Naša zborovanja KLIC PODEŽELJA Učiteljska zborovanja so bila prejšnje čase ne-le bolje obiskana, tcmveč še mnogo več — obiskana s srcem. Učitelj je šel na zborovanje iz potrebc razvedriti sc med tovariši, izpričati svojo stanovsko zavest in tovariško sožitje in iz globoko občutenega stremljenja po širši strokovni izobrazbi. Ce vprašate starejše tovariše, kako je bilo nekdaj na zborovanjih, vam bodo odgovorili sledeče: Zamudili nismo nobenega zborovanja, četudi je bilo še tako daleč od železnice. Če pa je bilo ob železnici, nismo čakali na prvi vlak, temveč smo večkrat zamudili celo poslednjega. Toda tudi hoja 3 do 5 ur daleč nas ni spravila v slabo voljo. Bili smo vsi ena družina, kakor pri oficielnem delu, tako po zborovanju. Po zborovanju se nismo razšli, temveč smo vsi iskali prilike, da se sestanemo, razveselimo, navriskamo in napojemo in da ostanemo čimdalje skupaj. Običajno smo ostali na obedu v kaki prijetni gostilni in smo preživcli najlepše trenutke tovariškega kramljanja. V našem easu se mi zdi, da je tako pripovedovanje daljna pravljica. Danes je docela drugače, preokrenilo se je za 180°. Vzcmite »Tovariša« v roke in berite poročila o učiteljskih zborovanjih. Številke vam povedo, da je interes članstva za zborovanje premajhen. Udeležba je običajno 50%-na, včasih še toliko ne. Kdaj so bili časi, ko je bila 80 do 90%-na? Menda jih komaj pomnijo mlajši tovariši? Nikakor ne moremo zahtevati 100%-ne udeležbe, kar je tudi v praksi težko mogoče. Vedno sc bo našel učitelj, ki bo upravičeno izostal. Vendar bi morala biti udeležba 80 do 90%. Izgovor, da ni moglo učiteljstvo posetiti skupščine radi prometnih neugodnosti ne drži, kajti obisk je v hribbvskih srezih vedno boljši od obiska v prometnih in lahko do stopnih okrajih. Vzroke slabega obiska je iskati drugje. Pribijam! Manjka notranje veselje in soudeležba, manjka stanovska zavest in potreba složnosti. Tovariš se jc umaknil gospodu. — Pravo tovarištvo, ki sliči resničnemu prijateljstvu, ki ne išče ugodnosti in koristi, tega je premalo med nami. Na zborovanjih ni več prisrčnega tovarištva. Mnogokrat razmišljam ali je res človek danes le materialist, ali se ne počuti dobro z enakimi, ali kaj je temu vzrok? Odgovor je prav kratek. Manjka neprisiljena zavest skupnosti in enakosti. Lahko opazimo, da tovariš ne obišče tovariša, če pride v kak tuj kraj. Izogiba se šole, o njej sploh noče nič vedeti. Ni notranje povezanosti, notranjega čuta tovarištva. Tovariši so le tako dolgo, dokler so v šoli ali dokler traja oficielni del zborovanja. Kakor hitro neha zborovanje, se razkropijo na vse strani, čez 10 minut ni nikogar več v mestu. Večina se takoj odpelje, mnogi gredo celo pred koncem zborovanja, če imajo ugodno železniško ali kako drugo zvezo. Nekateri gredo obiskat sorodnike, znance ali prijatelje in le malo jih ostane skupaj. K obedu se javlja komaj 10 % prisotnih. Edino ti ostanejo tucji po zborovanju, da se porazgovorijo. Ostali pa ne kažejo nobenega interesa, da bi se porazgovorili in poveselili s tovariši. In vendar je bilo pred leti še nekaj boljše. Toda ne samo, da poseča zborovanje 50% učiteljstva, še teh 50% ne kaže nobenega veselja in zanimanja. Pri poročilih, predavanjih in resolucijah sodeluje le 5% prisotnih, včasih je v dvorani eden edini, ki se aktivno udejstvuje. In če se kdo oglasi, je deležen pomilovalnega nasmeha, češ, kaj le govoriš, saj te nihče ne posluša. In res, prisotne tako rekoč ne zanima nič. Mnogi bodo pripomnili, da je morda sistem zborovanj kriv te brezbrižnosti. Včasih je nekaj resnice na tem, največkrat pa so zborovanja dobro pripravljena. Brez obravnavanja aktualnih stanovskih zadev ne gre. Med prisotnimi jih je mnogo, ki šele na zborovanjih slišijo kar je prinesel »Učiteljski tovariš« -~ ker ga ne čitajo. Stanovskim zadevam sledijo učiteljske gospodarske organizacije in končno predavanje. Nastane vprašanje, ali bi ne kazalo reorganizirati programa in sistema zborovanj? Pripomnil bi k temu vprašanju sledeče: Prireditelji bi morali paziti, da so zborovanja čim krajša. Obravnavati bi se morale le najvažnejše aktualne stanovske zadeve. Izbirati je treba dobre predavatelje in ne gledati zgolj na ime, temveč tudi na to, da je predavanje zanimivo. Pogosto morajo biti udeleženci prisiljeni poslušalci prav slabih predavanj. Gledati moramo, da predavajo predvsem tovariši. Snov ne mora bitj vedno strogo pedagoško znanstvena, čeprav ji gre prvenstvena vlofia, Toda pedagoška predavanja ne bi smela biti brez neke zveze, brez načrta. Vsa predavanja bi morala biti povezana v neko celoto, da bi eno izpolnjevalo drugo. Vsako društvo bi moralo izdelati eno- ali večletni načrt predavanj, n. pr. eno leto »Računski pouk«: 1. Metoda računskega pouka. 2. Važnost uporabnih nalog. 3. Kako dopolnjuje računski pouk delovne enote. 4. Računski pouk v posameznih razredih. 5. Praktični primeri računskega pouka ali »Učitelj in ljudstvo«: 1. Učitelj in njegov stik z ljudstvom. 2. Prosvetne, 3. socialne, 4. gospodarske, 5. higienske razmere vasi, 6. učiteljevo delcza obnovo vasi itd. Predavanja ne smejo biti slučajnostna, temveč morajo zasledovati neki smoter in cilj ter morajo nuditi dobro sliko aktualnih problemov, ki zanimajo in tangirajo učiteljstvo. Ne zadostuje, da je predavanje znanstveno obdelano temveč mora imeti predvsem resničen življenjski stik z učiteljem, z njegovim delom in življenjem. Teoretično neživljenjska, četudi najboljša znanstvena preda- jetnejši. Le ne predolgih predavanj in zborovanj, drugače bo še manj zanimanja. Boljše je pol ure trajajoče predavanje, kakor dveurno naboljše dociranje. Poleg običajnih zborovanj, so prav primerna manifestacijska zborovanja, kakor so bila v Ljubljani in Murski Soboti. Taka zborovanja ne bodo ostala brez dobrega učinka. Pozabila se bodo predavanja, pozabile aktualne stanovskc zadeve, neizbrisen pa ostane vtis, kakšno moč in varnost nudi močna in složna organizacija. Ne more ostati brcz vpli- .;—; , ..„, j „ r va pogled na množico članov, ki manifestirajovanja nimajo mesta na zborovanjih, doklerza isto idejo. Podzavestno rodi v prisotnemne najdejo neposrednega stika z živim učitelj-občutek, da je moč le v organizaciji, da je leskim delom. Toda nele pedagoška, tudi raznatisočglava močna, složna in zavedna organi-poučna predavanja, so zaželjena na zborova-zacija tista sila v današnjem zmaterializiranemnjih. Zanimivi so doživljaji s potovanj, poseb-svetu, ki se more uspešno boriti in branitino pa spomini iz starih časov in iz stare šole.pred neizprosno trdoto in brzsrčnostjo živ-Če so spomini prepleteni z dovtipi, so še pri-ljenja. -a-