Sveta grofinja

GENOVEFA.

Mična in ganljiva povedka.

- 3 »


V Ljubljani 1887.

Založil in prodaja Janez Giontini.

Tiskala Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani.

Kako se grof Zmagomir poslovi od svoje
pobožne žene Genovefe.

Med tistimi ženami, ktere so bile od svojih
mož po krivem in nedolžnem hudo preganjane, je
tudi pobožna in potrpežljiva Genovefa. Njeno živ¬
ljenje je tako mikavno in njeno preganjanje tako
krivično, da človek te prigodbe ne more pač brez
ganljivosti in sočutja brati.

Zgodila se je ta prigodba okoli leta sedem sto
petdesetega, ob času trierskega škofa Hidulfa. Živel
je namreč takrat imeniten grof Zmagomir v trierski
deželi; zaročen je bil z Genovefo, hčerjo brabant-
skega vojvode, prav bogato in pobožno gospodičino.
Živela sta onadva v ljubezni in veliki prijaznosti med
seboj. Ob tistem času je pa Abderaman, maverski
kralj, z veliko vojsko v Španijo pridrl, obropal jo
in vse požgal, kamor je prišel; in zdaj je hotel tudi
francosko deželo napasti. Ko je francoski kralj Karel
to slišal, je vse kneze in grofe na pomoč sklical.
S temi je moral tudi grof Zmagomir iti, ker je bila
takrat trierska dežela francoski vladi podložna.

Sv. grofinja Genovefa. 1*

4

Ko se tedaj grof Zmagomir s svojimi na odhod
pripravlja in od svoje ljubeznjive Genovefe posloviti
hoče, se žalostna Genovefa tako milo in ganljivo
obnaša, da se pričujoči ne morejo solz zdržati. In
ko ji grof rok6 poda in zadnjič pozdraviti hoče, jo
žalost tako prevzame, da omedli. Ko se zopet zave
in k sebi pride, jo grof tolaži, rekoč: «Presrčna,
preljuba žena! nikar ne bodi zavoljo mojega odhoda
preveč žalostna. Upam namreč, da me bode usmiljeni
Bog srečno nazaj pripeljal in naji zopet vesela sklenil.
Zročim te Bogu in presveti Devici Mariji, ktera te
bo varovala in v nadlogah tolažila. Pustim ti svo¬
jega zvestega služabnika Golota po imenu, ki ti bo
zvesto stregel in za vse potrebno skrbel.*

Genovefa prevelike žalosti ne more niti bese¬
dice spregovoriti in ko ji grof zopet roko poda
in slednji «zdrava bodi* izgovori, zopet omedli.
Zmagomir pa silno žalosten nad tem, obrne se od
nje, skoči na bistrega konja in odjaha, pretakaje
grenke solze.

Ko je tedaj v kraljevi tabor dospel in so se vsi
knezi in gospodje tam zbrali, se je kralj se svojo
armado, ktera je štela šestdeset tisoč pešcev in
dvanajst tisoč konjikov, vzdignil proti sovražnikom,
kterih je bilo gotovo štirikrat več. In vender mu je
Bog tako srečo dal in njegovi vojščaki so tako
hrabro sovražnike napadali, da jih je bilo šestin¬
trideset tisoč pet sto mrtvih, ko so jih kristijani
komaj tisoč pet sto izgubili. Ostali sovražniki so pa
s svojim kraljem v mesto Avignon zbežali, kjer so

5

se tako hrabro branili, da so kristijani to mesto
dolgo oblegali. Zato je tudi grof Zmagomir dlje ko
je mislil od doma ostal in se še le ob letu v do¬
mačijo vrnil.

Med tem je bila grofinja vedno žalostna in ni
imela druzega veselja in tolažila na tem svetu ko
Boga in molitev. Živela je prav pobožno in kre¬
postno in je tudi svoje posle k bogaboječnosti
spodbujala. A hudobni duh, kteremu je bila njena
čednost zoperna, je iskal pogubiti jo in pred svetom
osramotiti; kar je tudi tako-le storil: Ker je bil
grof pri svojem odhodu Genovefo izročil Golotu
in ji je ta vsak dan stregel, je hudobni duh v
Golotovem srci obudil tako nečiste misli in želje
do grofinje, da se ni mogel zdržati, ji svojih ne¬
sramnih misel odkriti. Kakor hitro je čista gospa
to zapazila, mu jezno in resno reče: «Se li ne sra¬
muješ, ti lehkomiselni služabnik, takih misel in jih
meni razodevati? Je li to zvestoba, ktero si svo¬
jemu gospodu obljubil? Je li to zahvala, ktero mu
skazuješ za njegovo ljubezen? Popusti to, drugače
boš videl, da se bodeš svoje neumnosti in predrz¬
nosti kesal.» Ustrašil se je Golo teh besedij in si
dolgo ni upal, kaj tacega govoriti. Vender pa niso bile
njegove nečiste želje s tem zatrte, temveč so vedno
tem večje postajale, čim dalje je z grofico občeval.

Zgodi se nekoč, da Genovefa svojo podobo,
ktero je za grofa slikati dala, ogleduje in da Golo
ravno nagloma zraven pride. Popraša ga tedaj gro¬
finja, če kaj tej podobi manjka. Golo ji odgovori:

6

«Milostiva grofinja! čeravno tej sliki v lepoti nič
jednacega ni, ji vender po mojih mislih nekaj manjka,
namreč, da ni živa in moja, samo moja!* Grofinja
je dobro umela, kaj da hoče Golo reči; jeze jo
rudečica oblije in tako trdo ga ozmerja, da jo je
ves osramočen proč pobral. Tudi to svarjenje ni
moglo zadušiti ognja hudobne poželjivosti v Golo-
vem srci, strast njegova je vedno še le huje pri¬
hajala, in sklenil je vse, kar je le mogoče, storiti,
v dosego svojega hudobnega nagnenja.

Ko se torej nekoč grofinja sama po večerji na
vrtu sprehaja, stopi Golo k nji in ji s prilizljivimi
besedami rahlo odkriva gorečnost svoje strastne
ljubezni in jo zagotavlja, da mora za časa umreti,
če ga tudi ona nasprotno ne bo ljubila. Tu se čista
grofinja strašno razsrdi in mu resno preti, da bo
takoj grofu naznanila, če bode le še kterikrat kaj ta-
cega ali z besedami ali z drugimi znamenji od nje terjal.

Zdaj je Golo spoznal, da je ves njegov up po
vodi splaval, in da je zaman vse njegovo prizade¬
vanje, svoje želje kterikrat doseči. Zato je svojo
ljubezen v zlobno sovraštvo spremenil in ni ničesa
druzega mislil, nego kako bi se nad nedolžno gro¬
finjo maščevati mogel. Odsihmal je pazil na vsa
njena dejanja in nehanja, in konečno je zapazil,
da ima gospa posebno rada kuharja Dragona po
imeni. Bil je ta prav pobožen in bogaboječ mož. Ker
je pa grofinja pobožnim in bogaboječim ljudem posebno
skazovala svoje nagnenje in jih rada imela, je torej
tudi tega služabnika pred vsemi drugimi najbolj čis-

7

lala. Kolikorkrat jo je srečal, ga je vselej prijazno
nagovorila, in kjer mu je kaj ustreči ali v kaki
nadlogi ga tolažiti mogla, storila je s posebnim vese¬
ljem. Vse to je pa hudobni Golo drugače razkladal,
da bi s tem priložnost dobil, svojo gospo zatožiti.
Večkrat je svojim prijateljem rekel, ta prijaznost
grofinje proti kuharju je sumljiva in bi se utegnila
slabo izplesti. Reče jim torej skrbno, da naj pa¬
zijo, kako je grofinja proti kuharju prijazna, če se
srečata, in videli bodo, kaj se more o tej prijaz¬
nosti misliti. S temi in jednacimi besedami je Golo
svojo grofinjo pri služabnikih črnil in ni nehal, da
jih je nekoliko na svojo stran spravil.

Golo reče nekoč kuharju, da ga kliče grofinja,
ki je bila ravno sama v svoji izbi. Pošteni mož
verjame to in gre k nji; za njim se pa muza tudi
Golo in oba sama v izbi zasači. Brez besede grč
Golo zopet ven in kuhar tudi za njim, ko je zve¬
del, da ga grofinja ni klicala.

Takoj skliče Golo svoje prijatelje in jim z hi¬
navsko jezo toži, da je kuharja samega pri grofinji
v izbi našel, in zdaj nič druzega misliti ne more,
kakor da sta morda že grešila bila, ali pa še ho¬
tela, ko ju je zasačil. »Čemu posvetovanje?* jim
reče, «če se temu v okom ne pride, bo še večji
grdobija iz tega in nam ne bo moči, po gospodo¬
vem prihodu prestati. Gotovo je, da je ta nesrečni
kuhar naši grofinji začaral in ji v jedilih zavdal,
tako da ga ne more popustiti, akoravno bi čast in
življenje zgubiti utegnila. Zato bi se mi prav zdelo,

8

kuharja v ječo vreči, na grofinjo pa toliko paziti in
jo varovati, da bi k temu človeku ne mogla. Kakšna
je torej vaša misel, ljubi prijatelji?* Oni rekd: «Ker
mu je grof skrb gospe izročil, naj stori, kar se mu
najpripravnejši zdi.»

Potem ukaže Golo kuharja poklicati, ga ostro
nagovori in mu očita, da je grofinji zavdal, da bi
jo k ljubezni primoral; zato zasluži v spone ukovan
in v najhujo ječo vržen biti. Tu se revni Dragon
roti in roti, da ni te pregrehe kriv; celb nebo in
zemljo na pričo kliče, da ni nikoli kaj tacega mislil,
še menj pa storiti hotel. Ali vse to njegovo rotenje
in pričevanje je bilo le bob v steno, naj bi bil
rekel to ali uno, vse bi bilo zastonj; v verige so
ga ukovali in v ječo vrgli, iz katere ni prišel, da
so ga mrtvega ven nesli.

A hudobni Golo še ni bil s tem zadovoljen,
temveč je z velikim hrumom v gospejino izbo s svo¬
jimi tovariši pridrl in ji naproti zavpil: «Zadosti
dolgo časa sem trpel to Vašo prijaznost in ljubez-
njivost, katero imate do kuharja! Nič več ne smem
tega dopustiti, če hočem še v hiši svojega gospoda
ostati. Za to moram tudi Vas, ker ste zakonsko
zvestobo oskrunili, v ječo vreči, in Vas ne prej iz¬
pustiti, dokler ne bode grof ukazal, kaj da je sto¬
riti.* Tako je bila blagorodna grofinja, že osem me¬
secev noseča, brez vse pregrehe in le zavoljo za¬
govarjanja čistosti od svojega lastnega služabnika v
ječo varno zaprta.

9

Lehko si mislimo, kako je mogla nedolžna gro¬
finja žalostna biti zavoljo te krivice; Bogu je tožila
to veliko nadlogo in sveti angelji so njene tožbe
pred božji sedež nosili. V ječi ni grofinje nobeden
drug obiskati smel, kakor dojnica ostudnega Go¬
lota, katera je nedolžni vjetnici pičli živež nosila.
Tudi Golo je večkrat sam k nji šel in vse po¬
skušal, da bi bil nje čisto srce za svojo hudobno
ljubezen vnel. Z dobrimi in hudimi besedami jo
je pregovarjal, z obljubami vabil in s pretenjem
strašil, prilizovaje se ji in se okoli nje sladkaje, a
vender ni nič druzega opravil, kakor grofinjo še le
v stanovitnosti utrdil. Ko se je enkrat celo pre-
drznil, objeti jo, sunila ga je s pestjo od sebe in
mu resnobno rekla: «Ti hudobnež, ti še ni zadosti,
da si me po nedolžnem v ječo vrgel, in zdaj me
hočeš še ob čast in zveličanje pripraviti? Toda za¬
gotovim te, da se zelo goljufaš, ker sem priprav¬
ljena, raji mučno umreti, kakor le kolikaj zoper
svojo čast in nedolžnost pregrešiti se!» Te tako
ostre besede bi bile predrznega Golota vender od
njegovega namena odvrniti morale; a tudi to je bilo
le bob v steno, in svojega hudobnega namena ni
popustil, temveč še le nove zanjke nastavljal v za-
dostenje svojih nečistih želja. Podkupil je svojo doj-
nico z velikimi obljubami, če kaj pri grofinji opravi.
Kolikorkrat je ta ostudna ženska jed prinesla vjet¬
nici, nagovarjala jo je, da bi saj bolj prijazno z
Golotom ravnala; ker bi jo potem morda ali iz ječe
izpustil ali ji pa vsaj živež poboljšal. Pa stanovitna

10

gospa je bila pripravljena, tudi raje v ječi lakote
umreti, kakor pa Boga razžaliti ter svojo vest oskru¬
niti in omadeževati.

Med tem se je čas njenega poroda približal,
in skrbna grofinja je dojnico, svojo strežnico, pro¬
sila, preskrbeti ji dve babici. Pa hudobna babura
ji ni hotela tega storiti in ji še plenic in povojev
ni hotela dati, da bi bila svoje prvorojeno dete v
nje zavila. Genovefa ni mogla tu druzega storiti,
kakor bridke solze pretakati in svojo nadlogo in
težavo večnemu Bogu tožiti. Tako je bila grofinja
ob uri poroda popolnoma zapuščena, in vender je
brez vse nevarnosti čvrstega sinčka porodila. Zdaj
je goreče prosila, da bi otroka h krstu nesli, pa
tudi to ji ni bilo dovoljeno; zato ga je sama krstila
in ga Boleslava (to je poln bolečin) imenovala.
Potem ga v naročje vzame, k srcu pritiska, s sol¬
zami obliva in z žalostjo reče: «0 ti moje revno
dete, ti moj jedini zaklad! po vsej pravici te Bole¬
slava imenujem, vsaj sem te z bolečinami pod srcem
nosila in v bolečinah rodila. Še z veliko večjimi bo¬
lečinami in težavami te bodem pa redila in z ne¬
izrečeno bridkostjo in žalostjo skoperneti in umreti
videla, ker te ne bodem mogla preživiti zavoljo po¬
manjkanja živeža, saj komaj toliko dobivam, da
sama sebe pri življenji ohranim. O ti! ubogi Bole-
slavček, ti revno, nesrečno detel* Med tem je strež¬
nica Golotu naznanila, da ima od zdaj dva jetnika
in da mora grofinja od žalosti skoperneti, če se je
ne usmili in ji bolj ega živeža ne pošilja, da bo sebe

11

in otroka preživiti mogla. Pa trdosrčni hudobnež ni
imel prav nobenega usmiljenja s to revno porod¬
nico in mislil je, s to največjo težavo k ljubezni
primorati jo. Vender pa, ker se je bal, da bi po¬
polnoma ne opešala, zaukaže jej nekoliko več kruha
nositi, sicer pa razen vode nič druzega več; in
namestu, da bi jo tolažil, jo je neusmiljenež le z
grdimi besedami psoval.

II.

Kako grof Zmagomir to dogodbo zve in ne¬
dolžnega Dragona k smrti obsodi.

O vsem tem, kar se je bilo zgodilo, ni grof
Zmagomir še nič vedel, ker se nihče v gradu ni
upal pisati mu zavoljo strahu pred Golotom. Že
dlje, kakor je mislil, se ni mogel domu vrniti, ker
je bil pred mestom Avignonom obstreljen in ker
se je njegova rana le počasi celila. Da bi Golo
svoje grdo ravnanje z grofinjo olepšal pred grofom,
je poslal dva meseca po porodu služabnika s sle¬
dečim pismom k grofu:

«Milostivi gospod, ko bi se ne bal, Vas preveč
žaliti, bi Vam prigodbo, ktero marljivo prikrivam,
s tem pismom razodel. Vsi domači, posebno pa do-
našalec tega pisma, so si močno prizadevali, veliko
nesrečo odvrniti, ali vsa moja skrb je bila z zvi¬
jačo hudobnežev uničena. K temu mi ni treba dru¬
zega pričevanja, kakor vseh graščanov, in moja zve-

12

sfoba in marljivost bo gotovo potrjena. Blagovolite
torej, milostivi gospod, po tem poslancu vse natanko
poizvedeti in nad njegovim govorom ničesa ne dvo¬
miti. Kakšna je pa Vaša volja in Vaš ukaz o tej
reči, blagovolite mi, svojemu slugi, naznaniti, da
bodem vedel, kaj mi je v tej težki reči začeti.»

To pismo je grof ravno takrat prejel, ko je
svojo rano celil v nekem mestu na spodnjem Fran¬
coskem. Ta novica ga je tako raztogotila in raz¬
kačila, da so se mu bolečine v rani povekšale in
da se je ozdravljenje tem manj pospeševalo, čim
bolj mu je kri od jeze po žilah vrela. Poslanec mu
je namreč vse na tanko razložil, kako sumljivo je
bilo vse vedenje grofinje proti kuharju med tem
časom in kako ju je Golo sama v izbi zasačil. Ker
nista torej hotela opustiti tega napačnega znanja,
čeravno sta bila zaporedoma svarjena, ločil ju je
šiloma dvorni hišnik Golo in vsakterega v posebno
ječo pahnil. V tej ječi je potem Genovefa sina ro¬
dila, čegar oče pa, kakor vsi mislijo, ni drugi ka¬
kor nesrečni kuhar.

Tu popraša grof, kdaj da je njegova žena ro¬
dila. Služabnik je napačno grofu povedal, da še le
pred jednim mesecem, čeravno sta bila takrat že
dva meseca po porodu pretekla. Na to začne grof
divjati in togotiti se, kakor da bi bil pamet izgu¬
bil, rotil je grofinjo in kuharja, kakor največja pre-
šeštnika: »Ti nezvestnica ti,» se grozi, »tako ne¬
sramno si torej obljubljeno zvestobo prelomila? O
ti krivoprisežna babura, ki si se pred menoj tako

13

hlinila in sveta delala.* S temi in jednacimi za-
sramovalnimi besedami je grof nedolžno grofinjo
rotil in delal se je, kakor da bi hotel jeze ob um
in pamet priti.

Ko se je nekoliko časa pomislil, kako bi stor¬
jeno prešeštvo kaznoval, pošlje poslanega služabnika
z ukazom nazaj: Golo naj Genovefo tako trdo zapre,
da ne bode mogel nobeden ž njo ne govoriti, ne
k nji priti; nesramnega kuharja pa naj tako umori,
kakeršne smrti je zavoljo te pregrehe vreden.

S tem krivičnim poveljem je služabnik domu
hitel, in Golo mu je srčno hvaležen, da je vse tako
zvesto opravil. Da bi pa kuharja kolikor mogoče
brez hrupa s poti spravil, reče strupa v njegovo
jed primešati, in ko je revež na tem umrl, ga z
verigami vred v ostudno jamo vrže. Grofinje pa ni
bilo treba ostreje in varniše zapirati, ker že takoj
od konca ni smel drug ž njo govoriti, kakor le
Golo in njegova dojnica.

III.

Kako grof svojo ženo umoriti zapove, ona
pa od Boga rešena v puščavo zbeži.

Ko je hudobni Golo nedolžnega kuharja tako
po krivem s poti spravil bil, še ni bil zadovoljen
samo s tem, ker se je bal, da bi njegova zvijača
vender enkrat na dan ne prišla. Sicer jih je bilo
pa tudi mnogo pri gradu, ki so zavoljo tega umora
in zavoljo zapora pobožne grofinje godrnjali. Zato

14

ga je skrbelo; grof bi brž ko ne po svojem pri¬
hodu njegovo hudobijo izvedeti utegnil, ko bi gro¬
finjo še živo našel, in plačilo njegovo bila bi go¬
tova smrt. In kmalu je tudi to novico dobil, da je
grof Zmagomir od francoskega kralja že odpuščen
in zdaj že na poti proti domovini. Mrzel pot ob¬
lije hudobneža pri tej novici in naglo si zvita buča
domisli, kaj mu je početi. Ukaže brzega konjiča ob-
sedlati, urno ga zajaše in zdirja grofu nasproti,
pa ga pred ne sreča ko v Brodnicah (Strassburgu).
V tem mestu je stanovala stara ženska, ktera je
zavoljo svoje hlinjene svetosti slovela kakor prav
pobožna; bila je ona sestra Goloto ve dojnice in že
več let ž njim znana. K tej je hudobnež najprej
šel in ji povedal vso dogodbo od konca do kraja.
Rekel ji je tudi, da bode na večer grofa k nji pri¬
peljal in jo prosil, naj ga na vsak način prepričati
skuša, da je grofinja s kuharjem istinito grešila.
Potem ji denar v roke stisne ter se poda še le zdaj
k grofu, ga sprejet.

Ko sta se pozdravila, grof Zmagomir hudobnega
Golota takoj prime in od njega terja, naj mu na
tanko vse pove, kaj in kako da se je zgodilo. Zdaj
se zvita buča začne kremžiti in jokati, kakor da
bi prevelike žalosti in bridkosti ne mogel govoriti,
in njegove goljufne solze morajo njegove grde laži
poresničiti. Zdaj mu vse od kraja do konca pripo¬
veduje, a ne kar je grofinja storila, temveč kar ji je
podtaknila njegova neizrečena hudobija in priložila,
in sicer s toliko izmišljenimi dokazi, da je grof

15

mislil, vse se je moglo tako in nikakor drugače zgo¬
diti. Tudi je pristavil, da je kuharja na tihem
umoril, da bi sramoto grofinje bolj pokril.

Vse to je grof z veliko žalostjo poslušal in
zmiraj bolj na tanko po vseh okoliščinah popra-
ševal, kajti ni mogel Golotu vsega verjeti. Ker se
je pa Golo bal, da bi se ne zagovoril, reče svojemu
gospodu: »Milostivi gospod! ko bi morda nad mo¬
jimi besedami dvomili, je v tem mestu sveta in
zavoljo razodevanja skrivnih reči sloveča žena; ko
bi jo torej hoteli bolj na tanko izprašati, gotovo
bi naj popolniše vso to dogodbo zvedeli.*

Grofu je to vgajalo, in je tudi o mraku, sprem¬
ljan po svojem hišniku, šel k imenovani goljufivki.
Reče ji, da dvomi nad zvestobo svoje žene, in jo
prosi, da mu vestno razodene, če se je res vse tako
ž njo in kuharjem zgodilo, ker zna skrivne reči
tako odkrivati. Tu mu babura z hinavsko poniž¬
nostjo odgovori, da sicer ni nobena svetnica, vendar
mu pa hoče toliko od prigodbe povedati, kolikor ji
je Bog razodel. Na to pelje oba gospoda v temno
klet, kjer je zelena lučica brlela in dolgočasno luknjo
medlo osvetljevala. Tudi zarisa na tleh z majhno
paličico dva kolobarja in postavi grofa van-je. Potem
vrže ogledalo v posodo polno vode in mrmra čez
to tako čudovite besede, da je grofa strah spreletal
in da so mu strahu lasje vstajali po konci. Zdaj se
babura trikrat pred posodo zasuče, trikrat van-jo
dahne, jo potem okoli zasuče in čudovit blagoslov
izgovori.

16

Na njeno povelje pogleda zdaj grof v vodo in
vidi v ogledalu, kako grofinja, njegova žena, z ku¬
harjem prijazno govori in smehljaje se ž njim
kramlja. Grof na to veselo pravi: «Zdaj še nič na¬
pačnega ne vidim.* «No pravo,* mu čarovnica od¬
govori, «bodemo videli, če nam bode Bog še kaj
druzega pokazati hotel.* Ponavlja poprejšno cere¬
monijo in veli zopet grofu, v vodo pogledati. In tu
grof z lastnimi očmi vidi, kako grofinja kuharja po
licih boža in večkrat ljubeznjivo poljubuje. Zdaj
grofa rudečica spreleti in plašno pričakuje, kaj bo
v tretje videl. Ko je po tretji ceremoniji v ogledalo
pogledal, s žalostjo zapazi, kako grofinja in kuhar
nesramno grešita. Zavoljo tega prešeštva je bil grof
tako raztogoten, da je v njem vse vrelo in da je
sklenil, nezvestobo svoje žene grozovito kaznovati.
«Dirjaj naprej,» reče Golotu, «in umori prešeštnico
z nezakonskim otrokom, kolikor moreš neusmiljeno!*

Kdo je bil veseliši, kakor krvoločni Golo. Brž
ko brž je konja zajahal in odjezdil, zraven pa pre¬
mišljeval, kako bi grofinjo umoril. Komaj je domov
prišel, takoj je dojnici vse povedal, kako srečno se
je vse izšlo, in da ima povelje, grofinjo umoriti;
reče ji pa tudi, da ne sme nikjer tega praviti, vse
se more zgoditi brez hrupa med prijatelji grofinje.

To je slišala mala hčerka dojnice, ktera je
bila bolj od svoje matere proti grofinji usmiljena.
Naglo je tekla k ječi in je pod lino, skozi ktero
je grofinja jedi dobivala, tako milo jokati začela,
da jo je grofinja slišala in prestrašena k lini sto-

17

pila. Vpraša zdaj deklico, zakaj da tako joka? Ta
ji odgovori: «Milostiva gospa! Vaša nesreča me sili
jokati, ker je hudobni Golo od našega gospoda po¬
velje dobil, umoriti Vas.» — «0h! kaj bode potem
z mojim revnim detetom?* zavpije Genovefa. «Nič
boljega kakor Vam se ne bode ubogemu otroku
godilo*, ji žalostno odgovori deklica. Zdaj se uboga
grofinja tako prestraši, da bi bila omedlela. Ko je
nekoliko k sebi prišla, začela je tužno jokati in s
srčnimi zdihljeji tak6-le govoriti: «0 moj gospod
Bog, zakaj sem vender toliko bridkosti in toliko
težav vredna? Oh, kaj sem grešila, da bi bila za¬
služila, tako neusmiljeno s svojim detetom umor¬
jena biti! O jaz nesrečna žena! morem torej do¬
živeti, da bodem kakor prešeštnica umrla, ker sem
vender zavoljo ohranjene zvestobe, ktero sem svo¬
jemu možu dolžna, do zdaj toliko hudega prestala.
Oh, moj Bog! hiti mi na pomoč v tej zadregi! O
moj Bog! reši me bridke smrti.*

Ko je grofinja dolgo časa tugovala in jokala,
reče deklici: «Ljuba moja, pojdi v mojo izbo, pri¬
nesi mi pero, črnilo in papirja, za svoj trud si pa
vzemi, kar hočeš od mojih dragotin.* Zdaj jej da
ključe, in ko je vse prošeno dobila, pisala je sle¬
deče pismo: «Milostivi grof, preljubi moj mož! Ker
sem zvedela, da morem na tvoje povelje umreti,
rada bi ti vender s tem pismom lehko noč vošila
in se ti prijazno poslovila. Rada umrjem, ker ti
zapoveš, če mi ravno težko dč, da me po nedolž¬
nem k smrti obsodiš. Vzrok moje smrti je pa to,
Sv. grofinja Genovefa. 2

18

ker sem tebi obljubljeno zvestobo vedno ohranila
in ker nisem v nesramne terjatve hudobnega hiš¬
nika privoliti hotela, ki me je šiloma ob vso čast
pripraviti hotel. Vender ti druzega ne zamerim,
kakor to, da si mojim tožnikom prehitro verjel in
meni nisi priložnosti dal, zagovarjati se. Zagotovim
te torej pred živim Bogom, pred čegar sodnim sto¬
lom bodem že jutri stala, da nisem vse svoje živ¬
ljenje na nobenega druzega mislila, kakor na te.
Izročim se v božjo voljo in trdno upam, da bode
dan prišel, o kterem bo odkrita moja nedolžnost in
krivica mojih tožnikov. Z Bogom, milostivi gospod,
preljubi prijatelj! odpustim ti iz srca in hočem tudi
Boga po smrti prositi, da ne bode moja kri klicala
maščevanja ne čez tebe, ne čez moje tožnike. To
ti pišem s tresočima rokama in solznimi očmi, ker
mi bližnja smrt moje srce s strahom napolnjuje.
Tvoja tebi do smrti zvesta in zavoljo zvestobe k
smrti obsojena Genovefa.*

To pisemce je Genovefa deklici dala, da ga je
v njeno izbo nesla z opominom, nobenemu o tem ne
omeniti. Vso prihodnjo noč je Genovefa iskreno in
goreče molila ter sebe in sinčka Bogu izročevala.

Drugi dan na vse zgodaj je Golo poklical dva
svoja najzvestejša služabnika, oznanil jima povelje
svojega gospoda in ukazal, naj grofinjo z otrokom
vred v gozd seboj odpeljeta, tam oba umorita, in
da mu morata v znamenje izpolnjenega ukaza njune
oči in jezik prinesti. Če mu bosta to storila, ju
hoče dobro plačati, drugače pa z ženami in otroci

19

vred umoriti. Precej gresta k grofinji v ječo, jo v
prav slabo obleko oblečeta, obraz zakrijeta, da bi
je ljudje ne spoznali, in ji ukažeta, prav tiho za
njima iti. Tu je šla uboga grofinja kakor nedolžno
jagnje v mesnico, ter ni besedice izgovorila, s ka¬
tero bi tožila in mrmrala nad to grozno nesrečo.
V naročji je nesla svojega nedolžnega sinčka, ne¬
prenehoma ga je na srce pritiskala in govorila: «0
ti ubogi moj sinček, ti moj prisrčni angeljček, ko
bi te le toliko časa smela v naročji nositi, kakor
sem te pod srcem nosila. Zdaj pa moraš še prej
umreti, predno veš, kaj je krivica, in moraš kakor
krivičnik trpeti, če tudi nisi nikoli nobene krivice
storil.> S temi besedami je ona srce služabnikov
tako omečila, da se jima je prav v srce smilila, in
da jima je silno težko bilo, gospodovo povelje iz¬
polniti.

Ko so bili že daleč v gozd in na prav odstra¬
njen kraj prišli, sta grofinji povedala povelje nje¬
nega moža, da mora zavoljo prešeštva umorjena
biti, in da je Golo jima zapovedal, to zapoved svo¬
jega gospoda izpolniti. Zato naj se nikar nad njima
ne jezi in naj se pripravi na srečno smrt. Geno¬
vefa se torej iz pokorščine do svojega gospoda
začne iz vsega srca k smrti pripravljati ter po¬
klekne in goreče moli. Med tem pa služabnika ne¬
dolžno dete popadeta, potegneta nož iz nožnic in
mu hočeta vrat prerezati. Tu skoči prestrašena
mati od molitve, vrže se med trinoge in žalostno
zavpije: «Stojta, stojta, nesrečna človeka; prizane-

2 *

20

sita vsaj nedolžni krvi! Če pa se ve, da otroka
umoriti hočeta, umorita saj popred mene, da ne
bodem primorana dvakrat umirati!* Uslišala sta
njeno prošnjo in velela, naj vrat odgrne in ga
vdarcu pomoli. Zdaj se grofinja tako prestraši, da
se vsa trese in je bolj mrtva kot živa. «0. ljuba
moja — jima s solznimi očmi reče — pripravljena
sem sicer umreti, pa verjemita mi, da se močno
nad mano pregrešita. Zagotovim vaji pred živim
Bogom, da sem nedolžna in da sem bila le zato
od hišnika pri grofu zatožena, ker nisem v njegovo
hudobno poželjenje privolila. Verjemita mi, če meni
vidva prizaneseta, bode Bog ne le vama, ampak
tudi vajinim otrokom obilno povrnil; če me bosta
pa umorila, bode moja nedolžna kri čez vaji in
vajine otroke maščevanje klicala.*

Te besede so srci služabnikov tako omečile,
da jima je bilo nemogoče, grofinji le najmanjše zlo
storiti. Bekla sta ji s prijaznimi besedami: «Milo-
stiva gospa, rada bi Vam življenje otela, ko bi ne
bil nama hišnik pod izgubo lastnega življenja za¬
povedal, Vas gotovo umoriti. Vender, če nama ob¬
ljubite, nikdar na beli dan več priti, temveč da ho¬
čete v tej ali drugi puščavi nepoznana stanovati, poj¬
dite v božjem imeni in spomnite se naji v svojih
molitvah.* Grofinja jima je to slovesno obljubila in
se jima iz vsega srca za izkazano usmiljenje za¬
hvalila. Služabnika sta potem psetu, ki je bil za
njima prišel, oči izvrtala in je svojemu gospodu v
znamenje storjenega umora prinesla. Golo je pa

21

Se pogledati ni hotel, ampak jih je psom vreči
ukazal.

IV.

Kako Genovefa v puščavi živi.

Uboga, od vseh ljudi zapuščena Genovefa je
zdaj po gozdu okoli hodila in pripravnega kraja
iskala, kjer bi stanovati in se hudega vremena va¬
rovati mogla. Pa ves tisti dan je zaman iskala ter
je mogla tisto noč pod košatim drevesom prenočiti.
Z objokanimi očmi in s povzdignjenima rokama je
prvo noč v velikem strahu brez vsega spanja pre-
čula. Tudi drugi dan je iskala takega kraja, naj
bode že ali pripravna jama ali pa otlo drevo, kjer
bi bila stanovati mogla, pa tudi ta dan je bil ves
trud brez vspeha. Ker že dva dni ni nič jedla ne
pila, je bila primorana, se s koreninami in zelišči
okrepčati. Tretji dan je še bolj globoko v gozd šla
in tako dolgo iskala, da je vender jamo v skalovji
in majhino vodico zraven našla. To je Genovefa
spoznala kakor stanovanje ji od Boga podeljeno in
je sklenila, v tem brlogu do smrti živeti. Naredila
si je tu notri posteljo iz listja, mahu in drevesnih
vejic, in za živež si je zeliščnih korenin nabirala.
Ker je pa tako siromašno živela, ji je kmalu mleka
zmanjkalo, tako da ni mogla več svojega prelju¬
bega sinčka dojiti. Revno dete je toliko časa se¬
salo, da je na zadnje že kri prisesalo; in ker ni

22

nobenega živeža dobivalo, je jelo hirati in je bilo
že blizu smrti. Žalostno življenje in jokanje otroka
je materi tako k srci šlo, da ji je bilo žalosti
umreti. Ker že ni mogla dalje te velike reve gle¬
dati, je umirajočega otroka pod drevo nesla, ga tja
položila in proč šla, da bi ga več ne videla in ne
slišala. Od daleč je pokleknila in s povzdignjenima
rokama tako prisrčno in goreče molila, da jo je
Bog moral uslišati. «Moj Bog in Odrešenik,» je
rekla, «ali morejo še dalje tvoje božje oči brez
usmiljenja gledati na to nedolžno dete, kako glada
koperni in omaguje? Glej, usmiljeni Bog, kakor
revno jagnje ono pred tvojimi očmi leži in te z
milim jokom potrebnega živeža srčno prosi. Oh,
usmili se vže te zapuščene sirote, proti kteri je oče
tako trd in kteri mati pomagati ne more. Vsaj ni¬
mam nobene druge tolažbe na tem svetu, kakor
jedinega sinka! Če mi tega vzameš, moram še cel6
žalosti v puščavi umreti; zatorej mi ga ohrani in
hočem ga k tvoji časti izrediti.»

Komaj je grofinja tako v solzah odmolila, glej,
kar priskače hitro košuta proti nji in se začne
prav prijazno okolo nje sukati in se ji prilizovati,
kakor bi bila hotela reči: «Glej, mene je Bog

poslal, da bi tvoje dete preživite.* Vsa začudena
je Genovefa božjo previdnost spoznate in hitro je
po otroka tekla, prislonite ga h košutinemu vimenu
in tako dolgo sesati pustite, da se je okrepčal. Za¬
voljo te nebeške dobrote je bite grofinja tako raz¬
veseljena, da se je Bogu iz vsega srca prav goreče

23

zahvalila in ga prosila še za prihodnjo podporo in
pomoč. Njena prošnja je bila uslišana, ker je ko¬
šuta vsak dan dvakrat prišla in otroka dojila,
dokler sta bila v puščavi. S tem košutinim mle¬
kom se je nedolžno otroče skozi sedem let pre-
živilo; ko je grofinja morala ob zeliščnih koreninah
živeti. Grozno se je bilo tedaj življenje uboge gro¬
finje izpremenilo: Prekrasno grofovsko stanovanje
se je bilo z dolgočasno in pusto samoto zamenjalo,
lepa in svetla izba s temnim brlogom, služabnice
so ji bile divje zverine. Dišeče in sladke jedi so
se izpremenile v sirova in pusta zelišča, njena
mehka postelja v trdo listje in protje, njeni dragi
biseri v bridke solze, njene radosti in kratki časi
v trpljenje in žalost. Po leti je bilo grofinji že še
prestati, po zimi jo je pa strahovala mrzlota, in
komaj je mogla vsak dan dosti korenin in zelišč
za živež dobivati. Če jih je hotela dobiti, morala
je debeli sneg odkidavati in z lesenim kolom
zemljo razkopavati. Ako je hotela piti, morala je
vselej led razbijati, in kedar je vodica vsa pre-
mrznila, morala je led toliko časa v ustih držati,
da se je stopil. Ako si je hotela roke segreti, mo¬
rala jih je toliko časa drgniti, da so toliko vnele
se, da ji je bilo prebiti. In kako dolge so ji mo¬
rale še le noči po zimi biti, ktere je z otročičem
v tej pustoti preživela. Vse te bolečine in nadloge,
ktere je grofinja sama na sebi občutila in prestala,
bile so še le senca proti onimi, ktere je njeno ma¬
terino srce čutilo zavoljo revščine svojega otroka,

24

ki je večji prihajal in tudi svojo nadlogo čutiti za¬
čel. Kolikokrat je mati vsega po mrazu otrpnenega
sinka na svoje prsi pritiskala, da bi ga segrela,
in ko je videla, da se ves njegov život mraza trese,
ni mogla druzega, kakor vedno jokati. Koliko¬
krat mu je pač rekla: «0 preljubi sinek! koliko
moraš po nedolžnem prestati.* In otrok, ko je
materino žalost in tugo videl, začel je tudi ž njo
jokati. S časoma se je pa že mati teh stisk pri¬
vadila, in deček še je tudi v teh težavah in v
trpljenji popolnoma utrdil. Genovefa je še celo na
zadnje Boga hvalila, da jo je posvetnih nevarnosti
rešil in v to puščavo pripeljal. Večjidel je molila,
in vedno bolj in bolj rasla v pobožnosti in sveti
božji ljubezni.

Ko je necega dne pred brlogom vsa v molitvi
zamišljena proti nebu gledajoč klečala, vidi an-
gelja z višave proti nji plavati. Imel je v svojih
rokah podobo svetega križa, na katerem je naš
Zveličar iz slonove kosti tako umetno izdelan in
izrezljan bil, kakeršnega pač nobeden človek nare¬
diti ne more. Angelj je podal to podobo Genovefi
s temi prijaznimi besedami: «Vzemi ta sveti križ,
o Genovefa, katerega ti tvoj Odrešenik v tolažbo iz
nebes pošilja. V njem se ogleduj in raduj in pred
njim svojo molitev opravljaj. Ge si žalostna, tolaži
se s tem križem; kedar si skušana, moli k temu
svetemu križu; in ko te nepotrpežljivost napa¬
dati hoče, spomni se potrpežljivosti, katero je tvoj
umirajoči Zveličar na križi imel. Ta križ bode za

25

te ščit proti vsem skušnjavam in ključ, ki ti bo
nebesa odprl.» — Ko je bil angelj to izgovoril, zginil
je spred njenih oči in ji križ popustil. V njeni jami
je bil pa že od nature napravljen oltar; tu je
Genovefa ta križ postavila in pred njim kleče svojo
pobožnost opravljala. Premišljevala je križanega
Jezusa od nog do glave in je bila tako ganjena,
da jo je srce bolelo in da je na svoje trpljenje
popolnoma pozabila. Pri tem križi je vselej tolažbe
iskala in jo tudi našla, in pogostoma je pred njim
trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa premiš¬
ljevala. Ozaljšala ga je po leti z lepo zelenimi veji¬
cami in mičnimi cvetlicami, po zimi pa s smereč-
jem, brstjem in vedno zelenim bršlinom.

Med tem je njeni ljubi Boleslav vedno rastel
in se sčasoma navadil hoditi in govoriti. Genovefa
ga je v vsem poučevala in srčno veselje nad njim
imela; obdaroval ga je bil namreč Bog s posebno
bistro in prebrisano glavo, da je hitro vse raz¬
umel in obdržal, karkoli mu je mati povedala. Samo
to je bilo žalostno, da je moral deček večjidel nag
in bos hoditi, ker ona oblačila, v ktera ga je mati
zavijala, so se bila že vsa zdrgnila in strgala, in
tudi oni kosi, ktere je bila od svojega oblačila od¬
trgala, niso dolgo vzdržali. In tako se je zgodilo, da
sta oba, mati in sinek, morala naga in bosa okolo
hoditi, in le z mahom in protjem svojo nagoto po¬
krivati. Tu se je Bog nedolžnega otroka usmilil,
ter je tja poslal volka, ki je kožo raztrgane ovce
proti njemu prinesel in jo pred njim na tla spu-

26

stil. Genovefa je Boga za to dobroto zahvalila in
svojega ljubega Boleslava v kožo zavila. Od tistega
časa so se divje živali tudi vedno bolj z novimi
naseljenci podomačile. Vsaki dan so prišle pred
brlog in so otroku kratek čas delale; volk, ki mu
je bil kožo prinesel, se mu je večkrat pustil jez-
dariti, in majhni Boleslav je večkrat z zajčki in
drugimi živalimi vkup jedel, ktere so veselo okolo
njega skakljale. Ptičice so mu na glavo in roko
priletavale in njega in mater s petjem razveselje¬
vale. Če je šel zelišč za mater iskat, so vsakoršne
živali za njim letale in mu z nogami razkopavaje
naj bolje korenine in zelišča kazale. Grofinja se je
tudi prav močno nad otrokom radovala, ker so nje¬
gova vprašanja in odgovori jako bistroumni bili.

Vadila ga je tudi mati «Oče naš* in še druge
molitvice, in kako naj se Boga boji, njega ljubi
in časti. Nikoli mu pa ni povedala, kakošnega rodu
je, da bi ga ne bila žalila, ali da bi mu ne bila
marveč želja vzbudila, iti med ljudi nazaj.

Nekoč ji med prav prijaznim pogovorom ljubi
Boleslav reče: «Ljuba mama! tolikokrat mi rečete
moliti: ,Oče naš, kteri si v nebesih 1 , — povejte mi
vendar, kdo pa je moj oče?* — «Ljubeznjivi otrok,*
mu mati odgovori, «tvoj oče je Bog, kteri tam
gori stanuje, kjer solnce in luna plavata in nam
sijeta.* Otrok pravi; «Me li pozna moj oče?» —
«Se ve da te pozna, — mu odgovori mati — in
te ima prav radi* — «Kako je pa to,» pravi

27

otrok, «če mi nič dobrega ne stori in me v
nadlogah in težavah koprneti pusti?* — «Moj
ljubi sin*, zavrne ga mati, «tukaj smo v dolini
solza in moramo veliko trpeti; kedar pa v nebesa
pridemo, bodemo vsega veselja dosti imeli.* Bole-
slav nadalje vpraša: «Ljuba mama, ima moj oče
še več sinov razen mene?* — «To se ve da», pravi
mati. Deček nadalje pravi: «Kje pa so? Mislil sem,
da sva sama na tem svetu.* Ona odgovori: «Če
ravno še nisi bil nikoli iz tega gozda prišel, mo¬
raš vedeti, da so zunaj njega dežele, vasi in mesta,
v katerih vsakeršni ljudje stanujejo, dobri in hu¬
dobni. In tisti, kteri dobro delajo, pridejo v nebeško
kraljestvo, kjer se bodo vekomaj veselili; tisti pa,
ki hudobno živč, pridejo v pekel, kjer bodo
večno kaznovani.* Deček nadaljuje: «Mama, i kaj
pa tu v gozdu sama delava in zakaj ne greva k
drugim ljudem?* Mati mu odgovori: «Zato, da
bolje nebeškemu očetu služiva in da bodeva laglje
v nebesa prišla.* Take in jednake pogovore je
otrok z materjo večkrat imel in jo radovedno vse
izpraševal.

Ko je bilo že sedem let preteklo, je Genovefa
tako hudo zbolela, da je mislila, da bode morala
umreti; potrebe in pomanjkanje vsega potrebnega
so jo bile tako oslabile, da je bila bolj mrliču ko
živemu človeku podobna. Tako huda vročina jo je
prijela, da se ji je vsa še v žilah ostala kri vnela,
da je bila popolnoma mrtvoudna in se prevelikih
bolečin niti ganiti ni mogla.

28

Ko je ubogi zapuščeni Boleslav svojo ljubo
mater tako onemagati in hirati videl, vrže se čez
njeno na pol mrtvo telo in z obupnimi besedami
zavpije: «0 kaj mi je početi, preljuba mama! kam
se čem djati, če mi umrete? Sam, od celega sveta
odločen sem v tej puščavi in na svetu tam ne po¬
znam nobenega človeka. Oh! preljubeznjiva mati!
prosite usmiljenega Boga, da Vas še dalje živeti
pusti, ker, če Vi umrete, mora Vaš otrok lakote
poginiti.* Umirajoča Genovefa ga je hotela tola¬
žiti ter mu prijazno reče: «Moj ljubi sin! nikar
ne žaluj preveč zavoljo moje smrti, nikar ne toži,
da si tako zapuščen. Vedi namreč, ne daleč od te
samote stanuje v lepem, starodavnem mestu Trieru
tvoj oče, h kteremu se po moji smrti podaj in mu
povedi, da si njegov sin. Lehko te bode za svojega
otroka vzel, ker si mu popolnoma jednak, in vsi
te bodo za njegovega sina spoznali.* Potem mu je
vse natanko povedala, kako je v to puščavo prišla
in kolikeršno krivico ji je hudobni Golo storil. Zraven
ga je vender prosila, naj se nikoli nad njim
za to ne maščuje, ampak naj mu zavoljo Boga
odpusti. In zdaj se je Genovefa na posteljo vlegla,
pripravljena umreti. Glej, tu stopita dva bliščeča
angelja v brlog, kterih eden se postelji bliža, Ge¬
novefo za roko prime in reče: «Ostani še pri živ¬
ljenji, o Genovefa, ne bodeš še umrla, ker tako j-e
božja volja!* Pri teh besedah sta angelja zopet
zginila, in bolna se je pokrepčana in močna
čutila.

29

V.

Kako grof Zmagomir močno po svoji ženi
žaluje.

Poglejmo pa zdaj, kako se Zmagomiru godi,
ker smo se že dolgo pri nesrečni Genovefi mudili.
Brž ko je iz Brodnic v Trier domov prišel bil, mu
njegov hišnik takoj začne pripovedovati, kako je
na tihem prešeštnico z otrokom v gozdu umoriti
ukazal. Grof je s tem zadovoljen in je še pohvalil
previdnost hišnikovo. Komaj je pa nekaj dni pre¬
teklo, začela ga je vest peči, in misel na Genovefo
ga je z neizrekljivo žalostjo napolnovala, vse nje¬
govo hrepenenje je povsod le grofinje iskalo, in ni
mu bilo mogoče znebiti se teh misel in želja.
Mislil je sam pri sebi, morda se ji je napram kri¬
vica zgodila; spoznal je tudi, da se je čez njo
strašno pregrešil, ker ni te reči po sodniji pre¬
iskati ukazal. Poslednjo noč je imel grof sledeče
sanje: Zdelo se mu je, da velikansk zmaj svoje stud-
Ijivo žrelo odpira in se po njegovi preljubi ženi
steguje, jo zdaj pa zdaj zgrabiti in odnesti v svojem
krvoločnem gobcu, pa nobenega ni, da bi jo bra¬
nil in varoval. Te sanje so ga še bolj z žalostjo
napolnile, in ves v obupu jih je drugo jutro hudob¬
nemu hišniku pripovedoval, ki mu jih je tak6-le
razkladal: Zmaj pomeni kuharja Dragona, kteri je,
pozabivši svojo zvestobo, grofinjo zapeljal, da se je
svojemu možu odpovedala. Golo je grofa tudi pre-

30

govoril, naj takim sanjam v prihodnje nič ne ver¬
jame, temveč naj bode prepričan, da je grofinja s
kuharjem še večjo kazen zaslužila. Da bi torej
grofu žalost pregnal, je Golo vsaktere gostarije,
plese in obiskanja mnogih prijateljev napravljal in
si vse izmislil, karkoli bi grofa razveseliti utegnilo.
Vse to je sicer njegove zunanje počutke razvese¬
ljevalo, ali njegovih srčnih ran, ki so od dne do
dnč vedno rastle in ga bolj pekle, mu ni mogel
zaceliti.

Nekega dne gre grof v izbo svoje žene in
najde med drugimi papirji tudi tisto pismo, ktero
mu je grofinja v ječi pisala. Z nepopisljivo mar¬
ljivostjo prebira pismo, in spozna, da je Genovefa
čisto, čisto nedolžna. Že med branjem je bil s to-
likošnim kesanjem in usmiljenjem do nedolžne žene
napolnjen, da je začel milo in bridko jokati in
mislil, zdaj ga mora žalosti konec biti. Proti Go-
lotu se je pa tako razkačil, da bi ga bil na drobne
kosce raztrgal, ko bi bil pričujoč. Preklinjal ga je
kakor hudobnega izdajalca, in na dno pekla bi
ga bil pahnil, ko bi bilo mogoče. Golo je precej
čutil, kaj ga čaka in se je za nekaj dni skrival
in ni se prej na beli dan prikazal, dokler ni zve¬
del, da se je grofova jeza že polegla. Tu je zvita
buča vedela grofa tako preslepiti, da je grof več
njegovim besedam, kakor pa pismu verjel. Med
drugimi mu reče: »Genovefa v pismu sicer pričuje,
da je nedolžna in da ni nikoli kaj tacega storila,
o pač lep zagovor, ko bi že tajenje dosti bilo;

31

tim načinom so potem vsi tatje in prešeštniki ne¬
dolžni.* S temi in jednacimi besedami je Golo grofa
potolažil in se tako zopet popolnoma očistil. Pa no¬
tranji grofov mir ni dolgo trajal — povrnili so se
kmalu stari dvomi, in če dalje huje njegovo srce
kljuvali. Zmiraj se mu je zdelo, kakor da bi mu
glas v ušesa šepetal: «Zapovedal si Genovefo umo¬
riti, ukazal si nedolžnega otroka ubiti, velel si po¬
božnega kuharja usmrtiti!* To očitanje vesti ga je
tako peklo, da ni nikjer pokoja našel, temveč zmi¬
raj okolo hodil, kakor bi bil pamet zgubil. Večkrat
je z žalostnim glasom zavpil: «0h Genovefa, kje
si? Kam si prišla, moja prisrčna ljuba? Oh, ne¬
dolžno si umrla, in te smrti sem le jaz kriv!* Grdi
Golo je kmalu videl, da je dušni stan grofa od
dne do dne nevarniši, zato jo je popihal ne le iz
gradu, ampak še celo iz tiste dežele, kjer mu je
šlo za kožo. Nekaj časa za tem so našli sled za¬
kopanega mrliča, kopali so nadalje in našli so truplo
Dragonovo, kterega je bil Golo tu sem na ta od¬
ročni kraj ukazal prenesti. Sam grof Zmagomir je
ogledoval truplo, in od zdaj ni dvomil več, da je
kuhar po nedolžnem umorjen bil. K temu se je
še pripetilo, da je bila tista čarovnica v Brodnicah,
ktera je bila grofa tako očitno ogoljufala, ugrab¬
ljena in po sodnijski preiskavi kot nesramna sle-
parica na pogorišče obsojena. Ko so jo že na mo¬
rišče peljali, je sodnike prosila, da bi ji dovolili,
še nekaj besedij izpregovoriti. Ko so ji dovolili,
reče glasno: «Čeravno sem v vsem svojem življenji

32

veliko smrtnih grehov storila, vsakako me nobeden
tako ne peče, kakor ta, da sem grofu Zmagomiru
njegovo ženo Genovefo kakor prešeštnico s svojimi
zvijačami tako živo pred oči postavila, da je trdo
verjel in ga tako strašno goljufala. Zato je bila
potem grofinja s pobožnim kuharjem vred k smrti
obsojena, in je tudi kakor prešeštnica s svojim
otrokom vred umorjena bila. To me je od onega
časa vedno peklo in do smrti žalilo. Prekličem pa
vse tiste svoje besede in pred vsem svetom slo¬
vesno prisežem, da je grofinja s kuharjem vred
nedolžna. Prosim tudi, da bi to grofu poročili in
mu povedali, da sem vse to na prigovarjanje grdega
Golota storila.*

Ko se grofu to naznani, vždel se je, kakor da
bi prevelike žalosti in bridkosti obupati nameraval.
Zdaj je še le natanko spoznal, kako ga je prokleti
Golo za nos vodil in njegovo ženo in njegovega
jedinega sinka po nedolžnem umoril. Spomin na to
mu je bil tako skeleč, da mu je bilo tuge zblaz-
niti. Druzega niso iz njegovih ust slišali, kakor jav¬
kanje in tarnanje, jok in stok. Včasih je tudi ka-
košno jezno besedo zoper Golota izrekel in ga pre¬
klinjal, da bi si saj nekoliko srce olajšal, in skle¬
nil je tudi, nad tem hudobnežem strašno mašče¬
vati se.

Dve leti je že bilo, kar je bil z dvora zginil,
in grof ni vedel, kako bi to zvito bučo v pest
dobil. Tu ga je hotel z zvijačami vjeti. Pisal mu
je namreč prav prijazno pismo, v kterem se, to se

33

umeje, le na videz čudi, zakaj da ga je popustil,
ker mu je vedno ljubezen in čast izkazoval. Golo
se zagovarja in odpuščanja prosi, ker so ga neod-
lajšljiva opravila klicala. Grof mu je le pisma pošiljal
in vedno tožil, kako težko da mu je biti brez tako
zvestega služabnika, in kako da ga v vseh rečeh
pogrešuje. To pisarenje se je tako dolgo ponavljalo,
da je Golo mislil, grof mu je v resnici zopet milostiv.

Proti svetim trem Kraljem je grof poslednjič
imeniten lov in gostijo napravil, na katero je vse
svoje prijatelje povabil. Med drugimi je tudi Golota
prav prijazno povabil, in sicer je ta tako zvita in pre¬
kanjena buča sama v nastavljeno zanjko šla. Grof
ga je prav priljudno sprejel in se, če prav le na
videz, njegovega prihoda veselil. Živela sta kakor
prijatelja nekaj dni skupno, kakor bi se ne bilo nič
med njima zgodilo in sta pričakovala drugih gostov.

VI.

Kako grof svojo ljubo Genovefo najde.

Sedem let je že Genovefa v puščavi živela, in
vsak je mislil, da je gotovo že med mrtvimi. Pri¬
bližale so se tedaj slovesne gostije grofove. Ker je
pa Zmagomir svojim gostom tudi z divjačino postreči
hotel, šel je na lov in med drugimi služabniki tudi
Golota seboj vzel. Jezdarili so po puščavi sim ter
tjh, jeden tu jeden tam, in vsak si je prizadeval,
kako zver spoditi iz skrivališča. Grof nenadoma
zapazi košuto, vdere za njo čez grmovje in ska-
Sv. grofinja Genovefa. 3

34

lovje in jo toliko časa podi, da košuta pri Geno-
vefini jami pomoči išče. Grof pride pred jamo,
pogleda noter in vidi, o groza! zraven zveri nago
žensko. Zavoljo te nepričakovane najdbe se tako
prestraši, da so mu mravljinci po hrbtu zamrgoleli,
ker je mislil, da to mora gotovo prikazen in ne živ
človek biti. Prekrižal se je s svetim križem in ves
prestrašen zavpije: «Ce si od Boga, pridi ven in
povej, kdo si?» Genovefa, katera je grofa precej
spoznala, katere pa grof ni spoznal, reče mu: «Od
Boga sem, pa uboga grešnica in naga žena, če te¬
daj hočete, da ven grem, vrzite mi oblačila noter,
da bodem svojo nagoto pokriti mogla.* Tu ji grof
svoj plašč vrže, v katerega se kakor mogoče dobro
zavije in stopi iz brloga s košuto ob strani. Bole-
slava pa ravno ni bilo zraven, ker je bil šel iskat
korenja in zelišč. Grof se grozno čudi tako revni
in suhi podobi, in jo ves osupnjen praša, kdo in
od kodi je? Ona odgovori: «Moj gospod! Jaz revna
in od vsega sveta zapuščena sem na Brabantskem
rojena in sem tu sem zbežala, ker so mene in mojega
sinka po nedolžnem umoriti hoteli.* Ves začuden zdaj
Zmagomir praša: «Kdaj in kako se je to zgodilo?*
Genovefa odgovori: «Zaročena sem bila z žlahtnim
gospodom, kateri je začel sumiti, kakor da bi mu
ne bila več zvesta, in je zapovedal svojemu hiš¬
niku, umoriti mene in otroka, katerega sem bila
od svojega gospoda spočela. Iz usmiljenja pa so
mi služabniki prizanesli proti tej pogodbi, da nikdar
ne bodem pred svojega gospoda šla, ampak vedno

35

v tem gozdu živela — in to je že sedem let.» Zdaj
začne podoba Genovefina pred Zmagomirovimi očmi
vstajati in sumiti je začel, da bi morda utegnila ona
njegova Genovefa biti, čeravno je ni mogel spoznati,
ker je ni bilo druzega kot kost in koža. Zato jo
nadalje praša: «Ljuba žena, povejte mi vender, kako
se Vi imenujete in kakošno ime je Vašega moža
bilo!» Zdaj mu Genovefa zdihujoče zavrne: «Mojemu
možu je ime Zmagomir in meni uboga Genovefa!*
Kakor oster meč presunile so te kratke besede
grofovo srce in hipoma je ves osupnjen raz konja
na tla skočil. V omedlevici je ležal na svojem
obrazu. S časoma glavo povzdigne in jo kleče nago¬
vori: «Genovefa, oh Genovefa! mar siti?* Ona od¬
govori: «Jaz sem, preljubi gospod! Jaz sem, uboga
Genovefa!* Ves v solzah zmiraj še kleče grof pristavi:
«Za božjo voljo, v kako velikem pomanjkanji in rev¬
ščini te zopet najdem! Jaz brezbožni hudobnež ni¬
sem vreden, da me še zemlja nosi, ampak zaslužim,
na dno pekla pahnjen biti, ker le jaz sem vse te
tvoje nesreče kriv, jaz sem hudobni mož, ki je svojo
ženo zavoljo krivične sumljivosti umoriti ukazal.
Gorje meni grešniku! Gorje moji ubogi duši! kako
hočem Bogu zadostiti in tebi storjeno krivico po¬
vrniti? Odpusti mi, preljuba Genovefa, odpusti mi,
zavoljo križanega Jezusa, ki je tudi svojim sovraž¬
nikom na križi odpustil. Ne vstanem prej izpred
tvojih nog, dokler milosti od tebe ne zadobim, in
pred nisem utolažen, dokler mene z milimi in pri¬
jaznimi besedami ne potolažiš!*

3 *

36

Komaj se je Genovefa solz zdržala in je po-
jemaje rekla: »Nikar ne bodi tako žalosten. Ni bila
tvoja pregreha kriva, ampak božja volja je bila tako,
da sem v puščavo šla. Iz vsega srca ti odpustim in
sem ti že od začetka odpustila. Usmiljeni Bog naj
nama najine grehe odpusti in naji svoje milosti
deležna stori.* Na to mu je roko podala in ga
vzdignila. Vstal je zdaj grof in je poln žalosti v
obličje svoje žene gledal. Mislil je, da mu mora
srce počiti toge in bridkosti, ker je videl kako je
nje obraz, kateri je bil nekdaj angeljskemu jednak,
zdaj tako izpremenjen. Zraven se je pa tacega spo¬
štovanja do Genovefe čutil užuganega, da je menil
pred svetnico božjo stati, in čeravno je tako pri¬
jazna bila, si je vender komaj upal ž njo govoriti.
Po nekaterih globokih zdihljejih ji reče: «Kjejepa
revni otrok, katerega si v ječi rodila? Je-li še pri
življenji?* Ona odgovori: »Zares velik čudež je to,
pa še živi; sama bi ga pač ne bila mogla preživiti,
ker mi je živeža zmanjkovalo, usmiljeni Bog je pa
to košuto vsak dan k nama pošiljal, da ga je dva¬
krat na dan dojila.*

Komaj Genovefa to izgovori, je že preljubi Bo-
leslav priskakal, zavit v ovčjo kožo in imaje mnogo
korenin v rokah. Ko grofa zagleda, se močno pre¬
straši in zavpije: »Mati, kdo je pa ta divji mož,
ki pri Vas stoji? Bojim se ga!» Mati mu reče: »Nikar
se ga ne boj, moj ljubi sin, pridi le brez strahu
bližej, ta mož ti ne bo nič storil.* Zdaj grof proti
Genovefi pravi: »Je-li to najin ljubi sin?» —- »Da, to

37

je ono revno dete,* mu ona odgovori. Zdaj je bil
grof tako žalosten in zraven tako vesel, da sam
ni vedel, kaj je mogočnejše od te žalosti in veselja
na tem svetu. Ko deček bližej pride, reče mu mati:
«Glej, to je tvoj ljubeznjivi oče, pojdi k njemu in
poljubi mu roko!* Otrok je to tudi storil, in grof
vzame svojega sina v naročje, veselo ga na srce
pritiska in neprestano poljubuje. Žalosti in veselja
ni mogel druzega izpregovoriti kakor to: «0 ti pre¬
ljubi sin, o ti moj presrčni otrok!*

VII.

Kako se Genovefa ž njima v grad vrne.

Ko si je grof Zmagomir objemaje svojega sina
utešil vznemirjeno srce, zatrobil je v lovski rog in
svoje skup poklical. Ko so ti vsi hipoma privreli,
zelo so se čudili, tako siromaško ženo pred njim
in otroka v njegovem naročji videti. Grof jim reče:
»Kaj se Vam zdi, kdo je ta žena? Jo bodete ven-
der spoznali?* Ko vsi odmajejo, jim nadalje pravi:
»Ne poznate mar več moje Genovefe?* Pri teh be¬
sedah se vsi zagroze in začudijo ter niso vedeli,
kaj bi odgovorili. Drug za drugim so pristopali, jo pri¬
jazno pozdravljali in svoje veselje naznanjali, da še
tista živi, katero je vsak v gradu že sedem let ob¬
žaloval. Dva izmed njih sta hitro domu jahala, da
sta nosilnico, v kateri so slabo Genovefo v grad nazaj
nesli, in obilo oblačila prinesla, v katera so grofinjo
spodobno oblekli. Med vsemi služabniki in lovci je Golo
zadnji prišel in je čutil, da ga nič dobrega ne čaka.

38

Grof mu dva nasproti pošlje, da naj brž ko brž
pride, ker je prav čudovito zver našel. Ko je dospel,
praša ga grof: «Golo, poznaš li to ženo?* Ko je
z glavo odmajal, da ne, grof ves razkačen nad njim
zareži: «Ti naj večji hudobnež, katerega koli solnce
obsije, ne poznaš li več moje preljubeznjive Geno¬
vefe, katero si po krivem pri meni zatožil in po
nedolžnem k smrti obsodil? O ti strašni ubijalec,
kako te čem dosti kaznovati, da si meni tako gren-
kost pripravil in pahnil mojo ženo in otroka v naj¬
večjo revščino. Ko bi te tudi še tako zel6 mučil,
ne mogel bi te zadosti trpinčiti; ko bi te celo tisoč¬
krat umoril, za tvojo pregreho zadostiti bi ti ne
mogel nikakor.* Med tem je Golo na kolena padel
in ves v joku milosti in odpuščanja prosil. Raz-
togoteni grof ga je pa zapovedal zvezati in kakor
največjega razbojnika domu peljati.

Na to je grof Zmagomir svojo ženo prosil, da
naj ž njim v grad nazaj gre. Genovefa pa, predno
se loči od tega kraja, še enkrat v svoj brlog gre,
spremljevana od vseh pričujočih, pade tam pred
bridko razpelo na koleni in se Bogu za vse na tem
kraji prejete dobrote zahvali. Poslovi se potem pri
svojem dragem križi ter ga še jedenkrat prav gi¬
njeno poljubi. Zdaj jo grof Zmagomir za roko prime,
in hraber vitez vzame Boleslava v naročje; tako se
vsi počasi proti gradu napotijo, dokler jim nosilnic
nasproti ne prineso. Preljubeznjivi ptički so okolu
njih prijazno frfotali in svojo žalost naznanjevali,
kako neradi Genovefo in Boleslava zgube. Ko-

39

šuta je vedno za Genovefo hodila, kakor priprosto
jagnje, in ni je bilo moč od nje spraviti. Ko so že
tako nekaj časa potovali, so jim nosilnico nasproti
prinesli, pa prišlo je mnogo ljudi ž njimi, ker se
je vsak grajščan hotel tega veselja udeležiti in gro¬
finjo s častjo domu v grad spremljati.

Ko so že blizu gradu bili, srečata jih dva ribiča,
ki sta neznano veliko ribo grofu darovala. Ko so
jo odprli, našli so v njenem trebuhu zlat zakonsk
prstan, katerega je bila grofinja nevoljna v vodo
vrgla, ko je bila iz grada k smrti peljana. Vsi so
se temu čudili, posebno pa grof, ki ni mogel dosti
Boga hvaliti, da ju je zdaj tako milostivo poveličal.

Povsod v gradu in v okolici je bil že ta čudež
popolnoma znan. Vsi, domači in povabljeni, so v
trumah v grad prihajali, novo svetnico gledat, kjer
so imeli veliko vzrokov veselit in radovat se; saj
so svojo žlahtnico in gospo kakor od mrtvih obu¬
jeno gledali in vse čudovito slišali, kako je Bog
njeno nedolžnost razodel.

Ko sta grof in grofinja v grad prišla in po¬
zdravljena bila, so se slovesne pojedine začele in
so ves teden trpele. Genovefa pa ni mogla nobene
jedi, ne mesa ne rib, jesti in tudi nobene pijače,
ne vina ne piv e, užiti, ker se je v puščavi na vse
druge reči navadila bila. Zato so ji morali iz ko¬
renin in zelišč jed napravljati.

Ko je bil teden veselja in radovanja prešel, je
bil tudi Golo sojen. Nekega dne ga ukaže grof iz ječe
pripeljati in vsem gostom pokazati, rekoč: «Glejte,

40

moji preljubi prijatelji, to je tisti nesrečni zločinec,
ki je toliko hudega storil, da ne morem vsega jeze
povedati. On je hotel mojo ženo zapeljati in v ne-
pokoj pahniti, jo je kakor prešeštnico brez moje
vednosti v ječo vrgel; ji samo vode in kruha v živež
dajal, jo pri porodu brez vse pomoči pustil in otroka
še krstiti pustil ni. On je mojo predrago Genovefo
pri meni krivo zatožil, z zvijačami me preslepil, po¬
božnega Dragona s strupom umoril, mojo predrago
ženo z otrokom vred umoriti ukazal, jo sedem let
v strašno revščino pahnil in mene grenil — zdaj
pa, Vi predragi, sodite, kakošne kazni je ta grdi
hudobnež vreden.* Vsi so maščevanje čezenj vpili
in ga k najstrašnejši smrti obsodili. Tu pade hu¬
dobnež pred grofinjo na koleni in jo za božjo voljo
prosi, odpustiti mu in zanj prositi. Usmiljena Ge¬
novefa je bila tako omečena, da je grofa in vse
pričujoče za Golota prosila, naj mu zavoljo nje
odpuste in ga še pri življenji puste. Grof ji reče:
»Preljuba žena! zavoljo tvoje čednosti bi rad tvojo
prošnjo uslišal, da bi tega veselega praznika nobena
reč ne grenila, ker pa nisem samo jaz, ampak tudi
vsa grofovska rodovina razžaljen bil, morajo oni
sodbo skleniti.* Ti pa niso o nobenej milosti nič
vedeti hoteli, rekoč, da bi se v prihodnje ne reklo:
Golo je bil nedolžen, zato ga niso mogli umoriti.
Obsodili so ga torej, da ga morajo v njih pričujoč-
nosti štirje voli raztrgati. Privezali so torej na
vsako nogo in roko vrv, in vsaka teh štirih vrvi je
bila k jednemu volu privezana; potem so vse vole

41

naenkrat pognali proti vsem štirim stranem sveta
in raztrgali so Golota. Precej potem je rabel tudi
vsem njegovim tovarišem glave odsekal, in njihovi
otroci so bili iz grofije prognani. Tisti pa, ki so
bili grofinji zvesti ostali ali ji kakorkoli stregli, bili
so bogato obdarovani. Med temi je bila tudi tista
deklica, ktera je bila grofinji pero, papirja in črnila
prinesla, kakor tudi jeden onih služabnikov, kateri
ni hotel grofinje v gozdu umoriti; in ker je bil
drugi že umrl, je grof njegove naslednike tudi bo¬
gato oblagodaril. In tako je bilo dobro delo staršev
še otrokom poplačano.

VIII.

Kako Genovefa še nekaj časa s svojini mo¬
žem sveto in pobožno živi in potem srečno
umre.

Genovefa je potem s svojim možem prav sveto
živela, in grof ni vedel, kako bi ji zadosti streči in
služiti mogel. Ljubil in častil jo je, kakor se časti
svetnica, in ji skazoval vso čast in slavo, katera se
vzvišeni kneginji skazovati more. A grofinja ni imela
nikakeršnega veselja nad temi posvetnimi rečmi in
častmi, kajti bile so vse njene misli in dejanja le
proti nebesom obrnjene. Ker ni mogla navadnih jedil
prav nič uživati, je zmirom tako slabela, da ni nik¬
dar več svojih poprejšnjih moči zadobila in je še
četrt leta s svojim možem živela. Ko je bila necega
dne vsa zamaknjena v molitev, se ji prikaže truma

42

svetih žena in devic, med katerimi se je prečista
devica Marija kaj častitljivo svetila. Vsaka ji je ne¬
beško cvetlico podala, Marija je pa v rokah pre¬
krasen venec iz drazih biserov držala in ji rekla:
«Preljuba hči, poglej ta venec z dragimi biseri
ozaljšan, katerega si zaslužila z ono trnjevo krono,
katero si nosila v puščavi. Vzemi ga iz mojih rok
ter glej, zdaj je prišla ura, v kateri se bode za te
večnost veselja in radosti pričela !> Pri teh besedah
je Marija prelep venec na njeno glavo položila in
zopet s svojimi tovaršicami v nebesa zginila. Te
prikazni je bila Genovefa jako vesela, ker zdaj je
spoznala, da se je približal čas rešenja iz nadlog
in trpljenja; svojemu možu pa ni nič o tem pra¬
vila, da bi pred časom ne bil preveč žalosten. Kar
je pa zamolčati hotela, bilo je kmalu očito. Ne dolgo
po tej prikazni jo je vročinska bolezen napadla, in
morala se je, dasiravno se je dolgo branila, vender v
posteljo vleči. Grof Zmagomir je bil zaradi tega silno
žalosten in je vsakeršne pomočke poskušal, oteti
jo, pa vse je bilo zaman. Ko sta dobri grof in nje¬
gov sinek videla, da bolezen nič ne odjenjuje, tem¬
več da kolikor dlje, tolikanj huje prihaja, je ne-
tolažljivo žalosten bil, kar je tudi vse grajščane
močno bolelo. «0h! jaz ubogi mož,» je tugoval,
«sem tako nesrečen, da moram vse dni v žalosti
preživeti. O kaj sem pač pred Bogom pregrešil, da
mi vse najljubše odvzame: Jedva je po dolgi brh¬
kosti zopet veselje pri meni prebivati začelo in jaz
imam le malo časa svojo predrago ženo zopet,

43

hoče mi jo Bog zopet vzeti. O raje bi je ne bil
nikdar našel, ker jo moram v takih težavah izgu¬
biti. O moja predraga Genovefa*, reče ji, «hočeš
se že tako hitro, komaj najdena, od mene ločiti in
me do dna srca užaliti? Imej torej usmiljenje z
menoj in prosi dobrotljivega Boga, da te naj še
vsaj nekaj časa pri meni pusti.* — Ljubeznjivo mu
Genovefa odgovori: »Preljubi moj mož, nikar ne
žaluj tako močno zavoljo moje smrti, ker s tem nič
druzega ne dosežeš, kakor da tudi mene seboj vred
žališ. Vsaj vidiš, da ne more drugače biti, zato se
prostovoljno v božjo voljo podaj. Kar me zdaj pri
moji smrti najbolj teži, je to, da tebe in ljublje¬
nega Boleslava vidim v tolikošni brhkosti; ko bi
bila pa vidva bolj potolažena, bi rada umrla in to
minljivo življenje z večnim zamenjala. Zato vaji še
jedenkrat prosim, bodita potolažena in pomislita,
da grem k svojemu in vajinemu Bogu, katerega bom
za vajini in vseh ljudi blagor prisrčno prosila.* Ker
je bila vedno slabša, so jo s svetimi zakramenti
prevideli, in ona je potem ves čas v največji pobož¬
nosti dopolnila. Ko je čutila, da se je njena ura
približala, v kateri se bo morala od tega sveta ločiti,
poklicala je vse grajščane k sebi, jim je še marsi¬
katere dobre nauke dajala in jih blagoslovila; po¬
sebno je pa blagoslovila in tolažila svojega Bole¬
slava, od katerega se je najtežje ločila. Po vsem
tem je Genovefa izdihnila svojo blago dušo drugi
dan malega travna v letu sedemsto sedeminpet¬
desetem in šla večno veselje uživat.

44

Poln britkosti in žalosti se grof s svojim sinom
čez mrtvo Genovefo nagne in tako glasno in britko
tarnati in jokati začne, da so se vsi bali, da bosta
tudi onadva za njo šla. Togovali in žalovali so vsi
posli in domači po gradu tako, da se je moral tudi
zjokati, kdor jih je slišal. Ubogi grof, kateri je bil
le po Golotu njene tolikošne revščine kriv, je go¬
tovo mislil, da ga je Bog s tem hotel kaznovati
in mu ni pustil tako svete žene več imeti. Zato ni
bilo ne konca ne kraja njegovih tog in njegovega
jokanja, in nihče ga ni mogel utolažiti. Ni se ganil
niti trenutka od mrtvega trupla svoje žene ter je tako
milo jokal, da je bilo misliti, njegove britke solze
morajo Genovefo k življenji obuditi.

Ko so mrtvo Genovefo v mrtvaško oblačilo pre¬
obleči hoteli, našli so na njenem golem truplu trdo
in ostro obleko, katero je nosila, da bi laglje Bogu
služila in se vadila v zatajevanji same sebe.

Britko in težko je bilo gotovo vsakemu videti,
kako je tudi košuta, katera je bila z grofinjo iz
puščave v grad prišla in se z vsakim sprijaznila,
tugovati začela, ko je Genovefa bila umrla. Še celo
za pogrebom je šla s povešeno glavo in je potoma
žalostno vpila, da se je vsem smilila, in ni nehala
stokati, dokler niso trupla v grob položili in zakrili.
Potem se je pa na grob vlegla in ni šla z njega,
da je žalosti tam poginila. V veden spomin tega
čudeža, je grof ukazal pod gomilo grofinje košuto
iz kamena izsekati, da bi potomci te prigodbe nike-
dar ne pozabili.

45

IX.

Kako grof na Genovefinem grobu cerkev
sezida in potem s svojim sinom v ravno
istej puščavi živi in umre, kjer je ona
revno živela.

Grof je bil s svojo ljubo ženo tudi vse veselje
in radost pokopal, nobena reč ga ni več na tem
svetu veselila in radovala. Kakor megla se je okolo
vlačil in vedno se mu je na obrazu notranja žalost
brala. Povsod je žaloval po svoji ženi, in v cerkvi
je le pred njenim grobom klečal; doma v gradu se
je večkrat na dan v njeno sobo zaprl, kjer si jo
je najbližej in najbolj pričujočo mislil. Žalostno se
je ž njo pogovarjal in jo prisrčno odpuščanja pro¬
sil, da jo je v življenji tako preganjal. Mislil je nam¬
reč, ko bi jo bil mogel le dalje ljubiti in ji storjeno
krivico poravnati, bi še potolažen bil; ker mu je
pa tako hitro odmrla, in ker mu je tedaj vsa pri¬
ložnost odvzeta bila, skazovati ji svojo ljubezen, ni
se mogel nikoli utolažiti.

Tega njegovega žalovanja se je Bog usmilil in
angelja z nebes poslal, tolažit ga. Ta je k njemu
romarsko napravljen prišel in ga prenočišča prosil,
kar mu je grof tudi prav prijazno dovolil. Grof se
vč da ni nič druzega mislil, kakor da je le-ta romar
in se je pri večerji marsikaj ž njim pogovarjal,
med tem tudi o svoji preljubi ženi, in tu mu je
romar tako na srce govoril, da naj se vda popol-

46

notna božji volji, kar je grof tudi storil. Drugo jutro
je hotel grof še dalje ž njim govoriti, pa ni bilo
ne sluha ne duha o njem, kakor samo njegova ro¬
marska obleka je bila še tu, katero je bil v zahvalo
tako prijaznega sprejema v spalnici pustil.

Ko je enkrat grof k Genovefini jami v puščavo
šel, glej! najde tam jelena, kateri je neustrašeno ob¬
stal in ni hotel bežati, če so tudi psi lajali. Grofu
se je to čudno zdelo, in brž zapove pse ustaviti,
da se zveri nič hudega ne zgodi; on je pa noter
šel, jamo s solzami močil in pred podobo križa¬
nega Jezusa pokleknil. Oh! to je tisti kraj, je sam
pri sebi mislil, kjer se je nedolžna Genovefa za
greh pokorila, katerega nikoli storila ni; to je jama,
katero je zapuščena nedolžnost z zdihljeji napol-
novala. Tukaj se je tvoja pobožna žena za tuje
grehe pokorila, zakaj bi se ti ne za svoje? Ko je
bil to sam izgovoril, sklenil je, kakor po božjem
vdihu, živeti tukaj v tej puščavi še sebi odmerjene
dni. Hitro se potem nazaj v Trier vrne, kjer si od
ondotnega škofa Hidulfa privoljenja izprosi, da bi
smel na onem kraji kapelico zidati, kar mu je bilo
rado dopuščeno. Na to je grof Zmagomir tam pri
jami prav lepo cerkev z dvema ali tremi samostani
sezidal za vse, ki bi se tu pokoriti hoteli. Dokon¬
čano cerkev je sv. škof blagoslovil in jo imenoval
cerkev naše preljubeznjive Matere Marije.

Po blagoslovljenji cerkve so truplo sv. Geno¬
vefe iz njenega dosedanjega groba vzdignili in ga
tja prenesli, kjer je Genovefa tako ostro sedem let

47

živela, da bi tudi po smrti tam mirno in lehko po¬
čivala. Pri tej priložnosti so posebno sledeči čudeži
znameniti. Sveto truplo je bilo v mramorovo krsto
položeno, katero bi bili komaj trije pari volov vlekli,
in vender sta jo takrat dva konja tako lehko pe¬
ljala, kakor bi nobene teže ne imela. In ko so to
sveto telo po gozdu peljali, se je povsod grmovje
in drevje priklanjalo, kakor bi hud veter pihal, in
še celo najvišja drevesa so se pripogovala s svo¬
jimi košatimi vejami globoko proti vozu. Tako so
torej Genovefino truplo tu v tej cerkvi v rakev po¬
ložili, in tisti križ, katerega je ona z nebes dobila,
na vrh altarja postavili. Po tem pogrebu je grof
doma v gradu vse reči tako v red dejal, kakor da
bi bil na smrtni postelji. Poklical je svojega brata
in mu je v pričo svojega ljubega sina rekel: »Go¬
tovo si že na meni zapazil, da nemam nikjer ne
pokoja ne miru in da vedno po svoji umrli ženi
tugujem. Da bi torej laglje temu svojemu nagnenji
zadostil, sem sklenil, svet popolnoma zapustiti in
do smrti tam živeti, kjer je moja preljuba Geno¬
vefa toliko časa v pomanjkanji in revščini živela.
Zato te za oskrbnika svojemu preljubemu Boleslavu
izvolim in te prosim, da boš zanj kakor za svojega
lastnega sina skrbel. On bode pa tudi tebe spošto¬
val in ljubil kakor svojega očeta.* K sinu obrnjen
pa reče: »Glej, moj prisrčni sin, vso grofijo ti iz¬
ročim in se hočem v puščavo podati. Ta tvoj stric
bodo pri tebi očeta nadomestovali, in zato jim moraš
vso ljubezen in čast skazovati, kakor si jo meni.*

48

Na to mu odgovori dobri in mili Boleslav: «Moj
ljubi oče, mislite li, da bi bilo prav, ko bi Vi za¬
se nebesa izvolili, meni pa le nekaj zemlje zapu¬
stili? Ne, oče, tega nečem, temveč hočem, kakor
Vi, tudi jaz nebesa posesti. Kjer Vi živeti in umreti
hočete, tam hoče tudi Vaš sin z Vami živeti in
umreti!» — Temu se je oče strašno čudil in mu s
solznimi očmi reče: »Predragi moj sin, ostro življenje
ti bode težavno in zavoljo svoje nježnosti ne boš
mogel prebiti.* — »Pač laglje, ko Vi, moj dragi
oče, ker sem že sedem let v mladosti tako življenje
skušal. Zato tudi trdno sklenem in se ne dam svo¬
jemu sklepu odvrniti, da hočem tam, kjer sem bil
od svoje ljube matere izrejen, živeti in umreti. In
Vam moj ljubi stric, prepustim vso grofijo, da jo
prosto vladate in ubogim veliko dobrega storite.*
Zdaj sta, oče in stric, sina prisrčno objela, ker sta
ga tako trdnega v svojem sklepu videla.

Zapored je grof Zmagomir ravno tisto romarsko
obleko, katero mu je bil angelj pustil, oblekel, svo¬
jemu sinu Boleslavu pa enako delati dal. Potlej sta
se oba na veliko žalost svojih podložnih in žlaht-
nikov od vseh poslovila in se v puščavo podala,
tukaj zvestejše Bogu služit. Kakor hitro je ljubi Bo¬
leslav v puščavo prišel, so ga njegovi prejšnji to¬
variši, namreč divje živali, takoj spoznale in so v
trumah k njemu prihajale, se njegovega prihoda
razveseljevat. Tukaj sta oče in sin pobožno in sveto
živela in tudi srečno v Gospodu zaspala.


Narodna in univerzitetna
knjižnica