Jože Krivec Pastirji Ilustriral M. Sedej. Izza mlečnih kot koprena tenkih oblakov je kukalo sonce. Zaspano, skoraj trudno je mežikalo z medlimi žarki na zemljo, vendar je v zgodnjih popoldanskih urah še prav prijetno grelo. Sama gorkota je prepajala zemljo in poslednje je-scnske barve na njej. Travnike je prelila čez in čez neka na pol rumenkasta barva. Travo, ki je le še malo zelenela, je živina pomulila. Vsako popoldne se je pasla na teh travnikih, ki so mejili na eni strani na gozdove, temne in samotne, na drugem koncu pu na Polskuvo, ki se je leno vila v svoji stmgi, obdani od zveriženih jelš, velika čreda iioine: šekasti in sivi voli, kruve, ki so daiale na večer polne dojače sladkega rnleka, telice, razposajeni telički. Na meje, ki so jih po dolžini ttavnikov zarisavale gole jelše, so pastirji pozabili. Travnik tu, travnik tam. Vsi popašeni, rumenkasii, jesenski, vlažni. Živina se je lahko pasla križem, po do-mačem in sosedovem, da je ni bilo treba vračati. Le toliko so morali pastirji gledati na njo, da se ni spoprijela in obračunavala z rogovi med seboj. Tako je bilo v pozni jeseni, ko se je že prav za prav poslavljala jesen in viisnila božjemu stvarstou čisto dmg obraz. Razkošnost gozdov je umirala, mrtvo listje je trepetaje šepetalo pod koraki, živina je leno prestopala po velikem pro-storu. Pastirji so ždeli zbrani od vseh gospodarjev skupaj pri treh največjih jeUah pod gozdom. Med njihova debla so za dosegljaj visoko privezali v obliki ttikota debelejše palice in napravili nad njimi streho. Pokrili so jo s slamo in koruznico. Tako je lahko pršila z neba tudi jesenska rosa, neprijetna, da je človeka spreletavalo po telesu, a so se kljub temu stiskali na suhem. Med jelšami spodaj so naredili ognjišče. Nekoliko v zemljo so izkopali jamico, da se ni valila žerjauica na vse strani. Iz njega se je dvigal vse dopoldneve, odkar 26 so zapustili šolo m prignali iivino na travnike, belkast dim, včasih navpično v stebru, včasih pa se je kar razlezel nizko nad zemljo in se zbiral u tenko meglico pod gozdom. Kadar so ga občutile vrane in kavke, ki so se spreletavale iz gozda na polje, so divje vreščale. Pajčnikov Tone, najstarejši in najbolj možat pastir izmed vseh, je bil go-spodar ognjišča. On je smel zakuriti, nalagati na ogenj, pogasiti zvečer žerjavico preden so odšli. A on je tudi ukazoval: y>Po drva v gozd!-------Vračat živino!« če je bilo treba. Ubogali so ga. Nobeden se mu ni upal ugovarjati. Vsak dan je Tone koračil iz vasi za živino, nesel pod pazduho pušeljc slame in si pod pokvečenim klobukom požvižgaval. Navadno so mu drugi že vse pri-pravili: drobno šibje, trske, drva, da je lahko takoj zakuril. Določil je tudi, da sta usak dan dua prinesla krompir od doma; tega so potem pekli in ga poraz-delili med vse. Tudi jabolka so včasih priromala nad ogenj. Nekoč sta prišla h gospodarju v vasi dva nova pastirčka. Brata sta bila, so praoili odrasli. Baje jim je do tal pogorel dom in nista se imela kum zateči. Ta gospodar ju je sprejel, ker je bil dobrega srca in je vedel, da tudi za njiju ne bo manjkalo kruha. Tiho in boječe sta prignala prvi dan živino na pašo. Ta dan se je že podil preko polja mrzel veter. Oblečena v stare, precej prevelike suknje, omotana s šali okrog vratu in s šibami v rokah sta hodila za živino po travniku. in jo morala venomer vračati, ker je silila k ostali žioini na druge traonike. »Pustita žiuino, naj gre kar križem!« jima je ponudil Tone besedo, ko je prišel k njima. »Pa tam ni stričev travnik!* je eden boječe odvrnil. »Kako, stričev?« je Tone vprašal. »Našega strica. Našega, ki mu paseuaU sta dejala. »Le pustital Vsi pasemo križem, bosta tudi vidva lahko. Ne bo vama treba vračati. Taka je navada! Pridita k nam, bomo skupaj kurili!* ju je povabil. Razveselila sta se revčka tople besede, ki jima jo je ponudil koščen, a dokaj možat fant, katerega sta se ob prvi priliki celo bala. Še nekaj trenutkoo prej sta trepetala, ko je koračil proti njima. Stopicala sta za njim. Prav ne-rodno jima je bilo, ko sta se znašla pri jelšah ob ognjišču, iznad kate-rega se je prijetno kadilo. Zvedave oči otrok, fantkov in dekletec, ki so ždeli okrog ognjiSča, so ju pre-badale. Besede pa ni našel nihče, ki bi jo bil izrekel. »Sedita! Sedita! Pogrejta se pri nas! — Kako uama je ime?* »Jože!« pravi eden. T>Marko!n zajeclja drugi. Otro-ci so ponooili njuni imeni. In že se jim je zdelo, da. se poznajo dol-go in so si dobri prijcttelji. Tako sta bila sptejeta v nji-hovo dmžbo. Potem so se razgo-varjali, kramljali, sprva sicer bo-ječe, a vedno bolj domače in sled- njič sta jim morala povedati, kako jim je pogorel dom in vse, kar je bilo v njem, da $e obleke niso mogli rešiti. Bilo je ponoči in zbudili so se, ko se je zn rušil strop. Marko jim je celo pokazal rdečo in pekočo opeklino na roki. 27 Napeto so otroci poslušali, oči niso piemaknili. ZasmUila sta se jim, da so skoraj jokali. Še to in ono vprašanje je padlo iz nežnih ustec, ki se je porodilo v drobni glavici. Medtem se je medld sonce, že čisto brez moči, nižalo, nižalo nad tnegleno Pohorje na zapadu in dihala je od vsepousod hladna sapa: Iz zemlje, z neba, iz vseh kotičkov. Otroci so se stisnili bliže k ognju, tudi Jože in Marko, živina je že sita pohajala po travniku. Naposled je Tone izgrebel pečeni krompir iz žerjavice in ga tako razdelil, da je tudi na Jožcta in Marka prišel enak del. Anica in Štefka pa sta iz žepa zimskega suknjiča potegnili vsaka svoj kos kruha, ki jima ga je dala mama ng pašo, in ga dali tema ubogima dečkoma v roke, ki sta sedela biez donia med njimi, čisto sama in uboga, uboga. Za drugi dan je Tone naročil onima dvema, na katera je prišla vrsta, da morata prinesti krompir in jabolka, da ne pozabita tudi na Jožeta in Marka, kei sta ludi ta dvaj njihova prijatelja. *Pastirji moramo pomagati drug drugemu!« je dejal. Ko je nizko ležeča in vlažna megla zauijala travnike in polje v svoj pajčolan in je žioina kar sama sita silila proti domu, še oedno nista mogla prav verjeii, da so ti otroci, ki pasejo za vasjo pri Polskavi, tako dobri in so postali hitro prijatelji med seboj. »Tudi midva morava pomagati njim, kolikor in s čimer bova le mogla.U sta sklenila zvečer, ko je v cerkvici že odzvonilo večno luč in se je vsa vas pogrezala v mir pozne jeseni...