Konfiskovano blago. Fr. Črnagoj. Jeka tajna tesnoba lega človeku na dušo, ko pride ™ v neprijeten položaj, da sega državno pravdništvo s svojo neizprosno ostro roko v njega zasebno življenje, bodisi da je zagrešil posredno ali neposredno četudi še tako raal prestopek obstoječih državnih zakonov. Kako pač mora biti človeku pri srcu tedaj, ko so ga spoznali krivem, pa rnu zasezajo njega iraetje, prostost ali celo življenje! Tudi učitelj je le premnogokrat državni pravdnik v malem okviru. Njemu naložen je čestokrat važen posel, da razsoja v šoli mlademu svetu preporne zadeve, in da obsoja tu in tam malopridneže v zapor ali celo v izgubo imetka. Pri vsi ti »otročji" stvari je ranogo resnih in važnih moraentov, a ranogo je pa tudi šaljivih in komičnih prizorov, tako da nam stopajo isti v urah počitka nehote pred oči v razvedrilo našega duha. — Tako hočem vara tudi sedaj-le podati nekaj priprostih črtic iz šolskega življenja, opisati vam hočem nekaj prizorov iz konfiskacije v šolski izbi. Ena najzanimivejših in najljubših prizorov v šoli rai je torej konfiskacija. Strmeli bodete tovariši, ko čujete to, vendar upara, da mi bodete railostivi sodniki, ako vam navedem, da sem 1.) konfiskoval le o priliki raotenja šolskega pouka, 2.) da sem konfiskoval le ničvredne pa obenem originelne stvari. Konfiskoval sem že nekaj let sernkaj, in nabiralo se rni je v šolski oraari konfiskovanega blaga, da se mi je lice razlezlo vselej v gube veselja, kadar sem je pogledal. To bil vam je majhen muzej vsakovrstnih reči, brez kake vrednosti, ki pa so vendar polnile in motile toliko in toliko otroških duš. Imel sern že obilo zbirko in pripravljal sera se, da vam napravim ob priliki majhno razstavo ter vara napišem obenem zgodovino slednje konfiskovane stvari. Toda tovariši — — — te zbirke ni več! Potres mi jo je raztresel, da vam moram sedaj-le le po sporninu opisati nekaj konfiskovanih predmetov, če tudi z raanjšim uspehom. Kaj vse ne zanima otroka, osobito vaškega, nerazvajenega otroka! Bilo je nekega dne, ko zapazim učenca, ki je prešteval fižol. Dvomil seni, da bi se iz ljubezni do raeunstva vadil v lepopisni uri višje matematike na fižolu, radi tega se mu zaoudim, rekoč: „1 — čerau pa preštevaš sedaj-le fižol, in čemu ga sploh imaš v šoli? — Brž ga stresi, vsega kolikor ga imas, na mizo!" Deček uboga, pa strese fiižol iz enega žepa. ,,Ga irnaš še kaj ? — Le ven ž njim!" — In res, deček prične še drug hlacni žep izpraznjevati, da je bilo kmalo fižola za dobro perišče na šolski mizi. Gudil sem se ti izvanredni navdušenosti do fižola in pričel sem nilademu »flžolofu14 v duhovitih besedah dokazovati, da je fižolek prav izborna postna jed, da pa nikakor ne dovoljujem, da bi mi ga v šoli prešteval in po sobi raztresal, in mu radi tega enkrat za vselej prepovedujem enak sport. nJa, saj ga ima Boltovčev Jaka tud!" oglasi se mi deček v svoji škodoželjnosti. »Brž s fižolom na mizo!" — In sedaj se je pa začelo: Boltovčev Jaka izdal je Štremljevga Janeza, ta pa Drinovčevga Jožo, ta zopet Cuckovega Franceta itd. -- da je bil redek učenec, kateremu bi ne bilo treba prazniti svojih žepov. Kupec fižola na rnizi pa je rasel, se množil in se širil, da bi ga bilo za prav obsežen lonec. To je bilo fižolnih zvrstij — dovolj za najobširnejšo fižolovo študijo. Tu je bil fižol, fižolek, fižoličica, grahar, črešnjevec, prepeličar, ribničan in celo tolsti turek. Otroci igrali so med seboj sioer jako nedolžno igro, da so si zbijali fižolova zrna z dlani ali iz klobuka, vendar je moralo v šoli in krog šole biti poslej konec te zabave. Neka posebnost pa je bila ,,brklja", katero je moral imeti v zgodnji sporaladi vsak otrok, da se je čutil sreonega. Bila je to kratka, 1 dm dolga kost, najboljša iz svinjskih krač, pri sredi dvakrat preluknjana, skozi luknjici pa potegnjena mala vrvica navskriž. Ta kost, priraerno sukana in nategovana, vrtela se je z lahnim brnenjem zdaj na eno, zdaj na drugo stran. To je bilo nekoč teh brkelj na mizi — — velikih in malih, koščenih pa tudi lesenih, katerih so se posluževali otroci, katerim ni prišla priraerna kost pod roke. Ko je postalo v pomladi vrbje muževno, tedaj so postali moji vaški otročaji nad vse muzikalioi.i in imel je vsak po dvoje, troje piščalij, na katere so godli, pihali in piskali tako energično in virtuozno, da so ti glušela ušesa! Oj koliko pišcalk in piščali potovalo je v mojo nenasitno omaro, kar pa ni vse nič pomagalo — — vsak napravil si jih je pozneje še enkrat toliko! — Prigodilo se je, da je pričel paglavček takoj v odmoru delati nov instrument, na kar je zapadel konfiskaciji za teden dni tudi pipec. Nerad sem konfiskoval jestvine, a čestokrat se le ni bilo mogoče terau ogniti, in čuditi sem se raoral ob takih prilikah, kolike zaloge češpelj, krhljev in orehov so prihajale pri otrocih premožnejših staršev na dan. Pač so morale biti otroške oči večje, kot njihov želodec, zakaj da bi bil zadnji zmožen tolike razteznosti, da bi bil spravil vso tako zalogo pod svojo streho, je vendar-le dvornljivo. Kritična dneva sta vselej dneva o sv. Miklavžu in na pepelnico. Takrat pa mora učitelj na vsak način zatisniti oboje očij skoraj popolnoma, ako noče, da bi prihajali na raizo konjički z obligatno piščalko, rnične trolke, črni parkeljni ali celo mastni ^krofi" in drugo pecivo. (Dalje prih.)