Plemenita osveta.
eteklo je vže preko sto let, kar se je zgodilo to, kar vam hočem povedati: V starej, zaduhlej ko&i mesteca N. na Irskem ste umrli dve ženski, ahko bi rekli gladi in pornanjkanja.   Ko so pogrebci zvršili svoje opra-vilo, ostavil je deček, kacih deset let star, bosonog in bledfh lic rečeno kočo. Krenil je na veliko cesto in po kratkem premisleku stopil v prodajalnico  ne-cega črevljarja.    Tii je povzdignil ročiei  ter jokajoč prosil raojstra: ,,Mojster ljubi! doma nemam nikogar vec, proč moram iz mesta, prosim vas. dajte mi par erevljev!"
nA kdo jih bode pMal?" zamrrara črevljar z osornim glasom. MPlačal jih bodem sam, kakor hitro mi bode mogoče, in to tako gotovo kakor se zovem na ime: ViJjem Brus."
15
Starikavi mojster pogleda bosonogega dečka izza naočnikov, potem vstane,' vzame z police dvoje dobrih ia močnih črevljev ter mu je da, rekoč: BEvo,' Viljem! da se mi ne bode reklo, da sem kdaj kako siroto pognal brez po-moči iz svoje hiše. Vzemi in plačaj, kadar moreš, ako ne moreš, slabo za tebe.   Jaz ti tega ne bodem očital."
Deček obljubi, da hoče biti mož beseda, zahvali se in otide.
Več let je preteklo in o Viljemu ni bilo nikoli nobenega glasu. Sosedje, ki so o tej kupčiji znali, rogali so se črevljarju, češ, da se je dal otroku pre-variti. A črevljar jim je vselej dejal: nViljem hudoben ni; kdor plačftti ne raore, pa ne more; zaradi tega še ni budobnež!"
Minulo je zopet nekaj let. Ubog, slabo oblečen človek pride v me-stece N. Nekako plaho stopi v bližnjo krčmo ter prosi za kosec kruha. nNemamo ga za postopače in lenuhe," zadere se ohola krčmarica nad njira. nTaki mladi in krepki ljudje, kakor ste vi, naj bi šli delat, a ne prosjačit in Ijudem nadlego delat po hišah." To rekši, nahujskala je psa nanj, da ga je pognal iz hiše.    Prosjak žalosten otide.
Šel je potem k županu ter ga prosi] kruha, rekoč: nJaz sem Viljein Brus; vže dlje časa hodim po svetu, da bi našel kje kako delo in se raogel preživeti, ali zaman. Povsod mi je trdo šlo za vsakdanji kruh, in druzega mi ili preostalo, nego vrniti se v domovino, kder se nadejam, da' me dobri Ijudje ne bodo pustili od gladi (lakote) poginiti."
BPoberi se rni izpred oči!" zadrl se je osorno oče župan nad njim; nnaše ubožno mesto ne daje podpore pohajkačem; pojdi in išči si kruha po večjih in premožoejših mestih nego ]i je uaše." To rekši, potisnil ga je skozi vrata iz hiše.
Siromak Viljem je bil zopet na cesti, premišljajoe, kam bi se obrnil. Zdajci ugleda prodajalnico poštenega črevljarja. Bila je še vedno taka, kakor nekdaj in prav nič sc ni izpremenila. Stopi noter ter prosi, rekoe: ,,Dobri otka! ne hudujte se, ako ?as prosim za kosec kruha. Jaz sem Viljem Brus tor nemam toliko, da bi mogel živcti."
Črevljar pogleda ubozega prosjaka skozi svoja velika očala, kmalu ga spozr.a ter pravi: nHe, he! Mar si priScl, da mi plaeaš, kar si dolžan na ercvljih, ki sem ti jih dal?" — nTo ne," reče Viljera, ,,vsaj za zdaj Se ne ; a plačati vnm hočem pošteno, kadar bodem mogel."
,,Žcna!" roče črovljar svojej ženi, ,,vidim, da je Viljem Brus ubog, ter nima, da lii me plačal; a kdor plačati ne more, pa ne more, tega on ni kriv. Pojdi, in daj nni kos kruba; njegov dolg zaradi tega ne bode nič večji, a on mi je obljubil, da me bode plačal, kadar bode mogel.
Viljetn je dobil volik kos krulia. Zalivalil se je mojstru in mu poljubil roko. BNc vjedaj se provec," dejal mu je črevljar pri odhodu, ntvoja obljuba mi je toliko, kakor gotov douar, ia jaz to šo lcbko počakatn. Zatorej idi in poskušaj še drugod svojo srečo!"
Viljom Brus je ostavil vžc drugič svoje rojstno mesto in erevljar tudi ni več mislil na črevlje. Ali necega vzpomladuega dne je pridrdrala lepa, bogato okraSena koeija po gladkej cesti v mesteee N., ter se je ustavila pred ubožno črevljarjevo prodajalnico.    ,,Evo nio, ožka! pridite  ven,  da vam  vsaj
16
vrnem stere črevlje, katere ste nekdaj dali ubozemu Viljemu Brusu, a on vara .   jih plačati ni mogel."
BDa te vender!" reče stari poštenjak, nali si vže zopet tukaj ? nu bolje nekaj, nego nič," to rekši, stopi iz hiše pred zalo kočijo, ki je' stala zunaj pred vrati.
»Tukaj iinate črevlje," reče lepo opravljeni gospod, sedeč v kočiji, ter mu poda zabojček. nKer so preveč obnošeiii in raztrgani, spravil sem jih v ta zabojček, da se niti jeden kosec ne izgubi od njih."
Črevljar je ves osnpel gledal gospoda v kočiji, ki ni bil nihče drug, nego Viljein Brus. In ko jc odprl zabojček, našel je v njem rcs stare, raztrgane črevlje, ki so bili napolneni s samimi zlatniki (eekini). Predno se je inogel. zahvaliti, oddrdrala je koeija, in iz nje je bilo slišati besede: nSp6mnite se časi nekdanjega Viljcma Brusa, ki je zdaj baron ter ima vsega dosti."
Na prijaznem griei, ne dalee od mesteca N. sezidali so pozneje lepo,. prostorno poslopje. Na črnej mramornej ploči zunaj nad velikimi vrati so bile vdolbeue besede z zlatimi črkami: nZavetišče domačim sirotam, katerim mesto N. ne more dati podpore."
Tako sc je osvetil (raašeeval) baron Viljem Brus nad svojim rojstnim krajem, v katerem ste mu mati in sestra od gladi umrli. Tudi njemu je pretila enaka smrt, ako bi ga ne bil Bog otel pornanjkanja in bede. In nibče drug nego on je ustanovnik in podpornik reeenega zavetišča. V svojej oporoki je zapustil veliko vsoto v podporo ubogim sirotam svojega domačega kraja.
Petrmna.
-------x------           .   .