Holzkampovem mnenju
pridemo le tako, da. pojasnimo temeljne dejavnike, ki s.o evo¬
lucijsko in zgodovinsko proizvedli prehod od živalstva k
človeštvu.

Ker je delovni proces temeljna družbena dejavnost člove¬
ka, s katero skozi vso zgodovino ohranja svojo vrsto in se
obenem diferencira od narave, pomeni, da je treba pojasniti,
kako se je začelo delo uveljavljati kot temeljna dejavnost
človeške vrste in kako so se ob razvoju človeka postopoma

* »Kritična psihologija« je sprva označevala več kot zgolj Holz-
kampovo psihološko šolo. Združevala je vse tiste kritično misleče
in marksistično usmerjene, predvsem mlade psihologe in študente
psihologije, ki so želeli ob radikalni kritiki obstoječe psihologije
zgraditi alternativno psihologijo na marksistični podlagi. Ta sku¬
pina psihologov je nasprotovala drugi smeri marksističnih kritikov
obstoječe psihologije, namreč skupini z imenom »Razbijte psiho¬
logijo«, ki pa je povsem zavračala vsakršno »pozitivno psihološko
znanost« kot znanost o posamezniku. Posameznik je le splet druž¬
benih odnosov in kot specifična realnost sploh ne obstaja oziroma
je le produkt ideološke iluzije. Kritična psihologija si že od vsega
začetka postavlja dva problema. Prvi je kritika obstoječe psiho¬
logije, ki jo pojmuje kot »meščansko znanost«, tj. kot prikrito
ideologijo meščanske družbe. Drugi pa je razvoj alternativnega
koncepta psihologije (marksistične psihologije). S tem naj bi psiho¬
logija premagala krizo, ki se po mnenju njenega tvorca K. Holz¬
kampa kaže predvsem v neteoretičnosti, empiricizmu ali pa v
poljubnosti teorijskih zasnov sodobne psihologije (K. Holzkamp,
1979, str. 35—38, 46 idr.).

95

diferencirale in razvijale druge bistvene družbene dejavno¬
sti, skoznje pa tudi duševne sposobnosti ljudi.

Na tej podlagi je možna analiza sedanjih specifičnih (in
odtujenih) oblik realizacije človeških družbenih potencialov.

Obe smeri kritike psihologije sta se razvili v 1. 1968—70 v
ZRN v času študentskih nemirov. Smer kritične psihologije se je
najbolj uveljavila v Zahodnem Berlinu, 1. 1969 pa se ji je pri¬
ključil tudi Klaus Holzkamp, ki si je kmalu pridobil mesto vodil¬
nega teoretika, tako da se je nato »kritična psihologija« kar ize¬
načila z njegovo šolo (o tem glej P. Mattes, 1977, str. 13—29).

S tem bi psihologija dobila temeljno teorijo človeka, ki
bi omogočala neideološko posploševanje empiričnih podatkov
in ne bi nekritično prenašala sedanjih, zgodovinsko relativ¬
nih form duševnosti na človeka nasploh. Zato Holzkamp, po¬
dobno pa še drugi avtorji kritične psihologije, gradijo teorijo
zgodovinsko-družbenega razvoja duševnih struktur na pod¬
lagi »treh korakov analize«:

raziskovanje razvoja živalskih protoform duševnosti,
zlasti pri najbolj razvitih živalih;

-S- raziskovanje prehoda od živalskih oblik k človeškim ob¬
likam duševnih struktur in opredelitev družbenosti teh struk¬
tur v. povezavi s pojavom in razvojem družbenega dela;

-O-  raziskovanje specifičnosti prevladujočih form dušev¬
nih -struktur in njihovih notranjih protislovij teh razlomov,
ki jih proizvajajo blagovna proizvodnja in kapitalistične ob-
like odtujitve dela.

Holzkamp je vzel za temelj teoretskega dela proces člove¬
kovega zaznavanja, ker je menil, da je zaznavanje kot za¬
četek spoznavnega procesa človeka temelj vseh drugih speci¬
fično človeških duševnih funkcij. Obenem pa se zdi zaradi
svoje spontanosti povsem naravno, družbenost potemtakem
še ni njegova lastnost. Vendar je Holzkampu šlo za to, da
pokaže, kako se v proces zaznavanja že od vsega začetka
»vgrajujejo« družbenost in potenciali za smotrno delovno
preoblikovanje predmetnega sveta.

Tako za Leontijeva kakor za Holzkampa je proces prisva¬
janja temeljni teoretski antropološki koncept, ki pojasnjuje,
kako so ljudje z delom zgodovinsko, kulturno, pa tudi indi¬
vidualno razvili zavest in duševne strukture. Holzkamp je
še naprej razvil predvsem koncept prisvajanja predmetnih
pomenov pri Leontijevu. Prav zaznavanje naj bi pomenilo
začetek in temelj prisvajanja, saj se že v njem prepoznavajo
tudi predmetni pomeni. Po Holzkampu namreč človekova

96

uporaba orodij kot posrednikov med njim in drugim predme¬
tom odločilno preobrazi tudi način zaznavanja predmetov.

Specifičnost človeškega zaznavanja po Holzkampu ni kakš¬
na posebna organska kvaliteta (čeprav so razvitost in samostoj¬
nost udov, povečanje možganov in pokončna hoja biološki
pogoj za nastanek zavesti), temveč družbenost zaznavanja.
Tudi zaznavna funkcija namreč~našfane in obstaja le skozi
posredovanje družbenega dela ljudi in skozi načine komuni¬
ciranja med ljudmi pri opravljanju delovnih nalog.

Temeljna značilnost sleherne oblike družbenega dela je za
Holzkampa sistematična uporaba in izdelava orodij. Za člo¬
veški način dela in uporabo orodij je bil po Holzkampu od¬
ločilen prehod od ad hoc izdelanih orodij k izdelavi orodij
/ za prihodnjo uporabo. Taka raba orodij namreč že predpo¬
stavlja samostojno dojemanje pomena orodja kot sredstva za
splošen namen (npr. palica kot sredstvo za pridobivanje hra¬
ne). S tem je bila odprta pot za načrtno izdelavo orodij, za
spravljanje orodij, za predajanje orodij naslednji generaciji
in za izboljšanje orodij. Sele odtlej sploh lahko govorimo o
razvoju človeka kot družbenega in zgodovinskega bitja (K.
Holzkamp, 1973, str. 113).

Taka uporaba orodij je pomenila tudi spremembo v na¬
činu zaznavanja in spoznavanja okolice. Posameznik je nam¬
reč tudi svojo zaznavo povezal z dojemanjem pomenov zaz¬
nanih predmetov za skupnost in zase. Človek ne zaznava le
preprostega zaporedja čutnih vtisov, temveč te vtise že od
vsega začetka organizira in povezuje v smiselne celote, ki po¬
samezniku pomenijo vtis o predmetu. Ljudje namreč zazna¬
vamo trajne čutne kvalitete predmetov, s katerimi se ukvar¬
jamo, in lahko že vnaprej povezujemo določene kvalitete
predmetov s čutnimi vtisi o predmetu. Na predmetih potem¬
takem zmeraj dojemamo nekaj več. kot je prezentno. Te last¬
nosti prepoznavamo najprej na podlagi različnih operacij s
predmeti (ko se jih dotikamo, jih obračamo, delujemo nanje s
svojim telesom, jih uživamo itn.). Kognitivni presežek zaznave
nad sekvenco čutnih vtisov je »predmetni pomen«.

Specifičnost Holzkampove teze o človekovem zaznavanju
je, da je v^zaznanih predmetnih p omenih zmeraj tudi neka
družbena vsebina predmeta ,namreč anticipacija posplošenih
namenov, uporabnih vrednosti predmetov (prav tam, str. 118).
Do te posplošitve lahko pride človek le na podlagi družbenih

97

nanašanj na delovanja drugih ljudi, ki se ukvarjajo z istim
predmetom oziroma ga uporabljajo ali uživajo. Otrok, de¬
nimo, ne zazna sam posplošenih pomenov stvari, temveč
šele s pomočjo drugih ljudi, ki ga navadijo na tako uporabo
predmetov, ki ustreza družbeno nastali »objektivni logiki«
predmetov, oziroma ga navajajo na družbeno smiselna opra¬
vila oziroma uporabo predmeta. Ko se zaradi družbenega po¬
sredovanja obseg in pomen otrokovih ravnanj s predmeti raz¬
širita, si otrok prisvaja tudi nove funkcionalne zveze, ki so
splošnejše od konkretnih operacij s predmeti. Predstavljajo
potemtakem splošne psihične forme možnih operacij,

Holzkamp meni, da je sposobnost posploševanja dejanj
že od vsega začetka družbena kvaliteta, ne pa človekov na¬
ravni potencial, ki bi ga družba le aktualizirala. .Šele^ugo-
raba predmetov kot posredujočih delovnih sredstev za dose¬
ganje ciljev omogoči po Holzkampu posamezniku posploše¬
vanje in abstrakcijo. Najpomembnejši pa je prav razvoj zaz¬
navanja predmetnih pomenov. Zaznavanje predmetnih pome¬
nov je prava oblika prisvajanja predmetne realnosti, začetni
element spoznavne in hkrati orientacijske dejavnosti člove¬
ka. V njem je zametek spoznavanja in možnega delovanja.
Spoznavanje in delovanje sta že izvirno povezana v prisva¬
janju predmetnih pomenov. Že v zaznavanju se tako udeja¬
nja dialektično medsebojno nanašanje in posredovanje pov-
nanjanja človeka v dejavnosti in prisvajanju ustvarjene
predmetne realnosti. Zaznavanje je zato po Holzkampu treba
imeti za izrazito družbeno obliko človekovega delovanja
(Holzkamp, 1973, str. 120).

Sele na podlagi poprejšnje človekove sposobnosti za zaz¬
navno dojemanje predmetnih pomenov se po Holzkampu lah¬
ko razvijejo tudi simbolno posredovane oblike dojemanja
predmetnih pomenov, nato pa (ob sodelovanju bolj razvite
komunikacije s pomočjo splošno pomenljivih gest) jezik kot
sistem simbolnih vokalnih gest, ki so nosilke osamosvojenih
pomenskih vsebin.

Bistveno za človeško uporabo simbolov je, da omogoča
človeku zavestno prezentacijo razmika med anticipiranimi
predmetnimi pomeni še ne produciranih stvari in realno do¬
seženo uporabno vrednostjo produktov dela. S pomočjo te
prezentacije (ali tudi »predočenja« pomenov, kot pravi Holz¬
kamp) se lahko predmetni pomeni v simbolični obliki (tj. v

98

obliki ponotranjenih simbolnih — jezikovnih znakov in pred¬
stav) osamosvojijo od neposredne prezence zaznanih stvari v
posebne miselne, pojmovne forme (Holzkamp, 1973, str. 124).

Sele ko človek v svojem filogenetskem razvoju postane
sposoben samostojno konstruirati predmetne pomene in ko
začne razpoznavatf določene geste kot komunikacijske in jih
ločevati od drugih gest, usmerjenih k fizičnim stvarem, se
lahko oblikuje posebna zaznava drugih ljudi kot oseb (in tudi
samega sebe kot osebe med osebami), ki se loči od zaznava¬
nja stvari. Po Holzkampu se potemtakem sprva nediferenci¬
rana množica predmetnih pomenov za človeka razdvoji v
»personalne« in »stvarne« predmetne pomene. Takrat se zač¬
no oblikovati tudi specifični družbeni odnosi in odnosi med
/ ljudmi. Ta proces je vzporeden z ločitvijo komunikacijske
dejavnosti od neposredne produkcijske dejavnosti, to pa je
spet vzporedno z razvojem jezika oziroma govorne komuni¬
kacije. Ta razvoj je po Holzkampu produkt višjih oblik pro¬
dukcijske dejavnosti oziroma višjih oblik družbene uporabe
in družbene produkcije orodij v prvotni kooperaciji ljudi.

Sele uvedba jezika pa je omogočila popolno ločitev zaz¬
navanja oseb od zaznavanja delovnih in drugih družbenih
opravil, ki jih je posamezniku dodelila delitev dela. Takrat
začne posameznik zaznavati osebnostne kvalitete drugih. Po
Holzkampu pa se kljub ločitvi prvotno enotnega področja
predmetnih pomenov na personalne in stvarne pomene ohra¬
ni dialektična povezanost med njimi, to se pravi, da perso¬
nalni pomeni vselej implicirajo tudi zasnovo pomenov stvari,
s katerimi razpolaga ali se ukvarja nekdo drug. Podobno
zaznavanje stvarnih pomenov implicira zaznavanje oseb, ki
razpolagajo s stvarnimi, ki jih zaznavamo, ali se kako dru¬
gače praktično ukvarjajo z njimi. Ta povezanost ni nujno
očitna, vendar je vselej navzoča v mreži odnosov posamez¬
nika do okolja. Zato tudi percepcija med ljudmi in odnosi,
ki se na njej razvijajo, ne morejo obstajati in se razvijati
sami zase, tj., zgolj preko komunikacijskih oblik, emocional¬
nih zvez med ljudmi ipd. Poleg (vsaj) dveh individuov, ki
percipirata drug drugega, je za vzpostavitev dejanskega od¬
nosa med osebama potemtakem potrebno še nekaj »tretjega«,
kar daje njuni zvezi »predmetni pomen«. To pa je kakšen
skupen predmet dejavnosti, s katerim se oba ukvarjata ozi¬
roma se nanj nanašata.

99

Na podlagi posredovanja med personalnimi in stvarnimi
predmetnimi pomeni v konstituciji zaznavanja drugega člo¬
veka se splete zapletena mreža nanašanj enega človeka na
drugega, vživljanje v vlogo drugega, ant icip acije njegovih
pričakovanj itn. Jezik je potemtakem primarna oblika so¬
očenja človeka s človekom in materializacija zavesti, kajti
le jezik s svojo kompleksno strukturo simbolnih form omo¬
goča povnanjanje človekoviir stvarnih in personalnih intenc,
tako da so razumljive za posameznika in hkrati za druge
ljudi. Jezik omogoča, da se posameznikova zavest o sebi di¬
ferencira od zavesti o drugih ljudeh hkrati pa omogoča nove,
višje oblike integracij obeh v njunem medsebojnem odnosu.

Holzkampov prikaz razvoja človeka kot vrste mu rabi tudi
kot navodilo za pojasnitev ontogenetskega razvoja posamez¬
nika. Meni^ da otrok v grobem ponavlja temeljne razvojne
stopnje človeštva. Tudi otrok mora potemtakem postopoma
doseči- 'stopnjo spontanega dojemanja predmetnih pomenov,
vključenega v zaznavanje čutnih vtisov, nato pa še parale¬
len proces ločevanja stvarnih in personalnih pomenov ter
formiranja sposobnosti za samostojno konstruiranje pomenov.
Sledi stopnja, na kateri se uvedejo simboli pomenov, jezika
in z njim zvezane oblike socialne interakcije. Sele na tej
stopnji se diferencirata posameznikov jaz in zavest o svetu
kot celoti predmetnosti. Otrok lahko loči med seboj in pred¬
meti, med seboj in drugimi ljudmi in oblikuje zavestne od¬
nose do različnih predmetov (stvari, oseb). Ves ta proces
poteka kot čedalje bolj diferencirano prisvajanje predmetnih
pomenov za otroka, pri čemer pa ga vodijo in pospešujejo
odrasli, ki so v stiku z otrokom, in namerno modificirajo
otrokove funkcionalne zveze, tako da se vanje »-vtisneta«
družbena vsebina in smoter (podobno pojasnjuje to že Leon-
tijev).

Potem ko je Holzkamp prikazal filogenetski in ontogenet-
ski razvoj specifične človeške zaznave (in s tem posredno
tudi zavesti v celoti), se je lahko lotil zadnjega dela svoje
trojne naloge, namreč kritičnega prikaza procesa prisvajanja
v meščanski družbi oziroma še posebej forme in kvalitete
zaznavanja v meščanskem kozmosu.

100

3.3.2. Specifičnost spoznavne funkcije človeka
v družbah z razvito blagovno proizvodnjo

Osrednji cilj Holzkampove kritične analize zaznavanja v
kapitalizmu'je razkritje psevdo naravnega videza predmetov,
ki nanje naleti človek na blagovnem trgu, pri denarnih ocenah
vrednosti in pomenov predmetov. Ker v kapitalizmu v sakr šno
uporabo ali vrednotenje predmetov poseduje denarna vrednost,
dobijo predmetni pomeni stvari naravo na videz nadčutnih,
abstraktnih določil. Hkrati pa so tesno zvezani z zaznavanjem
stvari samih, in sicer tako, da ekonomsko vrednost (denarno
vrednost) predmetov občutimo tako rekoč kot del stvari same,
vsekakor pa kot sestavni del pomena, ki ga ima za nas.

Že doraščajoči otrok ima s takim zaznavanjem težave,
vsekakor pa se temeljne oblike zaznavanja blag, ki neposredno
povezuje konkretno vrednost predmetov z njihovo abstraktno
tržno vrednostjo, razvijejo že v fazah primarne socializacije
in jih otrok sčasoma ponotranji kot povsem naravno obliko
dojemanja stvarnosti. Otrok namreč dokaj zgodaj začne zazna¬
vati ne le uporabno vrednost predmetov, temveč tudi njihovo
tržno vrednost, ker ga pač starši začno že zgodaj navajati na
denarno ocenjevanje vrednosti predmetov. Tako otrok pol eg
neposrednih čutnih kvalitet, kot so rdeče, ostro, votlo, zaznava
tudi abstraktne označbe, kot so drag, poceni, dragocen itn. ..
S tem se že kot otrok navadi na to, da ne loči obeh vrst
kvalitet, zgodi se celo, da konkretne čutne kvalitete predmeta
upošteva in vrednoti preko njegove tržne vrednosti. Protislovje
med abstraktnimi (»nadčutnimi«) in konkretnimi čutnimi zna¬
čilnostmi objektov se tako zabrišejo v na videz neposrednem
zaznavanju predmeta kot blaga.

»... Objektivno protislovna, ,čutno-nadčutna’ narava sveta se
v zaznavi ne .sprevidi’... Potemtakem zaznavanje dejansko izklju¬
čuje protislovje, da bi se v označitvi menjalne vrednosti stvari kot
čutno zaznavo pojavilo nekaj, kar ne bi bilo neposredno dano:
objektivno protislovje subjektivno ni prezentirano« (K. Holzkamp,
1973, str. 213).

Zato običajna forma zavesti, zlasti zaznavanja, ki je zna¬
čilna za ljudi tržnih družb, ne more prepoznati lastne pro¬
tislovnosti in nobeno empirično opazovanje vedenja ljudi ali
eksperimentiranje z njim je ne more neposredno razkriti, saj
to spet temelji na značilnih potezah zavesti ljudi in družb
in zgolj empirično opazovanje tega protislovja ne more raz¬
kriti. Potrebna je posebna kritična zavest, ki sloni na marksi-

101

stični kritiki meščanske družbe in na aktivnem boju za pre¬
seganje kapitalističnih razrednih odnosov. Po Holzkampu mora
posameznik oblikovati višjo obliko zavesti, t.i. pojmovno spo¬
znanje, ki presega vse običajne oblike spoznanja, zlasti pa
iluzorne oblike zaznavanja, ki jih povzroča na videz neposred¬
no zaznavanje predmetov kot tržnega blaga.

Holzkamp pri tem razvija teorijo o družbenih izvorih »na¬
pak v zaznavanju«. Sleherna zaznava je sicerTiekakšna začetna
forma spoznanja (čutno spoznanje), a je obenem že tudi
»napaka«, ker vsebuje nujen presežek forme in vsebine za¬
znave nad neposredno danimi čutnimi vtisi. Pri tem se
opira na številne poskuse o čutnih prevarah in na teorije o
posebni organizacijski dejavnosti zaznavanja, s katero zaznava,
ureja čutne vtise v predmetne celote. Vendar po njegovem ta
dejavnost človeku ni prirojena, temveč mu je dana filoge-
netsko kot rezultat naravnozgodovinskega razvoja vrste in jo
človek uporablja za orientacijo v predmetni dejavnosti (prav
tam, str. 318). Zato imajo tudi napake v zaznavanju svoj
evolucijski in zgodovinski smisel. So namreč le primeri situacij,
v katerih sicer adekvatni organizacijski principi zaznave ne
morejo več adekvatno podajati predmetnih pomenov zaznanih
objektov. Prav v meščanski družbi pa postanejo čutne napake
vir psevdokonkretnosti zaznavanja produktov kot blaga. Na
podlagi tega so različna protislovja, sprevračanja življenjskega
sveta ljudi v meščanski družbi videti kot naravna danost, ki
jo ljudje na videz spontano in brez težav zaznavajo (prav tam,
str. 328).

A ne le zaznavanje kot čutno spoznanje, tudi višje oblike
spoznavanja doživljajo podobno sprevračanje objektivno zmot¬
nih spoznanj v na videz neproblematične vsakdanje oblike
spoznanj. -Holzkamp navaja nazorno mišljenje in orientacijsko
mišljenje kot temeljni, vsem ljudem lastni obliki spoznanja, ki
sta izrecno podvrženi napačnosti oziroma ideološkemu spre¬
vračanju.

Nazorno mišljenje je še tesno zvezano z zaznavo, poteka v
okvirih neposrednih čutnih izkustev in meri le na človekove
naloge v vsakdanji praksi. 2e zato, ker je nazorno mišljenje
tesno povezano z zaznavanjem (razlika je le v tem, da je pri
zaznavi človek predvsem receptor vtisov, pri nazornem miš¬
ljenju pa je tudi sam aktiven in ustvarja nove predstave),
se tudi pri njem ponavljajo analogne napake in sprevračanja
realnih razmerij kot pri zaznavanju.

102

Orientacijsko mišljenje) (spoznanje) je bolj kompleksno
in bolj sposobno za refleksijo kakor nazorno mišljenje, ki se
razlikuje od zaznavanja le po stopnji splošnosti in abstrakcije,
ne pa po vrsti perceptivnega orientiranja. To je običajna oblika
mišljenja, ki omogoča simbolično modeliranje situacij in
formalne operacije. Zato človek z njim rešuje probleme, pred
katerimi se znajde vsak dan. Na podlagi tega tipa mišljenja
je človek postavljen v okolje, v katerem naleti na različne
težave ali možnosti, ki jih mora izkoristiti v svoj prid. To pa
se načelno ne razlikuje od orientacijskih mehanizmov, ki so
prisotni že na.ma.vni zaznavanja. Zato je tudi to mišljenje,
čeprav na njem sloni dobršen del kulture in znanosti, podvrže¬
no ideološkim zmotam, predvsem temu, da sprejema družbene
, pojave kot »dejstvo«, ki jih je treba le »zaznati« in nato
morebiti izkoristiti v prid posameznika (ali drugače rešiti
težavo, ki jo pomeni to »dejstvo«).

Zaradi teh omejenosti zaznave, nazornega in orientacij¬
skega mišljenja meni Holzkamp, da se dejansko najvišja
oblika spoznanja in mišljenja pri človeku začenja nad razum¬
skim, orientacijskim mišljenjem. To je prav že omenjeno
»pojmovno spoznanje« oziroma »zavestno kritično mišljenje«
o obstoječi družbi. Te oblike mišljenja psihologija doslej ni
poznala, pravi Holzkamp, to pa zato, ker ga je dajala v isti
koš kakor orientacijsko mišljenje (prav tam, str. 350, 361).

Pojmovno spoznanje ni nekakšna do konca oblikovana du¬
ševna oziroma duhovna sposobnost ljudi, brilj—potfincial, ki
ga človek lahko izrabi za lastno emancipacijo.

Pojmovno mišljenje omogoči posamezniku, da diferencira
med konkretnimi kvalitetami in dejansko vrednostjo zaznanih
predmetov in njihovo tržno vrednostjo in že v temelju razbija
lažno neposrednost in nekonfliktnost forme vsakdanjega živ¬
ljenja v meščanski družbi.

Človek se ne izenačuje več s formami individualnosti, ki
izvirajo iz njegovega razrednega položaja. Tudi sebe ne vred¬
noti več tržno, denimo glede na mezdo, ki jo zasluži, glede na
družbeno moč, lastnino ali glede na delo, ki ga opravlja. Pre¬
oblikovanje spoznanj od orientacijskega spoznanja k pojmov¬
nemu spoznanju je potemtakem tudi del osebnostne spremem¬
be, je korak k osebni emancipaciji. Taka zavest pa ni zgolj
stvar posameznika, temveč je posledica njegove aktivne vple¬
tenosti v skupine ljudi, ki si kolektivno prizadevajo preseči
sedanje meščanske družbe.

103

Vendar Holzkamp svoje teorije pojmovnega spoznanja
ni tako zelo psihološko konkretiziral, da bi lahko postala tudi
strategija novih oblik socializacije. Prav tako se mu ni posre¬
čilo povezati teorije zaznavanja kot prisvajanja predmetnih
pomenov v čutnem izkustvu z višjimi oblikami prisvajanja, ki
bi ustrezale pojmovnemu mišljenju. Njegova teorija je ostala
nedodelana, bolj ogrodje celote kakor vsebinska celota.

Za nas je najpomembnejša HolzkampovajEeorfj.a prisvajanja
predmetnih" pomenov, ker je z njo podal svojo teorijo o tem,
da se človeš ka duševnost in zavest formirata z vključevanjem
posameznika v predmetno-praktične dejavnosti. Ta teorija
skuša pojasniti tako evolucijsko-zgodovinski razvoj človeške
duševnosti kakor družbeni razvoj posameznika od otroštva do
odraslosti. S tem želi Holzkamp dokazati bistveno družbeno¬
zgodovinsko naravo duševnosti, hkrati pa tudi družbeno-zgo-
dovinsko relativnost sedanje forme človekove individualnosti
in njegove zavesti o sebi in o drugih ljudeh.

Vendar je Holzkampa kljub obsežnim analizam in po¬
membnim teoretskim dosežkom omejevala enostranskost nje¬
govega temeljnega koncepta. Kritiki mu očitajo, da skupaj z
Leontijevom neupravičeno potencira zgolj pomen predmetne
dejavnosti oziroma dela za filogenetski in ontogenetski razvoj
človeka. Težko je namreč izvesti predmetne pomene in njihovo
zaznavanje zgolj iz človekove predmetne dejavnosti, iz dia¬
lektike povnanjanja (opredmetenja) in prisvajanja, ne da bi
že na samem začetku prisvajanja na tiho pritegnil tudi komu¬
nikacijo, med ljudmi in izmenjavo izkustev. Saj bi ti pred¬
metni pomeni sicer ostali povsem subjektivni in ne bi bili
sposobni za posploševanje ter ne bi ustrezali objektivnemu
družbenemu pomenu predmetov za skupnost. Holzkamp go¬
vori, denimo, o tem, da imajo zaznani predmetni pomeni za
delovnega človeka vselej tudi naravo splošnosti in da veljajo
za vso skupnost, ne le za posameznika. A kako naj sploh pride
do take zaznave, če ni tudi nekega procesa sporočanja pomenov
in njihovega intersubjektivnega usklajevanja med posamez¬
niki (H. Joas, 1980 (b), str. 106)?

V Holzkampovi teoriji ni pojasnjen prav prehod od
kvantitete v kvaliteto, to je od kvantitativnega naraščanja
moči zaznavanja pri živalih do kvalitativno različnega zazna¬
vanja pri ljudeh. Zato Holzkamp nazadnje le hudo na splošno
trdi, da se je »narava subhumanega hominida« v dolgotrajnem
naravnem procesu na podlagi evolucijsko-rodovnozgodovinskih

104

razvojnih mehanizmov spremenila v družbeno naravo človeka
(K. Holzkamp, 1973, str. 117). To seveda ničesar ne pojasnjuje,
temveč le odlaga pojasnitev na drug, še neznan naravni evo¬
lucijski proces.

Res je sicer, da še nimamo na voljo dovolj podatkov, da bi
lahko ustavili teorijo o nastanku človeka. Vendar se zdi upra¬
vičena trditev, da so v tem procesu že od vsega začetka sode¬
lovali različni dejavniki, ne le »odkritje dela« (tj. orodij). Že
od vsega začetka je hominid imel različne potencialne druž¬
benosti, med njimi pa sta bila bržkone res najpomembnejša
občasna uporaba orodij in sposobnost za bolj artikulirano spo¬
razumevanje. Ob teh dveh so bili pomembni še drugi dejav¬
niki, denimo protisocialne oblike ureditve skupnosti, skrb za
potomce, regulacija spolnih odnosov, različne »socialne igre«,
ki vsaj na videz niso bile podrejene neposrednim organskim
potrebam itn.

3.4. Delovno-interakcijska teorija družbenih odnosov
in formiranja osebnosti Klausa Ottomayerja

Bistvo modela nemškega socialnega psihologa Klausa Otto-
mayerja je teza, da sta človekov odnos do predmetov (dela,
potreb) in njegov odnos do drugih ljudi (v socialni interakciji)
izvirno povezana in imata enakopravno vlogo v procesu obli¬
kovanja človekove osebnosti. Tako interakcija kakor predmet¬
ni odnos temeljita na splošnem dialektičnem procesu posre¬
dovanja subjektivnega z objektivnimi, sta odvisna drug od
drugega in povezana v strukturo človeške prakse kot bistveno
odnosne dejavnosti.

Ottomayer meni, da je za zgodovinskomaterialistično teo¬
rijo prakse, interakcije in oblikovanja človekove osebnosti
(identitete) bistvenega pomena dvoje:

^r- da posameznike razumemo kot zavestna in čutno-pred-
metna bitja;

— da sistematično povežemo čutni odnos ljudi do stvarnih
produktov z odnosi med ljudmi, v obeh odnosih se namreč
oblikuje zavest ljudi o njih samih (K. Ottomayer, 1982, str.
163).

Dialektični proces posredovanja subjektivnega z objektiv¬
nim je nenehen obtok dveh temeljnih dejavnosti, ki jih
opravlja posameznik pri sleherni praktični dejavnosti. Prva
dejavnost je zgolj objektivno posameznikovo delovanje na-

105

vzven, bodisi na zunanji predmet, bodisi na drugega človeka,
s katerim je posameznik v interakciji. Druga je dejavnost
samoobjektivizacije, ki zajema kritično prepoznavanje rezul¬
tatov "dejavnosti in regulacijo dejavnosti. Obe delni dejavno¬
sti sestavljata po Ottomayerju sleherno človekovo praktično
delovanje in se kot sestavni fazi slehernega delovanja med
seboj izmenjujeta in pogojujeta (prav tam, str. 163, 164).

Zato je po Ottomayerju temeljna struktura praktične de¬
javnosti, ki se v njenem okviru oblikujeta človekova zavest
in osebnost, sestavljena iz procesa socialne interakcije med
ljudmi in iz njihove individualne predmetne dejavnosti, s
katero nastaja njihov odnos do skupnega predmeta dejav¬
nosti.

Zato ima Ottomayer za izhodišče človeške prakse odnos
dveh ljudi, ki gradita svojo interakcijo na podlagi svojih in¬
dividualnih predmetnih odnosov do predmeta, ki jima je
skupen. Ker v tej temeljni strukturi človeške prakse sode¬
lujejo tri komponente odnosov,/ interakcija med posamezni¬
koma in odnosa obeh posameznikov do predmeta dejavnosti,
imenuje Ottomayer strukturo prakse »triadično« strukturo
prakse. Triadična struktura prakse se povsem realizira pred¬
vsem v procesu materialne proizvodnje, vendar se po Otto-
mayerju tudi v vseh drugih oblikah prakse oziroma v odno¬
sih med ljudmi posamezniki vsaj posredno nanašajo na
skupni predmet dejavnosti in na soljudi (prav tam, str. 163).

Temeljno strukturo človeške prakse pokaže Ottomayer v
shemi na strani 107.

Zgornji del te tristranske strukture je predmet skupne
dejavnosti obeh posameznikov (P). K njemu sta usmerjeni
produktivni (predmetni) dejavnosti (di, d 2 ) obeh posamezni¬
kov (Ii in I 2 ). Sprememb e, ki jih na predmetu izzove- de¬
javnost obeh posameznikov, omogočajo samoobjektivizacijo
(SOi, SO 2 ) oziroma feed-back za oba posameznika. Poleg tega
je med posameznikoma še intersubjektivna dialektika, ki ima
bolj. zapleteno strukturo, kajti sleherni izmed posameznikov
pojmuje drugega kot predmet svoje interakcijske dejavnosti,
zato njuno samoobjektiviranje posreduje zaznavanje odgovo¬
rov drugega človeka na posameznikova dejanja.

Na tem posredovanju obeh samoobjektivizacij sloni tudi
interakcionistična dialektika prevzemanja perspektive druge¬
ga človeka, vživljanja v vlogo drugega človeka itn.

106

SHEMA TRISTRANSKE STRUKTURE PRAKSE (K. Otto-
mayer, str. 163):

P

V Ottomayerjeva shema'tristranske strukture prakse je alter¬

nativa enostranskim koncepcijam prakse, ki jo zožujejo na
socialno interakcijo ali na predmetno delovanje ali pa obe
delovanji neposredno postavljajo drugo poleg drugega. Bistvo
te sheme je, da kaže posredovanost odnosov med ljudmi s
predmetnimi odnosi in predmetnih odnosov z odnosi med
ljudmi. Shema kaže generičen, tj. temeljen sistemski odnos
obeh glavnih vrst človekove dejavnosti. Tristranskost odnosov
v strukturi prakse pomeni, da pojmovno in realno ne moremo
ločiti obeh vrst dejavnosti (predmetne, interakcijske) v sa¬
mostojne družbene procese, sleherna izmed njiju je možna
le na podlagi druge. Posameznika, ki sta v odnosu drug z
drugim, po Ottomayerju potemtakem vzdržujeta ta odnos
tako, da presegata kontekst in raven neposredne socialne
interakcije (ali komunikacije), skratka tako, da se praktično
nanašata na neki tretji element odnosa, skupen (materialni)
predmet, zaradi katerega sta v odnosu.

107

Pomembna konsekvenca te teze je, da gre pri vseh tistih od¬
nosih, v katerih se kaže realni videz »razlomljenosti« odno¬
sov na posamezne delne odnose (npr. zgolj na predmetni od¬
nos ali na samozadostno interakcijo), za odtujitve primarne
generične strukture odnosov oziroma človeške prakse. Čeprav
so nekatere dejavnosti videti take, kakor da se izčrpajo le
v materialni produkciji ali le v interakciji, pa to ni vsa
realnost odnosov. V resnici se ljudje zmeraj vsaj posredno
nanašajo na manjkajoči člen strukture odnosov, pa čeprav
v obliki njegove odsotnosti. Taka odsotnost manjkajočega
člena odnosne strukture (npr. odsotnost "predmetnega odnosa
ali Interakcije) vselej povzroča odtujitev človeka, občutke
neizpolnjenosti in praznine in potrebo po kompenzaciji manj¬
kajočega odnosa v kakšni drugi dejavnosti, v kateri, narobe,
prevladuje prav manjkajoči tip odnosov. To močno učinkuje
na razvoj človekove zavesti o sebi in osebnosti.

Če človek nenehno doživlja zmeraj nove razlomljene oblike
odnosov, v katerih je en člen odnosa prisoten le kot odsotni
člen, se v njem razvijajo nezavedne potrebe, želje, da bi za¬
polnili ta manko. V delavcu, denimo, ki je v sodobni indu¬
striji obsojen na goli instrumentalni odnos do svojega pred¬
meta dela, ko je interakcija med delavci podrejena delu,
nastane potreba po kompenzaciji manjkajoče socialne inter¬
akcije, uresniči pa jo lahko le zunaj dela, denimo, v privatni
sferi. Tu pa, narobe, prevladujejo odnosi, ki so naravnost
tendenčno ločeni od materialne produkcije. Vendar je tudi
kompenzacija izrinjene interakcije v privatnih odnosih med
ljudmi enostranska, saj izrinjenost materialne produkcije iz
teh odnosov povzroči novo praznino, ki nastane zato, ker se
posameznik ne more čutno potrjevati v predmetni dejavnosti.
Zato razlomljena struktura prakse proizvaja notranje razbil
to strukturo osebnosti, pri kateri se zavest o sebi lahko rea¬
lizira le parcialno, tako da odriva protislovja in občutke ne-
zadovoljenosti v nezavedno.

Dejansko formirata človeško osebnost le oba odnosa sku¬
paj z medsebojno posredovanostjo. Če deluje le en tip od¬
nosov, potemtakem deluje drugi kot izrinjeni člen.

Po Ottomayerju je meščanska družba v vseh vrstah druž¬
bene dejavnosti realizirala različne oblike razlomljene struk¬
ture prakse. Zaradi zaostrene razredne delitve dela in od¬
tujitve dela sta se sfera dela in sfera drugih vsakdanjih
dejavnosti, posebno dejavnosti zasebnega življenja.in proste-

108

ga časa, močno ločili. Zato se zdi, kakor da človek v sferi
dela in v tako imenovanih javnih dejavnostih živi nekakšno
abstraktno življenje in se le parcialno realizira, medtem ko
v zasebni sferi živi bolj popolno, bolj neposredno in osebno
življenje. Interakcija na delu je instrumentalno reducirana,
delo pa ima naravo golega instrumentalnega delovanja. V za¬
sebnosti pa, narobe, nastaja tisti tip dejavnosti, ki sloni
predvsem na interakciji oziroma na komunikacijskem delo¬
vanju. Zato se zdi, kakor da se lahko posameznik osebnostno
realizira in potrjuje predvsem skozi interakcije in igre vlog
v različnih referenčnih skupinah.

Zaradi te delitve se je težišče formiranja osebnosti (for¬
miranja identitete) premaknilo iz prejšnjih organskih oblik
. povezave dela in interakcije v čedalje bolj ločeno sfero pri¬
vatnosti, prostega časa in posebnih vzgojno-izobraževalnih
institucij, ki se le na zunaj povezujejo z delovnim odnosom.

3.4.1. Protislovje med individualnim delovanjem in družbenimi

odnosi

Ker je vsakdanje delovanje ljudi v sferi zasebnosti tako
protislovno in razlomljeno ločeno od produkcije in drugih
temeljnih ekonomskih procesov (delitve, trženja, delovanja
družbenih makroinstitucij), je treba po Ottomayerju pred
vsakim specifičnim psihološkim proučevanjem formiranja po¬
sameznika preučiti odnos med sfero individualnega delovanja
ljudi in temeljnimi družbenimi razmerji. Ta odnos se praktič¬
no kaže kot odnos med sfero neposrednih medčloveških in¬
terakcij in sfero splošnih družbenih razmerij, ki utelešajo
družbenoekonomsko strukturo družbe.

Temeljna Ottomayerjeva teza je, da kljub vsem razlikam
med neposrednimi odnosi med ljudmi in občimi družbenimi
odnosi vsi družbeni odnosi nastajajo na izvirni dialektični
enotnosti individualnih, delovanj (vedenj) in družbenih odno¬
sov (K. Ottomayer, 1976, str. 67; 1982, str. 164).

»Družbeni odnosi ne obstajajo poleg vsakdanjih, čutno zaznav¬
nih vedenj posameznikov ali nad njimi; obstajajo kot družbeni
karakter, kot družbena stran individualnega vedenja« oziroma, kot
je pisal že Marx: »... odnosi individuov v vseh okoliščinah ne mo¬
rejo biti drugega kot njihovo vzajemno obnašanje« (K. Marx, F.
Engels, 1971, str. 302) (K. Ottomayer, 1976, str. 67).

109

Vendar je tudi tukaj treba ločiti med generično dialektič¬
no enotnostjo individualnega delovanja in družbenih odnosov
ter med realizacijo te enotnosti. Ta realizacija namreč lahko
poteka tako, da se ustvari realen videz popolne ločitve delo¬
vanja in družbenih odnosov, to se pravi, da se realizira kot
v sebi razlomljena enotnost. Zaradi izvirne dialektične enot¬
nosti individualnega vedenja in družbenih odnosov ta razlom
nikoli ne more biti popoln in dokončen, in prav zato ga
ljudje lahko občutijo kot boleče protislovje v svojem odnosu
do družbe.

Ottomayer razlaga, da je do osamosvojitve in navidezno
popolne ločitve obeh polov dialektične enotnosti družbenih
odnosov in individualnega delovanja ljudi prišlo zaradi če¬
dalje ostrejše razredne delitve družbe in dela blagovne pro¬
izvodnje in kapitalistične akumulacije. V predkapitalističnih
družbah sta bili sferi individualnih delovanj in občih druž¬
benih odnosov (npr. produkcijskih ali razrednih odnosov) še
tesno povezani, v kapitalizmu pa se je ista vrsta družbenih
odnosov povsem osamosvojila od individualnega vedenja
ljudi (K. Ottomayer, 1982, str. 165).

Družbena razmerja v kapitalizmu ne izhajajo več iz druž¬
beno kodificiranih razmerij med ljudmi, temveč se oblikujejo
po svoji lastni logiki, tudi v nasprotju z interesi njihovih
individualnih reprezentantov. Glavni razlog za to ločitev
družbenega in individualnega je to, da so produkti človeškega
dela povsem ušli kontroli tistih, ki so jih proizvedli.

Tako se ob sicer temeljni generični enotnosti individualnih
in družbenih odnosov v kapitalizmu oblikuje dialektično pro¬
tislovje znotraj te fundamentalne enotnosti, namreč protislov¬
je med družbenimi odnosi in delovanjem posameznikov. To
protislovje obremeni vse druge odnose med ljudmi, kar po
Ottomayerju'usodno obremeni in lomi proces formiranja člo¬
veka in njegovo osebno reprodukcijo. Družbena razmerja, ki
jih omogočajo način proizvodnje, razredna delitev družbe in
celo odnosi med ljudmi, se v teh razmerah kažejo kol ...stvari
(npr. blaga) in tržne zakonitosti, ki od zunaj pritiskajo na
posameznike.

Tako opredeljena družbena razmerja se vzpostavljajo tudi,
ne da bi se jih ljudje zavedali. So plod temeljne družbeno¬
ekonomske strukture družbe. Tako je, denimo, kupec dolo¬
čenega blaga v družbenem razmerju s proizvajalcem, ne gle¬
de na to, ali se tega zaveda ali ne. To razmerje posredujejo

110

vsa družbena zgradba, produkcijska in lastninska razmerja
ter razredna delitev dela in družbenih položajev. Podobno
tudi pri razmerju dveh delavcev na delu ne gre le za inter-
personalen odnos, čeprav ju povezuje produkcijski proces.
Produkcijska razmerja postavljata oba v tak položaj, da oba
kot delavca participirata v procesu proizvodnje.

Po Ottomayerju so se v kapitalizmu družbeni odnosi -iz¬
redno močno odtujili od odnosov med ljudmi, prav tako so se
ti odnosi močno ustvarili v obliki različnih stvari, ki jih re-
prezentirajo (npr. denar, kapital, lastnina, blago). Oblikuje
se na videz neskončen proces akumulacije in kroženja kapita¬
la, ki se udejanji kot »avtomatičen subjekt« (Mara, 1985), ki
pa vendarle črpa moč in samostojnost iz vsakokratnih kon¬
kretnih posameznikov, posebno tistih, ki porabijo svojo de-
7  lovno moč v mezdnem delu. Zdi se, kakor da se za zmeraj
zamenja razmerje med subjektom in objektom dela. Proizvodi
tako rekoč uporabijo svoje proizvajalce, ne pa proizvajalci
svoje proizvode.

Tudi triadično strukturo prakse samo po Ottomayerju
razlamlja protislovno razmerje med družbenimi odnosi in in¬
dividualnim vedenjem. Prelom uvaja v to strukturo družbe¬
noekonomska forma predmeta (produkta), na katerega se na¬
našajo posamezniki v svoji dejavnosti. Tako, denimo, predmet
dela uvaja v triadično strukturo drugačen tip odnosov kakor
predmet, ki nastopa kot blago v tržni menjavi ali kot pred¬
met porabe. Interakcija med posamezniki in konkretna in¬
dividualna predmetna dejavnost sodita v okvir konkretnega
vedenja posameznikov, medtem ko predmet, na katerega se
posamezniki v svoji predmetni dejavnosti nanašajo, predstav¬
lja tudi splošen družbeni produkt, ki terja od ljudi, da sto¬
pajo v različne temeljne družbene odnose, ki izhajajo iz raz¬
ličnih družbenoekonomskih vlog ljudi na različnih področjih
družbene produkcije in reprodukcije. Temeljni družbeni od¬
nosi so splošni pogoji za oblikovanje konkretnih interakcij
med ljudmi in konkretnih predmetnih odnosov med ljudmi.

Producirani ali uporabljeni predmet potemtakem uvaja v
triadično strukturo prakse družbeno pogojeno neekvivalent-
nost med družbenimi odnosi in individualnim delovanjem
ljudi. Razmejuje področje socialnih interakcij in konkretnih
predmetnih dejavnosti ljudi od področja globalnih družbeno¬
ekonomskih odnosov. Prek predmeta delovanja pa družbeno¬
ekonomski odnosi vplivajo na individualno vedenje in na

111

odnose med ljudmi, tako da jih potiskajo v določene splošne
oblike. Individualno delovanje pa, prav narobe, ne. more. po¬
sebno vplivati na preoblikovanje temeljnih družbenoekonom¬
skih odnosov, razen če ni del širšega zgodovinskega dogajanja
oziroma revolucionarnega procesa.

3.4.2. Uvedba pojma »ekonomska značajska maska«

Posledica pre loma med posameznikovim delovanjem in
družbenimi odnosi je. da posameznik v družbi ne more uve¬
ljaviti svoje osebnosti. Razkol med njegovim osebnim hote¬
njem in delovanjem ter družbenimi učinki njegovega delo¬
vanja je temeljen. Ko nastopa v različnih družbenih in
ekonomskih vlogah, mora hote ali nehote slediti premisam
delovanja, ki mu jih vsiljujeta na videz povsem stvarna eko¬
nomska logika sama in njegov dejanski družbenoekonomski
položaj. Paradoks te situacije je, da si mora  temeljne premise
in pravila za delovanje v dani družbi prisvojiti kot osebne
značilnosti, č epra v na drugi strani kot posameznik nima no¬
bene možnosti, da bi kakorkoli deloval na družbenoekonomske
pogoje svojega življenja (razen če se mu po naključju posreči
zamenjati razredni položaj). Tako je posameznik v svojem
družbenem delovanju razdvojen na osebne pobude in name¬
ne svojih dejanj in na družbenoekonomske možnosti in pra¬
vila tega delovanja, če hoče preživeti. Že Marx je označil
to nasprotje kot nasprotje med osebnostjo in »ekonomsko
značajsko masko«, kar so pozneje prevzeli tudi drugi teoretiki
(tako marksisti kakor funkcionalisti). Ottomayer sledi tej
konceptualni tradiciji in uvede pojem »ekonomska, značajska
maska« kot dejavnika, ki posreduje med družbenimi odnosi
in individualnim vedenjem ljudi.

Ekonomska značajska maska pomeni, da človekovo vedenje
vnaprej določajo centralna družbenoekonomska dogajanja
(produkcija, tržna menjava, poraba, individualna reproduk¬
cija ipd.). Določa skupek nujnih zahtev glede delovanja ljudi
v teh dogajanjih in skupek odnosov med ljudmi, v katerih
so posamezniki »poosebitve ekonomskih kategorij« (Marx),
ne pa konkretne osebnosti. Tej po Marxu in deloma po L.
Sevu povzeti teoriji ekonomskih oblik individualnega delo¬
vanja in odnosov je dal Ottomayer prednost pred vsakršno

112

konkretno psihološko analizo formiranja osebnosti (K. Otto-
mayer, 1976, str. 83).

Značajska maska je splet zapovedi glede vedenja ljudi v
različnih družbenoekonomskih položajih določene družbe. To
niso normativne alr~moralične zapovedi, temveč so neposred¬
ni pritiski ekonomske in razredne situacije na posameznike
oziroma na odnose med njimi. Pojem karakterne maske je
deloma podoben Frommovemu družbenemu značaju ljudi, ki
selekcionira vedenjske lastnosti ljudi v določeni družbeni
epohi.

Vendar podobno kakor L. Seve tudi Ottomaye r .zavr ača
izenačevanje značajske maske, s pojmom socialne vloge (kar
so npr. prej počeli Merton, Dahrendorf idr.). Pritiski, značaj¬
ske maske se uveljavljajo kot pritisk ekonomske stvarnosti
same. Zato se velikokrat uveljavljajo, ne da bi se ljudje tega
zavedali, kot »nemi pritiski ekonomskih razmerij« (Marx).
Konkretno individualno ali skupinsko vedenje ljudi, ki ga
določajo norme in konkretno oblikovanje osebnosti v vsak¬
danjih interakcijah se že vnaprej dogaja v okviru zahtev, ki
jih vsebuje posameznikova značajska maska. To masko pa
določata posameznikov socialni izvor in trenutni razredni
oziroma družbenoekonomski položaj.

Dejstvo, da so ekonomske značajske maske vselej prisotne
kot postvarjeni in otrdeli način delovanja ljudi v družbenih
(in medsebojnih) odnosih in da učinkujejo na videz skozi
same predmete delovanja ali skozi predmetno-stvarne pred¬
stavnike družbenih odnosov, ne da bi se ljudje te prisile ali
družbenih norm zavedali, pomeni, da je v delovanju ljudi
precejšnja mera nezavednosti. To obliko nezavednosti
pravzaprav povzroča in reproducira družba. Proizvaja jo
vsakdanji potek dejavnosti ljudi in njihovo dejansko delova¬
nje (ali vedenje), povezano s stvarmi samimi, ko delujejo
v določeni sferi družbene reprodukcije ali prehajanja iz ene
sfere dejavnosti v drugo (produkcijsko, cirkulacijsko, po¬
rabniško).

Te nezavednosti, ki jo povzroča in reproducira družba, ni
treba vzpostavljati s posebnimi psihološkimi mehanizmi, de¬
nimo z mehanizmi, ki jih je opisala psihoanaliza (potlačitev,
izrivanje konfliktov v nezavedno, projekcija v idealjaza,
sublimacija ipd.), ker se tako rekoč sproti in spontano gradi
»za hrbtom« ljudi. Kot pravi Marx, je to »nemi pritisk eko¬
nomskih sil« na ljudi. Kljub temu pa je temelj, okvir vseh

113

dejanj ljudi in odnosov med njimi. Zato samo ozaveščanje
ali refleksija tega nezavednega pravzaprav ne načenja moči
značajske maske in družbenih razmerij, ki jih pooseblja (kri¬
tičen kapitalist bo še zmeraj kapitalist, zavesten delavec bo
še zmeraj delavec ipd.). Šele ko se spremeni temeljni druž¬
beni položaj posameznika (npr. razredni položaj), se bistveno
spremeni njegov ekonomski značajnim n ačne pre vlado značaj¬
ske maske nad posameznikovim osebnim značajem.

3.4.3. Družbeno formiranje .osebnosti kot sestavni del procesa
družbene produkcije in reprodukcije

Uvedba družbenoekonomske značajske maske pokaže, da
družbenoekonomska razmerja prek nje delujejo na oblikova¬
nje posameznikove osebnosti. Posameznik ne more ostati v
nevtralnem, zunanjem odnosu do družbenoekonomske maske,
ki mu »predpisuje« naravo interakcij in naravo dela pri
vsakdanjem ravnanju. Na neki način ši jo mora tudi oseb¬
nostno prisvojiti kot sestavino lastne nezavednosti. Sicer mu
namreč grozi nevarnost, da premis v delovanju ne bo izvajal
spontano in brez pomisleka, to pa bi ga ekonomsko in druž¬
beno ogrozilo.

Posameznik se potemtakem ne oblikuje v osebnost le pod
vplivom neposrednih odnosov, ki jih doživlja, temveč tudi
pod vplivom vseh drugih temeljnih družbenih odnosov, v ka¬
tere stopa, ko se ukvarja s kakšnim družbeno relevantnim
predmetom oziroma produktom. Njegov ontogenetski razvoj
je pomembna sestavina procesa družbene produkcije in re¬
produkcije in se dogaja v vseh temeljnih sferah družbene
reprodukcije. Sledeč Ottomayerjevemu modelu prakse, lahko
rečemo, da vsi posebni procesi socializacije (v družini, šoli,
raznih institucijah, referenčnih skupinah itn.) potekajo tako,
da se v njih na poseben način prelamlja tristranska generič¬
na struktura prakse, to pa pomeni, ..da si v njih posameznik
prisvaja določene tipične oblike razmerij med delom in inter¬
akcijo, med svojimi individualnimi hotenji in dejanji ter
družbenimi odnosi, v katerih deluje. Skratka, ljudje si povsod,
v vseh dejavnostih prisvajajo različne aspekte svoje družbeno¬
ekonomske maske, tako da je konkretno osebnostno obliko¬
vanje vselej preprečeno tudi s prisvajanjem delovanjskih
premis, ki izhajajo iz družbenoekonomskih mask.

114

Proces družbene produkcije in reprodukcije potemtakem
vselej zajema ekonomski proces blagovne proizvodnje ter
produkcijo in reprodukcijo ljudi samih.

Proces produkcije ljudi pa je spet dvojen:

1. obsega vsakdanjo reprodukcijo in formiranje osebnosti
v obtoku delovanj (interakcij in predmetnih delovanj), ki se
dogajajo pod vplivom protislovnih naravnanosti v vseh od¬
nosih in dejavnostih, in

2. posebne »socializacijske« procese v ožjem smislu, s ka¬
terimi skuša družba prek različnih instanc zavestno in nor¬
mativno usmerjati razvoj osebnosti.

Razmerje med ekonomskim procesom družbene produkcije
in reprodukcije ljudi je v kapitalizmu zaradi protislovnega
razmerja med individualnimi delovanji in družbenimi razmer¬
ji dialektično protislovno. Po Ottomayerju sta v kapitalistični
družbi dva temeljna procesa reprodukcije:

— proces nenehne akumulacije in kroženja kapitala, ki si
podreja vse druge momente proizvodnje,

— proces reprodukcije posameznikov.

Proces kapitala se obnaša kot »avtomatičen subjekt« druž¬
be in se uveljavlja ne glede na želje in hotenja ljudi. Proces
reprodukcije ljudi pomeni v teh okoliščinah predvsem re¬
produkcijo delovne sile in ohranjanje motivacije za delo in
storilnost. Prvi proces črpa moč iz človeškega dela, v katerem
človek troši svojo delovno sposobnost in moč. Drugi proces pa
obnavlja in po možnosti razvija posameznikove sposobnosti
za delo in storilnost. Pri teh procesih ljudje (delavci) niso
subjekti svojega dela, temveč so enostransko odvisni od svo¬
jih produktov oziroma od njihovega ekonomskega ovrednote¬
nja in od prodaje lastne delovne sile kapitalu.

»Imamo potemtakem pojem subjekta, ki se nanaša na avto¬
matičnega, slepega, tj. le navideznega — a vendar z realno silo
uveljavljajočega se — subjekta, in drugi, čutno-telesni subjekt, ki
je opremljen z delovno sposobnostjo, zavestjo in sposobnostjo ko¬
municiranja. Oba subjekta prestajata reprodukcijski proces, pri
čemer se reprodukcijska procesa vseskozi medsebojno posredujeta.
Prvi reprodukcijski proces je proces akumulirajočega kapitala, ki
se lahko množi le z zmeraj novim utelešenjem živega dela; drugi
reprodukcijski proces, ki je prvemu podrejen, pa je tisti, v ka¬
terem se delavec vzdržuje kot realen posameznik, ki nima produk¬
cijskih sredstev in je prisiljen prodajati svojo delovno silo. V de¬
janskih subjektih se morajo reproducirati določene fizične in
psihične sposobnosti in stališča, če naj fungirajo kot sposobni se¬
stavni deli v obsežnejšem reprodukcijskem procesu .avtomatičnega
subjekta’.

115

Izhodišče za sistematično posredovanje interakcijske teorije in
kritike politične ekonomije mora potemtakem biti vprašanje: ka¬
tere temeljne zahteve... bi morali izpolniti dejanski subjekti v
vsakdanjih medsebojnih zaznavah in v vsakdanjem vedenju, ka¬
tere identitetne strukture bi morali reproducirati, da bi lahko bili
moment drugega, obsežnejšega reprodukcijskega procesa« (K. Otto-
mayer, 1976, str. 79).

Splošni reprodukcijski proces sleherne družbe, ki produ¬
cira blago, poteka v več temeljnih sferah družbene reproduk¬
cije. Ottomayer tu sledi Marxovim opredelitvam o dialek¬
tični enotnosti produkcije, delitve (distribucije blaga), tržne
menjave (cirkulacije) in porabe. Ta dialektična enotnost je
kontinuiran proces družbene reprodukcije, njegovi deli pa
so temeljni, med seboj posredovani delni procesi reprodukcije.

Ottomayer govori o treh temeljnih sferah reprodukcije:
sferi produkcije, sferi cirkulacije (in distribucije) in sferi in¬
dividualne porabe. Sfera-porabe vsehnje„-tudi človekovo za¬
sebno in prostočasno dejavnost, torej tudi p roces  individualne
reprodukcije (K. Ottomayer, 1976, str. 81; 1982, str. 166).

Proces reprodukcije kapitala se dogaja v vseh sferah
družbene reprodukcije, saj sicer ne bi mogel zajeti vse druž¬
bene reprodukcije in ne bi bil univerzalni družbeni proces
kapitalistične družbe. To pa pomeni, da si med drugim pod¬
reja tudi individualno reprodukcijo ljudi.

V sleherni izmed temeljnih sfer družbene reprodukcije je
na specifičen način opredeljeno razmerje med individualnimi
delovanji ljudi in vladajočimi družbenimi odnosi. V njih se
potemtakem oblikuje »razlomljena« triadična struktura
prakse, tako da posameznik nima nad seboj monolitne zna¬
čajske maske, temveč so značajske maske v različnih družbe¬
nih sferah samostojne in celo stojijo druga drugi nasproti.
Vselej pa je značajska maska družbenoekonomski posrednik
med individuom kot konkretno osebnostjo in tistimi druž¬
benimi razmerji, ki opredeljujejo načine delovanja ljudi v
določeni sferi. Ekonomska značajska maska predstavlja str¬
dek vedenjskih oblik in odnosov, v katerih se ljudje vedejo
drug do drugega le kot »poosebitve ekonomskih kategorij«.
Kapitalist in mezdni delavec se drugače srečujeta, denimo, v
podjetju drugače kakor na trgu porabniških dobrin ali v
sferi porabe, ob tem pa še naprej nosita svoji značajski ma¬
ski. Kljub tem razlikam pa so spreminjajoče se značajske
maske (npr. maska »kapitalista«, maska »delavca« ali maska
»kupca«, maska »porabnika« ali »zasebnika«) med seboj po-

116

vezane in ekonomsko posredovane (K. Ottomayer, 1976, str.
82).

Ekonomski proces kroženja kapitala vtiskuje protislovne
značajske maske, socialne vloge in delne identitete enotni
življenjski dejavnosti ljudi, posebno vsakdanji praksi odra¬
slih (Ottomayer, 1982, str. 166).

3.4.4. Anticipacija družbeno nezavednega v Ottomayerjevi

teoriji

Ottomayer na več mestih piše o tem, da ekonomske zna¬
čajske maske delujejo »za hrbtom« individuov, da se uve-
7  1 javlja jo kot na videz spontano in vsakdanje ravnanje ljudi

v različnih sferah družbene dejavnosti. Ljudje ponavadi ne
zaznavajo neposredno prelomov med formami delovanja v
različnih sferah družbene reprodukcije, prav tako se ne za¬
vedajo prelomov v sami strukturi prakse, ki nastanejo za¬
radi nasprotja med družbenimi odnosi in individualnim de¬
lovanjem ljudi. Značajske maske potemtakem resnično de-
lujejo preko nemega pritiska ekonomskih odnosov, vendar
ta pritisk""kljub - anonimnosti in neprezentnosti oblikuje posa¬
meznikovo osebnost.

Iz te ugotovitve lahko izpeljemo tezo, ki je na tihem pri¬
sotna v vsej Ottomayerjevi teoriji, namreč, da razmerje med
zavednim in nezavednim v družbenem delovanju človeka po¬
gojujejo (tudi) temeljni družbeni odnosi. Čeprav sam Otto-
mayer ne piše o tem, kako značajske forme nezavedno delu¬
jejo, je vendarle povsem v skladu z njegovo teorijo, če re¬
čemo, da značajska maska pomeni tudi družbeno nezavedno,
ki se udejanja mimo zavestnih intenc posameznikov.

Medtem ko je posameznikovo razmerje do konkretnega
predmetnega in interakcijskega delovanja pretežno zavestno
in lahko refleksija vnaša videz racionalnosti ter izravnavo
individualnega in družbenega, pa je posameznikovo razmerje
do svoje aktualne značajske maske pretežno nezavedno in
tudi refleksija ne more vnesti vanj več racionalnosti in izrav¬
nanosti, kakor že vnaprej dopušča družbenoekonomska si¬
tuacija.

Principi delovanja in komuniciranja, ki jih vsebuje zna¬
čajska maska, se namreč ne kažejo eksplicitno kot normativ-

117

ni ali drugi zavestni - principi delovanja (kot cilji, motivi,
vrednote ipd.), temveč jih tako rekoč naravno vsiljujejo
vsakdanje življenje, vsdkdanje delo, tržna menjava in nabav¬
ljanje potrebnih predmetov, vsakdanja delitev delovnega in
prostega časa, delitev dejavnosti, posvečene učenju, in dejav¬
nosti, posvečene delu ali zabavi ipd.; vse to sprejemamo kot
samoumevne danosti, ki jih ne moremo (in tudi nočemo)
spremeniti.

Nobena redefinicija socialne situacije, ne kreativna in¬
terpretacija socialnih vlog, diferencirano razmerje med oseb¬
nim in socialnim jazom ipd., ne strategije delovanja ljudi v
družbenih situacijah, ki so jih opisovali, denimo, interak-
cionisti in etnometodologi, ne morejo odpraviti teh razmer in
razmerja posameznika do družbe, kot ga posreduje značajska
maska. Vse to sega do ravni aktualnih, normativno in vred¬
nostno vzpostavljenih socialnih vlog ljudi. Obvladuje potem¬
takem področje konkretnih individualnih in skupinskih in¬
terakcij.

Tako je lahko, denimo, odnos med kupcem in prodajal¬
cem blaga na osebni ravni še tako prisrčen in izravnan, pa
vendar njun temeljni družbeni odnos vzpostavlja predmet,
tj. blago. Ta opredeljuje enega izmed njiju kot prodajalca,
drugega kot kupca. Pri tem oba pričakujeta družbeno opre¬
deljeno obliko blagovne menjave, konkretno menjavo denar¬
ja za določen predmet, ki nastopa na trgu. Njuna dejavnost
je le majhen del temeljne dejavnosti menjave v sferi cirku¬
lacije, ta pa je sicer posredno, a bistveno odvisna od pro¬
izvodne sfere in od proizvodnih odnosov (kjer v kapitalizmu
vlada obtok kapitala). Če gledamo na interakcijo kupca
in prodajalca tako, dobi nenadoma drug značaj. Prisrč¬
nost in izravnanost na osebni ravni se izkaže za dokaj pre¬
prosto funkcijo menjalnega odnosa. Ima namreč funkcijo, da
pritegne kupca, spodbudi potrebe po predmetu menjave ali
celo prikrije, da je kupec oškodovan, ker je za drag denar
kupil nemara cenen porabniški predmet (K. Ottomayer, 1982,
str. 179).

Pri tem sploh ni nujno, da se kupec in prodajalec zavedata
te ekonomske pogojenosti svojega ravnanja in različnih »za¬
hrbtnih« namenov. Se manj tega, da pri tem posredujejo
kakšne socialne norme, vrednote. Bolj ko je ekonomski odnos
za oba udeleženca prikrit, bolj ko se zdi, da gre zgolj za

118

razmerje stvari (menjave enega blaga, predmeta, za drugo
blago, denar), bolj gladko ta odnos teče. Zato za družbeni od¬
nos med kupcem in proizvajalcem ni odločilna njuna zavest,
niti njuni konkretni družbeni vlogi v interakciji (npr. po¬
znanstvo, simpatija ali antipatija, odnosi avtoritete do podre¬
jenega, spolne vloge ipd.), temveč njun »stvarni« (a v resnici
le postvarjeni) družbeni odnos blagovne menjave, ki se ga
oba največkrat le bledo zavedata, ga sprejemata kot nujen
sestavni del vsakdanjega življenja in oskrbovanja. Se manj
se zavedata družbenih implikacij svojih dejanj.

Posameznik s svojo individualno dejavnostjo, uvidevnostjo,
osveščenostjo itn. ne more v temelju spremeniti ali zavreči
neenakopravnega razmerja do družbene realnosti, ki ga zanj
v konkretni situaciji oblikuje njegova značajska maska. Lahko
le deloma modificira ta odnos, denimo tako, da se zavestno
upira temu, da bi se njegovo delovanje in življenje cepilo na
ostro ločene faze vsakdanjega življenja, da se upira pritisku
porabništva ali težnji po čim večji storilnosti ipd.

V vseh sodobnih družbah, ne le v kapitalistični, ki jo je
upošteval Ottomayer kot realen model za svojo teorijo, so
področja dejavnosti, ki jih označuje interakcija med ljudmi,
in področja dejavnosti, ki jih označujejo temeljni družbeni
odnosi, malone načelno ločena in postavljena druga nasproti
drugim. Zato se v vseh modernih družbah pojavljajo različne
vrste ekonomskih značajskih mask, ki jih ne moremo enačiti
niti z značajem ljudi niti s socialnimi vlogami, pa vendar
formirajo osebnosti. So izraz odtujitve družbenih razmer od
prakse konkretnih ljudi v vsakdanjem življenju.

Čeprav smo dejali, da_družbeno povzročeno_nezavedno ni
nastalo zaradi učinkovanja kakšnih posebnih psiholoških me¬
hanizmov in se ga ne da odstraniti zgolj z osveščanjem, re¬
fleksijo in podobnimi psihološkimi procesi, pa to ne pomeni,
da nima tudi psihološke vsebine. Lahko se poveže z drugimi
nezavednimi pobudami ali reakcijami posameznika, predvsem
s tistimi, ki izhajajo iz potlačenih afektivnih in iracionalnih
pobud delovanj, ki jih je teoretsko predstavila psihoanaliza.

Zgodnji Fromm, denimo, je v analizi tipičnih družbenih
značajskih oblik predstavil vrsto značajskih oblik ljudi v
kapitalistični družbi, v katerih se kristalizirajo tako psiho-
analitska tipična gonska usoda posameznika kakor tudi tipič¬
ne oblike ekonomskih obnašanj ljudi v kapitalizmu. S. Fe-
renczi je podobno analiziral in koncipiral genezo t. i. gona po

119

bogatenju, ki je podlaga osebnosti meščana, drugi avtorji so
opisovali genezo in formiranje »avtoritarne osebnosti« (Ja-
coby, 1981, str. 178).

Do teh povezav osebnega značaja in ekonomske značajske
maske v sami osebnostni strukturi pride, če se temeljne pre¬
mise delovanj, ki jih nalaga značajska maska odraslih (star¬
šev, vzgojiteljev), z represivno in avtoritarno močjo prenašajo
v osebnostno strukturo doraščajočega otroka. Ob tem učinkuje
še z blagovno (denarno) abstrakcijo zaznamovana recepcija
predmetov v kapitalizmu (oziroma v sleherni tržni družbi),
ki zaznamuje že temeljne procese zavesti, to pa je opora za
uvajanje še drugih specifičnih in velikokrat iracionalnih mo¬
difikacij zavesti in vseh družbenih duševnih instanc.

Osvetlili smo družbeni in psihološki pomen nezavedanja
značajskih mask in s tem nezavedanja o  pravih pobudah in
interesih delovanj ter nakazali možno povezavo z drugimi
oblikami nezavedanja, ki jih rojeva psihološka struktura
osebnosti; s tem se v triadični strukturi prakse in v njenem
učinkovanju na formiranje osebnosti pojavi, nova dimenzija,
(dimenzija odnosa posameznika do sebe kot objekta in sub¬
jekta družbenega učinkovanja. Ottomayer te psihološke di¬
menzije ni dalje razvil. Pravzaprav je ostala le nakaz ana v
dejavnosti samoobjektivizacije, ki je povratni učinek dejanj in
rezultatov dejanji na posameznika (predvsem učinkuje na for¬
miranje zavesti o sebi). Toda odnos do sebe se formira tudi
pod vplivom specifičnih psiholoških dejavnikov, predvsem pod
vplivom spontanih in afektnih dejanj, ki jih ne moremo po¬
ljubno zavestno uravnavati in nadzorovati. Zato je odnos do
sebe nujno obarvan tudi s to afektivno, spontano dejavnostjo.
Zato je treba prej predstavljeno shemo triadične strukture
prakse dopolniti s to po izvoru nezavedno dimenzijo vseh
odnosov. Šele povezava z ustrezno »odnosno« teorijo neza¬
vednega, namreč nezavednega kot psihološke komponente
vseh odnosov, omogoči polnejšo analizo procesov družbenega
formiranja osebnosti.

120

4. Psihoanalitski koncept konfliktne družbenosti

človeka

4.1. Dialektika odnosov v psihoanalizi

Psihoanaliza je nedvomno eden najpomembnejših izvirov
za konceptualizacijo bistvenih odnosov med posameznikom
in družbo, namreč za konceptualizacijo družbeno posredovanih
odnosov posameznika do lastne, čutne narave. Psihoanaliza,
kot jo je zastavil Freud, vsebuje specifično dialektiko odnosov
med glavnimi duševnimi instancami v posamezniku, ki izhaja
iz protislovnih odnosov posameznika do lastne čutne narave
in do družbene realnosti. Ta dialektika pa je ostala pri
Freudu večinoma implicitna. Poznejši razvoj psihoanalize je
privedel do tega, da so obrisi družbene dialektike procesov v
posamezniku in odnosov med njimi in družbo poštah ena iz¬
med osrednjih tem psihoanalitske teorije. Najpomembnejša
področja Freudove teorije, kjer je dialektika notranjih in
zunanjih odnosov očitno neizpeljana, so teorija formiranja
duševnih instanc, dinamika odnosov med temi instancami in
teorija razvoja libidinalnih odnosov posameznika do druž¬
bene realnosti in do sebe.

Duševne instance (jaz, nadjaz, ono) so se po Freudu raz¬
vile iz diferenciacije prvotne nezavedne in nediferencirane
gonske energije (libida) na _različnih razvojnih stopnjah (avto-
erotizem, narcizem, homoerotizem, heteroseksualnost ali tudi
oralna, analna, falična faza razvoja). Glavno vlogo sijem
procesu igra čedalje bolj kompleksen sistem obrambnih in
regulacijskih mehanizmov,. s katerimi, skuša posameznik do¬
seči zadovoljitev svojih želja v okviru določenih družbenih
omejitev, norm in kulturnih zapovedi.

Ta sistem je vgrajen v dve instanci: v jaz in nadjaz. Prva
predstavlja sposobnost zavestnega usklajevanja libidinalnih
želja in pritiskov družbene realnosti. Druga pa predstavlja
ponotranjeno moč avtoritete, družbenih norm, zapovedi in
prepovedi, ki omogoča jazu cenzuro nesprejemljivih želja in
pobud, kritično samoopazovanje s stališča družbe in idealizi¬
rano podobo o sebi (J. Laplanche, J. B. Pontalis, 1972, str.
185, 540).

121

Po Freudovi teoriji se iz prvotne nezavednosti razvije jaz
in se diferencira nasproti onemu. Nato pa se iz jaza (v dobi
ojdipskega konflikta) diferencira še nadjaz kot notranji pred¬
stavnik družbene realnosti v posamezniku. Jaz se odtlej ne
srečuje več neposredno z družbeno realnostjo in z realnostjo
svojih želja, temveč vselej z že prefiltriranim vplivom real¬
nosti v obliki zapovedi, vesti, norm, prepovedi, idealov, ki jih
posreduje nadjaz) in s cenzurirano vsebino svojih želja in
gonov.

Tako lahko rečemo, da po Freudu posameznik oh_£pjnoči
psihičnih instanc jaza in nadjaza gradi družbeno posredovan
odnos do lastne gonske in čutne narave. Nekoliko parafrazi¬
rano bi lahko dejali celo, da si s tem libido sam gradi zavesten
odnos do'sebe, saj se zavest razvije iz nezavednega prek (kon¬
fliktnih) soočenj otroka z okoljem.

JNotranje razmerje med instancama po Freudu vedno za¬
znamujejo potlačeni ali potencialni konflikti, saj to razmerje
nastaja z nenehnim usklajevanjem dveh za Freuda nasprotu¬
jočih si zahtev: zahteve človekove telesne, Č utne  narave in
zahteve družbene realnosti (S. Freud, 1981, str. 135). Pozneje
je Freud uvedel konflikt še v sam nagon, namreč delitev na
eros (gon po zadovoljstvu) in tanatos (gon po smrti).

Najbolj zaostreni so konflikti za jaz, ki mora skrbeti za
nenehno notranjo usklajevanje želje in realnosti oziroma prin¬
cipa zadovoljstva in principa realnosti. Ono je energetski re¬
zervoar celotne psihične strukture in vsi potlačeni konflikti
osebnosti- Instanca nadjaza nastaja prek posameznikovega
konflikta z družbeno realnostjo in z lastnimi erotičnimi želja¬
mi. Oblikuje se iz otrokovih identifikacij s starši (zlasti z
očetom) in idealizacij staršev, s katerimi otrok premaga ojdip-
sko krizo. To je kriza, ko mora otrok od sprva narcisoidnega
hotenja po popolni zadovoljitvi v odnosu z materjo preiti v
diferenciran, tako realen kakor simboličen odnos do očeta in
družbenega okolja. S tem prestopi iz omejenega dvojnega
odnosa v trojen odnos,, kar pomeni za otroka začetek pravih
skupinskih in družbenih odnosov.*

* Ojdipov konflikt pomeni prehod iz »dualnega« otrokovega
odnosa z materjo v »tristranski« odnos: otrok—mati—oče. Oče je
hkrati tudi kompleks družbenih norm oziroma lahko le tako raz¬
bije otrokov narcizem in dualni odnos z materjo, da reprezentira
bolj splošno družbeno instanco, ki terja, da se vsi družinski člani,

122

Nadjaz omogoči, da se posameznik zavestno identificira z
drugimi ljudmi ali se diferencira od njih in ob tem ponotra-
nja splošne premise družbenih odnosov. Razvoj duševnih in¬
stanc in razmerij med njimi s tem, da se posameznik posto¬
poma vključuje v družinske odnose, je za Freuda prvi pogoj
za vzpostavljanje diferencialnih družbenih odnosov do drugih
ljudi in do sebe. Jaz in zavest se tudi za Freuda oblikujeta
prek odnosov do drugih ljudi, prek priznavanja njihove real¬
nosti in omejitev, ki jih drugi postavljajo posameznikovim
libidinalnim željam.

Proces formiranja duševnih instanc, kot ga je predstavil
Freud, je zametek dialektičnega pojmovanja osebnosti, po
katerem vsa struktura duševnosti nastaja prek ločevanja po¬
sameznika od družbene realnosti in hkratne integracije vanjo.
Zato lahko rečemo, da je tudi Freudov koncept razvoja in
diferenciranja osebnosti v procesu vzpostavljanja zavestnih
(in nezavednih) odnosov posameznika do drugih ljudi in do
družbenih institucij v temelju dialektičen.

Po Freudu mora imeti človek za življenje in delovanje
na voljo določeno zalogo energije, ki jo vsebuje nevrofizio-
loška struktura organizma. Vse duševno dogajanje, zlasti di¬
namiko instanc je poskušal razlagati s pretoki te energije
(libida). Podobno, kot so fiziki ločili med kinetično in poten¬
cialno energijo, je tudi Freud (pri tem je sledil Breuerju)
uvedel delitev na prosta in vezano energijo. Prva označuje
oziroma omogoča procese nezavednega, druga pa zavestno
ravnanje. Menil je namreč, da potekajo duševni procesi zno¬
traj primarnih procesov (tj. procesov, ki so povsem nezavedni)
povsem svobodno, brez zavor, ker niso podrejeni različnim
obrambnim mehanizmom. Pri sekundarnih procesih, ki pri¬
padajo zavesti in nadjazu, pa je psihična energija vezana, ker
jo kontrolirajo različne oblike nadzor^. Nasprotje med temi
procesi oziroma med prosto in vezano energijo ustreza na¬
sprotju med principom zadovoljstva in principom realnosti
(J. Laplanche, J. B. Pontalis, 1972, str. 131, 396).

Prosta energija nezavednega ima prednost pred vezano
energijo, ki je na voljo zavesti. Vezana energija je namreč

ne samo otrok, podredijo nekemu »redu«. Zato Ojdipovega kon¬
flikta ne smemo razumeti zgolj kot rezultat »spopada« med otro¬
kom in očetom za mater, kot izraz ljubosumnosti, temveč kot
prehod iz fiksiranega protosocialnega odnosa v splošnejša in varia¬
bilna družbena razmerja.

123

bolj strukturirana in usmerjana, zato je po Freudu sekun¬
darna. Nastane zaradi delnega odliva proste energije v zavest.

Vse zavestne in nezavedne duševne procese po Freudu
označuje ta energetskodinamičen koncept odlivanja in pre¬
livanja energije libida. Tudi fenomene potlačitve, sublimacije,
zasedbe in druge pomembne procese v okviru jaza ter zgo-
ščanje in pomikanje predstav v okviru nezavednih asociacij
usmerja ta duševna »energetska ekonomika«. Freud je ta
psevdomehanski model duševnih procesov imenoval »meta-
psihol ogija«. Vendar ta teoretski model ne omogoča adekvatne
razlage dialektičnih odnosov med duševnima instancama in
tudi ne dialektike odnosov med posameznikom in družbeno
realnostjo, ki je pogoj za nastanek teh instanc.

Nezavedno ostane v Freudovi koncepciji vseskozi nekakšen
rezervoar energije, ki trajno pritiska na zavest, zavest pa
spet potrebuje trajno silo in energijo, da se obdrži kot rela¬
tivno samostojna duševna instanca tako nasproti družbeni
realnosti kakor nasproti nezavednemu. Pri tem potrebuje
energijo, ki pa jo lahko dobi le od nezavednega.

To pomeni, da je nezavedno že na ravni mehanskega kon¬
cepta vpeto v neki »samoodnos«. Na eni strani s svojo energijo
sili v zavest, tj. k realizaciji svojih impulzov v družbeni
realnosti. Na drugi strani odvaja del svoje energije instanci,
ki prav nasprotuje temu odlivu in ga zavira ali vsaj kontro¬
lira. Tako nasprotuje samo sebi. Podobno zavest na eni strani
potlačuje del nezavednih pobud in z njimi zvezane energije
v nezavedno, na drugi strani pa potrebuje prav prosto ener¬
gijo, ki jo ponuja nezavedno. Ti konfliktni odnosi zaznamujejo
duševne konflikte, ki jih ni mogoče zajeti v okvir mehanistič-
ne predstave o pretoku in odlivu energij, konfliktov sil ipd.
(W. Mertens, 1981, str. 72).

Pomanjkljivost te Freudove metapsihološke sheme dušev¬
nosti je očitna tudi v njegovi delitvi duševnih dogajanj na
energijo in vsebino dogajanj. Tako, denimo, pozna dva izvira
nadjaza. Po vsebini naj bi izviral iz jaza, po energiji pa iz
nezavednega (onega).

Freudovi koncepti ohranjajo temeljno ambivalentnost. Na
eni strani jih predstavljata danes že nevzdržna mehanistična
terminologija in metapsihološka predstava duševne energije,
na drugi strani pa je v njih zametek prave dialektične kon¬
cepcije strukture in dinamike duševnih procesov v procesu

124

družbenega formiranja osebnosti. Psihične instance so tudi
v Freudovi koncepciji predvsem rezultat vraščanja posamez¬
nika v družbeno realnost, pri čemer je najpomembnejši proces
ponotranjanje temeljnih vzorcev družbenih odnosov. Otrok,
denimo, v faza Ojdipovega konflikta ponotranji, v svoji du¬
ševnosti utrdi »triangularno« strukturo odnosov med njim,
materjo in očetom. Ta struktura je za Freuda hkrati pravzorec
za poznejše vstopanje v vse družbene odnose, še zlasti tiste,
ki jih označuje moč kakšne avtoritete ali moralnih zapovedi.

Freudovi koncepti ponotranjanja (Verinnerlichung) odno¬
sov in sorodni koncepti introjekcije (pretvorbe zunanjega
objekta v duševnega predstavnika, npr. v idealizirano pred¬
stavo o njem), identifikacije z drugim človekom ali s skupino,
/ so pomembna oporna točka za dialektično rekonstrukcijo
Freudove psihoanalize, ker niso neposredno zvezani z meha-
nističnim konceptom potekov in transformacij duševne ener¬
gije in ker izhajajo iz psihodinamike odnosov, skratka, iz
procesov izmenjave med posameznikom in družbo, pri katerih
ne moremo več dogmatično ločevati narave in kulture. Po¬
temtakem ni prav nič čudnega, da so se številni poskusi
podružbljanja psihoanalize in njene dialektične reprezentacije
naslonili prav na te koncepte in jih po svoje oblikovali (to so
storili tako »freudorevizionisti«: H. Sullivan, K. Horneyeva,
kakor tudi marksistični teoretiki: E. Fromm, H. Marcuse, M.
Horkheimer, A. Lorenzer, A. Mitscherlich in ameriški funk-
cionalisti, zlasti T. Parsons). S tem postane najbolj zanimiva
problematika odnosov, tj. psihoanalitska teorija oblikovanja
posameznikovih odnosov do drugih ljudi, do sebe in tudi do
stvari, namreč problematika gonske in afektivno-emotivne
usmerjenosti posameznika do različnih objektov, ki lahko po¬
stanejo objekti želje.

2e pri Freudu to problematiko zajema koncept objektnih
odnosov. Objektni odnos je za Freuda odnos posameznika do
objekta, usmerja pa ga dinamika njegovih erotičnih želja,
fantazij in identifikacij. Freud pravi, da odnos tedaj libidi-
nozno zaseda določena duševna energija. Posameznik se čuti
vezanega na objekt oziroma na svoje fantazme, predstave in
želje. Ponavadi je ta objekt drug človek (večinoma nasprot¬
nega spola). Lahko je objekt le del telesa, včasih pa je tak
objekt tudi kakšna stvar, ki je v subjektu asociirana zjicugimi
predstavami in fantazmami (npr. fetiš). Tudi posameznik sam

125

je lahko sebi libidinozni objekt, npr. v narcistični fiksaciji
na samega sebe. Ta gonsko motivirani in nezavedno vodeni
odnos do nekega objekta je lahko tudi destruktiven, denimo,
če se na objekt veže agresivni del libida (pozneje nagon smrti).*

Dialektični element Freudove koncepcije libidinalne za¬
sedbe odnosov je v pojmovanju, da se v tem odnosu oblikuje
sam subjekt, s tem, da nekako potegne objekt vase, ga introji-
cira ali pa, narobe, v svoji fantazmi projicira željo na neki
objekt. Podobno kot pri razlagi strukture in dinamike dušev¬
nosti pa tudi te dialektične elemente Freudove teorije objekt¬
nih odnosov prekrije njegova metapsihološka teorija zasedbe
objekta, premeščanja, pretakanja libida in podobnih energet¬
skih konceptov, ki so le šibke analogije dejanske dinamike
odnosov (J. Laplanche, J. B. Pontalis, 1972, str. 94).

Freudovo pojmovanje odnosov je po mnenju nekaterih
kritikov tudi preveč individualistično, ker upošteva le posa¬
meznikove libidinalne reakcije na doživljanje objektov, za¬
nemari pa družben kontekst odnosov. Odnosov med posamez¬
nikom in drugim človekom ne moremo ustrezno razumeti
zgolj na podlagi različnih subjektivnih libidinalnih zasedb
predstav o drugem človeku. V odnos se vselej vključujejo
tudi predstave o partnerjevih pričakovanjih, predstave o nje¬
govem dejanskem vedenju, o kontekstu situacije. (W. Mertens,

* Objektni odnosi igrajo v Freudovi koncepciji razvoja oseb¬
nosti osrednjo vlogo. Začenši s primarnim narcizmom, ki je za
Freuda še stanje brez odnosov, se razvoj osebnosti dogaja kot
diferenciranje objektov, do katerih otrok čuti libidinalno vez (po¬
zitivno, nevtralno ali negativno). Posebno odločilna faza je_ojdip.-
ska faza razvoja, v kateri se mora otrok ločiti od dotedanjega pri¬
marnega - 'objekta (matere), pa tudi od narcističnega samozadovo¬
ljevanja.

Freud pri slehernem objektnem odnosu loči izvor, organski
začetek gonske potrebe (npr. erogena cona, organ, somatski proces),
pritisk (napetost v organizmu, ki ga sproža gon), cilj (dejavnost,
h kateri sili nagon in ki vodi k rešitvi notranje napetosti, in fanta¬
zijske predstave, ki spremljajo to dejavnost) in objekt (oseba ali
stvar, ki je sredstvo zadovoljitve). Medtem ko so izvor, pritisk in
cilj konstante v gonski dejavnosti, se lahko objekt spreminja.
Isti gonski cilj je mogoče doseči z več objekti, na več načinov.
Objektni odnos potemtakem pomeni povezavo določenega kon¬
stantnega gona oziroma cilja z variabilnim objektom, vendar člo¬
vek kljub tem menjavam ponavlja iskanje določenega primarnega
objekta, ki edini omogoča polno zadovoljitev (J. Laplanche, J. B.
Pontalis, 1972, str. 142).

126

1981, str. 44). Kot so pokazale prav psihoanalitske opazovalne
študije majhnih otrok, poteka že med novorojenčkom in nje¬
govo materjo zapleten proces menjave (R. Spitz, 1972, D. W.
Winnicot, 1965, J. Bolwby, 1975, idr.). Zato se je poznejša
psihoanaliza prav pri pojmovanju odnosne dinamike nemara
najbolj odločno oddaljila od Freudove »one body psychology«
(Balint); danes je ta problematika izredno živa, denimo, v
transakcijski analizi, v psihoanalitskih skupinskih terapijah,
v različnih smereh antipsihiatrije ipd. Teoretično je proble¬
matika objektnih odnosov postala ena osrednjih tem v disku¬
siji o izvoru narcizma in novejših oblikah duševnih obolenj
(bordeline fenomeni, pojavi šibkega jaza ipd.) oziroma sploh
v teoriji socializacije.

Glavni problem te preformulacije Freudove psihoanalize
je dialektično razumevanje procesov introjekcije, identifika¬
cije, ponotranjanja in projekcije, da bi tako presegli vnaprej¬
šnji dualizem organizma (posameznika) in socialnega okolja.
Subjektivne strukture naj bi nastajale v progresivnem pro¬
cesu diferenciacije predstav in simbolov, ki posamezniku omo¬
gočajo realno ali fantazijsko, imaginarno nanašanje nase (sub¬
jektivnih reprezentantov) od onih predstav in simbolov, ki mu
omogočajo nanašanje na druge objekte (objektne reprezen¬
tante). Obe vrsti reprezentantov nastaneta v ponotranjanju
emocionalnih odnosov otroka z objekti v njegovem okolju.

Druga oblika dialektične preformulacije (ne nujno tudi
revizije!) Freudove teorije razvija Freudovo idejo, da posa¬
meznik v socializaciji formira družbeno posredovane odnose
do lastne in tuje čutne narave in da s tem prenaša intence
svoje kulture v lastno duševno strukturo. Odnosi, ki jih do¬
življa in ponotranja posameznik, tedaj ne morejo biti le izraz
libidinalnih zasedb odnosov med posamezniki, temveč so obli¬
ka celostne posredovanosti notranje narave posameznikov z
družbo oziroma kulturo. Psihoanaliza postane tu implicitna
teorija družbe in kulture.

V tej smeri so razvijali psihoanalizo predvsem marksistični
teoretiki. Sintezo obeh načinov dialektizacije Freudove psiho¬
analize, tj. tiste, ki izhaja iz dialektike odnosov in njihovega
ponotranjanja v posamezniku, in tiste, ki izhaja iz psiho¬
analize kot družbene teorije, predstavlja danes predvsem
nemška šola »kritične teorije subjekta« (A. Lorenzer, K. Horn,
H. Dahmer).

127

4.2. Psihoanaliza kot kritična teorija kulture in kot zametek
emancipacijske družbene prakse

Freudov pojem formiranja osebnosti je tesno zvezan z nje¬
govim konceptom kulture (družbe). Človek se po njegovem
formira hkrati s tem, ko si prisvaja in ponotranja kulture
družbe, v kateri živi. Temeljne družbene norme, vrednote,
predvsem pa odnos do lastne gonske narave določa družba
in se s posredovanjem avtoritet, s formiranjem nadjaza po¬
notranjijo v subjektu,

Freudov pojem kulture obsega vsa dejanja im dosežke
človeške družbe in civilizacije. Odločno zavrača zoževanje
pojma kulture na t.i. višjo kulturo. V tem smislu je pojem
kulture pri Freudu soroden Marxovemu pojmu družbe, le
da Marx postavi za temelj svojega koncepta predvsem druž¬
bena razmerja materialne proizvodnje in njihovo generično
produkcijo in reprodukcijo v zgodovini, Freud pa motivacijsko
osnovo ljudi za sodelovanje v kulturi oziroma v družbi.

Človeška osebnost (subjekt) nastaja kot rezultat izmenjave
psihosocialnih učinkov odnosov med ljudmi v procesih pri¬
marne socializacije, predvsem v družbi. V tem procesu po
Freudovem mnenju posameznikova prvotna biološka in gon-
ska narava doživlja temeljite spremembe in specifično reagira
na pritiske ali pobude družbene realnosti, predvsem staršev.
Rezultat tega procesa je relativno stabilno razmerje med
osnovnimi duševnimi instancami. To razmerje po Freudu
nikoli ni povsem srečno in posrečeno. Zaznamujejo ga pretekli
(neuspešni) odpori libida pritiskom družbene realnosti in ne¬
nehni kompromisi, ki konfliktov ne rešujejo, temveč jih po-
tlačujejo v nezavedno. Po Freudu je moral otrok med vso pri¬
marno socializacijo pretrpeti vrsto porazov. Predvsem je
pomembna faza Ojdipovega konflikta, ko se mora pri iskanju
erotične povezave z materjo umakniti očetu in ko mora ta
umik zakriti s tem, da prizna očeta za predstavnika Zakona,
tj. družbene realnosti in njenih norm. Otrok nadomesti umik
z idealizacijo-očeta in s prvimi oblikami nadjaza in idealnega
jaza, ki mu za naprej omogočata vsakršno identifikacijo s
starši ali z drugimi avtoritetami.

Razrešitev Ojdipovega konflikta je po Freudu še naprej
temeljni vzorec za ponotranjanje družbenih zahtev in usklaje¬
vanja libidinalnih želja z družbo, kar pomeni, da se nenehno
ohranjata konfliktna narava socializacije in nadomestna (sub-

128

Umirajoča) vloga kulturnih norm, vrednot in dela. Ta kon¬
fliktna narava socializacije (odtod strukture osebnosti) od¬
seva seveda v vsej kulturi. Kultura omogoča na eni strani
napredek v kulturnih idealih in v čedalje bolj subtilnih obli¬
kah zadovoljstev, na drugi strani pa to plača z razkrivanjem
zmeraj novih in bolj subtilnih oblik potlačitve in sublimacije
libidinalnih hotenj posameznikov. Zato Freuda v kulturi za¬
nimata predvsem narava socializacijskih procesov in pove¬
zanost kulturnih idealov z dejanji odpovedi.

Po Freudu so imeli višji razredi nenehno prednost pred
nižjimi razredi, ker so si lahko privoščili bolj prefinjeno vrsto
sublimacije nagonskih pobud in so dosegali višje zadovoljitve
(kljub temu pa niso nikoli odpravili temeljnega neugodja
v kulturi). Nižji razredi pa so morali svojo gonsko energijo
investirati predvsem v fizično delo oziroma v premagovanje
trpljenja ob njem in v reprodukcijo rodu, čeprav so tudi oni
sčasoma morali sprejemati zmeraj nove dodatke k odpove¬
di nagonom, ker je to zahtevala splošna »kulturna rast« vse
družbe (S. Freud, 1972, XIV, str. 333).

Tako se, denimo, agresivnost počasi preoblikuje v oboro¬
ževanje, nazadnje celo v »ljubezen« med člani družbe, ki jo
zaznamuje potlačeno nasilje. Potlačeno sovraštvo do višjih
razredov, ki ga gojijo člani nižjih razredov zaradi krivic, se
spremeni v sovraštvo do tujcev in odpadnikov, medtem ko se
družbeno (razredno) sovraštvo spremeni v podrejanje obla¬
stem (prav tam, str. 334).

Po Freudu v nobeni od obstoječih družb ni preseženo ne¬
gativno razmerje med razredi, namreč dejstvo, da je pogoj
za zadovoljstvo določenega števila ljudi represija nad drugi¬
mi (nemara večino) ljudmi. Zato je po Freudu nujno, da se
v podrejeni razvija intenzivno sovraštvo do kulture, ki so jo
omogočili s svojim delom in so sodelovali pri proizvodnji nje¬
nih dobrin (prav tam, str. 333).

Freud ni odkrival le nekakšnega univerzalnega »neugodja
v kulturi«, temveč razredno deljeno bolečino; prLvišjihjaz-
redih prevladuje »neugodje v kulturi«, ki ga hitro kompen¬
zirajo različna »višja« zadovoljstva, in pridre na dan v obliki
resentimentov, pri podrejenih pa prevladuje bolečina, celo
srd, ki se le stežka potlačuje in sublimira v kakšne pleme¬
nitejše oblike odpora do kulture ali celo v zadovoljstva.

Po Freudu so nižji, razredi nekakšni zastopniki potlačenega
onega, višji pa so zastopniki nadjaza v družbi. Podobno kot

129

se v duševnosti ono in nadjaz nenehno bojujeta za prevlado
nad jazom, se tudi v zgodovini in v vseh družbah bije boj
za prevlado družbenega onega ali za prevlado nadjaza ali,
kot je dejal D. Riesman:

»Glavno je namreč to, da je bil Freud resnično prepričan, da
je ono navsezadnje neobvladljivo, da stoji birokratska struktura
kulture navsezadnje na trhlih nogah, ker so njeni pooblaščenci iz¬
ročeni podrejenim; in zato bo imela revolucija zadnjo besedo« (D.
Riesman, 1972, str. 67).

Freudova teorija nezadovoljstva v kulturi je vsekakor za¬
metek univerzalne kritike družbe, vendar ji do tega, da bi
postala dejanska kritika, ki odpira pot k radikalnim spre¬
membam družbe, manjka dosledno izpeljana obrambno potla¬
čenega, tj. tako individualnega libida kakor tudi družbenega
reprezentanta libida v obliki potlačenih razredov, ki pa ven¬
darle izkazujejo kulturo. To mu preprečuje nepreseženi bio-
logizem v pojmovanju človekove narave. Po njeg ovem.je nas-
protje med naravo in kulturo neodpravljivo. Narava je na
sebi adružbena, celo protidružbena in si jo mora kultura s
silo in zvijačo (sublimacijo) podrediti.

Med različnimi teoretskimi interpretacijami psihoanalize,
ki so razvijale družbeni in dialektični temelj Freudovih od¬
kritij, so se družbenemu bistvu psihoanalize najbolj pribli¬
žali avtorji kritične teorije družbe (Horkheime, Adorno), Kri-
tična teorija družbe je razlagala psihoanalizo kot nekakšen
subjektivni korelat marksistične družbene teorije. V njej
naj bi bila izpisana topografija v sebi razbite in konfliktne
subjektivnosti, kakršno je proizvajala vsa dosedanja zgodo¬
vina razrednih družb, do vrhunca in do samopotrditve pa je
prišla v sodobnem imperialističnem kapitalizmu in v sodob¬
nih totalitarnih družbah (fašizem, stalinizem ipd.).

Kritična teorija se je lahko adekvatno približala dialek¬
tičnemu in družbenemu bistvu psihoanalize tudi zato, ker se
je vseskozi zavedala temeljnih razlik med psihoanalizo in
marksizmom in je te razlike pojasnila s stališča družbene de¬
janskosti. Tako piše H. Dahmer o razmerju med psihoanalizo
in marksizmom.

»Psihoanaliza in zgodovinski materializem morata koeksistirati.
Družbenega sveta ne moremo pojasniti niti iz zavesti niti iz neza¬
vednega v subjektih. Ti sicer proizvajajo družbeni svet in ga s
svojim delom vzdržujejo, vendar tega ne vedo. Družbenih .dejstev’,
kot so zakon vrednosti, imperialistična vojna, tendenčni padec pro¬
fitne stopnje ali kriza presežka produkcije, se ne da...  zvesti na

130

potrebe posameznikov. Nobena usoda gonov in nobeno potlače-
vanje ne napravijo kapitalizem kakorkoli razumljivega. Prav na¬
robe, kritika politične ekonomije nič ne pove o tem, kako so
,značajske maske’, ki so poveznjene na osebe kot 'nosilce določenih
razrednih odnosov in interesov’ (Mara), povezane z njihovimi na¬
goni, nič ne pove o sanjah in nevrozah. Prav tako zanesljivo je,
da se psihoanaliza in kritika politične ekonomije srečata v skup¬
nem .objektu’, katerega posebnost je, da lahko postane kot subjekt
njuno neodpravljivo razlikovanje« (H. Dahmer, 1971, str. 64).

Podobno je tudi Adorno v spisu o odnosu med psihologijo
(tj. psihoanalizo) in sociologijo (tj. marksizmom) opozarjal
na to, da je delitev sociologije in psihologije hkrati upravi¬
čena in neupravičena. Upravičena je zato, ker registrira rea¬
len prelom med družbo in posameznikom v sedanjih družbah,
ki ga ni mogoče zgolj pojmovno (v okviru ene same znanosti)
/ preseči, neupravičena pa, če se zato odpovemo spoznanju
družbene totalnosti.

»Delitev sociologije in psihologije je obenem pravilna in ne¬
pravilna. Nepravilna je v tem, ker pušča v obtok odpoved spozna¬
nju totalnosti, ki še ukazuje njuno delitev; pravilna, ker registrira
realno izvršen prelom za bolj nepomirljiv, kot je njegova prehitra
združitev v pojmu« (T. W. Adorno, Frankfurt, 1970, str. 23).

Kritična teorija družbe pojmuje psihoanalizo kot... subjek¬
tivni pol družbene kritike. Po njenem mnenju je psihoana¬
liza družbena teorija, kolikor je nauk o tistem tipu subjek¬
tivnosti, ki se je formiral na podlagi ponotranjanja družbe¬
nih pritiskov oziroma kot nauk o proizvodnji »negirane sub¬
jektivnosti« ljudi razrednih družb. »Negirani subjekt« pa ni
preprosto odpravljeni ali »nemožni« subjekt. Je onemogoče¬
ni subjekt, ki pa je še zmeraj možni subjekt. R. Jacoby ostro
izrazi prav to misel:

»Prevlada objektivnega v subjektih, ki jim preprečuje, da bi
postali subjekti, onemogoča tudi spoznanje objektivnega (Adorno).
Preden bo mogoče udejaniti subjektivnost, je treba — vsaj v miš¬
ljenju in v teoriji premagati to prevlado surove realnosti, zaradi
katere je individuum otopel in onemel. Nujno je potemtakem ugo¬
toviti, kateri materialni in družbeni pogoji individua pohabljajo.
Preden je individuum zmožen obstajati, preden lahko postane indi¬
viduum, mora spoznati, koliko sploh še obstaja. Znebiti se mora
iluzije individua, da bi lahko postal individuum. Subjektivnost je
treba pripeljati do objektivnosti, da bi se lahko udejanila« (R.
Jacoby, 1981, str. 154).

Avtorji kritične teorije družbe zato zavračajo vsakršno
sociologistično, kulturološko, humanistično ipd. popravljanje
Freuda, zato da bi njegovo teorijo prilagodili dejanski druž-

131

bi, kar so hoteli številni revizionisti (A. Adler, K. Horneyeva,
H. Sullivan, H. Hartmann, pozni Fromm idr.). Ti so dopolnje¬
vali Freudov nauk o libidu, o zatrti seksualnosti, o nagonu
smrti, o oblikovanju jaza in nadjaza s harmonističnimi kon¬
cepti odnosov med ljudmi (Sullivan), z učinki višje kulture
(Horneyeva idr.), z drugačnim sistemom temeljnih potreb,
kjer je seksualna potreba le ena, ne pa glavna (Fromm), in z
drugimi družbenimi dejavniki.

Po mnenju avtorjev kritične teorije družbe je prav v
Freudovem biologizmu skrit družbeni temelj odtujene in
postvarjene forme človekove družbenosti. Freudov biologizem
namreč odseva psevdo naravno dinamiko duševnega življenja
ljudi razrednih družb. Ljudem razrednih družb, še zlasti so¬
dobne meščanske družbe, se družbeno življenje kaže kot ne¬
kakšna druga narava, na katero ne morejo učinkovati, podob¬
no pa doživljajo tudi lastno družbeno bit kot učinek delovanj
povsem nagonske notranje narave.

».Predindividualni in poindividualni ,dejavniki’, ki opredelju¬
jejo posameznika, sodijo v območje arhaičnega in biološkega; ven¬
dar se ne zastavlja vprašanje o čisti naravi. Prej gre za drugo
naravo: za zgodovino, ki se je strdila v naravo, četudi za večino
družbenih premišljanj ni znano, je za kritično teorijo odločilno.
Tisto, kar je za posameznika druga narava, je akumulirana in
sedimentirana zgodovina. Je namreč zgodovina, ki je že tako
dolgo neosvobojena in enolično zatirana, da odreveni. Druga na¬
rava ni preprosto narava ali zgodovina, temveč je strjena zgodo¬
vina, ki se prikazuje kot narava« (R. Jacoby, 1981, str. 79).

Freudovo pojmovanje nasprotja med naravo in kulturo je
izviralo iz sicer pravilnega opažanja protislovij v duševni di¬
namiki in strukturi, vendar je hkrati naturalizacija tega pro¬
tislovja. To pojmovanje je sledilo realne naturalizacije druž¬
beno oblikovane duševne dinamike ljudi, ki je nastala v do¬
sedanjih družbah. Po mnenju avtorjev kritične teorije družbe
je namreč videz, da se ljudem lastna narava postavlja nas¬
proti v podobi fiksnih gonov (predvsem seksualnosti), le sub¬
jektiven izraz občega vtisa, da se ljudem proizvodi dela in
kulture postavljajo nasproti kot tuje moči, ki imajo oblast
nad njimi, kakor da bi bile naravne sile. Posameznik vzpo¬
stavi do sebe, do svoje notranje družbene narave enak odnos,
kakor do splošnega in konkretnega družbenega in zgodovin¬
skega dogajanja, ki mu je bolj ali manj slepo in nemočno
podvržen.

132

O tem psevdonaturalnem videzu razvoja razredne (meščan¬
ske) družbe piše Dahmer:

»Teorije, ki reflektirajo razvoj meščanske družbe, so teorije
naravne rasti: to so teorije družbenega stanja, ki so ga proizvedli
individualni in kolektivni akterji, tako da rezultati njihovih dejanj
praviloma ne ustrezajo njihovim namenom. Zato se jim socialni
svet, ki so ga ustvarili sami oziroma generacije pred njimi, do¬
zdeva kot dovršen in kot tuj prisilni sistem, ob katerem se lomijo
njihovi nameni. Zgodovinski svet se jim dozdeva kot naraven
svet; vendar je le navidezno naraven svet, ki dopušča revizijo...
Ti akterji v procesu socializacije skupaj pripoznajo norme delova¬
nja in socialno definirano realnost. O tem, koliko je mogoče kas¬
neje relativizirati ponotranjene norme, odločata moč oz. šibkost
jaza. Na tej šansi možnosti, da se ljudje odrečejo negotovim ravno¬
vesjem med obrambo pred goni ter nadomestno zadovoljitvijo
sloni, če gledamo individualno-psihološko, družbeni napredek. V
/ družbi, ki naravno raste, pa socializacija ob tem, ko zgodovinsko
specifično prerašča stalna tveganja rodu, ki grozijo sleherni onto-
genezi, očitno pripelje do nastanka avtomatizmov obrambnega ve¬
denja, ki zapletajo brezštevilne posameznike v razne oblike ne¬
doraslosti (privatne religije), ki daleč presegajo tisto, kar je zgo¬
dovinsko neizogibna (srednja, splošna) beda. Simptomi, ki so
navidezno naravni dokumenti neposredne socializacije, so onto-
genetski korelati socialnih institucij, ki so se osamosvojile od svo¬
jih nosilcev« (H. Dahmer, 1980, str. 20—21).

Zdaj lahko razumemo Freudovo psihoanalizo kot kritično
teorijo kulture, namreč kot kritiko tistih družb, ki temeljijo
na opisanem psevdonaravnem procesu rasti in na analognem
psevdonaravnem podvajanju človeške notranje družbenosti na
naravo in kulturo.

»Freudovo kulturno teorijo označuje za kritično to, da kot
psihološka (teorija) primerja kulturne institucije glede na trplje¬
nje, ki ga povzročajo« (H. Dahmer, 1980, str. 11).

Freud sam ne skuša zakriti nenehno ohranjajočega se kon¬
flikta med libidom in oblikami podružbljanja, niti ga ne
nevtralizira. Ne slavi kulture, na kateri se posameznik raz¬
vija. Po Dahmerju se Freud postavi na stran podružbljenih.
Njihovo nesrečo, nezadovoljstvo v kulturi hoče razumeti psi-
hoanalitska teorija.

V Freudovi teoriji sta korelativni realiteti subjekt, ki
nosi v sebi nikoli docela premagan konflikt, namreč konflikt
med libidom in zavestjo, in kultura oziroma družba, ki prav
tako nosi v sebi konflikt razredov in konflikt med emocio¬
nalnimi in nagonskimi hotenji ljudi in sublimiranimi oblika¬
mi zadovoljitev. Zato ni le kritična teorija, temveč tudi »kon¬
fliktna teorija« subjekta in kulture. Vse instance duševnosti

133

zaznamuje ta konflikt in nikoli ni mogoče doseči popolnega
ravnovesja. Riesman piše:

»Kolikor plemenitejše je ravnanje, toliko manjše je zadovolj¬
stvo onega, kolikor večja je energija, ki je dana na razpolago
nadjazu, toliko močnejše je bičanje samega sebe« (D. Riesman,
1972, str. 60).

Duševne bolezni so potemtakem tako rekoč nujni sprem¬
ljevalci ontogenetskega in filogenetskega razvoja ljudi. So
izrazi posebno zaostrenih oblik številnih konfliktov, ki karak-
terizirajo človeško duševnost kot v sebi razbito celoto, podobno
kot ostri razredni spopadi karakterizirajo zaostrene oblike
razrednih nasprotij v sebi razbite celote človeške družbe. Če
je tako, individualna terapija ne more pomeniti dokončne
odprave konfliktov, temveč le zmanjšanje konfliktov na znos¬
no mero, kar pomeni zmanjšanje bolečin v taki meri, da se
lahko izenači z zadovoljstvi, ki so subjektu na voljo.

Terapija hkrati s tem, ko lajša ali odpravlja neposredne
motnje in bolečine, odpira še možnost za nadaljnje refleksije
posameznika o svojih dejanjih in njihovih pobudah. Te re¬
fleksije se lahko spremenijo v obrambno sredstvo proti zu¬
nanjemu in notranjemu nasilju. V tem je družbena emanci¬
pacijska vloga psihoanalitske terapije. V postopku terapije
oživljajo pozabljene travmatske scene iz otroštva, se pravi
iz obdobja, ko se vzpostavljajo matrice za odnose posamez¬
nika do soljudi in samega sebe. Po Dahmer ju to pomeni, da
se duševne travme iz zgolj individualnih osebnih bolečin in
nezgod spremenijo v scene medindividualnih odnosov, izka¬
žejo se potemtakem za družbene bolezni (H. Dahmer, 1980,
str. 24).

Duševna bolezen izhaja iz reaktivne, prisilne odpovedi
preveč slabega jaza, ki ne more miselno predelati nevarne si¬
tuacije. S tem, ko jaz zanikuje realni konflikt, mora od sebe
ločiti del svoje duševnosti, in sicer prav tisti del, ki je za¬
pleten v konflikt. Karkoli že pozneje spominja na potlačeni
konflikt, se zdi zavesti zgolj kot zunanji dražljaj, zunanja
nevarnost.

»Kar je bilo nekoč (ogrožujoči) motiv, nastopa zdaj kot vzrok
motnje — v izkustvu pacienta kot tudi v hipotetičnih rekonstruk¬
cijah etiologije trpljenja pri terapevtu« (H. Dahmer, 1980, str. 24).

V terapiji se prav s pomočjo tega, da psihoanaliza pojas¬
njuje razloge za bolezen z motivi socialne situacije glede na
nekdanjega otroka (sedanjega pacienta) in s pristajanjem na

134

represijo ali protislovnost socialne situacije, pacientovo rav¬
nanje in doživljanje osvobodi prisilnega, vendar zgolj navi¬
deznega determinizma različnih zunanjih ali notranjih draž¬
ljajev, ki se kažejo kot objektivni vzroki za motnje.

S tem se pacient osvobodi prisilne psevdonaturalizacije
svoje povsem družbene bolezni. Kar je bilo bolezen, se iz¬
kaže za še ne premagan, potlačen družbeni konflikt. V tem
je emancipacijski pomen originalne Freudove psihoterapije.
Osvobajanje je v tem, da potlačeno družbeno dejstvo spet
pride do zavesti. Da se vsaj v okviru posameznikovega mikro-
prostora in njegovih družbenih odnosov odpravlja iluzija
tujih sil, ki vladajo ljudem, in da se te prepoznajo kot delo
ljudi samih.

»Psihoanalitska terapija sprovocira pacienta k temu, da dojame
sebe kot neprostovoljnega avtorja svojih nerazumljenih nevrotič¬
nih produkcij. Osvobaja ga nevrotičnega pritiska ponavljanja, ko
ga prisili, da spozna potlačene učinkujoče motive za svoje in da
ponovno sklene z njimi spravo, ki je bila travmatično utišana v
zgodnjem otroštvu. Objekt, katerega vedenje hipotetično razložimo,
se med terapevtskim procesom spremeni v partnerja v dialogu,
v subjekt, ki razume svoje ravnanje« (H. Dahmer, 1980, str. 26).

4.3. »Kritična teorija subjekta«, Lorenzerjeva interakcijska
teorija nezavednega

Največja težava vseh družbenoekonomskih interpretacij
psihoanalize je, da niso opredelile temeljnega polja posredo¬
vanja med naravo in družbo v posamezniku, da so kljub temu,
da so psihoanalizo definirale kot kritiko »negirane subjek¬
tivnosti«, še zmeraj vztrajale pri prikritem dualizmu narave
in kulture, kakršnega je poznal že Freud. Te teorije so obrav¬
navale družino kot tisto osnovno družbeno celico, ki kot druž¬
bena agentura učinkuje na preoblikovanje človekovih nago¬
nov v družbeno sprejemljive forme delovanja. V analizah
fašizma, avtoritarne osebnosti, masovne kulture potrošniške
družbe in v drugih kritikah družbe, pa tudi v številnih pos¬
kusih nove levice v šestdesetih in sedemdesetih letih je bil
psihoanalitski koncept ponotranjanja družinskih odnosov naj¬
pomembnejši za razlago razvoja odtujene in enodimenzionalne
osebnosti (npr. pri Marcuseju).

Tako teza, da je Freudov naturalizem le realen obrat na¬
turalizacije zgodovinskih in družbenih procesov (Marcuse),

135

kakor tudi teza, da je patriarhalna in avtoritarna družina
osnovni posrednik, ki kanalizira človekove nagone v forme
ponotranjene represije (ki jo v duševnosti reprezentira in¬
stanca, nadjaza) — to tezo so poleg Marcuseja zastopali vsi
predstavniki kritične teorije družbe in freudomarksizma —
ne pojasnita najpomembnejšega vprašanja. Namreč, kako se
družbena struktura 'posameznikovih naravnanosti v odnosih
utelesi v naravni substanci človeka, tj., kako postane neza¬
vedno samo podružbljeno.

Če namreč nezavedno ostaja zunaj podružbljanja, če je
le faktor antagonizma med naravo in kulturo, denimo pri
Freudu, potem ne more držati teza, da so strukture dušev¬
nosti, kot jih razkriva psihoanaliza, izraz zgodovinsko nasta¬
le razredne represije, ki jo ljudje od generacije do genera¬
cije ponotranjajo s posredovanjem avtoritarne strukture dru¬
žine. Implicitni dualizem narave in družbe v človeku, ki ga
najdemo v različnih družbenokritičnih psihoanalitskih teo¬
rijah, onemogoča tudi razumevanje posredovanosti med druž-
beno-ekonomskimi določili individualnosti (ekonomskih zna¬
čajskih mask) ter konkretnim življenjem in delovanjem po¬
sameznika. Frommovi koncepti »socialnega značaja« in po¬
dobni osebnostni konstrukti so zato ostali nepopolni in Fromm
se je pozneje odmaknil od pozicij kritične teorije h kulturi-
stični »reviziji psihoanalize« (R. Jacoby, 1981, str. 87—88).

Psihoanaliza je bila za številne marksiste edina »psiho¬
loška« teorija, ki podobno radikalno kakor marksizem ana¬
lizira meščansko družbo, analizira subjekt te družbe. Psi¬
hoanaliza je za te teoretike komplementarna družbeno-psiho-
loška teorija k družbeno ekonomski kritiki družbe. To tezo
je v novejšem času najbolj eksplicitno in dosledno razvila
nova smer kritične teorije družbe — psiho analits. ka šol a kri-
tične teorije subjekta (A. L orenze r. K. Horn, H. Dahmer  in
drugi).

4.3.1. Lorenzerjeva teorija nezavednih interakcijskih form

Med avtorji kritične teorije subjekta je najpomembnejši
Alfred Lorenzer. Razvil je teoretičen koncept družbenega ob¬
likovanja nezavednih struktur, to je koncept, po katerem je
tudi nezavedno, ne pa zgolj nadjaz ali jaz družbeni produkt.;

136

Proces geneze subjektivnih struktur prikazuje kot družbeno
formiranje bioloških procesov v človeku.

Gon, ki je pri Freudu označeval mejno območje med
družbo in naravo v človeku in obenem zametek njunega traj¬
nega konflikta, je za Lorenzerja nezavedna interakcijska for¬
ma, ki je nastala v primarnih čutnih interakcijah otroka z
materjo in drugimi osebami in ki predstavlja notranji pritisk
za vzpostavljanje analognih odnosov polne čutne in emocio¬
nalne združitve posameznika z drugim človekom ali predme¬
tom, kakršna je obstajala zanj v zgodnjem otroštvu. Gon se
v nadaljnjem razvoju spreminja in diferencira. Poleg primar¬
nih interakcijskih form stopajo v strukturo nezavednega še
nove interakcijske forme, zgrajene na podlagi nadaljnjih čut-
/ nih interakcij otroka z okoljem. Lorenzer seveda ne zanika,
da obstajajo take gonske potrebe kakršne so seksualnost, po¬
treba po hrani, varnosti, spanju itn., vendar tudi te potrebe
ne delujejo neposredno kot predstavniki narave, temveč so
že od vsega začetka, od rojstva (oziroma celo že pred njim)
navezane na sledi interakcij posameznika z drugimi ljudmi
in s stvarmi, ki so mu kot otroku nudili zadovoljstvo ali ne¬
zadovoljstvo.

To odnosno pojmovanje libida samo na sebi ni povsem
novo, saj se, kot piše Lorenzer, tudi po Freudovi teoriji vsi na¬
goni formirajo le skozi svojo usodo, tj. skozi kontinuum iz¬
kušenj, ki jih je imel posameznik v zadovoljevanju svojih
želja. Vsi nagoni so usmerjeni k objektom, ki nudijo zadovo¬
ljitev potreb. Nagonsko doživljanje in objektni odnos sta za
Freuda pravzaprav dva aspekta istega duševnega dogajanja.

»Nagonsko določeno doživljanje je obenem izkušnja interakcije,
je telesno določena interakcija — s čimer se vzpostavi tista po¬
vezanost (gona in predmeta — op. U. M.), ki jo vsebuje že pojem
gona. Gon je po definiciji: telesna potreba v odnosu do. Doživetje
se kot telesno določena interakcija realizira v otrokovih scenskih
izkustvih, je v realnosti zasidran proces oblikovanja. Doživetje je
usedlina realno izkušanih telesno določenih interakcij« (A. Loren¬
zer, 1972, str. 17).

Čeprav je Lorenzerjeva teza o interakcijski naravi gonov
do določene mere utemeljena že v klasični psihoanalizi, pa je
vendar v nasprotju z običajnimi predstavami v psihoanalizi
in tudi v psihologiji. Pomeni radikalizacijo teorije »objektnih
odnosov« v psihoanalizi, po kateri je človek produkt ponotra¬
njenih objektnih odnosov (M. Klein, R. Spitz, M. Balint idr.).

137

Klasično psihoanalitsko razumevanje libida je, da je
otro^ob^rojstvuTUuševno povsem nerazvit, da ne more zaz¬
navati objektov in razvijati odnosov z okoljem. Njegovo delo¬
vanje naj bi bilo podrejeno refleksnim gibom. Otrok tudi ne
more ločiti med seboj in materjo oziroma se je ne zaveda kot
posebnega objekta. Zadovoljstvo naj bi našel le v lastnem
telesu. Faza primarne brezodnosnosti otroka je obdobje t.i.
primarnega narcizma, avtoerotizma oziroma oralna faza v
razvoju libida.

Teza o primarnem narcizmu je bila zelo usodna za psiho¬
analitično koncepcijo razvoja sekundarnega narcizma (kjer
je jaz sam objekt libida). Iz nje namreč izhaja, da otrok v
najbolj zgodnjem obdobju potrebuje le dovolj hrane, higieno
in skrb za fizične potrebe, vse drugo pa bo pozneje sam
razvil (P. Orban, 1973, str. 29). Vendar so prav vodilni psiho-
analitiki Freudu^ kar po vrsti z avrača li tak koncept, saj
so ugotavljali, da je otrokov osebnostni razvoj močno odvisen
od primarnih čutnih in emocionalnih interakcij med otrokom
in starši, zlasti med otrokom in materjo (Erikson, Spitz, Bol-
wby, Balint, Kleinova idr.). Zato so začeli razvijati teorije o
»primitivnih objektnih odnosih«, ki obstajajo pred diferen¬
ciacijo na jaz in objekt oziroma pred diferenciacijo libida v
duševne instance (A. Balint, 1962, 1963, str. 496).

Tudi raziskave o otrokovih zaznavah v najzgodnejšem ob¬
dobju, ko še niso razvite spominske funkcije, pa celo o otro¬
kovih zaznavah pred rojstvom v materinem telesu so pokaza¬
le, da otrok reagira na vedenje okolja do njega tako, da zabe¬
leži te reakcije v obliki prvotnih čutnih vtisov (engramov)}
ki so sled doživljenega. Nekatere od teh sledi se ohranijo
in so dejavne v vsem poznejšem otrokovem življenju (P. Or¬
ban, 1976, str. 10).

Že Freud piše o duševni strukturiranosti in duševnih funk¬
cijah v onem, potemtakem priznava možnost nezavednega
zaznavanja in nezavednih odnosnih naravnav.

»Ono, ki je odrezano od zunanjega sveta, ima svoj lastni svet
zaznav. Z izredno ostrino zaznava določene spremembe v svoji
notranjosti, posebno nihanja v napetosti svojih gonov, ki jih za¬
znava kot občutke vrste zadovoljstvo — nezadovoljstvo. Seveda je
težko reči, po katerih poteh in s pomočjo katerih čutnih končnih
organov nastanejo te zaznave« (Freud, XVII, 1972, str. 129).

Če povzamemo te in podobne trditve, da j e nezavedno
strukturirano in da je otrok zelo zgodaj sposoben diferenci-

138

rano zaznavati in »skladiščiti« čutne vtise in za občutke za¬
dovoljstva in nezadovoljstva, potem Lorenzerjeva teza o tem,
da se otrok že od začetka, četudi na primitiven način, usmer¬
ja k nekomu, oziroma da je z njim v posebni interakciji, ki
pušča nezavedne sledi v strukturi duševnosti, ni več para¬
doksna.

J. Bolwby je, denimo, že pred Lorenzerjem navedel te¬
meljne oblike interakcij, ki jih stimulira sam otrok. To so:

— »pripenjanje« — prirojena potreba otroka po fizičnem
stiku z drugim človekom,

— sledenje — tendenca otroka, da obdrži mater v svojem
slušnem in vidnem horizontu,

— smeh in jok — reakcija ob zadovoljitvi (nezadovoljitvi),
s katero stimulira druge ljudi k nadaljnjim zadovoljitvam
(J. Bolwby, 1959/60, str. 417).

Te otrokove interakcijske dejavnosti zanikajo Freudovo
tezo o (nezadostnem) primarnem narcizmu otroka in pričajo
o tem, da otrok že od vsega začetka pozna »objektne odnose«
(odnose ljubezni ali zavračanja), čeprav pri tem še ne dife¬
rencira med seboj in objektom (ne pozna objektnih in sub-
jektnih reprezentanc).

Obstoj trajnih in ponavljajočih se interakcijskih doživetij
in tudi samostojne dejavnosti otroka v primarnih čutnih in¬
terakcijah pomeni za Lorenzerja, da se morajo izkustva teh
interakcij »usedati« v duševni in tudi fiziološki strukturi
otroka, in sicer kot nezavedne sestavine nadaljnjih interak¬
cij. Te interakcije zadevajo otrokove primarne potrebe, se
pravi »gonske potrebe«, saj prav s čutnimi interakcijami za¬
dovoljuje svoje potrebe ali pa doživlja občutke frustracije.
Skupaj z dinamiko potreb in zadovoljitev se potemtakem
razvijejo nezavedne forme interakcij.

Za Lorenzerja je podobno kot za večino psihoanalitikov
v zgodnjem obdobju otroka pomembna predvsem vloga ma¬
tere in načina »združenja« otroka in matere. Primarni odnos
otrok — mati je temeljna odnosna forma, ki je vsaj za otroka
nerazdružljiva celota in jo Lorenzer imenuje primarna diada
mati — otrok. Ta diada je začetni kreator vseh interakcijskih
form, ki si jih prisvaja otrok in ki so podlaga za njegove
poznejše subjektivne strukture.

Pri tem moramo Lorenzerjevo oznako primarna diada mati
— otrok razumeti relativno. Vlogo matere lahko po njego-

139

vem mnenju prevzame tudi kdo drug. Pomembni .ata pogost¬
nost in kvaliteta stika (Lorenzer, 1972, str. 26). Sintagma
»mati« označuje primarni odnosni objekt otroka, sintagma
»diada mati — otrok« pa primarni odnos otroka do drugega
človeka, v katerem doživlja otrok intimno druženje z odnos¬
nim - objektom. Teh objektov je lahko tudi več. Pomembno
je, da otroku omogočajo intimne in čutne oblike združenj
(Lorenzer, 1972, str. 27).

»Združenje (Einigung) je vzpostavljanje odnosa menjave, ki ga
jasno razumemo, če si razložimo rezultat tega procesa razumeva¬
nja in če lahko vidimo globok prelom, ki je izraz predverbalne
komunikacije, ki nosi verbalni konsenz« (A. Lorenzer, 1972, str. 29).

Lorenzer se tu opira na druge avtorje, ki opisujejo oblike
predverbalne komunikacije med otrokom in materjo (M.
Sperling, S. Ferenczi, R. Spitz idr.).

Odnos druženja potemtakem ni enostransko »vtiskanje«
družbenih vzorcev vedenja v otroka, temveč obojestranski
proces integracije — diferenciacije med otrokom in materjo.

Ce otrok ne doživlja združenja, potem lahko ima to usodne
posledice za nadaljnji razvoj otroka in za razvoj osebnosti.

Na splošno interakcije v fazi primarne diade realno poteka¬
jo kot socialno in naravno posredovano zaporedje zadovolji¬
tev in nezadovoljitev želja. Oboje je vpleteno v določen ri¬
tem, s katerim skušajo starši otroka navaditi na osnovne
oblike družbene regulacije njegovih gonskih potreb.

»Z zaporedjem teh novih neogibnih izkustev dobi medsebojna
izmenjava nazadnje tisto obliko, ki označuje odnos med tem otro¬
kom in to materjo. Odpovedi in vselej specifično odpravljanje pre¬
povedi tako privedejo do tega, da se postopno konstituirajo v kon¬
kretnih formah druženja, ki čedalje bolj dobivajo značilnost živ¬
ljenjsko zgodovinske nezamenljivosti. Ta posebni profil odnosov
med materjo in otrokom, ki se utrjuje v realnih interakcijah,
bomo imenovali profil specifičnih interakcijskih form diade mati
— otrok« (A. Lorenzer, 1972, str. 45).

Ker mati (oziroma primarni odnosni objekt) vnaša v struk¬
turo interakcij učinke lastne družbenosti oziroma, posredno,
predstave družbe o otrokovem vedenju, se skozi prelome in¬
terakcij razvija družbena struktura njihovih nezavednih sle¬
di v otroku. Nezavedno samo postaja s tem družbeni pro¬
dukt. Da bi poudaril družbeno posredovanost interakcijskih
form, pravi Lorenzer, da so to »določene interakcijske forme«.

»Pojem (določene interakcijske forme — op. U. M.) označuje
predmet psihoanalize kot rezultat posredovanja narave in druž¬
bene prakse;

140

— proizveden v realnih, opaznih materialnih procesnih odnos¬
nih figurah, v ,interakcijah', ki se začenjajo pri interakciji_med
materinim in embrionalnim organizmom, pri interakciji v~pted-
natalni diadi mati — otrok tja do realnih interakcij v odraslosti;
zato pojem interakcijske forme;

— proizveden kot usedlina teh realnih interakcij v posamez¬
nikih, zato interakcijska forma;

— proizveden kot rezultat družbenega produkcijskega procesa,
rezultat družbene določenosti forme: zato določena interakcijska
forma;

— proizveden kot temeljni element individualne strukture, te¬
meljni element mišljenja in delovanja, ki naj se spet realizira v
dejanskih interakcijah. Skratka: ,Določena interakcijska forma’
kaže na individualno strukturo v kontekstu tu in danes danih ob¬
jektivnih možnosti. V pojmu interakcijska forma prideta do izraza
tako naravna kakor družbena pogojenost; pojem interakcijska for¬
ma zajema konstitucijo individualnih struktur kot usedline realnih

/ interakcij« (A. Lorenzer, 1974, str. 130).

Po mnenju Lorenzerjevega učenca P. Orbana na začetku
otrokovega razvoja ne moremo govoriti o določeni interakcij¬
ski formi. Individualnost se kot nekaj posebnega nasproti
interakcijam razvije šele pozneje, ko se v posamezniku raz¬
vijejo zavest jaza in zavestni objektni odnosi, interakcijske
forme so sprva neposredno že individualna struktura (P. Or-
ban, 1976, str. 7).

To ne pomeni, da Lorenzer in Orban zanikata objektivno
individualno organsko specifičnost otroka zunaj interakcij¬
skih sledi, temveč le to, da temeljni potenciali otrokove psi¬
hofizične strukture, ki so elementarni začetek njegove indi¬
vidualne (subjektivne) strukture, niso nekakšne prirojene
duševne sposobnosti, ki bi jih nato družba le dalje preobli¬
kovala, temveč so odnosne forme, ki si jih otrok začne prisva¬
jati celo že pred rojstvom, vsekakor pa v obdobju primarne
diade po rojstvu. Lorenzer celo eksplicitno piše, da so inter¬
akcijske forme »medčloveški odnosi v osebnosti«.

»Interakcija se vloži v otroški organizem kot interakcijski en-
gram, da bi nato postala instrument vedenjskih zasnov. Vedenjske
zasnove izvirajo iz interakcij in določajo vedenjske zasnove na¬
slednjih interakcij. Te zasnove so tako genetsko kot funkcionalno
odvisne od interakcij, so določene z njimi, da bi določale naslednje
interakcije; kot vodeni regulatorji so za posameznika notranje«
(A. Lorenzer, 1980, str. 21—22).

Prav zato, ker interakcijske forme po Lorenzerjevi teoriji
nastanejo že pred delitvijo onega in jaza, ker vodijo dina¬
miko odnosov posameznika do realnosti in ker so družbeno
posredovane forme, sta tako nezavedno kot pozneje zavest

141

odnosno formirani in strukturirani področji osebnosti. Tako,
denimo, otrok doživlja svojo mater vselej preko izkustev
interakcij z njo ali, kot bi rekla M. Klein, kot dobro mater
ali jezno mater, kot darovalko mleka in hrane, kot sestavni
del igralnih scen ipd. (Lorenzer, 1972, str. 21). Enako doživlja
vse druge ljudi, s katerimi lahko naveže objektni odnos. Tudi
doživljanje samega sebe sprva ni ločljivo od doživljanja si¬
tuacije, tj. interakcije, tako da so po Lorenzer ju prvotni do¬
življaji otrokovih odnosov z materjo take vrste: biti zado¬
voljen (radosten, nezadovoljen itn.) ob takem in takem ve¬
denju matere.

Medtem ko se v otrokovem poznejšem razvoju zavestne
oblike interakcij diferencirajo na doživljanje samega sebe, na
doživljanje objekta in na doživljanje odnosne scene, ki pove¬
zuje posameznika in objekt, se nezavedne interakcijske for¬
me ne diferencirajo. Zato ni čudno, da psihoanalitska terapi¬
ja, denimo, povzroči pri posamezniku ponovitev potlačenih
scen, toda ne kot posameznih sestavin (npr. zgolj lastnih ob¬
čutkov ali spominov na vedenje drugih ljudi).

»Otrok si ustvari materino sliko po sliki interakcije, ki seveda
ne raste iz izolirane nezavednosti, temveč je usedlina tako in tako
formirane izmenjave med telesnimi potrebami in interakcijskimi
zapovedmi, med otrokovo naravo in silami, ki skozi mater vpli¬
vajo na realni odnos menjave. Te interakcijske forme ne smemo
imeti za zunanje vedenjsko pravilo, ki bi se ga bilo treba naučiti
(tako pojmovanje bi pod roko spet hipostaziralo otroški subjekt).
Interakcijska forma pa tudi ni otroku imputirana zunanja realnost,
niti ni — v individualističnemu obratu ali razumljeno biološko —
,notranja’ formula. Je nujno oboje kot izraz situacije druženja.
Je utečena praksa.

Če pogledamo končni rezultat procesa, namreč oblikovanje sub¬
jekta, potem lahko stari Freudov stavek: ,Jaz je usedlina objekt¬
nih odnosov’, za to prvo predstopnjo takole spremenimo: .Nasta¬
vek subjekta je usedlina interakcijskih form’« (A. Lorenzer, 1972,
str. 45).

Zaradi takega načelno odnosnega gledanja na vso naravo
človeka, zlasti pa na osnovne potrebe in gone, Lorenzer ne
razume gonske dejavnosti kot nekakšno odtekanje duševne
energije (libida), kot zasedbo določenih objektivnih reprezen¬
tanc (predstav, zaznav, spominov, simbolov, predmetov) z libi-
dinozno energijo, kot je to razlagal Freud, temveč kot kanali¬
ziranje človekovih potreb skozi ustrezne interakcijske forme.
V teh formah so združeni delovanjski vzorci subjekta in od¬
zivi drugih ljudi na posameznikovo vedenje. Tako se po Lo-

142

renzerju tisti proces, ki so ga, denimo, simbolični interakcio-
nisti imenovali oblikovanje socialnih vlog, anticipiranje-j ve¬
denja drugega človeka, začne še pred uvedbo zavestnih sim¬
bolov in jezikovne komunikacije.

Ce je prvotna družbena forma, v kateri se začne oblikovati
struktura subjekta, diada mati — otrok, to pomeni, da je
prvobitni subjekt nastajanja človekove osebnosti prav ta
diada. Po Lorenzerju zato lahko rečemo, d a otrok  in mati
skupaj ustvarjata otrokov subjekt. Po Lorenzerju ima ta
proces nastajanja subjekta značilnosti pravega produkcijskega
procesa, dejavnost matere paje enaka delu:

».Producent’ je diada mati — otrok — najprej kot organizma,
ki kooperirata drug z drugim, nato kot produktivna posameznika,
ki sta drug z drugim, vendar v kooperaciji.

Produkt je del producirajočega subjekta samega. Opredmeti se
v .lastnostih’ otroka, v .sposobnostih’ — ki vse opredmetenje pri¬
pojijo v spletu interakcijskih form.

Produkcijska sredstva niso ločena od producentov, kompleksi
produkcijskih sredstev (ko mple ksi interakcij) so del producentov;
seveda se lahko odtujijo, kolikor je sinteza zgrešena« (A. Lorenzer,
1974, str. 253).

4.3.2. Nastop razlomljene interakcije in pojav potlačenja

Prvotne interakcijske forme, ki se usedejo v nevrofizio-
loško strukturo subjekta, so ( pred jezikovne in so podlaga za
spontane reakcije subjekta pri zadovoljevanju potreb. So tisti
del nezavednega, ki bi ga Freud imenoval arhaično nezavedno.
Nadaljnji otrokov razvoj oziroma socializacija doseže novo
kvaliteto" s prisvojitvijo jezika, oziroma »simbolnih interakcij¬
skih form«. Tedaj se začne tudi pravi razvoj zavesti in psihič¬
nih instanc. Otrok je dotlej že doživel različne težje ali lažje
krize, ki jih je moral prenesti in so v njemu pustile travma¬
tične sledove, ki učinkujejo na vse nadaljnje oblikovanje »do¬
ločenih interakcijskih form«. Take krize so po Lorenzerju,
denimo, kriza rojstva, srečanje z diferenciranim in selektiv¬
nim ravnanjem matere ali okolja, navajanje na določen red
pri hranjenju, spanju in bedenju, prve oblike kazni, osamlje¬
nost itn.

Še večje možnosti za disharmoničnost in za razklanost in¬
terakcij so v naslednjem obdobju duševnega dozorevanja, to
je v fazi, ko se. otrok uči govoriti in ko stopa v družbeno
realnost.

143

Začetek jezika oziroma govorne artikulacije je po Loren-
zerju uporaba t. i. »predikator jev«. To so zvočni izrazi, ki so
simboli za določene relevantne interakcije oziroma družbene
situacije, v katerih te interakcije potekajo. Sprva je govorni
izraz namreč tesno povezan z interakcijo, ki jo pomeni, in
se uporabi hkrati z njo. Tak predikator i e  jaeseda »mama«.
Otrok z njo sprva ne označuje določenega objekta ali osebe.
Ločevanje objektov od znakov je mogoče šele pri bolj razvitem
jeziku. Pač pa ta beseda kaže in izraža določeno vrsto inter¬
akcije otroka z materjo, vključno z vso emocionalno atmosfero.
Pri tem ta beseda seveda zadeva tudi ves splet že utrjenih
»določenih interakcijskih form«, ki so zvezane z odnosi med
otrokom in materjo, tako da beseda mama označuje nekaj
otroku notranjega in hkrati zunanjega (njuno medsebojno
vedenje pri zadovoljevanju določenih otrokovih potreb ipd.).
Zunanji del tako označene interakcije imenuje Lorenzer inter¬
akcijska scena, notranji del pa interakcijska forma (Lorenzer,
1977, str. 45).

Otrok sliši besedo mama najprej od drugih; potreben je
kompleksen psihični in družbeni proces, da tudi sam začne
izgovarjati to besedo in jo povezovati z materino navzočnostjo
(ali odsotnostjo). V tem procesu ima pomembno vlogo, denimo,
povezovanje lastnih glasov s poslušanjem teh glasov. To vodi
do značilne izmenjave pasivnosti in aktivnosti v govoru, ki
je temelj za osamosvojitev simbola mama od konkretne inter¬
akcije. Prvotni pomeni besed so tesno zvezani z otrokovim
delovanjem in z delovanjem relevantnih drugih posameznikov.
Predstavljajo »križanje afektivne in pragmatične funkcije be¬
sede« (Lorenzer, prav tam, str. 57).

Uporaba predikatorjev je za otroka velika pridobitev:
dvojno registriranje, namreč hkratno registriranje interakcij¬
ske forme in jezikovnega znaka, ki ji je prirejen. S tem pa
otrok dobi možnost, da se predikator sčasoma čedalje bolj
osamosvaja nasproti konkretni interakciji, ki jo izraža, da
začne otrok uporabljati besedo kot pravi znak za neko real¬
nost tudi takrat, ko je ta odsotna, pozneje pa zgolj v domišljiji,
v notranjem govoru. S tem pa se osamosvojijo tudi doseganje
družbene situacije, ki predstavlja dražljaj (akcije drugih ljudi)
in možni odgovori otroka na te akcije. Vmes se vrine pred¬
stava o več možnih alternativnih načrtih za odgovor otroka
na izzive okolice. Šele na tej ravni se začne proces, ki ga
denimo simbolični interakcionisti že kar imajo za naraven

144

proces, namreč prisila, da otrok svoja dejanja usklajuje z
dejanji in možnimi intencami dejanj drugih ljudi, da upošteva
pretekle interakcijske izkušnje in presoja možne posledice
sedanjih interakcijskih izkušenj (A. Lorenzer, 1976, str. 122).

Od tod naprej poteka proces socializacije večinoma kot
proces oblikovanja simbolov, se pravi skozi simbolične inter¬
akcije. Simboli vsaj sprva ne pomenijo nekaj novega, nanašajo
se na že prisvojene interakcijske forme otroka in matere. So
potemtakem zaznambe in emocionalni izrazi odnosov, zato
so le delno zavestni. Razvoj jezika in mišljenja pri otroku
spremlja tudi aktivnost matere in drugih akterjev socializa¬
cije. Zato lahko že zgodaj prihaja do nekonsistentnosti in ne-
koherentnosti interakcij, zlasti pa do nekonsistentnosti in ne-
koherentnosti simbolov in njihove uporabe.

Nekatere interakcije so že zgodaj tabuizirane, izriva se jih
iz govora ipd. Zaradi tega otrok teže usklajuje, svoje namere
in dejanja. Posebno pereče postane, ko se govor toliko razvije,
da ločeno nastopajo simboli, ki izražajo subjektivna doživlja¬
nja (subjektivne reprezentance), in simboli za objektivne, zu¬
nanje realnosti (objektivne reprezentance). Na tej stopnji so
določene besede že postale imena za objekte (stvari) in niso
zgolj osamosvojeni izrazi interakcij med ljudmi. Takrat se
oblikuje tudi sintaksa jezika ob pomoči regulatorjev, ki regu¬
lirajo dodajanje ali odvzemanje predikatorjev določenim pred¬
metom in smiselno povezovanje nastalih stavkov (A. Loren¬
zer, 1972, str. 79).

Na podlagi zmeraj novih predikacij in na novo osvojenih
sintaktičnih pravil postane subjekt čedalje bolj sposoben za
artikulacijo svojih potreb in doživljanj, to pa pomeni tudi
sposobnost za stike z drugimi ljudmi. Prav toliko, kot otrok
sam sebi postane subjekt, tudi druge doživlja kot subjekte.
Zato postane otrok bolj občutljiv za različna protislovja, tabu-
iziranja, pa tudi za neposredne pritiske v interakcijah. Pojavi
se problem, kako naj artikulira svoje interese, želje, občutja,
ko je vendar v povsem podrejenem položaju.

Prav jezik oziroma govor omogoči fenomene potlačevanja
v nezavedno. Lorenzer jih ne opiše več ž biologističnim, psev-
domelianskim besednjakom (npr. uporaba dela energije libida
za potlačevanje nezaželenih vsebin v nezavedno), temveč kot
jezikovno — pragmatično dogajanje. Za bolestne oblike po¬
tlačevanja nezaželenih vsebin interakcij gre pri sistematično
motenih interakcijah v moteni socializaciji. Te motnje se

145

lahko pojavijo že takoj pri rojstvu, denimo, če mati zavestno
ali nezavedno odklanja otroka. Uporaba jezika omogoča vklju¬
čitev drugih oseb v socializacijski interakcijski proces, kar
odpre prostor še novim trajnejšim konfliktom. Tako . mat i kot
drug i akterji lahko prepovejo govor o nekaterih interakcijah.
Rezultat tega pritiska je, da se določena interakcijska forma
odtegne jeziku, zanjo zmanjka simbolov, postane desimboli-
zirana.

Desimbolizacija ne pomeni le preprostega molka o tabuizi-
rani vsebini ali o tabuiziranih interakcijah, temveč pomeni
prepuščanje subjekta nezavedni dinamiki izrinjenih vsebin in
interakcijskih form. Po Lorenzerju namreč tako posameznik
kakor njegov partner, denimo mati, izzivata nastanek nevar¬
nih in tabuiziranih interakcijskih form (npr. mati nezavedno
s svojim vedenjem stimulira otroka k erotskemu odnosu, če¬
prav ga zavestno zavrača oziroma se mu skuša odtegniti).

Dinamika interakcije zlasti pri moteni interakciji, konflikt¬
ni interakciji presega moč in vpliv posameznika, ki je vanje
vpleten. Zato tudi izrinjanje teh interakcijskih form iz ob¬
sega simboličnih interakcijskih form ne prepreči, da bi delo¬
vale. To delovanje se nadaljuje v okviru nezavednih inter¬
akcijskih form, ker se desimbolizirana interakcijska forma
pridruži že prej prisvojenim infantilnim nezavednim inter¬
akcijskim formam. Povezovanje in delovanje teh form ni več
podrejeno diskurzivnim pravilom (npr. logiki časa in prosto¬
ra), temveč različnim tipičnim akavzalnim in na videz iracio¬
nalnim nezavednim povezavam vsebin (npr. pravilom zgošča-
nja in premeščanja vsebin).

»Pod pritiskom potlačevanja iz obsega simbolov dobijo po¬
tlačene in potemtakem desimbolizirane interakcijske forme tisto
elementarno dinamiko, ki je značilna za nezavedno priučeno dru¬
ženje, namreč nezadržno, a na vpoklic pripravljeno imperativno
silo. Ta kombinacija desimboliziranja in fiksacije vodi k inter¬
akcijskim krogom, ki se kot perpetuiranje nezavednih kot zado¬
voljujočih naučenih interakcijskih form, zasidranih v onem kakor
tudi v realni interakciji — vrnejo na stopnjo predjezikovno iz-
brušene izmenjave« (A. Lorenzer, 1972, str. 132).

Z desimbolizacijo se izgubi jezikovna narava interakcije,
pa tudi jezikovni diskurz sam utrpi škodo. Jezikovna igra se
v sebi prelamlja. Interakcija tako poteka na dveh ravneh:
na ravni govora, ki doživi prelom (del vsebin, ki so bile
že dostopne diskurzu, se nenadoma izmakne jeziku), in na
ravni nezavedne dinamike potlačenih interakcijskih form. Po-

146

sledica te dvojne igre je po Lorenzerju, da se desimbolizirana
interakcija pojavlja v spremenjeni podobi, v povezavi z neko
drugo simbolno vsebino oziroma interakcijo. Lorenzer pravi
potlačenim, a še zmeraj delujočim interakcijskim formam
klišeji (Lorenzer, 1972, str. 133).

Desimbolizirane interakcijske forme živijo ob pomoči
fiksacije na določene infantilne ipd. regresivne vedenjske ob¬
like dalje v obsegu nezavednega in izzivajo otroka, pozneje
pa odraslega k različnim iracionalnim ravnanjem, iracional¬
nim tako s stališča govora kakor tudi s stališča odnosov med
ljudmi. Pri tem za Lorenzerja simboli ne obsegajo zgolj ne¬
posrednih jezikovnih izrazov, temveč tudi predstave, pojme,
ideale idr. zavestne vsebine. Desimbolizacija potemtakem ne
pomeni zgolj izrinjanja iz jezika, temveč sploh izrinjanje iz
7  obsega predstav, pojmov, idej, s katerimi si posameznik osve¬
šča svoje in tuje delovanje in intence. Ker pa je jezikovni
simbolizem izredno pomemben za vse vsebine zavesti, saj se
prek njega oblikujejo ponotranjeni mehanizmi zavestne kon¬
trole delovanja in doživljanja, se navsezadnje sleherna »de¬
simbolizacija« izraža tudi kot jezikovni prelom in, narobe,
sleherno izrinjanje določenih vsebin iz govora deluje na vso
zavest, povzroči potlačitev teh vsebin v nezavedno.

Potlačene interakcijske forme se povežejo z drugimi že
prej prisvojenimi nezavednimi interakcijskimi formami, tako
da sčasoma nastane sklop nezavednih interakcijskih poten¬
cialov, ki je zmeraj znova pripravljen za aktiviranje, kljub
cenzuri zavesti. Tako kopičenje desimboliziranih konfliktnih
interakcij lahko privede do duševnih motenj, nervoz, psihoz,
narcizma. Formiranje klišejev je značilno predvsem za nevro¬
tične motnje, pri drugih motnjah se pojavijo še druge oblike
razlomljenih interakcijskih form, vendar je za vse značilno, da
se konfliktne interakcije sicer izmaknejo simboliziranju, ven¬
dar preoblikovane še naprej delujejo.

4.3.3. Psihoanaliza kot kritična teorija subjekta

Lorenzer je hotel preseči načelni dualizem narava — kul¬
tura, hkrati pa ju ni hotel zgolj izenačevati ali harmonično
združiti. V interakcijskih formah se dobesedno »utelesijo«
temeljni konflikti doraščajočega posameznika z okoljem. Od¬
tod tudi videz, da gre tako rekoč za naraven prelom med

147

naravo in kulturo. Vendar je to prelom znotraj družbene ob¬
like interakcij, ne pa med naravnim in družbenim (kultur¬
nim), ki bi bilo naravnemu zunanje.

V Lorenzerjevi teoriji sta povezani družbena makrostruk-
tura in individualna (subjektivna) mikrostruktura. Povezava
je najbolj intenzivna v primarni socializaciji _preko tiste rav¬
ni posredovanja posameznika z družbo, ki jo vzpostavljajo
»agenture« socializacije (družina, šola, primarne skupnosti),
kjer se srečujeta družbena predmetna proizvodnja in z njo
zvezani produkcijski odnosi ter produkcija interakcijskih form
v samem posamezniku (preko učinkov konkretnih interakcij).
Konkretne interakcije so po svoji splošni družbeni plati pove¬
zane z družbenimi institucijami, produkcijskimi odnosi in
drugimi temeljnimi družbenimi odnosi. Po svojem konkret¬
nem učinkovanju na posameznika pa so zvezane z interakcij¬
skimi formami, ki se usedejo v posamezniku.

Marksizem in psihoanaliza sta za Lorenzerja znanosti, ki
delujeta na obeh glavnih področjih družbene produkcije: v
sferi produkcije stvari in v sferi produkcije ljudi. Obe zna¬
nosti pa nujno povezuje prav dejstvo, da obstaja trajna raven
medsebojnega posredovanja obeh produkcij. V sferi objektiv¬
ne družbene proizvodnje (produkcijskih razmerij) imamo
političnoekonomsko analizo družbe oziroma zgodovinski ma¬
terializem—(marksizem), v sferi produkcije_individualnih

struktur pa imamo družbenokritično psihoanalizo, ki se uk¬
varja z analizo konkretnih posameznikov, namreč z analizo in¬
terakcijskih form, kakršne kaže manifestno vedenje posa¬
meznika.

Podobno kot mora političnoekonomska analiza družbe s
posebnim kritičnim odnosom do pojavov šele razkriti lažno
harmonijo ali zgolj površinsko raven družbenih konfliktov,
da bi prišla do bistva, do produkcijskih razmerij in njihovih
protislovij, mora po Lorenzerju analiza konkretnega posamez¬
nika preseči površinsko formo dejanj in reakcij posameznika,
kakršne kaže manifestno vedenje posameznika, in s kritič¬
nim odnosom do vedenjskih oblik razkriti globlje in neza¬
vedne interakcijske forme, ki določajo manifestno vedenje
posameznika. Bistvo so v družbenoekonomski analizi pro¬
dukcijska razmerja (kot podlaga vseh družbenih odnosov).
V analizi konkretnega posameznika pa so bistvo nezavedne
interakcijske forftie. V obeh primerih je ustrezna znanost v

148

bistvu kritična znanost. Na ravni celotne družbe imamo kri¬
tično analizo (teorijo) družbe, na ravni individua pa Kritično
teorijo subjekta (A. Lorenzer, 1980, str. 37).

Ker je po Lorenzerju psihoanaliza v bistvu analiza sim¬
boličnih interakcijskih form, tj. jezikovnega izražanja posa¬
meznika, ker je mogoče le z jezikovno posredovanim izkust¬
vom razbrati potlačene konflikte interakcij (namreč v
jezikovnih zmedah, v različnih asociacijskih zvezah, jezikov¬
nih prelomih ipd.), imenuje Lorenzer psihoanalizo tudi »kri-
tično-hermenevtično analizo« (A. Lorenzer, 1977, str. 105).
Med obema analizama, namreč kritično analizo družbe in kri-
tično-hermenevtično analizo subjekta, je več podobnosti, ki
po Lorenzerju upravičujejo njuno primerjavo in komple-
/ mentiranje.

Na ravni družbene analize velja:

1. Analiza mora preseči neposredna družbena^ dogajanja
in se prebiti k bistvenim, a največkrat nezavednim produk¬
cijskim odnosom.

2. Analitik nima trdnega stališča ali opazovališča zunaj
družbe, sam je del družbenih razmerij, pripada določenemu
družbenemu razredu, zlasti pa ima specifične odnose z drugi¬
mi ljudmi.

3. Vendar njegova pozicija ni svojevoljna. R azisk ovalec
je interesno vpleten. Ce je, denimo, kritični družbeni teore¬
tik, mu gre za družbeno emancipacijo potlačenega razreda.
To pomeni, da se posredno, preko vse analize nanaša na sa¬
mega sebe, na lastni družbeni položaj in na svoj posebni in
družbeni interes (Lorenzer, 1977, str. 196).

Na ravni individualne analize po Lorenzerju veljajo po¬
dobne tri lastnosti analize oziroma analitikovega položaja:

1. Tudi psihoanaliza napreduje od pojavov k bistvu, tj,
od manifestnega vedenja (predvsem jezikovnih reakcij) k
odnosom, tj. k interakcijskim formam.

2. Sam .analitik je neposredno v raziskovalnem polju (tj.
v polju interakcij in interakcijskih form). Ni zunanji opazo¬
valec, temveč je. sodelavec, ker zavestno izziva določene in¬
terakcije, ki ustrezajo potlačenim scenskim situacijam in njim
ustreznim interakcijskim formam. Zato. ne raziskuje pacien¬
ta, temveč skupno scensko situacijo.

149

3. Vendar analitikova pozicija ni poljubna. Zavzema po¬
sebno »partijno« stališče do situacije (npr. v odnosu do po¬
novno oživljene družinske scene, ki jo preko transfera ^odi¬
grata’ analitik in analizant). Analitik zavzame določeno me¬
sto v ponovitvi družinske drame (npr. vlogo očeta). Šele te¬
daj lahko zares razume pacienta. Razume igro interakcij
kot izraz interakcijskih form, ki so se usedle v pacientu.
Bistveno pri tem procesu je, da lahko v teoriji interakcijske
forme spet oživijo in postanejo dostopne zavesti. To pa se
zgodi le, če se analitik sam aktivno spusti v igro interakcij
s pacientom (tj. v igre transfera in kontratransfera). Že ak¬
tualna interakcija lahko oživi potencialne (skrite) interakcije.
Psiho analitska hermenevtika je zato za Lorenzerja scensko
razumevanje in s tem presega individualistično pojmovanje
analize v tradicionalni terapiji, po katerem se analitik po¬
stavlja kot subjekt nasproti analizirancu — objektu.

Obe analizi, tako družbenokritična analiza kakor kritična
analiza subjekta, se povezujeta druga z drugo, ko razkrivata
tiste dejavnike, ki notranje in socialno povzročajo nastanek
razlomljene strukture subjekta in potlačenih, desimbolizira-
nih interakcijskih form.

Obe analizi pa sta povezani tudi neposredno, in sicer ju
povezuje delovanje tiste institucije, ki ji pripada sam psi¬
hoanalitik, ko se loteva analize drugega posameznika. Ana¬
litik se mora zavedati specifične družbene umeščenosti te
institucije, analizirati mora potemtakem tudi svoj družbeni
položaj, če noče v samo analizo preko transfera vnašati po¬
sebnih interesov institucije oziroma družbene skupine, ki jo
vodi. To pomeni, da mora analitik upoštevati kritično ana¬
lizo družbe, da bi lahko emancipacijsko deloval v lastni psi¬
hoanalitični praksi.

Lorenzerjeva teorija se nam zdi zelo pomemben vezni
člen med različnimi družbenimi in dialektičnimi psihološki¬
mi teorijami, prav tako tudi za teorijo socializacije in še
zlasti za teorijo psihoanalize.

Njene glavne zasluge vidim v tem:

1. S tem da je Lorenzer pojmovno razumel gon kot sklop
družbeno proizvedenih učinkov človeške prakse, tj. kot in¬
terakcijske forme, je premaknil instance ono, jaz, nad jaz v
dialektično odvisnost med naravo, družbo in zgodovino. Tako
je dojel posameznika kot družbeno bitje v radikalnem po-

150

menu (medtem ko v Freudovem konceptu prevladuje pred¬
stava, da se posameznikovo podružbljanje začne šele z na¬
stankom nadjaza). V interakcijskih formah pridejo do izra¬
za objektivni odnosi v subjektivni strukturi. S tem se je Lo-
renzerju posrečilo zasnovati nesubjektivistično teorijo sub¬
jekta.

2. Z diferenciacijo interakcijskih form na nezavedne,
čutno simbolne in jezikovno-simbolne in s prikazom procesa
njihovega nastajanja, pri čemer je sledil osnovnim produk¬
cijskim korakom v socializaciji, je Lorenzer sploh šele omo¬
gočil socializacijsko teoretično utemeljitev Freudove teze o
porajanju jaza iz onega.

3. Lorenzer jeva teorija nezavednih interakcijskih form
omogoča tudi nova spoznanja o nastanku duševnih bolezni. Po
klasični psihoanalitski predstavi izhajajo nevroze iz neraz¬
rešenega konflikta med gonsko željo in kulturnimi zahteva¬
mi. Lorenzer jih razume kot konflikt med neposredno čutno
dramatiko interakcij in jezikovno organiziranimi normami.
Psihoza je po Lorenzerju razvojna motnja, ki izvira iz pro¬
tislovnih interakcijskih form, ki so nastale še pred uvedbo
jezika. Psihosomatska obolenja pa kažejo na motnje v pro¬
cesu diferenciranja interakcijskih form na nezavedne in
simbolne, ker se ustrezne interakcijske forme niso mogle uve¬
ljaviti v vsakdanji jezikovni praksi.

4. S tem da določijo psihoanalizo za scensko hermenev-
tiko in vedo o interakcijskih formah, se Lorenzerju odpira
dostop do problematike zunaj ožje terapevtske prakse, de¬
nimo v razlagi družinskih patalogij, v pedagogiki, v analizi
institucij, literature, v analizi medijev ipd. Teorija omogoča
pojasniti povezavo med primarno in sekundarno socializa¬
cijo. Pojem emancipacijske socializacije dobi s tem konkret¬
nejšo podobo.

5. Lorenzerjeva teorija omogoča povezavo med simbolič¬
nim interakcionizmom, marksizmom in psihoanalizo in je
zato pomembna za razvoj nove psihološke paradigme. S tem
da se je Lorenzerju posrečilo določiti teren, na katerem se
realno in pojmovno srečujeta in križata narava in družba v
posamezniku, ne da bi zašel v plitek sociologizem ali psiho-
logizem, je omogočil nadaljnji razvoj tistih kritičnih strem¬
ljenj, ki jih je odprla kritična teorija družbe.

151

4.3.4. Lorenzerjeva kritika Lacana

Lorenzer je teoretik, ki je poskušal sistematsko povezati
razvoj nezavednih subjektivnih struktur in interakcij, in to
interakcij na vseh ravneh delovanja, od čutno-afektivnih de¬
janj do povsem simbolnih komunikacijskih dejanj. Pri tem je
nujno poudaril izredno velik pomen jezikovne prakse, ki je
razumljena kot simbolna praksa.) Prav uvedba subjekta v svet
simbolno posredovanih interakcije zanj ključno obdobje v
oblikovanju subjekta, pomeni začetek notranjega preloma sub¬
jekta na zavestno in nezavedno vodeno delovanje, j Poudarek
na simbolni ravni interakcij, bolje, simbolnem redu jezika
v razlagi konstitucije nezavednega je Lorenzerja nujno pri¬
vedel do tega, da je svojo teorijo ločil od najpomembnejših
sorodnih teorij, ki tudi izhajajo iz tega, da nezavedno predsta¬
vijo kot simbolno ali jezikovno strukturirano duševno realnost.
Takih teorij je danes že precej, najpomembnejša pa je bržkone
Lacanova teorija.

Lorenzer je v svojih delih večkrat omenjal Lacana in se
deloma odmaknil od njegovih tez. Najbolj eksplicitno pa je to
storil v knjigi Jezik in interakcija (1973), kjer kritično ob¬
ravnava Lacanovo teorijo in hkrati še Habermasovo herme¬
nevtično reinterpretacijo psihoanalize. Analiza teh kritik
pokaže vrsto upravičenih Lorenzerjevih očitkov Lacanu, prav
tako signifikatna pa so nerazumevanja Lacana, kar pove nekaj
tudi o dosegu in mejah Lorenzerjeve teorije.

Seveda se v tem prikazu ne morem lotevati popolnega pri¬
kaza problematike tako kompleksnih teorij, kot sta Lacanova
in Lorenzerjeva, vendar je treba pokazati na ključne sporne
točke, že zato, da ugotovimo, kje in kako je smotrno upošte¬
vati Lorenzerjevo teorijo nezavednih interakcijskih form v
konceptu 'odnosno strukturiranega psihološkega subjekta. Lo¬
renzerjeva teorija po svoji temeljni zastavitvi namreč skoraj
naravno zapolnjuje prostor, ki ga niso pojasnili ne simbolni
interakcionizem (ki se omejuje na zavestne simbolno posre¬
dovane interakcije in njihove učinke v formiranju identitete)
ne predmetno-praktične teorije (ki na splošno zanemarjajo
polje interakcij). To je prostor čutno-afektivnih, gonskih spod¬
bud in dejanj posameznika, ki se zmeraj znova izmikajo za¬
vestnemu nadzoru oziroma zavestne procese in dejanja po¬
drejajo specifičnemu redu nezavednih procesov.

152

Vendar je tudi Lorenzerjeva teorija šele eden prvi h po¬
skusov, da bi postavil koherentno teorijo o nezavednem kot
družbeni in odnosno strukturirani duševni realnosti in prav
soočenje z Lacanovo teorijo opozori na nekatere slabosti in
nedomišljenosti, a tudi na njeno realno moč. Paradoksno je,
da se moč in nemoč Lorenzerjeve teorije, in to zlasti glede na
Lacanovo teorijo (ali, bolje, Lacanove teorije) skrivata prav
v centralnem Lorenzerjevem konceptu, tj. v konceptu (neza¬
vednih) interakcijskih form.

Vsaj na prvi pogled imata Lorenzer in Lacan vrsto po¬
membnih skupnih potez:’oba skušata prenoviti celotno anali¬
tično zgradbo, tako da postavita v ospredje simbolni značaj
psihoanalize in samega analitičnega procesa, oba razlagata
Ojdipov kompleks s prihodom otroka iz dualnega odnosa z
materjo v univerzalni medij simbolizacije, oba vidita analitični
proces v tem, da si subjekt znova prisvoji cenzurirana mesta
svoje zgodovine, da si prisvoji Simbolno, itn. Tudi sam Lo¬
renzer pravi v sestavku o Lacanu, da sta dve potezi (po
njegovem) skupni njemu, Lacanu in Habermasu:

1. izjave o jezikovni strukturi so tudi izjave o strukturi
delovanja;

2. človeško delovanje je simbolno posredovano, tj. ravna se
po pravilih, ki določajo tudi jezikovno strukturo (A. Lorenzer,
1973, str. 119).

Te podobnosti pa so lahko tudi le navidezne ali jih celo
sploh ni, ker so resnične podobnosti drugje ali ker so za
primerjavo obeh nemara bolj pomembne razlike med na videz
podobnimi koncepti kakor morebitna ujemanja.

Lacanovo teorijo je brez dvoma skrajno težko — če je
sploh mogoče — povzeti in predstaviti v sestavku in tega
tu sploh ne nameravam poskusiti. Pomembno je le, da osvet¬
limo diferencialno strukturo subjekta pri Lacanu, in sicer
zato, da vidimo, kako po Lacanu simbolno in s tem družbeno
vstopa v subjekt in ga notranje razsredišči. Pri tem bo za naš
namen dovolj, če se opremo na Lacanova dela iz šestdesetih
let, ko je postavil prvo formalno shemo subjekta, shemo inter-
subjektivne dialektike.

Lacanova teorija je poskus, da bi psihoanalizo postavil kot
specifično znanost o nezavednem, pri čemer jezik razume kot
pogoj in podlago za nezavedno. Za to izhodišče ima močno
oporo že pri Freudu, saj je psihoanaliza tudi po Freudu močno
povezana z analizo jezika, in sicer predvsem govora, in tudi po

153

njem se nezavedno razkriva predvsem v simbolnih strukturah,
od strukture sanj do jezikovnih pomot. To Freudovo stališče
so razvijali številni pomembni analitiki, na katere se sklicuje
tudi Lacan, in je danes vsekakor že precej utrjeno in sprejeto.
Lacan pa je vendarle izredno radikaliziral tezo o jeziku.-kot
temelju nezavednega, ki jo je zgoščeno povzel v stavku
»nezavedno je strukturirano kot jezik« ali tudi »nezavedno
je govor Drugega«. Tu igrajo ključno vlogo tudi elementi
strukturalističnega pojmovanja jezika kot nezavedne in sub¬
jektu nadrejene strukture označevalcev/

Termin označevalec je Lacanvprevzel iz Saussurove struktu¬
ralne gramatike, čeprav je povsem spremenil njegovo vlogo.
F. de Saussure je namreč sleherni jezikovni znak razumel kot
odnos med materialnim nosilcem znaka, označevalcem (sig-
nifiant) in predstavo, pojmom oziroma vsebino "znaka, ozna-
čencem (signifie). Po Saussuru je dominantni-del znaka ozna-
čenec, označevalec pa je do neke mere arbitraren jezikovni
element. Razmerje med obema je tudi formalno zaznamoval
označenec

v znani shemi:--— (F. Sošir, 1969, str. 137). Za Saus-

oznacevalec

surjevo in sploh za strukturalistično koncepcijo jezika je po¬
membno, da je vsak znak (to se pravi, oba njegova dela)
v gramatičnih in semiotičnih odnosih z drugimi znaki, vsa
njegova vsebina in semantična vr ednost pa je le  v sistemu
teh odnosov do drugih znakov (sistem znakovnih opozicij in
kombinacij).

Lacan/je prevzel to idejo, vendar je zamenjal razmerje
med označevalcem in označencem, tako da označevalec, tj.
materialni, čutni del znaka, vodi in regulira zna kovno, jvšfibino_
in semiotično vrednost, ne pa označenec. Že s tem je hotel
nakazati, da čutni del znaka dominira nad duševnim ali du¬
hovnim delom, skratka, da se tudi povezovanje in diferencira¬
nje znakov v strukturi jezika — govorice (langage) in govora
(parole) gradi na strukturalnih zvezah njegovih materialnih,
čutnih označevalcev, ne pa vsebin ali pomenov znakov. Se
več, po njegovem je_ označenec učinek strukture označevalcev.
S tem je nakazal, da je tudi vse zavestno v govoru učinek
nezavednih označevalnih verig. Beseda je v tem smislu vselej
dvozvočna oziroma, bolje večznačna. S tem, da je le element
v verigi označevalcev, sama nikoli ne pove (le) tega, kar z njo
menimo ali želimo izreči. Verige označevalcev omogočajo

154

asociativne povezave znakov, tvorjenje nepričakovanih^ po¬
menov znanih izrazov, šale, pomenljive jezikovne napake itn.

V nasprotju z običajnimi domnevami gramatikov, seman-
tikov in logikov, da je treba ugotoviti enoznačne smisle in
pomene jezikovnih izrazov, da bi popisali jezikovno strukturo,
meni Lacan, da prav načelna večznačnost jezika in jezikovnih
znakov omogoča katerikoli jezik, ki ga je mogoče realno
uporabljati v govoru. To pa zato, ker se v jezik odločilno
vpisuje delovanje nezavednega, strukture, ki je zavestni
subjekt načelno ne more obvladati in je hkrati še konsti¬
tutivni pogoj za obstoj subjekta in s tem jezika (J. Lacan, 1980,
pogl. XVIII, XIX).

Lacan potemtakem zapiše razmerje med označevalcem in

g

označencem kot ulomek: —, kjer S pomeni označevalca, s pa

označen ca, črta med obema pa označuje prelom med obema
in dominacijo označevalca nad označencem.

Podobno shemo uporablja Lacan tudi za to, da bi naznačil
razmerje med nezavednim in jazom (oz. zavestjo) v človeku,

g

npr. v shemi-v-, kjer S naznačuje označevalca, $ pa subjekt,

V

ki je zdaj učinek označevalca, a je hkrati nekaj nemogočega.
Nemogoče je namreč, da bi se subjekt pojavil na isti ravni
kakor označevalec, da bi upravljal govor, imel pregled nad
svojimi početji, nad svojo željo itn. Vendar prav s sv ojo
nemožnostjo omogoča označevalno verigo, vzpostavlja inter¬
vale in interpunkcije v verigi. Subjekt kot ne-bit je prisoten
prav preko svoje odsotnosti, zato se je prisiljen identificirati
zdaj s tem, zdaj z drugim označevalcem, a sleherna taka
identifikacija spodleti, zato nujno napotuje k nekemu drugemu
označevalcu.

Odtod znana Lacanova izjava: »Označevalec zastopa sub¬
jekt za drugi označevalec.« Tako pojmovan subjekt je sub¬
jekt, ki ga »preči« nezavedno, in po Lacanu ni psihološki
subjekt oziroma je to le posredno, saj se vsi duševni in telesni
akti navsezadnje formirajo na podlagi konteksta označeval¬
cev. Označuje strukturalno določeno »prazno mesto«, ki ga v
slehernem govornem oziroma jezikovnem delovanju (diskurzu)
paradoksno zaseda neki označevalec, s katerim se subjekt
punktualno identificira, ki označuje, denimo, objekt želje.
Vendar ta označevalec ne zadrži svojega mesta, saj noben

155

označevalec ne more nadomestiti mesta subjekta, praznega
mesta. Temu ustreza na ravni psihoanalize spoznanje, da so
želje, ki jih poraja nezavedno, neizpolnljive, imaginarne, da
v samo željo sodi to, da je preprečevana ali ovirana. V razvoju
subjekta pride do tako strukturiranega nezavednega z ojdip-
skim konfliktom (J. Lacan, 1980, pogl. XII, XVI, XIX idr.).

Ojdipov konflikt je za Lacana prvobitno dejanje kulture.
Pomeni motranjo prisvojitev simbolnega reda ali družbenega
koda, ki je utrjen zlasti v jeziku in skozi jezik. Glavni produkt
te prisvojitve je prav formiranje želje, preprečevane v njej
sami, ali, kot pravi Lacan, »pulzi j e« (izraz, ki nadomešča Freu¬
dov »libido«). Tega ne razlaga kot nekaj negativnega, kot
rezultat represije kulture nad naravo v človeku ipd., temveč
želi naznačiti dialektični paradoks, da prav prisvojitev kul¬
ture, družbenih norm, jezikovnega koda omogoči željo kot
trajno in hkrati neizpolnljivo hotenje po čutni zadovoljitvi.
Ce bi bila želja izpolnjena, bi lahko sledila le smrt. Tako
si potemtakem želja posredno sama postavlja ovire (dane v
družbi in kulturnih normah). S tem se sama zmeraj znova
vzpostavlja in žene človeka v novo družbeno-kulturno de¬
javnost.

Ojdipsko obdobje po Lacanu konča ^realni stadij, v
katerem je posameznik še narcisoidno povezan z drugimi
ljudmi, ko vidi v drugih le podobo samega sebe, kakor se
prepozna v ogledalu. Lacan je tako sjcer prevzel psihoanalit-
sko tezo o primarnosti narc ističnega odnosa do sebe in dru-
gih ljudi (primarni egocentrizem), vendar to zanj ni nikakršno
izpolnjeno razmerje, temveč je že prekrižano s samorazloče-
vanjem subjekta. Že prepoznavanje sebe v ogledalu terja lo¬
čitev med seboj in to podobo sebe. Ta ločitev je po Lacanu
tudi učinek kulture, je nekakšna zgodnja anticipacija raz¬
cepov, ki jih v subjekt pozneje vnese ojdipsko obdobje. Pri¬
marni narcizem, razumljen kot zrcalni stadij, je tudi pri La¬
canu izrecno odnosni fenomen, je pa še predjezikoven oziroma
vsaj ne potrebuje nujno uvedbe jezika, simbolnega reda. Zato
je, kot pravi Lacan, še odvisen od psihologije, in sicer od
področja imaginarnih, za zavest prezentnih podob o sebi, s
katerimi se posameznik skuša identificirati. Zrcalno obdobje
vzpostavi, prvo obliko odnosov subjekta do drugih ljudi (in
do sebe), To so imaginarna razmerja jaza do drugega, ki se
dudi pozneje ohranijo kot raven vsakokratnih, zavesti dostop-

156

nih razmerij med jazom (moi) in nekim objektom (4rugi,
a’utre) J. Lacan, 1978, str. 16—19, 37—48).

Ojdipsko obdobje diferencira odnose tako, da vnese raz¬
kol med zavestnimi in nezavednimi odnosi, predvsem pa vpelje
odnos do velikega Drugega, do zakona in reda vsega simbol¬
nega, ki sta mu podrejena govor in vsa subjektova dejavnost.
To je prav nezavedni red označevalcev, hkrati pa je tudi samo
nezavedno jezikovno strukturirano: »nezavedno je strukturi¬
rano kot govor Drugega«.

Lacanov Drugi je tista instanca v strukturi subjekta, ki
najbolj notranje razdvaja subjekt, mu onemogoča, da bi kdaj¬
koli postal on sam, da bi uresničil svoje najgloblje želje, je
instanca, ki posameznika v njegovem najglobljem individual¬
nem jedru postavlja v odnos do družbe, v odnos do vsega,
kar ni on sam, oziroma do avtoritete simbolnega, kulturno
posredovanega sveta. Hkrati pa ga prav ta razdvojenost sploh
omogoča kot subjekt, ne le kot zavestni subjekt (jaz, moi),
temveč kot govoreči subjekt z ustrezno govorno strukturo ne¬
zavednega. Relacije med temi elementi subjektivne strukture
je Lacan pokazal v znani shemi L:

(Ono — govoreči subjekt) (§) (a) utre (mali drugi)

(imaginarni jaz, moi) (a) @ utre (veliki drugi)

(Lacan, 1978, str. 38).

Mali a’ označuje imaginarne projekcije jaza, v katerih
skuša prepoznati samega sebe po modelu: drugi so (kakor)
jaz. Veliki A )označuje simbolni red, pa tudi vsakogar, s ka¬
terim je subjekt v simbolno posredovanem odnosu, denimo
jezikovno komunikacijo z drugim. Iz sheme je razvidno, da
je imaginarni odnos čedalje posredovan tudi z nezavednim
odnosom Onega do objekta imaginacije (»mali« drugi), s tem
pa se tudi ta objekt že izmakne narcistični samoidentifikaciji
subjekta s seboj ali, denimo, izpolnitev želje. V tem smislu je

157

ta odnos zares le imaginacija, nekakšna iluzija subjekta. S
tem je Lacan notranje »decentriral« subjekt in prekinil po¬
vezavo s klasičnim pojmom subjekta^/ki je še vseboval spo¬
sobnost samoujemanja, notranje identitete s seboj v svobodni
dejavnosti.

Vendar Lacan, v nasprotju z drugimi strukturalisti, ni
»odpravil« subjekt nasploh, kot mu večkrat očitajo, temveč
je pokazal na nujne strukturalne pogoje za to, da nastane
»govoreči subjekt« ali, kar je s tem nujno povezano, »subjekt,
ki želi«. Lacanov subjekt nima iluzije o samostojnosti in o
gospostvu nad objekti, kar je dediščina kartezijanske misel¬
nosti o vsemogočnosti misleca (K. B. Kleman, 1980, str. 118).
Subjekt je vpleten v igro jezika in posredovanj med imagi¬
narnim, simbolnim in realnim. Z Lacanom potemtakem ni
mogoče diskutirati o tem, ali subjekt da ali ne, temveč o
tem, kako sta družba in kultura vključeni v duševno struk¬
turo, bolje, v nezavedno, to se pravi, ali je nezaved no res
izčrpano, ko ga opredelimo za jezikovno strukturo, za ozna¬
čevalni red. [Prav tu se namreč postavlja vprašanja, ki ga
je postavil tudi Lorenzer: ali se ne vpisuje v nezavednem
tudi bolj konkreten historiat preživelih odnosov posameznika
do drugih ljudi, torej ne le simbolni red, temveč tudi usoda
interakcij.

Lorenzerjev največji pčitek Lacanu je namreč prav to, da
Lacan absolutizira jezik in simbolno, da ne upošteva pred-
jezikovnih nezavednih interakcijskih form, ki se usedejo v
subjekt, še preden si ta prisvoji govor, in da ne upošteva no¬
tranjega konflikta med desimboliziranimi interakcijskimi for¬
mami v nezavednem in zavestnimi simbolnimi reprezentanca¬
mi teh form. Lacan vse zvede na jezik, na igro označevalcev,
meni Lorenzer. S tem zapade v »jezikovni idealizem« (A.
Lorenzer, 1973, str. 122). Lacan je po Lorenzer ju neupravičeno
odstranil instanco jaza iz psihoanalize, s tem, ko je za edini
subjekt napravil jezikovno strukturirano nezavedno. Subjekt
je potemtakem načelno raztopljen v neki objektivizirani struk¬
turi, zato se ga drži moment iluzornosti. S tem je napravil
iz psihoanalize strukturalistično sociologijo, ki dehistorizira
teorijo družbe in se brani zgodovinskega materializma. Pri
tem je Lacan zanemaril dvoje: konkretno usodo posameznika
še pred uvedbo jezikovnih form interakcij in zgodovinsko
relativnost jezika, Ojdipovega konflikta itn. Ima sicer velike
zasluge, ker je dokazal jezikovno strukturiranost in posredo-

158

vanost nezavednega in je s tem prepričljivo zavrnil natura¬
listične in iracionalistične razlage Freudove teorije, ni pa na¬
redil še koraka dalje im pokazal, kako govorico opredeljuje
vsakokratna družbena praksa, ki ni zgolj simbolna.

Lorenzer pravi, da si brez subjekta ne moremo misliti
konkretne povezave določenega individua v določeni družbi.
Z odstranitvijo subjekta je odrezana povezava teorije z vsak¬
danjo dejavnostjo, z dejavnostjo, kot se odigrava tu in zdaj
(Lorenzer, 1973, str. 135).

To so glavni Lorenzerjevi očitki Lacanu. V teh očitkih se
vidi, da Lorenzer vsaj deloma ni razumel Lacana in da je
predvsem napačno razlagal decentriranost subjekta, notranje
prečenje subjekta po Drugem. Lorenzer ju se zdi to preprosto
odprava subjekta in dehistorizacija nezavednega.

Povedali smo, da po Lacanu že struktura označevalcev
sama napotuje na subjekt, pa čeprav preko praznega mesta.
Tega ne smemo razumeti kot zanikanje subjekta nasploh,
temveč kot prikaz konstitutivnih in občih pogojev za to, da se
posamezen govorec sploh umesti v družbeno, kulturno posre¬
dovan simbolni red, da ima do njega notranji odnos. Trditev,
da subjekt ne more nikoli ukazovati ali obvladati svojega je¬
zika, označevalnega reda itn., ki jo srečamo pri Lacanu,
ni izjava o mejah subjekta, ki bi zanikovala subjekt, ki bi ga
silila v vdajo realnosti itn., temveč so, če se izrazim kantovsko,
pogoji možnosti za nastop govorečega subjekta.

Lorenzer si je drugače zamišljal simbolno kakor Lacan,
drugače si je zamišljal polni govor, v katerem se x  simbol
ujema z interakcijsko formo./če se ne ujemata, se po Loren-
zerju pojavTThahko,~ki ga strukturno nadomesti klišei Zato
razume Lacanovo tezo o praznem mestu subjekta v redu
simbolnega kot odtujitev, kot manko, ki ga je treba zapolniti.
Pri Lacanu pa je ta manko, prazno mesto, konstitutiven za
red simbolnega.

S. in H. C. Goeppert v knjigi Jezik in psihoanaliza ugotav¬
ljata, da se Lacan giblje na neki drugi, bolj splošni ravni
razmišljanja o jeziku kakor Lorenzer. Lacana ne zanima sub¬
jekt kot akter, kot izvor socialnih delovanj in s tem socialnih
interakcij, kar zanima Lorenzer ja. V tem smislu tudi ne drži
Lorenzerjeva ugotovitev o dveh skupnih točkah med njim,
Lacanom in Habermasom (Lorenzer, 1973, str. 119). Za Lacana
preprosto ni relevantna struktura delovanj in simbolična
posredovanost delovanj z jezikovno strukturo. Lacana zanima

159

le sama simbolna struktura, o subjektu pa razmišlja kot o
konstitutivnem členu te strukture. Nujnost ojdipske faze, ki
zamenja zrcalno, je za Lacana strukturalna nujnost, ne pa
plod tako ali drugače potekajočih simbolnih in nesimbolnih
delovanj, ni odvisna od določenih družbenih in zgodovinskih
danosti (S. in H. C. Goeppert, 1973, str. 92).

Konkretne interakcijske forme se vključijo v to strukturo,
če se vprašamo po konkretnih razmerah, v katerih se je
posameznik tako ali drugače razvijal, če, denimo, opazujemo,
kako so konkretno potekale otrokove interakcije v družini.
Te druge, konkretnejše analize pri Lacanu ni, ugotavljata
Goeppertova in dajeta prav Lorenzerju, ko pravi, da pri La¬
canu psihoanalitski proces ne rabi za rekonstrukcijo origi¬
nalnega dogodka, zgodovinskega scenarija, v katerem se je
realizirala določena interakcijska forma, temveč meri na po¬
dajanje jezikovnih oblik kot izrazov neke skrite resnice (A.
Lorenzer, 1973, str. 125; S., H. C. Goeppert, 1973, str. 93).

Vendar pa za Lacana resnica ni odvisna od zgodovinske
prakse, kakor je za Lorenzerja, temveč je fikcija, ki se ji le
asimptotično bližamo, in sicer — to je za Goeppertova odločil¬
no — izključno prek analitskega dogovora med pacientom in
terapevtom. Resnica je tako zvezana z intersubjektivnostjo
dialoga, kar izrecno trdi tudi Lacan (»Moi, la verite, je
parle . ...« »jaz, resnica, govorim«. J. Lacan, Ecrits, 1966, str.
866 ).

Tako lahko sklenemo, da so Lorenzerjeve zamisli o jeziku
in simbolnem na neki način v nasprotju z Lacanovimi, vendar
ta nasprotja izvirajo iz tega, ker sta oba teoretika v temelju
različno zastavila problem. Lacana zanima jezik kot tak ozi¬
roma, bolje, obče mesto nezavednega v jeziku in jezika v
nezavednem, zato ga ne zanimajo delovanjska dejanskost, ne
interakcijske scene, ki jih je doživel posameznik in jih nemara
oživlja v dialogu s terapevtom. To zanj preprosto ni več raven
strukturalne analize, ki je zanj odločilna v psihoanalizi.
Narobe pa -Lorenzer izhaja iz delovanj, iz interakcij, sprva
čutno konkretnih, nato simbolno posredovanih, in iz prelomov
med interakcijskimi in doživljajskimi scenami ter simbolno
reprezentacijo teh scen.

Interakcijske forme zaznamujejo odnosno strukturo v ne¬
zavednem. To pa je glavna dimenzija. Zgolj simbolna struk¬
turiranost nezavednega po našem mnenju ne zagotavlja ob¬
stoja in nastanjanja nezavedne odnosne dinamike, pač pa jo

160

predpostavlja. Tudi govoreči subjekt je vpet v simbolno struk¬
turo prek realno doživljenih odnosov, interakcij, ne pa nepo¬
sredno zgolj s tem, da govori, da ima notranji odnos do
Drugega. Pri te m pa se ne smemo slepit i — to je po vsem
videzu storil Lorenzer — da pomeni ujemanje interakcijske
forme s simbolno reprezentacijo ponovno nerazcepljenost sub¬
jekta, samoidentičnost v smislu tradicionalnih predstav o
subjektu.: Ne moremo zaobiti Lacanovega prispevka k spozna¬
nju, da sleherna, še tako psihološko polna simbolna repre-
zentacija prinaša s seboj notranjo decentraliziranost subjekta,
razmerje z Drugim, z nezavednim kot govorom Drugega.

Obe izhodišči sta legitimni in med njima so bržkone po¬
membne povezave, ki pa jih nista pokazala ne Lacan ne
Lorenzer. Za prikaz družbene konstrukcije konkretnega psiho¬
loškega subjekta pa je pomembna interakcijska odnosna dina¬
mika, ker je temeljni posredujoči dejavnik v procesu pono-
tranjanja družbene realnosti v posamezniku.

161

5. Formiranje odnosne strukture osebnosti

Za dialektične teorije v (socialni) psihologiji, ki smo jih
predstavili v tej knjigi, so značilne različne obravnave in
razlage temeljnega procesa, ki omogoča in spodbuja razvoj
osebnosti in integracijo posameznika v družbo in kulturo.
Ta proces je prisvajanje in ponotranjanje družbene realnosti
in pomeni prisvajanje in ponotranjanje posameznikovih odno¬
sov do drugih ljudi in družbenih institucij, do predmetnosti
in do samega sebe kot čutnega in zavestno dejavnega bitja.
Teorije simboličnega interakcionizma, predmetno-praktične
teorije, socialnokritična psihoanaliza razumejo prisvajanje in
ponotranjanje (družbenih) odnosov kot nenehen proces sočas¬
ne in obojestranske produkcije (konstrukcije, konstitucije)
osebnostnih struktur in produkcije objektivne družbene real¬
nosti. I Po teh teorijah posameznik gradi svojo osebnostno
strukturo, s tem da aktivno učinkuje na druge ljudi, na pred¬
mete okrog sebe in na samega sebe (na svojo čutno naravo).

-—Tako posameznik v svoji dejavnosti ohranja dialektičen
obtok objektivizacije (opredmetenja) svojih subjektivnih ho¬
tenj in zasnov ter prisvajanja in ponotranjanja svoje dejav¬
nosti. Vse duševne dejavnosti, spoznavanje, akti volje, doživ¬
ljanje, motivacija, afekti, so vpletene v ta obtok povnanjanja
in prisvajanja dejavnosti. S tem da človek prisvaja in po-
notranja produkte dejavnosti in poteke dejavnosti, prisvaja in
ponotranja tudi reakcije drugih ljudi na svoja dejanja, njihovo
vrednotenje teh dejanj, njihova pričakovanja, hotenja, potrebe
in sploh socialno situacijo, v kateri posameznik deluje.
Posameznik si z zaznavami in vrednotenji povezav med svojo
in tujo dejavnostjo prisvaja in ponotranja družbene in pred¬
metne odnose. Na osebnost učinkujejo predvsem tisti odnosi, v
katerih je človek sam dejaven oziroma nanje reagira z na-
daljno zavestno dejavnostjo. To izhaja iz obtoka delovanja in
njegovega prisvajanja kot bistvenega dejavnika v razvoju
osebnosti in zavesti. Brez lastne dejavnosti v družbenih
odnosih družbena realnost ne more učinkovati na osebnost
tako, da bi posameznik ponotranjil njen učinek v strukturi
svoje osebnosti.

162

Zato je v teh teorijah razvijanje odnosa posameznika do
sebe, oblikovanje zavesti o sebi s prisvajanjem in ponotra-
njanjem odnosov do zunanje realnosti osrednji proces v raz¬
voju osebnosti. S tem je presežen dualizem subjekta in ob¬
jekta, zavesti in predmetnosti, duševnosti in materialnosti,
individua in družbe. Človek oblikuje odnos do sebe na pod¬
lagi vseh oblik svojih odnosov do družbene in naravne real¬
nosti. Odnos do sebe, zavest o sebi je namreč »središčna
točka« doživljanja odnosov do realnosti. Razvijanje odnosov do
sebe pa je temeljni proces v razvoju osebnosti.

Osebnost sama je konstituirana na podlagi odnosov. Ne le
zavest, jaz, mišljenje in govor, temveč tudi vse druge subjek¬
tivne — duševne strukture posameznika so realne le kot psi¬
hološke sestavine posameznikovih naravnanosti v odnosih.
Razvijejo se skupaj s simbolično interakcijo (jezikom), spo¬
sobnostjo za uporabo orodij in produktov dela ter ponotranjeno
družbeno kontrolo afektov, emocij in gonskih vzgibov. Narav¬
nanosti subjekta v odnosih so sklopi doživljajskih, motivacij¬
skih, in spoznavnih vodil, ki nadzirajo, usmerjajo dejavnost,
sodelujejo pri ocenah in pri snovanju posameznikove dejav¬
nosti, tako da se ohranja kontinuum interakcij in drugih oblik
odnosov in da se notranje spontane delovanjske,, pobude
usklajujejo z družbenimi zahtevami:

Te naravnanosti so lahko nezavedne, denimo v obliki Lo-
renzerjevih interakcijskih form, ali bolj ali manj zavestne
naravnanosti (v obliki norm, ciljev, vodilnih idej, interesov
itn.). Predstavljajo ponotranjene in posplošene učinke vseh
odnosov na osebnost oziroma, bolje, so splošne forme tipičnih
oblik posameznikovega delovanja v zanj relevantnih odnosih
do realnosti. Podobno »interakcijskim formam« pri Lorenzerju
lahko te forme poimenujemo odnosne forme. Kolikor bolj ne¬
zavedne so, toliko bolj se kažejo kot nagoni, kot pritiski, ki
silijo posameznika k psevdoavtomatskemu, nereflektiranemu
ravnanju.

Celota odnosnih form določa matrico, po kateri posamez¬
nik oblikuje dejanske odnose do drugih ljudi, do materialne
predmetnosti, do samega sebe. Ta celota pomeni potemtakem
neko notranjo družbeno »odnosno« strukturo osebnosti, ki je
v interakciji s posameznikovimi zunanjimi odnosi. Odnosna
struktura osebnosti nastaja, se spreminja in se oblikuje v
vsem človekovem življenju, najbolj intenzivno pa v dobi od
otroštva do odraslosti, ko se oblikujejo temeljne duševne

163

strukture osebnosti. Bistvena vloga odnosne strukture v člo¬
vekovem delovanju je, da določa človekov odnos do samega
sebe in razmerje tega odnosa do odnosov, v katerih posamez¬
nik deluje navzven, na druge ljudi ali na predmete okrog
sebe. S tem se za posameznika vzpostavi notranji socialni
odnos med lastnimi podobami o sebi in pričakovanji o sebi
in zahtevami oziroma pričakovanji družbe. Posameznik pri
sleherni dejavnosti oblikuje notranje razmerje med tistim
delom sebe, kjer se čuti in razume kot subjekt dejavnosti, in
drugim delom, kjer se čuti in razume kot objekt dejavnosti
oziroma učinkov drugih ljudi, skupin oziroma naravnih do¬
gajanj. Od tega, kakšno je to razmerje, je odvisno, kako sa¬
mostojno in suvereno ali pa nesamostojno in podredljivo bo
ravnal posameznik v stiku z drugimi ljudmi ali pri svojem
delu.

Čeprav je odnosna struktura osebnosti notranji posredu¬
joči dejavnik med posameznikom in zunanjo družbeno real¬
nostjo (celoto družbenih odnosov), pa te odnosne strukture
ne razumemo, kot da gre za nekakšen harmonizirajoči de¬
javnik nasproti razdirajočim učinkom protislovij v odnosih.
Prav narobe, odnosna struktura osebnosti je že po temeljni
dialektični konstituciji enotnost protislovij.

V sleherni zavestni človekovi dejavnosti je protislovje med
človekovim doživljanjem sebe kot subjekta dejavnosti in
nujnim omejevanjem njegovih hotenj, namer oziroma pod¬
rejanjem objektivnim lastnostim predmetov ali zahtevam in
pričakovanjem drugih ljudi, s katerimi je v interakciji. To
pomeni, da se človek pri sleherni dejavnosti potrjuje kot
subjekt dejavnosti, hkrati pa se temu tudi odpoveduje. Pro¬
tislovje med potrditvijo sebe kot subjekta in odpovedjo sub¬
jektivnosti vnaša v človeka temeljno razdvojenost, ki se ni¬
koli povsem ne odpravi. Tudi najbolj ustvarjalne osebnosti
doživljajo to dvojnost, ki pa jo zmorejo preoblikovati v
ustvarjalno delovanje.

Do sinteze teh dveh naravnanosti v človekovi dejavnosti
prihaja na podlagi spleta identifikacij in diferenciacij tako v
odnosu do sebe kakor do predmetov dejavnosti. Ti procesi
niso le spoznavni, temveč tudi emocionalni in afektivni (npr.
občutki skladnosti s samim seboj ali z drugimi ljudmi ali,
narobe, neskladnosti, notranje razdvojenosti). Paradoks teh
naravnanosti (subjektne in objektne) in občutij je, da nikoli
ne obstajajo ene brez drugih, temveč le sočasno s svojim

164

komplementom. Sleherna identifikacija terja komplementar¬
no diferenciacijo in narobe, diferenciacija terja identifikacijo.

Dialektična protislovja v sleherni dejavnosti pa se dejan¬
sko zaostrijo do iracionalnih konfliktov, če človek doživlja
sebe v odnosih, v katerih drugi dominirajo nad njim ali,
narobe, v katerih sam enostransko dominira nad drugimi.
Taki odnosi vplivajo na posameznika tako, da ima svoj položaj
v odnosu za sestavni del svojega odnosa do sebe in skuša
sprejeti svoj položaj kot neizogiben ali kot naraven. Zato vna¬
šajo v razvoj odnosne strukture osebnosti razcep med posa¬
mezne oblike odnosnih naravnanosti in poglabljajo razliko
med zavestnimi in (potlačenimi) nezavednimi odnosnimi na¬
ravnavami. Enotnost komunikacije, čutne interakcije in pred¬
metne dejavnosti, ki jo vsebujejo človeška družbena dejavnost
in medčloveški odnosi, navidez razpade oziroma se oblikuje
»realen videz« ločenosti, nepovezanosti in nasprotja med in¬
terakcijo, delom, čutno-afektivnimi ravnanji. Tem razcepom
ustreza v dejavnosti subjekta nepovezanost povnanjanja sub¬
jektivnih namer in prisvajanja produktov te dejavnosti. S
tem se pretrga dialektični obtok prisvajanja in povnanjanja
(opredmetenja). Posledica tega pa je produkcija novih, od
diskurzivne zavesti odmaknjenih nezavednih odnosnih form,
ki nato kot »klišeji« silijo k zmeraj novim ponovitvam.

Posameznik s svojo zavestjo oziroma močjo samoreflek¬
sije ne more razkriti odrinjenih odnosnih naravnanosti, prav
narobe, z različnimi obrambnimi mehanizmi skuša ohranjati
videz nekonfliktnosti. S tem se ustvarja stanje neodnosnosti.
Posameznik izgubi možnost, da bi artikulirano spremljal svo¬
jo in tujo dejavnost in zgolj sledi različnim nezavednim vzor¬
cem odzivanj na realne odnose (interakcije, stvarne pobude
in naloge, zahteve institucij) in na spontane libidinalne po¬
bude. Zaradi tega se ne zaveda odnosov, v katerih živi
in deluje. To pa se kaže bodisi kot nemožnost distanciranja od
zahtev in pritiskov, ki jih prinašajo realni odnosi, bodisi kot
popolno ločevanje lastnega delovanja in doživljanja od zahtev,
pričakovanj, omejitev, ki jih vsebujejo interakcije z drugimi
ljudmi ali predmetno prakso. Zavest se v stanju neodnosnosti
zoži na pasivnega spremljevalca doživljanja in delovanja, ki
ne more odločilno spreminjati odnosov ali vsaj sporazumeva¬
nja o njih z drugimi ljudmi.

Posameznik v stanju neodnosnosti sicer vstopa v različne
interakcije z drugimi ljudmi, v vsakovrstne odnose do raz-

165

ličnih delov realnosti, vendar je njegovo delovanje psevdo-
avtomatsko, zato ne more poseči v ta potek in na novo ali
drugače zastaviti svojih odzivov na situacije, ki jih doživlja.
To stanje nemara res prepreči bolečino in strahove zaradi kon¬
fliktov in nasprotij v odnosih, zato pa omeji posameznikovo
zavest na nereflektivno spremljanje vtisov, na goli občutek
jaza, ki nima moči, da bi se uveljavil kot resnični subjektivni
človekov dejavnik.

Neodnosnost pomeni neobvladan in nespoznan prelom v
odnosni dejavnosti posameznika, namreč prelom med posa¬
meznikovo zunanjo dejavnostjo in njegovimi motivi, doživ¬
ljaji (občutki, emocijami, afekti, predstavami) in zamislimi,
vendar se posameznik tega preloma ne zaveda in ga prekrije
z notranjim psevdoavtomatizmom, ki daje videz nekonflikt-
nosti.

Med opredmetenjem in prisvajanjem — ponotranjanjem
skozi delovanje ni objektivnega in subjektivnega obtoka, zato
posameznik zaznava in vrednoti le del svoje in tuje dejav¬
nosti in prav tako le del lastnega duševnega dogajanja. Sebe
ne postavlja v resničen odnos do objektov svoje dejavnosti
in do ljudi, s katerimi je interakcijsko povezan. Premočno
se identificira z delnim, zanj manj bolečim vidikom odnosov,
pri čemer te identifikacije subjektivno nikoli ne tematizira
ali problematizira ali pa realnih odnosov ne zazna in ne
upošteva odnosnih naravnanosti drugih ljudi do njega, gre
mimo njih in se trdno drži svojih predstav, želja, zamisli,
navad.

Ti dve neodnosni strategiji deloma ustrezata Freudovi
opredelitvi razlike med nevrozo in psihozo kot dveh oblik
subjektove iracionalne obrambne reakcije na konflikt gonskih
pobud in realnosti. Nevrotik se po Freudu identificira z nad¬
jazom, s ponotranjeno avtoriteto družbe, da bi ubežal skušnja¬
vam gona, kar bi ga spravilo v neznosne situacije. Pri tem
potlači gonske pobude nazaj v nezavedno in tabuizira vse
izraze, ki kažejo nanje. Psihotik pa, narobe, svoj jaz prepusti
primarnemu procesu v nezavednem in se odtrga od realnosti,
ustvari si svoj imaginarni nadomestni svet. V obeh primerih
se posameznik izogne realnemu konfliktu v odnosih. Dejan¬
sko sta psihoza in nevroza bolezenski obliki neodnosnosti,
vendar gotovo ne edini. Človek nasploh ne zapade zlahka
neodnosnosti, temveč le v določenih situacijah in odnosih
oslabi svojo zavest o njih, predvsem pa o svoji vlogi v njih.

166

Določena mera neodvisnosti je celo nujna v delovanju po¬
sameznika, saj pomeni mehanizem nezavedne obrambe pred
vdorom neobvladljivih konfliktov v zavest, tako da človek v
omejenem okviru doživljanja in delovanja ohrani sintezo raz¬
ličnih odnosnih naravnanosti in osebno koherenco.

Neodnosnost ni samostojno duševno stanje, temveč je
polarno postavljeno nasproti svojemu nasprotju, ozaveščeni
odnosnosti. Ta pomeni ravnotežje identifikacij in diferencia¬
cij posameznika v odnosu do družbene in predmetne realnosti,
zlasti pa ravnotežje med odnosi do samega sebe in zunanjimi
odnosi. Zato zahteva zavestno, refleksivno spremljanje po¬
bud, želja, načrtov, potekov dejavnosti in rezultatov (učinkov,
reakcij drugih ljudi). Ohraniti skuša zvezo med notranjimi
procesi v subjektu in zunanjo dejavnostjo ter realno situaci¬
jo, vendar ne s pomočjo konformističnega podrejanja zahte¬
vam družbenega okolja, temveč z zavestno, miselno in emo-
cialno predelavo izkustev.

Kakor posameznik le redko zapade v splošno neodnosnost
v odnosih z družbeno in naravno realnostjo, tudi redko, če
sploh kdaj, uresniči splošno ozaveščeno odnosnost. Praviloma
na nekaterih področjih dejavnosti (npr. v poklicu, ki ga za¬
nima, v ljubezni do partnerja, pri vživljanju v umetniško
delo itn.) razvija več ozaveščene odnosnosti, je bolj pozoren
do predmeta odnosa, do sebe in do samega odnosa.

Za posameznikov razvoj je odločilno, kakšno strategijo v
povezovanju odnosov do sebe in zunanjih odnosov razvije v
stikih s pomembnimi drugimi v procesu socializacije.

Ce se že od otroštva privaja na popuščanje pred agresijami
avtoritet ali na to, da dobi premalo spodbud od pomembnih
drugih za razvijanje svojih odnosov do realnosti, si prisvoji
in ponotranji vzorec neodnosnega reagiranja na družbene si¬
tuacije, zlasti na družbene pritiske, beži v enostransko od¬
visnost od drugih ljudi in institucij.

Če v svoji predmetni dejavnosti že kot otrok ni spoznal
in si prisvojil kreativnega, enakopravnega razmerja med igro
in delom, bo razvil instrumentalen odnos do lastne dejavno¬
sti, zlasti do dela. Tudi to je oblika neodnosnosti, in sicer
oblika odtujenega dela, kjer je delo le sredstvo za doseganje
nečesa drugega, ne pa kreacije.

Če posameznik v razvoju erotičnih navezav ni razvil od¬
kritega odnosa do lastne čutnosti, če jo zatira ali inflatilno
poudarja, ne bo sposoben za poln erotičen odnos s partner-

167

jem, ponavljal bo nezavedne infantilne vzorce zadovoljitev
ali, bolje, nezadovoljitev. Odnosi bodo ostali travmatski, ven¬
dar brez zavestne predelave travm, zato bodo izpostavljeni
pritisku ponovitve (Freud) in bodo terjali zmeraj nove ob¬
rambne mehanizme zavesti pred nepričakovanimi vdori ne¬
zavestnih pobud.

V vseh treh primerih so učinki neodnosnih strategij očitni
v vseh oblikah odnosov, torej ne le na neposredno prizadetem
odnosnem področju. Prizadenejo celotno osebnost in se utrdijo
kot značajske poteze. Vtisnejo se kot nezavedne odnosne for¬
me in vse življenje pritiskajo na zavest, da podredi reakcije
na socialne situacije tem odnosnim formam, to se pravi, stra¬
tegijam pristajanja na razlomljene in enostranske odnose z
ljudmi, institucijami in predmeti.

Neodnosnost in ozaveščena odnosnost sta potemtakem
alternativni delovanjski strategiji v oblikovanju osebnosti.
Utrjevanje in ponotranjanje neodnosnosti pomeni zatrtje člo¬
vekovih družbenih potencialov, pomeni realiziranje zanikanega
subjekta (Jacoby), ki se slepo podvrže odtujevalnim pritiskom
in obči heteronomiji v mišljenju, čustvovanju in delovanju.
Narobe pa utrjevanje in ponotranjanje strategij ozaveščene
odnosnosti pomeni realizacijo človeških družbenih potencialov,
odpor zoper odtujevalne pritiske in prizadevanje za samo¬
stojnost v mišljenju, čustvovanju in delovanju.

Ti alternativni strategiji se zmeraj znova postavljata pred
človeka, zato niti neodnosnost niti ozaveščena odnosnost nista
dokončni. Sta bolj tendenci, ki ju realno življenje zmeraj
znova postavlja pred preskušnjo, da se še bolj potrdita ali za¬
nikata. Protislovja v odnosih, zlasti v konkretnih procesih
prisvajanja družbene realnosti namreč terjajo od človeka, da
zmeraj znova redefinira predstave o sebi in o odnosih, v ka¬
tere je vpleten. Zmeraj znova je postavljen pred izbiro, da
se protislovjem vda kot objekt ali da se, s tem da jih predela,
ohrani in potrdi kot subjekt. Paradoks subjekta pa je, da
človek tudi takrat, ko brez odpora sledi zunanji in notranji
prisili, še zmeraj ni odpravljen kot (potencialen) subjekt. V
tem primeru nezavedne odnosne forme sicer na videz deter¬
minirajo njegovo vedenje, vendar so le del odnosne strukture
osebnosti in so v notranjem razmerju z bolj reflektiranimi in
subjektivno osmišljenimi odnosnimi formami.

To pomeni, da posameznik v še tako težavnih razmerah in
pod pritiskom še tako močnih zunanjih in notranjih sil ven-

168

darle ne odpravi svoje subjektnosti, ampak jo le odrine. Kot
sleherno odrivanje pa tudi to izzove notranje nasprotovanje
in konflikte. Že samo odrivanje (v nezavedno) in samoomejitev
nista mogoča brez sodelovanja zavesti.

Nekateri teoretiki dvomijo o možnosti in obstoju subjekta.
Toda nam gre za subjekt v psihološkem smislu, ne v antro¬
pološkem in fiziološkem smislu. Subjekt v psihološkem smislu
pomeni, da lahko posameznik odloča o tem, kakšno delo-
vanjsko strategijo bo razvil, da ni brez ostanka vpet v neza¬
vedne mehanizme obrambe jaza, da lahko preseže spremi¬
njanje neodnosnosti v trajno strategijo delovanja in doživ¬
ljanja, s tem da se zavestno spoprime z izviri nasprotij in
konfliktov in jih duševno predela kljub bolečini in odporom,
ki jih to lahko v njem povzroči.

Možnost takega psihološkega subjekta ne moremo zavrniti,
saj že samo razpravljanje o tem, ali je subjekt možen ali ne,
predvideva izrazito subjektno dejanje — refleksijo o lastnih
možnostih in omejitvah, in prav s tem se subjekt potrjuje.
Zato je nesmiselno stališče, da človek ne more biti subjekt
svojega družbenega delovanja ali da je subjekt zgolj huma¬
nistična iluzija, kot trdijo nekatere teorije. Pač pa je iluzija
tradicionalni koncept subjekta, kakršnega poznata, denimo,
meščanski individualizem in večji del novoveške filozofije,
namreč subjekt, ki se dokazuje s tem, da je gospodar nad
naravo in družbo, da je moč, ki svojevoljno posega v svet
in družbo. To je posameznik, ki pravzaprav ne tolerira ob
sebi nikogar drugega, ki bi bil tudi subjekt, ker ta že ogroža
njegov položaj. __

Naša teza je, da je človek kot subjekt svoje dejavnosti iz¬
recno odnosno strukturiran, da nastaja s posredovanjem in
prisvajanjem vsakršnih odnosov do vseh vidikov realnosti,
vendar v sebi vselej ohrani notranje razmerje med dvema
glavnima tipoma odnosnih naravnanosti: odnosno naravna¬
nostjo do samega sebe in do drugih oseb. V tem smislu se
nikoli ne »znebi« drugega človeka, ki ga s svojo odnosno na¬
ravnanostjo prav tako konstituira. V dejstvu, da je subjekt
notranje družbeno strukturiran in da ni absolutno v sebi osre-
diščen in avtonomen dejavnik ali izvir dejavnosti, je tudi
racionalno jedro sodobne teze o razsrediščenosti subjekta
(J. Lacan, 1980, str. 280).___

Hkrati pa nam to spoznanje odpira pot do proučevanja
tistih realnih protislovij v subjektu, ki ga notranje pohabljajo,

169

razlamljajo in delajo infantilnega (nedoraslega). Ne zgolj le
odrivanje gonskih impulzov, želja, afektov v nezavedno, tem¬
več odpoved subjektnosti, pristajanje na položaj objekta v
odnosih izzivajo v človeku zavestne in nezavedne odpore, ki
jih mora spet nekako preživeti, denimo z novim odrivanjem
(kar še poglablja notranjo razdvojenost) ali z zavestno pre¬
delavo razlogov in povodov za odpoved subjektnosti. Kon¬
flikti, ki so bili le odrinjeni in prekriti z alogiko nezavednih
duševnih procesov, oživijo v novi obliki v slehernem analog¬
nem izkustvu odrivanja subjektnosti, podobno kot po psi-
hoanalitski razlagi odrinjene nezavedne želje znova, v dru¬
gačni obliki vdirajo v zavest, zlasti takrat, ko se človek znaj¬
de v situaciji, ki spominja na izvirno odrinjeno sceno (A.
Lorenzer, 1972, str. 137).

Pot do subjekta je zato zvezana s ponovnim odkrivanjem
že odrinjenih, a nepredelanih protislovij in konfliktov. Ko¬
likor bolj se človek poskuša potrditi in realizirati kot identičen
subjekt, se pravi kot subjekt, ki ohranja določeno kontinui¬
teto svojih doživljanj, odnosnih naravnanosti in zunanjih rea¬
lizacij svojih namer, toliko bolj odkrito in boleče se sooča z
neidentičnim, s tistim, kar ga razdvaja, potiska v položaj
objekta itn.

Posameznikovo soočenje z neidentičnim potemtakem po¬
meni, da v sebi in v vseh odnosih oblikuje svojo identiteto
kot identiteto neidentičnega, to se pravi, da nenehno raz¬
rešuje dialektični paradoks ohranjanja identitete, s tem da
z ozaveščanjem protislovij v svojih odnosih (predvsem do zanj
pomembnih drugih, do predmetov dela in do lastne in tuje
čutne narave) zajame v sebi tudi tisto, kar mu nasprotuje
ali ga ogroža.

Realizacija ozaveščene identitete ne pomeni vzgajanje lju¬
di v idealnih institucijah, ki bi bile čimbolj zavarovane in
odmaknjene od žarišč družbenih protislovij in kjer bi skušali
vplivati na ljudi predvsem ideološko in politično osveščeval-
no, temveč to, da se ljudje že zgodaj soočijo z realnimi druž¬
benimi odnosi in njihovimi protislovji, pa tudi z notranjimi
razlogi za protislovja in z alternativnimi možnostmi za raz¬
reševanje protislovij.

Izogibanje konfliktom in protislovjem in izrivanje v ne¬
zavedno plača subjekt z zastojem v razvoju, z regresijo, z
zapadanjem v arhaična duševna stanja, značilna za otroško
odvisnost od močnejšega družbenega okolja. Predaja se sebi

170

kot neobvladljivi, a vendarle zmeraj znova potlačeni naravi.
Ta nerazrešeni paradoks zadržuje subjekt na infantilni rav¬
ni, četudi spretno prekriti s plaščem racionalizacij, obram¬
bnih mehanizmov in idealiziranih fiksacij na različne avto¬
ritete, vodje ali na produkte, ki obljubljajo videz polne in
neposredne zadovoljitve.

Ta lažna identičnost, vzpostavljena za ceno potlačenja
ali/in regresije na manj diferencirane forme ujemanja s
samim seboj, je bila za večino razrednih družb do danes ven¬
darle zmeraj znova tudi izvor nevarnosti. Groba sila razred¬
nih nasprotij, neposrednost izkoriščanja in krivic, ki so ob¬
vladovale ljudi nižjih razredov vse življenje, so prepreče¬
vale, da bi bili potlačeni konflikti povsem pozabljeni. Ista
forma zavesti in duševnosti, ki jo je (kot pohabo subjekta)
producirala taka družba, tudi potencial odporov posamezni¬
kov in množic. Ljudem se je včasih vendarle posrečilo po¬
vezati izkustvo aktualnih krivic in izkoriščanj z oživljenim
spominom na analogna izkustva odpovedi in ponižanj v
otroštvu, in množično so zahtevali, da se vzpostavijo resnična
»odraslost«, individualna in kolektivna avtonomnost, v skla¬
du s tem pa enakopravnost in demokratičnost družbenih od¬
nosov. To so bile velike zgodovinske revolucionarne epohe.

Toda sodobnim razvitim družbam se je posrečilo nevtra¬
lizirati te nevarnosti, s tem da so s pomočjo višjega povpreč¬
nega standarda, porabništva, z anonimnostjo in gladkim
funkcioniranjem ljudem odtegnile neposredna izkustva raz¬
rednih konfliktov, izkoriščanj, krivic in jih celo zamenjale
z občutki zadovoljstva zaradi možnosti, da sami razpolagajo
s stvarmi.

Kakor so ljudje postajali čedalje manj sposobni prepoz¬
navati družbena protislovja in njihove izvire, tako so posta¬
jali tudi nesposobni za poznavanje samih sebe. Klaus Horn
ugotavlja:

»V okviru svobode, ki je predvsem svoboda trga dobrin, se
ljudje ,domesticirajo’ (udomačijo) — kar ni zaman etološki pojem.
Domestikacija pomeni podreditev lastne volje celoti, če se nanaša
na celoto in če ne razvija kakršnekoli politizirajoče prakse, ki bi
lahko zadevala strukturirano celoto. To udomačenje očitno sprem¬
lja — v skladu z modelom meščanskega individua — izguba ali
odločilna sprememba notranje strukture;... Hitro spremenljive
identifikacije, ki so funkcijsko odvisne od objektiviziranih zvez
nesmislov ne postanejo več integralni sestavni del življenjske
zgodovine, kot smiselno doživljene povezanosti izkustev. Sistem si

171

lahko — pri dobri oskrbi — zagotovi lojalnost, ki jo sicer zago¬
tavlja zviševanje realnih dohodkov in prostega časa, vendar ta
vrsta .delilnega pomirjenja’ (Offe) povzroči le to, da postane iz¬
življanje privatnih želja edini prispevek potrošnikov k družbi
(O. Kirchheimer, 1966, str. 109) ... Sreča se kaže kot .socializirani
narcizem’ (Adorno), življenje postane ,samoohranjanje brez sebe’
(Adorno). Namesto, da bi se ljudje naučili, kako zavestno proiz¬
vajati družbene oblike sporazumevanja, se je dalje uveljavilo
heteronomno obče v potezah instrumentalne racionalnosti in tudi
v smislu demitologizacije in poganjanja notranjosti. V kolikor se
subjekti čedalje manj prepoznavajo v svoji družbeni proizvodnji,
prav toliko se tudi v njih samih proizvaja nova oblika heterono-
mije, ki pušča ob strani klasične nevroze na osnovi transfera kot
relativno minimalne motnje v sicer nepoškodovani osebnosti. Vi¬
deti je, da si utira pot nova oblika .kolektivne infantilnosti’ kot
družbeno funkcionalne oblike eksistence...« (K. Horn, 1972, str.
37—38).

Tu potemtakem naletimo na tiste tendence v spreminja¬
nju socialnega značaja ljudi v sodobnih družbah, ki odprav¬
ljajo tradicionalni genitalni značaj, ki ga je opisoval Freud
kot normalnega, pa celo nekdanji odkrito agresivni avtori¬
tarni značaj, poznan v totalitarnih družbah. Ni namreč več
potrebe po osebnih avtoritetah, ki bi zakrivale družbeno
prisilo, s tem da bi pozivale k ponotranjeni vdanosti obsto¬
ječi družbi, morali itn., saj že etablirane prisile stvari, na
videz neosebna logika družbene produkcije in porabe ženejo
ljudi v poslušnost.

Infantilizacija je potemtakem postala (v tendenci) splošna
in kolektivna, ne več le izjemna oblika značaja, hkrati pa
je funkcionalna za ohranjanje sistema, ki temelji na neoseb¬
no birokratskem in tehnokratskem upravljanju z družbo. V
to smer ženeta sodobne družbe že sam tehnični razvoj in
množica informacij, ki jih morajo dan za dnem proizvesti,
sprejeti in predelati. Ta proces namreč spremlja obča funk-
cionalizacija in instrumentalizacija dela, tržne menjave in
porabe in le v posebnih sferah, denimo v privatni sferi po¬
rabe in družine, se še ohranja osebni in medosebni značaj
dejavnosti.

Osebnost je tako rekoč vržena vase s tem ko se lahko
zaznava le na omejenem področju družbene dejavnosti, pa
še tam neproizvodno, le porabniško. Zato se vselej posreči
zvijača, da sta zlasti področji porabe in zasebnosti v ideolo¬
ški preslikavi, v reklamah, v medijih predstavljeni kot me¬
sto osebnosti, kot mesto, kjer je posameznik samosvoj, čeprav
njegove svojskosti skorajda ni, oziroma ostaja zakrnela.

172

Situacija je naravnost paralelna z otrokovo. Tudi otrok
ni dozorel, še ni on sam, ker ne more skrbeti zase, ker svoje
stvari prepušča drugim (staršem, skrbnikom, institucijam),
od katerih je odvisen. Od otrokove situacije se razlikuje po
tem, da je za otroka taka odvisnost vendarle do neke mere
naravna in nujna faza razvoja, medtem ko je pri odraslem
znamenje regresije, infantilizacije.

Infantilizacija subjekta je hkrati pogoj za metodično raz¬
lomljene odnose med ljudi v različnih sferah družbene pro¬
dukcije in reprodukcije in njihova posledica. Posameznik je
prisiljen razviti take identitetne strategije, ki mu omogočajo,
da lahko, denimo takrat, ko dela, »pozabi« na svoje proble¬
me, na zasebnost in družino, ko je »doma«, pa, narobe, po¬
zabi na delo in sploh na družbene dejavnosti in se prepusti
zasebni porabi. Ali pa — to je značilno za našo družbo —
v sferi dela kot proizvajalec in samoupravljalec sprejema ta¬
ke ukrepe, ki ga ogrožajo v vsakdanjem življenju, ogrožajo
njegovo družino in okolje. Drugače pa ravna doma, kjer se
kritično odziva na vse težave, od zviševanja življenjskih
stroškov do slabših zdravstvenih in drugih storitev, vendar
ni sposoben povezati svojega ravnanja v sferi dela oziroma
»samoupravljanja« z ravnanjem v zasebnosti.

Ker je posameznikovo življenje razbito na izkustveno in
spoznavno slabo povezane segmente, ki se ponekod spet ne¬
spoznavno povezujejo, posameznik ne prepozna celote pro¬
izvajalnega procesa, v katero se povezujejo vse omenjene
družbene sfere. V svojem izkustvu in delovanjskih strategi¬
jah segmentira družbene odnose in situacije na posamezne
sestavine teh odnosov in hipertrofno razvija le nekatere iz¬
med teh sestavin na račun drugih.

Ljudje lahko tako razbito družbeno življenje, zlasti če
ga doživljajo vsak dan, z regresijo prenesejo na manj raz¬
vite, infantilnim vzorcem sorodne oblike zavesti, delovanja
in potreb. Seveda je podlaga za regresijo to, da je bilo otro¬
štvo zaznamovano z odpovedjo in odvisnostjo nadrejenim in
premočnim osebam in institucijam.

Infantilizacija posameznikov v sedanjih družbah ni nova,
saj je bila vselej ena izmed temeljnih strategij vladajočih
slojev in skupin za ohranitev družbene represije, za »discip¬
liniranje« ljudi, za ohranjanje »socialnega miru«. Temelj

173

takšnega podrejanja je »prostovoljno« pristajanje na odvis¬
nost, nemoč, na pritiske. Totalitarni sistemi so do skrajnosti
zaostrili metode množične in individualne infantilizacije lju¬
di, ki so jim bili podvrženi kot žrtve. Znani so, denimo pri¬
meri iz varšavskega geta in iz koncentracijskih taborišč, ko
so nacisti poskušali doseči množično samoponižanje in infan-
tilizacijo svojih žrtev. B. Bettelheim je v znamenitih zapi¬
skih iz taborišča zapisal, da so se tisti, ki so se prilagodili
nevzdržnim razmeram, počutili približno tako kot nesrečni
otroci, ki nemočno sprejemajo kazni staršev in se poskušajo
na silo identificirati s starši. Iz njegovih zapiskov izhaja hi¬
poteza o »identifikaciji z agresorjem«, ki naj bi pojasnila
nenavadna ravnanja ljudi pod težkim pritiskom, mučenji,
agresijo itn. Gestapo si je še posebej prizadeval prisiliti za¬
pornike, da bi se vedli kot otroci. Poskušal jim je izbiti sle¬
herno misel na individualnost, upor, javno kritiko itn. Ljudi
je obravnaval le kot amorfno množico, čredo, v kateri ni
možnosti za individue. Druga, sorodna metoda infantilizacije
je bila odvzem vsakršne možnosti za samoodločanje, za pred¬
videvanje prihodnosti in za pripravo na prihodnost (B. Bet¬
telheim, 1964, str. 144).

Čeprav se bo nemara zdelo pretirano, pa vendar, mar
niso globalne tendence sodobnih družb sorodne, vsaj po svo¬
jih učinkih? Čedalje več ljudi se počuti kot »nesrečni otro¬
ci«, ki pa v nasprotju s taboriščniki vendarle dan za dnem
dobivajo nova sredstva za to, da se potolažijo in pozabijo
na svoje težave. Vendar se potem ne počutijo nič manj
nesrečne, prazne, nesposobne za delo, za erotiko, za uživanje
ali za trpljenje. Precej znane so tendence, da bi ljudi spre¬
menili v množico, ki ne prenese individuov.

Vedeti pa moramo, da to ni edini način za izničenje re¬
alne individualnosti posameznikov. Tudi izolacija, ki jo ljud¬
je vsak dan doživljajo pri delu in v zasebnem življenju, jih
nemara še bolj razoseblja, že zato, ker je manj opazna in ker
jo lahko zamaskira porabniški psevdoindividualizem. To, da
posamezniki nimajo možnosti, da bi odločali o sebi, da je
njihova prihodnost negotova, pa izhaja iz tendenčnega zože-
vanja socialnih in zgodovinskih možnosti posameznikov in
celih narodov in je posledica sodobnih družbenoekonomskih
kriz. Prizadeta je zlasti mlada generacija, ker lahko čedalje
manj odloča o sebi, o svoji prihodnosti; zato se zateka v

174

oblike samopozabe, ki so podobne narcističnim značajskim
motnjam.

Pa vendar je to le ena izmed tendenc razvoja družb in
ljudi. Sploh ni nujno, da množična infantilizacija, širjenje
narcizma in drugih oblik osebnostnih motenj pomenijo le
nekaj negativnega. Dogmatično bi bilo trditi kaj takega.
Horn, denimo, meni, da lahko rehabilitacija posameznikovih
najzgodnejših razvojnih obdobij, npr. primarnega narcizma,
privede do obogatitve subjekta, ki je ne sme podcenjevati:

»In vprašati se moramo, ali se nove oblike formiranja identitete
nemara ne vračajo na tiste, za katere smo menili, da jih je
presegla družinska socializacija. Za zdaj se zdi izguba dediščine
ojdipskega kompleksa, integrirajočega nadjaza še problematična.
Vendar čedalje močnejše izvajanje gospostva nad zunanjo in
notranjo naravo, ki se je ukoreninilo v družbeni strukturi subjek¬
tivnega dejavnika', jemlje človeškemu rodu iz rok enega izmed
dosežkov, ki jih je rod uvedel; prizadevanje za gotovost že razo¬
deva globoko občuteno negotovost« (K. Horn, 1972, str. 63).

175

6. Družbeni izvori identitetnih protislovij in kriz

Videli smo, da posameznik na poti k prisvojitvi tistih kva¬
lifikacij, sposobnosti in karakternih potez, ki ga subjektivno
upravičujejo kot psihosocialni subjekt, kot osebnost, nujno
naleti na vrsto protislovij, konfliktov in kriz, ki jih povzro¬
čajo zaostritve v nasprotjih med ozaveščeno odnosnostjo in
neodnosnostjo. Ta protislovja, konflikti in krize so za sub¬
jekt konstitutivni, saj je prav od tega, kako bo razrešil te
krize, odvisno, koliko bo prerasel infantilne oblike odvisnosti
in odnosnih navezav, to se pravi, koliko bo v svojih deja¬
njih, komunikacijah in interakcijah dejanski psihosocialni
subjekt.

Doslej smo predstavili tri glavne dejavnike, ki v vsem
subjektovem življenju najbolj vplivajo na prisvajanje in po-
notranjanje odnosov do družbene in predmetne dejanskosti:
to so posameznikovi odnosi do signifikantnih drugih, do svo¬
jega dela in predmetov dela in do lastne čutne in gonske na¬
rave. Vendar je to šele nekakšna topografija splošnih kon¬
stitucij skih dejavnikov za subjekt. Konkretno občutena pro¬
tislovja in konflikti, skozi katere se prebija posameznik, so
namreč vseskozi močno povezani s protislovji v družbeni
produkciji in reprodukciji. Že samo razmerje med celostnimi
družbenimi odnosi in človekovim konkretnim vsakdanjim de¬
lovanjem in življenjem je pravzaprav razmerje »preloma«
med dvema strukturama, strukturo družbe in strukturo sub¬
jekta. Tu ne gre le za razliko med strukturama, temveč za
~ čel splet zavestno občutenih in nezavednih konfliktov, od¬
porov posameznika na dano realnost, na drugi strani pa na
premočne determinacije, ki vnaprej uokvirijo posameznikova
dejanja v podobo, ki ustreza njegovemu družbenoekonom¬
skemu položaju.

Protislovja v družbenih odnosih namreč obremenjujejo
vse konkretne posamezne odnose posameznika do drugih lju¬
di, do predmetne realnosti in do njegove lastne narave, tako
da v njih povzročajo prelome v procesu prisvajanja/pono-
tranjanja realnosti in v medsebojnih povezavah- različnih

176

odnosnih naravnanosti posameznika. S tem potamtakem tudi
identitetne konflikte in krize posredujejo ti družbeno proiz¬
vedeni prelomi.

Zato bom prešla h konkretnim protislovjem v procesu for¬
miranja osebnosti in njihove posredovanosti s protislovji v
družbeni produkciji in reprodukciji. S tem bi rada osvetlila
družbeni izvor osebnostnih in identitetnih kriz in možnosti
za njihovo progresivno razreševanje.

Namen tega proučevanja je osvetlitev temeljnih indivi¬
dualnih in družbenih razlogov, ki ovirajo ali pospešujejo
razvoj ozaveščene odnosnosti, jaz identitete posameznika. Gre
za vprašanje, koliko dana struktura odnosov (tj. interakcij,,
predmetnih odnosov in čutno-afektivnih odnosov) dopušča
posamezniku, da v sintezi identitete preseže protislovja med
različnimi sferami družbenih dejavnosti, notranja protislov¬
ja v odnosih in prelome med različnimi fazami oziroma de¬
javniki socializacije.

Sleherna izmed posebnih družbenih dejavnosti, socialnih
vlog, referenčnih skupin, institucij daje posamezniku dolo¬
čeno specifično delno identiteto. Te pa med seboj niso uskla¬
jene, tako da mora posameznik nenehno na novo vzpostav¬
ljati sintezo teh identitet v okviru svoje jaz identitete.

Ker številna protislovja tudi v posameznih dejavnostih
ovirajo povezanost različnih elementov dejavnosti in odno¬
sov, mora posameznik tudi v parcialnih dejavnostih (npr.
pri delu, v trženju, porabi, v prostem času, v družini ipd.)
razreševati notranja nasprotja, doživlja prelome svoje odnos¬
ne strukture. Nanje reagira bolj ali manj osveščeno. Zato se
vprašanje razvoja in ohranjanja ozaveščene identitete prak¬
tično postavlja v vseh konkretnih dejavnostih in konkretnih
odnosih in človek je zmeraj postavljen pred izbiro, ali se bo
uklonil tistim zunanjim in notranjim pritiskom, ki ga silijo
k temu, da bi se odpovedal osveščanju, da bi spontano odrea-
giral, sledeč nezavednim interakcijskim in odnosnim formam,
ali pa bo zavestno prenesel konflikte in boleča protislovja
in s pomočjo refleksije svoje bolečine in enakopravne diskusi¬
je z drugimi ljudmi zavestno povezal intence svoje osebne
in socialne identitete.

To pa seveda ni abstraktna dejavnost, ki bi potekala zu¬
naj konkretnega in vselej specifičnega delovanja človeka v

177

različnih družbenih odnosih in situacijah ali nad njim. Prav
narobe, tako odtujena, kakor emancipacijska alternativa na¬
stajata v konkretnih družbenih enotah. Zato je za nas nad¬
vse pomembno vprašanje, kje in kdaj lahko človek v današ¬
njih družbenih razmerah reproducira in regenerira sintezo
svoje identitete in s kakšnimi pogoji lahko to sintezo dose¬
že, ne da bi se moral zateči k samopozabi, ne da bi odrival
neidentično v nezavedno ali ga projiciral v imaginarne nas¬
protnike?

Iz tega izhajauiaslednje vprašanje, kakšno vlogo imajo pri
tem socializacijski dejavniki (družba, šola, vrstniki, delovna
skupnost) in kako se protislovja, ki jih obvladujejo, nalaga¬
jo in usedajo v osebnost v obliki utrjenih nezavednih in za¬
vestnih odnosih form ter katere delovanjske strategije omogo¬
čajo ohranjanje in razvoj ozaveščene odnosnosti, tj, tako
predelovanje protislovij, ki vodi do kreativnih osebnostnih
(identitetnih) sintez.

Identiteta se razvija pod vplivom vseh odnosov, v katerih
posameznik prisvaja družbeno realnost, zlasti pa produkte
svoje dejavnosti. Zato lahko spremljamo oblikovanje iden¬
titete le v okviru celotne posameznikove družbene dejavno¬
sti, v vseh njenih fazah in razmerah.

Posameznikovo življenje je kontinuum različnih dejavno¬
sti, v katerih imamo opravka z različnimi predmeti in raz¬
ličnimi družbenimi odnosi. Ta kontinuum je notranje struk¬
turiran. Del dejavnosti, denimo, se vsak dan ponavlja, pona¬
vadi v določenem ritmu oziroma se ponavlja v krajših obdob¬
jih. Ciklus izmenjav dejavnosti odraslega človeka je, denimo
tak: delo — nakupi — počitek v prostem času — družinska
dejavnost — priprava na delo itn., ali pa, denimo, tak: delo
— nakupovanje — uporaba porabniških predmetov — delo
v javnih institucijah ... itn. Konkretne dejavnosti v okviru
socialnih interakcij se izmenjujejo z bolj abstraktnimi de¬
javnostmi.

Drugi del dejavnosti pa je povezan z določeno življenjsko
dobo posameznika, in ta se lahko iz dobe v dobo spreminja.
Tako, denimo, človek začenja življenje kot otrok v družini, in
dejavnost v družini je zanj v tem obdobju dominantna. To
je dejavnost, ki jo odrasli opravljajo v prostem času in v
času zasebne porabe. Ekonomsko gledano je otrokova dejav¬
nost v glavnem zvezana s porabo, le malo s sfero trga in še

178

manj dela. Pozneje, ko otrok stopi v dobo šolanja, razširi
krog svoje dejavnosti na dejavnosti, ki so na meji prostega
časa in dela (učenje, načrtna vzgoja). Razširi tudi obseg de¬
javnosti v družbeni sferi cirkulacije in tržne menjave. V mla¬
dosti se pripravlja na samostojno življenje, ki bo zajelo vse
temeljne reprodukcijske sfere družbe, pri čemer doživlja te¬
žavno prehajanje iz odvisnosti od drugih (staršev, učiteljev,
raznih institucij) v ekonomsko in socialno neodvisnost. Tudi
v odraslem obdobju kontinuum dejavnosti ni enoličen, tem¬
več niha po obsegu in vsebini dejavnosti, pač glede na to,
kako posameznik sodeluje v posameznih temeljnih družbenih
dejavnostih. Močnejšo spremembo doživlja ta kontinuum v
dobi staranja, ko~se" posameznik počasi nehuje aktivno udele¬
ževati v sferi dela in vse bolj umika v zasebnost, v družino
in v sfero porabe.

Tako lahko kontinuum družbenega življenja razumemo
kot proces, ki poteka v dveh dimenzijah, v časovni dimenziji
in v ciklu posameznikovih vsakdanjih dejavnosti. Ker se v
okviru kontinuuma socialnega življenja razvija tudi posamez¬
nikova identiteta, imenujemo časovno dimenzijo tudi verti¬
kalno dimenzijo identitete, področje cikličnih gibanj in de¬
javnosti pa horizontalno dimenzijo identitete. To je tudi v
skladu s sodobnimi teorijami identitete. Vertikalna dimen¬
zija identitete potemtakem pomeni posameznikov osebno¬
stni razvoj skozi njegovo biografijo (tj. skozi faze razvoja
osebnosti), horizontalna dimenzija pa vse njegove socialne
vloge oziroma odnose, v katerih deluje. Celota obeh iden¬
titet pomeni identiteto v celoti. Njuno sečišče, tj. kontinuum
ohranjanja zavesti o sebi kot samoidentični osebi v različnih
fazah življenja in v različnih vlogah, pomeni razvoj in ohra¬
njanje posameznikove jaz identitete posameznika (F. Wellen-
dorf, 1979, str. 37; L. Krappmann, 1978, str. 79; K. Ottoma-
yer, 1982, str. 186).

Vertikalna in horizontalna dimenzija identitete sta ob¬
jektivna družbena in individualna pogoja za oblikovanje in
prisvajanje osebne in socialne identitete posameznika. Ti
zadnji sta vselej subjektivni odnosni strukturi, ki se sicer
lahko bolj ali manj ujemata z dejanskimi individualnimi in
socialnimi značilnostmi posameznika, vendar nista z njimi
identični. Posameznik potemtakem na podlagi svoje konkret¬
ne biografije gradi svojo osebno identiteto, na podlagi svo-

179

jih vsakdanjih praktičnih dejavnosti in vlog pa svojo social¬
no identiteto. Temeljne značilnosti človekove vsakdanje prak¬
tične dejavnosti so naslednje:

1. Človeška praktična vsakdanja dejavnost poteka v treh
temeljnih sferah družbene produkcije in reprodukcije: v
sferi dela (ekonomsko ovrednotene proizvodnje), v sferi cir¬
kulacije, delitve in menjave blaga ter v sferi pozabe in in¬
dividualne reprodukcije, izrabe prostega časa in zasebnosti.
Vse tri sfere se še naprej notranje diferencirajo. Vendar so
po sebi zaključeni sistemi dejavnosti in potreb. Med seboj se
povezujejo v dialektično enotnost procesa družbene produk¬
cije in reprodukcije (K. Marx, MEID IV, str. 32). Razvoj teh
sfer in dialektičnih povezav med njimi je bil posebno izrazit
v meščanski družbi, vendar splošne zakonitosti relacij med
njimi veljajo v sleherni družbi, ki temelji na industrijski
proizvodnji in na tržni blagovni menjavi. V sleherni izmed
teh sfer kakor tudi v odnosih med njimi obstajajo protislovni
družbeni (in medosebni) odnosi, ki jih povzroča razredni zna¬
čaj družbe oziroma nepodružbljenost celotne produkcije in re¬
produkcije.

2. Vsi človeški odnosi in dejavnosti trpijo zaradi ostrega
razcepa med splošnimi družbenimi odnosi in konkretnimi
odnosi med ljudmi oziroma med družbenimi odnosi in indi¬
vidualnim delovanjem ljudi.

Ta razcep uvaja razliko med družbeno ekonomsko značaj¬
sko masko in dejansko osebnostjo posameznika. Družbeno
ekonomska značajska maska zamenjuje dejansko osebnost po¬
sameznika, ko nastopa kot posrednik med dejansko osebnostjo
in njenim udejanjanjem na družbeno določenem položaju,
hkrati pa vtiska posamezniku protislovna določila njegove
identitete in otežuje racionalno in reflektirano sintezo jaz
identitete.

Prelom med premočnimi (splošnimi) družbenimi odnosi
in konkretnimi delovanji in konkretnimi odnosi vnaša indi¬
vidualno neodpravljiva protislovja v družbeno dejavnost
(prakso) posameznika in sploh v njegov odnos do družbe. Pov¬
zroča tudi, da posameznik v vseh odnosih nastopa kot psev-
doindividuum. Tudi v družbi se analogno postavljajo različni
sistemi, ki temeljijo na psevdo splošnih interesih in ideološ¬
kem sprevračanju odnosov, denimo v kapitalizmu: sistem za¬
sebne lastnine, blagovna razmerja, interesi kapitala; v socia-

180

lizmih pa: reprezentanti države, politične institucije in sploh
sistemi uprave in nadzora, ki menda zastopajo splošne inte¬
rese delavskega razreda.

Posameznikov odnos do družbe se potemtakem povsod iz¬
kaže za psevdoodnos, za odnos dveh delnih in na videz do¬
končnih realnosti. Posameznik se potemtakem lahko družbeno
uveljavi le v okviru delovanjskih napotil, ki jih posreduje
njegova značajska maska, in celo v sferi zasebnosti ne de¬
luje neposredno kot dejanska osebnost, temveč sledi druž¬
beno ekonomsko posredovanim možnostim in intencam za¬
sebnega življenja in porabe.

3. V vseh dejavnostih se uveljavlja tristranska odnosna
struktura človeške prakse (in se hkrati specifično prelamlja
pod vplivom dejanskih odnosov).

Model odnosne strukture prakse smo pravzaprav povzeli
po že opisanem Ottomayerjevem modelu tristranske struktu¬
re prakse, le da smo ga dopolnili s svojim pojmovanjem dia¬
lektične enotnosti interakcij, predmetne dejavnosti in čutno-
afektivnega nanašanja nase in na druge objekte dejavnosti in
da v dialektičnem obtoku aktivnosti in samoobjektivizacije
razlikujemo procese povnanjanja in opredmetenja ter pono-
tranjanja in prisvajanja. Sleherni odnos med ljudmi nepo¬
sredno ali posredno (zgolj implicitno ali nezavedno) vsebuje
tri komponente odnosnosti:

— socialna interakcija (splet akcij in reakcij dveh posa¬
meznikov v odnosu drug do drugega) in komunikacija (iz¬
menjava signifikantnih gest in informacij);

— predmetni odnos do skupnega predmeta dejavnosti, v
katerem oba delujeta na ta predmet in proizvajata določene
učinke na njem ali pa jima rabi za predmet porabe. Pred¬
metni odnos je toliko bolj razvit in pomemben, kolikor bolj
produktiven je, to se pravi, kolikor v njem nastaja tudi nova
predmetnost, ki je splošen družbeni predmet;

— čutni, tj. gonski, afektivni in emocionalni odnosi obeh
posameznikov do lastne čutne narave, do čutne narave druge¬
ga človeka in do predmeta dejavnosti. Pri tem je najpomemb¬
nejši odnos posameznika do lastne čutne narave, tj. načina
regulacije svojih strasti, emocij, čutnih potreb; glede na to,
kako se posameznik vede do lastnih čutnih pobud, bo namreč
pojmoval tudi svoje čutnoafektivne odnose do drugih objek¬
tov.

181

Vse tri komponente odnosnosti so povezane v celoto odnos¬
nih naravnanosti posameznika, ki se praktično kaže v njegovi
dejavnosti do drugega človeka ali predmeta. Pri tem so lah¬
ko v konkretnih odnosih poudarjeni zgolj določeni odnosi
oziroma dejavnosti, ki jih omogočajo, drugi pa na videz niso
izraženi. Vendar je to le realen videz, saj so drugi odnosi pri¬
sotni prav kot manko odnosov. Tako je človek, denimo, na
delu gotovo podvržen prevladi predmetnega odnosa nad in¬
terakcijo in čutnim odnosom do sebe, vendar to občuti kot
zožitev svojih potencialov in kot omejitev potreb. Zato toliko
bolj poudarjeno kompenzira manko interakcij in čutnih od¬
nosov v drugih oblikah medosebnih odnosov, denimo v zaseb¬
nem življenju ali v »čutnem polaščanju« predmetov porabe.

4. V sleherni izmed dejavnosti, ki omogočajo določeno ob¬
liko odnosa, potekata aktivacija navzven in samoobjektiviza-
cija človeka v učinkih ali produktih njegove dejavnosti. Ak¬
tivacija zajema proces povnanjanja in proces opredmetenja
subjekta. Samoobjektivizacija pa proces ponotranjanja in pro¬
ces prisvajanja socialne realnosti oziroma predmetov in re¬
zultatov dejavnosti.

Povnanjanje označuje dejavnost samo, namreč kot pro¬
ces prenašanja subjektivnih zasnov v realnost.

Opredmetenje označuje realizacijo dejavnosti v zunanjem,
objektivno prepoznavnem učinku, rezultatu, proizvodu de¬
javnosti.

Ponotranjanje označuje nastajanje notranjih (simbolno po¬
sredovanih) reprezentacij dejavnosti in odnosov v duševnosti,
in to tako v zavesti kot nastajanje miselnih modelov dejavno¬
sti kakor tudi v nezavednem pri formiranju nezavednih od¬
nosnih form, ki se nato pridružijo drugim že prej ponotranje¬
nim odnosnim formam.

Prisvajanje označuje nastajanje specifičnih sposobnosti in
potreb, ki jih posameznik potrebuje za kompetentno delova¬
nje, za delovanje v interakcijah ali za predmetno delovanje.
Pomeni tudi zaznavanje predmetnih pomenov, s katerimi po¬
sameznik prepozna delovanjske možnosti, pravila in smotre,
ki so položeni v ravnanje s predmeti, s katerimi se ukvarja.
Ti »predmeti« so lahko fizični predmeti dela in potreb, na¬
ravni ali živi objekti, pa tudi drugi ljudje.

Shematično lahko odnosno strukturo prakse pokažemo
takole:

182

SHEMA ODNOSNE STRUKTURE PRAKSE
skupen predmet dejavnosti

socialna interakcija
in komunikacija

Ii I 2  — oba individua, P — skupen predmet dejavnosti
Pv, — vidik povnanjanja — opredmetenja individua Ii v
vseh njegovih dejavnostih
Pv 2  — isto za individua I 2

Pri — vidik prisvajanja — ponotranjanja individua Ii v
vseh njegovih dejavnostih
Pr 2  — isto za individua I 2

Dejstvo, da v shemi ne ločimo posebej med povnanjanji
in prisvajanji različnih vrst odnosne dejavnosti, pomeni, da
bi radi s tem poudarili, da so vsi procesi povnanjanja in pris¬
vajanja sočasni, so del kontinuirane celote in dopolnjujejo
drug drugega. Povnanjanje ob predmetni dejavnosti je zato
rezultat in sestavina povnanjanj v komunikaciji in v čutnih
odnosih, podobno velja za ostale procese. Ti procesi so naj¬
pomembnejši v socialni konstrukciji osebnosti. Z njimi se
posameznik notranje strukturira v odnosno bitje. Predvsem
pa posameznik z njimi gradi svojo identiteto, ker povzročajo
v njem strukturo odnosnih naravnanosti do samega sebe, ob
tem pa tudi strukturo slik, predstav, anticipacij samega sebe
v socialni situaciji. Zaradi tega ima oblikovanje identitete
ključen pomen v razvoju socialne konstrukcije osebnosti.
Sleherna izmed odnosnih komponent prispeva svoj vidik k
posameznikovemu odnosu do sebe v socialnem kontekstu, po¬
leg tega pa sleherni vidik odnosa vpliva na druga dva, tako
da posameznik družbene regulacije motivov, gonov, afektov,
emocij ne ponotranja zgolj na podlagi neposrednega odnosa
do svoje čutne narave, temveč tudi na podlagi regulacije svo¬
je čutne dejavnosti pri delu in na podlagi neverbalnih čutnih

183

sestavin interakcije. Vsega tega dialektičnega prepletanja
seveda ne moremo grafično prikazati v shemi. Omejila sem se
le na glavne vidike celostne odnosne dinamike.

5. Odrasla struktura prakse se specifično prelamlja pod
vplivom protislovij v odnosih.

Dialektična enotnost vseh odnosnih komponent v konsti¬
tuciji odnosa med ljudmi se ne realizira vselej v popolni ob¬
liki, to je enakomerno preko interakcij, predmetnih odnosov
in čutno afektnih odnosov, temveč v razlomljeni obliki. Te¬
daj se zdi, kakor da, denimo, vlada le en sam delen odnos
(npr. le interakcija, delo ali le afektivno in emocionalno mo¬
tivirano druženje z drugim človekom), pa tudi v sami dejav¬
nosti lahko prevladuje, denimo, le povnanjanje — opred¬
metenje, medtem ko se prisvajanje — ponotranjanje zdi
nepomembno (npr. v neposredni delovni dejavnosti fizične
proizvodnje). Prav narobe pa se v procesih učenja ali vzgoje
zdi najpomembnejše prisvajanje — ponotranjanje, kar zbuja
vtis, da je pomembna predvsem interakcija med starši in
otrokom ali učiteljem in otrokom, zanemari pa druge kom¬
ponente odnosne strukture prakse.

Pri razlomljeni strukturi prakse si posameznik prisvaja
in ponotranja to razlomljenost samo. Delavec, denimo, do¬
življa in razume samega sebe v zoženi perspektivi instrumen¬
talne dejavnosti in tako dojema tudi svojo identiteto in iden¬
titeto drugih delavcev. Tedaj se začnejo pritiski, ki jih izziva
organizacija dela, ekonomija, ki povzročajo to zožitev odnosne
perspektive, spreminjati v norme vedenja in v notranje pri¬
tiske, denimo v storilnostni pritisk ali v tako gledanje na
delo, pri katerem šteje le denarni ekvivalent dela, ne pa
proizvod dela. Podobno človek tudi v drugih razlomljenih od¬
nosih preoblikuje realnost teh odnosov, se pravi trajne in
sistematične pritiske v notranjo in nezavedno prisilo, ki jo
lahko zaznava tudi kot temeljno potrebo, normo ali vrednoto.

Vse, kar nezavedno deluje za hrbtom posameznikov, pa se
temu vendarle podreja (npr. zahteve ekonomskega in razred¬
nega položaja oziroma značajske maske), se tako sčasoma
preoblikuje v nezavedne odnosne forme, ki nato delujejo kot
na videz povsem osebni, notranji motivi, goni, predstave itn.
Tako si posameznik prisvaja in ponotranja značilnosti zna-

184

čajske maske in ne more več ločiti med svojimi osebnimi po¬
trebami in interesi in tistimi, ki jih terja značajska maska.
Tedaj posameznik tudi v samorazumevanju nastopa, kot bi
dejal Marx, kot »personalizacija kapitala« ali kot »persona-
lizacija dela«, podobno v menjavi kot »personalizacija zaseb¬
ne lastnine« in v porabi kot »personalizacija porabe in pri¬
vatnosti«.

S tem da se ljudje v predmetnih odnosih na neki način
praktično nanašajo na predmete, se jim nujno vsili tudi zna¬
čajska maska. ki_ustreza družbeno ekon omski logi ki_produk-
cije, menjave, delitve, porabe predmetov in družb eno eko-
nomski vlogi posameznikov, ki imajo opraviti s temi pred-,
meti. Produciran, kupljen ali prodan, porabljen predmet ima
svojo logiko oziroma terja od ljudi, da se že vnaprej pod¬
redijo družbenim premisam odnosov na delu, v menjavi ali
v porabi, ne da bi mogli sami zase ali tudi zgolj z dogovorom
z drugimi spreminjat} neugodne posledice protislovij v nji«
hovi dejavnosti in medsebojnih odnosih.

Ob pomoči teh predpostavk lahko prikažemo vsakdanjo
dejavnost odraslega posameznika kot vsakdanji obtok de¬
javnosti skozi tri osnovne sfere reprodukcije. V sleherni iz¬
med njih se srečuje z značilnimi predmeti svoje dejavnosti
oziroma kolektivne dejavnosti in sledi premisam značajske
maske, ki je v določeni sferi zanj reprezentativna. To mora
početi, sicer bi ekonomsko in družbeno propadel. Značajska
maska pa družbenega delovanja nikoli, povsem ...ne determi¬
nira, zato se dejansko delovanje posameznika le deloma ize¬
nači s temi premisami in vselej ostaja zanj prelom med indivi¬
dualno specifičnim delovanjem v odnosih ter socialnimi nor¬
mami in zahtevami, ki jih implicirajo družbeno-ekonomski
odnosi. Čeprav je taka oblika družbenega delovanja najbolj
značilna predvsem za meščanske družbe, v katerih povezuje
posamezne sfere kroženje kapitala, se ponavlja tudi v drugih
razvitih družbah. Povsod se posamezniki srečujejo s premoč¬
nimi družbenimi močmi in morajo svoje medsebojne odnose
podrejati protislovnim premisam delovanja, ob tem pa nimajo
veliko možnosti za vplivanje na spremembo družbenih od¬
nosov. Shematično lahko obtok vsakdanjih dejavnosti pri¬
kažemo s tole shemo:

185

SHEMA VSAKDANJEGA OBTOKA DEJAVNOSTI
POSAMEZNIKA IN IDENTITETNIH PROBLEMOV V
HORIZONTALNI DIMENZIJI IDENTITETE ,

Predmet (P) je vselej na meji med področjem individual¬
nih delovanj in odnosov med ljudmi in področjem splošnih
družbenih odnosov. Z njim stopa v odnose značajska maska
obeh posameznikov. Jaz identiteta zaznamuje mesto subjekta
in mora bojevati tako rekoč »vojno na treh frontah«, uskla¬
jevati mora razlike med različnimi pravili delovanja v te¬
meljnih sferah reprodukcije in razlike med javnim in zaseb¬
nim delovanjem nasploh.

186

Tudi v biografskem procesu razvoja identitete je posamez¬
nik vselej aktiven v nekaterih sferah družbene reprodukcije,
le da se z razvojem spreminjata tako obseg kakor intenziv¬
nost dejavnosti v posameznih sferah. Pri tem že od rojstva
stopa v različne odnose z drugimi osebami. Otrok je že od
vsega začetka dejaven na vseh treh komponentah odnosne de¬
javnosti: v interakciji, v predmetni dejavnosti in v dejavno¬
stih, s katerimi regulira svoje emocije in skuša vplivati tudi
na čutne odzive staršev oziroma drugih ljudi. Zato se zanj
odnosna struktura prakse že od rojstva diferencira na tri te¬
meljne komponente, otrok pa jih mora znati uskladiti, če hoče
ohraniti kontinuiteto odnosov z okolico.

Čeprav otrok ni neposredno ekonomsko dejaven, pa ven¬
darle različni predmeti, s katerimi se ukvarja, tudi njemu na¬
rekujejo temeljne premise dužbeno-ekonomske značajske
maske. Tako se_ denimo, .otrok v. sodobni družini uči strogo
ločevati delo in igro, delo začne večinoma že zgodaj povezo¬
vati z naporom, odpovedjo, igro pa s prostostjo, takojšnjim
zadovoljstvom. To vsekakor ni nevtralna naravnanost, pač
pa jo pravzaprav povzročajo starši, ki vidijo v družini in
ukvarjanju z otrokom večinoma dejavnost, ki je onkraj dela
in napora, medtem ko delo povezujejo z naporom in odpoved¬
mi. Podobno se otrok že zgodaj navaja na abstraktno vredno¬
tenje predmetov, to je na denarno vrednotenje njihove vred¬
nosti, saj se danes otroci že zgodaj seznanijo z denarjem, s
trgovino in s porabniškim svetom.

Otrok se potemtakem že od rojstva navaja na vedenjska
pravila bodoče odrasle osebnosti in si postopoma prisvaja
značilnosti značajske maske odrasle osebe. Pri tem urjenju
in prisvajanju delovanjskih pravil bodočega odraslega člove¬
ka pa otrok in mladostnik doživljata različne identitetne pre¬
lome in konflikte, ki izvirajo iz protislovij v posameznih sfe¬
rah reprodukcije (npr. težave, ki jih imajo otroci z navajanjem
na lastninski odnos do predmetov), še zlasti pa iz protislov¬
nih razmerij med posameznimi instancami in agensi sociali¬
zacije (družina, vrtec, šola, vrstniki ipd.). S slehernim izmed
prehodov k novi fazi socializacije se zgodi prehod k novi glav-

187

ni instituciji, ki opravlja družbeno usmerjeno socializacijo,
in prehod k novim in obsežneješim socialnm izkustvom.

Otrok je sprva dejaven le v družini, v dejavnostih iz sfere
porabe, prostega časa in individualne reprodukcije. Ko vstopi
v vrtec in nato v šolo, že postane dejaven tudi v sferi cirkula¬
cije, pri tem pa že začne ločevati med zasebnim in javnim
udejstvovanjem, kar terja nenehno balanciranje med nasprot¬
ji. V šoli se seznani s prvim izkustvom menjave svojega dela
oziroma storitev za določen družbeno potrjeni ekvivalent
(oceno, spričevalo ipd.). Vse do konca mladosti oziroma do
konca šolanja pa je praviloma odrezan od neposredne iz¬
kušnje iz sfere dela, čeprav mu že šola in družina razvijeta
temeljne sposobnosti in kvalitete za vstop v svet dela in s
tem odraslosti.

Proces razvoja teče potemtakem preko izkustva prelomov
in kriz, v katerih si mora otrok in mladostnik na novo obli¬
kovati podobo o sebi, o svetu, pri čemer je velikokrat prisi¬
ljen preprosto potlačiti prejšnjo podobo v nezavedno. Te kri¬
ze so znane kot krize identitete in preko njih si človek posto¬
poma zgradi osebno in socialno identiteto in določeno mero
avtonomnosti (jaz identitete). Največji problem identitetnih
kriz je, kako bi lahko posameznik povezal disparatne delne
oblike minulih identitet v čedalje bolj razvitih sintezah jaz-
identitete, ne da bi potlačeval delne identitete in prelome med
njimi v nezavedno.

Posameznik je izpostavljen večkratnim pritiskom na svo¬
jo jaz identiteto, pritiskom različnih delovanjskih sfer, od ka¬
terih mu sleherna skuša vsiliti svojo delno identiteto, pritis¬
kom preteklih identifikacij, od katerih se mu še ni posrečilo
ločiti, in pritiskom prihodnosti, tj. želja in predstav o lastni
prihodnosti, o tem, kaj bi rad postal in kaj bi rad v življenju
dosegel.

Ves proces družbenega oblikovanja identitete v kontinu¬
umu družbenih socialnih dejavnosti lahko ponazorimo še s
tole shemo, ki združuje vertikalno in horizontalno dimenzijo
identitete (povzeto po K. Ottomayerju, 1982, str. 187);

188

SHEMA FORMIRANJA IDENTITETE V KONTINUUMU
DRUŽBENE DEJAVNOSTI

Prihodnost

I

I

Sedanjost

Pritiski
preteklih
kriz in
protislovij

Preteklost

Rojstvo

189

6.1. Identitetna problematika v družini

Specifičnost sodobne družine kot družbene enote in njena
psihosocialna dinamika izvirata iz umeščenosti družine v
sfero zasebnosti, porabe in individualne reprodukcije. Če¬
prav je družina v modernih družbah večinoma zreducirana
na t. i. male družine in ji je že meščanska družba odvzela
veliko nekdanjih ekonomskih in družbenih funkcij, še zme¬
raj opravlja poleg bistvene psihosocialne funkcije po¬
membno družbeno in ekonomsko funkcijo. To pa prav zaradi
svojega mesta v omenjeni sferi družbene produkcije in re¬
produkcije. Mesto družine v sodobnih razvitih družbah je:
osrednja psihosocialna enota družbe v sferi porabe, zaseb¬
nosti in prostega časa. Osrednja naloga pa je ohranjanje
ustreznih možnosti za psih osocialno  i ndividualno reproduk ¬
cijo delovne sposobnosti in sposobnosti za preživetje v kon¬
kurenčnem boju ter zagotavljanje temeljnih fizičnih in du¬
ševnih razmer za._socializacijo otrok.

Protislovja v sferi porabe, zasebnosti, prostega časa, ki
izvirajo iz ločenosti in obenem podrejenosti te sfere sferi
produkcije in sferi menjave (cirkulacije), usodno obreme¬
njujejo družino. Družina se skuša ohranjati kot navidez sa¬
mostojna (»primarna«) psihosocialna skupnost, ki naj. bi jo
označevale predvsem njene notranje interakcije, na drugi
strani pa mora te interakcije podvreči različnim družbenim
determinizmom, ritmu menjav različnih temeljnih opravil,
kot so delo, nabavljanje, poraba, prosti čas, učenje oziroma
priprava na delo, pri čemer imajo njeni člani opraviti s
protislovnimi vedenjskimi premisami in socialnimi vlogami.

Za posameznika ima družina vse življenje izredno po¬
membno vlogo. Še zmeraj je najpomembnejši družbeni pro¬
stor za reprodukcijo ljudi in najpomembnejši družbeni pro¬
stor za t. i. primarno socializacijo, v kateri si posameznik
prisvoji in ponotranji temelje za vsakršno zavestno in druž¬
beno delovanje (govor, nadziranje afektov, spremljanje last¬
ne in tuje dejavnosti v interakcijah, uporabo orodij, temelj¬
ne predstave o sebi in svojih odnosih do okolja, temeljne
norme in vrednote itn.).

Vendar 'ima družina poleg te socializacijske funkcije še
drugo, prav tako pomembno funkcijo. Je namreč mesto za
vsakdanje obnavljanje in reprodukcijo delovne sile in spo-

190

sobnosti odraslih posameznikov ter mesto za psihosocialno
kompenzacijo identitetnih izgub posameznika v drugih druž¬
benih dejavnostih.

Za odraslega je to, da se vsak dan z dela vrača v družino
in ponovno odhaja na delo, bistven del vsakdanjega cikla
in v tem ciklu posameznik oblikuje in potrjuje svoj odnos
do dela, trga, družine, do sebe in svojih socialnih vlog. Vra¬
čanje v družino razume kot vrnitev k pravemu sebi, odhod
na delo pa največkrat kot (začasno) odpoved sebi.

S tem da posameznik vsak dan ponavlja ta odnos do dela
in družine, si prisvoji tak odnos do družbe in svojega po¬
četja v različnih družbenih sferah, ki nazadnje bolj kakor
vsi neposredni ideološki učinki in bolj kakor morebitne v
otroštvu ponotranjene norme in vrednote utrjuje dano druž¬
bo, dejansko razbitost njenih sfer in parcialno integracijo
družbe.

V posamezniku se utrjuje prepričanje, da je družba seg-
mentirana in da so njegove kompetence omejene le na ne¬
katera ožja področja življenja, druga pa prepušča drugim,
denimo političnim subjektom. Poleg tega posameznik, s tem
da subjektivno pristaja na določen obtok dejavnosti in na
vnaprej omejeno področje prave osebnostne in identitetne in¬
tegracije in reprodukcije (v krogu družine oziroma v sferi
prostega časa in porabe), upravlja svoje afektivno in emo¬
cionalno življenje, potrebe in hotenja. 2e vnaprej hoče, de¬
nimo, zadovoljiti želje le v določeni sferi in na določen (npr.
porabniški) način, vse drugo delovanje pa ima za sredstvo,
ki omogoča tako zadovoljevanje želja. Zdi se, da vse moder¬
ne družbe podpirajo ljudi pri taki strategiji življenja.

Če ne bi bilo družine, ne bi mogle kontinuirano delovati
druge družbene sfere, zlasti ne produkcijska sfera. Družba
potrebuje ljudi, ki so vsaj minimalno emocionalno stabilni,
saj sicer človek ne more nemoteno opravljati kompleksnih
delovnih in drugih nalog. In pri tem je družina nujno potre¬
ben stabilizacijski dejavnik osebnosti in osebne reprodukcije
delovne sposobnosti posameznikov.

Duševne obremenitve, ki jih prinašajo delo in druge de¬
javnosti zunaj družine, zahtevajo nekakšno protiokolje, v ka¬
terem posameznik vsak dan kompenzira izgube, ki jih pov¬
zročajo te obremenitve. Danes — in bržkone bo še dolgo
tako — je družina najbolj ustrezna in za ljudi najlaže do-

191

stopna oblika tega p roti okolja. Kot piše Ottomayer, je dru¬
žina zato nekakšen miniaturni psihiatrični terapevtski center
(Ottomayer, 1976, str. 128).

Tako je družina danes vse bolj socializacijska enota za
vse člane in ne zlasti za otroke. Medtem ko otroci doživljajo
v družini začetke družbenega oblikovanja, pa odrasli v njej
utrjujejo in vzdržujejo temeljno strukturo odnosov do druž¬
be in do sebe in si s tem prisvajajo in ponotranjajo tako od¬
nosno strukturo, ki kar najbolj ustreza družbeni realnosti.

Tudi otroci s svojimi potrebami in dejavnostjo terjajo
določeno resocializacijo sprememb v strukturi identitete obeh
staršev, hkrati pa so za starše otroci in ukvarjanje z njimi
eden izmed kompenzacijskih dejavnikov v vsakdanji psiho¬
socialni reprodukciji.

Družino sodobnih industrijskih družb obremenjuje težnja
po čim večji storilnostni uspešnosti in hkrati težnja po čim
bolj tesni in osebnostno sproščeni atmosferi družinskega živ¬
ljenja. Obe tendenci sta bili sprva produkt meščanske druž¬
be, njenega kulta zasebnosti in osebnostne kreativnosti ter
posameznikove individualnosti. Vendar sta ti težnji z razvo¬
jem osebnega in družinskega standarda, zlasti z odkritjem
družine kot prostora, ki ga lahko napolnita industrija pro¬
stega časa in poraba, postali značilni za večino družin v vseh
sodobnih družbah. M ed s eboj pa sta protislovni, saj zahteva
tendenca po čim večji storilnosti se večji poudarek na in¬
strumentalni miselnosti, večje podrejanje diktatu dela, ab¬
straktno vrednotenje dela in produktov dela, medtem ko
tendenca po družini kot emocionalno in komunikacijsko
uravnani celoti terja razvijanje komunikacijskega delovanja,
ki nasprotuje enostranskemu instrumentalnemu delovanju
(Habermas).

Pri^ raziskovanju družine in spreminjanju družine je po¬
temtakem treba gledati na družino kot na izrazito posredu¬
jočo družbeno enoto, ne pa kot na avtonomno področje druž¬
be. Ce obravnavamo njeno notranje socialnopsihološko doga¬
janje, ga moramo povezati z odvisnostjo in posredovanostjo z
družbeno vlogo in mestom družine v sodobni družbi. Pri tem
se kažejo številna protislovja, ki se zdijo pri zgolj ima¬
nentnem obravnavanju družine nepomembna ali obvladljiva.

192

6.1.1 Glavna psihosocialna protislovja sodobne družine

Ločevanje posameznih življenjskih in družbenih sfer v

družini

Že v družini se začenjata diferenciacija in odtujevanje
posameznih življenjskih in družbenih sfer. Posebno značilna
je ločitev privatnega območja družine od javne sfere ozi¬
roma od vsega, kar je zunaj družinske domene dejavnosti.
Ta razlika je hkrati ideološka in realna. Ideološka je zato,
ker prikriva družbenoekonomske razloge in vzroke za to de¬
litev in za to, da je položaj družine v družbi odvisen od dru¬
gih družbenih sfer. Realna pa zato, ker kaže, da je družina
odrinjena od osrednjega družbenega dogajanja. Družinski
člani se največkrat ne zavedajo te protislovne vloge družine
in sprejemajo to razliko kot nekaj nespornega. A prav za¬
radi tega ne morejo spregledati, še manj pa preseči prepada
med racionalnostjo delovanja in načrtovanja v posameznih
delnih področjih življenja in nemočjo ali nesposobnostjo za
smotrno in celostno oblikovanje skupnih učinkov teh delnih
področij v sklopu vseh družbenih sfer. (H. Rosenbaum, 1973,
str. 132).

Posledica tega je, da doživljajo življenje kot razbito ce¬
loto, vendar ga doživljajo kot neproblematično dejstvo. Na¬
sproti temu vsakdanjemu razbitju lastnega življenja pa po¬
stavljajo prizadevanje za polnejšo integracijo svoje identi¬
tete v sferi zasebnosti in porabe, predvsem v družini kot te¬
meljni družbeni celici te sfere.

Prisvojitev in ponotranjanje navidezne individualnosti
(parcialne osebne identitete) in navidezne družbenosti (par¬
cialne socialne identitete) v družini.

Tako otroci kakor odrasli družinski člani si na podlagi
segmentiranja družbenih in življenjskih sfer prisvojijo in
ponotranjijo temeljno identitetno strategijo, da bi preživeli
v hiperkompleksni in segmentirani družbeni realnosti; gre
za to, da zožijo, definirajo svoje osebne identitete v okvirih
možnosti, ki jih ponuja sfera zasebnosti, porabe in prostega
časa in da tako razumljeno osebno identiteto ločijo od so¬
cialne identitete, ki jo zaznavajo in definirajo (tako glede
sebe kakor tudi glede na druge člane) predvsem kot celoto
svojih vlog in dejavnosti v zunajdružinski sferi, denimo pri

193

delu, v tržni menjavi, v distribuciji dobrin in sodelovanju v
različnih institucijah. Prav vsakdanji ciklus dejavnosti, ka¬
terega središče je nujno na področjih psihosocialne kompen¬
zacije in reintegracije družinske dejavnosti (zabava, poraba,
hobiji, prijateljske družbe ipd.), postavlja družbeni okvir in
družbeno potrebo za tak način uravnoteženja obeh identitet.

Vendar taka identitetna politika ne upošteva dejstva, da
se posameznik v sleherni dejavnosti kakor tudi v družbi kot
celoti nenehno (re)definira, skratka, da zmeraj znova postu-
lira svojo osebno in socialno identiteto in odnose med njima.
Kar je, denimo, v delovni situaciji izraz osebnosti in indivi¬
dualnosti (npr. kreativnost, delovne pobude, odnos do dela),
je lahko že v sferi cirkulacije sestavni del družbene identi¬
tete, namreč kot del delovnih zmožnosti in delovnih vlog,
s katerimi nastopa posameznik na trgu delovne sile. Da ne
govorimo o sferi zasebnosti, kjer se zdi za vse, kar zaznamu¬
je posameznikovo delo, da prihaja od zunaj, od drugih ljudi
in institucij.

Podobno pomenijo določene posameznikove socialne zna¬
čilnosti v družini le nepomembno osebno značilnost, ko se.
ta udejanja, denimo, v sferi dela. Vendar ljudje največkrat
tudi na delo prenašajo predstavo, kakršno dobijo v družini,
delo imajo za prekinitev v kontinuumu nenehne reproduk¬
cije svoje osebne identitete v sferi zasebnosti in za dejav¬
nost, ki le potrjuje njihovo socialno identiteto. Tako nazi-
ranje utrjuje instrumentalni odnos do dela in do lastne druž¬
bene narave, kar tendenčno odtujuje posameznika njemu sa¬
memu in drugim ljudem in zamenjuje resnično osebno indi¬
vidualnost z zgolj delnim vidikom te individualnosti. Tako
naziranje zamenjuje posameznikovo resnično družbenost z
zgolj delnim vidikom te družbenosti. Posledica tega je, da
posameznik tudi najbolj osebne in bistvene konflikte in kri¬
ze napačno locira, namreč kot konflikte svoje (omejene) in
vnaprej določene individualnosti in svoje prav tako omejene
in vnaprej definirane podrejenosti določenim družbenim in¬
stitucijam, skupinam in njihovim definicijam njegovih vlog.

Nasprotje med emocionalnostjo odnosov med družinskimi
člani in instrumentalizacijo teh odnosov

Za sodobno malo družino je značilno, da vsaj na videz
bolj kakor tradicionalna patriarhalna družina temelji na

194

osebnih hotenjih posameznikov, na čustvenih in afektivnih
potrebah njenih članov. Mala družina je zgled za intimno
skupnost ljudi različnih spolov in generacij. Zlasti stereotipi
uspešnih družin, kakršne ponuja svet reklam, medijev, ide¬
ologij, zagovarjajo in hvalijo to intimnost in čustveno ubra¬
nost družine. Družina se celo v teoriji kaže kot pretežno pov¬
sem interakcijska skupnost, v kateri so interakcije obložene
s čustvi in afekti. Vrsta družinskih terapij poskuša med dru¬
žinskimi člani ponovno vzpostaviti pristne (emocionalne) od¬
nose.

Vendar moramo biti ob teh sicer brez dvoma pozitivnih
pričakovanjih previdni, da ne bi podlegli vplivu nenehne
ideologizacije. Analiza realnih razmer v večini družin bi
bržkone potrdila mnenja kritikov emocionalizacije družine,
namreč, da sta ta emocionalizacija in videz intimnosti v ve¬
liki meri učinek že omenjene prisilne kompenzacije, tega, da
ljudje pozabijo na strese, ki jih doživljajo zunaj družine,
predvsem pa, da sta bolj želja kakor realnost. Družinski
člani se s temi idealiziranimi stereotipi o družinski intim¬
nosti (skupaj z ideali o materialnem in družbenem standar¬
du) branijo pred razčustvenim in komunikacijsko izpraznje¬
nim svetom odtujenega dela, trženja, vsakdanje konkurence,
družbene apatičnosti, formalizma v politični aktivnosti itn.

Tudi poudarjanje spolnosti in fetišiziranje genitalnosti v
odnosih med zakoncema je predvsem obupen poskus posa¬
meznika, da bi pomiril in premagal univerzalno tesnobo, s
katero ga navdaja posrednost družbenih zvez, in celo ne¬
zaupanje do dejanskih izrazov simpatij, ki ne terjajo le ge¬
nitalne, temveč resnično osebno združitev partnerjev (R.
Reiche, 1968, str. 92).

Odnosi v družini se namreč ne morejo na mah in zgolj
z izolacijo v družinsko intimnost osvoboditi pritiska instru-
mentalnosti v odnosih, ki sicer vlada v družbenem življenju.
Dokler je na osrednjem področju družbene reprodukcije, v
delovnem procesu, temeljni odnos človeka do lastnega dela
in do sodelavcev predvsem odnos sredstvo ■— cilj, tudi drugi
odnosi in dejavnosti ne morejo imeti svojega smotra. V njih
ljudje ne ravnajo brez zadržkov, temveč računajo na dobi¬
ček ali izgubo.

Zato tudi odnosi v družinah izražajo predvsem težnjo po
emocionalnem zakrivanju globalne instrumentalnosti v odno-

195

sih in ravnanju ljudi. Tako part ner  za partnerja kakor star¬
ši za otroke in narobe so slej ko prej zgolj sredstvo za izpol¬
njevanje želja in doseganje ciljev, za uravnoteženje dobičkov
in izgub, nikakor pa ne priznavajo _v enakopravnih odnosih
drug drugega za dopolnitev samih sebe in ne samih sebe za
dopolnitev partnerja. Instrumentalno (narcisoidno) izrablja¬
nje drugega človeka pomeni sprevračanje temeljne dialektike
konstrukcije lastne identitete preko odnosa do drugega člo¬
veka (P. Orban, 1973, str. 107).

Pravi dialektični odnos bi bil namreč obojestranski in
vzajemen, skratka, simetričen tudi pri potrjevanju in prizna¬
vanju sebe in drugega kot enakopravnih subjektov. Instru¬
mentalen odnos pa je zgled nesimetričnega odnosa, v katerem
posameznik potrjuje in priznava predvsem sebe kot subjekt,
drugega pa le kot objekt svojih dejanj. Možna je seveda
tudi obratna simetričnost, kjer posameznik priznava drugega
kot subjekt, sebe pa kot objekt, denimo, ko gre za iracional¬
no odvisnost od avtoritete. Tisti, ki ne more doseči obojest-
ranosti v dialektiki odnosov, ima potemtakem do drugih
ljudi instrumentalen odnos, ne glede na to, koliko je posa¬
meznik emocionalno in afektivno vzburjen.

Intimistično in emocionalizirano vzdušje v malih druži¬
nah je večinoma interakcijski skupek instrumentalnih odno¬
sov med člani. Člani so drug za drugega sredstvo za kom¬
penzacijo lastnih identitetnih izgub. Le redko so ti odnosi
dialektično komplementarni. Celo odnosi otrok do staršev
v taki situaciji nujno postanejo instrumentalni, niso več
spontani, ne brez zadržkov in ne odkriti v ravnanju, saj se
otroci velikokrat naravnost strastno bojujejo za koščke re¬
snične pozornosti in naklonjenosti staršev. Ker pa starši take
odnose pozornosti in naklonjenosti največkrat kažejo z na¬
grajevanjem, obdarovanjem otrok, se tudi otroci temu prej
ali slej prilagodijo in zahtevajo od staršev zmeraj več darov
oziroma materialnih reprezentantov pozornosti, nezaupljivi
pa so do zgolj čustvenih in afektivnih izrazov pozornosti.

Nasprotni pol emocionalizirane instrumentalnosti je, deni¬
mo, nasilje med družinskimi člani tako v odnosih med za¬
koncema kakor v odnosih med starši in otroki. Tudi različne
patologije družinskih odnosov in patologije posameznikov
so reakcija na tako negativno stanje. Tu pride sicer zakrita
instrumentalnost družinskih odnosov jasno in z vso silo na

196

dan. S tem da psihoanalitsko ali grupnoteoretsko reducira¬
mo družinske konflikte bodisi na nenormalne gonske usode
zakoncev ali na konfliktne emocionalne in komunikacijske
zveze med člani, ne moremo odstraniti zunanjih družinskih
in temeljnih razlogov za splošno instrumentalnost v družin¬
skih odnosih.

Protislovje med nemožnostjo za pristno zbližanje in zdru¬
ževanje družinskih članov in prisilo identitetno-osebnostne
reprodukcije pri odraslih družinskih članih.

Kompenzacijska narava družinskih interakcij zožuje pro¬
stor za zaznavanje in prenašanje nasprotujočih si situacijskih
definicij med interakcijskimi partnerji. Vendar se morajo
(vsaj odrasli in zaposleni družinski člani) kratkoročno in do
določene mere za vsako ceno emocionalno stabilizirati in
libidinalno »napojiti«. V takih razmerah lahko vsak večji
konflikt ogrozi vsakdanjo stabilizacijo osebnosti. Posameznik
že tako težko ohranja videz koherentne identitete, ko se mo¬
ra zaporedoma ali celo sočasno »preklapljati« na različna
področja družbene dejavnosti, kjer sleherno obvladujejo dru¬
gačne premise družbenoekonomske maske. Ce se posamez¬
niku ne posreči v družini najti integritete in opore za svojo
vsakdanjo jaz sintezo, je v temelju ogrožena njegova iden¬
titeta.

Vendar so temu hotenju postavljene določene psihološke
meje oziroma možnosti. Ottomayer se, denimo, sklicuje na
Eriksonovo tezo, da mora posameznik od časa do časa preiti
faze moratorija, to je možnosti za prostorski in časoven umik,
v katerih lahko ob zmanjšanih družbenih zahtevah na novo
sprejme konfliktne objektne (libidinalne) odnose (E. Erikson,
19*?3, str. 127). Nižji družbeni sloji pa imajo le malo možno¬
sti za take moratorije, ti so namreč privilegij višjih slojev.
Vsakdanji življenjski ritem delavca, prisila, da je vsako jut¬
ro enako delovno sposoben in funkcijsko enako ali še bolj
učinkovit, onemogočata take moratorije (K. Ottomayer, 1976,
str. 131). Tudi letni dopusti in tedenski oddihi niso prave
priložnosti za to, saj se delavec tudi takrat ponavadi vse
prej kakor sprošča (nakupuje, popravlja ali zida hišo, go¬
spodinji, skrbi za otroke ipd.).

Tudi v srednjih slojih je tisto, kar se imenuje sprostitev
ali počitek, velikokrat le nadomestek tega. V resnici je spet

197

le zadovoljevanje ene izmed umetnih želja in potreb (npr.
različni športi, jogging, weekendi, zabave idr.). V takih od¬
nosih ljudje nimajo možnosti, da bi dobili nujno potrebno
distanco do lastnih prizadevanj in početja. Prisiljeni so prav
tako brez odnosa konzumirati družinske odnose, ki naj bi jim
zagotavljali psihosocialno, predvsem pa emocionalno repro¬
dukcijo in stabilnost. To jih sili k temu, da zanikajo in odriva¬
jo temeljne konflikte v družinskih odnosih in da poskušajo
za vsako ceno vzdrževati videz harmoničnosti in uspešnosti.
Kolikor bolj si prizadevajo za to, toliko bolj se družinska har¬
monija spreminja v iluzijo in grozi z novimi, težjimi krizami
in iracionalnimi izhodi.

Paradoks te situacije je, da neodnosnost nastaja prav na
poudarjanju vrednosti družinskih odnosov in celo na gojenju
pravega kulta pristnih družinskih odnosov. Ta situacija moč¬
no učinkuje tudi na otroke in mladostnike, saj tudi njih sili
k temu, da zavzemajo podobne dvolične in pravzaprav neod-
nosne odnose do drugih družinskih članov. Posameznik v tem
primeru ne zmore prenesti in obvladati procesa izmenjave
in medsebojne povezanosti identifikacij in diferenciacij, ki so
značilne za vse človeške odnose. Ta proces zoži na obseg vna¬
prej dogovorjenih identifikacij z drugimi.

Protislovje med socializacijo odraslih z individualno
reprodukcijo in socializacijo otrok

Tako v kapitalistični kakor v socialistični družbi poteka
večji del vzgoje bodoče delovne sile še zmeraj v družini ozi¬
roma, bolje, v družinah se pretežno reproducirajo določeni
družbeni sloji. Sleherna družina poskuša svojim potomcem
zagotoviti vsaj tak, če ne višji družbeni položaj, kakor ga
ima sama. Zlasti v nižjih družbenih slojih gre prizadevanje
za vzgojo otrok ponavadi na račun osebne reprodukcije in
kvalifikacije lastne delovne sile, in narobe, prizadevanje za
osebno reprodukcijo gre na račun vzgoje otrok. Zlasti obču¬
tijo to nasprotje zaposlene ženske iz nižjih slojev, saj si sko¬
rajda ne morejo privoščiti lastnega izobraževanja in se ne
morejo posvetiti sebi, ne da bi ob tem trpela družina. Ziehe
opozarja na tendenco, da si vse več staršev poskuša s tem,
da se ukvarjajo z otroki, da pretirano skrbijo zanje, prido¬
biti nove izvire koherence in notranje integritete (T. Ziehe,
1981, str. 112). To početje je, gledano tendenčno, neuspešno,

198

saj ima otroka zgolj za sredstvo lastne kompenzacije, zato ne
prinaša zaželenih afektivnih, emotivnih ali kognitivnih učin¬
kov, negativno pa deluje na otroka.

Neumann — Schonwetterjeva piše o tem takole, nanjo pa
se sklicuje vrsta avtorjev:

»Za starše je to kompenzacijsko vedenje... do otroka toliko
bolj opravičljivo, ker v razviti družbi otrok staršem očitno ne pri¬
naša nikakršnih prednosti in ker niso določeni nikakršni trdni
vzgojni stili, ki bi bili trdne vodilne linije. Vzgoja otrok je za
starše zvezana z mukami in stroški;... tudi v družini se pokaže
tendenca, da bi zahtevali ustrezno nadomestilo za porabljeni čas,
denar in afektiran je. Otroci se bržkone zdijo v tej enačbi na po¬
seben način napačna investicija, kar naj bi izravnali z afektivnim
podpiranjem staršev v njihovih lastnih konfliktih« (Neumann-
Schomvetter, 1973, str. 28).

Tako razmerje med starši in otroki dobi zato novo obliko
generacijskega konflikta, ki pa se večinoma ne kaže kot upor
proti očetom, temveč kot različne oblike arhaiziranja jaza ali
odpovedi jazu (narcisoidnost, slabotni jaz, duševne neurav¬
novešenosti med psihozami in nevrozami ipd.).

Tendenca k »izgubi jaza« in k »videzom moči jaza« kot
učinek družinskih protislovij na družbeno oblikovanje
posameznika (identitete)

S tem opisom seveda še nismo izčrpali protislovij v sodob¬
ni družini. Omenili smo le oblike, ki so vsaj po našem mnenju
najbolj dominantne. Vendar se moramo vprašati, kateri so
glavni učinki teh protislovij na posameznika, ki začne v dru¬
žini dobivati šele temeljne osebnostne komponente, temeljne
socialne navade in potrebe itn., skratka, ki si v družini pri¬
svoji in ponotranji temelj za svojo identiteto in »identitetno
politiko«.

Ker je družina vse življenje ključno mesto posameznikove
psihosocialne reprodukcije, se tiste identitetne forme in stra¬
tegije, ki si jih posameznik prisvoji in ponotranji že v otrošt¬
vu, ohranijo kot podlaga identitetne sinteze v vsem na¬
daljnjem človekovem življenju in le težko jih je bistveno
spremeniti. Iz tega dejstva, ki je navsezadnje družbeno-eko-
nomsko pogojeno, izhajajo tudi pogostne ugotovitve, kako
usodno za vse življenje posameznika obremenjujejo socializa¬
cijski učinki v družini. .—'

199

Ker pa lahko zaradi . vpliva instrumentalnosti družinskih
odnosov razvije svojo identiteto le tako, da tudi sam pono¬
tranji logiko delovanja in motivacij v teh odnosih, je nag¬
njen k temu, da razvija tako identitetno konstitucijo, ki
vidi v vseh odnosih predvsem antagonizem med ogroženostjo
identitete s strani drugih ljudi in možnostjo za potrjevanje
svoje (pre)moči in svoje identitete nasproti drugim ljudem.
Vendar je njegova” Identiteta v obeh primerih izrazito »hete-
ronomna« oziroma brez dejanske sinteze jaza, ki bi dialektič¬
no uravnavala razmerje med osebno in socialno identiteto
v prezentaciji sebe v družbenem delovanju. Ko gre za to, da
drugi ljudje ogrožajo posameznikovo identiteto, je ta hete-
ronomnost očitna, prav tako je tudi v drugem primeru. Posa¬
meznikova premoč v odnosih do drugih ljudi, vsiljevanje last¬
ne identitete (osebne in socialne) drugim ljudem na račun
omejevanja njihove identitete je le navidezna avtonomnost;
posameznik v resnici namreč beži pred dialektično simetrično¬
stjo v odnosih in se v resnici ne more sam v sebi konstituira¬
ti v subjekt, kljub različnim pritiskom, temveč lahko svojo
subjektnost doživlja le, ko so drugi brez moči ali so vsaj eno¬
stransko odvisni od njegove volje. Za dejansko dialektično
konstitucijo jaz identitete je potrebno več kot zgolj spretno
uravnoteženje med osebno in socialno identiteto, namreč spo¬
sobnost za ozaveščeno tvorjenje »modelov dejanj«. To pa
zahteva od posameznika precejšen napor in notranjo moč za
samorefleksijo in kritiko, da bi se izognil nezavednemu in
psevdospontanemu ponavljanju utečenih nezavednih inter¬
akcijskih vzorcev (form), ki jih je ponotranjil v dotedanjem
procesu oblikovanja identitete.

Zato posameznik, ki skuša denimo, dominirati z močjo,
sposobnostmi, potrebami, zasnovami delovanj, ni zgled za de^
jansko sintezo svoje jaz identitete. Njegov močni jaz je zaslon,
za katerim se v resnici skriva šibki jaz.

Tako lahko učinke protislovij v družinski socializaciji na
splošno označimo za produkcijo navideznih sintez jaz identi¬
tet, delnih jaz identitet, pa tudi za produkcijo mehanizmov
prikrivanja tega videza avtonomnosti in videza moči jaza.
Celotna družbena realnost nato sili posameznika, da še na¬
prej prikriva svojo šibkost in nerealnost svoje jaz identitete.
Posameznik v družbi, ki temelji na distribuciji moči, konku¬
renci, preprosto ne sme priznati neuspeha. Zlasti meščanske
družbe poznajo ideologijo individualnega neuspeha, po ka-

200

teri je posameznik sam kriv za svoj propad in šibkost. Vendar
so tudi v socialističnih družbah primeri, ki kažejo, da posa¬
meznik z dejansko jaz identiteto ni zaželen. Prav narobe, vsi¬
ljuje se pritisk k obči konformnosti in priznanju posamezniko¬
ve odvisnosti od institucij ipd.

V tej situaciji, ki je obče človeška, so rezultati družinske
socializacije za obstoječe družbe funkcionalni, so temelj za
nadaljnje družbeno formiranje posameznika v človeka, ki je
konformen ali se vsaj nemo podreja temeljnim družbenim
razmeram.

Sodobna psihologija vidi univerzalnost šibkega jaza, ki je
rezultat družinske in pozneje obče socializacije, predvsem v
množičnosti različnih narcisoidnih in neonarcisoidnih oblik
značajev sodobnih ljudi, posebno mladih. Zato je tudi upora¬
ba izraza »narcizem« dandanes močno pretirana in sporna, saj
se z njim skuša zajeti malone vse značajske oblike. Mislim
pa, da ta raba razkriva spoznanje o univerzalnosti temeljne
oblike normalne norosti, ki jo producirajo sodobne družbe.
To je prav odsotnost in nasprotje subjektivnosti individua,
vendar posredovano z izzivanjem videzov in nadomestkov za
izgubljeno ali, bolje, nerealizirano subjektnost.

Nekatere temeljne skupine narcisoidnega značaja, ki jih
navaja večina teoretikov, kažejo na to, da te poteze dejansko
označujejo določen tip osebnosti, ki se zlahka prilagodi seda¬
njim protislovnim družbenim razmeram, segmentiranju druž¬
bene prakse in identitete, instrumentalnos.ti odnosov, ipd. Naj
navedem tri temeljne značilnosti, kakor jih navaja P. Orban
v svoji analizi nastanka narcizma:

— preveliko poudarjanje sebe v odnosih in kopičenje stva¬
ri, ki posamezniku zagotavljajo občutek izjemnosti in moči;

•— infantilna agresivnost, ki se pokaže, ko se posameznik
počuti ogroženega v svoji osebni identiteti (sebstvu);

— neodnosna prilagoditev družbeno določenim razmeram,
če le vsaj na videz potrjujejo njegov odnos do sebe (P. Orban,
1973, str. 118).

Številni teoretiki in raziskovalci imajo za krivca za mno¬
žično produkcijo narcisoidnega značaja in sploh osebnosti s
šibkim jazom simbiozno povezanost med materjo in otrokom
v zgodnjem otroštvu in odsotnost ojdipskega konflikta žara-,
di umika očetovske vloge iz sodobne družine. Po tej razlagi
naj bi se posameznik zato ne mogel otresti odvisnosti od ma¬
tere, simbiozne povezanosti z njo in s tem zvezanimi občutki

201

vsemogočnosti prepričanja, da bodo drugi vse storili zanj (in
infantilne agresije, kadar tega ne store), oboževanja samega
sebe, iskanja zadovoljitve le zase, nesposobnosti za vživlja-
nje v druge ljudi in podobnih lastnosti. Podobno naj bi ve¬
ljalo tudi za izrazito konformne ljudi, se pravi ljudi z očitnim
šibkim jazom (npr. fenomeni borderline, napačnega selfa
ipd.)^ Tudi tu naj bi simbiozna zveza v zgodnjem otroštvu,
pomanjkanje starševskih vzorov za formiranje nadjaza in še
izkustvo odvisnosti od drugih proizvajali take značajske po¬
teze. Po mnenju številnih teoretikov se danes na splošno zni¬
žuje število klasičnih psihoz in nervoz, ki so, gledano psiho-
analitsko, proizvod neustreznih izidov ojdipske situacije. Tudi
to naj bi potrjevalo tezo o novem socializacijskem tipu, ki se
vzgaja v sodobni družini (T. Ziehe, 1981, str. 130).

Tu ne morem načenjati danes že nepregledne diskusije o
teh pojavih in o vzrokih zanje. Rada bi le opozorila na to, da
je treba gledati nanje s stališča kompleksne in celostne dru¬
žinske in družbene problematike, namreč kot na produkt glo¬
balne družbene protislovnosti družine in procesov formira¬
nja identitete družinskih članov.

V sodobni družini, ki izgublja patriarhalno naravo, hkrati
pa otrokom res ne more dati novih zavezujočih vzgojnih ide¬
alov in vzorov (identifikacije vrednih pomembnih drugih), no¬
bena posebna družinska vloga (nit mati niti oče) ne zagotav¬
lja sama na sebi vzgojnega ideala ali vzora. Do vzorcev te¬
meljnih družbenih vlog pride danes otrok vse bolj zunaj dru¬
žine (v skupinah vrstnikov, ki imajo svojo subkulturo, preko
medijskih učinkov in vzorov v šoli).

Otrok se v družini prav kmalu seznani s porabniškimi funk¬
cijami družine in z njihovo vlogo kompenzatorja za identitet¬
ne praznine staršev. Družina kot takšna je za otroka primarno
izkustvo predvsem v zgodnjem otroštvu, ki je še obarvano z
emocionalno in afektivno neposrednostjo odnosov med njim
in starši, vendar prevladuje odnos med materjo in otrokom
(to je posledica patriarhalnega družinskega vzora, ki še ni pre¬
živel, saj ima v družbeni delitvi dela še zmeraj velik pomen).
Odtod videz, da umik očetove avtoritete iz družine in preve¬
lika vloga matere v zgodnjem otroštvu povzročata narcisoid¬
nost oziroma šibki jaz.

Dejansko pa je oboje posledica globalne protislovnosti
male družine in nikakršni posebni premiki k večji ali manjši

202

avtoriteti ali moči očeta ali matere ne morejo odpraviti te
protislovnosti.

Na drugi strani pa v mali družini in tudi v protislovni kon¬
stituciji identitete, ki jo producira pri vseh svojih članih, ne
moremo videti zgolj negativnosti. Identitetni proces je vselej
alternativen in kolikor globlje segajo protislovja, toliko bolj
so prisotne tudi nove pozitivne alternative tega procesa.

Številni raziskovalci, denimo opozarjajo na to, da v neka¬
terih sodobnih družinah (npr. v družinah intelektualcev) na¬
stajajo nove pozitivne oblike socializacijskih procesov. V teh
družinah ne gre le za t.i. »permisivno vzgojo«, temveč tudi
za direktno spodbujanje otrok h kritični in osveščeni iden¬
titeti in k demokratičnim, komplementarnim odnosom med
ljudmi. Družina je tedaj lahko tudi osnovna celica demokrati¬
zacije odnosov, ne da bi vzbujala iluzije, da je že s tem dose¬
žena dejanska avtonomnost posameznika v družbi in demo¬
kratizacija temeljnih družbenih odnosov.

Podobno opozarja T. Ziehe, da ima tudi narcisoidni in ne-
onarcisoidni značaj (»novi socializacijski tip«) pozitivne mož¬
nosti za dejansko »posest sebe« oziroma za razvoj jaz identi¬
tete, če ima človek seveda možnost za delovanje v enakoprav¬
nih in komplementarnih socialnih odnosih in če ima razvite
zametke kritične samorefleksije. Kot glavni pogoj za prese¬
ganje negativnih form identitet navaja Ziehe posameznikovo
ozaveščanje glede razlogov in povodov za občutke nemoči, ki
jih poskuša narcisoidno preseči, s tem da poudarja svoj ar¬
haični jaz ideal (T. Ziehe, 1981, str. 263). Posameznik bi mo¬
ral ob tem na eni strani prepoznati realne razloge za svojo ne¬
moč in enostransko odvisnost od zunanjih družbenih dejav¬
nikov, na drugi strani pa se ne bi smel umakniti v narcisoid¬
ne strahove in iluzije.

»Samorefleksija je. kolektivna sprememba interakcijskih form,
ki omogoča odpravo strahu pred doživljeno nemočjo, zato, da bi
lahko predelali spoznanje nemoči. ,Spoznanje nemoči’ pomeni:
spoznanje družbenih protislovij, ki proizvajajo nemoč in jo utrju¬
jejo, kaže pa tudi na možnost njenega preboja in ukinjanja...
.Narcizem’ je tedaj reflektiran: je sposobnost, da praktično trpimo
doživljeno .nemoč, ne da bi morali nemoč prestavljati vase kot
nevrotičen zlom ali jo postavljati medse in zunanjo realnost, tako
kaLv-psihotičnem zlomu. Narcizem je tedaj potencial zato, da
lahko proizvedemo nepostvarjene interakcijske forme v kolektivu
kot tudi za proizvodnjo kolektivnosti s pomočjo sprememb inter¬
akcij« (T. Ziehe, 1975, str. 263).

203

Perspektivo vidim v nadaljnjem razvoju identitete ozi¬
roma socializacijske problematike, namreč v nadaljnjem raz¬
voju teh pozitivnih možnosti, ki kljub dejanski prevladi ne¬
gativnosti kažejo na zgodovinsko relativnost teh form. Tu je
možnost tudi za posamezne družine in posameznike, da se po¬
gumno soočijo z lastnimi in družbenimi protislovji, da re~
flektirajo strahove in bolečine, zavračajo instrumentalnost
in neodnosnost v delovanju in v medčloveških odnosih, in
tako odpravljajo sodobne oblike »normalne norosti« in jim
spodmaknejo legitimnost nečesa »normalnega« in »naravnega«.

6.2. Identiteta protislovja v procesih šolanja

V se danjih razvitih družbah ni jasne meje med otroštvom
in odraslostjo, tako da se posameznikovo družbeno profiliranje
zavleče daleč v adolescenco in odraslost, pa še kot odrasel
človek posameznik hitro in močno spreminja svoje družbene
vloge, delo, družbeno okolje in podobe o sebi. Zato se je še
"zlasti zvečal pomen tistih družbenih iri socializacijskih dejav¬
nikov, ki posredujejo med otroštvom in odraslostjo, dejavni¬
kov, ki deloma nadaljujejo delo družine, na drugi strani pa
že anticipirajo situacije in delo odraslega človeka. JSajpo-
membnejša taka in stitucij a je šola . . Prav zato ima obdobje,
ali čas, ki ga človek preživL v šoli ali ga zaseda šola* izreden
pomen v razvoju osebnosti.

Identitetna protislovja se v šolskem obdobju kažejo v na¬
sprotju med afektno in emocionalno usmerjeno družinsko so¬
cializacijo in afektno in emocionalno nevtralizirano šolsko so¬
cializacijo ter v nasprotju med nestorilnostno igrivo dejavno¬
stjo otroka v družini in storilnostno motivirano dejavnostjo
otroka v šoli. Že v šolsko obdobje vdirajo tudi pritisk iz bo¬
dočega delovnega sveta, in to toliko bolj, kolikor bolj se kon¬
čuje osnovno šolanje in se šolar bliža življenjsko pomembnim
odločitvam glede bodočega poklica. Ce je šola poleg tega ključ¬
ni dejavnik, ki posreduje pri poklicnem usmerjanju, oziroma
če šolski uspeh in pot šolanja odločata o poklicnem in druž¬
benem statusu, je razumljivo, da vdirajo v šolsko obdobje tudi
nasprotja in konflikti iz sveta dela oziroma anticipirane odras¬
losti. To dodatno oteži identitetno problematiko in se z dru¬
gimi identitetnimi protislovji šolarja in mladostnika združi v
neločljivo celoto.

204

K. Holzkamp, denimo, opozarja, da otroci v šolah sicer
dobivajo znanja in sposobnosti, poleg tega pa se implicitno
navajajo na postvarjeno ravnodušnost do produktov svojega
dela (znanja), tako da reducirajo svoj delovni prispevek na
zgolj subjektivno, individualno merljivo kvalifikacijo storitev;
s tem se pripravljajo na mesto v konkurenčnem odnosu do
drugih ljudi, v katerem imajo znanje drugega za grožnjo
lastnim storitvam ali pa imajo neznanje drugega za potrditev
lastne vrednosti K. Holzkamp, 1973, str. 258).

Temeljna konstelacija šolskega življenja postanejo ocene,
učenje zaradi ocen oziroma zaradi spričevala (ki daje tudi
kvalifikacijo za nadaljnje šolanje ali za delo). Podobno kot
pri delu mezda le na videz neposredno ustreza dejanski po¬
sameznikovi storitvi, tako v šoli ocena ponavadi le na videz
neposredno ustreza storitvi. Kakor delavcu v mezdnem delu
cilj dela ni proizvod, temveč mezda, tako tudi učencu v šoli
tedaj cilj ni več doseganje znanja, temveč ocena.

»Za tistega, ki se je že naučil da svojega dela nima za ko¬
operativen prispevek k skupni stvari, temveč ga vidi kot abstrakt¬
no sposobnost za pridobivanje ocen, je tudi samoumevna (tista)
življenjska forma, v kateri je neposredni producent ločen od
svojega produkta in ki prodaja svojo delovno silo kapitalistu kot
abstraktno sposobnost za produkcijo presežne vrednosti, pri čemer
je delo za delavca na videz sposobnost za neposredno pridobiva¬
nje mezdnega zneska« (K. Holzkamp, 1973, str. 259).

Odpravljanje ocen ali umetno odpravljanje storilnostne
miselnosti v šolah ne spremeni razmer, dokler vsa družba
temelji na tržnem načinu proizvodnje in na mezdnem delu,
saj bi bila šola sicer nefunkcionalna s stališča družbe, ker bi
se morala psevdo mezdna miselnost razviti drugje oziroma
drugače, meni Holzkamp.

»Danes gre predvsem za to, da razumemo in omogočimo, da se
razume, kako je ustrojena družba, ki terja ravnodušnost do pro¬
duktov in oviranje kooperativnih interakcijskih form v šolskih
institucijah kot ustrezno pripravo na ,življenje’« (K. Holzkamp,
1973, str. 260).

Ta Holzkampova kritika šolske institucije po našem mne¬
nju ne velja zgolj za kapitalizem. Povsod po svetu je šolsko
življenje podrejeno storilnostnim pritiskom in učenju zaradi
ocen ali spričeval. Vsebina in drugi vzgojni smotri so realno
v ozadju kljub sicer drugačnim ideološkim proklamacijam. Se¬
veda pa taka organizacija in praktična usmeritev šolske so-

205

cializacije pospešujeta razvoj tistega odnosa do dela, ki ustreza
mezdnim odnosom.

Storilnostni, podobno pa tudi selekcijski pritisk v šolah
strukturalno določa že potreba po ohranjanju šolske institu¬
cije. Odvisnost šolarjev od učiteljev in konkurenca med šolarji
izhajata iz storilnostnega in selekcijskega pritiska na šolarje.
Sele selekcija spremeni učne vsebine, da jih. je nujno treba
preveriti. Vendar se morajo storilnostnemu in selekcijskemu
pritisku podrediti tudi učitelji, sicer je ogroženo njihovo mesto
v šoli, saj ni več mogoče nenehno preverjati znanja in ocenje¬
vati šolarjev.

P osledice storilnos tnega pritiska so kritične, kadar se oce¬
nam za storilnost pridružijo še zunajšolski in predšolski de¬
javniki in kadar so manj uspešni šolarji diskriminirani zaradi
manjše uspešnosti. Takrat lahko nastane začarani krog vzro¬
kov za neuspešnost in njenih učinkov. Socialni ali družinski
razlogi, denimo, povzročajo neuspešnost v šoli, ta pa znižuje
družbeni status šolarjev in okrepi že dane družbene razloge
za neuspešnost, itn. Klaus Ulich ugotavlja, da je šolska socia¬
lizacija urjenje v konkurenci in učenje o konkurenci in da
se s tem šolarji pripravljajo na bodoče delo v družbi; to delo
je hierarhično organizirano, najbolj pa ga opredeljujejo načela
storilnosti in konkurence. A celo če domnevamo, da teh načel
ne bi bilo mogoče odpraviti, je vzgajanje otrok zgolj po nor¬
mah sveta odraslih, ocenjevanje in presojanje po teh normah,
vendarle dvomljivo. Po njegovem mnenju so vse oblike od¬
klonskega vedenja pri šolarjih posledica take šolske vzgoje,
ki ne ustreza potrebam in življenjskim situacijam šolarjev
(K. Ulich, 1982, str. 495).

Organizacija naše šole je samoupravna, učenci naj bi pre¬
segli tudi implicitno mezdni odnos do svojega dela. Vendar
različni ekonomski in družbeni pritiski na šolo in tudi ne¬
posredno na otroke in mladino silijo oboje v instrumentalne,
neosebne odnose do učenja, do rezultatov učenja in med
otroki oziroma otroki in učitelji. Zaradi ekonomske krize,
krčenja mreže šol za nadaljnje šolanje in kvalifikacije, nižanja
standarda staršev, pomanjkanja štipendij, grozeče nezaposle¬
nosti mladih in realnih, po tendenci mezdnih odnosov delav¬
cev na delu se tudi v šolah krepijo pretežno storilnostni odnos
do učenja, učenje za ocene, konkurenca med učenci itn. Ven¬
dar, kot je ugotovil Holzkamp, zgolj reformiranje šole ne

206

more spremeniti tega odnosa, saj bi tedaj bila ogrožena njena
realna funkcionalnost. Treba je urediti družbeno-ekonomske
odnose in v tem okviru tudi odnose v šoli in odnose učencev
do svojega dela.

Tako lahko ugotovimo, da je institucija šole na eni strani
odrezana od sveta produkcije) se le abstraktno nanaša nanj.
na drugi strani pa se intencionalno povezuje z njim, saj pro¬
izvaja v šolarjih tiste nujne identitetne strategije, ki jih bodo
potrebovali v realnem življenju, ko bodo odrasli. Podobno
povezuje šolo s svetom instrumentalno pojmovanega dela tudi
univerzalnost njene dejavnosti (učenje splošnih in obveznih
znanj in spretnosti), abstraktnost v vrednotenju storitev (prek
sistema kvantitativnih ocen), navidezna neafektivnost in ne-
emocionalnost v odnosih med učitelji in učenci, med razredi
in celo med učenci, prikriti konkurenčni spopadi med učenci
ipd. (K. Ottomayer, 1982, str. 189).*

Šola otroku poleg tega, da mu posreduje storilnostni in
instrumentalni odnos do njegovega dela, daje še izkustvo
blagovno-denarne menjave, saj prav učenje zaradi ocen sili
otroke, da sprejmejo menjalni odnos do svojega početja, sprej¬
mejo učenje kot pogoj za uspešno menjavo med seboj in
učiteljem oziroma institucijo. Jaz dam tebi določeno učno
storitev, ti meni ugodno oceno, tako stališče je značilno za
večino učencev.

Šola se izkaže za izrazito vmesno institucijo med družino
in delom. V bistvu se nanaša na celotno družbeno življenje
in vsebuje zametke vseh interakcijskih form, ki so značilne
za posamezne sfere družbenega življenja in za temeljne druž¬
bene institucije. Vendar šola razvija te interakcijske oziroma
odnosne forme nevede, celo proti svojim javno izraženim
smotrom, kot so: realiziranje osebnostnih potencialov otrok,
razvijanje kreativnosti, demokratičnosti v odnosih med uči¬
telji in otroki in med otroki, zmanjšanje socialne diferencia-

Poskusi, da bi šolo povezali z delom, so tudi v naši reformi
srednjega izobraževanja. Pri tem ni narobe to, da naj bi se po¬
vezala učenje in fizično delo, temveč to, da se proces učenja že
vnaprej izenači z institucionaliziranim izobraževanjem v šolah,
proces dela pa z delom v poklicu ali, še bolj banalno, z delom
v tovarni. Pri tem pa se pozablja, da sta oba procesa odtujena,
zato s tem, da ju združimo, ne moremo celostno in učinkovito po¬
vezovati učenja in dela. Dodatno uvajanje politehnične izobrazbe,
praktičnih znanj, ne more vzpostaviti produkcijskega nanašanja
učiteljev in učencev na skupno dejavnost.

207

cije itn. V tem smislu se šola kot institucija vdaja pedagoški
iluziji, tj. prepričanju in želji, da bi v učencih razvila nove
motivacijske naravnanosti, da bi jih resnično učila presegati
egoizem vsakdanjega življenja.

Ne zanikamo sicer pozitivnega smisla teh pričakovanj in
želja, vendar menimo, da šola in druge vzgojne in izobraže¬
valne institucije ne morejo same na sebi ustvariti v ljudeh
kakšne nove identitetne forme in strategije, še najmanj tiste,
ki bi nasprotovale realnim odnosom v družbi. Prav tako ne
moremo reči, da šola demotivira, kvari, negativno deluje sama
na sebi. Obdobje šolanja je za otroka na eni strani nadalje¬
vanje dela, ki ga je začela družina v primarni socializaciji, na
drugi strani pa ga ločuje od nje, s tem ga vsaj delno osamo¬
svaja in emancipira. V tem je tudi možnost, da bo otrok prav
v šoli razvil tiste potenciale, ki jih doma ne more razviti,
ker v družini ni dovolj osamosvojen.

Giesecke ugotavlja:

»Zares močno in temeljno učitelj ne more motivirati, lahko le
pripomore k temu, da nejasne motivacije močneje pridejo do za¬
vesti; Če gledamo tako, lahko glagol ,motivirati’ uporabljamo le
neprehodno, se pravi le tako, da človek motivira sebe, drugi pa ga
ne motivirajo« (H. Giesecke, 1973, str. 29, cit. po T. Ziehe, 1981,
str. 257).

Pedagoška iluzija sloni na domnevi, da lahko pri otroku
(objektu) na podlagi delitve na subjekt in objekt vzgoje
(subjekt — učitelj, objekt — učenec) ali na podlagi avtorita¬
tivnega posredovanja znanj ali normativnih zapovedi nasta¬
nejo nove zavestne naravnanosti, ne da bi ob tem nastal tudi
nov produkt na ravni medosebnih interakcij (nov odnos med
učiteljem in učencem, vzgojiteljem in vzgajanim), ki zahteva
spremembo tudi pri učitelju in vzgojitelju. Ta predstava po¬
zablja na tisto, na kar je opozoril že Marx v tezah o Feuer¬
bachu, ko je dejal, da:

»materialistični nauk o spremembi okoliščin in vzgoje po¬
zablja, da okoliščine spreminjajo ljudje in da mora vzgojitelj sam
biti vzgajan. Zato mora družbo razdeliti na dva dela — od katerih
je eden vzvišen nad njo« (K. Marx, MEID II, str. 357).

6.2.1 Identitetni konflikt zaradi preloma med družino in šolo

Zaradi položaja, v katerem šola producira te pedagoške
iluzije, postane šola na sebi protislovna- socializacijska enota,
tako učitelji kakor učenci pa zahajajo v identitetna protislovja,

208

ki jih oboji prikrivajo, odrivajo in kompenzirajo v različnih
formalnih, šolskoritualnih dejavnostih. Posameznik potemta¬
kem v šoli kljub njeni prosvetiteljski nalogi ne more od¬
praviti in preseči tistih identitetnih protislovij, ki jih je bil
deležen že v predšolskem obdobju, zlasti ne zametkov narci¬
soidnosti in drugih oblik šibkega jaza, ki jih vedno pogo¬
steje proizvaja sodobna družinska socializacija. Prav narobe,
te tendence se v šoli lahko še naprej razvijejo. Dejansko je
šolsko obdobje prva stopnja v procesu nadaljnjega osebnost¬
nega utrjevanja in družbenega upravičevanja protislovne
identitetne formacije.

S tem ko uč enec v  šolskem obdobju zavestno ali neza¬
vedno sprejme instrumentalističen in celo potencialno mez¬
den odnos do svojega dela, ko izgubi intrinzično motivacijo
za učenje in je to zanj le še sredstvo za doseganje nečesa,
kar bo realiziral onkraj šole ali šele, ko se bo končala, si
prisvaja tudi druge značilnosti človekovega reagiranja na od¬
tujeno delo. Gre predvsem za kompenzacijsko ravnanje v
prostem času, beg v zasebnost in porabo kot nadomestilo za
identitetne izgube. Nič presenetljivega ni, da se mladi ljudje
in že otroci zelo zgodaj seznanijo s svetom tržnih blag, s
porabo in da imajo to dejavnost za potrditev svoje indivi¬
dualnosti in identitete.

Otrokovo kompenzacijsko vedenje v odnosu do šole se
dobro ujema z njegovimi izkušnjami v družini, z izkušnjo
zaznane kompenzacijske dejavnosti staršev v družini in pre¬
težno neprodukcijske, zgolj porabniške dejavnosti družine.
Ob teh spodbudah in socialnih potrditvah odtujenih form
identitete se, denimo, otrokove in mladostnikove narcisoid¬
ne osebnostne poteze lahko razvijejo iz zgolj osebnostne mot¬
nje v temeljno značajsko potezo, ki karakterizira njegovo eko¬
nomsko značajsko formo. Narcizem tedaj postane sestavni del
družbenega procesa. Napajajo ga dejansko življenje in eko¬
nomske premise delovanja, zato postane'objektivna osebnost¬
na poteza, ki je individualna terapija ne more več bistveno
omejiti.

Franz Wellendorf je v delu Šolska socializacija in identi¬
teta opozoril na vrsto psihodinamičnih procesov, ki omogoča¬
jo razvoj novih obrambnih mehanizmov, potlačitev in regre¬
sij v infantilno vedenje pri otrocih in ki izvirajo predvsem iz
instrumentalne, depersonalizirane in na videz afektno nev-

209

tralne situacije v šoli. Njegova glavna ugotovitev4e r  da sodob¬
na organizacija in usmeritev šol razvija zlasti socialno otroko¬
vo identiteto, poskuša mu privzgojiti identifikacijo s šolo, z
njenimi smotri, redom, načinom vrednotenja dosežkov itn., za¬
vira pa razvoj njegove osebne identitete, predvsem otrokove
emocionalnosti in afektivnosti. Zato je otrok prisiljen ome¬
jiti svojo osebno samoprezentacij o v okvire storilnostne in
s šolo postavljene aktivnosti svojo emocionalnost in afek-
tivnost pa ima tendenco bodisi reducirati na stopnjo prepro¬
stejših odnosov do staršev ali pa se emocionalno in afektivno
sprostiti v raznih oblikah odpora do šole, ki segajo od težav
z učenjem do agresivnih oblik kršenja šolskega reda (F. Wel-
lendorf, 1979, str.49, 218, 237).

Wellendorf ima za najpomembnejše tele razlike med dru¬
žino in šolo:

— univerzalizem šole, ki se ne ozira na individualne, spol¬
ne in generacijske razlike šolarjev (vsi so v glavnem postav¬
ljeni pred iste zahteve), nasproti individualno in osebnostno
usmerjenim interakcijam v družini;

— prevladovanje uradnega institucionalnega smotra šole
v vseh šolskih interakcijah nasproti veliki raznolikosti si¬
tuacij, v katerih se opazujejo, prepoznavajo in drug z drugim
ravnajo člani družine;

— storilnostna usmerjenost šole ne ustreza individualnim
specifičnostim storitev posameznikov. V družini pa, narobe,
individualno obravnavajo kvalitete in storitve otrok;

— v šoli imajo šolarji že zaradi večjega števila otrok ka¬
kor v družini manj možnosti za to, da pokažejo osebne inte¬
rese v interakcijah, kakor v družini. Zato morajo šolarji
zmanjšati intenzivnost afektivnih odnosov med seboj in jih
podrediti šolski disciplini, kar v družini ni nujno ali vsaj ne
tako zelo (Wellendorf, 1979, str. 45).

Za Wellendorfa pomeni šola otrokovo ločitev od dotedanje¬
ga družinskega življenja oziroma od izkustev v družini. Ta lo¬
čitev je najtežja prav v emocionalni sferi, kjer družina otro¬
ku vendarle omogoča vsaj delno javno ekspresijo, medtem ko
šola s svojo institucionalno utrjeno afektivno nevtralnostjo,
storilnostno motivacijo in formalnostjo v odnosih med uči¬
telji in učenci vse to zavira. Zavrto skuša kanalizirati v raz¬
lične šolske rituale, kjer poudarja predvsem otrokovo iden¬
tifikacijo s šolo (npr. vstop v šolo, šolska praznovanja, pode-

210

litve nagrad, tekmovanja med šolami ali razredi, pa tudi samo
ocenjevanje, izpiti itn.); vselej pa obstaja možnost regresije
otrok in učencev v infantilno vedenje (in.učiteljev v ojdipsko
razmerje staršev do nepokornih otrok).

»Š olska scen a Je prirejena .tako, da kaže tendenco k izključe¬
vanju seksualnih in agresivnih impulzov iz komunikacijskega
procesa med ljudmi in iz predstavitve identitete. Le tako je mogo¬
če relativno neokrnjeno ohraniti uradno pomensko zvezo sistema,
kakršna se kaže v značilnih scenah. Obrambne strategije pred
nezaželenimi impulzi se povezujejo z institucionaliziranimi, ekstra-
psihičnimi in intrapsihičnimi odpovedmi gonom in institucional¬
nim redom, dopolnjujejo se in se med seboj podpirajo. Eksko-
munikacijo nezaželenih impulzov in afektov omejujejo kazni,
ki jih ima na voljo interakcijski sistem šole kot družbene insti¬
tucije na podlagi obstoječih razmerij moči. Kolikor bolj so iz-
ključevani gonski impulzi in afekti interakcijskih partnerjev, ki
so jih že interpretirali v scenskem aranžmaju družine in so jih
poskušali vnesti v šolske scene, toliko teže je biografsko orga¬
nizirati identiteto kot življenjsko-zgodovinsko povezavo in urav¬
noteženje osebne in družbene identitete. S tem se povečuje ne¬
varnost regresije na zgodnejše razvojne stopnje identitete« (F.
Wellendorf, 1979, str. 218).

Kot poudarja Wellendorf, je v »scenskem aranžmaju šole«
(to je v značilnih interakcijah med učitelji in učenci ali le
med učenci) vrsta priložnosti za to, da znova oživijo potlače¬
ni gonski impulzi oziroma desimbolizirane interakcijske for¬
me. Pojavijo se lahko v obliki seksualnih, agresivnih, anksi-
oznih idr. afektov pri posameznikih ali skupinah. Principi, ki
ohranjajo šolski sistem, kakršna sta, denimo, univerzalnost
in afektivna nevtralnost, lahko tedaj spodbudijo vrnitev po¬
tlačenega.

»Zlasti rituali šolskega vsakdanjika ponujajo veliko prilož¬
nosti za odreagiranje impulzov, ki so izključeni iz komunikacij¬
skega procesa. Posledice vrnitve potlačenega so lahko zelo različ¬
ne: popačenje zaznav samega sebe in drugih, delovne zavore,
strahovi pred izpiti itn« (F. Wellendorf, 1979, str. 237).

Prav v težavah, ki jih ima, če hoče v šoli nekako pokazati
gonske afekte in impulze, ki so že v otroštvu postali sestav¬
ni del osebne identitete in v tem, da interakcije latentno
ogrožajo vrnitev izrinjenega, se vsaj za posameznike s šibkim
jazom skriva nevarnost regresije na infantilne stopnje identi¬
tetnega ravnotežja.

Wellendorf pravi, da šolski sistem s tem, da je (na videz)
afektivno nevtralen, oziroma s tem, da afektivnost in emo¬
cionalnost podreja učnim storitvam in šolskemu redu, sekun¬
darno (znova) povzroči odpoved gonom, kajti v normativnem

211

pritisku šole in v šolskih ritualih dejansko prihaja tudi do
skrivne reinterpretacije izrinjenega, in sicer take reinterpre¬
tacije, ki naj bi po možnosti nevtralizirala ogrožajoče impulze.
Podobno, kakor je, denimo, za nevrotika značilno, da živi v
življenjski laži (vseskozi živi od laganja samemu sebi), naj bi
bila šola psevdonevrotska laž institucije (Wellendorf, 1973,
str. 256). Nevrotična vedenja otrok, različne fobije in druga
odklonska vedenja so že odgovor potencialno nevrotičnih
otrok na tako situacijo, ne pa izraz zgolj osebnih šibkosti
otrok.

Wellendorf ugotavlja, da šolske nevroze in strahove po¬
vzroča in vzdržuje krožni proces med seboj povezanih učinkov,
namreč družinskih razlogov in šolskih razlogov:

emocionalna ambi¬
valenca otroka do
staršev

aktualiziranje starih
konfliktov s scensko
ureditvijo šole

reakcija v obliki
fobije in umika
nazaj k staršem

premik ambivalentnih.
čustev od staršev na
šolo (učitelja)

Na ta krog se opira krog učinkov in razlogov na ravni posameznika
(šolarja):

stara raven identitet¬
nega ravnotežja

nujnost predstavitve
osebne identitete
v okviru nove
socialne identitete

propad poskusa
in vrnitev na
staro raven iden¬
titetnega ravno¬
težja

poskus še neinterpretirane
predstavitve osebne
identitete v novem in¬
terakcijskem sistemu
(v šoli)

212

Ce poskušajo starši, ki ne razumejo otrokovih fobičnih
reakcij, otroka z opomini in kaznimi prisiliti, da bi spet šel
v šolo, iz katere beži ali v njej ni uspešen, se ta krog pogo¬
jevanja le še okrepi. S tem se veča nevarnost, da bo motnja
postala kronična in je otrok res ne bo mogel več premagati
(F. Wellendorf, 1979, str. 252—3).

Te motnje so potemtakem produkt protislovnih interakcij
in nerazrešene otrokove identitetne krize ob prehodu iz dru¬
žine v šolo oziroma ob izmenjevanju življenja v šoli z živ¬
ljenjem v družini, zato jih osebna intervencija učiteljev ali
staršev ne more razrešiti, še več, pritisk na otroka jih še
okrepi (F. Wellendorf, 1979, str. 252).

Šola kot institucija sama pozna vrsto regulativov, ki prepre¬
čujejo množičen izbruh konfliktov in ki individualne odpo¬
vedi ali motnje prikazujejo le kot stvar posameznika, kot
individualno krivdo ipd. Nekateri rituali in šolske ideologije
imajo funkcijo, da ideološko homogenizirajo učence in učite¬
lje in da vzdržujejo nekonfliktno kolektivnost. Drugi pa, de¬
nimo, skušajo prikazati avtoritetno razmerje med učitelji in
učenci kot povsem funkcionalno, stvarno razmerje, ki ne za¬
deva osebne identitete obojih. S tem se vsili mnenje, da
osebni problemi v šolskih, scenah ..sploh niso relevantni in da
morajo vse želje in afekti učencev in učiteljev rabiti le stva¬
ri šole.

Ta Wellendorfova kritika zdaj prevladujočih oblik šole
daje možnost za primerjavo z razpravljanjem o socializacij¬
skih učinkih družinskih protislovij. Instrumentalizacija, po-
stvarjanje odnosov, storilnosti in konkurenčni pritiski na
učence, afektivna nevtralnost in druge značilnosti šolskega
sistema namreč še krepijo tiste tendence v razvoju šibkega
jaza, ki izhajajo že iz družinske socializacije v okviru kom¬
penzacijskega družinskega življenja jedrne družine. Čeprav
ne moremo reči, da šolski interakcijski procesi zgolj nadalju¬
jejo vzorce nezavednega predelovanja konfliktnih interakcij
iz zgodnjega otroštva, pa vendar izhaja iz ugotovitve o iz¬
ključevanju afektivno-emotivne komponente iz šolskih inter¬
akcij in iz tendence po infantilizaciji afektivnih reakcij pri
učencih, da šola aktualizira, okrepi in zavaruje te nezavedne
vzorce reagiranja na konflikte (F. Wellendorf, 1979, str. 46;
T. Ziehe, 1975, str. 248).

Ziehe ugotavlja, da v tipičnih šolskih interakcijah niso iz¬
ločene oziroma nevtralizirane zgolj afektivne in emocionalne

213

vsebine odnosov, temveč je na splošno zapostavljen in celo
izključen odnosni vidik komunikacij. Povsem prevladuje in¬
formacijski vidik, vidik prenašanja znanj in učnih vsebin
ali pa preverjanja učniff storitev. Taka ločitev odnosnega
vidika interakcij onemogoča metakomunikacijo o odnosih
in refleksivno oceno lastnih storitev in pobud, s tem pa se
ohranjata struktura šole in njena navidezna samoumevnost
(T. Ziehe, 1979, str. 248).

Afektna nevtralnost pouka, izključitev vidnega izražanja
čustev, izrivanje procesov transfera iz komunikacije in druge
značilnosti šolskih interakcij izhajajo iz izrinjanja odnosnega
vidika iz komunikacije. Vse vsebine se dojemajo kot afektno
nevtralne informacije, relevantne le za učni proces. Prav zato,
ker se informacijam odvzame dimenzija čustev in izkustva,
podlegajo ritualiziranju kot psihodinamični obrambni funkciji.

Lorenzerjeva teorija razvoja obrambnih mehanizmov jaza
razlaga tak proces kot razvoj razredčenja simbolov oziroma
duševnih reprezentanc odnosov na gole znake. Tedaj se po¬
mensko izpraznijo vsebine oziroma se izprazni emocionalni
pomen za subjekt (A. Lorenzer, 1970, str. 109). Ziehe po tem
sklepa, da čedalje večja tendenca šole, da bi učnotehnološko
instrumentalizirala vse vsebine in jih odtegnila zvezi z real¬
nostjo, opravlja, gledano psihodinamično, funkcijo prisilno-
nevrotične obrambne ureditve (T. Ziehe, 1975, str. 248).

Prav taka ureditev pa je ugodna za krepitev narcisoidnih
in podobnih subjektivnih struktur. Zanje je značilno, da v
odnosu do avtoritet ne ravnajo več v skladu s tipičnim ojdip-
skim konfliktom, tj. z bojem in poskusom negacije avtoritete,
temveč se skušajo izogniti neposrednemu soočenju z avtorite¬
to, nevtralizirati možne konflikte, saj se s tem izognejo bo¬
lečim izkustvom, ki jih povzroči omejitev jaza z realnostjo.

Ce prenesemo tak odnos na odnos učencev do učitelja, to
pomeni, da učitelj za večino učencev ni več nekakšna pono¬
vitev očeta, ki bi pri učencih izzval agresiven odpor ali ma¬
zohistično podrejanje, temveč ga dojemajo kot osebo, ki naj
bi se čimmanj vtikala v njihovo osebno počutje in naj bi
opravljala zgolj svojo sistemsko dodeljeno učno funkcijo. To
kaže, kako nujna je konvergenca narcisoidnega vedenja učen¬
cev. Za takšno vedenje je značilno izogibanje konfliktom, in
afektno nevtralizirane, odnosno izpraznjene interakcije med
učitelji in učenci v šoli. Narcistična in pedagoškotehnološka

214

afektna nevtralizacija tako sklepata »strogo namensko usmer¬
jeno zvezo« (T. Ziehe, 1975, str. 249).

To pomeni, da šolskih interakcij ne moremo imeti zgolj za
prikrit konflikt med avtoriteto in podrejenimi, kot bi izhajalo
iz razmerij moči med učitelji in učenci v šoli, temveč Za in-
sceniranje kolektivnih in individualnih obrambnih mehaniz¬
mov pred lastno in tujo afektivno in emocionalno naravo. Pri
tem »kolektivne in individualne forme odpora podpirajo dru¬
ga drugo« (F. Wellendorf, 1979, str. 201).

A čeprav se individualne in kolektivne strukture glede
afektne varčnosti na videz ujemajo, učenčevi odnosi do šole
oziroma do učiteljev niso brez protislovij. V te odnose se
namreč vključujejo tudi povsem nasprotujoče si želje udele¬
žencev, namreč želje po preseganju zgolj storilnostne motiva¬
cije, instrumentaliziranja odnosov in afektne nevtralnosti. Šola
že v ideološki podobi o sebi izhaja iz domnevne osebnostne,
intrinzične motivacije za učenje in iz realnega zanimanja
učencev za učno vsebino. Skuša se potemtakem legitimirati
tudi kot mesto posameznikovega samouresničevanja in eman¬
cipacije. Šola si praviloma prizadeva za dodatno legitimacijo,
ki bi presegala tehnokratsko in birokratsko oblikovanje učnih
procesov. Zmeraj znova je v zgodovini prihajalo do poskusov
šolskih reform. Večinoma so prihajale od zgoraj, tj. od vlada¬
jočih plasti družbe. Te so poskušale prilagoditi šolo svojim
zamislim in namenom.

Poznamo pa tudi poskuse reforme od spodaj, od staršev,
učencev in učiteljev, ki so hoteli s pomočjo ozaveščanja, fanta¬
zije in solidarnosti izrabiti protislovja šole, da bi odpravili
tiste učinke, ki škodijo osebnostnemu razvoju (J. Beck, 1981,
str. 952). Izhodišče za to je spoznanje, da se ljudje hitreje in
uspešneje učijo v okviru običajnih življenjskih situacij, ki jih
sami organizirajo, kakor v okviru šolske institucije. Te refor¬
me so bile potemtakem usmerjene k temu, da bi odpravile
lastnosti šole, ki so škodljive za osebnost in zavirajo učenje.
Učni proces naj bi zajel tista znanja in tiste storitve, ki zares
zanimajo učence, ne pa le tistih, ki jih bodo rabili, denimo,
kot bodoči mezdni delavci, udeleženci v blagovni menjavi in
v porabi proizvedenih blag. V sodobnih družbenih razmerah
to pomeni,_

— — naj učenje ne bi bilo več ravnodušno do vsebin;

— naj bi se odpravili hierarhična struktura odnosov v
šolah, socialna selekcija na podlagi šolanja, dualizem pohval

215

in kazni, ki izničuje storilnosten irL-kankurenčen pritisk na
učence in blokira interesno usmerjeno delo, igro in učenje;

— naj bi učenci in učitelji sami načrtovali in izvajali pouk,
učni proces pa naj se ne bi izogibal, reševanju problemov
učencev; učitelji naj bi se bili pripravljeni tudi sami učiti
od učencev (J. Beck, 1981, str. 925—926).

To je alternativa običajnemu modelu institucionalizirane
in hierarhične šole, ki ne bi več reproducirala in krepila
negativnih tendenc razvoja osebnosti. Wellendorf pravi, da bi
bilo treba za to, da bi se scenska ureditev šole spremenila iz
šole, ki zavira razvoj osebne identitete, v šolo, ki tak razvoj
podpira, pritegniti k javnemu sodelovanju vse interakcijske
partnerje šole, kar pomeni skupinsko in individualno refleksi¬
jo, ki se ne bi opirala na različne pedagoške tehnologije ali
na institucionalne reforme.

»Trdi in ritualizirani pomenski sistemi se lahko spremenijo le
v kontinuiranem procesu skupne komunikacije in pojasnitve, ne
pa s soci alno -tehni čnimi spr emembami, ki prinašajo s seboj last¬
ne, rile mani Trde rituale. Pr oblemov identitete ni mogoče spre¬
meniti v tehnične probleme in jih potem obvladati; v svojem
jedru so to pomenski problemi: problemi individualnega in ko¬
lektivnega -  razumevanja inTsamorazume vanj a v skupaj doživi je¬
nih scenah« (F. Wellendorf, 1979, str. 264).

Te misli so zelo pomembne tudi za naše poskuse samo¬
upravnega organiziranja šole, saj lahko dejansko samouprav¬
ljanje zaživi v šolah le, če preseže načela sedanje institucio¬
nalizirane in hierarhične šole. Sicer pa lahko pomeni le uved¬
bo novih, dodatnih šolskih ritualov. Da bi lahko izpolnjevalo
svojo nalogo, bi ga morali tudi učenci prepoznati kot izraz
svojih interesov in vrednot. Wel lendorf. denimo, kritično piše
o usodi nemške soodgovornosti, o uvedbi različnih organov
v šolah, ki jih sestavljajo učenci sami ali njihovi delegati in
ki lahko soodločajo pri različnih šolskih zadevah, nadzorujejo
ocenjevanje ipd. Pokazalo se je, da učenci te novosti niso
sprejeli kot resnično demokratizacijo šole,, temveč prej kot.
novo potrditev gospostva institucije. Neki učenec je jasno
povedal:

»Propad soodgovornosti je bil nujen, saj je v življenje niso
priklicali učenci, temveč tisti, nasproti katerim morajo učenci da¬
nes uveljaviti svoje interese. Tisto, kar se izdaja za zastopnika
interesov šolarjev, je narejeno po meri vladajočih, ne pa po meri
vladanih« (F. Wellendorf, 1979, str. 153).

Najsi gre za soodgovornost, soodločanje ali samoupravlja¬
nje, učenci vselej v hipu spregledajo, da gre za goli ritual,

216

če ne morejo prekoračiti institucionalnih, hierarhičnih in dru¬
gih meja običajne šolske institucije in zadenejo ob odpor
odraslih. Značilno za ritualna dejanja je, da opravljajo funk¬
cijo institucionaliziranih vzorcev interpretacije le, dokler ne
prekoračijo svojega pomenskega horizonta. Čete oblike demo¬
kratizacije šole potemtakem ne ustrezajo več podobi učencev
o solidarnosti, se učenci distancirajo od njih in jih zaznavajo
le kot prazen ritual. Podobno kot pravi Wellendorf za sood¬
govornost, velja bržkone za vse poskuse uvajanja samo¬
upravljanja od zgoraj:

»Soodgovornost se je sama izvotlila do zadeve njenih funk¬
cionarjev in zainteresiranih učiteljev/množici šolarjev pa ni po¬
nudila nikakršnega interpretacij skega vzorca za socialno identite¬
to« (F. Wellendorf, 1979, str. 154).

Šola ne more povsem avtonomno, sama iz sebe nastaviti
samoupravne skupnosti učiteljev in šolarjev, ker jo močno
opredeljujejo družbeni interesi in družbeni odnosi zunaj šole.

Kolikor bolj je bodoča poklicna pozicija in poklicna de¬
javnost šolarjev odvisna od določenega šolskega rezultata in
ocen, toliko bolj v šolah prevladujejo storilnostni motiv, kon¬
kurenčni odnosi med učenci, učenje zaradi ocen, nezanimanje
za vsebino pouka itn. (K. Ulich, 1981, str. 495). Dokler bo
šola imela vlogo najpomembnejšega dejavnika v procesu
kvalifikacije posameznika za vstop v svet odraslih, jo bo
nujno determiniral ta svet, kar pomeni, da ne bo mogla
razviti intrinzične motivacije za učenje in preseči tradicional¬
nih vzorcev šolske institucije, skupaj z njenimi protislovji in
identitetnimi obremenitvami.

Zdi se paradoksno, vendar se ni mogoče izogniti sklepu,
da se bo šola »emancipirala« tedaj, ko ne bo več imela te
vloge, tj., ko ne bo več tako neposredno zvezana z bodočim
delom in družbenim položajem šolarjev. Na videz to pomeni še
večjo odrezanost od sveta dela, vendar v resnici pomeni pri¬
bližanje delovnemu procesu. Soda, ki bi temeljila na intrin-
zični motivaciji šolarjev za učenje in na demokratičnem samo¬
organiziranju, bi že sama nujno bila del delovnega procesa,
ne pa zgolj priprava za delo.

6.2.2. Vpliv socialnega izvora šolarja na njegovo identiteto

Na to, kako socialni položaj družine in anticipirana po¬
klicna vloga odločata o razvoju šolarjeve identitetne strukture,

217

je opozorila zanimiva raziskava C. Bendixena, A. Holmgrena,
J. F. Olsena in N. Svendsena iz Danske.*

Za izhodišče raziskave so vzeli enoletno opazovanje in pro¬
učevanje šolarjev dveh 10. razredov v različnih šolah (iz ka¬
terih so šolarji šli v poklic ali so se še naprej šolali na raz¬
ličnih usmeritvah glede na izbrani poklic). Avtorji študije so
delali v šolah kot pedagogi, kot poklicni svetovalci in učitelji.
V prvi šoli, v Helsingoreju, so bili večinoma otroci iz delavskih
družin, v drugi, v Gladsaxeju, pa otroci iz družin srednjega
in višjega sloja.

Glavni raziskovalni prijemi, ki so jih uporabili raziskovalci
v obeh šolah, so bili:

— sodelovanje v pedagoškem procesu in zunajšolskih de¬
javnostih,

— ekskurzije šolarjev,

— izdajanje razrednih časopisov,

— različne šolske naloge, denimo, spisi na določene sploš¬
ne teme,

— intervjuji s šolarji in njihovimi starši.

Raziskovalci so analizirali razlike med učenci in splošne

osebnostne karakteristike učencev iz obeh šol. Povedati je
treba še, da se je večina delavskih otrok odločila, da se bo
po koncu šolanja čimprej zaposlila, ali pa preprosto zaradi
družbenega položaja ni imela druge možnosti, medtem ko se
je večina šolarjev iz višjih slojev odločila študirati naprej.

Raziskava je potrdila izhodiščno teoretsko domnevo avtor¬
jev, da je mogoče vse šolarje v glavnem razvrstiti v štiri
osnovne »tipe individualnosti«, ki pa so hkrati različni tipi
identitet.

Prva »individualnostna forma šolarja« je bila po njihovem
»izobraževalno usmerjen« šolar ali tudi »učilni šolar« (Lern-
schiiler). Njegova  glavna,značilnost je, da se ukvarja pred¬
vsem z učenjem. Že zgodaj je usmerjen na določeno področje
znanja, ki se mu posveča v šoli in v prostem času. Sklenil je
še naprej študirati to področje in se zaposliti kot strokovnjak.
Njegova motivacija za učenje je intrinzična, uči se zaradi
zanimanja. Največkrat se odloča za težje predmete, denimo,
za matematiko, naravoslovne vede ipd. Skupina teh učencev

* C. Bendixen, A. Holmgren, J. F. Svendsen, J. F, Olsen,
»Empirische Untersuchungen iiber Widerspriiche beim tlbergang
von der Schule zum Beruf«, v K. Braun, K. Holzkamp (izd.),
Kritische Psychologie II, Koln, 1977.

218

ni imela ekonomskih problemov s šolanjem in jih zaradi
dobro situiranih staršev tudi v prihodnje ne bo imela. Pravi¬
loma tudi niso bili porabniško usmerjeni. Družinska vzgoja
je bila večinoma neavtoritarna, starši so otroke predvsem
spodbujali, ne pa jim dirigirali in so jim pomagali pri stro¬
kovnem izobraževanju.

Iz teh razlogov so taki učenci (vsi so bili iz Gladsaxeja)
dobili realno podobo o sebi in so postali samozavestni in
suvereni v svoji študijski dejavnosti, Temeljno protislovje
tega tipa šolarjev je, da so pri tem ostajali neproduktivni, da
se je vsa njihova dejavnost izčrpavala le v zmeraj novem
akumuliranju abstraktnih učnih vsebin, konkretnega pro¬
dukta pa ni bilo. Ta oblika individualnostne forme se udeja¬
nja v glavnem kot abstraktna osebnost, vendar ne zaradi
mezdnega dela, temveč zaradi učenja, ki bo omogočilo, da
bodo v prihodnosti prevzemali vodilna mesta v produkcij¬
skem procesu.

Zato so ti šolarji kljub resnim prizadevanjem še naprej
navezani na svet otroštva, to se pravi, da doživljajo podalj¬
šano otroštvo, čeprav so po osebnostnem razvoju že preživeli
to obdobje. Lahko so potemtakem še tako samozavestni in
ambiciozni, pa so vendarle še naprej le veliki otroci, saj se
ne morejo preizkusiti v praktičnih, kooperativnih in družbenih
dejavnostih. Njihova sposobnost se kaže v dobrih ocenah in
dobro opravljenih izpitih (C. Bendixen idr., 1977, str. 279).
So potemtakem »odrasli v šoli, a otroci v družbi«. Praviloma
se ne udejanjajo niti kot porabniki, medtem ko je izkustvo
abstraktnega, tj. ekonomsko ovrednotenega dela pri njih mini¬
malno.

Drugi pomemben tip šolarjev, ki so ga opredelili razisko¬
valci, je tip »izobraževalno prilagojenega šolarja«. Prav tako
kakor prvi tip je usmerjen v šolo, vendar ne zato da bi si
z učenjem razvijal osebnost ali znanje, temveč zgolj zato, ker
se od njega pričakuje, da bo dober učenec, saj mu to zago¬
tavlja dober družbeni položaj za naprej. Dejavnost teh šolar¬
jev so avtorji raziskave označili za »ravnotežje praznega
teka«. Čeprav pridno izpolnjujejo vse naloge, ki jih postavlja
šola, in so po ocenah dobri učenci, nimajo ob tem nikakrš¬
nega intrinzičnega interesa za učenje. Zato teče njihovo učenje
v prazno. Njihovi resnični interesi so povsem drugje,, zunaj
šole pa tudi zunaj družine staršev. Predvsem dekleta iz me¬
ščanskega razreda sodijo v tak tip šolarja. Ti šolarji so

219

potemtakem formalno usmerjeni v šolo, dejansko pa jih šola
utruja. Ravnodušni so do konkretnih nalog. Ko so učenci,

denimo, dobili nalogo, naj prinesejo.vso!©- izrezan časopisni

članek o neki stavki, so vsi šolarji tega tipa članek izrezali
in ga nalepili v delovni zvezek, nobeden pa ga ni prebral.

Pojasnilo za tako naravnanost šolarjev so predvsem stali¬
šča staršev (ki izvirajo iz srednjega sloja in malega meščan¬
stva) do šole. Starši se na videz zelo zanimajo za svoje otroke,
vendar je zanje najpomembnejše, da imajo z njimi čim¬
manj problemov. Gre za psevdointerese. Poleg tega starše
zanima predvsem, kako se bodo njihovi otroci uveljavili v
družbi, to se pravi, gre jim za to, da se bodo čimbolj ugledno
zaposlili in si ustvarili čimbolj ugleden družbeni položaj. To
pa naj med drugim omogoči tudi dober šolski uspeh. Bržkone
gre tudi za posebne (nižje) aspiracije staršev do potomcev
ženskega spola. Solarje iz te sk upine pa v resn ici zanima  le
za porabniški svet. Zato se dejavnosti relevantno »ujemajo«
le v sferi razvijanja konkretnih sposobnosti v zasebnem živ¬
ljenju in konkretno aktivnostjo v sferi porabe. Zelo se za¬
nimajo za zunanji vi dez, z a modo, modne pojave v mladinski
kulturi, pa tudi druge ljudi vred notijo le. površno ,, po zuna¬

njem videzu in podobnem. Čeprav so veliko časa v šoli, se
dejansko le malo ukvarjajo z abstraktnim učenjem, največ
dejavnosti je potemtakem v obeh oblikah konkretne dejav¬
nosti. Protislovje podaljšane ga otroštv a se pri njih kaže v tem,
da »so otroci v šoli, dejavni odrasli pa zunaj šole. posebno
v sferi porabe« (C. Bendixen idr., 1977, str. 306). To je tip
porabniško usmerjene mladine, za katero je še zlasti zainte¬
resiran kapital, ki je v mladini odkril velik nov trg in zato
močno podpira njihove porabniške težnje.

Ostala dva tipa individualnostnih form šolarjev pa pri¬
padata šolarjem iz nižjega oziroma delavskega razreda. Prvi
tip je tip »alternativno angažiranega šolarja«. Podobno kakor
šolarji prejšnjega tipa tudi ti nimajo intrinzične motivacije
za šolo. Se_z_ela-malo učijo, to se pravi, da niti zgolj formalno
ne sledijo šoli in nalogam, ki jih postavlja. Zato so slabi
učenci, in to velikokrat tako slabi, da nimajo niti temeljnih
pogojev za redno obiskovanje šole, Rečemo lahko, da se med
šolanjem celo čedalje manj naučijo (C. Bendixen idr., 1977,
str. 301). Šola jih že od vsega začetka ni znala motivirati za
učenje. Zunaj se izkaže, da so ti otroci tudi doma zanemarjeni.
Starši jih ne podpirajo in.- nimajo miti. psevdointeresa- zanje

220

(kakor starši srednjega razreda). Iz kaz alo se je, da pa so ti
otroci vendarle zelo. močno angažirani zunaj šole. Večinoma
so že delno zaposleni in tudi sami pravijo, da. gredo raje na
delo kakor v šolo.

Niso primarno porabniško usmerjeni, čeprav zapravijo ve¬
liko denarja za stvari, ki jih zanimajo. Temeljno protislovje
podaljšanega otroštva pri njih je, da sa v šoli povsem infan¬
tilni, medtem ko so zunaj šole odrasli (so-nemogoči otroci
v šoli, vendar dejavni odrasli v sferi dela in prostega časa)
(C. Bendixen idr., 1977, str. 306). Njihova učna dejavnost v
šoli in v prostem času je majhna, zato so šibki v vseh pod¬
ročjih. Imajo pa veliko veselje do življenja, utruja jih potem¬
takem le šola, ne utruja jih pa življenje (C. Bendixen, 1977,
str. 304). Zanimivo pa je, da so izredno disciplinirani delavci
na delovnih mestih, pravo nasprotje tega, kar so v šoli. Pri
tem te dejavnosti niso povezane s šolskimi dejavnostmi.

Zadnji izrazito individualnostni tip je globalno pasiven
šolar. Ti šolarji so podobno kakor alternativno angažirani
šolarji usmerjeni k šoli. So potemtakem slabi učenci, vendar
v šoli ne delajo nobenih zdrah in povzročajo nemira. Ne
učijo se in zdi se, da tudi kako drugače ne kanalizirajo
svoje pasivnosti. Imajo komaj kaj prijateljev in ne sodelujejo
pri zunajšolskih aktivnostih (seveda tudi ne pri delovnem
procesu). Zdi se, »kakor da so se odpovedali življenju oziroma,
bolje, da se jim je življenje odpovedalo« (C. Bendixen, 1977,
str. 305). Vendar tudi pri njih prevladuje porabniška dejav¬
nost, čeprav v obliki pasivnega porabništva, to se pravi, kot
vsakdanja nujna nabava in poraba. Ne morejo uresničiti ele¬
mentarnih odnosov s seboj in so povsem odvisni od naklonje¬
nosti okolice. Na splošno so plahi in zadržani. ...Tudi doma
dobijo le minimalno podporo staršev. Rezultati raziskave so
pokazali, da je med takimi šolarji največ deklet.

Tudi tu ima protislovje podaljšanega otroštva svojo obliko.
So v situaciji, ko mora j o .stopiti v družbo kot odrasli, vendar
za to niso niti socialno niti strokovno usposobljeni (C, Ben-
dixen idr., 1977, str. 306). Ker nimajo dovolj podpore doma,
v šoli in pri prijateljih, tudi nimajo možnosti, da bi si pozneje
ali zunaj šole pridobili potrebne socialne in strokovne spo¬
sobnosti.

Ker so tako globalno pasivni, tudi ne znajo povezati de¬
javnosti, to se pravi, da se njihovo početje zdi nepovezano in
neusmerjeno.

221

Med šolarji iz Gladsaxeja so prevladovali izobraževalno
usmerjeni in izobraževalno prilagojeni šolarji, pri čemer so
bili med prvimi po večini fantje, med drugimi dekleta. V
pretežno delavski šoli iz Helsingorea pa so bili po večini
alternativno angažirani šolarji in globalno pasivni, tj. slabi
učenci. Seveda ni bilo samo čistih tipov. Nekateri šolarji so
se po značilnostih le nagibali pretežno k temu ali onemu tipu.

Družbeni pritisk pa vsaj v meščanski družbi vendarle
selekcionira šolarje, tako'da -  se _  razvijajo v določeni smeri.
Pri tem je  najpomembnejše, da že otroke zaznamuje pritisk
ti stih  družbenih sfer dejavnosti, ki označujejo odrasle, in da
njihov individualnostni tip že v šoli kaže poteze bodočega
družbenega položaja. Izredno močna segmentiranost dejavno¬
sti, tj. velike razlike med obsegom in intenzivnostjo glavne
dejavnosti in drugih dejavnosti, tudi kaže, da kvalificiranje
posameznika na enem področju dejavnosti (npr. na področju
abstraktnega akumuliranja znanja, porabe, dela, zasebnosti)
izključuje kvalifikacijo na drugih področjih dejavnosti.

»Za delavski razred je pridržano produciranje, za srednji sloj
poraba in za višjega administrativno načrtovanje« (C. Bendixen
idr., 1977, str. 307).

Po mnenju raziskovalcev sleherna šola odseva družbo, v
kateri je, oziroma ima sleherna družba tako šolo, kakršno
zasluži. »Kapitalizem je bolna in funkcionalno protislovna
družba, torej ima bolno in protislovno šolo« (C. Bendixen idr.,
1977, str. 307).

Ugotovitve te raziskave potrjujejo domnevo, da v družbi,
v kateri je bodoči družbeni in poklicni položaj posameznika
odvisen od družbenega položaja staršev, od tega, ali mu
omogočijo materialno brezskrbnost in ustrezne družbene spod¬
bude za uspešno šolanje, in od formalnega potrdila o uspešno
opravljenem šolanju, posameznik že kot šolar oblikuje svoj
značaj (predvsem odnos do učenja, do dela in prostega časa)
pod pritiskom realno dostopnega bodočega dela in družbe¬
nega položaja. Uspehi in neuspehi v šoli potemtakem niso le
stvar njegovih prizadevanj, temveč tudi posledica pritiskov in
protislovij, ki jim je izpostavljen njegov sedanji in realno
možen prihodnji družbeni položaj.

Sola s storilnostno logiko in formalizmi pospešuje tak
osebnostni razvoj. Delavski otroci, denimo, so v njej videli
le nepotrebno breme, ki jim ne nudi nič koristnega, ne¬
kakšno neplačano delo. Tudi učitelji, ki pridejo, denimo, v

222

stik s slabim učencem, se ne potrudijo, da bi razumeli nje¬
gov položaj, temveč ponavadi ohranjajo karakteristiko slab
učenec, ki nima možnosti za uspeh. Tako se sklene krog
učinkov šole in šolarjevega družbenega položaja, ki le še
utrdi šolarjev individualnostni tip. Podobno velja za šolarja
iz višjih slojev. Tudi tu nastane krog učinkov šole in druž¬
benega položaja, ki utrdi, denimo, intrinzično motiviranost.

Šola tako prispeva velik delež k oblikovanju posamezni¬
kovih ekonomskih značajskih mask, s tem pa tudi k nadaljnji
socialni selekciji in samoreprodukciji družbenih slojev.

6.3. Mladost kot proces postopne kvalifikacije posameznika
za samostojno delovanje v vseh družbenih sferah

Osrednji problem pri oblikovanju identitete v časovno-
biografski dimenziji je, kako ohraniti kontinuiteto v raz¬
voju osebnosti, tj. kontinuiteto v doživljanju, razumevanju
samega sebe v različnih fazah razvoja identitete, kljub iz¬
kustvom trdih prehodov in prelomov med temi fazami. .V
slehernem izmed teh prehodov (npr. iz družine v vrtec, na
različne stopnje šolanja, zlasti pa iz procesov šolanja v sa¬
mostojno produktivno vključevanje v družbo odraslih) se v
človeku ponavadi omajejo in razvrednotijo prejšnje pred¬
stave o sebi, tako da je velikokrat prisiljen preprosto potla¬
čiti že prisvojeno strukturo delnih identitet v nezavedno. To
se začne že, ko otrok vstopi v šolo, ko mora potlačiti izkust¬
va iz družine in se podrediti birokratsko upravljalskemu in
pretežno emocionalno izpraznjenemu in instrumentalnemu
šolskemu življenju (F. Wellendorf, 1979, str. 46).

Proces socializacije v otroštvu in mladosti lahko imamo
za razvoj postopne, čedalje večje kvalifikacije posameznika
za samostojno delo in življenje v vseh sferah družbene re¬
produkcije. V posameznih fazah razvoja identitete postaja
otrokov oziroma mladostnikov obseg možnih družbenih de¬
lovanj, s katerimi bo imel opravka v vsakdanjem življenju,
ko bo odrasel, čedalje večji. Pri tem je odraslost mogoče de¬
finirati le družbeno-specifično, ne pa biološko. Odraslost po¬
meni tisto stopnjo razvoja identitete, ko posameznik samo¬
stojno deluje v vseh sferah družbene reprodukcije, zlasti v
delovni sferi, in ko ni več odvisen od družine staršev. Ta
faza je seveda izrazito družbeno določena, saj si je bil, de-

223

nimo, v zgodnjih obdobjih kapitalizma proletarski otrok že
zelo zgodaj prisiljen sam služiti kruh in se je tudi razme¬
roma zgodaj osamosvojil (s tem je razbremenil tudi starše).

Sele poznejši razvoj kapitalizma je z uvajanjem zmeraj
daljšega obdobja šolanja kot pogoja za posameznikovo de¬
lovno kvalifikacijo povzročil, da je časovni odmik med fazo
biopsihičnega dozorevanja v puberteti in fazo dejanskega
vstopa mladih v delovni proces postajal zmeraj daljši. Za¬
radi vse večje unifikacije šolanja in zaradi razširjanja male
družine in porabniške mentalitete tudi med delavskim raz¬
redom se je prej meščanska oblika mladosti razširila na vse
družbene sloje.

Mladost tu pomeni vmesno obdobje med koncem otroštva
in dejanskim vsto pom v delovni proces in samostojno po¬
rabo blag. Mladost po H. Kreutzu na eni strani določa ko¬
nec otroštva, tj. tesne in enostranske odvisnosti od staršev,
na drugi strani pa nekatere storitve, ki jih družba nalaga
mlademu človeku in jih mora ta dokončati ali prekiniti, da
postane odrasel (H. Kreutz, 1976, str. 156).

»Kolikor bolj so življenjske možnosti mladih odvisne od nji¬
hovih lastnih dejanj in kolikor manj vpliva imajo starši in drugi
nanje, toliko bolj samostojna postane ta faza in toliko jasneje se
loči od otroštva« (H. Kreutz, 1976, str. 156).

Mlad človek lahko v nasprotju z otroštvom, odkloni svoj
status, denimo tako, da se zgodaj zaposli ali poroči oziroma
kako drugače ekonomsko osamosvoji. To pomeni, da zavrne
odvisnost od staršev in od drugih skrbniških in vzgojnih in¬
stitucij. Vendar to največkrat ni odvisno le od posameznika,
temveč predvsem od ekonomskih in socialnih razmer, v ka¬
terih živi (npr. od statusa družine staršev, od možnosti za
zaposlitev, od uspešnosti ali neuspešnosti njegove kvalifika¬
cije itn.). Zato je mladost protislovno obdobje, ki združuje
v sebi potrjevanje odvisnosti od drugih in močno željo po
emancipaciji. Tako so praviloma vsa doba šolanja in vsak
nadaljnji korak v stopnjah šolanja ponovna potrditev in po¬
daljšanje odvisnosti posameznika od družine staršev ali od
različnih institucij, ki ga vzdržujejo med šolanjem, hkrati
pa so zaradi možnosti za višjo stopnjo delovne in socialne
kvalifikacije po koncu šolanja še obljuba emancipacije in
višjega družbenega položaja.

Ves proces posameznikove kvalifikacije v otroštvu in mla¬
dosti pa v vseh modernih družbah zaznamuje dejstvo, da

224

poteka ločeno od dejanskega procesa proizvodnje in od de¬
lovne situacije odraslega človeka. Tako šola posameznika si¬
cer skuša vzgojiti in ga naučiti tistih socialnih in strokovnih
znanj, ki naj bi mu omogočila zasesti mesto v sistemu pro¬
izvodnje, vendar šola izvaja vzgojo in pouk le abstraktno,
ker se le abstraktno (ponavadi le prek sistema znanj) nanaša
na produkcijo. Tako je delovno življenje odraslega za otro¬
ka in mladostnika povsem neznano. Zaradi vsega tega so
zahteve, cilji in vrednote vzgoje abstraktni in nedejanski
(Ottomayer, 1982, str. 1988).

Tudi družinsko življenje oziroma družinska vzgoja je
podrejena kompenzacijskemu življenju in je zato odrezana
od sveta dela, tako da večinoma napotuje le v svet porabe
in eventualno menjave. Tako je skupna karakteristika otro¬
štva in mladosti, da sta odrezana od sfere dela in, na splošno,
da so vsi odnosi- odrezani, od produktivnega nanašanja na
predmete -dejavnosti,_ da prevladujeta porabniški in blagov-
nomenjalni odnos do predmetnosti.

Zato je med identitetnimi krizami v dobi odraščanja po¬
sebno zaostrena in pomembna kriza adolescence, se pravi,
prehod iz odvisnosti od družine in vzgojnih instanc v eko¬
nomske in socialne neodvisnosti od njih. Zaostrena je pred¬
vsem zato, ker se posameznik v tem času večinoma prvič
realno seznani s svetom dela in s ciklom vsakdanjih dejav¬
nosti odraslega človeka. S tem se seznani z nujno parcializa-
cijo in segmentacijo izkustva in delovanj ske načine v posa¬
meznih sferah reprodukcije in mora omejiti narcisoidno
usmerjeno porabniško naravnanost; ki sta jo otroku in mla¬
dostniku privzgojili družina in prostočasna dejavnost, ki ni¬
sta povezani s svetom dela. Ta ugotovitev velja le za razvite
družbe, v nerazvitem svetu otroštvu namreč zelo hitro sledi
odraslost, svet dela pa močno pritiska že na otroke.

Krize adolescence ne smemo več izenačevati s krizo puber¬
tete, se pravi s psihofizičnim procesom dozorevanja. Res je
sicer, da je puberteta začetek adolescence, vendar se prava
kriza začne ponavadi šele, ko je posameznik že preživel fazo
fiziološkega odraščanja. V arhaičnih družbah se je doba mla¬
dosti (kot družbeno določene faze osebnostnega razvoja) še
dokaj dobro ujemala s puberteto. Zato se je v to dobo ume¬
stila večina tako imenovanih iniciacijskih ritualov, ki so
označevali spolno zrelost in hkrati vstop v odraslost. -S-podali-

225

sevanjem šolanja pa se prava kriza adolescence vse bolj od¬
mika, tako da danes pomeni spopad psihofizično odrasle osebe
s tistimi socialnimi kvalifikacijami in razmerami, ki jo še
zmeraj potiskajo v otroštvo, ji ne dopuščajo, da bi tudi de¬
jansko funkcionirala kot odrasla oseba. Zato nekateri avtorji
raje govorijo o podaljšani mladosti (postadolescenci).

Kriza adolescence potemtakem primarno ni biopsihična
oziroma je ne določajo kakšni naravni procesi, dozorevanja,
ki bi terjali hitro redefinicijo identitete, temveč jo določa
družbeni proces posameznikove kvalifikacije za vstop v de¬
lovno sfero. Zato Eriksonove opredelitve krize adolescence
oziroma krize identitete niso več povsem ustrezne, saj so zve¬
zane še s fazo pubertete.

V veljavi pa ostane Eriksonova ugotovitev o odločilnem
pomenu krize adolescence za formiranje posameznikove jaz
identitete, saj se posameznik šele, ko vstopi v delovni proces,
socialno osamosvoji in postane sposoben za relativno sintezo
parcialnih identitet.

Prehod v odraslost ni samoumeven in kontinuiran, temveč
zahteva razmeroma hitro in drastično spremembo posamezni¬
kovih odnosov do družbene realnosti in do lastne dejavnosti.
To pa pomeni, da se zaostrijo tudi protislovja, ki jih izzivajo
te spremembe in razlike med socializacijskimi dejavniki. Po¬
sameznik, začenja neposredno doživljati tudi nova protislovja
med individualnim delovanjem in družbenimi odnosi v. sferi
dela, trženja in porabe, ki jih je prej zaznal le posredno.

Temeljno identitetno protislovje v dobi adolescence izvira
prav iz ambivalence odvisnosti in neodvisnosti. Posameznik
je praktično že, ko konča osnovno šolanje (15 do 16 let), psi¬
hofizično sposoben vstopiti v samostojno življenje in delo,
vendar proces kvalifikacije pri veliki večini takrat še ni kon¬
čan. Tudi če se zaposli, še dolgo ne uživa statusa odraslega
oziroma drugim delavcem enakopravnega posameznika. Tako
se konstituira posebno obdobje mladosti, oblika podaljšanega
otroštva in s tem podaljšane odvisnosti od socializacijskih in
drugih institucij. Mladostnik se sicer res lahko nekako osvo¬
bodi pritiskov iz sfere dela in raznih družbenih obveznosti,,
vendar se njegova dejavnost omejuje pretežno na sfero po¬
rabe, prostega časa in akumulacije družbeno potrebnega zna¬
nja, vendar ta dejavnost ni priznana kot delo, temveč kot
priprava za delo.

226

Družba dejavnosti mladih ljudi ne priznava za resnično
avtonomno dejavnost, temveč zgolj kot pripravo za tako de¬
javnost v prihodnosti, in postavlja dejavnosti mladih ljudi
različne omejitve, skuša jo nadzirati in usmerjati s pomočjo
različnih pedagoških, socialnovarstvenih, pravnih in politič¬
nih instanc. Prostost mladosti se potemtakem izkaže za pri¬
vilegij, ki je hkrati tudi nova sociokulturna in ekonomska od¬
visnost. Privilegij„je zato, ker posamezniku ni treba instru-
mentalizirati svojega dela in trpeti frustracij zaradi odtujitve
dela in sploh vsakdanjih frustracij odraslosti; odvisnost pa
je zato, ker so temeljni pogoji in izviri za ta privilegij v rokah
drugih ljudi, ki adolescentovim dejavnostim in storitvam po¬
stavljajo tudi družbene meje. Odprtost v prihodnost, ki
označuje dobo mladosti, je potemtakem ambivalentna. Pomeni
tako odprtost za različne možnosti, različna socialna izkustva
kakor tudi spoznanje lastne nemoči in nepriznanosti lastne
identitete, ki ne more biti družbeno enakopravna z drugimi
identitetami.

Postavljanje anticipacij o svoji identiteti, o biografskih
možnostih je za mladega človeka izredno pomembno, saj se
lahko v polni meri doživlja kot avtonomna osebnost le v pred¬
stavi o svoji prihodnosti. Če doživlja v sedanjosti izkustva,
ki govorijo o negotovi prihodnosti oziroma jo napovedujejo
ali ne omogočajo projekcije zavestnih in nezavednih fanta¬
zij v prihodnost (npr. zaradi grožnje, da se ne bo mogel za¬
posliti), se v njem še utrdi slika o sebi kot socialno razpolov¬
ljeni osebi, ki je tako sociokulturno kakor ekonomsko odvisna
od drugih ljudi.

Mladost potemtakem vsebuje tako »podaljšano otroštvo«
kakor tudi zametek in anticipacijo odraslosti. Prvo povzroča
tendence k regresiji na infantilne oblike delovanja, drugo
pa iskanje različnih nadomestkov za odraslost oziroma posku¬
se, da bi čimprej dobil nekatere najbolj značilne privile¬
gije odraslosti (od svobodnega spolnega življenja, svobodnega
formiranja potreb in pridobivanja predmetov porabe do de¬
lovanja v kulturi in politiki).

6.3.1. Narcizem — novi socializacijski tip, oziroma ali je
sodobna mladina depolitizirana?

V sodobni družbi je kriza adolescence zaostrena še zato,
ker družba od mladih ljudi pričakuje velike storitve (zlasti

227

učne in kvalifikacijske), ob tem pa že od otroštva slabi raz¬
voj subjekta in jaza, ker tendira k temu, da podpira razvoj
infantilnih obrambnih mehanizmov jaza, ki posamezniku one¬
mogočajo realen pregled nad situacijo in lastnim položajem in
zavestno predelavo konfliktov. Adolescenca lahko le še razvije
in zacementira narcistične in podobne tendence, ki jih ustva¬
rita družinska in šolska socializacija sodobnega mladostnika.

To je ugotovila že vrsta avtorjev, ki so raziskovali nara¬
ščanje narcističnih značajskih potez in narcističnih značajskih
motenj pri sodobni mladini. Najbolj je to ugotovitev uteme¬
ljil in teoretično potrdil Thomas Ziehe v' knjigi Puberteta in
narcizem (1975) s pomenljivim podnaslovom Ali je sedanja
mladina depolitizirana?

Ziehe analizira tipične značajske poteze sodobne nemške
mladine in njen življenjski stil in ob tem ugotavlja,, da se pr i
mladih — ista tendenca pa se kaže pri dragih ljudeh-for¬

mira nov značajski tip, novi socializacijski tip (NST), ki ga
karakterizira posebne vrste narcizem. To ni več klasični ge¬
nitalni narcizem (ali tudi sekundarni narcizem), kakršnega je
proučeval Freud. Pri genitalnem narcizmu, sta še ohranjena
relativno koherenten in stabilen jaz in nadjaz, le erotski od¬
nos je obrnjen k posamezniku, namesto k drugim objektom
ljubezni. Pri novem narcizmu pa sta po Zieheju jaz in nadjaz
infantilno razvita, ohranjata nerazrešeno občutje ogroženosti
in strahu, hkrati pa oboje prekrivata z iluzijami o velikem
sebi, o vsemogočnosti jaza in popolni zadovoljitvi želja.

Ziehe izpeljuje svojo tezo — podobno kot vrsta drugih teo¬
retikov — najprej iz analize protislovij v sodobni družini, iz
odsotnosti ojdipskega konflikta z očetom in pretirane sim-
biozne zveze otroka z materjo. Ta situacija ustvari izhodiščno
psihosocialno podlago za narcizem, na katero se nato naveže
še učinkovanje šole, ki z instrumentalizacijo odnosov in sto¬
ritev, s čustvenim izpraznjenjem odnosov sili šolarja k temu,
da svoje doživljanje in osebnost ločuje od svojih storitev
(učnih rezultatov, pridobljenega znanja, uspeha v šoli). To
krepi narcistično tendenco po zapiranju v svet lastnih iluzij
in vsemogočnih želja.

Glavni dejavnik pri utrjevanju narcizma pa je adolescen¬
ca, nove razmere odraščanja. Ziehe opozarja, da sodobna
mladinska kultura po svojih temeljnih značilnostih krepi in
reproducira narcistične tendence pri mladih ljudeh. Omogoča

228

jim, da vsaj v iluziji, fantaziji ali omami ustrežejo narcistič¬
nim potrebam in se izognejo frustracijam, kakršne doživljajo
doma in v šoli. Sodobni prostori za zabavo mladine omogo¬
čajo posamezniku, da se subjektivno odtrga od staršev in
drugih avtoritet in od pritiska storilnosti in konkurence v
šoli. Dajejo mu potemtakem občutek, da se je osamosvojil od
družinskih pritiskov; vendar je to le v vsemogočne iluzije
zavit občutek, ne pa realna osamosvojitev (T. Ziehe, 1975,
str. 191). Tudi nov bolj sproščen odnos do spolnosti med mla¬
dino ne pomeni vselej večjega osvobajanja, temveč zmeraj
nove poskuse za realizacijo kratkotrajnih simbioznih zvez
s partnerjem, v katerih ne pride do dajanja in jemanja v
odnosu.

Poraba omogoča mladini, da se vsak dan oskrbuje s pred¬
meti, ki ustrezajo narcističnim zadovoljitvam (glasba, priredit¬
ve, stili oblačenja, okrasja itd.). Predvsem pa po Ziehetu
pospešuje formiranje narcističnih potez skupinskega življenja
mladih, v katerem prevladujejo težnje po kolektivnih občut¬
kih samoraztapljanja, omame, lebdenja in vsemogočnega raz¬
širjanja sebe, kar povsem ustreza primarno narcističnim hre¬
penenjem. Mladinska kultura prinaša nove oblike za to, da
se lahko posameznik izogiba konfliktom z realnostjo, in zbuja
v mladih difuzen, plavajoč občutek, da so zavarovani v okviru
skupin, kakor v notranjosti nekakšne kolektivne maternice
(T. Ziehe, prav tam, str. 191).

Iz teh ugotovitev izhaja Ziehejev odgovor na vprašanje,
ali je sodobna mladina depolitizirana. Odgovora sta dva. Mla¬
dina je depolitizirana kolikor se neosveščeno in spontano
prepušča izživljanju narcističnih značajskih potez, še zlasti,
če se zgolj zapre v svet svojih subkultur. Spontano in nere-
flektirano življenje v okviru narcističnega mladinskega sveta
mladim ne omogoča, da bi se zares osvobodili pritiskov real¬
nosti, ne omogoča alternative meščanskemu svetu, temveč
še krepi negativne razvojne tendence, denimo agresivnost,
podredljivost iracionalnim gibanjem in vodjem, porabništvo
itn.

Narcizem pa je po Zieheju tudi izhodišče za emancipacijo
od infantiliziranih značajskih form. Že v sami oslabitvi do¬
minantnega očetovsko posredovanega nadjaza tiči tudi realno
utopična vsebina. V mladinskih subkulturah se preko narci¬
stičnih tendenc vzpostavlja pomemben most z novimi simboli,

229

potem ko so bili tradicionalni kulturni simboli zavrženi. Ti
simboli niso nadomestek za politično in artikulirano soočenje
mladih z obstoječimi družbenimi odnosi, vendar so nujen
pogoj za proces samorefleksije, s katerim si lahko posamez¬
niki prisvojijo lastno subjektivnost in dosežejo emancipacij¬
sko politično zavest.

Ziehe kljub kritičnim ocenam mladinskega narcizma ne
žaluje za nekoč prevladujočimi značajskimi tipi, saj je tudi
m očni ja z, ki je karakteriziral genitalni značaj in tradicio¬
nalni avtoritarni značaj, v resnici infantiliziran, izkaže se za
otrdelost jaza. V narcizmu je skrit potencial za spreminjanje
oblik komunikacije in refleksije, zato meni Ziehe, da moramo
novi socializacijski tip označiti ~za. kvalitativno drugačnega od
klasičnega tipa in ga moramo navsezadnje pozitivno oceniti.
Vendar se pozitivne potence narcizma ne uveljavljajo spon¬
tano. Zato je potrebno posebno individualno in skupinsko
prizadevanje za refleksijo o vzrokih zanj, zlasti za globoko
potlačen strah in nemoč posameznikov pred drugimi ljudmi.

Ocena, da je značaj sodobne mladine narcističen, se lahko
kaj hitro spremeni v novo etiketo, ki jo odrasli'prilepi j o
mladim, da bi ohranili paternalističen odnos do njih. Z njo
lahko na hitro razložimo vse, kar pri mladini odstopa od
običajnih pričakovanj družbe, s čimer spregledamo resnične
in produktivne novosti mladinske kulture in njenih življenj¬
skih stilov.

Uporaba teze o narcizmu za stigmatiziranje mladine do¬
kazuje, da je govorjenje o sodobni mladini nenehno izpostav¬
ljeno fetišiziranju določenih predstav, pojmov, pričakovanj,
ki lahko ima le malo in čedalje manj opornih točk v realnosti
in ki ga mladi ne sprejemajo oziroma se jim zdi nerelevantno.
Govor o mladini namreč zaznamuje položaj govorca. Nekaj
povsem drugega lahko pomeni za odrasle, ki ga naslavljajo
na določene generacijske skupine, kakor za člane teh sku¬
pin. Ta govor ne more skriti svoje performativne dimenzije,
da namreč ni zgolj obračanje na določeno družbeno skupino,
temveč je tudi določanje družbenega mesta, pravic in dolž¬
nosti za vse, ki pripadajo tej skupini.

Govor o mladini je zato velikokrat govor gospodarja, ki na¬
govarja služabnika in pričakuje, da ga bo ta priznal za gos¬
podarja. Pri tem pa tisti, ki naj bi bil služabnik, to zavrača
in uhaja iz odnosa služnosti. Gospodarjev govor postaja če-

230

dalje bolj prazen, formalen, zgolj simboličen, in kolikor bolj
je zgolj to, toliko bolj jasno kaže svojo družbeno funkcijo,
namreč določanje podrejenega, odvisnega družbenega mesta
tistim ljudem, na katere je naslovljen. Pri govoru o mladini
to pomeni, da z njim poskušamo utrjevati zgradbo podaljša¬
ne infantilizacije mlade generacije.

Tak paternalistični govor dela iz mladine objekt družbe,
kar pride prav ob številnih posegih in reformah, zlasti na
področju izobraževanja in političnega organiziranja. Ti pose¬
gi so značilni za vse sodobne družbe. Pri nas je postala že
splošna strategija pri reševanju družbenih kriz, da uvajamo
zmeraj nove reforme izobraževanja, mladinskega organizi¬
ranja, usmerjanja mladinske kulture itn. Skupaj z vsem
drugim ideološkim investiranjem mladosti in mladine v sim¬
bolne in formalne politične oblike prizadevanj za ohranitev
kontinuitete naše družbe in njenih tradicij, ta početja spre¬
minjajo odraščanje mladine v kolektivno iniciacijo mladih,
v simbolno posvetitev družbeni celosti. S tem naj bi dosegli,
da bi mladi subjektivno sprejemali in javno potrjevali, da so
zavezani starejšim generacijam, podrejeni sedanjim institu¬
cijam in obstoječi delitvi družbene in politične moči.

Kakor paternalističen govor o mladih nima nič opraviti
z dejanskostjo tistih, ki jim govori, temveč si prizadeva, da
bi bile določene generacijske skupnosti še naprej odvisne od
oblasti, tako tudi sodobna reakcija mladih na tako prizade¬
vanje ni specifično mladinska, temveč je izraz družbenega gi¬
banja, ki se upira vsem oblikam avtoritarne dominacije in
spreminjanja podrejenih v nedorasle subjekte, potrebne ne¬
nehnega nadzora in poduka.

Zato paternalistični govor o mladih in njihova percepcija
in artikulacija položaja čedalje jasneje stopata drug mimo
drugega. Univerzum mladinskih kultur, pluralnost življenj¬
skih stilov in izkustev sodobne mladine ne dopušča več uni¬
formnega pokrivanja z družbeno ali generacijsko kategorijo.
Tisto, kar počno, je čedalje manj stvar mladosti in čedalje
bolj konkreten in odrasel odgovor na življenjsko situacijo.

Analiza teh procesov pokaže, da sodobna mladina tako
po svetu kakor pri nas ni nekakšen nujen, naraven družbeni
sloj, temveč je predvsem učinek družbene krize, namreč
krize družbe, ki ne more več neproblematično vzpostav¬
ljati generacijske kontinuitete in ki zlasti ne more več legiti-

231

mirati obstoječih. norm »odraslih« kot neogibne »normalno¬
sti«, h kateri naj bi težili vsi ljudje kot k obveznemu živ¬
ljenjskemu stilu in kultur ni for mi.

Tb^žeTlekaJ^casa potrjujejo raziskave in študije o sodobni
mladini v svetu. Opozarjajo, da sedanji spor mladih z. druž¬
bo ni več generacijski konflikt, marveč generacijska kriza.
Ali, kot je zapisal Mendel:

»Danes vendar ugotavljamo, da se mlad človek upira iden¬
tifikaciji z modelom, ki mu ga predlagajo oče, odrasli in družba.
Predvsem noče poslati tisto,Tar so oni; odklanja dediščino ali
tisto, kar je od nje ostalo ... Gre za proces, ki je povsem, dru¬
gačen od generacijskega konflikta. Imenovali ga bomo genera¬
cijska kriza« (Mendel, 1972, str. 154).

Kot ugotavlja Ziehe, pa ne gre le za to, da se mladi ne
morejo več identificirati z odraslimi oziroma prevzeti njihov
svet, temveč še za stopnjo več v vseobči nesposobnosti za
identifikacijo. Tudi sami odrasli se ne morejo več identifi¬
cirati z obstoječo družbeno realnostjo. Generacijska kriza je
potemtakem v »nesposobnosti (mladih) za identifikacijo s
prav takimi starši, ki se na svoji strani ne morejo več iden¬
tificirati z družbeno realnostjo«.. (T. Ziehe, 1975, str. 144).

Po Zieheju je prav ta nesposobnost za identifikacijo z
družbeno realnostjo ali, bolje, nemočnost identifikacije z
njo tisti skupni temelj izkustev obeh generacij, katerega pre¬
poznavanje pa onemogočajo socializacijski in ideološki vzor¬
ci, pri katerih še vztraja večina odrasle generacije in ki jih
zavrača mladina.

Mehanizmi, ki obvladujejo procese hom ogenizaciie mla-
dih, delaj oTznJifTi zrazi t »krizni objekt«. To pa hkrati pre¬
prečuje prepoznavanje temeljne družbene krize. Rečemo lah¬
ko, da  se družbi toliko manj posreči prepoznavati-svojo
krizo, kolikor bolj se ji posreči še konstituirati mladino kot
posebno in odvisno družbeno skupino. Kolikor bolj se ji po¬
sreči disciplinirati mladino v obstoječih pedagoških,, vzgojnih^.
politično institucionalnih in ideoloških okvirih, toliko boli.
se ji posreči tudi, da se slepi o sami sebi, da odriva zavest
o družbeni krizi iz družbene pozornosti. S tem si spodmika
spoznanje o realnem skupnem temelju kriznih izkustev vseh
generacij in s tem o resnosti krize, tj. o realni nemočnosti
za nadaljnjo identifikacijo z dano družbeno realnostjo.

Še več, družba tedaj projicira krizo zgolj v posamezne
segmente družbe. Med temi je zlasti primerna prav mladina,

232

ki postane tako načelno stigmatizirana kot nosilec družbene
dezintegracije, odklanjanja norm, zgodovinske tradicije, ide¬
alov, dela, naporov, trdnih odnosov med ljudmi itn. Na pod¬
lagi takih projekcij stojijo nato celi sistemi družbenih in¬
tervencij v polju mladine, ki naj zavrejo ali preprečijo te
»negativne« tendence.

Primer za tako stigmatizacijo je uporaba narcizma kot
etikete, s katero naj bi se pokrila široka paleta pojavov med
mladino. Zanimivo pa je, da je takšno etiketiranje mladine
pred časom prihajalo iz desničarskih krogov, medtem ko 2a
danes uporabljajo tudi nekateri levičarji, ki se jim zdi mla¬
dina nezainteresirana za političen boj, za kritiko razmer, za
socialistične in druge ideale itn. Današnja mladina res ne
počne istega kakor generacija 68, ne postavlja več barikad
po velemestih, ne zaseda univerz, ne demonstrira, ne zahteva
radikalnih družbenih sprememb ipd. Zdi se, da mladi danes
gradijo lastni življenjski, svet, svojo posebno kulturo in po¬
nekod celo svojo ekonomijo,—palitične-4dej£_^pa_Jiajvečkrat
izražajo z na videz površnim cinizmom, anarhizmom in__z
množičnim sodelovanjem pri akcijah alternativnih gibanj.

Vendar bi bilo skrajno narobe sklepati, da so se mladi
prepustili resignaciji, narcizmu ipd. Tudi v sedanjih tipičnih
oblikah mladinskih gibanj in odporov, v mladinskih subkul¬
turah, alternativnih gibanjih ipd. se kažeta družbenopolitično
angažiranje in kritični protest, vendar je namesto golega
protestnega gibanja in negacije opazno prizadevanje za alter¬
nativne življenjske stile, za dejansko preseganje socialnega
otroštva in obstoječih oblik odraslega, normalnega meščan¬
skega življenja. Socialno otroštvo, dodeljeno mladim, se kot
bumerang vrača k tistim, ki ga dodeljujejo mladim. In mladi
nimajo zoper to nobenega boljšega orožja kakor cinično iro-
nizacijo postaranega očetovstva, ki mu gre že na otročje.
Punj§k, rock, grafiti po zidovih, mladinska subkultura do¬
sledno kažejo to cinično in na videz narcistično ironizacijo
oblastnega govora in obnašanja.

Narcizem pri mladih se potemtakem realizira kot protej-
ski pojav. Na eni strani je učinek vseh družbenih in psiho¬
loških dejavnikov, ki preprečujejo in razgrajujejo zavest, jaz,'
notranje simbolne reprezentance družbe (nadjaz), na drugi
strani pa že tudi upor zoper tako stanje.

233

-Narcizem kot množičen psihološki lik (značaj) posamez¬
nika javno razgalja tisto, kar je bilo vse doslej v vseh repre¬
sivnih družbah temelj odraslega subjekta, njegov notranji
zlom in zgodnjo odpoved željam — infantilizacijo posamez¬
nika. A prav zato, ker nastopa tako odkrito in brez avto¬
ritarnih in drugih pokritij, se ga lahko zavemo kot temelja
subjekta in ga kot reflektiranega presežemo.

V čem? To danes sploh ni jasno, ne teoretično ne prak¬
tično, a nemara je tako bolje. Ce bi bila pot kakorkoli do¬
ločena, bi bila to bržkone le še iluzija več.

Ali, kot je dejala G. Dischnerjeva v oceni Ziehejeve te¬
orije:

»A narcis je še uklet od lastne zrcalne podobe, sposoben le
za ,poseben odnos 1 , v katerem drugi ostaja odmev, ne subjekt.

Novi značaj, ki ga obdaja čedalje več strahu, agresij, morilske
in samomorilske klime in je v. nevarnosti, da bo izločen, sanja
o sebi v svetu onkraj načela storilnosti, noče odrasti, ker bi
moral kot odrasel (zgolj) funkcionirati. Tisti, ki nočejo več funk¬
cionirati, se prepoznajo po gestah; nihče, ki je zunaj njih, ne
opazi, kako komaj opazno namigujejo drug drugemu. So že nekje
drugje, v kakšnem imaginarnem kraju srečanj, ,na poti 1 , ,so od¬
potovali 1 , z drogami ali brez njih. ,Odrasle 1  pojmujejo, kakor da
bi bili eksotično ljudstvo, ki je (samo) obkroženo z ,notranjo ko¬
lonizacijo 1  in ki stopa naproti mladim še kot kolonialni gospodar.
Jezika odraslih se učijo kot mimikrije, kajti njihov jezik je
drugačen, je onkraj koda moči in vladajočega mišljenja« (G.
Dischner, 1981, str. 117—8).

6.4. Identitetna protislovja in konflikti v vsakdanji
dejavnosti odraslega človeka

Zanima nas, kako se rezultat procesa oblikovanja iden¬
titete v otroštvu, v šolskem obdobju in v mladosti, po izteku
krize identitete v adolescenci umesti v cikel vsakdanjih de¬
javnosti in odnosov odraslega človeka, ki si s svojim dele¬
žem v produkcijski sferi ustvarja sredstva za življenje in za
reprodukcijo svoje identitete. V tej dejavnosti se namreč
zgostijo in aktualizirajo vsa temeljna protislovja družbenih
odnosov in odnosov med ljudmi, ki jih izzivajo protislovja v
družbeni reprodukciji, še zlasti nasprotje med individualnim
delovanjem in družbenimi odnosi. 2e v prejšnjih fazah so¬
cializacije se pokažejo zametki teh protislovij in posameznik
si kljub tem protislovjem postopoma prisvaja določene stra¬
tegije za ohranjanje svoje identitete. Vendar mora kot odra-

234

sel človek velikokrat na novo preoblikovati elemente svoje
identitetne konstrukcije, predstave o sebi, zaznavanje odno¬
sov drugih ljudi do sebe, časovni plan dejavnosti, razmerja
med spontanim reagiranjem na situacije in načrtnim delova¬
njem v njih, razmerja med interakcijo, predmetnim delova¬
njem in čutnimi objektnimi navezavami v različnih odnosih
itn. Zato se postavlja realen problem, kako se posamezniku
posreči ohranjati in reproducirati svojo identiteto oziroma
doseženo obliko identitetne sinteze v protislovnih razmerah
vsakdanje družbene dejavnosti in kako predela divergence
med prisvojenimi in ponotranjenimi oblikami jaz identitete
v adolescenci in tistimi, ki jih zahteva delovanje odraslega
posameznika.

Zato moramo najprej skicirati glavna identitetna proti¬
slovja, ki obremenjujejo in hkrati konstituirajo identitetno
sintezo odraslega posameznika (se pravi, v horizontalni di¬
menziji identitete), nato pa bomo skušali odgovoriti še na
vprašanje, kako se v dejavnosti odraslega posameznika pre¬
oblikujejo in integrirajo morebitne regresije ali emancipa¬
cijski presežki (O. Negt, A. Kluge, 1972) pri oblikovanju
identitete, ki so nastali v otroštvu in mladosti.

Temeljna protislovja pri formiranju identitete odraslega
posameznika izvirajo iz družbeno-ekonomsko pogojenih pro¬
tislovij v odnosih v posameznih sferah družbene reprodukcije
in iz prelomov med temi sferami. Vsakič je odločilna druž-
beno-ekonomska narava predmeta, ki tipično in trajno za¬
znamuje odnose med ljudmi v posameznih temeljnih oblikah
družbene dejavnosti, pri čemer izhajamo iz teze, da je sfera
produkcije za odraslega človeka najpomembnejša življenj¬
ska sfera, ki močno določa tudi delovanje in odnose v sferi
cirkulacije, menjave in delitve blag ter v sferi porabe in
individualne reprodukcije.

6.4.1. Protislovja v produkcijski sferi

V produkcijski sferi (sfera ekonomsko ovrednotenega de¬
la) je temeljni predmet, ki posreduje vse odnose in vse od¬
nosne komponente, predmet dela. Ljudje so v delovni dejav¬
nosti usmerjeni predvsem k preoblikovanju predmetov dela,
k uporabi orodij, določenemu delovnemu ritmu in zaporedju
operacij, pri čemer sta interakcija in čutno-afektivna dimen-

235

zija odnosov podrejeni delovnim storitvam. Pri industrializi¬
ranem delu in blagovnih odnosih produkcija ne rabi več ne¬
posredno za zadovoljevanje potreb proizvajalcev in delavec
tudi ne razpolaga neposredno s svojim produktom, temveč
ga pojmuje kot blago, ki se nato prodaja na trgu. Zato so
mu lastni produkti kakor tudi produkti dela nasploh do¬
stopni le prek trga blag oziroma prek denarno posredovane
menjave med določenim blagom in njegovim denarnim ek¬
vivalentom. To pomeni, da produkt za delavca nima nepo¬
sredne uporabne vrednosti, temveč menjalno (tržno) vred¬
nost, to se pravi, da gleda nanj že z vidika možne odtujitve
na trgu blag in z vidika možne tržne prisvojitve.

Delo se pri blagovni proizvodnji in menjavi potemtakem
pretvarja v sredstvo za doseganje drugih ciljev in ni samo
sebi namen, iz tega že izhaja, da je nujno odtujeno delo
(Marx, MEID I, str. 308). To pomeni, da ni zgolj mezdno
delo, kakršnega pozna kapitalizem, odtujeno delo, temveč
tudi sleherna druga oblika dela, ki še ohranja blagovno me¬
njavo, pretvarjanje produktov v blago, to se pravi, tudi pro¬
izvodnja v socializmu. Ta sicer odpravlja neposredne oblike
mezdnega dela in uvaja podružbljanje proizvodnje, vendar
še ne odpravlja tržne oziroma blagovne menjave, potemta¬
kem tudi ne odpravlja vseh razmer odtujenega blaga. Sele
družba, ki bi odpravila blagovno menjavo in s tem nujnost
plačevanja dela, bi lahko odpravila tudi odtujeno delo kot
družbeno nujnost.

Odtujitev dela v socializmu je le zreducirana, in sicer to¬
liko, kolikor proizvajalci dejansko nadzirajo potek produk¬
cije in tudi blagovne tokove, to se pravi, kolikor ohranijo
zvezo s produktom in ga ne prepustijo povsem njegovi druž-
beno-ekonomski usodi.

To pa hkrati že kaže, kje je temeljno protislovje v pro¬
dukcijski sferi v socialističnih družbah. To je prav protislov¬
je med tistimi realnimi družbenimi pritiski, ki spreminjajo
produkt zgolj v blago in delo zgolj v plačljivo dejavnost (tj.
v mezdno delo), in možnostmi za preseganje takega odnosa
do dela in produktov v procesih realnega družbenega samo¬
upravljanja s procesi in produkti dela. To protislovje zah¬
teva nenehen boj proti tendencam, ki spreminjajo delavca
v mezdnega delavca države, boj za vzpostavljanje družbe¬
nega nadzora proizvajalcev nad lastno produkcijo, kroženje

236

in menjavo blag in porabo, da bi preprečili akumulacijo pre¬
sežnih vrednosti v rokah določenih birokratskih in tehno¬
kratskih manjšin. Prepričanje, da socializem že zgolj z eko¬
nomsko in politično revolucijo odpravlja vse oblike odtu¬
jenega dela in mezdnega odnosa, je potemtakem iluzija, ki
v resnici omogoča ponovno spreminjanje dela v mezdno de¬
lo (le da je tedaj lastnik delovne sile država, ne pa zasebni
kapital).

Tudi ko obravnavamo identitetna protislovja v produk¬
cijski sferi v naši družbi, moramo potemtakem upoštevati
predvsem negativne posledice tega, da obstaja nenehna ten¬
denca po spreminjanju dela v mezdno delo, oziroma nega¬
tivne posledice odtujenega dela, zaradi katerih delavec do¬
jema svoje delo le kot sredstvo za preživljanje in ne kot
samosmoter. Zaradi tega se formira povsem instrumentalen
odnos do dela, v katerem je delo zaporedje operacij pri do¬
ločenem predmetu in ki je zgolj posrednik pri pridobivanju
za življenje potrebnih sredstev. Tako stanje ohranja tudi raz¬
redno delitev dela na umsko in telesno delo oziroma na
upravljalsko in izvrševalno delo.

Kolikor bolj je delo zgolj zaporedje ukazanih delovnih
opravil, ki jih povezujejo zgolj minimalne oziroma za delo
nujne interakcije med delavci, toliko bolj verjetno je, da
bodo delavci imeli do njega pretežno ali povsem instrumen¬
talen odnos. In narobe, kolikor več upravljalske vsebine je
v delu, toliko večji je osebni interes delavcev, toliko manj
pristajajo na instrumentalen in mezden odnos do dela. Kre¬
pitev instrumentalnega in posredniškega odnosa do dela po¬
temtakem vsaj za velik del delavcev pomeni večjo odtujitev
dela in večjo delitev upravljalskega in izvrševalnega dela
in narobe. Tako je tudi razumljivo, zakaj družbeno samo¬
upravljanje nujno zahteva odpravo razredne delitve dela,
združevanje upravljalskih in izvrševalnih funkcij v rokah
istih proizvajalcev.

Kolikor bolj je dejanska narava dela podobna mezdnemu
delu, toliko bolj ravnodušni so delavci do njega. Zanima jih
le kot dejavnost, s katero pridejo do ustreznega denarnega
ekvivalenta. Prav tako se tedaj delavci ravnodušno obnašajo
tudi drug do drugega ali celo kot neposredni konkurenti, vsi
odnosi na delu pa se skrčijo na bolj ali manj predmeten od¬
nos. Ta pa ohrani predvsem dejavnost povnanjanja in ob-

237

jektivizacije subjekta v produkciji, medtem ko prisvajanje
in ponotranjanje produktov in produkcije poteka onstran
neposredne proizvodnje v blagovni menjavi in v porabi. Za¬
to se na delu nujno počutijo, kot razpolovljene osebnosti, ki
morajo manjkajočo interakcijsko in čutno komponento od¬
nosov kompenzirati v drugih dejavnostih in odnosih, zunaj
dela. Na delu samem se identiteta ne razvija naprej oziroma
se razvija povsem enostransko, v okvirih ekonomske značaj¬
ske maske mezdnega delavca. Procesi demokratizacije dela,
humaniziranja delovnega okolja ipd. ne morejo bistveno spre¬
meniti teh razmer, če ne omogočijo dejanskega samouprav¬
ljanja, ki odpravlja ekonomski zunanji odnos delavcev do
dela.

Ker delavce obremenjujejo pritiski odtujenega dela in
instrumentalnega odnosa do dela, morajo ohranjati vrsto
identitetnih ravnotežij med nasprotujočimi si osebnimi želja¬
mi in pričakovanji okolice. Navedimo nekaj najpomembnej¬
ših protislovij:

— protislovje med pretiranim egoističnim instrumentalizi-
ranjem dela in nujnimi interakcijami in povezavami delavcev
v kolektiv in v razne solidarnostne dejavnosti (Ottomayer,
1982, str. 181);

— protislovje med instrumentalizmom, ki povzroča ravno¬
dušnost do dela in proizvodov, in nasprotnim nenevtralnim
interesom za delo, ki ga zahteva že potreba po ohranjanju
kvalifikacije za delo in udeleženosti v samoupravnih procesih
odločanja (Ottomayer, 1982, str. 181);

— protislovje med instrumentalnim in nevtralnim odno¬
som do dela in nujno potrebno pozornostjo do dela, ki jo za¬
hteva že sam delovni proces (Ottomayer, 1982, str. 181);

— protislovje med instrumentalnim in afektno izpraznje¬
nim podrejanjem delovni disciplini in redu dela ter potrebo
po komunikaciji in osmišljeni in čutno izpolnjeni dejavnosti
(A. Krovoza, 1976, str. 160—165; U. Volmerg, str. 119—130).

Teh identitetnih protislovij načelno ni mogoče razreševati
samo znotraj delovne situacije, temveč zahtevajo podporo v
procesih vsakdanje reprodukcije identitete in delovne zmož¬
nosti, kar pa se dogaja zunaj dela v drugih sferah repro¬
dukcije. Tam vladajo druga identitetna protislovja, ki za¬
htevajo posebne oblike razreševanja oziroma balanciranja
med nasprotujočimi si delovanjskimi premisami in potrebami
posameznikov.

238

6.4.2. Protislovja v sferi cirkulacije in blagovne menjave

Čeprav socialistična družba uvede družbeno oziroma držav¬
no kontrolo trga, cen in kroženja blag, ne more in ne sme
odpraviti temeljnih ekonomskih zakonitosti blagovne (tržne)
menjave. Vsi poskusi državnega administriranja, ki so hoteli
povsem izriniti trg, so žalostno in tudi tragično propadli.
Tedaj se protislovja blagovne menjave preselijo z ravni ne¬
posredne konkurence med producenti ter producenti in kupci
na višjo raven različnih nasprotujočih si skupin v državno
upravljalskem sloju in v nasprotja med zahtevami delavcev
po zadostnem in pravičnem plačilu za delo in težnjo po uni¬
formnem in birokratskem določanju plač. Ta protislovja so
socialistične družbe že doslej velikokrat privedla v krize in
tudi naša sedanja ekonomska in družbena kriza deloma izvira
iz tega, da smo skušali protislovja blagovne cirkulacije, me¬
njave in delitve reševati administrativno. Zato temeljni odnos
do blaga kot produkta, ki ga lahko prisvojimo le prek za¬
menjave za denarni ekvivalent, ki je obenem družbeni ekvi¬
valent za del delavčeve produktivne dejavnosti, ostane v
veljavi tudi v socialističnih družbah. To pa spet povzroča
velika protislovja.

Osrednji predmet, ki upravlja vedenje ljudi v sferi cirku¬
lacije in menjave, je blago, ki je proizvod dela.

V tržni družbi ima sleherno blago dve vrednosti, denarno
(menjalno) in uporabno vrednost. Ta dvojna narava blaga pa
postane na trgu protislovna saj ljudi hkrati povezuje in jih
postavlja druge nasproti drugim. Kot ugotavlja Ottomayer,
sta temeljni značilnosti posameznikove identitete v tržni
(meščanski) družbi egoističen boj za premoč v konkurenci z
drugimi in posesiven individualizem (K. Ottomayer, 1982, str.
179). Uspeh pri prisvajanju in prodaji blaga sta tako rekoč
v obratnem sorazmerju z bližino med partnerji v menjavi.
Tudi v tej sferi je tako temeljna poteza vseh odnosov instru-
mentalistična ravnodušnost.

V nasprotju z delom pa ta ravnodušnost v menjavi blag
(oziroma blaga in denarja) ne pride neposredno do izraza,
ker je prekrita z navideznim povezovanjem interesov, senzi¬
bilnostjo in navideznim vživljanjem v partnerje. Mara je to
imenoval ljubeznivi videz v vedenju ljudi (K. Mara, MEID I,
str. 346), ki stopajo v blagovne odnose. Zaradi te temeljne
značilnosti tržno-blagovnih odnosov se v posamezniku obli-

239

kujejo specifične oblike delovanjskih in identitetnih proti¬
slovij, ki jih poskuša (na videz) uravnotežiti:

— Protislovje med hladnim instrumentalizrnom in ravno¬
dušnostjo do drugih ljudi in med lepim videzom odnosov.

To protislovje je večinoma spoznala že meščanska psiho¬
logija in ga izraža kot nasprotje med pravim jazom in na¬
videznim jazom ali med osebnostjo in socialno vlogo itn.
Temeljna strategija za uravnoteženje obeh polov protislovja
je igra distance in bližine, ki jo igra posameznik, da bi
ohranil osebnost in hkrati socialno vlogo.

— Vsesplošno nezaupanje med ljudmi.

Tržni odnos prisili vsakogar k takemu odnosu, da ima
drugega človeka za sredstvo, prek katerega skuša čimbolj
drago prodati svoje blago (npr. delovno silo v mezdnem odno¬
su) in čimbolj poceni pridobiti določeno blago. Pri tem posa¬
mezniki kot taki pravzaprav niso relevantni. Pomembna je le
njihova ekonomska pozicija. To vnaša v tržno-blagovne odnose
trajno nezanimanje za drugega človeka, hkrati pa posameznik
poskuša razkriti zanke in pasti, ki mu jih postavlja tržni
partner.

Na tej podvojitvi interesa sloni dialektika nezaupanja, de¬
nimo Laingova neskončna spirala ugibanj; kaj drugi meni o
meni, kaj jaz menim o njem, kaj drugi ve ali meni o mojem
odnosu do njega, koliko in kaj jaz res vem o tem itn. (R. P.
Laing, 1973, str. 27). Temeljna ravnotežna strategija pri tem
so posameznikova narcistična samoposesivnost in egoizem,
nasilen notranji prelom intenc in možnih interakcij, da bi se
posameznik zavaroval pred vdorom drugega in da bi se po¬
kazal dovolj trdnega in nepopustljivega v blagovnem odnosu.

Značilnosti blagovno-tržnih odnosov so nemara eden naj¬
bolj trdovratnih preostankov kapitalizma v socialističnih
družbah, še zlasti pri nas, ki odkrito priznavamo veljavo
blagovnih zakonitosti. Res je sicer, da je zaradi višje stopnje
podružbljanja dela deloma eliminiran predvsem mezdni od¬
nos delavca do dela, vendar se namesto neposrednih ekonom¬
skih odnosov na podlagi ponudbe in povpraševanja vzpostav¬
lja drug, podobno negativen odnos, namreč birokratsko in
posameznikom povsem odtegnjeno določanje cene dela in cene
blag in s tem vnaprejšnje definiranje njegovega ekonomskega
mesta v družbi. Tudi ta odnos sloni na instrumentalizmu in
verigi nezaupanja med ljudmi in prav tako to dvoje tudi

240

reproducira, tako da dejanski odnosi konkurence v podružb-
1 j enih oblikah odnosov niso preseženi.

6.4.3. Protislovja v sferi porabe in individualne reprodukcije

Večina kritik sodobnih družb se je ponavadi osrediščila
na kritiko vedenja ljudi v tej sferi (npr. kritika porabniške
družbe). Značilno za te kritike je bilo, da niso bile povezane
s kritiko vedenja v drugih dveh sferah.

Dejavnosti in vedenjske oblike ljudi v tej sferi večinoma
sodijo v prosti čas in ostro ločujejo prosti in delovni čas. To
delovanje ima izrazito kompenzacijsko funkcijo glede na
identitetne izgube, ki jih vsak dan doživlja posameznik pod
vplivom različnih instrumentalnih odnosov med ljudmi v sferi
dela in v sferi cirkulacije.

Vendar je glavni vir protislovij v tej sferi prav to, da so
ljudje odrezani od produkcije, od predmetov, ki jih skupaj
producirajo. V drugih dveh sferah v tristranski strukturi
prakse sicer prevladuje predmetno-praktičen odnos in je inter¬
akcija izrazito podrejena temu odnosu, v prostočasnih dejav¬
nostih pa je enostranskost obrnjena. Tu se odnosi malone iz¬
ključno razvijajo le na podlagi interakcij in ob naravnost
namenski abstrakciji od produkcije oziroma predmetno-prak-
tičnega odnosa. Predmetno-praktičen odnos se reducira na
individualno ali skupinsko porabo ali na ukvarjanje s takimi
predmeti, ki naj bi ohranjali videz prave povezanosti, pristne
osebne zveze med ljudmi. Tu protislovnost odnosov bolj kakor
drugje prekriva emocionalno lepi videz odnosov.

Prosti čas je za odrasle predvsem tisti čas, kjer naj bi bila
čimbolj uspešna vsakdanja reprodukcija lastne delovne • sile.
To reprodukcijo dosežejo ljudje s kompenzacijo instrumenta-
lizma, površnih iger socialnih vlog.

Ljudje so tako rekoč prisiljeni iskati avtentično identiteto,
avtentične medsebojne odnose, zaradi česar so prisiljeni za¬
nikati in prikrivati konflikte ter kazati različne oblike na¬
videzne vzajemnosti. Ta psevdo vzajemnost pa se razblinja
ob vsakdanjih izkušnjah različnih oblik postvarjenosti in od¬
tujenosti v odnosih med ljudmi. Zato jo spremlja nezaupanje
v stike med ljudmi in v odkritost med njimi. Praviloma pa
te občutke v odnosih med ljudmi v sferi porabe in individual¬
ne reprodukcije potlačujeta še okrepljena psevdo vzajemnost

241

in pretežna emocionalnost odnosov (Ottomayer, 1982, str. 182).

Tudi na področju zasebnosti se potemtakem uveljavlja ne¬
nehno tehtanje zaupanja in nezaupanja, protisloven spoj nar¬
cisoidnega egoizma in želje po pristnih stikih med ljudmi.
Ker se ta protislovja največkrat kopičijo v družini kot osnovni
družbeni celici porabe in individualne reprodukcije, se družina
čedalje bolj kaže kot eksplozivna družbena enota, kar se,
denimo, kaže v rušenju človeških odnosov v družini, v iskanju
nadomestkov za izgubljeno možnost za družinsko kompenza¬
cijo odtujenih in postvarjenih odnosov (npr. v alkoholizmu,
v psihotičnih izgubah identitete, kot so opozorile predvsem
interakcionistične študije o patologiji družine) (L. C. Wynne,
G. Bateson, R. D. Laing idr.).

Temeljno protislovje v tej sferi je potemtakem podobno
kakor v sferi cirkulacije protislovje med narcisoidno in po¬
sesivno formo identitete, ki jo razvija posameznik v vseh
sferah produkcije in reprodukcije zaradi splošne instrumen-
talnosti odnosov med ljudmi in splošnega nezaupanja in brez¬
brižnosti do drugih ljudi, in med željo, da bi našel pravega
sebe, se pravi, da bi ubežal tem odnosom v področje navi¬
dezne osebne zavarovanosti in pristnosti v medčloveških od¬
nosih. Položaj otežuje še dejstvo, da v tej sferi ni kakšnega
centralnega reprezentativnega predmeta, na katerega bi se
produktivno nanašale skupne dejavnosti ljudi, in se zato sami
odnosi postavijo v vlogo takega predmeta. Nastane nekakšen
odnosni larpurlartizem, kar pa še bolj obremenjuje vse odnose
med ljudmi, tako da postajajo bistveno konfliktni in kažejo
tendenco k eksplozivnosti. Kolikor bolj ljudje gradijo osebno
identiteto na podlagi individualnih in interpersonalnih dejanj
v sferi porabe, prostega časa in zasebnosti, toliko bolj se od¬
daljujejo od samih sebe. Gradijo si nekakšno virtualno podobo
o sebi, za katero se izkaže, da je prav tista podoba, ki jo
zahteva vsa struktura družbe, da bi lahko še naprej funkcio¬
nirala kot postvarjene in instrumentalizirane družbene pove¬
zave.

Avtonomnost v ravnanju, potrebah, navezovanju odnosov,
zasebnem življenju se izkaže za nujen videz, ki ga s svojo
ideologijo meščanska družba oziroma, bolje, sleherna tržno-
blagovna družba, ki sloni na povratnih zvezah produkcije
stvari in produkcije potreb; ob tem pa merilo za delo ni samo
delo, temveč njegov blagovni, ekonomski ekvivalent. Videz
individualnosti je na eni strani nujen zato, da posameznik

242

lahko sprejme umetno instalirane potrebe kot svoje lastne,
osebne potrebe, in pa zato, ker si mora vsaj na določenem
področju dejavnosti (ponavadi je to zasebnost) zgraditi
take socialne odnose, da bo lahko udejanjal svojo oseb¬
nost nasproti množici abstraktnih in instrumentalnih posre¬
dovanj. Vendar, če naj bi to uveljavljanje osebnosti postalo
dejansko in ne zgolj videz, bi se moralo razširiti čez mejo
zasebnosti, predvsem v temeljno sfero družbene produkcije
in reprodukcije, v sfero dela. Tam pa posameznik sodobnih
družb prej ali slej večinoma naleti na načelne in praktične
meje svoje individualnosti, mora se podrediti logiki instru¬
mentalnega odnosa do dela, njegovih produktov in do so¬
delavcev. Ta odnos nato sreča v drugi obliki (nemara manj
intenzivno) v sferi cirkulacije in menjave, vendar si s tem
prisvoji in ponotranji temeljne strateške premise instrumenta-
lizma, ravnodušnosti do drugih in nezaupanja v druge ljudi,
prisvoji si logiko socialne igre, nenehnega balanciranja med
osebno in socialno identiteto (med individualnostjo in social¬
nimi vlogami).

Nobena posebna kompenzacijska ali socializacijska dejav¬
nost, ki poteka v sferi zasebnosti in prostega časa, ne more
odpraviti temeljnega družbenega odnosa, predvsem protislov¬
nega odnosa med producenti in tistimi občimi družbenimi
dejavniki, ki odtegujejo produkcijo (delo) in produkte produ¬
centom. Tak odnos je odnos odtujenega dela in ga v meščan¬
ski družbi izraža spopad med delom in (zasebnim) kapitalom,
v sedanjih socialističnih družbah pa spopad med delom in
različnimi državnimi strukturami, ki si prilaščajo pravico do
upravljanja z delitvijo družbenega produkta in ekonomskega
vrednotenja dela oziroma produktov dela.

243

7. Sklep: Razvoj in podružbljanje emancipacijskega
minimuma socializacije

Vsakdanji ciklus dela, kupovanja blag, porabe in indivi¬
dualne reprodukcije potemtakem zahteva nenehno dejavnost
subjekta pri balanciranju med nasprotujočimi si prizadevanji
in, kot posledica tega, med osebno in socialno identiteto. Pri
tem pa se vsakič, ko posameznik pride v novo sfero, spreme¬
nijo premise in pričakovanja glede njegovega vedenja.

Posameznik, ki, denimo, stopa v delovni proces kot nekdo,
ki ima doma določeno socialno identiteto, s katero se lahko
legitimira v širokem krogu vsakdanjih interakcij, mora tako
rekoč pri priči potisniti to identiteto v ozadje oziroma jo lah¬
ko ima le za značilnost nove, z delom zvezane osebne iden¬
titete. Vse, kar je zasebno in individualno, je le dejavnik
naključne individualizacije, ki v delovni proces vnaša prej
motnjo kakor dobiček. Podobno mora delavec, ko odide iz
tovarne, prav tako hitro zamenjati prejšnjo osebno in socialno
identiteto, tako da postane zgolj kupec ali porabnik ali za¬
sebnik; njegova delovna vloga postane le naključna, se pravi
zunanji dodatek k identiteti.

Pravo integracijo osebne in socialne identitete zaznava po¬
sameznik pretežno le v sferi prostega časa in porabe, v kate¬
ri poteka proces osebne reprodukcije. V tej dejavnosti se pro¬
dukti in učinki delovanj na videz ne odtujujejo posamezniku,
temveč se vračajo k njemu v obliki čutnih in komunikativ¬
nih dejanj drugih ljudi (npr. družinskih članov). Prelom med
konkretno in abstraktno dejavnostjo (dejavnostjo, zvezano z
ekonomskimi vrednotenjem) ni očiten.

Zasebna poraba, individualna reprodukcija še ohranja or¬
gansko naravo dejavnosti. Kroženje dejavnosti se približno
ujema z ritmom potreb, med potrebami in zadovoljitvijo pa
ni abstraktnega posrednika — blaga, temveč (se zdi) se po¬
trebe neposredno zadovoljijo z uporabo določenih predmetov.
Seveda je tudi to do neke mere iluzija, saj je bilo treba tudi
te predmete največkrat prej kupiti, ker je vsa posamezni¬
kova privatna eksistenca mogoča le na podlagi prejšnjega
družbenega in ekonomsko ovrednotenega dela.

244

Posameznik potemtakem v nobeni sferi, v nobeni dejav¬
nosti nima resnične podlage za osebnostno integracijo, za
uskladitev partikularnih identitet. Mogoča je le delna inte¬
gracija v zasebni sferi, vendar le za ceno abstrakcije od osta¬
lega življenja.

Zato se zastavlja vprašanje, od kod posameznik vendarle
jemlje moč in sposobnost za nenehno identitetno uravnote-
ževanje dobljene identitete in je pri tem še zmeraj sposo¬
ben za delo? Je to tisti preostanek avtonomne zavesti, ki se
zasidra okoli infantiliziranega jedra subjekta in ki mu daje
občutek jaza, skratka jaz identiteto? To najbrž ne more biti
res.

Čeprav je infantilizirano jedro subjekta dobro zavarova¬
no s številnimi obrambnimi mehanizmi, ki pomagajo potla¬
čiti frustracije, konflikte in osebnostne defekte, zlasti ne¬
nehna igra medsebojnega kompenziranja frustracij med in-
strumentaliziranim delom, instrumentalizirano komunikaci¬
jo in instrumentalizirano erotiko, pa to ni dovolj, da bi po¬
sameznik ostal produktiven, tudi kreativen in povprečno za¬
dovoljen s seboj. Pravi problem niso odkriti konflikti, bole¬
čine, odkrite značajske deformacije, duševna obolenja. Ti
simptomi zgolj v izraziti obliki manifestirajo splošno stanje.
Problem so dobro prilagojeni ljudje, zadovoljni s seboj in s
svetom, ki določajo standard za današnjo normalnost.

S tem nočem anatemizirati sleherne človeške sreče, zado¬
voljstva, stabilnosti v odnosih. Problematična pa je povsem
nereflektirana oblika samozadovoljne normalnosti, ki se
slepo prepušča trgu, delu vplivu medijev in lastnemu nar¬
cizmu. Če lahko taka forma identitete obstaja le na kaskadi
notranjih razcepov, podedovanih že iz otroštva in okrepljenih
z vsakdanjim udejanjanjem ekonomske značajske maske, po¬
tem bi se morale veliko močnejše in pogosteje kazati pato¬
loške deformacije identitete.

Da so take deformacije vendarle venomer latentno pri¬
sotne, kažejo ravnanja ljudi ob osebnih in družbenih krizah,
katastrofah, vojnah itn. Takrat se množice na videz povsem
normalnih ljudi tako rekoč čez noč spremenijo v iracionalno
maso, posamezniki pa regradirajo do najbolj primarnih gon-
skih ravnanj in projekcij.

Če se identitetne poškodbe v vsakdanjem življenju ljudi
ne kažejo pogosteje kot odkrit infantilizem, narcizem, agre-

245

sivnost, apatija, psihoze, nervoze, čeprav družbeni dejavniki
v vseh fazah človekovega življenja potiskajo ljudi v položaj
zanikanega subjekta (Jacoby), potem ob teh dejavnikih zago¬
tovo obstaja še neki drug dejavnik, ki daje ljudem dovoljšnje
duševne rezerve, da lahko nevtralizirajo negativne dejavnike
in si zgradijo maske navidezne normalnosti (Habermas). Ali,
še bolje, isti dejavniki omogočajo tako razvoj identitetnih
poškodb kakor duševnih rezerv za normalizacijo teh poškodb.

Na ta vprašanja je poskušalo odgovoriti več avtorjev, ki
so raziskovali značilnosti socializacije sodobnega človeka. Nji¬
hova skupna teza je, da že primarna socializacija daje posa¬
mezniku določen emancipacijski minimum, ki mu omogoča
relativno gladko in neboleče funkcioniranje v (kapitalistični)
družbi.

Najprej sta to tezo postavila Oskar Negt in Alexander
Kluge v knjigi Javnost in izkustvo (1972). Po njunem mnenju
kapitalistična družba spodbuja le produkcijo kot blagovno
produkcijo v okvirih abstraktnega dela (ekonomsko ovredno¬
tenega dela), odriva pa ali si podreja produkcijo ljudi, kar za¬
jema tudi formiranje družine in drugih socializacijskih de¬
javnikov: jezika, gonske strukture, produkcije izkustev, skup¬
nostnih oblik življenja in javnosti. S tem se pojem družbe¬
ne produkcije zožuje na ozko ekonomsko vsebino, kar zabri¬
suje bistven pomen produkcije ljudi (O. Negt, A. Kluge, 1972,
str. 28).

Specifična kvaliteta odnosov v družini, zlasti odnosa do
majhnega otroka, je po njunem mnenju povsem nasprotna
časovni strukturi blagovne produkcije. Tu naleti kapitalizem
na mejo, ki je ne more in tudi ne sme prekoračiti, sicer bi
porušil temelje sleherne socializacije, s čimer bi radikalno
ogrozil formiranje bodoče delovne sile. Varovalna funkcija
družine in še zlasti odnos do majhnega otroka zagotavlja
emancipacijski minimum osebnosti, ki se ne sme prekoračiti,
razen za ceno težkih duševnih motenj.

Najbolj temeljito je tezo o emancipacijskem minimumu
socializacije izdelal Alfred Krovoza v knjigi Produkcija in
socializacija (1976). Navezal jo je na razliko med kumulativ¬
nimi in nekumulativnimi družbenimi procesi, ki jo je že prej
orisal Henry Lefebvre v delih o kritiki vsakdanjega življenja.
Kumulativni procesi so linearni, dajejo zmeraj nove rezulta¬
te, kopičijo izkustva, moč, bogastvo, organiziranost družbe,

246

medtem ko so nekumulativni procesi večinoma ciklični in kon¬
centrirani na neposredno doživljanje in neposredno uporabo
dobrin.

Razlike med njimi lahko vidimo na podlagi tele Krovo-
zove sheme (A. Krovoza, 1976, str. 132):

Kumulativni procesi Nekumulativni procesi

— enostavna reprodukcija

— cikličen čas (živo delo)

— razširjena reprodukcija

— linearen čas (abstraktno
delo)

— orientacija k tržni vred¬
nosti

— produkcija dobrin in po¬
viševanje produkcije, zbi¬
ranje blag

— podružbljanje družbe, go¬
spostvo (z aparati in bi¬
rokracijo)

— industrijska proizvodnja

— »rast« — kvantitativen
napredek

— odnosi do zunanje nara¬
ve, izkoriščanje narave

— orientacija k uporabni
vrednosti

— socializacija (produkcija
identitete, sposobnost za
učenje, izkušnje, sposob¬
nosti za socialno vede¬
nje), produkcija družbe¬
nih odnosov in struktur
komuniciranja

— vzajemnost v odnosih
(npr. seksualnost, vsak¬
danje življenje, vsakda¬
nja zavest)

— agrarna ali obrtniška
proizvodnja

•— »razvoj« — kvalitativen
napredek

— odnosi do notranje nara¬
ve, prilagajanje, mime-
sis, varovanje in skrb,
regresija

Delitev na ta dva tipa individualnih in družbenih procesov
ni enaka delitvi na dobro in zlo, ker v slehernem izmed njih
nastopajo tako »dobri« kakor »slabi« procesi. V kapitalizmu
oziroma industrijski proizvodnji pa se je ta delitev zaostrila,
tako da so med kumulativnimi procesi malone sami negativni
procesi, ki ogrožajo identiteto, medtem ko so nekumulativni
procesi pretežno v prid identiteti.

Razlika med socializacijo in ekonomsko ovrednoteno pro¬
dukcijo je razlika med nekumulativnim procesom, ki podpira

247

razvoj identitete, in med procesom izkoriščanja delovne sile,
ki je kumulativen proces in tendenčno nasprotuje razvoju
identitete.

V predkapitalističnih družbah sta bili socializacija in pro¬
dukcija še enotni. Takrat je produkcija še bila nekumulativen
proces, ki se je ravnal po naravnih ritmih (npr. letnih časih,
ritmih potreb in zadovoljitev ipd.). Sele kapitalizem je po¬
vzročil oster razcep med socializacijo in delom, ker se produk¬
cija ni več ravnala po naravnih podmenah človekovega dela
in potreb, temveč je prevladala kumulacija, množenje blag
in kopičenje presežne vrednosti. Kumulativni procesi, ki so
bili prej izrazito podrejeni nekumulativnim, so povsem pre¬
vladali nad nekumulativnimi procesi (A. Krovoza, 1976, str.
76).

To je močno spremenilo tudi naravo socializacije in vseh
procesov individualne reprodukcije. Ni jim pa odvzelo na¬
rave nekumulativnega procesa. Prav zato je socializacija šele
v kapitalistični družbi postala problem oziroma je prišlo do
protislovja med socializacijo (in individualno reprodukcijo) in
produkcijo blag.

Produkcija se čedalje bolj razvija v smeri kvantitativne
rasti, ki objektivno zavira razvoj identitete, medtem ko so¬
cializacija ohranja naravo kvalitativnega procesa, usmerjenega
h konstituciji identitete (A. Krovoza, 1976, str. 108). To po¬
vzroča čedalje hujša nasprotja med duševno ekonomijo in
življenjskimi procesi družbe (kot je ugotovil že Adorno). Zato
socializacija ne more več oskrbovati družbe z ustrezno formi¬
ranimi identitetami. Ko posameznik začne delati, doživlja pre¬
trese in frustracije, saj mora priznati delitev na socialni zna¬
čaj — ekonomsko masko in psihološki značaj — osebnost (A.
Krovoza, 1976, str. 120).

Tega ne bi mogel zdržati, če ga ne bi socializacija zaradi
svojih specifičnosti oskrbela z emancipacijskim minimumom,
ki ga kapitalistični način proizvodnje in življenja ne more
dokončno podrediti kapitalu, abstraktnemu delu, ali ga ne¬
posredno izrabiti.

Po Krovozu posamezniku nenehno grozi notranji razcep
zaradi čedalje večje razlike med napredujočimi kumulativ¬
nimi procesi, v katerih sodeluje z delom in porabo, in eman¬
cipacijskim minimumom, ki ga poskuša realizirati v zaseb¬
nosti in prostem času. Ta razcep se začenja že v družini, saj
tudi v socializacijo samo vdira diktat zakona vrednosti in

248

tržne menjave kot vladajoče načelo realnosti. Družina niha
med vzdrževanjem emancipacijskega minimuma in represijo.
To je zanjo tudi osrednje protislovje socializacije (prav tam,
str. 131).

Ute Volmergova je v analizi odnosov med delom in iden¬
titeto kritizirala Krovozevo tezo (ter tezo Negta in Klugeja),
da je emancipacijski minimum v nasprotju s kapitalističnim
načinom produkcije in da se zato zaostruje nasprotje med pro¬
cesi socializacije in blagovno proizvodnjo. Po njenem mnenju
je kvalitativna razlika med organsko organizirano socializacijo
in blagovno proizvodnjo in prednost prve pred drugo prej so¬
cializacijski presežek, ki ni neposredno izrabljen in ekonom¬
sko ovrednoten v delu in tržni menjavi. Posredno pa je ven¬
darle povsem funkcionalen za kapitalistično družbo. Posamez¬
niku namreč omogoča, da si že v socializaciji prisvoji stabilne
temelje za svojo identiteto. To pa lahko doseže zato, ker je
socializacija odmaknjena od neposrednih pritiskov delovne in
menjalne sfere. Ko posameznik s tako stabilno zasnovano iden¬
titeto stopi v delovni proces, lahko zdrži protislovja na delu
in na drugih področjih delovanja (V. Volmerg, 1978, str. 166).
Socializacijski presežek je potemtakem nemara tisti psihični
dejavnik, ki posamezniku omogoča, da zdrži segmentiranje
identitete in prekrije notranja protislovja z videzom normal¬
nosti.

Kapitalizem živi od tega, da izkorišča socializacijske pre¬
sežke ljudi, njihovo zmožnost za ohranjanje stabilne identi¬
tete, integracije protislovnih izkustev in vzdrževanje konti¬
nuirane izkušnje sebe.

»Posameznikove produktivne sposobnosti, ki so, merjene po
kvalifikacijskih zahtevah današnjega industrijskega dela, presežek,
se zastavijo za prestrukturiranje delovnih razmer. Ta presežek
ohranja produkcijo« (U. Volmerg, 1978, str. 167).

Le kjer taka produktivna predelava delovne realnosti ni
mogoča (zaradi objektivnih ali subjektivnih omejitev), beži
jaz v regresijo. Tu pa se združijo tiste posledice socializacij¬
skih procesov, ki ne omogočajo konstrukcije stabilne identi¬
tete pred vstopom v delovni proces, temveč, narobe, vodijo k
slabitvi jaza, in potem povzročajo neodpornost posameznikov
glede na doživljena protislovja in tendence k regresiji iden¬
titete na infantilne stopnje, ki jih proizvaja sam delovni
proces.

249

Kot so pokazali rezultati uvajanja novih oblik organizacije
dela, naprednejši del industrij že izrablja tiste posamezni¬
kove progresivne obrambne mehanizme za ohranjanje iden¬
titete, ki so bili doslej le stvar posameznikov (npr. t.i. koope¬
rativa, preoblikovanje delovnega okolja, uporaba sodobne in¬
formatike, prosto oblikovanje delovnega časa ipd.), za to, da
zveča produktivnost dela. V kapitalizmu je posledica tega
zmeraj znova še večja delovna obremenjenost delavcev. Vol-
mergova sklene knjigo z drastično pripombo:

»Kdor ima potemtakem intenziviranje dela za dokaz njegove
humanizacije, mora domnevati — kar meji na cinizem — da
je zvečanje produktivnosti v industrijskem delu izraz in rezultat
večjega ugodja delavcev« (U. Volmerg, 1978, str. 168).

Zdaj lahko vsaj načelno odgovorimo tudi na vprašanje,
kako lahko posameznik ob vseh diskrepancah med socializa¬
cijo v otroštvu in mladosti ter realnostjo odraslega človeka
združi kulminacijo protislovij, ki jih doživlja pri delu in dru¬
gih dejavnostih.

Logika regresije, potlačevanja konfliktov nikakor ni ustrez¬
na za vzdrževanje stabilnih identitetnih sintez. To vodi k
zmeraj novim regresijam. Bolj realna in aktualna je druga
pot, da poskuša posameznik bodisi pri delu bodisi v prostem
času preoblikovati socializacijske presežke pa tudi defekte v
izvore kreativnih storitev, ne nujno kot produkcijo, temveč
tudi s kreiranjem vsakdanjih odnosov v življenjskem okolju,
v individualno prilagojeni porabi itn.

Zdi se, da tudi vsa blagovna produkcija, ponudba blag
napeljuje posameznike k temu, da si nekje ustvarijo prostor
individualne samorealizacije. Dejansko pa je tako, da so ti
prostori že zdavnaj le videz, ki se ohranja med drugim tudi
zato, ker ljudje še zmeraj verjamejo vanje (npr. prostost v
prostem času), nemara tudi zato, ker bi sicer ostali brez ob¬
rambe pred neposrednimi pritiski doživljenih protislovij. Tako
potemtakem množično producirani šibki jaz, ki potrebuje za
obstoj nenehno samoprevaro glede avtonomnosti in samo¬
realizacije, navsezadnje pomeni obrambo pred še hujšimi ob¬
likami regresij!

Nedvomno lahko le manjši del delavcev po svetu in pri
nas danes pozitivno izrablja obrambne mehanizme v sami
produkciji. Drugi so se zato prisiljeni zatekati k videzom
avtonomnosti, kjer izrabljajo svoje emancipacijske minimu¬
me oziroma socializacijske presežke. To pa pomeni, da morajo

250

vendarle plačevati ceno, če hočejo ohraniti kontinuiteto in
delno koherenco svoje identitete, nekakšno sistematično goje¬
no iluzijo o sebi, kar pomeni tudi regresijo glede na poten¬
ciale, ki jih vsebuje proces socialnega formiranja pred vsto¬
pom v delo.

V sedemdesetih in osemdesetih letih so različna družbena
gibanja načela eno izmed konstant modernih razvitih družb;
ločevanje vsakdanjega življenja od interesov in dejavnikov v
sferi javnosti, politike in ekonomije, hkrati s tem pa tudi lo¬
čevanje zasebnega, prostočasnega življenja od drugih sfer
družbene produkcije in reprodukcije. Že študentska gibanja
so razglašala geslo: »politizirajmo zasebno«, »zasebno je jav¬
no« ipd. To je nakazovalo, da so v na videz apolitičnem za¬
sebnem in vsakdanjem življenju prav tako skriti politika in
osrednja družbena protislovja.

Kritiki porabniške družbe so v marsičem spodkopali sa¬
mozadovoljstvo meščanskih družb, vero v nenehno zviševanje
standarda, v premagovanje družbenih konfliktov z narašča¬
njem materialne porabe. To je pomenilo, da zasebnega živ¬
ljenja v prostem času ni mogoče več neproblematično rekla¬
mirati kot kompenzacijo identitetnih izgub, stresov in kot
pravi medij posameznikove svobode, kar je razglašala meščan¬
ska ideologija. Dokler to življenje ni vključeno v javno
in politično dejavnost, kritiki te ideologije ne morejo govoriti
o svobodi, emancipaciji, samorealizaciji.

Podobno velja za kritiko vsakdanjega življenja, razumlje¬
nega v kontrastu s svetom medijev, politike, ekonomije. Tudi
tu ni mogoče govoriti o revoluciji, emancipaciji, dokler ne
postane tudi na videz spontano vsakdanje življenje prav tako
subverzivno kakor »nevsakdanje« življenje ekonomskih in po¬
litičnih kriz in konfliktov. Tej kritiki je sledila še vrsta po¬
membnih teoretikov, ki so menili, da mora priti do bistvenih
družbenih sprememb v vsakdanjem življenju.

Omenjena gibanja in teoretične razprave, ki so bile nji¬
hova artikulacija v znanosti, kulturi in politiki, so se posve¬
tila zlasti vsem tistim bistvenim dejavnostim in procesom, ki
v okviru medija zasebnosti oziroma sploh vsakdanjega življe¬
nja učinkujejo na posameznika in ga oblikujejo, najsi se tega
zaveda ali ne; gre predvsem za dejavnosti in proces sociali¬
zacije posameznika. Prav vsakdanje življenje posameznik
namreč razume in ga vsaj na videz obvlada s svojimi stra-

251

tegijami komunikacije, predmetnega delovanja in izražanja
ter zadovoljevanja potreb. Ne glede na to, da je kritična ana¬
liza vsakdanjosti nemudoma pokazala na iluzornost predstav
o individualni kompetenci ljudi, da si po svoje organizirajo
in vodijo vsakdanje življenje, neodvisno od zunanjih eko¬
nomskih ali političnih dogajanj, pa je vendarle bilo jasno,
da je taka iluzija mogoča le, če izhaja iz določenih realnih
možnosti ljudi, vendar te možnosti sprevrača. Zato so teze o
politiziranju privatnega, vsakdanjega življenja merile prav na
realni emancipacijski potencial, skrit v navidezni neposred¬
nosti vsakdanjega življenja. Ta potencial se aktualizira, če se
problematizirajo in demokratizirajo temeljne socializacijske
enote, ki vse življenje učinkujejo na posameznika.

Družbenokritična gibanja so zato že od vsega začetka po¬
znala vrsto aktivnosti za problematizacijo in demokratizacijo
teh enot, začenši z družino, vrtci, šolami vseh vrst, strank,
raznih organizacij. Njihov smisel je, da se celotno področje
socializacije, vzgoje in izobraževanja osamosvoji tako nasproti
državi kakor nasproti gospodarstvu, da se mu prizna načelno
enakopraven status glede na materialno proizvodnjo, blagov¬
no menjavo, porabo in institucije, ki obvladujejo te sfere.

Novejša družbena gibanja so še bolj kakor nekdanja raz¬
vila program emancipacije vsakdanjosti od državno-ekonom-
skih regulativov. Prav ta program je postal privlačen tudi za
družbena gibanja v socialističnem svetu. V teh državah je
namreč v nasprotju z razvitimi meščanskimi družbami vladal
na videz nasproten odnos med javnim in zasebnim. Umetno
spodbujena in birokratsko nadzorovana politizacija vseh kon¬
fliktov oziroma, bolje, vseh oblik, v katerih bi se utegnili
pojaviti, sploh ni dopuščala samosvoje sfere privatnosti, prav
tako ne vsakdanjega življenja, v katerem bi posameznik ohra¬
njal vsaj videz osebne kompetentnosti. Gesla, kot so privatno
je javno, vsakdanje je politično ipd., so se potemtakem »rea¬
lizirala«, seveda na sprevržen način. Zato se družbena giba¬
nja v teh državah niso oprijela teh gesel, pač pa so se
močno angažirala v prizadevanjih za emancipacijo vsakdanje¬
ga življenja od ideoloških shem in birokratskih pritiskov. Tudi
tu poteka spopad okoli glavnih institucij, ki naj bi skrbele
za socializacijo in vsakdanjo reprodukcijo identitete posamez¬
nikov (družine, šol), okoli kulturnih institucij, medijev ipd.
Geslo o »socialistični civilni družbi« povzema prav temeljni
smoter teh gibanj, da bi ustvarila relativno avtonomno po-

252

litično javnost in bazično demokracijo, zasnovani na vsakda¬
njem življenju in delu ljudi.

Zato vidim skupno tendenco novih družbenih gibanj tako
na Zahodu kakor na Vzhodu (in pri nas) prav v osamosvojitvi
in hkrati politični artikulaciji zasebnega oziroma, splošneje,
vsakdanjega življenja ljudi, znotraj tega pa predvsem v osa¬
mosvojitvi in politični artikulaciji socializacijskih procesov in
agensov. Ta tendenca nikakor ni v nasprotju z ugotovitvijo o
primatu produkcijskih sil in produkcijskih odnosov nad dru¬
gimi družbenimi dejavniki. Iz te ugotovitve naj bi na videz
izhajala apriorna neenakopravnost in podrejenost privatne
sfere ekonomski in politični sferi družbe. Vendar bi to drža¬
lo le, če bi domnevali, da proces družbenega formiranja po¬
sameznikov ni produkcijski proces in da je sfera zasebnosti
le sfera porabe. Ne eno ne drugo seveda ni res. V vsej knjigi
smo dokazovali, kako presneto težka produkcijska naloga je
»nastajanje družbeno formiranega posameznika«, kako tesno
vezan je proces prisvajanja in ponotranjanja družbenih od¬
nosov v posamezniku s strukturo njegovih delovanj, skratka,
z njegovo produkcijo navzven.

Res je sicer, da so vse dosedanje družbe dokaj enostran¬
sko podrejale družbeno formiranje ljudi predvsem pogojem
materialnega dela, ga postavljale pod nadzor številnih »ideo¬
loških aparatov države«.

Tako kapitalistične kakor socialistične družbe so do danes
gojile ideologijo, po kateri sodi vse, kar zadeva socializacijo,
v porabo, v nujen strošek proizvodnje. Šele najnovejša znan-
stvenotehnološka revolucija ruši to ideologijo in sili k pri¬
znanju že vseskozi prisotnega dejstva, da ne gre za strošek,
temveč za neposreden produkcijski dejavnik.

Spreminjanje »prostega časa« v »svobodni čas« vsekakor
vsebuje tudi družbeno osamosvajanje procesov socializacije —
zlasti v dobi šolanja in adolescence — izpod moči ideoloških
aparatov države in prisile za tako kvalificiranje delovne sile,
kakršno zahtevata trenuten ekonomski položaj in razvitost
materialne proizvodnje. To pa pomeni tudi osamosvojitev
vsakdanjega življenja posameznikov izpod birokratskih, hie¬
rarhičnih in formalnih institucij, dela izpod razredne delitve
na umsko in telesno (upravljalsko in izvršno) delo in sfere
zasebnosti in psihosocialne reprodukcije posameznikove iden¬
titete izpod mehanizmov za kompenzacijo identitetnih izgub
in anomije.

253

Zato vidim v tem tudi možnost za drugačno, ne le mani¬
pulativno izkoriščanje emancipacijskega minimuma socializa¬
cije. Pravzaprav lahko rečemo še več: gre za odpravljanje
stanja, v katerem se lahko emancipacijski potencial kaže
predvsem kot »presežek socializacije«, ki je nato na voljo
drugim družbenim sferam, da ga »izrabijo«.

Dejali smo, da do tega presežka pride zaradi preloma med
nekumulativnimi procesi socializacije in vsakdanjega življe¬
nja nasploh ter pretežno kumulativnimi procesi v sferi ma¬
terialne proizvodnje, ekonomije, politike ipd. Do določene
mere ustreza temu prelomu tudi prelom med področji, na
katerih prevladuje komunikacijsko delovanje, in področji, na
katerih prevladuje instrumentalno delovanje, kot navaja Ha-
bermas.

Ker zunaj sfere zasebnosti, zlasti v materialni proizvodnji,
blagovni menjavi in v številnih institucijah zgolj »izkoriščajo«
tisto, kar je v individue »vsadil« proces družbenega formira¬
nja od otroštva naprej, ker le okrnjeno, posredno razvijajo
ta proces, je seveda nujno, da se nekumulativni procesi tu
prelamljajo, da se omejijo le na delne otoke za posameznike
neposredno dostopnih in prezentnih smotrov in da je učinek
kumulativnih procesov videti kakor nekakšen poslednji bra¬
nik posameznika, ki ga varuje pred tem, da bi se razbila nje¬
gova identiteta, (emancipacijski minimum), oziroma je videti
kot socializacijski presežek, s katerim mora nato družba ra¬
čunati in ga vkalkulirati v delovni proces, v občasno politično
aktiviranje posameznika in zlasti v kompenzacijsko početje
posameznika v zasebnosti, prostem času.

Tudi socialistične družbe poznajo tak prelom med neku¬
mulativnimi in kumulativnimi procesi in tudi tu družba ozi¬
roma bolje, država izrablja socializacijske presežke za to, da
prek ideološke indoktrinacije kanalizira morebitne proteste,
denimo tako, da nenehno razglaša humano in socialistično
naravo družbe, potrebo po angažiranju množic, čeprav dejan¬
sko naredi vse, da bi preprečila resnično družbeno in politično
angažiranje posameznikov in skupin. Kompenzacijsko počet¬
je ljudi ni tako enolično postavljeno v zasebno sfero, saj je
ta močno nerazvita, že zaradi nižjega materialnega standarda
posameznikov in družin. Zato pa si poišče drugačne oblike,
s privatiziranjem javne sfere denimo, z različnimi oblikami
sive ekonomije, korupcije, metod zvez in poznanstev, ki iz-

254

redno močno bremenijo sleherno institucijo in znižujejo druž¬
beno produktivnost.

Nemanipulacijsko udejanjanje posameznikovih emancipa¬
cijskih potencialov, ki jih je dobil med socializacijo, pomeni
v vseh teh primerih odpravljanje samega preloma med ne-
kumulativnimi in kumulativnimi družbenimi procesi, ustvar¬
janje takih družbenih procesov, ki bi bili hkrati neposredno
relevantni za ohranitev in razvoj posameznikove identitete.
Ker so po našem mnenju nova družbena gibanja vsaj po svo¬
jih zasnovah model za take procese, lahko sklepamo, da so
zgodovinski zametek nečesa, kar presega in odpravlja dose¬
danje življenjske oblike in predvsem prelome med temeljnimi
sferami družbene reprodukcije.

Samoupravljanje, kakršnega poznamo v naši družbi, go¬
tovo ni realiziralo teh pogojev. Pravzaprav smo vse šele zače¬
li uresničevati. Omejuje nas zlasti to, da nismo dosegli demo¬
kratičnega in učinkovitega nadzora nad temeljnimi družbeno¬
ekonomskimi procesi v sferah produkcije, menjave/cirkulacij e
in porabe. V ekonomskem temelju jugoslovanske družbe je
podobna razdvojenost med produkcijo, menjavo/cirkulacijo
in porabo/individualno reprodukcijo, kakršno pozna kapita¬
lizem. Vendar ne upoštevamo ekonomske zakonitosti blagov¬
ne produkcije, ki so podlaga za tako razdvajanje.

Namesto zavestnega, racionalnega posredovanja med te¬
meljnimi sferami družbene produkcije in reprodukcije, ki bi
odpravljalo sklenjenost teh sfer in odtujeno kapitalsko pove¬
zovanje med njimi, se vzpostavlja lažna občost političnih
ukrepov in dejavnosti ter formalnega samoupravljanja. Ta
lažna občost vodi družbeno produkcijo v čedalje večjo druž¬
benoekonomsko krizo. Na eni strani ustvarja videz, kakor da
smo dosegli novo, višjo obliko družbene integracije, na drugi
strani pa protislovno meša javno in zasebno, splošne in par¬
tikularne interese (ki se vsem posreči, da se legitimirajo kot
samoupravni).

Taka situacija še bolj obremeni identitetno ravnotežje
ljudi, zlasti tistih, ki se poskušajo odgovorno in demokratično
udeleževati samoupravnih dejavnosti. Nenehno se namreč za¬
megljujejo temeljna družbenoekonomska razmerja z množico
ideološko-instrumentalnih pojasnitev, napovedi, ukrepov, hkra¬
ti pa se nagovarja ljudi, naj delujejo kot kompetentni samo-
upravljalci, ki ne podlegajo ekonomski stihiji.

255

Tako stanje objektivno sili ljudi k temu, da razumejo samo¬
upravljanje le kot sestavni del družbene maske, za katero
lahko skrijejo druge,, osebne interese. Ta delitev na »samo¬
upravno« socialno masko in osebne interese je izraz nasprotij
med družbenimi razmerji in delovanjem posameznikov v vsak¬
danjih konkretnih socialnih interakcijah.

Ena izmed posebnosti naše družbe je, da ne pozna tako
ostre delitve na delo in prosti čas kakor sodobne kapitalistič¬
ne družbe, vendar ne zaradi samoupravljanja, temveč zato, ker
veliko ljudi zaradi ekonomske nujnosti dela tudi v prostem
času. Tako je celotno življenje posameznika in njegove dru¬
žine podrejeno delu. To obremenjuje zlasti mlade družine in
ljudi iz nižjih družbenih slojev in ogroža procese socializacije,
ker jim ne daje tiste nujne samostojnosti nasproti instru¬
mentalnemu delu, ki zagotavlja normalno osebno reproduk¬
cijo družinskih članov in čas za otroke. Taki pritiski kažejo
tendenco, da bi ogrozili formiranje emancipacijskega minimu¬
ma pri otrocih in reprodukcijo tega minimuma pri odraslih
članih.

Sodobne kapitalistične družbe so družino in družinsko so¬
cializacijo sicer res potisnile v rezervat prostega časa in jo
odrezale od osrednjih področij produkcije, vendar so s tem
le omogočile minimalen socializacijski standard. Družina nam¬
reč vsaj v elementarnih oblikah ohranja organsko povezavo
različnih odnosnih komponent, zlasti čutno-afektivne in ko¬
munikacijske komponente odnosov, kar je nujen pogoj za
ustvarjanje emancipacijskega minimuma pri otrocih.

Taki odnosi pa odraslim omogočajo, da vsak dan povezu¬
jejo identitetne momente s svojim lastnim emancipacijskim
minimumom, in s tem reproducirajo osebnostno kontinuiteto.
Zato je vsakršen poskus bolj intenzivnega in neposrednega
podrejanja družine in prostega časa instrumentalnemu delu
neposredno nevaren za družbo, saj v temelju načenja produk¬
cijo in reprodukcijo osebnosti. Procesi družbenega formiranja
osebnosti in instance, ki delujejo nanje, se potemtakem ne
morejo brez resnih posledic neposredno podrediti interesom
dela, čeprav združenega dela, ker se s tem načne njihova sub¬
stanca.

Nastanek emancipacijskega minimuma je mogoč v situaci¬
jah, ki so vsaj delno odtegnjene neposrednemu učinkovanju
odtujevalnih mehanizmov, denimo v obdobju primarne so¬
cializacije, ko je mogoče otroka emocionalno in materialno za-

256

varovati in ko interakcijska izmenjava dajanja in jemanja
med starši in otrokom še neposredno vodi k osebnostnemu
napredku, k individualizaciji. Nekateri avtorji (Krovoza, Vol-
merg, Negt, Kluge, Lorenzer idr.) so menili, da lahko tak
minimum nastane le v najzgodnejšem otroštvu, kati vsa po¬
znejša obdobja socializacije so že močno podvržena odtujeval-
nim mehanizmom, ki jih povzroča kapitalistična oziroma
moderna industrializirana družba. To mnenje je napačno iz
dveh razlogov:

Ker odtujitev dejansko zajema prav vse oblike in vsa
obdobja socializacije in ne moremo izvzeti nobenega izmed
njih. Zgodnje identitetne poškodbe, ki jih ima tendenco po¬
vzročati družinska socializacija v porabniško in kompenza¬
cijsko naravnani mali družini (nastanek narcizma in drugih
oblik šibkega jaza) in ki se začnejo oblikovati že v zgodnjem
obdobju simbiozne zveze med otrokom in materjo (visenje
staršev nad otrokom, ki ga spremlja še pogostna afektivna
odpoved staršev zaradi stresov in preobremenjenost), poka¬
žejo, da tudi doba zgodnje primarne socializacije ni izvzeta
iz kroga pritiskov, ki deformirajo nadaljnji razvoj identitete.
Adorno je opozarjal prav na to, ko je dejal, da

»do danes še nobeno raziskovanje ne sega do tistega pekla,
kjer se vtiskajo take deformacije, ki pozneje pridejo na dan kot
veselost, odprtost, družabnost, kot uspela prilagoditev neizogibne¬
mu in kot nerazmišljajoči praktični čut. Je razlog za domnevo,
da te deformacije sodijo k še bolj zgodnjim fazam otrokovega
razvoja kakor izvori nevroz: Če so nervoze rezultati konflikta,
v katerem je gon potlačen, tedaj je stanje, ki je tako normalno
kot poškodovana družba, ki ji ustreza, rezultat takorekoč pra¬
zgodovinskega posega, ki lomi sile, predno sploh pride do kon¬
flikta^ (T. Adorno, 1977, str. 70).

Vendar je kljub vsem obremenitvam z negativnostjo in
s posegi, ki tolčejo gon in zavest ljudi, sleherna temeljna si¬
tuacija, v kateri se oblikuje identiteta, v sebi alternativna
glede na možne izteke identitetnih kriz. To pa pomeni, da
se emancipacijski minimum ali socializacijski presežek ob¬
likuje v vseh socializacijskih procesih, od otroštva do odras¬
losti.

Po našem mnenju se lahko progresivno razvija s sociali¬
zacijo, tako da je prav doba dolescence, zavestne razrešit¬
ve identitetne krize, odločilna za to, koliko emancipacijskih
vsebin in potencialov bo posameznik vnesel v vsakdanje delo
in življenje, potem ko bo dejavno stopil v produkcijski pro-

257

r

ces. Tak progresiven razvoj je mogoč le, če se na sleherni
instanci socializacije, v vseh temeljnih sferah družbenega de¬
lovanja doraščajoče osebe vzdržujejo odnosi, ki imajo vsaj
tendenco biti demokratični, tj. taki, da omogočajo posamez¬
niku formiranje refleksij in metakomunikacij o glavnih kom¬
ponentah odnosov (o poteku in smotru interakcij, o pomenu
in dosežkih predmetne dejavnosti, o lastnih čutnih potrebah
in emocijah) in da mu omogočajo zavestno predelovati kon¬
flikte, o njih govoriti s signifikantnimi osebami, ne da bi
že vnaprej doživel afektivno zavračanje (odpoved) ali tabui-
ziranje tematike.

V tem primeru emancipacijski minimum ne bo le nujno
potreben pozitiven obrambni mehanizem, ki bi posamezniku
omogočal ohranjati relativno stabilno in koherentno identite¬
to (na račun izrinjanja neidentičnega v nezavedno in seg-
mentiranja identitete), temveč bo resnično lahko izvor krea¬
tivnih identitetnih sintez, takih načinov prenašanja in prede¬
lave konfliktov in protislovij, ki so inovacija v odnosu do
posameznikove dejavnosti.

258

8. Literatura

ADORNO, T. W.: Zum Verhaltnis von Psychologie und Soziologie.
V: Adorno, T. W. Gesellschaftstheorie und Kulturkritik, Suhr-
kamp, Frankfurt, 1970

ADORNO, T. W. (Idr.): Der Positivismusstreit in der deutschen
Soziologie. Luchterhand Verlag Neuwied, Berlin, 1971
ADORNO, T. W.: Minima moralia. Reflexiones aus dem bescha-
digten Leben. Suhrkamp, Frankfurt, 1975
ARGYRIS, C.: Dangers in applying results from experimental so¬
cial psychology. V: American Psychologists, 1975, št. 30
ARGYLE, M.: The Psychology of Interpersonal Behaviour. Pen-
guin, London, 1978

ARGYLE, M.: Soziale Interaktion. Kiepenheuer/Witsch, Koln, 1972
ARONFREED, J.: The Concept of Interiorisation. V: Goslin, D. A.
(izd.) 1971

ARBEITSGRUPPE: Bielefelder Soziologen, Alltagswissen, Inter¬
aktion ung gesellschaftliche Wirklichkeit, Zv. 1, Symbolischer
Interaktionismus und Ethnomethodologie. Rohwolt, Reinbeck,
1973

AUWARTER, M., KIRSCH, e., SCHROTER, m.  (izd.): Seminar:
Kumunikation, Interaktion, Identitat. Suhrkamp, Frankfurt,

1976

BALDWIN, A. L.: A cognitive Theory of Socialisation. V: Goslin,
D. A., 1971

BALINT, M.: Liebe zur Mutter und Mutterliebe. V: Psyche, letnik
16, 1. 1962/3, str. 481

BALINT, M.: Friihe Entwicklungsstadien des Ichs, Primare Objekt-
liebe. V: Imago, št. 23, 1. 1937

BALINT, M.: Primary Narcissism and primary Love. V: Psycho-
anal. Quart., št. 29, 1. 1960

BANDURA, A.: Social Learning of Identification Process. V: Go¬
slin, D. A., 1971

BECK, J.: Schulpsychologie. V: Rexilius, S., Grubitzsch, S., 1981
BENDIXEN, C., HOLMGREEN, A., OLSEN, J. F., SVENDSEN, N.:
Empirische Untersuchungen uber Widerspriiche beim trber-
gang von der Schule zum Beruf. V: Braun, K., Holzkamp, K.,

1977

BERGER, P. L., LUCKMANN, T.: Die gesellschaftliche Konstruk-
tion der Wirklichkeit. Fischer, Frankfurt, 1980
BETTELHEIM, E.: Aufstand gegen die Masse. Kindler, Mtinchen,
1980

BILLING, M.: Ideology and Social Pscyhology. B. Bleckwell,
Oxford, 1982

BLOS, P.: Die ziveite Individuierung — Prozess der Adoleszenz.
V: Dobert, R., Habermas, J., 1980

259

BLUMER, H.: Der methodologische Standort des Symbolischen
Interaktionismus. V: Arbeitsgruppe Bielefelder Soziologen,
1973

BOLWBY, J.: tjber das Wesen der Mutter- Kind Bindung. V:

Psyche, letnik 13, 1959/60, str. 415—432
BOLWBY, J.: Etologisches zur Entwicklung der Objektbeziehungen,
V: Psyche, letnik 15, 1960/61, str. 508—534
BOLWBY, J.: Bindung. Kletta, Miinchen, 1975

BRAND, K. W.: Neue soziale Bewegungen: Entsthehung, Funktion.

Westdeutscher Veri., Opladen, 1982
BRAUN, K., HOLZKAMP, K. (izd.): Kritische Psychologie, Be-
richt iiber den 1. int. Kongress Kritische Psyehologie vom
13.—15. Mai 1977 — in Marburg I, II. Phal-Rugenstein, Koln,
1977

BRtTCKNER, P.: Zur Sozialpsychologie des Kapitalismus. Fischer,
Frankfurt, 1972

BRUDER, K. J. (izd.): Kritik der biirgerlichen Psychologie. Fischer,
Frankfurt, 1972

BRUSCHLINSKI A. W.: Die «-kulturpsychologische Theorie« des
Denkens. V: Budilova, A. idr., 1973
BRUDER, J. J.: Entwurf der Kritik der biirgerlichen Psychologie.
V: Bruder, J. J., 1973

BUBER, M.: Princip dialoga. Pos. izdaja revije 2000, Ljubljana,
1973

BUDILOVA, A., BRUSCHLINSKI, A. W., DAWIDOW, W. W„
ELIAWA, N. A., GALPERIN, P. J., SCHEWERJOV, P. A.,
SCHOROCHOWA, E. F.: Untersuchungen des Denkens in der
sowjetischen Psychologie. Das europeische Buch, Berlin —
DDR, 1973

BUSCH, T., ENGELHARDT, W., GEUTER, U., MATTES, P.,
SCHULTE, D.: Zur Kritik der Kritischen Pscyhologie. Oberbaum,
Berlin, 1979

CATTRELL, L.: Interpersonal Interaktion and the Development
of the Self. V: Goslin, D. A., 1971
CLAESSENS, D.: Familie und Wertsystem. Dunker, Berlin, 1962
CLAUSEN, J. (izd.): Socialisation and Society. Brown and Co.,
Boston, 1968

DAHMER, H.: Psychoanalyse und Historischer Materialismus. V:
Lorenzer, A., 1971

DAHMER, H.: Psychoanalyse als Gesellschaftstheorie. V: Dahmer,
H., 1980 (I.)

DAHMER, H. (izd.): Analytisehe Sozialpsychologie I, II. Suhr-
kamp, Frankfurt, 1980

DEUTSCHMANN, M.: Die reelle Subsumption der familialen So-
zialisation unter das Kapital. V: Psychologie und Gesellschaft,
št. 3/4, 1977

DISCHNER, G.: Gegenbild zum eindimensionalen Menschen. V:

Hasig, H., Stubenrauch, H., Ziehe, T., 1981
DOBERT, R., WINKLER, G. N.: Adoleszenzkrise und Identitats-
bildung. Suhrkamp, Frankfurt, 1979
DOBERT, R., HABERMAS, J., WINKLER, G. N.: Entwicklung
des Ichs. Hein, Konigstein, 1980

260

DREITZEL, H. P.: Die gesellschaftlichen Leiden und das Leiden
an der Gesellschaft. F. Enke, Stuttgart, 1972

ELKIND, D.: Egozentrismus in der Adoleszenz. V: Dobert, R. idr.,
1980

ELMS, A. C.: The crisis of confidence in social psychology. V:

American Psychologist, št. 30, 1. 1975
ERIKSON, E. H.: Kindheit und Gesellschaft. Klett, Stuttgart,
1965

ERIKSON, E. H.: Identifikation und Identitat. V: L. v. Frieden-
burg, 1966

ERIKSON, E. H.: Identitat und Lebenszyklus. Suhrkamp, Frank¬
furt, 1973

EVERS, A. H. (izd.): Psychologie des 20. Jahrhunderts: Social-
psychologie. Beltz, Weineim/Basel, 1979

FALK, G., STEINERT, H.: t)ber den Soziologen als Konstrukteur
von Wirklichkeit, das Wesen der sozialen Realitat, die Defi-
nition sozialen Situationen und die Strategie ihrer Bewalti-
gung. V: Steinert, H., 1973

FALK, G.: tlber die Theorie der symbolischen Interaktion. V:
Evers, A. H., 1979

FISCHER, A., FISCHER, R. C., FUCHS, W., ZINNECKER, J.:

Jugend 81, I Bd., Deutsche Shell, Hamburg, 1981
FLANAGAN, G. L.: Die ersten neun Monate des Lebens. Rohwolt,
Reinbeck, 1974

FLOSSDORF, S.: Kreativitat. V: Rexilius, G., Grubitzsch, S., 1981
FREUD, S.: Gesammelte Werke. Suhrkamp, Frankfurt, 1972
FREUD, S.: Die Zukunft einer Ilusion. V: Ges. Werke XIII., 1972
FREUD, S.: Das Ich und das Es. V: Ges. Werke XIII., 1972
FREUD, S.: Abriss der Psychoanalyse. V: Ges. Werke XVII, 1972
FREUD, S.: Zur Psychopatologie des Alltagslebens. Fischer, Frank¬
furt, 1954

FREUD, S.: Štirje spisi o psihologiji nezavednega. V: Freud, S.
idr., 1981

FREUD, S., ADORNO, T. W., MARCUSE, H., MILLER, J. A.,
MILLER, G., MILNER J. C. (izd.): Psihoanaliza in kultura.
CZ, Ljubljana, 1981

FRIEDENBURG, L. v. (izd.): Jugend in der modernen Gesellschaft,
Kiepenheuer/Witsch, Kbln/Berlin, 1971

GALPERIN, P.: Die Psychologie des Denkens und die Lehre von
der etappenweisen Ausbildung geistiger Handlungen. V: Bu-
dilova, A. idr., 1973

GAMM, J. H.: Umgang mit sich selbst. Rohwolt, Reinbeck, 1979
GEHLEN, A.: Čovjek, V. Masleša, Sarajevo, 1974
GENTE, H. P. (izd.): Marxismus, Psychoanalyse, Sexpol 1, 2.
Fischer, Frankfurt, 1972

GERGEN, J. K., DAVIS, K. E.: The Social Construction of the
Person. Springer, New York, Berlin, 1985
GERHARDT, W.: Psychoanalyse und Sozialisationstheorie. Cam-
pus, Frankfurt/New York, 1977

GEULEN, D.: Thesen zur Metatheorie der Sozialisation. V: Walter,
H., 1973 (I.)

261

GEULEN, D.: Die historische Entwicklung sozialisationstheoreti-
schen Paradigmen. V: Hurellmann, K., Ulich, D., 1982
GIESECKE, H.: Methodik des politischen Unterrichts. Juventa
Munchen, 1973

GOEPPERT, S. in H. C.: Sprache und Psychoanalyse. Rohwolt,
Reinbeck, 1973

GOFFMAN, E.: The Presentation of Self in everyday life. Double-
day and Co., New York, 1959

GOFFMAN, E.: Interaktionsrituale. tJber Verhalten in direkter
Interaktion. Suhrkamp, Frankfurt, 1971
GOFFMAN, E.: Stigma. Uber Techniken der Bewaltigung be-
schadigten Kommunikation. Suhrkamp, Frankfurt, 1980
GOFFMAN, E.: Interaktion. Spass am Spiel. Rollendistanz. Piper,
Munchen, 1973

GOSLIN, D. A. (izd): Handbook of Sozialisation Theory and Re¬
search. Rand McNally, Chicago, 1971
GRAUMANN, C. F.: Die Scheu der Psychologen vor der Inter¬
aktion. V: Zeitschrift fiir Sozialpsychologie, št. 1, 1. 1979
GRAUMANN, C. F. (izd.): Sozialpsychologie, Handbuch der Psy-
chologie. Verlag fiir Psychologie, Gottingen, 1969
GRAUMANN, C. F.: Sozialpsychologie: Ort, Gegenstand und Auf-
gabe. V: Graumann, C. F., 1969

GRIESE, M.: Sprache, Interaktion und Sozialisation (disertacija).
Miinster, 1975

GROSS, P.: Reflexion, Spontanitat und Interaktion. Fromann,
Stuttgart/Bad Constatt, 1972

GROSSKURTH, P. (izd.): Arbeit und Parsdnlichkeit. Rohwolt,
Reinbeck, 1979

GROSSKURTH, P.: Berufliche Sozialisation als entschiedene

Grundlage der Personlichkeitsentwicklung. V: Grosskurth, P.,
1979

GROSSKURTH, P., VOLPERT, W. (izd.): Lohnarbeitspsychologie.
Suhrkamp, Frankfurt, 1975

HABERMAS, J.: Thesen zur Theorie der Sozialisation. Themen
der Vorlesung in SS 1968 (posebna izdaja predavanj), Frank¬
furt, 1968 (a). Izšlo je tudi v: Habermas, J. Kultur und Kritik.
Suhrkamp, Frankfurt, 1973

HABERMAS, J.: Technik und Wissenschaft als Ideologie. Suhr¬
kamp, Frankfurt, 1968(b)

HABERMAS, J.: Erkenntnis und Interesse. Suhrkamp, Frankfurt,
1968(c)

HABERMAS, J.: Zur Logik der Sozialwissenschaften. Suhrkamp,
Frankfurt, 1970

HABERMAS, J.: Rekonstruktion des Historischer Materialismus.
Suhrkamp, Frankfurt, 1976

HAEBERLIN, U., NIKLAUS, E., Identitatskrisen. Fink, Bern/
/Stuttgart, 1978

HASIG, H., STUBENRAUCH, H., ZIEHE, T. (izd.) Narziss: Ein
neuer Sozialisationstypus? Pad extra, Frankfurt, 1981
HARTMANN, H.: Moderne amerikanische Soziologie. F. Enke,
Stuttgart, 1967

262

HAUBL, R., MOLT, W., WEIDENFELLER, G., WIMMER, P.: Struk¬
tur und Dynamik der Person. Westdeutscher Veri., Opladen,
1986

HAUG, F.: Kritik der Rollentheorie und ihrer Anwendung in der
biirgerlichen Sociologie. Fischer, Frankfurt, 1972
HEINRICH, P., SILBEREISEN, R. K., TROSENIER, H. J.: Unter-
suchung zur Rollenubernahme. Die Bedeutung von Erziehungs-
stil, Selbstverantwortlichkeit und soziookonomischer Struk¬
tur. V: Zeitschrift fiir Sozialpsychologie, št. 1, 1. 1975
HEINZ, W. R.: Gesellschaftsstruktur, Familiale Sozialisation und
gesellschaftliches Bewusstsein. V: Hurrelmann, K., 1976
HESS, R. D., HANDEL, G.: Die Familie als psychosoziale Orga-
nisation. V: Dobert, R. idr., 1980

HEWITT, J. P.: Self in Society. Allyn and Bacon, London, 1976
HOLZKAMP, K.: Kritische Psychologie. Fischer, Frankfurt, 1972
HOLZKAMP, K.: Sinnliche Erkenntnis. Athaneum, Frankfurt,
1973

HOLZKAMP, K.: Die Uberwindung der wissenschaftlichen Be-
liebigkeit psychologischer Theorien durch die Kritische Psy-
chologie. V: Zeitschrift fiir Sozialpsychologie, št. 8., 1. 1977
HOLZKAMP, K.: Kann es im Rahmen der marxistischen Theorie
eine Kritische Psychologie geben? V: Holzkamp, K., 1978
HOLZKAMP, K.: Die Gesellschaftlichkeit des Individuums. Phal-
Rugenstein, Koln, 1978

HONNETH, A., JO AS, H.: Soziales Handeln und menschliche
Natur. Campus, Frankfurt, New York, 1980
HORKHEIMER, M.: Pomračenje uma. V. Masleša, Sarajevo,
1963

HORN, K. (izd.): Gruppendynamik und der ,subjektive Faktor'.
Suhrkamp, Frankfurt, 1972

HORN, K.: Einleitung: Bemerkung zur Situation des ,subjektiven
Faktors' in der hochindustrierten Gesellschaft kapitalistischer
Struktur. V: Horn, K. (izd.), 1972

HORN, K.: Psychoanalyse — Anpassungslehre oder Kritische
Theorie des Subjekts? V: Gente, H. P. (izd.), 1972
HUBER, M.: Holzkamps »Oberwindung« einer kritischen Psy-
chologie. V: Psychologie und Gesellschaft, št. 3/4, 1. 1977
HURRELMANN, K., ULICH, D. (izd.): Handbuch der Soziali-
sationsforschung. Beltz, Weinheim/Basel, 1982
HURRELMANN, K. (izd.): Sozialisation und Lebenslauf. Rohwolt,
Reinbeck, 1976

HURRELMANN, K.: Gesellschaft, Sozialisation und Lebenslauf.
V: Hurrelmann, K., 1976

HUSSERL, E.: Kartezijanske meditacije. MK, Ljubljana, 1975

ISRAEL, I., TAJFEL, H.: The Context of social psychology. A
critical assesment, Acad. Pr., London, New York, 1972
IVIC, I.: Covek kao animal symbolicum. Nolit, Beograd, 1978

JACOBY, R.: Družbena amnezija, CZ, Ljubljana, 1981
JACOBSON, E.: Die Trieb — und Geftihlskonflikte des Adoleszen-
ten und die Umgestaltung und das Wachsen seiner seelischen
Strukturen. V: Dobert, R. idr., 1980

263

JOAS, H.: Die gegenwartige Lage der soziologischen Rollentheorie.
Athenaum, Berlin, 1973

JOAS, H.: Praktische Intersubjektivitat. Suhrkamp, Frankfurt,
1980 (a)

JOAS, H.: Soziales Handeln und menschliche Natur. Campus,
Frankfurt, New York, 1980 (b)

JOGAN, M.: Sociologija reda. Obzorja, Maribor, 1978
KARDELJ, E.: Subjektivne sile v socialistični samoupravni družbi.
CZ, Ljubljana, 1979

KIRCHHEIMER, O.: Privatmensch und Gesellschaft. V: Political
Science Qart., št. 81, 1. 1966

KLEIN, M.: Uber das Seelenleben des Kleinkindes. V: Psyche,
letnik št. 14, 1960/61, str. 284

KLEIN, M.: Das Seelenleben des Kleinkindes. Klett, Stuttgart,
1962

KLEMAN, K. B., BRINO, P., SEV, L.: Za marksističku kritiku
psihoanalitičke teorije. Prosveta, Beograd, 1980
KLEMAN, K. B.: Frojdov teren: menjanja psihoanalize. V: Kle-
man idr., 1980

KOHLBERG, L.: Stage and Sequence: The Cognitive Develop-
ment Approach to Socialisation. V: Goslin, D. A., 1971
KOHLBERG, L.: Eine Neuinterpretation der Zusammenhange
zwischen der Moralentwicklung in der Kindheit und im
Erwachsenalter. V: Dobert, R. idr., 1980
KOHLI, M.: Lebenslauf theoretische Ansatze in der Sozialisations-
forschung. V: Hurrelmann, K., Ulich, D., 1982
KOHUT, H.: Narzissmus. Suhrkamp, Frankfurt, 1973
KOHUT, H.: Die Heilung des Selbst. Suhrkamp, Frankfurt, 1979
KON, I. S.: Soziologie der Personlichkeit. Akad. Verlag Berlin-
DDR, 1971

KRAPPMANN, L.: Neuere Rollenkonzepte als Erklarungsmoglich-
keit fiir Sozialisationsprozesse. V: Auwarter, M. idr., 1976
KRAPPMANN, L.: Soziologische Dimensionen der Identitat. Klett-
-Cotta Stuttgart, 1975

KREPPNER, K.: Sozialisation in der Familie. V: Hurrelmann, D.,
Ulich, D., 1982

KREUTZ, H.: Soziale Bedingungen der Sozialisation Jugendlicher
in industriellen Gesellschaften. V: Hurrelmann, K., 1976
KROVOZA, A.: Produktion und Sozialisation. EVA, Frankfurt,
Koln, 1976

KUHN, M. H.: Self- Attitude by Age, Sex and Professional Trai-
ning. V: Stone, H. A., Farberman, H. A., 1970
KUHN, T.: Struktura naučnih revolucija. Nolit, Beograd, 1979

LACAN, J.: Ecrits. Ed. de Seuil, Pariš, 1966

LACAN, J.: Jaz v Freudovi teoriji in v psihoanalitični tehniki.
V: Problemi, št. 117—180, 1978

LACAN, J.: Štirje temeljni koncepti psihoanalize. CZ, Ljubljana,
1980

LAING, R. D., PHILLIPSON, H., LEE, A. R.: Interpersonelle
Wahrnehmung. Suhrkamp, Frankfurt, 1973
LAING, R. D.: Podeljeno ja. Politika doživljaja. Nolit, Beograd,
1977

264

LASCH, C.: The Culture of Narcissism. American Life in an Age
of Diminishing Expectations. Norton and Company. New York,
London, 1979

LEITHAUSER, T., HEINZ, W. R. (izd.): Produktion, Arbeit, So-
zialisation. Suhrkamp, Frankfurt, 1980
LEITHAUSER, T.: Kapitalistische Produktion und Vergesell-
schaftung des Alltags. V: Leithauser, T., Heinz, W. R., 1980
LAMOVEC, T., MUSEK, J., PEČJAK, V. (izd.): Teorije osebnosti.
CZ, Ljubljana, 1975

LAPLANCHE, J., PONTALIS, J. B.: Das Vokabular der Psycho-
analyse 1, 2. Suhrkamp, Frankfurt, 1972
LENK H. (izd.): Handlungstheorien I—IV. Athaneum, Kronberg,
1974

LEONTIJEV, A. N.: Problemi razvoja psihe. Naučna knjiga, Beo¬
grad, 1968

LEVEBVRE, H.: Kritik des Alltagslebens. Athaneum, Kronberg,
1977

LORENZER, A.: Symbol, Interaktion und Praxis. V: Lorenzer, A.
idr., 1971

LORENZER, A., DAHMER, H., HORN, K., BREDA, K.: Psycho-
analyse als Sozialwissenschaft. Suhrkamp, Frankfurt, 1971
LORENZER, A.: Zur Begriindung einer materialistischen Soziali-
sationstheorie. Suhrkamp, Frankfurt, 1972
LORENZER, A.: Uber den Gegenstand der Psychoanalyse. Sprache
und Interaktion. Suhrkamp, Frankfurt, 1973
LORENZER, A.: Die Wahrheit der psychoanalytischen Erkenntnis.
Surhkamp, Frankfurt, 1974

LORENZER, A.: Sprachspiele und Interaktionsformen. Suhrkamp,
Frankfurt, 1977

LORENZER, A.: Kapitalistische Produktion und Vergesellschaftung
des Alltags. V: T. Leithauser, W. R. Heinz, 1980

MANNHEIM, K.: Ideologija i utopija. Nolit, Beograd, 1968
MARCUSE, H.: Eros i civilizacija. Naprijed, Zagreb, 1965
MARCUSE, H.: Kultur und Gesellschaft, 2. Suhrkamp, Frankfurt,
1968 (a)

MARCUSE, H.: Čovjek jedne dimenzije. V. Masleša, Sarajevo,
1968 (b)

MARX, K., ENGELS, F.: Izbrano delo (MEID) I, II. CZ, Ljublja¬
na, 1969, 1971

MARX, K.: Kapital I. CZ, Ljubljana, 1961

MARX, K.: Kritika politične ekonomije. Delavska enotnost, Ljub¬
ljana, 1985

MATTES, P.: Kritische Psychologie — akademisch ertarrter Mar-
xismus. Hinvveise auf ihre Entstehung. V: Psychologie und
Gesellschaft, št. 3/4, 1. 1977

MAY, R.: Psihologija i ljudska dvojba. Naprijed, Zagreb, 1980
MEAD, G. H.: The Philosophy of the Present. A. E. Murphy, La
Salle, 1932

MEAD, G. H.: Geist, Identitat und Gesellschaft. Suhrkamp, Frank¬
furt, 1980

MENDEL, G.: Generationskrise, 1972

265

MERKENS, R.: Interaktionsanalyse. V: Gruppendynamik, št. 1,
1. 1979

MERTENS, W.: Erziehung zur Konfliktfahigkeit. Ehrenwirth,
Munchen, 1974

MERTENS, W.: Aspekte einer Sozialwissenschaftlichen Psycholo-
gie. Ehrenwirth, Munchen, 1977

MERTENS, W., FUCHS, G.: Krise der Sozialpsychologie. Ehren-
wirth, Munchen, 1978

MERTENS, W. (izd.): Neue Perspektiven der Psychoanalyse. Kohl-
hammer, Stuttgart, 1981

MERTENS, W.: Psychoanalyse. Kohlhammer, Stuttgart, 1981
MITSCHERLICH, A.: Die Relativierung der Moral. V: Merkur,
št. 214, 1. 1966

MITSCHERLICH, A.: Auf der Wege zur vaterlosen Gesellschaft.
Piper, Munchen, 1963

MIYAMOTO, S. F., DORNBUSH, S. M.: A Test of Interaktionist
Hypothesis of Self- Conception. V: Stone, G. P., Farberman,

H. P., 1970

MOSCOVICI, S.: Society and Theory in Social Psychology. V:
Israel, H., Tajfel, H., 1972

MOSCOVICI, S. (izd.): Forschungsgebiete der Sozialpsychologie

I, 2. Athenaum, Kronberg, 1976
MUHLBAUER, K. R.: Sozialisation. UTB. Munchen, 1980
MUSEK, J.: Osebnost. DDU Univerzum, Ljubljana, 1982
MUSEK, J.: Socialni izvor zavesti. V: Anthropos, Ljubljana, št.

IV—VI, 1. 1982

MUSEK, J.: Pojem strukture v psihologiji II. V: Anthropos, št.
I—II, Ljubljana, 1983

NEGT, O., KLUGE, A.: Offentlichkeit und Ehrfahrung. Suhrkamp,
Frankfurt, 1972

NEUBAUER, W. F.: Selbstkonzept und Identitat im Kindes und
Jugendalter. Reinhardt, Munchen, 1976
ORBAN, P.: Sozialisation. Akad. Verlagges., Wiesbaden, 1973
ORBAN, P.: Subjektivitet. Akad. Verlagges., Wiesbaden, 1976
ORLIK, P.: Das Selbstkonzept als Bezugssystem sozialer Kogni-
tionen. V: Zeitschrift fiir Sozialpsychologie, št. 10, 1. 1979
OTTOMAYER, K.: Soziales Verhalten und Okonomie im Kapita-
ldsmus. Giessen, 1976

OTTOMAYER, K.: Interaktion und Selbstbewusstsein im Kon-
zept der gegenstandlichen Tatigkeit. V: Braun, K., Holzkamp,
K., 1977(2)

OTTOMAYER, K.: Gesellschaftstheorien in der Sozialisationsfor-
schung. V: Hurrelmann, K., Ulich, D., 1982
PARSONS, T.: Der Stellenwert des Identitatsbegriffs in der allge-
meiner Handlungstheorie. V: Dobert, R. idr., 1980
PARSONS, T., SHILS, E. A.: Toward a general theory of action.

Harvard Univ. Pr., Cambridge/Mass., 1954
PEPITONE, A.: Toward a normative and comparative biocultural
social psychology. V: Journal of Personality and Social Psycho-
logy, št. 34, 1. 1976

PEČJAK, V.: Znameniti psihologi o psihologiji. CZ, Ljubljana,
1982

266

PESlC, V.: Društveni slojevi i stil života. V: Popovič, M. V. idr.,
1977

PIAGET, J., INHELDER, B.: Die Psychologie des Kindes. Fischer,
Stuttgart, 1980

PIAGET, J.: Das moralische Urteil beim Kinde. Suhrkamp, Frank¬
furt, 1973

PIJAŽE, J.: Psihologija inteligencije. Nolit, Beograd, 1968
PIAŽE, 2.: Reč i mišlienie rebenka. Gosizdat, Moskva, 1932
PLESSNER, H.: Die Stufen des Organischen und der Mensch. W.
d. Gruyter, Berlin, 1975

POPOVIČ, M. V., BOLClC, S., PASIC, V., JANClJEVlC, M.,
PANTIČ, D.: Društveni slojevi i društvena svest. CSI, Beograd,
1977

PORTMANN, A.: Biologie und Geist. Suhrkamp, Frankfurt, 1978

RECK, S.: Identitat, Rationalitat und Verantwortung. Suhrkamp,
Frankfurt, 1981

REICHE, R.: Sexualitat und Klassenkampf. Neue Kritik, Frank¬
furt, 1968

REXILIUS, G., GRUBITZSCH, S. (izd.): Handbuch psychologischer
Grundbegriffe. Rohwolt, Reinbeck, 1981
RIESMAN, D.: Freud und Psychoanalyse. Suhrkamp, Frankfurt,
1972

RUBINSTEIN, S. L.: Prinzipien und Wege der Entwicklung der
Psychologie. Akademie Veri., Berlin-DDR, 1969
RICHTER, H. E.: Eltern, Kind und Neurose. Rohwolt, Reinbeck,
1963

ROSENBAUM, H.: Familie als Gegenstruktur zur Gesellschaft. F.
Enke, Stuttgart, 1973

ROSE, A. N.: Systematische Zusammenfassung der Theorie der
symbolischen Interaktion. V: Hartman, H., 1967
ROT, N.: Znakovi i značenja. Nolit, Beograd, 1982

SCHELLENBERG, J. A.: Masters of social psychology. Oxford
Univ. Pr., New York, 1978

SCHURIG, V.: Die Entstehung des Bewusstseins. Campus, Frank¬
furt, New York, 1976

SCHUTZ, A.: Der sinnhafte Aufbau der Welt. Springer, Dunaj,
1960

SECORD, P., BACKMAN, C. W.: Social psychology. McGraw-Hill,
New York, 1974

SECORD, P.: Social Psychology in Search of a Paradigm. V: Perso-
nality and Social Psychology Bill., št. 3, 1977
SEILER, T. B.: Entwicklungstheorien in der Sozialisationsfor-
schung. V: Hurrelmann, K., Ulich, D., 1982
SUVE, L.: Marxismus und Theorie des Personlichkeit. Dietz, Berlin
DDR, 1972

SILVERMAN, I.: Crisis in Social Psychology: The relevance of
relevance. V: American Psychologist, št. 26, 1. 1970
SMITH, M. B.: Is experimental social psychology advancing? V:

Journal of Exper. social psychology, št. 8, 1. 1972
SOSIR, F. de: Opšta lingvistika. Nolit, Beograd, 1969
SPITZ, R.: Vom Saugling zum Kleinkind. Klett, Stuttgart, 1972

267

STEINERT, H. (izd.): Symbolische Interaktion. Arbeiten zu einer
reflexiven Soziologie, Klett, Stuttgart, 1973
STEINERT, H.: Die Strategien sozialen Handelns. Juventa, Miin-
chen, 1972

STIERLIN, H.: Eltern und Kinder im Prozess der Ablosung. Suhr-
kamp, Frankfurt, 1976

STONE, G. P., FARBERMAN, H. A. (izd.): Social Psychology
through Symbolic Interaction. Ginn-Blaisdell, London, 1970
STRAUSS, A.: Spiegel und Masken. Die Suche nach Identitat.
Suhrkamp, Frankfurt, 1974

STRYCKER, S.: Die Theorie des symbolischen Interaktionismus.
V: Auwarter idr., 1976

SOTER, Dž.: Predstave o čoveku u psihologiji. Nolit, Beograd, 1978
TENBRUCK, F. H.: Zur deutschen Rezeption der Rollentheorie.
V: Kolner Zeitschrift fiir Soziologie und Sozialpsychologie, št.
13, 1. 1961

TOFFLER, A.: Future Shock. Toronto, 1970

THIELEN, M.: Kulturhistorische Schule. V: Rexilius, G., Gru-
bitzsch, 1981

TOMASZEWSKI, T.: Tatigkeit und Bewusstsein. Beltz, Weinheim/
Basel, 1978

TRSTENJAK, A.: Psihologija dela in organizacije. Ljubljana, 1979
TURNER, R.: Role- Taking: Process Versus Conformity. V: Rose,
A. M., 1962

ULICH, D.: Schulische Sozialisation. V: Hurrelmann, K., Ulich, D.,
1982

ULE, M.: Družbeno politična aktivnost žensk na Slovenskem.

Raziskovalno poročilo, FSPN, Ljubljana, 1978
VYGOTSKI, L. S.: Razvitie visših psihičeskih funkcij. APN Moskva
1960

VYGOTSKI, L. S.: Problem of the cultural development of the
child. V: Journal of Genetic Psychology, 1929
VYGOTSKI, L. S.: Mišljenje 1 govor. Nolit, Beograd, 1977
VOLMERG, U.: Identitat und Arbeitserfahrung. Eine theoretische
konzeption zu einer Sozialpsychologie der Arbeit. Suhrkamp,
Frankfurt, 1978

VOLPERT, V.: Psychologie der Ware Arbeitskraft. V: Bruder, K.
J., 1973

VOLPERT, W.: Der Zusammenhang zwischen Arbeit und Person-
lichkeit aus handlungstheoretischer Sicht. V: Grosskurth, P.,
1979

VOLPERT, W.: Die Lohnarbeitswissenschaft und die Psychologie
der Arbeitsfahigkeit. V: Grosskurth, P., Volpert, W., 1975
WALTER, H. (izd.): Sozialisationsforschung I, II, III. Fromann-
Holzboog, Stuttgart, 1973

WATZLAWICK, P., BEAVIN, J., JACKSON, D.: Menschliche
Kommunikation, Formen, Storungen, Paradoxien. Huber, Stutt¬
gart, 1969

WACHER, A.: Uberlegungen zum Begriff der Aneignung bei Leon-
tijev. V: Psychologie und Gesellschaft, št. 1, 1. 1977
WELLENDORF, F.: Schulische Sozialisation und Identitat. Beltz,
Weinheim/Basel, 1979

268

WILSON, T. P.: Theorien der Interaktion und Modelle soziologi-
schen Erklarung. V: Arbeitsgruppe Bielefelder Soziologen, 1973

WINNICOT, D. W.: Familie und individuelle Entwicklung. Kindler,
Miinchen, 1965

WURZBACHER, G. (izd): Die Familie als Sozialisationsfaktor. F.
Enke, Stuttgart, 1977

WYNNE, L. C., RYCKOFF, I. M., DAY, J., HIRSCH, S. Z.: Pseudo-
mutuality in the Family Relations of shizofrenics. V: Psychi-
atry, št. 28, 1. 1958

ZAVALLONI, M.: Die psychosoziale Identitat — ein Begriff auf
der Suche nach einer Wissenschaft. V: Moscovici, S., 1976

ZIEHE, T.: Pubertat und Narzissmus. EVA, Frankfurt, 1975


NARODNA IN UNIUERZITETNfi
KNJIŽNICA

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA

00000052698

času itd. ohrani in razvije emanci¬
pacijski minimum, potreben za na¬
daljevanje svojega procesa socia¬
lizacije?

Ta vprašanja so danes nedvomno
v središču pozornosti sodobne
družbeno angažirane psihologije,
psihologije, ki išče izhod iz seda¬
nje krize, v katero je zašla med
drugim tudi zaradi pretiranega
empirizma, strahu pred teoreti¬
čnim razmišljanjem in pragmati-
stičnega razumevanja družbene
uporabnosti psihologije. Avtorica
v tej knjigi analizira ta in še druga
pomembna vprašanja in bralca
seznani z najpomembnejšimi so¬
dobnimi teoretskimi pristopi v psi¬
hologiji, ki združujejo družbeno¬
kritično naravnanost in teorijsko
inovativnost.

Osnovna tema knjige je vpraša¬
nje, kako teoretsko osmisliti in
povezati družbeno izgradnjo
osebnosti in njena protislovja. Od
postopnega prikazovanja glavnih
momentov te izgradnje (simbolne
interakcije, odnosa med delom in
interakcijo, nezavednih naravnav v
odnosih) preide k prikazu družbe¬
nega formiranja posameznika pod
vplivom osnovnih sfer družbene
produkcije in reprodukcije. To je
tudi okvir analize družbenih izvo¬
rov identitetnih protislovij in kriz,
ki so po avtoričinem tolmačenju
tesno povezane z družbenimi pro¬
tislovji in krizami.

Z zavestnim premagovanjem iden¬
titetnih kriz in odkritim soočenjem
s konflikti in protislovji v sebi in v
odnosih do socialne dejanskosti
posameznik lahko redefinira svoje
vzorce delovanja v družbi in ukinja
prejšnje slepe odvisnosti v odno¬
sih, s čimer se osvobaja potlače¬
nih vsebin konfliktov, strahov in
drugih iracionalnih obrambnih me¬
hanizmov. Nasprotno temu pa sle¬
po prepuščanje krizi in konfliktom
v odnosih krepi nepremagane od¬
visnosti in splošno ogroženost
posameznika. Proces oblikovanja
posameznikove identitete pokaže,
da je to stalen in vseživljenjski
proces, v katerem se človek ne¬
nehno sooča s protislovji, iz njih
rastočimi konflikti in krizami iden¬
titete. Človek je torej sam sebi
»alternativen projekt«.

1

I

f
! :

I

{

Mirjana Nastran-Ule se je rodila
1947 v Ormožu. Po maturi na gim¬
naziji v Škofji Loki je študirala psi¬
hologijo na Filozofski fakulteti v
Ljubljani. Po diplomi leta 1971 se
je zaposlila v Centru za raziskova¬
nje javnega mnenja na Fakulteti
za sociologijo, politologijo in no¬
vinarstvo. Ko je leta 1971 končala
tretjestopenjski študij, se je vklju¬
čila v pedagoški proces na tej fa¬
kulteti. Študijsko se je izpopolnje¬
vala v Zvezni republiki Nemčiji.
Doktorirala je leta 1984, sedaj je
docent za socialno psihologijo
osebnosti na FSPN.

Je soavtorica dveh knjig: Teorije
osebnosti (1975) in Aktualni pro¬
blemi marksizma (1980). Objavila
je tudi vrsto sestavkov, v katerih
kritično analizira sodobne kon¬
cepte socialne psihologije in psi-,
hologije osebnosti. Raziskovalno
se je ukvarjala s psihološkimi vidi¬
ki spreminjanja družine, s proble¬
matiko mladine, socializacije itd.

Delavska enotnost

o

' 5 ) 5 )
o o

o o

'(/> '</>

o. o.

O)

=3

(O

c

(O

I,

i

OD KRIZE
PSIHO
LOGIJE „

H KRITIČNI
PSIHO !
LOGIJi

Delavska enotnost

Od krize
psihologije
h kritični
psihologiji

Kako naj sodobna psihologija za-
obseže in predstavi položaj posa¬
meznika v današnji družbi? Kak¬
šen je pojem človeka v osnovah
psiholoških teorij in kakšen naj
bo, če naj psihologija prispeva k
emancipaciji človeka od zunanjih
in notranjih prisil in manipulacij?
Kaj je individualno jedro družbene
narave človeka? Ali so osebnost,
jaz, subjekt ideološke konstrukci¬
je? Kako razumeti proces pono-
tranjanja socialnih odnosov v po¬
samezniku in protislovno enot¬
nost individualnega in družbene¬
ga V psihološki strukturi posa¬
meznika? Kako naj posameznik
ob soočenju s protislovji v sodob¬
ni družini, šoli, pri delu, v prostem