SEJMI V PODSREDI
Marija Počivavšek
IZVLEČEK
V članku Šepni v Podsredi, ki je nastal
kot rezultat sodelovanja na poletnem razisko-
valnem taboru "Podsreda '94", avtorica
predstavi kramarske in živinske sejme v
Podsredi in na bližnji Stari sveti gori, tržni
red, konkurenco kroSnjarjev ter upadanje vloge
sejmov v sodobnem času.
ABSTRACT
The article "The Fairs of Podsreda" is
tke result of the author's participation in the
summer research camp "Podsreda '94" and
deals with the general merchandise and cattle
fairs in Podsreda and in nearby Stara sveta
gora, vnth market regulations, the competition
from peddlers and the decline of fairs in
modem times.
Na področju med Savinjo, Savo in Sotio je v prejšnjem stoletju več trških naselij
precej nazadovalo. O razmeroma razvitem gospodarskem življenju v času pred tem pa
so pričali tudi številni sejmi in razvite obrti (lončarstvo, krojaštvo, čevljarstvo, kovaštvo,
usnjarstvo, kolarstvo, mizarstvo, tesarstvo, mlinarstvo itd).' Številni obrtniki so delali
tudi za zalogo, ki so jo razpečevali doma in še posebej na sejmih.^
Trg Podsreda je nastal v dolini Bistrice na križišču cest Pilštanj - Brežice in Kunšperk
- Brestanica.' Najprej je nastal na desnem bregu Bistrice neposredno pod gradom Stari
trg, nato pa so naselje zaradi boljše možnosti urbanega razvoja prestavili nekoliko višje
na levi breg reke, Iqer je na obeh straneh lijakasto razširjene ceste nastal Novi trg. Stari trg
se je spremenil v zaselek. Novi trg pa kaže vse lastnosti načrtovanega nastanka z
razširjenim cestnim tržnim prostorom in obojestransko vrstno parcelacijo. Prvotno ime
kraja Herberch izvira iz poimenovanja popotnega prenočišča, zavetišča, nad katerim je
že v 12. stoletju nastal istoimenski grad.* Sedanje ime je kraj dobU šele kot trška naselbina
na račun svojega tržnega in sodnega dne.'
1 Slavko Kremenšek, O načinu življenja na Kozjanskem in v sosedstvu. Zbornik I. kongresa
jugoslovanskih etnologov in folkloristov v Rogaški Slatini 5. - 9.10.1983. Ljubljana 1983, str. 22.
2 Prav tam, str. 25.
3 Leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937, str. 80.
* Jože Curk, Ttgi in mesta na Slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja.
Maribor 1991, str. 111.
5 Jože Curk, Podsreda in njena gospoščina (urbano-gradbena skica). Časopis za zgodovino in
narodopisje 2/1981, str. 219.
131
Marija Počivavšek
Od obrti je cvetelo zlasti lončarstvo; v bližini so büa namreč nahajališča izvrstne
gline. Tu in v okolid so bili znani lončarji, ki so izdelovali razen loncev in skled tudi
pečnice in kotle za kuhanje žganja.' Toda kljub ves čas živahnemu sejmarstvu in gostinstvu
jedro trga ni nikoli preseglo prvotnega urbanega okvira, ves čas je štelo 38 hiš.'
Na drugi straiü Bistrice se dviga Stara sveta gora s cerkvijo Marija sedem žalosti,
kjer se je že v srednjem veku razvila velika božja pot in ki je bila vsaj do 2. svetovne vojne
znano romarsko središče.
VLOGA SEJMOV
Sejmi so kupcem olajšali izbiro blaga, saj so nudili dober pregled o ponudbi blaga
in o njegovi kvaliteti. Poleg tega je konkurenca na sejmih uravnavala ponudbo in
povpraševanje, rezultat le-tega je bilo svobodno oblikovanje cen.^
Še preden so nastaK trgi in mesta, so se porajali sejmi ob proščenjih v pomembnejših
župnijah in božjepotnih krajih. Pomembnejša sejemska središča so se razvila na
Slovenskem od konca 10. do 12. stol.'
Letni sejmi so skušali zajeti čim širšo množico kupcev in velike količine
najrazličnqšega blaga. Zato je razumljivo, da so bUi lahko samo enkrat aH dvakrat letno,
a tedaj so trajali po več dni. Ko so sejmi izgubili svoj prvotni namen in se je njihovo
število večalo ter si je vsak večji kraj pridobil pravice do letrüh sejmov, se je skrčila tudi
njihova gravitacija; v glavnem so preskrbovali okoliško prebivalstvo z večjo izbiro
vsakdanjega blaga. V19. stol. se je število sejmov na našem področju povečalo. Koncesije
za letne sejme je izdajala štajerska deželna oblast, ki je s podeljevanjem novih sejmov
hotela pospeševati gospodarski razvoj sejemskih krajev in njihove okolice.^"
Sejmi so imeli širše gravitacijsko območje kot redna krajevna trgovina. Nekateri
sejemski trgovci in obrtniki so na dobrem sejmu prodali več kot doma v enem ali dveh
mesecih, zato so bili kljub utrujajočemu potovanju in prodajanju vedno na poti. Poznali
so navade in potrebe ljudi in jim tudi prilagajali izdelke. Zaradi slabih cest je büa vožnja
zamudna, večinoma so potovali v bližnje kraje. Ribničani so prodajali suho robo domala
po vseh krajih, prav tako prodajalci drobnih galanterijskih izdelkov iz Hrvaške.
Prva svetovna vojna je sejmarjenje prekinila, z imstankom nove države pa je znova
zaživelo. Po obdobju prilagajanja slovenskega gospodarstva jugoslovanskim razmeram
in krajši stagnaciji je sledila stabilizacija in konjunktura. V začetku tridesetih let je tudi
pri nas kot odraz svetovnih razmer nastopila gospodarska kriza. Šele v drugi polovici
tridesetih let se je notranja trgovina pri nas nekoliko sprostila, z začetkom vojnega
gospodarstva jeseni 1940 pa so sejmi domala prenehali."
Za sejemski dan so si marsikje izbrali praznik farnega zaščitnika. Upoštevati so morali
6 Krajevni leksikon Slovenije, DI. knjiga. Ljubljana 1976, str. 380.
7 Jože Curk, Slovenještajerski trgi in mesta v 19. stoletju. Časopis za zgodovino in narodopisje 1-2/
1979, str. 246.
8 L.V.S., Sejmi. Trgovski tovariš, št. 8/24. Ljubljana 1924, str. 118.
9 Anton Sore, Razvoj in upadanje sejmov na širšem celjskem območju. Časopis za zgodovino in
narodopisje št. 1/1976, str. 156.
10 Prav tam, str. 158.
11 Prav tam, str. 160.
132
Sejmi v Podsredi
133
tudi sosednje kraje. Če je imel kraj več letnih sejmov, je bilo za kupčije bolj ugodno, če so bili
enakomerno razporejeni. Stara tržna naselja in mala mesta s hribovitim zaledjem med Savinjo
in Sotlo so v velild meri živela od sqemske trgovine, ker so bile tu slabše prometne zveze in
manj možnosti za redni nakup in prodajo blaga. Poleg tega je bilo na tem področju težišče
kmetijske proizvodnje na živinoreji, živino pa so kupovali in prodajali predvsem na sejmih.
Na splošno je büo med svetovnima vojnama sejmov dovolj. V bližini Podsrede so
bili sejmi na Pilštanju, Svetih gorah, v Sv. Petru pod Sv. gorami, Rajhenburgu, Bizeljskem,
Podčetrtku. Oblasti so zavračale nove prošnje; predno so odobrili sejem, so morale dati
svoj pristanek vse sosednje občine. Večkrat so bližnje občine protestirale, če so bili sejemski
dnevi preblizu ali celo na isti dan." Če je občina prosila za nov sejem, je morala pruožiti
tudi ustrezen načrt sejmišča. Prodaja izven sejemskega prostora ni bila dovoljena. Prostor
je moral biti ograjen in razdeljen za posamezne vrste živine. V bližini naj bi büa voda in
živinska tehtnica. Živino ja nadzoroval živinozdravnik. Malokje so bile dejanske razmere
na sejmišču povsem v skladu s tržnim redom. Sejmi so bili večinoma kombinirani:
kramarski in živinski; potekali so na prostem, zato so bili ljudje, živina in blago
izpostavljeni vremenskim razmeram - tudi vreme je namreč vplivalo na kupčijo.
SEJEMSKE PRAVICE IN TRŽNI RED
Podsreda je imela običajne trške pravice in privilegije s tedenskimi tržnimi in
sodnimi dnevi ob sredah. Sejemskih privilegijev pa si naselja rušo pridobila vedno hkrati
s priznanjem trških pravic.
Pravice do sejmov je Podsreda dobila v različnih časovnih obdobjih:"
1560	dva letna sejma, ki se leihko vršita 14 dni pred in po prazniku:	- Janeza Krstnika - Mateja
1609	preložitev letnega sejma:	- Matej > binkoštni ponedeljek
1811	ponovno odobrili dva letna sejma:	- Jemez Krstnik - Matej
1836	ponovno priznali dva že prej dovoljena letna sejma, ki sta hkrati tudi živinska:	- Janez Krstnik - Matej
	poleg tega še tri letne in živinske sejme:	- tiha sobota (14 dni pred Veliko nočjo)
1843	prestavitev sejmov na prošnjo občine  Podsreda:	- binkoštna sobota > 3. maj - Matej > 3. ponedeljek v septembru
1861	ponovna prestavitev sejma:	3. maj > binkoštna sobota
	priznanje novega sejma:	18. oktober (Luka) - če je ta dan nedelja ali praznik, na naslednji delavnik
12 Prav tam, str. 160.
13 GedetJcenbuch der Pfarre St. Johann Bapt. in Hörberg - Podsreda. Geschrieben von Lorenz Vošnak,
Ortspfarrer 1883, str. 529-537 (hrani Kozjanski park v Podsredi).
Marija Počivavšek
134
Tržni red," ki ga je Podsreda dobila leta 1869, je določal letne in živinske sejme v
trgu Podsreda ob naslednjih dnevih: 24. junija Qanez Krstnik), 21. septembra (Matej), 18.
oktobra (Luka) in 19. novembra (Elizabeta). Sejemski prostor za letni sejem je bil določen
na površini, ki je last trške občine Podsreda ter je segal od cerkve do trškega vodnjaka.
Na tem prostoru so si lahko prodajalci postavili stojnice, toda tako, da je ostalo dovolj
prostora za dovoz in odvoz. Za nakup in prodajo namenjeni vozovi so lahko stali na
dvoriščih gostiln ali na mestih, ki jih je določila tržna komisija. Živine niso smeh pripeljati
na sejem brez živinskega potnega Usta.
Na Stari sveti gori se je letni in živinski sejem vršil na tiho in binkoštno soboto. Tu
je potekal sejem deloma na občinskem pašniku ter deloma na sosednjem zemljišču, ki je
büo last Antona Preskerja in Jožefa Moškona, ki sta za to dobila odškodnino. Prodajalci
so si stojnice postavili ob cerkvi ter deloma na omenjenih pašnikih.
V trgu ni bilo dovoljeno postaviti točUnice za točenje pijače in prodajo hrane, medtem
ko so jo na Gori lahko postavili gostilničarji.
Tržno komisijo so sestavljali župan ter dva občinska svetnika; v primeru županove
odsotnosti je odločal občinski svet. Komisija je bUa zadolžena za pobiranje tržnine oz.
stojnine za živino ter za izpohijevanje tržnega reda.
Pri pobiranju tržnine je veljala določena tarifa:
? za veliko pokrito kramarsko stojnico dolžine 4 klaftre
(1 seženj oz. klaftra = 189,5 cm)^...........................................................................................................30 florintov
? za srednje veliko kramarsko stojnico dolžine 2 klaftri,
za krošnjarje, kramarje, usnjarje, klobučarje, kovače,
ključavničarje, lončarje...........................................................................................................................20 florintov
? za malo odprto kramarsko stojnico..............................................................................................10 florintov
n za živila kot kruh in trgovino s semeni...........................................................................................5 florintov
? za prodajni voz za blago, ki ga trg potrebuje...................................................................25 florintov
n za konja.........______................................................................................................................................................................................5 fbrintov
? za govejo živino__________________________________________________________........................................................................4 florinte
? za drobnico..........-.................................___________.......-....._______________...............-................_________........................_2 florinta
Iz seznama sejmov v koledarjih in pratikah lahko vidimo, kdaj so bili sejemski
dnevi v Podsredi pred 2. svetovno vojno:"
14 Prav tam, str. 538-542.
15 Sergij Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero.
Zgodovinski časopis, št. 14/1954, str. 59.
16 Prim, koledarje družbe sv. Mohoija za leta 1879,1900,1915,1938 ter Vodnikove pratike za leti 1928
in 1931.
Sejmi v Podsredi
135
Podsreda:							
	1879	1900	1915	1923	1928	1931	1938
3. maj (Križevo)	X	X	X	X			
24. junij (Šentjanž)	X	X	X	X	X	X	X
21. september (ponedeljek pred sv. Matevžem)	X	X	X	X	X	X	X
18. oktober (sv. Luka)	X	X	X	X	X	X	X
19. november (sv. Elizabeta)	X	X	X	X	X	X	X
Stara sv. gora:							
tiha sobota	X	X	X	X	X	X	X
binkoštna sobota	X	X	X	X	X	X	X
ŽIVINSKI SEJMIi'
Povečini so potekali kramarski in živiiiski sejmi hkrati, toda bili so prostorsko ločeni.
V Podsredi je bilo sejmišče za živino na poplavnem svetu Na gmajni. To je büa občinska
zemlja; najprej je bü to skupen pašnik, ki pa so ga pred 2. svetovno vojno dali v uporabo
28 hišnim števukam, ki so tam imele pašno pravico. Sejemski prostor je bü ograjen z
betonskimi stebri, na katerüi so büe "rinke" za privez živine, ter smrekovimi rantami. Ob
vhodu na sejnušče je stala majhna lesena utica, kjer se je plačevala pristojbina - "štangeld"
(nem.: das Standgeld = stojnina, tržiiina). Za živino, ki so jo prignali na sejem - večinoma
je büo to govedo: krave, voli, teleta, redkeje konji -, je bilo potrebno najprej dobiti ogledni
list. Z njim se je šlo na občino po potni list za na sejem; na sejmu ga je preveril
živinozdravmk, ki je bü v leseni baraki ob sejmišču.
Predvsem pri živini se je veUko "glihalo". Sejemske kupčije so nudüe priložnostni
zaslužek mešetarjem in gonjačem.^* Mešetarji so biU povečini maü kmetje, ki so hodui s
sejma na sejem ter se zaimnali za kvaUteto in ceno živine. Posredovali so pri nakupu in
prodaji živine in za to sprejemali mešetarino, "mešetarijo". V Podsredi je bü znanmešetar
Stusej. Za tuje in domače kupce so najemali gonjače. Ti so skrbeli za živino, jo goruu do
klaviüc aH do železnišldh postaj, kjer so jo nalagali na vagone. Živinski prekupčevalci so
büi navadno premožnejši mesarji in večji posestniki, ki so živino nabavljali tudi za zxmanji
17 Podatke o poteku živinskih in kramarskih sejmov v Podsredi in na Gori sem dobua s pomočjo
ustnih virov; za ta način obravnave sem izdelala poseben vprašalnik; prim. Etnološka topografija slovenskega
etničnega ozemlja, vprašalnice IV, Ljubljana 1977, str. 35-59.
18 Anton Sore, Razvoj in upadanje sejmov na širšem celjskem območju. Časopis za zgodovino in
narodopisje št. 1/1976, str. 163.
Marija Počivavšek
trg. Na sejemskem prostoru je büo prekupčevanje prepovedano. Na sejme v Podsredo so
hodili prekupčevalci iz Dobove, Brestanice, Sevnice in drugod.
Živine na sejmu običajno niso tehtali, čeprav je v Podsredi takšna tehtnica stala na
trgu pod lipo. Živino so zmerili okoli prsi in tako določUi njeno težo ali pa so jo ocenili
kar "od oka".
Čeprav so nekateri prodajalci poskušali kupce ogoljufati predvsem pri teži in
kvaliteti živine, je tu šlo predvsem za spretnost prodaje. Na boljšem je bil tisti, ki se je
bolje znašel, zato je tu cvetel posel mešetarjem.
Ko so se "zghhali", se je na sejmišču običajno dala ara, nato sta prodajalec in kupec
šla v gostilno, kjer sta "zapUa likof ' in tako zaključila kupčijo. Pri plačevanju z aro je
veljalo nenapisano pravilo, da če si je v primeru že plačane are premislil kupec, je moral
aro pustiti; če pa si je premislil prodajalec, je moral vrniti dvojno aro.
Na sejem v Podsredo so ljudje prignali od 20 do 80 glav živine; večji živinski sejmi
kot v trgu so büi na Gori; tam je bilo živine običajno okrog 150, včasih tudi do 300 glav.
Na Gori je po nekaterih podatkih potekal kramarski sejem okrog cerkve, sejmišče za
živino pa je bilo v jami, na z leseno ograjo ograjenem prostoru za cerkvijo, kjer je bila
privezana živina. Po drugih informacijah pa je bila živina privezana v senci okrog jame,
v jami pa so pripravljali in prodajali hrano in pijačo.
KRAMARSKI SEJMI
V Podsredi je potekal kramarski sejem na trgu, vzporedno s hišami na zgornji strani
ceste, nekako do prangerja. Sejmarji so v Podsredo prihajaU iz bližnjih (Pilštanj, Sv. Peter
pod Sv. gorami. Kozje, Buče, Zdole, Dobova, Bizeljsko, Rajhenburg, Sevnica), pa tudi iz 5
do 6 ur hoda oddaljenih krajev.
Stojnice, ki na sejemskem prostoru niso imele stahiega prostora, so kramarji prinesli
s seboj ter zanje plačali pristojbino. Lončarji, kovači in sodarji so navadno razložili svoje
težke ali občutljive proizvode kar po tleh. Ugoden prostor je bil pomemben za uspešno
trgovino, zato so si ga mnogi zagotovili že zgodaj zjutraj ali prejšnji večer; rezervacij ni
bUo. Prenočevali so pri znancih, po gostilnah ali na skednjih. Sejemski prostor navadno
ni bil razdeljen po vrsti proizvodov. Najbolj živahno je bUo sejmišče od srede dopoldneva
do zgodnje popoldanske ure.
Prodajalci na sejmu so bili različni potujoči trgovd in obrtniki, ki so prodajali številne,
za prebivalstvo zanimive izdelke:
- lončarji (Kolar iz Trebč, Moškon iz Podsrede, Preskar, lončarji iz Artič): poliče za
vino, posode za peko potic in pekače, sklede, skodelice, lonce za rože, pečnice (ijava
glazura = železov oksid, zelena glazura = bakren oksid, nmiena glazura = žgano brez
dodane barve),
- lectarji: izdelke iz lecta, bonbone in druge sladkarije,
- prodajalci s tekstilom: blago, rute, kape, oblačila, suknjiče, hlače, srajce,
predpasnike, pletenine,
- čevljarji: obutev,
- klobučarji (iz Podčetrtka): klobuke in druga pokrivala,
- prodajalci igrač: otroške igrače.
136
Sejmi v Podsredi
- peki (iz Kozjega, Senovega): kruh, zemlje,
- prodajalci z različnim orodjem: motike, lopate, kose, grablje,
- Ribničaiu: suho robo, lesene izdelke.
Prodajalci so v Podsredo pripeljali blago na sejem z vozovi, ki so jih vlekli konji ali
voli; na Goro so blago pripeljali na vozovih ali prinesE peš. Lončarji so svoje izdelke
običajno pripeljali na lojtrskih vozovih, omotane v slamo; na vrhu voza so bile veje, vse
skupaj pa je bilo dobro povezano. Prodajali so kar z voza, delno so blago razstavili po
tieh.
Med prodajalci je običajno vladala konkurenca, zato si je vsak po svoje prizadeval
za čim boljšo prodajo. Tako so npr. lončarji iz Podsrede, ki so bih znani po kvalitetni
posodi, imeU na stojnici napis: "Lond, sklede iz Podsrede, te so iz gline najbolj fine".
Pogosto so ljudje prodali živiao, ki so jo pripeljali na sejem in si s tem denarjem
kupili kaj zase aU za dom. Še pred 2. svetovno vojno so se ljudje v veliki meri oskrbovali
na sejmih, čeprav so büe npr. v Podsredi tri trgovine:
- Kos, zdaj gostüna Šmaldč,
- Sotošek, zdaj uprava Kozjanskega parka,
- Bezei\šek, zdaj trgovina Stermecki.
Tudi na Gori so okrog romarske cerkve in kapele prirejali letne sejme; na:
- tiho soboto: živinski in kramarski sejem, maša
- tiho nedeljo: romanje, maša, kramarski sejem
- binkoštno soboto: živinski in kramarski sejem, maša
- biiucoštno nedeljo: romanje, maša, kramarski sejem
Hrano so si ljudje prinesli s sabo (suho sadje) ali pa so si na sejmu od peka kupui
kruh, redkeje kaj drugega. Ob poti na goro je büo osem "hramov", zidaiüc, pred katerimi
so lastniki prodajali vino. Na sejmišču samem pa so točui pijačo (vino, kraherl) zlasti
gostiliučarji. Med svetovnima vojnama je büo v trgu in bližnji okoUd več gostün:
- ČemeUč, prej Kostanjšek (danes büe Pod gradom),
- Preskar, prej Lajkoč (danes Stermecki),
- Zupan, zdaj Švajger,
- Lesjak (zraven motela na Trebčah),
- Kimej, zdaj Poavavšek (Socka).
Na Gori je büa že pred 1. svetovno vojno gostüna pri Babiču. Tu so romarji jedli
kislo jiüio, obaro, klobase iz masti ter pili jabolčruk in vino. Danes todjo ob romanjih na
Gori pijačo Levstik, Šmaldč in gasüd.
Sicer pa je sejem ljudem pomerül tudi prostor za družabna srečanja. Tu velja posebej
omeniti stojnice s pijačo - "pušnšanke", kjer so domačini (gostilničarji in drugi) prodajali
vino. Ljudje so se družui ob pijači zlasti popoldan. Sicer pa ljudje na sejem niso prihajali
samo zaradi nakupov, ampak tudi iz radovednosti, da so se srečevali med sabo, primerjali
cene itd. Na sejmih so se spletale tudi ljubezenske vezi. Starejši ljudje so rekli dekletom,
ki niso imele fanta, naj gredo na tiho nedeljo na sveto goro ter si tam poiščejo moža.
137
Marija Počivavšek
KROŠNJARJENJE
Med svetovnima vojnama je bilo zlasti na podeželju močno prisotno tudi
krošnjarjenje, ki so ga oblasti sicer preganjale, vendar ga niso mogle povsem zatreti.
Krošnjarjem so dovoljevali drobno prodajo, da bi omilili brezposelnost v gospodarsko
pasivnih pokrajinah. Izjemen položaj so imeli prodajalci suhe robe, Ribničani. S
krošnjarjenjem so se ukvarjali tudi prebivalci Bele krajine. Hrvaške in Dahnacije, ki so
kupovali drobno galanterijsko blago pri velikih trgovcih po znižanih cenah in ga po sejmih
in po domovih čim dražje prodajali. Dahnatinci, "pičkurini", so hodui peš od hiše do
hiše. Pred sabo so nosili oprtano krošnjo s predalčki, v kateri se je našlo vse mogoče:
elastika, gumbi, vezalke, glaviüki, sponke za lase, ogledalca, parfumi, zobne ščetke,
britvice, kamenčki za vžigalnike, lesene igrače (npr. vozički s .konjički, metuljčki, ki
odpirajo krila, piščalke, orglice), pisala, denarnice, tudi blago. Po domovih so kramarji
prodajali tudi različne tekstilne izdelke, pa tudi čevlje. V okolici Podsrede so bile znane
tudi "saharinke", to so bile ženske s Hrvaške, ki so skrivaj prodajale saharin v malih
rdečih kartonastih škatlicah. Ljudje so te potujoče trgovce večinoma radi sprejemali in od
njih kupovali. Ko so jih otroci od daleč zagledali, so vpili: "Kramarji grejo!"
IN DANES?
Prva leta po drugi svetovni vojni je bilo veliko pomanjkanje blaga, preskrba je bila
racioniraiw. V petdesetih letih se je trgovina sprostila, cene blaga v prosti prodaji so se
začele oblikovati tržno. Leta 1955 je Okrajni ljudski odbor v Celju izdal splošen odlok o
tržnem in sejemskem redu. Občinski ljudski odbor Šmarje pri Jelšah je 1962 dovolil več
tržnih prostorov, med drugim tudi v Podsredi." Za pobiranje pristojbin od stojnine oz.
prostora na živinskih in kramarskih sejmih so bile zadolžene krajevne skupnosti. Na
podeželju so številne kramarske in živinske sejme opustili. Tako so tudi v Podsredi in na
Gori bili prva leta po vojiü le še živinski sejmi, pa še te so kmalu opustili, ko so zadruge
začele z odkupi živine.
Letnih sejmov niso uradno lüti prepovedali niti ovirali, prehitel jih je čas. Z naglim
razvojem gospodarstva in dviganjem življenjske ravni so glede kvalitete blaga ljudje
postali zahtevnejši. Ugodne avtobiisne zveze in visok porast motornih vozil na nekdaj
odmaknjenih področjih ter modernizacija cest omogočajo hitrejši in udobnejši dostop do
specializiranih trgovin.^" Na splošno prebivalci Podsrede danes skoraj nič več ne kupujejo
na sejmih. Z vsakodnevnimi potrebščinami se preskrbujejo v bližnjih trgovinah, večje
nakupe, npr. obleke, obutve, pohištva, pa opravijo v Celju, zadnje čase pa tudi v Krškem
in Brežicah. Sicer pa sodobni potujoči trgovd in akviziterji danes prihajajo z avtomobili
kar na dom ter ljudem ponujajo predvsem knjige in tekstilne izdelke; včasih se pripeljejo
tudi Ribničani s suho robo. Ljudje so zaradi vsiljivosti akviziterjev nad takšnim načinom
prodaje razočaraiu in od njih ne kupujejo veliko. Tudi kataloška prodaja ljudem ni neznana,
saj po pošti prejemajo kataloge, toda na ta način iz različnih razlogov ne kupujejo veliko.
Sejmi so odražali proizvodnjo in potrošnjo določenega obdobja. Kramarski sejmi v
stari obliki so preživeli, nadomestili so jih specializirani sejmi, npr. sejmi obrti, elektronike,
knjig itd.
19 Prav tam, str. 166.
20 Anton Sore, Sejmi. Med Bočem in Bohorjem. Šen^ur-Šmarje pri Jelšah 1984, str. 128.
138
Sejmi v Podsredi
139
VIRI
Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Vprašalnice IV. Ljubljana 1977.
Gedenkenbuch der Pfarre St. Johann Bapt. in Hörberg - Podsreda. Geschrieben von Lorenz
Vošnak, Ortspfarrer 1983, str. 529-542.
Koledarji družbe sv. Mohorja za leta 1879,1900,1915,1938.
Vodnikova pratika za leti 1928,1931.
Ustni viri.
LITERATURA
Jože Curk, Kratka zgodovina trgov. Med Bočem in Bohorjem. Šentjur - Šmarje pri Jelšah 1984.
Jože Curk, Podsreda in njena gospoščina (ittbano-gradbena skica). ČZN 2/1981.
Jože Curk, Slovenještajerski trgi in mesta v 19. stoletju. ČZN 1-2/1979.
Jože Curk, Trgi in mesta na Slovenskem Štajerskem. Urbanogradbeni oris do začetka 20. stole^a.
Maribor 1991.
Krajevni leksikon Slovenije. HI. knjiga. Ljubljana 1976.
Slavko Kremei\šek, O načinu življenja na Kozjanskem in v sosedstvu. Zbornik I. kongresa
jugoslovanskih etnologov in foMoristov v Rogaški Slatini 5.-9.10.1983. Ljubljana 1983.
L.V.S., Sejmi. Trgovski tovariš, letnik 1924, št. 8 in 9. Ljubljana 1924.
Leksikon Dravske banovine. Ljubljana 1937.
Anton Sore, Razvoj in upadanje sejmov na širšem celjskem območju. ČZN 1/1976.
Anton Sore, Razvoj in upadanje sejmov na širšem celjskem območju. Med Bočem in Bohorjem.
Šentjur-Šmarje pri Jelšah 1984.
Sergij Wfan, Prispevki k zgodovirü mer na Sloverwkem s posebnim ozirom na ljubljansko mero.
ZČ 1-4/1954.
BESEDA O AVTORICI
Marija Počivavšek, prof. zgodovine,
kustodinja za novejšo zgodovino v Muzeju
novqse zgodovine Celje. Ukvarja se z razisko-
vanjem gospodarske zgodovine Celja, pri čemer
jo zanima zlasti trgovina v širšem pomenu.
ABOUT THE AUTHOR
Marija Počivavšek is a history professor
and curator of modern history with the
Museum of Modem History in Celje. Her
research focuses on the economic history of
Celje, especially on trade in the broad sense of
the word.
Marija Počivavšek
140
SUMMARY
THE PODSREDA FAIRS
The origii\ of the medieval market Podsreda is closely comiected with the
development of crafts and trade in the area. The principal form of trade in the Slovene
coimtryside up to the Second World War were, naturally, fairs.
Podsreda obtained its first market rights - for two aimual fairs - in 1560, and for
three additional annual and cattle fairs in 1836. Fairs were held in the market-place and
also on the mountain Stara sveta gora ("The old holy moimtain"), a well-known place of
pilgrimage.
The market regidatioi«, adopted in Podsreda in 1869, defined the fair groimds, the
arrangement of the stalls, the licences to sell drinks and food and the fees for stalls and
cattle.
General merchandise fairs and cattle fairs were held on the same day but in separate
locations. In Podsreda, the cattle fair was held in the common pasture called "Na gmajni"
whereas the general merchandise fair was held in the market between the chiu'ch and the
piUory.
Vendors at the fair were travelling merchants and various craftsmen: potters,
shoemakers, bakers, gingerbread makers, hatters, merchants of cloth, toys and tools,
peddlers (of wooden products) from Ribiüca etc. Those engaged in selling or buying
cattle were people from the immediate and broader environs.
People did not visit fairs only to sell or buy things but also out of curiosity, to meet
friends and acquaintances, compare prices etc. Fairs were indeed occasions for amusement
too. People got together over a drink or two mostly in the afternoon. At the fairs drinks
were sold by pub owners, but on the road up the moimtain the owners of wine cellars,
located there, changed them into temporary wine bars.
The period between the two World Wars was marked by an increasing number of
peddlers in the coimtryside, though the authorities tried to ban them. Most peddlers
were people from economically underdeveloped areas. They bought general merchandise
from wholesalers at reduced prices and sold them at fairs or from door to door with a
little profit. A special place among them was occupied by the peddlers from Ribiüca who
were renowned for their wooden products. In Podsreda and the surroimdings women
from Croatia peddled - iUegally of course - saccharü\e.
Nowadays the people of Podsreda rarely buy goods on fairs. For their everyday
needs there are many shops and for more expensive things they travel to one of the
nearby towns.
The fairs of the past reflected the production and constunption of a certaki period.
Today they are outdated and have been replaced by specialised fairs of aafts, electromcs,
books etc.
Sejmi v Podsredi
RESUME
LES MARCHES DE PODSREDA
L'établissement du site moyenâgeux de Podsreda est étroitement lié au
développement de l'artisanat et du commerce dans la région. Dans la province Slovene,
le marché était, bien sur, la forme principale de commerce jusqu'a la deuxieme guerre
mondiale.
En 1560, Podsreda acquit les droits d'organiser deux marchés d'été, en 1836, on y
ajouta trois foires et marchés aiix bestiaux. En dehors de ceux se déroulant siir la place
principale de Podsreda, les marchés avaient Üeu aussi a Stara gora, pelerinage connu, se
situant non loin de Podsreda.
La réglementation du marché, adopté a Podsreda en 1869, précisa la surface du
marché, la maniere dont les stands étaient disposés, les réglementations pour la vente
des boissons et de la nourriture et les frais de stand.
Les foires et les marchés aux bestiaux se déroulaient parallelement, mais sur des
lieux séparés. A Podsreda, le marché aux bestiaux prenait place sur le champ de pâturage
commun "Na gmajni", et la foire sur la place principale, entre l'église et le puori.
Les vendeurs forains étaient soit des commerçants ambulants soit divers artisans:
potiers, cordoimiers, boulangers (dont ceux spécialisés dans le pains d'épice), chapeliers,
marchands de tissu, de jouets, d'outils, d'articles en bois, etc. Acheteurs ou vendeurs, les
gens venaient de la région ou de plus loin.
La vente et l'achat n'étaient pas les raisons tmiques de la venue des gens; ce qui les
attiraient c'était la curiosité, l'envie de rencontrer les autres, le plaisir de comparer les
prix, etc. Le marché était le lieu des rencontres sociales. Les gens se réimissaient stirtout
l'apres-midi, autour d'im ou deux verre. La boisson se vendait le plus souvent dans les
auberges, ou, comme c'était le cas sur le chemin vers Gora ("Le Mont"), dans les celliers
que les propriétaires transformaient en caves a vin.
Le colportage, quoique poimiiassé par les autorités, était, pendant les deux guerres,
bien présent dans la campagne. Venus de régions économiquement moins actives, les
colporteurs achetaient des articles de galanterie a prix bas aupres de grossistes et les
vendaient eitôuite au marché ou en allant d'xme maison a l'autre. Une place exceptiormeUe
était réservée aux vendeurs d'articles en bois provenant de Ribnica, une autre, aux femmes
croates qui venaient régulierement a Podsreda et aux alentours pour vendre de la
saccharine, en cachette bien sur.
Aujourd'hui les habitants de Podsreda n'achetent presque plus au marché. 11 se
fournissent d'articles quotidiens dans les petits commerces du village; pour faire des
achats plus importants, comme par exemple des vetements, des chaussures, des meubles,
ils vont dans les villages plus grands ou dans les villes.
Les marchés, témoins de la production et de la consommation d'une certaine époque,
sont devenus désuets; ils sont remplacés par des marchés spécialisés, comme les foires
d'artisanat, d'électroiuque, de livres...
141