Desetletnica maturantov iz 1. 1903 s koprskega učiteljišča. V juliju 1903 je maturiralo na slovenskem oddelku bivšega c. kr. učiteljišča v Kopru 14 Slovencev. Prejemši zrelostna izpričevala, so se razkropili po Slovenskem. Stisnili so si v slovo krepko roke, si voščili obilo sreče v novem stanu rn odšli v svet. Pionirji prosvete so se imenovali in ponosno dvignjene glave so šli na delo urtt omiko med ubogi naš narod. Tožna Istra je sprejela nekatere, drugi so jo urezali na kršni Kras, nekaj jih je zrlo bregove bistre Soče, eden pa se je ustavil v Trstu, omamljen po očarujočem pogledu na sinjo Adrijo. Samo enega je potegnila nase zelena Štajerska. Kranjske se je ta letnik izognil. Zdaj je že 10 let preteklo v večnost, in vsi so še v vrtincu življenja, še vedno na delu za premnogokrat tako nehvaležni rod. Koliko prevar, koliko strtih upov zaznamujejo lahko v dnevniku svojega življenja! V kupo navdušenja, v posodo idealnega hrepenenja po svobodi, po omiki in napredku jim je nakapljalo toliko strupa, da zro danes ob proslavi desetletnega jubileja, kar so prekoračili prag življenja, s tožnim srcem na mladostno vzhičenost, na moment, ko so posegli po imenovanjskih dekretih, veseleč se truda za kulturo. Vendar je dan snidenja po desetletni ločitvi dokazal, da nas življenje ni ubilo. Mladostno navdušenje se je umaknilo resnemu preudarku, idealizem je koncediral mesto zdravemu realizmu. Dne 27. m. m. smo se zbrali v Trstu. Okrog pol 11. dopoldne smo bili že skupaj v restavraciji Balkan (Narodni dom). To je bilo veselo snidenje. Nekateri se niso vtdeli več od mature dalje, drugi so se spomnili na prijetne ure skupnega bivanja ob polaganju usposobljenostnega izpita v Kopru 1905. Izmed 14 so se trije opravičili: Ferdo Kenda, učitelj na iDevinščini (prosek) in Josip Zajec, Lig-Kanal, zaradi bolezni, Štefan Firm, Olimje-Podčetrtek, uradno zadržan. Zbrani so bili sledeči tovariši: Anton Berce, Črnotiče-Podgorje, Avgust Šuc, Marezige pri Kopru in Franc Venturini, Boršt — trije Istrijani; Andrej Čok, s C. in M. šole v Trstu; Ivan Kunc, Ročinj, Ladislav Likar, Števerjan pri Gorici, Adolf Persič, Voglarji (Trnovo pri Oorici) iz goriškega okraja; Ivo Petrak, Braslovče (Štajersko) in s Krasa: Hinko Legiša, Mavhinje (Devin), Anton Mervič, Povic (Sežana), Viktor Škof, Kobjeglava (Stanjel). Skromnim razmeram učiteljstva, je igovarjala tudi skromna prireditev. Skupno kosilo v Balkanu (Nar. dom), kjer nas je gospod restavrater za mal denar prav dobro postregel, skupno slikanje v spo»in, popoldne ogled C. in M. šole pri sv. Jakobu (ulica Giuliani), zatem skupna večerja in nekaj uric v prijetnem razgovoru, pa je prešel dan, ki ostane zapisan v srcu navzočih z neizbrisnimi črkami. Par tovarišev je odšlo pozno zvečer domov, drugi (9) smo ostali do drugega dne skupaj. Po ogledu šentjakobske šole io se spomnili naše dične šolske družbe. ¦•oložili smo skromen dar domu na oltar in denar izročili navzočemu tovarišu, blaUajniku Ciril in Metodove podružnice. Ob tej priliki ni bilo oficialnih nagovorov, iztresali nismo govoranc-napitnic ter kadili drug drugemu. Bili smo skupaj — ena družina, ene misli — veseleč se snidenja po letih ločitve. Le žal, da čas tako hiti. Ura ločitve je prišla prekmalu. Še en pozdrav, še nekaj besed v slovo, odšli smo vsak na svoje mesto. Pri sklepu sem. — Povedal nisem mnogo, čuvstev pa ne morem izliti na papir. Toda zaključujem z željo, da bi nas taj kmalu združila še kaka proslava, da fci mogli vsi, to je prav vsi brez izjeme praznovati, ne samo 151etnega, kokor je bilo govorjeno, ampak 251etni jubilej čili na duhu in telesu. Tovariši-sotrpini! Bog. Vas živi in ahrani stanu v ponos, narodu v vzor. Na snidenje qb 15, oziroma 251etnici! ¦X.