KATOlaIŠK CERKVEN LIST.
,,Danica" izhaja vsak petek na celi poli in velja po posti za celo leto 4 gl. 20 kr.. za pol leta 2 gl. 20 kr.. za četert leta 1 jrl. 20 kr. "skarnici sprejemana za celo letoH gi. 60 kr., za pol letalgl. 80kr.,za « 4leta90kr.. akozadenena ta dan praznik, izide ..Danica" dan popiej.
Tečaj XLVII.
V Ljubljani, 30. sušca 1894.
List 13.
Sveto leto v Loreti na Laškem.
Ljubljanski škofijski list št. 11. 1. 1894 je prinesel papeževo pismo, v ktereni 8. Oče Leon XIII naznanjajo šeststoletnico prenesenja nazareške hiše in pa duhovne dobrote, ktere so za ta posebni jubilej deležnikom podelili. Najprej 8. Oče preslavljajo blaženo nazareško hišo, v kteri je po angel je veni oznanjenji Beseda meso postala, preslavljajo kakor eden najsvetejših spominov kerščanske vere. To pričajo in pojasnujejo premnoga pisma, djanja, darila in pravice tega svetišča. Cerkveni zapisniki skazu-jejo. da je bila hiša 8. Družine po dobrotnem Božjem svetu čudežno prenesena v Jakinski (Ankonski) kraj, ter stoji zdaj na Lavretanskih honicih in se od stoletji časti od vsili pobožnih vernikov. Od vsih krajev prihajajo božjepotniki v veličastnih obhodili k temu svetišču. Zidana je bila vsled tega ondi prezala in umetniška bazilika, stoljna cerkev, in na okrog je vzrastlo novo mesto kakor Nazaret. Ceščenje tega kraja in zaupanje obiskovalcev so množile velikanske milosti in dobrote, ki so kakor iz neusušljivega studenca vedno tekle iz te hiše. Bog je namreč Marijino Ime na tem kraju tako prestavljal, da se še zdaj najbolj častitljivo spolnuje njeno prerokovanje: „Blaženo me bodo imenovali vsi narodi." Tolike milosti do najvišjih kakor do najnižjih ljudi se dan na dan še vedno razcvitajo v najlepšo krono na njeni glavi.
8. Oče dalje pripovedujejo, da so sami že davno v tem svetišču skusili dobrote Matere Božje in toliko ljubše jim je, da ondotni goreči škof hočejo bližnjega mesca grudna začeti posebno slovesnost, namreč šeststoletnico, odkar se omenjeni zaklad nahaja v Loreti. Naznanjeno
jim je, da iz tega vzroka so že pričeli in hočejo obnoviti in razširiti ondotno baziliko (za ktere velikim oltarjem je hiša S. Družine*). S. Oče serčno hvalijo to podjetje in njega početnike ter spodbujajo vernike k češčenju domače „hiše S. Družine" in ss. skrivnosti, ki se v njeni opravljajo. Goreče kličejo namestnik Jezusov: „Razumejo naj vsi, pred drugimi Italijani, kaki» velik je ta dar, poslan od Boga, in kolika je previdnost, da je ta sveta hiša ali nevrednemu gospostvu odvzeta, ali pa v znamenje ljubezni temu kraju darovana. V tem problaženem jx>-slopji namreč se je pričel začetek človeškega zveličanja po veliki in prečudni skrivnosti Boga včlovečenega, ki je zgubljeni človeški rod z Očetom spravil. In na to toliko dobroto in toliko veselo skrivnost spominja skerbna mati sv. Cerkev trikrat na dan ter nas opominja, da naj jo spoštljivo počastimo.
Dalje pristavljajo 8. Oče, kako je sveta nazareška Družina živela na tihem v tem domu in dajala izg-led tolike blage edinosti, da so se angelji čudili. Zato so večkrat 8. Oče opominjali in serčno žele, da k takemu svetemu življenju naj bi se vse družine povernilc, in v ravno ta namen skušajo vstanoviti tudi družbo ter bratovščino sv. Družine. Iz ravno teira
m	O
tesnega svetišča, nazareške hišicc, je izvirala nezmerno velika reka božje milosti in moč svetosti v celo sveto Cerkev. V tej hišici je silno veliko število nebeških prebivalcev veliki plamen preimenitne čednosti ali v začetku sjjočelo ali dognalo do verhunca.
*) Nektere male darove je na vabilo škofa Strossmajerja dobila in poslala tudi „Danica namerjajo namreč zraven druzih naprav postaviti tudi oltar ss. Cirila in Metoda v ondotni baziliki. Zadevna bratovščina bi bila zmožna v ta namen kaj zdatnega storiti.	Vr.
Namestnik Kristusov še nadalje z velikim veseljem in spoštovanjem govore o lavretanskem svetišču. Bilo jo to svetišče vernim našim pred-nainceni lepota in pomoč sv. vere, bode zaupljivo tudi za naše zbegane čase izversten po-sredek milosti za dosego doželjenega miru. Jubilejna lavrotanska pobožnost podala bode vsim vernikom lepo priliko, da razodevajo blago dušno veselje in največe zaupanje v Gospoda Jezusa Kristusa in v njegovo presveto Mater in var-liinjo. Spodobi so pa. da v tem pred vsimi drugimi z lepim izgledom svetijo Italijani sami. Tako bodo posameziu» sebi posebej in sv. Cerkvi pomo<-i izprosili v teli prebudili časih. Iz teh ozirov sv. Oče poslednjič v ta namen radi uslišijo prošnjo ondotnega škofa in nenavadne dobrote in odpustke podele za lav etansko sveto h *to. —
huhovnc dobrote in odpustki za omenjeno priliko s»> naslednji:
Sv. < >če naznanjajo, da vse predpraviee in milosti, ki so bile od prešnjih papežev kdaj p< »deljene lavretanski baziliki, ostanejo nedotaknjeno v svoji veljavi.
Popolno odpustke v podobi jubileja pa podelijo vsim vernikom za čas od perve adventne nedeljo tokoeega leta do nedelje presvete Trojico všteto do prihodnjega leta s pogoji, ki nasledil jejo. namreč:
Stoljnico lavretansko naj obiščejo trikrat, in to ali o raznih dneh, ali pa ravno tisti dan. in molijo naj ondi pobožno na papežev namen nekoliko časa: za prostost in povišanje matere sv. ( orkve. za mir in edinost kerščanskega ljudstva in za spreobrnjenje grešnikov. Opravijo naj en post in to taki dan. ki ni sicer kaki od Cerkve zapovedani post. Vredno naj doveršijo spoved in sv. Obhajilo. Dajo naj kak dar vbo-gajine v kak pobožen namen. Odpustek se sme darovati tudi dušam v vicah. Prebivalcem on-dotno zedmjeiie rekanaško-loretanske škofije. ki bi kterc teh j>ogoj nc mojrli spolniti, smejo spovedniki namesto tega kaj druzega naložiti. Komarjem pa. ki s«» zunaj teh dveh škofij, od koder koli. veljsi popotvanje namesto posta. .Malo. ki še ne hodijo k sv. Obhajilu, smejo spovedniki te dolžnosti oprostiti. Verli tega vsim veljavno po te rj enim spovednikom, pa samo v ondotnili dveh zedinjenih škofijah, v tem času in za vdeleženje jubileja podelijo vse tiste pra-vico. ki jih obsega apostoljsko pismo od 15. svečana i*7i). izjemši ono, kar je izjeto v omenjenem pisanji. — Verh tega vsim vernikom za ta <-as sam»», ako molijo lavretanske litanije, ]x> enkrat na dan podelijo sedem let odpustka,
popolni odpustek pa, ako molijo te litanije celi mesec vsak dan in prejmejo ss Zakramente ter opravijo tudi druge pogoje.
Dano v Rimu pri sv. Petra 23. proseitea 1894.	Za S. Očeta: Kardinal SeratTni.
Nikolaj Marini, namestnik.
MIHAEL,
po bežji milosti in fcožjem usmiljenju
knez in škof lavantinski,
Častiti duhovščini in vsem vernikom svoje škofije pozdrav, blagoslov in vse dobro od Boga Očeta in Boga Sina v edinosti sv. Duha!
<D»lje.)
Kakor sv. Jožef morajo tudi kerščanski očetje čuti, da s svojimi otroci in domačimi ne padejo v roke kakemu Herodu ali zapeljivcu in dušnemu morilcu; odvračati morajo od svojih domačih vse, kar je njihovi sreči nevarno ali pogubno, kakor slabe tovaršije, ki kvarijo lepo vedenje, prepovedane veselice in zabave, pregrešna znanja, pohujšljive pogovore, prešerno obnašanje, branje slabih knjig. Se enkrat povdarjam branje slabih knjig, to je takih, ki našo sv. cerkev v njenih naukih in naredbah, v njenih služabnikih, zakramentih in obredih, v njenih zapovedih in zakonih napadajo, zasramujejo in smešijo. Prepoved, brati take knjige in spise, je tako starodavna, kakor naša cerkev. Sv. apostol Pavel je pridigal v Efezu in je izpreobernil mnogo judov in nevernikov. Da bi pa izpreobernjenei stanovitni ostali v sveti veri in svetem življenju, zahteval je modri apostol, da odstranijo slabe knjige. To so tudi mahoma storili. In od te dobe je naša preskerbna mati cerkev neštevilne-krati prepovedala branje slabih knjig. Sv. Tri-dentiuski zbor je izdal v tej zadevi deset pravil, izmed katerih se sedmo glasi takode: „Knjige, v katerih se navlašč pišejo, pripovedujejo ali učijo umazane ali nenravne reči, so čeloma prepovedane, ker se je ozirati ne le na vero, temveč tudi na nravnost, katera se po branju takih knjig lahko spridi; in tiste, ki imajo take knjige, naj škofje ostro kaznujejo."
S pogledom na to jasno cerkveno prepoved prosim vas, kerščanski stariši, v imenu vsega, kar vara je ljubo in drago, odvračajte od svojih družin nevarnost, katera jim preti po slabih knjigah. Hočete svojim otrokom ohraniti dragoceni zaklad nedolžnosti, nočete svoje vesti omadeževati in si nakopati strašne odgovornosti pred prestolom večnega sodnika, tedaj pa varujte svoje ljubljence slabega berila, katero je eden
glavnih vzrokov nravstvene popačenosti današnjega časa. Oskerbite pa svojim družinam dobrih knjig, ki so poleg pobožnih podob najboljše domače prijateljice. Branje kerščanskili knjig je neizrečene važnosti. Clovtk je, kar bere. Sv. Frančišek Asiški je bil sperva posveten dobro-voljec in sv. Ignacij Lojoljanski lahkomiseln častnik; ali obadva »ta postala velika svetnika po branju kerščanskih knjig, s katerimi sta se v bolezni kratkočasila. Tudi glede na oskerbo-vanje domačega berila, ki blaži duha in serce, velja hišnim očetom be«eda sv. Pavla: Kdor paza svoje, zlasti za domače ne skerbi, je vero zatajil in je hujšiodnevernika. (I. Tini. o, 8j.
Vsi kerščanski gospodarji in očetje, naj že kakorkoli služijo vsakdanji kruh za svoje domače, morejo se od svojega vse časti in posneme vrednega mojstra Jožefa učiti, da je vera in čednost, delavnost in pridnost, zadovoljnost in rednost podlaga domačemu blagostanju. Posebno izboren vzgltd pa imajo nad revnim tesarjem sv. Jožefom družine, katerih udje si po delavnicah in tovarnah, v prodajalnicah in rudnikih, po železnicah in na polju v potu svojega obraza služijo vsakdanji živež: ako ta vzgled skerbno posnemajo, se zagotovijo domačega blagoslova in miru. Srečne bi pač bile naše družine, ko bi njih očetje živeli po veličastnem vzgledu svetega Jožefa, kakor sta živela sv. Leopold in sv. Izidor: ko bi si iskali zabave in razveseljevanje doma, ne pa drugod, ko bi se s svojimi domačimi večkrat pogovarjali o svetih rečeh, bi jih vsak večer krog sebe zbirali k pobožni molitvi. Pač ni bolj ganljive molitve, katero bi Oče nebeški hitreje vslišal, kakor je molitev pobožnega očeta v sredi svojih otrok. V tako urejenih družinah bi, kakor v Nazaretu, prebival Jezus sam, ki zagotavlja: Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi med njimi. (Mat. 18, 20).
Kakor pa imajo katoliški gospodarji in očetje nad sv. Jožefom častitljiv vzgled in mogočnega variha za ravnanje in delovanje v krogu svojih domačih, jednako imajo kerščanske gospodinje in matere v preblaženi Materi božji Mariji sijajen vzor, pa tudi velemogočno varhinjo in pomočnico. Kajti na Mariji, katero je nad-angelj Gabrijel imenoval milosti polno in blaženo med ženami, svetijo se vse čednosti, katere so kerščanskim materam in gospodinjam najlepši kras in so stalna podlaga sreče in blagostanja za družine.
Marija, mati milosti božje, bila je resnično pobožna, in s tem je povedano vse. Pobožnost je za vse koristna; ona ima obljubo sedanjega
in prihodnjega življenja, d. Tini. 4. s». Duh serčne pobožnosti je vel v tihem bivališču Marijinem v Nazaretu: in ta duh je duh ponižnosti, poterpežljivosti. ljubezni in zvestobe, čistosti serca, Bogu prijetne rednosti. Marija, mati ljubeznjiva, je bila v sveti ljubezni in pokorščini udana svojemu zakonskemu možu. voljno se je vkla-njala njegovim modrim uredbam in ga je po svojih močeh podpirala v izverševanju namenov, razodetih mu od Boga. Požertvovalno jc skerbela za svoje božje dete, z materno udanostjo je redila in odgojevala, bila je zvesta in skerbna gospodinja in mati. Med mnogimi lepimi imeni, ki se dajajo materi našega Izveličarja, je posebno primerno ime: Žalostna mati, mati bolečin, kraljica mučencev. Marijino življenje je bilo življenje bolečin ip terpljenja. Odkar je bil Simeon v tempeljnu izustil preroške besede, nosila je meč bolečin v svoji deviški duši. Toda terpela je z Jezusom in za Jezusa, in zato njej jc bilo terpljenje tudi vir najslajše tolažbe.
Kerščanske gospodinje in matere! < astite Marijo občudovanja vredno mater in naslediljte njeno čednostij polno življenje. Bodite kerščansko-pobožne, in vaša hiša bode hiša nazareška. Predrage moje matere! Vaši otroci, ki so pri sv. kerstu postali otroci božji, bodo to, kar ste ve: pobožni, čisti, pokorni, pravični in sveti bodo, ako ste vse to tudi ve. O rodbinskem drevesu velja pregovor: Kakoršno drevo, takosen sad. Vsi slavni in sveti možje so imeli pobožne matere. Sv. Bazilij Veliki je prejel svojo izverstno odgojo od svoje pobožne matere Kmiliie in od svoje bogoljubne babice Makrine. o kateri pravi sam: „Nikoli ne bodem pozabil, kako globoko so se mi v nežno dušo vtisnile besede in vzirledi te častitljive žene." Velikega škofa in cerkvenega učenika Avguština dala je cerkvi pobožna mati Monika." Ko sem bil še majhen otrok, piše tako nežno sv. Avguštin v svojih izpovedih, slišal sem iz ust svoje matere o onem večnem življenju, ki nam je obljubljeno po ponižanju tvojega Sina, o Bog, kateri ie iz nebeške v šine prišel na zemljo. Komaj sem zagledal luč sveta že me je moja mati, katera je stavila v tebe vse svoje zaupanje, pokrižala in okrepčala s soljo modrosti." Znana je nadalje sv. Nona, mati sv. Gregorija Nacijančana, potem sv. An-tuza, mati sv. Krizostoma, sv. Silvija, mati sv. papeža Gregorija Velikega.
Kerščanske matere! Odgojujte tudi ve svoje otroke za nebesa in ne za svet, posvetite svoje sinove in hčere devic Devici, da si ohranijo sveto čistost, ki je vseh čednostij naj lesi cvet. Rade zbirajte svoje družine k pobožni molitvi pred podobo svete družine nazareške, in postale
loo
bodo družine božje. Kakor nekdaj sv. Elizabeta Turingijska in vzveličana Kina Kerška. vzgledu jte se tudi ve v potrebah in stiskali nad žalostno Materjo božjo in iz ljubezni do njenega božjega Sina nosite udane v voljo božjo svoje križe, brez katerih ni nobena družina. Tčite pa tudi one. ki so vaši skerbi izročeni, nositi jarem Gospobov, da bodo Jezusovi. Sveto prenašanje in voljno terpljenje je močna vez, ki družino neločljivo veže s sv. družino za časnost in za večnost.	(Dalje nasl.)
Angeljsko lepa dogodba.
Ako veruješ v Boga, veruješ tudi v augelje. zakaj Bog sam nas uči, da je zraven človeka tudi angel je ustvaril. In ako veruješ v angelje, veruješ ali moraš verovati tudi v Boga, kajti brez Boga bi tudi angeljev ne bilo. Da so pa angelji, nas uči sto in sto dogodeb, katerih noben pameten človek utajiti ne more. Evo ti eno novo, ki jo „Freib. Katol. Kirchenblat" pripoveduje.
Najprej poročevalec popisuje, kako hud mraz in sneg so imeli tudi letos, potem nadaljuje, kaj čudnega se je bilo v kratkem zgodilo z malim dečkom na Bavarskem. Reč je ta-le: Štirileten pobič nas je sinoč srečal zunaj vasi in hotel je iti k očetu, ki je bil šel po derv v log. Kodrasta malega rudečeličnika glava je bila vsa bela od snega in ivja. kajti bilo je hudo mraz. Rekli pa smo mu, oče so zdaj gotovo že doma in tako smo ga, čeravno se je jokal, spravili zopet k njegovi materi. Mati je ravno podzemljice (krompir) opirala in imela je komaj čas dečka malo ozmir-jati, potisne pred-enj zgodbe sv. pisma s podobami za igračo, in lavno so bile podzemljice v peči, je bil maliček že spet zunaj v snegu. Mater je sicer zaskerbelo, kliče ga po dvorišči in po vasi, pa misli si. menda saj pride z očetom, in malo prikuri v peči. Toda oče pride, pa z nikomur razven z dervi na rami. Zdaj pa se vzbudi materina britkost, ki nas vse sosede na noge spravi in dervi z svetilkami v temni log, vedno spredi mati z najstarjim sinom ob roki, da bi tudi tega ne zgubila, in da kliče, ako sama več ne more. Celi log je razsvitljen in živ: gremo narazen in zopet pridemo skupaj, že je polnoč in ne duha ne sluha ni od ubožčeka. Ko bi bil le obut v novih podkovanih čevljih, je rekel brat, bi ga videli v snegu: pa v svojih božičnih hlačicah, pravi mati, sej je moral že zmerzniti v tem steklenem mrazu. Mi vsi smo trepetali od mraza, le samo materi je bilo vroče do skopneti in čeravno smo vsi vedeli, da mora biti mertev, ako je še v germovji, vendar nismo hotli zapustiti
nesrečne matere, ki je po hreščajočem snegu v vse globine begala in klicala. „Tukaj leži mertev," neprevidoma zavpije najstarji brat, in mati se sklone vpijoč svojemu Benjaminčku, ki je z obrazom v sneg obernjen ležal. Tu se deček zbudi, začuden gleda po ljudéh in lučih, in se prijazno stisne k svoji materi. Kdor ne vé, kako je bilo materi pri sercu, naj praša kako mater, ktera je že kdaj imela za sraert bolnega otroka, ta mu bo povedala. Kadar je deček nas vse spoznal, je povedal, da je za očetom tekel, jih klical, ker pa očeta ni našel in ga je zeblo, je zopet hotel iti k materi. Ni pa našel poti ter je bridko jokal, in tedaj je, kakor mali Sarauvel v podobah sv. pisma, pokleknil in ljubega Boga na pomoč klical. In zdaj se mu je zdelo, kakor bi ljubi Bog prišel v lepem, snežnobelem, lesketajočem oblačilu, ga prijel za roko, peljal ga v globino, ga položil na obraz in prav lepo prijazno rekel: „Tukaj spi, dokler ne pride mati." Pa da je zaspal in spal, dokler ga niso mati zbudili.
Angel ju vari ha.
Kakó pač srečen sem, Da, kamorkoli grém. Me spremljaš, ljubi angelj, Da zdrav nazaj dospém.
Pač brezštevilnokrat Zepal bi bil v prepad, Če ti bi me ne vodil, Pokazal rešnih vrát.
Otroških lét nezgod Si čuval me povsod, Na pravo pot obračal Stezé si mi in hod.
Lepó si me učil, Mi bil svaritélj mil, Če dobrega Očeta Sem kdaj razžalil bil.
Ko srečnih lét sladkost Je prešla in mladost Je cvetna zazorila. Z njo čednost in slabost.
Spet čuval si me ti, Da svet ujel me ni
V	pregrešne svoje zanjke, Otežil mi vesti.
Dobrot si mi nebroj Že skazal, angelj rnoj. Kakó naj ti po vernem Obili posel tvoj ?
V	zahvalo bom zvesto Še bolj, kot prej biló,
Sledil korakom tvojim.
Ubogal te lepo.
Kot vodil me doslej
Uzorno si vselej.
Preljubi angelj varih.
Še vodi me naprej.
Da pot t je dopelja.
Kjer bridkih ni solza.
Kjer duše večno srečne
Uživajo Boga.
Ciriljev.
0 III. redu.
(Dalje, >
Ne mislite pa, predragi, da vam očitam lete pregrehe. Tega ne! Povabd sem vas le. da me spremljajte v duhu po svetu, in kar smo našli, to povemo na glas. Pomislite, da je Bog neskončno pravičen; toraj mora kaznovati greh. Zatoraj, da se ne bomo prepozno kesali, odpovejmo se grehu, in stopimo med prave Kristusove vojskovavce, med prave kristjane. Pravi kristjan pa je posnemovalec Kristusov. Taki je bil sv. Frančišek Asiški Bil je podoben Kristusu v rojstvu, življenji in smerti. Rojen je bil v hlevcu, živel je v ponižnosti in zatajevanju samega sebe, umeri je kakor njegov učenik, gol, ne na knžu, pač pa na golih tleh. Ta duh Frančiškov še živi v vodilu 3. reda, ki je najboljši pomoček zoper zmote sedanjega časa.
Oglejmo si na kratko to vodilo. Sv. pismo pravi: „Vse, kar je na zemlji, je poželjenje mesa, poželjenje oči in napuh življenja." Zoper to troje je nastavljeno vodilo 3. reda.
1. Sv. ap. Jakob piše: „Vsak pa je skušan, kadar je od svojega poželjenja vlečen in vabljen." In sv. apostelj Pavel pravi, da čuti drugo postavo v svojih udih, ki nasprotuje postavi njegovega duha. Zatoraj opominja Kristus. „Čujte in molite, da ne padete v skušnjavo." Mladenči, dekleta! Ali ste slišali, kolike nevarnosti so v vas samih ? Pa še veči nevarnosti so zunaj vas. Keršč. mladeneč! Dokler si se deržal doma, o kako si bil dober; ljubil si svoje stariše, delo te je veselilo, bil si vedno vesel. Pa pridružili so se ti ničvredni tovarši, zvabili te med se in proč je bila tvoja zadovoljnost, mir serca, morda tudi nedolžnost. In ti, keršč. dekle, od kedaj si se tako spremenila? Prej si bila ponižna, vbog-ljiva in čista kakor angelj; zdaj pa se je vse spremenilo. Glej ti si preveč zaupala sami sebi, podala se v grešne nevarnosti in zgubila si mir serca, morda tudi svojo nedolžnost. Kaj ti pomagajo tvoje solze, kaj tvoje spovedi, pri kteri obljubuješ pobolj-šanje, če pa ne zapustiš tiste hiše, tiste osebe. — Kaj tebi, mladeneč, pomagajo obljube pri spovedi, če se pa vedno potikaš po gostilnah, morda še med službo božjo; če po noči pohajaš okrog, razsajaš po vasčh, ljudem ne daš miru; če se ti ne smili nedolžnost, marveč z gerdim obnašanjem, z nespodobno besedo strup liješ v nedolžna serca. O kristjani moji, poželjivost mesa, to je tista huda zanjka, v ktero se vjame brez števila ljudi, to je tisto strašno brezno, v ktero se toliko lepih sere pogrezne!
Kaj dela pa 3. red zoper to? On svoje družbenike prepaše s posvečenim pasom sv. Frančiška s pomenljivimi besedami: „Prepasaj te Gospod s pasom snage, in te ogerni." Vsakemu človeku teli iskra poželjivosti, treba le mnjhne sapice, t. j. skušnjave, in iskra vsplamti v velik ogenj. Zatoraj so tretjeredniki prepasani v znamenje, da hočejo zatirati in dušiti poželjivost, da hočejo čuti nad svojimi očmi, ušesi, ustmi itd.
Zunanji lišp je tudi nevarna zanjka za nedolžne duše... Zatoraj veli vodilo, naj se udje derže v svoji noši in obleki tiste srednje poti. ki se slehernemu spodobi, zderževaje se predrazega lišpa. Na ta način se tudi obvaruje poželjivosti oči.
Plesov, nespodobnih iger in nepotrebnih po-jedinj naj se tretjeredniki skerbno varujejo... Jed in pijačo naj zmerno vživajo in molijo pred jedjo in po jedi. Nespodobne šale... Knjige, časopisi... In še marsikaj je tacih nastáv in zanjk...
Postijo naj se pred praznikom sv. Frančiška, in naj natančno spolnujejo od sv. Cerkve postavljene poste. — Mnogo bolezni prihaja od nezmernosti. Tudi že iz tega ozira je dobro, da si človek kaj odreče, še rajši pa iz vikšega ozira Čimbolj strežemo životu, tembolj pčša duh. Zatoraj so svetniki krotili in v sužnjost devali telesa, in njih duh je prihajal vedno krepkeji. vedno živahniši za vse dobro, tako da se moramo čuditi njihovim visokim mislim, njihovim spisom.
2. Ozrimo se na poželjenje oči. K temu se šteje hrepenenje po bogastvu, po složnem življenju. Vidite, ljudje so na zemlji, ki Boga tajé, ali vsaj nanj ne mislijo; večnosti se nikdar ne spominjajo, toraj tudi ne hrepene po večni sreči. Iščejo pa sreče v zložnem življenju, v bogastvu in iinenitnosti. Vsled tega pa dostikrat prekoračijo meje kerščanske ljubezni. Zatirajo ubožne, zlorabijo zatirane, posoju-jejo denar na 8, 10. 12 odstotkov in še mislijo, da bližnjemu dobroto skazujejo; ne pomislijo pa, da dolžnik na taki način v 8 ali 10 letih kapital dvakrat plača nazaj. — Koliko škode naredé bližnjemu pri prodaji živine, ker slabo živino s skrivnimi boleznimi prodajajo za dobro in zdravo. Koliko škode pri meri in vagi, češ, saj enemu se ne pozná dosti. Ali pri Bogu je zapisana cela svota, vse vkup je sošteto, in krivičnik ne pojde iz teme, dokler ne plača zadnjega vinarja.
O kako drugač je ravnal sv. Frančišek. Ko je enkrat prišel v neko cerkev, slišal je v pridigi tele besede: „Kdor hoče biti popolnoma, naj proda vse, kar ima, in naj razdeli med uboge, in potem naj pride in naj meni sledi" In ko je Frančišek to slišal, rekel je sam pri sebi: To je. kar jaz iščem. Odpovedal se je dedščini očetovi, celo svojo obleko je slekel in jo dal očetu nazaj, rekoč: Odslej bora temložje molil: Oče naš. kteri si v nebesih. Vodilo 3. reda pa nagiba družbenike, naj bodo z malim zadovoljni, naj skerbé sicer za svoje družine, kar je prav in pametno, vendar naj ne pozabijo na eno potrebno, namreč na svoje izveličanje. In da se v djanji pokaže ljubezen do bližnjega, naj nekoliko skupaj zlože, da se podpirajo ubožniši iz števila udov. Bolne tovarše naj obiskujejo, naj jih tolažijo, jim tudi v djanji pomagajo, zlasti pa skerbé. da bodo o pravem času prevideni s sv. zakramenti. Tudi po smerti naj jih ne pozabijo, temuč molijo
n^j zanje pri sv maši. njim naj darujejo sv. Obhajila in tako še mertvim delijo duhovno milošnjo. 0 glejte, to je ljubezen, od ktere že poje kraljevi prerok David: rM quam bonuin..."
?>. Napuh življenja je tretji sovražnik naših duš. Odkar je hudobni duh perve stariše navdal s hrepenenjem, da bi postala kakor Bog, od tedaj v vsakem človeku skrit tiči napuh ali prevzetnost. Zatoraj je največja umetnost na svetu ponižati samega sebe Sv. ap Pavel piše ošabnim Korinčanom: „Človek, kaj imaš. kar bi ne bil prejel, če si pa pnjel..." Od Boga imamo vse... „Kako dobro in prijetno je, ako bratje v edinosti med seboj prebivajo/
O kako slep je tedaj tisti kristjan, ki je ošabnega obnašanja, ki je nesterpen, in nobenega človeka ne more videti poleg sebe. Za vsako stvar se prepira, togoti; za vsako majhno škodo se tožari in prepira, morda eelo po krivem. Žalostno je. pa zgodi se da človek Bogá samega kliče za pričo svoje laži. Zatoraj tirja vodilo od družbenikov, naj bodo miroljubni, prijazni; naj gojé blagovoljno ljubezen med seboj in do druzih in naj skerbé, kjer jim je mogoče, ua se poravnajo prepiri O kolikokrat se ljudje tožijo za 10 soldov, pa zatožijo velike svote, drugi se jim pa sinejajo. Družbeniki tretjega reda naj nikdar ne prisegajo, razun če sodnija to zahteva.
Dandanašnji se ošabnost posebno kaže v za-sramovanji sv. Cerkve, papeža, škofov in duhovnih pastirjev. Zgodi se, da se kak na pol študiran gospod skuša imenitnega delati pri kmečkih Ijudéh. In ker nima nobene temeljite učenosti, pa zabavlja čez papeža, čez duhovščino, čez spoved itd. Zlasti, kadar so kake volitve, občinske, deželne ali deržavne, takrat se pogostokrat slišijo prav gerde in nesramne besede iz usti olikanih divjakov. Kako je v tej zadevi pri vas, tega ne vem; povem pa, da se kaj tacega večkrat pripeti, da se veste varovati. O glejte, vse to pa naredi napuh življenja. Zatoraj opominja vodilo, naj bodo družbeniki zvesto vdani sv. rimskemu prestolu, škofom in mašnikom. Ljubi moji! Duhoven se je več učil, kakor kteri izmed vas. On je služboval na različnih krajih, kjer si je pridobil bogato sbušnjo. Un je od Boga postavljen pastir, učenik in svetovalec ne le v čisto duhovski zadevi, ampak tudi v druzih rečeh. Zatoraj naj se pri vas nikdar ne slišijo take besede, da se ne za merimo Bogu. ki dandanes mar si k tero deželo tepe s pomanjkanjem duhovščine
Dragi v Kristusu! Vojskujmo se tedaj po redovnem vouilu zoper poželjivost in napuh. Da ima pa ta vojska veči vspeh, nalaga vodilo gorečnost v molitvi. Vsak naj gre k maši, kadar mu je mogoče. Moli naj z veliko gorečnostjo redovno molitev, in vsaki mesec naj pobožno prejme sv. zakramente, íílfjte, to zadnje da tretje red ni kom naj veči stanovitnost v dobrem.	__
Vstal je.
Iz groba nam pognal je cvet življenja, — aleluja!
Zaznal se beli dan je prerojenja — aleluja!
Glasé se pevci divni krog in krog.
Svet poln je zdaj živahnega vertenja — aleluja!
Slavi narava dela božjih rók.
Prostost povsodi vladati pričenja — aleluja!
Je slavno zmagal Kristus belo smert,
Ko vstal nam je iz grobnega trohnenja — aleluja !
Z ljubeznijo je plačal serd in čert.
Narava peti slave mu ne jenja — aleluja!
In proti nebu prosta koperni.
A človek? mar se iz trohnenje vspenja — aleluja!
Pojoč li Rešenika zdaj slavi?
Da. svet je poln živahnega slavljenja — o gorje!
A v slavospevih teh lepote ni,
Trohnobe grob je svet in grob čertenja — o gorjči
Rakulski.
Ogled po Slovenskem in dopisi.
Ljnbljana (Lepi božji grobi. Ss. olja. Ljubljanski „jogn-4 in „Matusalem4 in starost očakov.) Čudno jef kje se toliko ljudstva vzame! Vse cerkve in ,djal bi, vse ulice so bile poslednje dni velikega tedna napol-novane, zlasti veliki petek, ki so božje grobe obiskovali do pozne noči Cerkve so se takorekoč skušale, ktera bi lepše svoj božji grob vravnala; vsi so bili lepi in častitljivi, zlasti mično lepo je bilo pri čč. oo, frančiškanih in pri gospčh uršulinaricah.
Za izpraznjeno zagrebško nadškofijo so tudi letos prevzvišeni gospod ljubljanski knez in škof dr. Jakob Missija posvetili ss. olja. po ktere je bil prišel iz Zagreba prečast gosp Feliks Suk. Bil je ravno pred odhodom pri čč. oo. frančiškanih na obedu in o tej priliki so ljubljanski milostni gosp. stolni prošt dr. Leonard Klofutar napili njemu in zagrebški nadškoflji s pristavkom. kako željno se tudi pri nas pričakuje, da bi zagrebška nadškofija 3koraj dobila dobrega višjega pastirja. Prav priljudno je gospod kanonik v imenu ondotne škofije se zahvalil za gorko sočutje in omenil, da v ravno ta namen se na Her vaškem pobožno moli. itd. ter je zdajci odpotoval ker se je mudilo. —
Tako imenovani „jogri", katerim so premi'gsp. škof veliki četertek noge umivali, so bili vsi skup stari res 809 let, vendar Matusalu vsi dvanajsteri niso bili še kos. Bili so namreč nasleJnji: Gašper Jančar, z Javora (88 1.); Pečnik Ant. Ribničan (S4 ].); Tonja Jan., Ižanec (8o 1): Verhovec Matevž. Dobrovec (80 1.); Velkaverh Mat, llorjulec (77 1): Skerl Franc, Ljubljančan (72 1.); Karfol Val., z Viča (71 1.); Kopač Jan , iz Preske (71 1 ); Merzlikar Greg, Pograjic (71 l.)j Urbin Jurij, Lipoglavec (70 1 ); Slabič Mat., Dobljan (69 1); Snoj Stanislav Ljubljančan ((>3 1 >. Matušala ali Matusalem pa jih je imel sam toliko kolikor Dobljan Slabič pa še 900 več. Vzrok, da so Adam in njegovi nasledniki doživljali toliko starost, stavijo nekteri v to, da je bila natora v začetku bolj močna,
da so živeli bolj zmčrno, od sadja zemlje itd____ Brez
vsega dvoma pa je bila to posebna naredba Božja, ter da se je z dolgim življenjem in redko sraertjo svet z ljudmi napolnjeval in da so se sveti nauki o razodenji Božjem, stvarjenji sveta, človeka, izvirnem grehu in druge dogodbe nepopačene ohranile do tistih časov, ko se je pisanje bolj spopolnilo in razširilo, ter so se s tem pomočkom dogodbe Iožej ohranile. Da bi pa bila takratna človeška starost enaka sta-rosti naše dobe, da bi bila tista leta to, kar so naši meseci itd., to nima nobene podlage in je gola ne-zmisel.
Velikonočno nedeljo so premilostni gospod knez
in škof imeli veliko pontifikalno sv. mašo s polno asistenco in po maši so podelili blagoslov s popolnim odpustkom v papeževem imenu, kakor se to zgodi vsako leto ta dan in še enkrat med letom. Ljudi je bilo po vsih prostorih natlačena cerkev.
Vreme veliki teden in v praznikih je bilo tako lepo in vgodno, da se skoraj kaj tacega ne pomni.
St. Vid na Vipavskem, 25. sušca 1894. (Sv. mi-sij on ) Omenili ste že v zadnji št. „Zg. Danice" sv. misijona, kterega so vodili tukaj od 10. do 19 mar cija čč. oo. lazaristi: Ileidrih, Pogorelec in Klančnik z znano vnemo in gorečnostjo.
Najprej hvala in čast usmiljenemu Bogu za to nenavadno milost, da nam jo je dal dočakati in se je vdeležiti! — Naj današnji svet še toliko rohni zoper sv. misijone, naj satan po svojih pomagačih še bolj skuša jih osmešiti in ob veljavo pripraviti, resnica je in ostane: Sv. misijoni so eden naj vspešnejših pripomočkov, ljudstvo predramiti iz pregrešnjega in labkomišljenega življenja, ter vzbuditi in pokrepiti h kerščanskemu življenju in kerščanski gorečnosti. To se je, upamo, zgodilo tudi tukaj, kjer seje zadnji sv. misijon obhajal že pred 24. leti. kajti vdeleževali so se te pobožnosti letos ves čas domačini in ne preveč oddaljeni sosedje z naj večjo gorečnostjo in vnemo, tako, da je bila prostorna št. viška cerkev vselej polna, proti koncu pa še veliko premajhna. Obhajanih bilo je čez 14 sto, dasi je domačinov za sv. obhajilo sposobnih le 750. Najslovesnejši bil je zadnji dan, prelepi praznik sv. Jožefa, zjutraj slovesno skupno sv. obhajilo (dasi se je obhajalo tudi med tednom), popoldne pa slovesna procesija z novim misijonskim križem. Ker je bilo jako lepo vreme, smem reči. da je k ti procesiji prišlo ljudstva od drugod še za en St. Vid, ako ne več, da se vdeleži prelepe slavnosti. Duhovnikov bilo je lt* in 2 bogoslovca. ki so po blagoslovu misijonskega križa v procesiji z ljudstvom vred glasno molili sv. rožni venec, vmes so pa domači pevci peli primerne svete pesmi. Častno stražo izverševala in za red in varnost skerbela je prostovoljna požarna bramba, za kar ji gre vsa čast in pri znanje.
Bog poverni in poplačaj čč. očetom misijonarjem, ki so tako neutrudno in z vso vnemo delovali na prižnici in v spovednicah! — mi jim nismo vstanu poverniti. Hvala tudi v. č. dekanu vipavskemu, ki nam je blagoslovil novi misijonski sv. križ in vodil procesijo!
Hvala vsim čast. gg. sosedom duhovnom, ki so pomagali v spovednici in pri altarju, da se je vse trudapolno delo srečno in — upam. — vspešno iz-veršilo!
O bili so lepi dnevi, hvala Bogu. da smo jih učakali! — sliši se še sedaj med ljudstvom. In to po pravici; saj je bilo v tih devetih dneh v naši cerkvi 27 prelepih, primernih cerkvenih govorov. Opravilo se je 57 ss. maš, pri kterih se je pelo ali glasno molil sv. rožni venec, razun tega pa še mnogo drugih pobožnih molitev in opravil. — Ali ni to res lepo in ginljivo? Ali ni to nekaka sila, pritisek na božje neskončno usmiljenje? — saj pobožna in skupna mo litev oblake predere. Mili Bog blagoslovi delovanje v zveličanje neumerjočih duš, ter dodeli vsim stanovitnost v storjenih, dobrih sklepih! Vse k največji časti Božji in v zveličanje neumerjočih duš!
Konečno le še omenim, da nam je nov, prelepi misijonski sv. križ — ki je bil splošno in prav zelo pohvaljen — napravil za primerni majhno ceno podobar iz Idrije, gosp. Matevž Dežela, kterega za-moremo za dela. v njegovo stroko spadajoča z dobro vestjo posebno priporočati.	Janez Demšar.
župnik
V Selcih na Gorenjskem. (Pokop dobre matere in pobožne gospodinje.) Imeli so. — kakor se nam poroča, — zdaj že ztporei o večjih praznikih žalne dogodke. Na sv. večer, ravno ko sj se l|uJje naprav-Ijali k polnočnim pjb »žnostim uinerl jim je ondotni organist (umirovljen učitelj L \Vo; še dokaj večja žalost pa je zadela zdaj ondotnega gosp. kanonika in dosedanjega farnega upravitelja prečast. gosp. Jan. Ev. Sušnik-a, ker so jim ravno na Veliko Noč proti poldnevu umerli v njih in cele obširne duhovnije resnično žalost njihova mati Katarina Preolaga pikoj-nica bili so že o J nekdaj dobro znana, kjt ooče spoštovana in od vsacega ki jih je poznal, velečislana „Kronbirtova mati* v Škofji Loki. Ko je pred malo leti postal njihovi gospod sin župnik v Selcih, preselili so se mati-vdova k njemu ob enem kot gospodinja in oskerbnica obširnega župnijskega posestva, in vladali so njihovem novem domu — župnišču kot uzor premodre in preskerbljive h:šne matere, ki podpira po modrem pregovoru tri ogle hiše. Vse je bilo v tej hiši združeno: molitevnost, mir. red, marljivost, gostoljubnost, raJodarnost, usmiljenje, sploh čednosti ki odlikujejo dobro in miloserčno gospodinjo. Njihova gostoljubna skerbljivost pripeljala je bila blago po-kojnico preteklo polletje celo na kraj groba. V 2:1 dan julija lanskega leta obhajala sta dva novomašnika selške fare ondi najlepši dan svojega življenja. Da bi se bilo gostom po mogočnosti najboljše postreglo, peljali so se „skerbna Marta-1 sami nalašč v Ljuoljano, da so nakupili potrebnih stvari. O tej priliki pa so se bili prehladih in zboleli za vnetjem pljuč tako hudo in nevarno, da se je bilo bati. da Oodo imeli v Selcih na en dan: v cerkvi novi maši. v župnišču pa merliča. Bog je bil takrat obvaroval prečastitega gosp. kanonika tolike serčne bridkosti; toda le za malo časa Nedavno so šli blaga pokojnica gledat, kako je popravljeno in pripravljeno stanovanje v Ljubljani za ljubljenega gos;), sina in kanonika kamor se imajo v kratkem premakniti. Xa videz glede zdravja skoraj bolj terdni materi, kakor keJaj poprej, škodoval je vendar zopet mraz tako. da jin je položila v novič pljučnica na bolniško posteljo, iz ktere zdravim vstati ni bilo več sojeno. In glejte! vsakoletno prelepo navado prejemati sveti Veliki četertek velikonočna ssv. Zakramenta ponavljali so blaga pokojnica tudi letos zadnjikrat: prevideni so bili ravno ta visoki praznik s ssv Zakramenti za umirajoče, na Ve-likonoč proti poldnevu pak so, kakor sem omenil, mirno in vdani v Božjo voljo umerli, ter šli prepevat, — kakor se sme za terdno upati — nebeško Alelujo v sveti raj! —
Mertvaško opravilo veršilo se je velikonočni torek, 27. marcija, zjutraj ob S uri. Poleg obilnega števila prečastit-e duhovščine skazale so mnogoštevilne trume žalujočega občinstva blagi pokojnici zadnjo čast in spremile njeno mertvo truplo v farno cerkev, kjer so se veršili mertvaški obredi in ssv. maše; telesni ostanki blage pokoj niče pa so se prepeljali potem k Materi fari v Staro Loko, kjer bodo položeni
na strani njenega rajnega soproga k večnemu počitku — Sladki mir hodi njenim koščicam. duši pa naj sije večna lučica sv. nebes! —	—k.
1. Bratovske zadeve
molitvenega apostol j s t ▼ a.
Nameni za mesec april (mali traven.) a» Glavni namen: Pogost o spominjanje na dob rite rečnega zveličanjn. bi Posebni nameni:
1.	Bela nedelja. Ta in vsaki dan mesca vse oznanjene, pa še ne zaznamovane ali hitro nastale zadeve. Milostno cdver-nj'-nje zasluzenih kazen. Pervoobhajanci.
2.	Marijino oznanjenje. ..Duhovni in obhajam i.-- Marijan-ske kongregacije.
3 S. Rihard. Anglija in Irsko. Več vsled vere preganjanih. Zidanje cerkve Jezusovega Serca.
S. Izidor. Kerščanska znanost. Pomoč v pravi revščini. Verski povzdig delavskega stanu.
5 S VlncenciJ FereriJ. Pospešitelji molitvenega apostolj-stva. Odvernitev nasledkov nepravičnih oldol/.enj. Varstvo v nezgodah pri povodni vožnji.
S. JaliJana. Obvarovanje višjih dekliških šol pred vpljivi prostozidarstva. Zaprečenje nameravanih mešanih zakonov. Župnija med krivoverci.	(Dalje nasl.i
D. Bratovske zadeve N. 1J. Gtosp* presv. Jezusov. Seroa.
V molitev priporočeni:
Na milostljive pri prošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, ■v. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata, naših angeljev varhov in vsih naših patronov, Bog dobrotno odverni od naše de-tele poboje, umore in samomore, odpad, in brezverstvo. prešest-▼anje in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanja in vse pošastne pregrehe. — Bolna deklica za zdravje. — Bolan mož za pomoč. — Mati priporoča v gorko molitev svojega napačnega sina za pol»oljšanje — IJolehen goreč duhoven za ozdravljenje. — Ponižna prošnja za gorečo bratovsko molitev, da bi milostljivi Jezus neki osebi, na duhu bolni, zopet dodelil ljubo zdravje, ako je njegova sveta volja. (Op za bratovščino N. Ij. G. oddano. Vr.) — Na tHesu in tudi na duhu zelo bolan mož se priporoča v molitev, da bi na priprošnjo Naše ljube Gospe in sv. Antona Padovanskega zad bil ljubo zdravje ; ako to ni božja volja, pa za voljno po-terpljenje in srečno zadnjo uro. — Dijak prav živo priporoča svojo prav nevarno bolno drago mater za zdravje, ako je Božja volja. — Tri bolne redovnice za pomoč in zdravje, če je Božja volja. — Priporočenje v molitev v neki dober namen.
Listek za raznoterosti.
Ljubljana. Prevzvišeni gospod knez in škof so se v torek 27. t. m. odpeljali na Dunaj k škofovskim posvetovanjem.
Ijnb^ana. .^go^jaDa^ca" je že zadnjič orne-nila* S sMem 'Bfa^e^osp^ilurnikove, naj tu še slede nekatere čertice o njeni delavnosti. Pokojna gospa ni bila samo velika dobrotnica ubožnih, temveč je tudi mnogo lepih darov pri druzih zanje nabirala
Tisučake je^nabrala za uboge; zlasti je bil nje trud velik vsako zimo, ko so se ubogim nčencem in učenkam omišljale nove zimske obleke. Bila je takorekoč duša in srednica vsg. tukajšnje dobrotljivosti in naprav ?a uboge, zlasti med gospemi.
Umerla je 1!J. sušca in 21. je bila pokopana. Ljubljančani so bili pokazali, kako so ranjo čislali. Njen pogreb je bil zares jako slovesen in veličasten. Plinove svetilnice so bile prižgane po ulicah, koder se je pomikal mertvaški sprevod. Ni. bilo^JOaâlra^^LJu^ljani tako lepega pogreba. Tu so bila~razna društva zastopana, več šolske mladine; zlasti ginljiva je bila videti dolga versta černo oblečenih gospej, društva ljubljanska v podporo revežev so svoji prijateljici in pomočnici skazale čast in ljubezen Vdeležili so se vsi stanovi, častniki višje in nižje verste. Videli smo, kako Ljubljana tudi po smerti ve čislati veliko do-brotnico do ubogih. Bog ji daj večni mir! A. K.
Darovi za ciborij. Frančiška Tomec : 1 zlato broš in par zlatih uhanov. — Neka ženska iz slonovih ulic: 4 grame zlatnine. —
Dr. Vladimir Globočnik pl. Sorodolski imenovan je za ministerskega tajnika v finančnem ministerstvu.
Na mesto venca na grob umerlega župnika Jerneja Jarca v Dolu, podaril je gospod vodja in poslanec Fr. Povše 10 kron za katoliški sklad.
Bratovščina presv. Rešnjega Telesa bode prihodnji četertek 5. aprila v cerkvi pri čč. gg. uršulinkah obhajala svojo redno mesečno pobožnost: ob 4ih bode ena sv. maša, ob 5ih slovenska pridiga in sv. maša z blagoslovoma za žive in mertve ude bratovščine. Tudi je pri tej priliki skupno sv. obhajilo.
VMognnciji sta 4. sušca bila kerščena 2 zamurska otroka. Wallenda, vodja ondotnega „Variété" — ka-zalisča, ju je sprejel za svoja, in moral se je pred nemškim konzulom v Kaplandu pismeno zavezati. da bode otrokoma skerbel za dobro odgojo. S škofovim privoljenjem sta bila kerščena v škofijski stoljnici ter prejela kerščanski imeni; sedaj sta v privatni šoli v Mogundji.
Dobrotni darovi.
Zn dijaško mizo: Č. g. kapi. Ant Nemec 1 gld. — Gspdč, Ivanka Zakotnik 2', gld. (Op. v pismu je bilo 3 gld) Novakovi 2 gld. — Bojen mož, da bi dijaki mu molili za ljubo zdravje. 1 gld. po J. C. — C. g. kaplan Viktor Steska 2 gld. — U. C. 1 gld. — Iz Žuženberjra S gld. —
Za razne minijone ali potrebe: Iz Zuženberka 20 gld.
Zt najpotrebniši minijone itd.: 20 gld.
Za rarhe božjega grobu: Iz Jesenic po č. g. župniku 6 gld. — Fara Semič H gld. — S Kovorja č. g. L. Krištofič 1 gld. 20 kr. — Po p. n. g. kan. in dek. J. Hofstetterji: Senožeče 2 gld. 10 kr. in Vreme 1 gld. 50 kr. — Fara Raka 9 gld., po v. č. g. J. Doli-narju. —
Za cerkev sv. Jožefa v Prjedoru: Več častilcev sv. Jožefa, da bi jih vzel v svoje varstvo. 3 gld. 60 kr.
Za SC. Očeta: II. C. 1. gld. — Iz Žuženberga 32 gld.
Za katoliški sklad: Neim. dekan 50 gld.
Za opravo ubožnih cerkev: Iz Cerkljan na Gorenjskem 46 gld. — Iz Doba 64 gld. 50 kr. — Iz Starega terga pri Rakeku 36 gld 60 kr. — Iz Hrastji pri Kranju 9 gld. 20 kr - Iz Kostanjevice 41 gld. 60 kr. — Iz Zagradca 23 gld. — Iz Žabnice 7 gld. - Z Golega 12 gld. 75 kr. - S Št. Urške gore 7 gld. — Iz Žuženberga 40 gld.
Popravek. Moj namen je bil »za dijaško mizo« pri 5 gold, ki so v Danici (po pomoti) zaznamnjani »za cerkev v Prjedoru« — J. Dernovšek v Žabnici.