socialno
delo
SOCIALNO DELO - časopis za teorijo in prakso_
Izdajajo:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo
Zveza društev socialnih delavcev Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Zofka Stojanovič (predsednica), Nada Govc, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Maks Vezovnik
Uredniški odbor:
dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar,
Blaž Mesec, Jože Valenčič
Glavni in odgovorni urednik:
Blaž Mesec
Lektorica: Marta Kocjan-Barle
Naslov uredništva: Ljubljana, Saranovičeva 5
tel. 31o-7o2 in 311-250
Naročnine in druge informacije:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Ljubljana, Kidričeva 5, tel. 217-9oo
tekoči račun: 5oloo-6 49-9oo51
Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu
vsakega četrtletja
Letna naročnina:
-	za delovne organizacije	24o din
-	za posameznike in društva	15o din
-	za študente	80 din
-	za tujino	З60 din
Izvedba: Birografika BORI, Ljubljana
JGCxALIÍO LELO - časopis za teorijo in prakso
Leto 22	Ljubljana 1983	št. 2
UKD 3o4 + 316/362	UDC 3o4 + 316/362
VSEBINA
ČLANKI	stran
-	Bojan Dekleva
Vrstniske skupine mladostnikov in socialno
delo (v okviru kazenskega pravosodja)	2
-	Srna Handič
Socialni in ekonomski vidiki solidarnosti
v stanovanjskem gospodarstvu SR Slovenije	23
POROČILA
-	Hejoištvo v občini Kranj, (Janja Vogelnik
in Francka Ban)	^
KNJIŽI,"S OCENE
-	Dr. R. Kedeljkovič, Socijalni rad, Knjiga I,
3eograd, 1982 (Vida Milosevic)	41
To -L"Jv IH REVIJ
DIPLOMSKIH ì«ALOG - II. SEL	S¿
VRSTNIŠKE SKUPINE MLADOSTNIKOV IN SOCIALNO DKLO (V OKVIRU
KAZENSKEGA PRAVOSODJA)
Bojan Dekljeva)
Povzetek
Prispevek opisuje pojav mladinskih vrstniških skupin ter
njihov pomen za posamezne mladostnike in za širšo družbo.
Nakazan je vpliv organiziranih družbenih dejavnosti na obli-
kovanje vrstniških skupin, ki tudi zaradi teh vplivov posta-
jajo razmeroma vse bolj pomembne za socializacijo mladostni-
ka. Vrstnìsfce skupine se oblikujejo tudi v okvirih socialne
razšlojenosti družbe, zato lahko med vrstniškimi skupinami'
in kail turami opazujemo značilne razlike. Med près topniškimi
mladoletniškimi družbami (povratnikov) smo opazovali več
družb, sestavljenih iz socialno močno depriviranih posamez-
nikov, ki so skozi sodelovanje v svoji družbi odražali in
poskušali razreševati občutene probleme v svojem življenskem
položaju. Prispevek poskuša vsaj nakazati nekatere povezave
med vrstniškim druženjem, obstojem razmeroma stalnih kultur-
nih (vedenjskih, aedcsebnih, tradicionalnih) vzorcev odzi-^
vanja, socialno razšlojenostjo ter prestopništvom. V zaključ-
ku Je razmislek o pomenu teh nakazanih zvez in pojavov za
socialno delo z navedbo štirih teoretičnih idej ter suges-
tij, ki jih je mogoče na osnovi teh idej dobiti za razvoj
prakse.
Vrstniške skupine, družbene institucije., "mladinske kulture"
Vrstniške skupine se ne pojavljajo v yecjem številu le v
novejšem času: našli so jih v domala vseh poznanih kulturah,
o njih pričajo zgodovinski zapiski in najdbe, opazovati jih
je mogoče tudi pri aaogih vrstah primatov. Pojav vrstniških
skupin (ali druženja) bi lahko opisali kot oblikovanje
takšnih -aedosebnih vezi, komunikacij, soodvisnosti pripad-
nikov istega starostnega razreda, za latere je značilna določena
~ 3 -
specifičnost* vsebin in oblik druženja v primerjavi z drugi-
mi skupinami. Kljub univerzalnosti vrstniškega druženja pa
obstajajo med različnimi družbami razlike v oblikah, pomemb-
nosti, trajanju, zunanjih znakih ipd. vrstaiških skupin.
Nekatere družbe namreč s svojo posebno urejenostjo v večji
meri spodbujajo, olajšujejo ali celo institucionalno določa-
jo oblikovanje vrstniških skupin, druge oblike družbene
ureditve pa v večji meri olajšujejo in obnavljajo oblike
združevanja starostno bolj raznolikih posameznikov v nefor-
malne ali institucionalizirane delovne, prostočasne, verske,
kulturne in druge skupine. Sklepamo lahko, da na razvoj kon-
kretnih oblik vrstniškega druženja vplivajo v medsebojnem
součinkovanju tako značilnosti človeške biološke, filogenetske
narave kot tudi značilnosti in pogoji vsakokratne družbene
strukture in družbenih institucij.
Funkcijo in vlogo vrstniškega druženja lahko najdemo pred-
vsem v pomenu vrstniškega druženja za crsebnostni razvoj
posameznika in njegovo socializacijo v najširšem smislu.
Mnoge raziskave kažejo, da so pomanjkljive možnosti za vrs-
tniško druženje v obdobju otroštva in mladostnihtva, oziroma
neuspeh v vzpostavitvi pričakovanih vrstniških odnosov, eno
od najbolj zanesljivih prognostičnih znakov za posamezniko-
vo neprilagojenost ali obstoj različnih psihopatoloških mo-
tenj v odraslosti. Vrstniške skupine predstavljajo socialni
kontekst, v katerem ima posamezni^ v družbi sebi enakih
možnost preizkušati različna vedenja, oblikovati svojo vlo-
go, si pridobivati izkušnje na področju obvladovanja in
uporabe medosebne agresivnosti, razvijanja intimnih odnosov
z drugimi, občutiti odgovornost za drugega, prostovoljno
stopati v odnose sodelovanja, razvijati svojo spolno vlogo
ter druge spretnosti in vedenja, ki so podobna vlogam in
vedenjem odraslih v družbi odraslih. Vendar pa se v vrstniš-
kih skupinah vse to dogaja v relativni neodvisnosti od
nadzorstva in interveniranja odraslih. Bavno ta značilnost
- 4 -
vrstniških skupin je izjemne poaeabna, saj implicira potre-
be po razvoju določenega ponotrenja vedenjskih vzorcev in vlog,
ki jih v drugih okoljih - ko so pod neposrednim nadzorom od-
raslih (družina, šola) - zagotavlja že možnost zunanje san-
kcioniranosti oziroma posega odraslega. Določene vedenjske
oblike pa so v takih ekoljih spleh prepovedane oziroma za-
- . ' -ji3 ' . -..-".-
radi strukture take skupine nemogoče, vseeno pa je njihovo
obvladovanje za "©draslew življenje in normalen osebnostni
razvoj potrebno. Vrstniške skupine posamezniku omogočajo soci-
alizacijo za sodelovanje v družbi (približno^) enakih.
Vrstniške skupine torej izpolnjujejo socializacijske funkci-
je, ki jih druge družbene institucije ne morejo ali le težje
izpolnjujejo. 5e to velja nasploh, pa aorda velja v še večji
meri za tiste mladostnike, ki so socialno bolj ogroženi ozi-
roma prikrajšani. Hekateri od teh otrok, ki so v svojem
vključevanju v družbeno organizirane oblike sodelovanja in
razvijanja lastne pozitivne identitete še posebej ovirani
ali manj uspešni, so v poskusu razrešitve svojega problema -
kako doseči občutek pripadnosti, identitete in pozitivne po-
dobe samega-sebe- včasih še bolj odvisni od vrstniških skupin
ali drugih, družbeno manj priznanih načinov vključevanja
v občestvo ljudi. Ce lahko dejstvo manj uspele vključitve
takih posameznikov v organizirane družbene delovne, prosto-
časne in druge skupine opredelimo kot neuspeh ali pomanjklji-
vost "družbe", lahko postavimo trditev, da vrstniške skupine
na določen način kompenzirajo (socializacijske) primankljaje
v delovanju globalne družbe, oziroma da pozitivno prispevajo
k izpolnitvi ene od predpostavk posameznikove osebnostne in
socialne integracije.
Poleg pomena za socializiranje posaaeznika lahko vrstniškim
skupinam pripišemo tudi pomene in funkcije s stališča glo-
balne jših družbenih dogajanj, ciljev, pocenov in zahtev. V
'opazovanju odnosov med vrstniškimi skupinami in organizirano
družbo lahko najdemo vsaj dve vrsti odnosov: r,axine vplivanja
družbenih institucij na oblikovanje vrstniških skupin ter
- 5 -
dogajanja znotraj vrstniških skupin, ki pomenijo podporo šir-
šim družbenim dogajanjem. Poglejmo najprej prvo vrsto odnosov.
Na oblikovanje vrstniških skupin praviloma vpliva družbeno
načrtovana organizacija družbenih dejavnosti, kot sta na pri-
mer otroško varstvo in izobraževanje. Na organiziranje druž-
benih dejavnosti (na primer šolstva) pa vplivajo številne
družbene zahteve in potrebe, kot so: potreba po družbenem
nadzorstvu, po zagotavljanju osebne in socialne varnosti,po
ideološkem oblikovanju, po zmanjševanju ali povečevanju obse-
ga delovne sile ali po določenih spremembah strukture delovne
sile itd. V sodobnih družbah se organizirano izpolnjevanje
prej opisanih in drugih družbenih potreb v zvezi z mladino
praviloma oblikuje kot segmentirano in segregirano združe-
vanje celotnih starostnih populacij v enotnih institucijah
(na primer v vrtcu, šoli, krožkih itd). Takšno grupiranje
otrok in mladostnikov pa objektivno spodbuja in prispeva k
ravzoju vrstniških skupin, saj mladostniki preživljajo v istem
času in prostoru dober del svojega budnega obdobja. Dodatno
pa se mladostniki v takih institucijah znajdejo v podobnem
družbenem položaju, doživljajo podobne osebne težave in stis-
ke, kar jih vse zbližuje, prispeva k iskanju skupnih (sku-
pinskih ali kar kulturnih) odzivov in rešitev problemov, skup-
nih pojmovanj sveta, samega sebe, svoje prihodnosti. Določene
elemente teh skupnih pojmovanj in vedenjskih vzorcev bi lah-
ko pripisali kar celotni generaciji, saj obstajajo v pogo-
jih sodobnega šolstva tudi skupni elementi izkustva mlados-
tnikov v celotni generaciji.
Starostno segregirano institucionalno obravnavanje mladostni-
kov pa ima poleg prednosti - cenenosti, specializacije, možnos-
ti nadzora - še slabe strani: z naraščanjem starostne homo-
genosti skupin se namreč mladostniki vse težje socializirajo
v nekatere od vlog (na primer poklicne vloge), ki jih zahteva
— 5 —
"odraslo" življenje, zaradi česar se pokažejo težave takrat,
ko naj bi sukcesivna generacija te vloge prevzemala. Zdi. se,
da svet "odraslosti" v pogojih starostno segregiranega obrav-
navanja (na primer šolanja) s svetom mladih le omejeno komuni-
cira, kar se včasih kaže kot razkorak vrednot, vzajemno ne-
razumevanje, nepripravljenost za sodelovanje itd.
V	oblikovanju vrstniških skupin se odražajo tudi procesi so-
cialnega razšlojevanja in slojevske reprodukcije družbe, ozi-
roma drugače povedano, medosebna in medskupinska dogajaja^jd med
vrstniki predstavljajo del procesov socialnega razšlojevanja.
Mnoge raziskave kažejo, da se članstvo v vrstniških skupinah
(bodisi neformalnih ali v okviru formalnih ustanov) v pomemb-
ni meri oblikuje tudi po socialnem kriteriju, da se po tem
kriteriju oblikujejo prijateljstva, erotične zveze, a že
sploh tudi znanstva. Najbolj viden družbeni prispevek k tem
procesom lahko vidimo v dejstvu, da se v različno usmerjenih
šolah (različno zahtevnih, elitističnih itd.) skupaj šolajo
populacije mladostnikov, ki se - glede na vrsto šole - med
seboj tudi statistično zakonito razlikujejo po socialnem izvo-
ru. Skupinsko dogajanje v takšnih, socialno poenotenih skupi-
nah lahko prispeva k prenašanju, utrjevanju in konformiranju s
socialno specifičnimi stališči, vrednotami, aspiracijami, kul-
turnimi vzorci (pri tem pa sodelujejo - kot smo prej opisali -
tudi družbene formalne ustanove), s čimer se že vrstniške
skupine pojavljajo kot eden od medijev ali socialnih kontekstov
slojevskega obnavljanja družbe.
V	zadnjem stoletju, ali še bolje rečeno po II. svetovni vojni
se je v tako imenovanem razvitem svetu močno povečala pozor-
nost, ki jo posvečajo mladostniškim vrstniškim skupinam. Druž-
be se v tem obdobju pospešeno industrializirajo in urbanizi-
rajo, procesi delitve dela se razvijajo v vedno več.ie potan-
kosti, z njimi pa v družbi prihaja do obsežnejše in inten-
zivnejša specializacij ir. rarcializaci^e posameznih področij
n
- (
družbene dejavnosti, posameznikovega bivanja, vlog in identi-
tet. Bazvoj javnih občil je omogočil spoznavanje in primerjan-
. j	•	4
je informacij iz vsega aveta , omogočil je ustvarjanje novih
skupinskih (modnih) identitet, ustvarjanje novih tipov kultu-
rne usmeritve (potrošniške)-, reklamiranje in določeno poeno-
tenje vrednotenj materialnih in kulturnih dobrin, stanj in
vsebin zavesti itd. Vzporedno z razvojem proizvodnih načinov
je dinamika povečevanja števila delovnih mest začela zaosta-
jati za povečevanjem števila delovno sposobnega prebivalstva,
pokazala pa se je potreba po podaljševanju trajanja izobraže-
valnega procesta v šolah.
V teh okoliščinah prihaja do nastanka pojava, ki ga nekateri
imenujejo "mladinska kultura". Le-ta naj bi bila po eni stra-
ni omogočena z vedno večjo kupno močjo mladih (ter z eksplo-
zijo ponudbe potrošnih dobrin, ki merijo ravno na pojav
"mladinske kulture"), po drugi strani pa naj bi odražala ved-
no večje število mladostnikov^, ki so v podobnem družbenem
položaju: nevključeni v procese proizvodnje, in torej material-
no odvisni; v položaju relativne telesne in duševne zrelosti,
vendar brez možnosti' enakovredne in enakopravne socialne
uveljavitve.
Se posebno v opisanih okoliščinah dosegajo mladinske vrstniške
skupine položaj razmeroma neodvisnega izvora posameznikove
socializacije in integracije, ki - kot da nastaja spontano
in včasih celo v konfliktu s prevladujočo kulturo in normami,
in ki se nasproti posamezniku (mladostniku, staršu, pedago-
gu) kaže kot razmeroma neodvisen^ od njegove volje in izbire.
Z nastajanjem tako imenovane "nladinske kulture" in obstojem
pojava vrstniških skupin kot pomembnega socializacijskega
dejavnika prihaja do izraza več vrst nasprotij oziroma para-
doksnih izrazov in pogojev, zaradi česar jo je ("mladinsko
kulturo") teš-"0 celovito oceniti in зе nanjo smiselno odzivati.
Izdvojimo lahko tri najbolj razvidne pare nasprotij:
- 8 -
1- Vsebina mladostniških vrstniških združb oziroma kulture
je prav gotovo odvisna (materialno, vrednostno, idejno)
od "starševske" kulture oziroma kulturnih vsebin v glo-
balni družbi; ta odvisnost se kaže vsaj na ta način, da
mladinska kultura nastaja deloma kot odgovor na skupno
zazaane probleme mladostnikov, živečih v istem družbenem
okolju. Po drugi strani pa se kultura kot splet material-
nih, ekonomskih, ideoloških in drugih odnosov relativno
osamosvaja, spričo česar narava odnosov z globalno kulturo
ni več enostavna.
. Po eni strani sodelovanje v mladostniških vrstniških skupi-
nah socialno slojevsko delitev družbe tudi v tem kontekstu
ohranja in obnavlja, po drugi strani pa se z izrazitej-
šim uveljavljanjem kakih - sicer v družbi poznanih - vred-
not pomembnost socialnega izvora mladostnikov manjša,
veča pa se pomembnost skupnega položaja v institucionalnem
okolju in podobnosti izkušenj v njem.
3. Se en tak par nasprotij predstavlja dejstvo, da namen in
motivacijsko vodilo vrstniških skupin in vključevanje v
njih - doseganje večje samostojnosti, neodvisnosti, svo-
bode, neomejenosti, obenem s tem pa izoblikovane vrstniške
skupine ali kulture, dopuščajo možnost intenzivnejšega,
bolj stereotipnega in posploševanega učinkovanja družbe-
nega nadzorstva.
Predvsem zadnje nasprotje govori v prid razlagi, po kateri
je motivacijska osnova oblikovanja vrstniških skupin in so-
delovanja v "mladinski kulturi" bolj protiodvisnostne kot
ps neodvisnostne narave.
Vsa omenjena nasprotja pa se kristalizirajo v nasprotju med
naravo "mladinske kulture" oziroma vrstniških skupin, ki
.pogosto "od znotraj" sgledajo celovite, popolne, brezčasne,
- 9 -
brezkompromisne, dejansko pa je njihov pomen in vpliv običajno
vezan na časovno prehodnost in kratkotrajnost specifične druž-
bene vloge mladinca, mladostnika, postadolescenta.
Prestopniške združbe mladoletnikov, socialne razlike in proce-
si stigmatizacije
Vrstniške skupine predstavljajo torej eno od bbük odgovorbv
posameznikov (v skupini) na skupno občutene probleme, naloge,
težave, ki izvirajo iz podobnega družbenega položaja, osebno
sprejetih (a vendar družbeno posredovanih, socializiranih)
aspiracij, osebnostnih značilnosti ter tudi univerzalnih fi-
logenetskih potreb in razvojnih faz. Med vsemi takimi skupi-
nami lahko - zra ta prispevek - izdvojimo prestopniške skupine.
Izraz - kolikor ga razumemo v zvezi s kazensko zakonodajo in
pravosodno prakso (v tej zvezi bi bil morda še boljši izraz
prestopniške združbe) - najbolj preprosto pove le to, da se
je več mladoletnikov združilo pri storitvi kaznivega dejanja,
oziroma da je mogoče pri njihovih kaznivih dejanjih najti
pogoj sostorilstva kot pravne kategorije. Pravna opredelitev
pa je le formalna in zanemarja silno raznolikost med presto-
pniškimi združbami, raznolikost, ki jo najdemo pri stopnji
strukturiranosti takih skupin, pri stopnji prostovoljnosti
sodelovanja, pri naravi motiviranosti posameznika za sodelo-
vanje v združbi, glede posameznikovih in skupinskih drugih
zunanjih možnostih, pri deležu kaznivih dejanj v celotni de-
javnosti posameznika in skupine itd.
Čeprav nasploh velja, da so mladoletniške prestopniške združ-
be pri nas praviloma le malo strukturirane, da izvrševanje
kaznivih dejanj ni nikoli osrednja ali tudi prevladujoča de-
javnost, okoli katere bi se skupina šele oblikovala, pa se
združbe in posamezniki v njih vseeno močno razlikujejo. Vse
7
zdruzbe, ki smo jih v okviru raziskave spoznali, smo okvirno
•razvrstili v tri skupine: prvo so predstavljala naključna,
- Io -
situacijska, enkratna združevanja mladoletnikov, ki adcer niso
bili tesneje povezani in ki sicer niso bili sodno obravnavani
zaradi kaznivih dejanj; v drugo skupino smo uvrščali takšne
grupacije mladoletnikov (in otrok in polnoletnih), ki so se
povezovali v nekakšne mreže znanstev in prijateljstev oziroma
v nekakšne razpršene kroge medsebojnih zvez in odnosov. Za
take združbe je bilo značilno, da so se kazniva dejanja občas-
no izvrševala v najrazličnejših medsebojnih povezavah, ne da
bi bilo pri tem mogoče najti vedno iste mladostnike kot ini-
ciatorje kaznive dejavnosti. Združb in mladoletnikov iz te
skupine je bilo v celotnem vzorcu razmeroma največ, najpogos-
teje pa smo jih našli v novozgrajenih in no vonasë^L jenih mesthih
k	o	:
soseskah. Zdi se, da so tudi značilnosti preživljanja proste-
ga (in tudi neprostega) časa v teh soseskah omogočale in po-
gojevale tovrstno izvrševanje kaznivih dejanj. V tretjo sku-
pino pa smo uvrščali združbe prestopnikov - povratnikov, ki
so se ne glede na odkritje njihovih kaznivih dejanj (ali pa
prav zato) družili razmeroma dalj časa, pri tem pa po izjavah
posameznih članov med seboj niso razvijali odnosov močnejšega
zaupanja, intimnejšega prijateljstva itd. V povprečju tudi
obseg njihovih odkritih kaznivih dejanj ni pomembneje presegal
obsega kaznivih dejanj drugih skupin mladostnikov v podobnem
času druženja.
Pri razmišljanju o naravi prestopniškega združevanja (predvsem
združb iz druge in še bolj tretje skupine) smo začeli vedno
bolj izpostavljati dve značilnosti: pomembnost socialnega
izvora in položaja mladoletnikov, na tej osnovi izoblikovan
njihov življenski stil in pojmovanja, ter stopnjo in oblike
njihove stigmatiziranosti. Ce smo pri prestopniških združbah
kot celoti našli izredno veliko raznolikost starostne ses-
tave, socialnega izvora, družinskih okoliščin, uspešnosti
šolanja itd, pa smo predvsen pri združbah in tretje skupine
našli praviloma zelo slab socialni izvor in položaj ter boga-
-li-
to zgodovino institucionalnega stigmatiziranja, obravnavanja,
socialnih neuspehov in konfliktnih situacij itd. Narava nji-
hovega druženja ter odsotnost notranje privlačnosti med člani
v skupini se nam je začela zdeti razumljiva na ta način, da
smo vedno bolj uvidevali neprostovoljno, "usodnostno" naravo
njihovega druženja.
Za člane teh skupin je bila njihova skupina skoraj edino, kar
jim je socialno ostalo dostopno, s sočlani(za katere so vede-
li, da jim predstavljajo "slabo družbo") so se srečevali vsak
dan, enostavno zato, ker so imeli zelo omejeno socialno polje
možnosti svojega uveljavljanja in preživljanja prostega časa.
Njihova pojmovanja o življenju prihodnosti in samem sebi so
bila usodnostna v tem smislu, da so tudi sami bolj ali manj
uvidevali svojo (negativno) "usodo" oziroma so jo v veliki
meri pripisovali vplivom in dogajanjem izven polja možnosti
lastnega učinkovanja.
Izkušnje pogoste lastne stigmatiziranosti, obravnavanosti
samega sebe kot nemočnega, slabega, pomoči ali nadzora pot-
rebnega, postavlja posameznika pred problem vzdrževanja pozi-
tivne samopodobe, samospoštovanja, identitete. Odzivi na pre-
velike razkorake med notrebo po pozitivni samopodobi in ne-
gativnim socialnim ocenjevanjem so različni: med individual-
nimi odzivi bi lahko našli vse od sovražnega odnosa do avtori-
tet, občutkov zmanjševanja lastne vrednosti i,n do resnejših
pojavov osebnostne dezintegracije. Med medosebnimi odzivi pa
najdemo vse bolj selektivno navezovanje vezi in odnosov z
mladoletniki v podobnem položaju, kar omogoča skupinsko obli-
kovanje (pozitivne) identitete skupine in njenih članov, obli-
kovanje načinov moralne nevtralizacije krivde in ocenjevanje
lastnih kaznivih dejanj.
Tvorba takšnih skupin ;e torej bolj odziv na problem kot pa
-njegova rešitev, зе z rešitvijo mislimo na spremembo dejav-
nikov, ki problem srl oh sestavljajo in povzročajo. Kliub vse-
mu pa vrstniško druženje tudi v tem rrimeru izpolnjuje pozi-
- 12 -
tivao funkcijo vzdrževanja samospoštovanja in identitete,
kar v nekaterih primerih preprečuje pojavljanje drugačnih
morda osebno in družbeno škodljivejših patoloških pojavov.
Takšno združevanje pa - čeprav spričo velikih socialnih ome-
jitev osebno motivirano in utemeljeno - lahko predstavlja
celo negativno rešitev, torej rešitev, ki problem še poveča.
Združevanje takih mladostnikov v skupine praviloma naleti
na še večje neodobravanje, stigmatiziranje in omejevanje s
strani okolja.
Poskušajmo zgoraj navedeno opisanje ene vrste prestopniških
mladoletniških združb navezati na še prej omenjeno vprašanje
socialnih razlik in mladinskih vrstniških združb (kultur)
nasploh. Ena od najmočnejših tradicij v kriminološki misli
2o. stoletja razvija subkulturni pristop k razlagi mladinske-
ga pre s topništva. Subkul tura naj bi bil koncept, ki bi po-
vezoval dejstvo prevladujoče skupinske narave mladinskega
prestopništva, prevladujoče zastopanosti predstavnikov
nižjih družbenih slojev med (.uradno obravnavanimi) prestop-
niki in tudi obstoja posebnih mestnih območij večjega pojav-
ljanja prestopništva,. Koncept prestopniške subkulture (ki
so ga sicer različni pisci tudi diametralno nasprotno razla-
gali) je pomenil eksplicitno spoznanje o več kot le osebni
(osebnostni) etiologiji prestopništva ter v določeni meri
(pri nekaterih piscih) tudi spoznanje o močnem vplivu social-
nih razlik (ali nepravičnosti, kot so pojav bolj angažirano
9
imenovali drugi) na pojavljanje prestopništva7. Sodobnejši
(zahodni) teoretiki subkulture v razlago najrazličnejših
pojavov odklonskosti uvajajo pojem različnih - socialno ve-
zanih - Subkultur, ki naj bi posredovale med družbeno razslo-
jenostjo, položajem posameznika ter njegovo "izbiro" oblike
odklonskega vedenja- Med različnimi oblikami odklonskega ve-
denja povezujejo pojav mladinskega prestopništva (za razli-
ko od na primer "kulturnega uporništva" ali delovanja "po-
-litično ozaveščenih mladinskih skupin") s subkulturnimi vzorci
- 13 -
nižjih družbenih slojev, pri čemer pa dodajajo, da izrazi-
tejše subkulturno odzivanje vedno zajema le manjši del ce-
lotne starostne in socialne skupine.
Mnoge od omenjenih teoretičnih razlag mladoletniškega (pres-
topniškega) združevanja potrjuje tudi izkušnje, ki smo si
jih pridobili pri večmesečnem skupinskem delu s štirimi pres-
topniškimi skupinami v okviru raziskave Inštituta za krimino-
logijo. Dve od štirih skupin so sestavljali otroci socialno
razmeroma privilegiranih staršev, drugi dve skupini pa so
sestavljali otroci staršev iz relativnega družbenega dna.
Med obema paroma skupin smo opazili naslednje razlike:
-	združevanje otrok nižjega socialno-ekonomskega statusa je
bilo v veliko večji meri neprostovoljno, saj so bile nji-
hove možnosti za preživljanje prostega časa in uveljavitev
druge bistveno manjše, po drugi strani pa so doživljali
tudi vsakodnevne interakcije z osebami in organi iz svoje-
ga okolja, ki so jih opozarjale na dejstvo, da niso enaki
drugim mladostnikom.
-	Doživljeni problemi otrok iz obeh skupin so se bistveno
razlikovali: poglavitni problem mladostnikov z višjim
Socialno ekonomskim statusom je bil - sodeč po njihovih
pogovorih - dosegati čim boljše rezultate v šolah, kjer
so bili že relativno uspešni; urediti odnose s starši,
ki so jih že sicer podpirali v njihovih hotenjih; zmanj-
šati posledice sodnega ukrepa na najmanjšo možno mero,
čeprav so nekateri (upravičeno!) pričakovali, da jim s
strani sodišča ne grozi "nič hudega". Poglavitni problem
članov dveh skupin na je bil obstoj vsakodnevnih, ponav-
ljajočih se in tnadi nasilnih intervencij s strani okolja
ozirorr.a obstoj zaostren* konfliktnosti v več socialnih
okoljih hkrati. Sola oziroma služba jim ni predstavljala
velikega proble-a, saj jih je šola - kot neuspešne in mo-
-le-
teče - že odpisala, slùzba pa jim za enkrat ni bila dovolj
privlačna. Postopek na sodišču in sodni ukrep jim je bil f
i
vsaj v eksplicitnih pogovorih - manj pomemben, saj so delo-
vanje sodišča manj razumeli oziroma jim je bila grožnja sod-
nega ukrepa spričo vsakodnevnih konfliktnosti manj pomembna.
- Skupinski delavci, ki so se srečevali z vsemi štirimi skupi-
nami, so doživljali različne odzive na svojo pripravljenost,
da se daljši čas sestajajo z mladoletniki: otrpci višjega SES
so ponudbo izrabili za pogovarjanje o občih problemih, s či-
mer so se približevali svojim lastnim težavam, iskali nas-
vete za uspešnejše učenje, razrešitev manjših nesoglasij s
starši itd. Člani, skupin nižjega SE3 pa so takšno ponudbo
v večji meri zavrnili ter pričakovali bodisi vključitev sku-
pinskih delavcev v življenje skupine bodisi bolj stvarno po-
moč pri razreševanju konfliktnih odnosov z okoljem. Le v enem
primeru smo uspeli navezati z dejavniki v okolju takšne sti-
ke, da je prišlo do opazne spremembe v odnosu med skupino
in okoljem in da se je skupina na nek način v okolju uvel-
javila.
V razmišljanju o delu s skupinami smo prišli do zaključka, da
so člani skupin z višjim SES potrebovali drugačno obravnavan-
je (če so sploh kakšno potrebovali), usmerjeno predvsem v
osebno pomoč in podporo. Mladostniki z nižjim SES pa takšne
vrste obravnavanja niti nišo bili pripravljeni v tolikšni
meri sprejeti, obenem pa smo tudi lahko opazili, da leži
eden od pomembnejših dejavnikov (ne samo zgodivinskih, a
tudi aktualnih) oblikovanja njihove prestopniške vloge v
ožjem ih širšem okolju. Paradoks pa je, da smo bili kot
skupinski delavci bolje opremljeni za nuden.ie pomoči mlados-
tnikov višjega 3E3, ki so ponoć тапј potrebovali, manj pa za
obravnavanje okolja mladostnikov niž^ers ¿ES, ki bi takšno
intervencijo bolj potreoov3li.
- 15 -
Teorija in predlogi za prakso
Tipologije in teoretične razlage, ki so se razvile v drugih
družbenopolitičnih in ekonomskih razmerah imajo seveda za na-
še razmišljanje le omejen pomen. Kljub temu pa soočanje z
dejstvom, da se določene vrste socialnih problemov pogosteje
pojavljajo v določenem družbenem sloju, skupaj z dejstvom
prevladujoče individualne (na osebnost usmerjene) obravnave
mladostnikov, postavljajo strokovnega delavca pred vprašanje,
kako delovati pri razreševanju problemov teh (socialno de-
priviranih) skupin prebivalstva, kje so meje individualizacije
družbenih problemov, kje je razmejitev med učinkovitim obrav-
navanjem posameznika in delovanjem v območju družbenega ozi-
roma kako te meje presegati. V zaključku navajamo štiri sklopie
teoretične misli ter2p£tavljamo razmišljanje o njihovih impli-
kacijah za prakso.
1.
Teorija: Stigmatiziranje (specializirano, institucionalno
obravnavanje "problematičnega" posamezniki problema običajno
ne razrešuje z odpiranjem novih pozitivnih možnosti, temveč
bolj z odstranjevanjem negativnih dejavnikov, omejevanjem,
dodatnim nadzorom. Vse to ima lahko za posledico, da posa-
meznik sprejme ponujeno vlogo "obravnavanega problematičnega
posameznika", da zmanjša svojo dejavnost v poskusih lastnega
razreševanja, da si ustvarja negativna stališča do družbe.
Stigmatiziranje stereotipizira družbeno odzivanje na odklon-
skost ter zmanjšuje morebitne pomisleke v zvezi z interve-
niranjem v življenje posameznika (ki je "problem").
Praksa: Socialno skrbstvo se pri obravnavanju mladinskega pres-
topništva največkrat vključuje v obravnavanje mladostnika kot
zadnji člen v verigi ukrepanja, in s tem tudi mimo lastne
volje nadaljuje verigo stigmatiziranje. Strokovni delavec je
-v tem okviru omejen že z "predfabriciranimi" informacijami
- 16 -
o problemu, ki so jih zbrale druge institucije, ki jih pri
problemu zanimajo drugi aspekti kot delavca socialnega skrb-
stva, omejen je z dolžnostjo ukrepanja (izvajanja ukrepa)
ter s svojo specifično vlogo izvajalca tretmaja socialne
ne pri 1 ago j e no s ti.
Spreminjanje dela v zvezi s škodljivimi posledicami stigma-
tiziranje bi zahtevalo spremenjeno vlogo strokovnega delav-
ca, ki se naj ne bi vpletal v življenje mladostnikov le po
že uresničenem uradnem obravnvav^nju kaznivih dejanj. Vklju-
čevanje strokovnega delavca v različna primerna"*"0 okolja
uresničevanja potreb mladostnikov bi spremenilo njegovo
vlogo iz vloge "socialca" ali izvajalca "tretmaja" v vlogo
zainteresiranega strokovnega delavca pri razvijanju skupnosti,
ki je opremljen z določeno družbeno močjo (pooblastilbm svoje
institucije) in strokovnim znanjem in vrednotami. V tem okvi-
ru naj bi strokovni delavec predvsem deloval v smislu vpli-
vanja na tiste družbene procese, ki vztrajno težijo k izlo-
čanju socialno manj uspešnih posameznikov, oziroma naj bi
soustvarjal takšna okolja (organizacije), kjer bi ti mehanizmi
delovali po drugačnih kriterijih kot v večini drugih okolij.
2.
Teorija: Socialne razlike in značilnosti socialnega položaja
objektivno strukturirajo življenski prostor posameznika ter
vplivajo na večjo ali manjšo verjetnost, da se bo razvil
način zadovoljevanja potreb, ki bo označen kot prestopniški.	,
Vpliv socialnih razlik in okolja se kaže v dveh vidikih:-
kot okvir osebne zgodovine - pojavljanja neugodni h etiološ-
kih dejavnikov in razvoja osebnih dojemanj, aspiracij
i
- kot sedanja struktura okolja, možnosti in pritiskov v
njem, razpoložljivih vlog za mladostnika itd.
Praksa: Zdi se, ds strokovni delavci v socialnem skrbstvu
zaradi obstoječih porojev dela ter narave- problematike lažje
- 17 -
in uspešneje obravnavajo mladostnike iz ugodnejšega social-
nega okolja oziroma tam, kjer potek obravnave ne zahteva po-
seganja v okolje. Strokovni delavec je tudi po svoji osebni
življenski praksi razmeroma oddaljen od mladostnikov iz niž-
jih slojev, zaradi česar jim velikokrat lahko ponudi le mož-
nost formalnega odnosa in formalnih ciljev. Zelo redko se
strokovni delavci pojavljajo kot stalno dejavni oblikovalci
miadostnikovega okolja socialnega uveljavljanja.
Glede na objektivni obstoj socialnih razlik ter glede na vlogo
strokovnega delavca v okviru družbene delitve dela in moči
se je teh problemov težje lotiti neposredno.
Angažiranje v naravnih okoljih bi strokovnemu delavcu omo-
gočilo vplivati na procese navidez "enakopravnega" ocenje-
vanja mladostnikov, ki pa dejansko - preko dejavnosti izlo-
čanja in stigmatiziran j a - ožfijo prostor uveljavljanja mla-
dostnikov iz nižjih družbenih slojev. Posreden pristop k
delovanju socialnih razlik je možen tudi v stvarnejši oceni
mladostnikovih aspiracij. Včasih pritiskamo na mladostnika,
da bi se vključil v šolo ali službo, ne da bi prej zagotovili
oziroma ugotovili za to potrebno motiviranost in aspiracije;
včasih pa tudi mladostnikovih pristnih aspiracij ne upošte-
vamo, ker se sprijaznimo z dejstvom njegovih relativno manjših
legitimnih sredstev za njihovo uresničevanje.
3.
Teorija: Posameznik je tudi v vlogi devianta praviloma dejaven
v oblikovanju predstav o samec sebi, o svoji prihodnosti, o
svoji vlogi. Iz te dejavnosti izhaja tudi dejavnost v zu-
nanjem uresničevanju lastnih predstav. Ta aktivnost je pogo-
jena z življensko zgodovino, sedanjimi možnostmi, je presli-
kana skozi specifične oblike obstoječih (mladinskih) kulturnih
vzorov (in mladostnikovega sprejemanja teh vzorov).
- 18 -
Prakse: Mladostnikovih pojmovanj - morda zaradi občutka lastne-
ga boljšega vpogleda v stvarnost - pogosto ne upoštevamo v za-
dostni meri, cilje obravnave velikokrat zastavljamo formalno
in stereotipno. Vloga strokovnega delavca bi s tem v zvezi
morda lahko bila v posredovanju med simbolnim svetom mladostni-
ka in svetom konvencionalne družbe. Oba svetova imata svoje
predpostavke, ki so včasih le omejeno združljive. Z upošte-
vanjem različnosti oziroma individualnosti sveta pojmovanj
mladostnika morda ne bi dosegli boljših zunanjih rezultatov
(v smislu formalnih kriterijev obravnave), verjetno pa bi
vsaj zmanjšali škodljivo vplivanje same obravnave na mlados-
tnika (tu mislimo na razvoj sovražnega odnosa, odtujitve od
postopka).
Teorija: Vrstniška (tudi prestopniška) skupina mladostnikov
nastane kot motiviran in razlbžljiv odziv na življensko situa-
cijo mladostnikov. Velikokrat se pospešeno razvija v družbe-
no nesprejemljivi smeri šele z naraščanjem zunanjih pritiskov
instigaatizacije. Vendar je tudi v tem primeru osebno motivi-
rana, saj se posameznik (v okviru svojih socialnih možnosti)
zanjo odloča med možnimi alternativami. Skupina za posamezni-
ka lahko izpolnjuje vlogo dejavnika osebnostne in socialne
integracije (čeprav v tako imenovanem polju "subkulture").
Praksa omenjenih značilnosti ne more upoštevati, če poudarja
le obravnavanje že uresničenih "problemov", ne pa tudi stvar-
nosti vrstniškega druženja mimo že odkritih in obravnavanih
"problemov". Ce ne more upoštevati pomembnosti socialnih
razlik ter skupine ocenjuje z vidika nekakšnega zaželjenega
povrečja stereotipnih socialnih ciljev. Če ne uspe v spoz-
navanju osebnega pojmovanja in vrednostnega sveta mladostni-
ka ter njegove motivacije za sodelovanje v skupini. Posledi-
' ca tega neupoštevanja je, da sicer strokovni delavec lahko
-Iz-
oblikuje takšno ali drugačno mnenje o naravi skupine (najpo-
gosteje je to mnenje o škodljivosti skupine ter težnja k
njenem razbitju), vendar je tako daleč od stvarnih pogojev
oblikovanja skupine, da nanjo ne more pomembneje vplivati
(razen z odstanitvijo mladostnikov iz njihovega primarnega
okolja; s takim posegom pa se problem le prestavi drugam -
na primer v vzgojni zavod).
Načelo za delo v praksi bi moralo biti, da ni dovolj prestop-
niških skupin le razbijati, če ob tem ne moremo v okolju ust-
varjati pozitivnih možnosti za uveljavitev mladostnikov. V
takem primeru namreč mladostnikom le odvzamemo del - sicer
družbeno negativen - njihovega okolja osebnega uveljavljanja,
ter s tem osebne pritiske in frustracije povečamo. Strokovni
delavec naj bi z upoštevanjem prej opisanega teoretičnega
izhodišča spodbujal vključevanje mladostnikov v vrstniške
skupine, vendar bi moral ob tem zagotavljati tudi možnost
pozitivne uveljavitve skupine v okolju. Le z zmanjševanjem
stigmatizacije bi se zmanjšal tudi občutek usodnosti skupine,
stopnja neprostovoljnosti, ki pogojuje, da je tudi osebnostna
integracija v takih skupinah le začasna.
Namesto zaključka
Omenjene štiri teoretične misli in vodila iz njih za prakso
so v tesni zvezi z oblikovanjem poklicne vloge strokovnega
delavca v okviru socialnega skrbstva. Sedanji praksi lahko
v veliki meri očitamo Individualizacijo družbenih problemov,
ter formalizem v postopkih. Opisana vodila za prakso naj bi
po eni strani težila k večjemu neposrednemu angažiranju de-
lavcev v družbenem okolju, po drugi strani pa k tesnejšemu
stiku s kulturo uporabnikov dejavnosti socialnega skrbstva.
Ti dve značilnosti lahko pojmujemo kot obliki podružbljanja
z dvema "sogovornikoma" socialnega skrbstva: družbeno skup-
- 2 o -
nostjo in klienti (uporabniki?). Vsako podružbljanje pa zah-
teva svoj subjekt podružbljanja: to je družbeno organizirana
iniciativa, moč, pooblastilo za začenjanje in razvijanje ta-
kega procesa. V tem prispevku puščamo odprto vprašanje ta-
kega družbenega subjekta oziroma lahko le naznačimo, da smo
v prispevku načeli vprašanja strokovne in poklicne vloge,
načel, prakse in institucij, ki so tudi v zvezi z globalnej-	«
šimi družbenimi pogoji in cilji.
OPOMBE
-	-- ■	I
1.	Specifičnost skupine se lahko nanaša na drug prostor in/ali
čas njenega delovanja, na drugačno vlogo, ki jo ima posamez-
nik v takšni skupini, na druge socializacijske vsebine in
teme, ki se v takšnih skupinah razvijajo. Specifičnost vrst-
niške skupine pomeni, da je z ozirom na nekatera področja
mogoče najti vsaj minimalni konflikt med vlogo posameznika
kot člana vrstniške skupine in njegovo vlogo v kaki drugi
skupini (na primer v družini, v šolskem kolektivu itd.).
i -
—
2.	Dejstvo, da so v skupini približno enako stari posamezniki,
še ne pomeni, da so tudi sicer enaki po svoji vlogi v skupini.
Znotraj vrstniške skupine so vloge diferencirajo po drugih
značilnostih posameznikov, cilju skupine itd, vendar pa ne
prihaja do obsežnejše vnaprejšnje razpodelitve vlog, kot se
praviloma dogaja v družini.
3.	Pri ter. gre lahko za osebnostno integracijo skozi sodelo-
vanje v družbeno negativno vrednotenih dejavnostih in skupi-
nah. Takšna integracija je zato vedno konfliktna oziroma
dolgoročno dvomljiva, saj negativna stigna pred posameznika
postavlja spet nove probleme lastnega vrednotenja.
- 21 -
"Tu je mišljen predvsem informacijsko "obdelan" svet, svet, kate-
rega podobo nam posredujejo močno centralizirane in monopo-
lizirane informacijske službe.
■ i. i •
■ .-t -----:--- i ' ■ " . .
Pri tem številni pisci opozarjajo, da se obdobje, ki ga posa-
meznik preživi v vlogi mladostnika, z razvojem družbe daljša.
Drugi pa opozarjajo na nastajanje novega obdobja - post-ado-
lescence, ki se nadaljuje za določen del mladine v pozna dvaj-
seta leta.	-
6.	Posebne kulturne in medosebne norme, vrednote, življenski stili
se s stališča posameznika zdijo kot razmeroma neodvisna in
nesremenljiva možnost v socialnem okolju zato¿ker so utemelje-
ni in vzdrževani ne le osebno ali skupinsko, temveč na dolo-
čen način tudi skupnostno, generacijsko, zgodovinsko.
:	' - I	..-M / '	, ••
7.	Raziskavo z naslovom "Akcijsko raziskovanje mladoletniških
prestopniških združb", Inštitut za kriminologijo, Ljubljana,
1982, je financirala Republiška raziskovalna skupnost, z
enkratnim prispevkom pa jo je podprla tudi Skupnost socialnega
skrbstva Slovenije.
8.	Te značilnosti so bile v zvezi z gostoto naselitve, razmero-
ma še nestrukturiranim socialnim delovanjem skupnosti ter
njenih podskupin, odsotnostjo infrastrukture, itd. Več o tem
glej pri Dekleva, D.: Mladoletniške prestopniške združbe
in njihova struktura, Revija za kriminalistikc in krimino-
logijo, Ljubljana, j^/193% s- ^»9-48.
- 22 -
9. Dolgotrajne in intenzivne razprave o odnosu med prestopniš-
tvoffi in socialnim izvorom nišo po-tïxLile enostavnih zvez med
obema značilnostima: namesto tega poudarjajo posredne zveze,
ki povezujejo socialni izvor posameznika, njegove življenske
izkušnje, aktualne aspiracije in motnosti", procese stigmati-
ziranja in šele nato uresničenega prestopništva.	«
lo. Primarna v tem smislu, da niso Strukturirana predvsem v zvezi
s potrebo po obravnavanju prestopnikov-
- 23 -
SOCIALNI IN EKONOMSKI VIDIKI SOLIDARNOSTI V STANOVANJSKEM
t GOSPODARSTVU SR 3L0 VENI JEx
Srna Mandič
Osnovni namen naloge Socialni in ekonomski vidiki solidarno-
sti v stanovanjskem gospodarstvu SE Slovenije je bil vzposta-
viti in preveriti pojmovno teoretski instrumentarij za anali-
zo stanovanjskega gospodarstva zlasti v tistih dimenzijah, ki
zadevajo uveljavljanje načela solidarnosti kot enega temelj-
nih, z ustavo določenih družbenih načel delitve.
Ker pa je bilo za dosego tega cilja potrebno najprej sploh u~
strezno sociološko koncipirati sam proces stanovanjskega gos-
podarstva, smo se v prve» delu naloge usmerili v njegovo kon-
ceptualizacijo, in sicer kot Iprocesa produkcije in reprodukci-
je prostorsko socialnih struktur za stanovanje. Ta koncept bi
naj omogočil celovito obravnavo procesa stanovanjske reproduk-
cije in njenih posameznih delov v njegovi dinamiki in odvisno-
sti od procesa celotne družbene reprodukcije.
V okviru modela, ki smo ga oblikovali, smo ta proces razvili
in analizirali v smislu enostavnih momentov produkcijskega
procesa:
1. Proces produkcije v ožjem smislu: ta moment produkcije pos-
tavlja v ospredje dimenzijo stanovanja kot grajene strukture in
v bistvu soUpada s tea, kar običajno imenujemo stanovanjska
gradnja ter spremljajoče dejavnosti. Družbena oblika, v kateri
ta proces poteka, je v tem momentu šele drugorodna in ga dife-
rencira na več tipov. Tako ne moremo govoriti o enovitem pro-
cesu produkcije, pač pa o treh tehnološko, investicijsko, or-
ganizacijsko in izvedbeno dokaj različnih tipih, ki so se uve-
x Članek je povzetek raziskovalne naloge Inštituta za sociologi-
jo pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani. Nosilka naloge
je avtorica članka.
-Pr-
ijavili pri nas, o družbeni, zasebni in zadružni gradnji.
Koncept družbeno usmerjene stanovanjske gradnje, ki je us-
merjen k poenotenju določenih značilnosti teh tipov, se
uveljavlja šele v novejšem času.	(
2.	Homent distribucije: Prvi moeent - produkcija v ožjem smi-
slu - je izpostavil proces proizvodnje stanovanja kot grajene
strukture. V drugem momentu prihaja v ospredje proces nastaja-
nja stanovanja kot socialno strukturirane entitete: gre za
proces razdeljevanja ustvarjenih produktov - stanovanj po dru-
žbenih zakonih in določitev posameznikovega deleža v teh pro-
izvodih. Kožno je govoriti o 5 idealnih tipih oz. mehanizmih
reguliranja distribucije: regulacija preko trga, družbeno in-
teresna regulacija, regulacija na osnovi solidarnosti primar-
nih in sekundarnih skupin, pravna regulacija (v primeru, ko
postane pravna regulacija na osnovi pozitivnega pravnega reda
avtonomna glede na ostale tipe regulacije) ter zadnji tip,
kjer distribucija sovpada s produkcijo - torej zasebna grad-
nja. Ti tipi realno ne nastopajo v čisti obliki, pač pa se
medsebojno dopolnjujejo, interierirajo in pogojujejo drug
drugega.
3.	Koment potrošnje: ta moment izpostavlja uporabno vrednost
že proizvedenega in distribuiranega stanovanje, ki postane ta-
ko predmet uživanja, rabe, uporabe. V ospredju je torej kvali-
teta stanovanja. Kakršenkoli poskus nadaljnjega razvijanja in
vsebinskega opredeljevanja te "kvalitete" (tudi preko katego-
rije potreb) nas privede do dejstva, da je ta kvaliteta realno
podvržena isti redukciji, ki (tudi v družbi prehodnega obdob-
ja) človeka kot celovito bitje reducira na delovno silo: sta-
novanje kot prostor reprodukcije človeka kot celovitega bitja
(seveda v historičnih okvirih) se reducira, sicer socialno di-
ferencirano, v "historično skladišče delovne sile", ki naj za-
gotovi njeno biološko družbeno reprodukcijo. Ker pa ta repro-
dukcija delovne sile implicira tudi trošenje drugih dobrin,
nastopi stanovanje tudi v vlogi strukturanta potrošnje, kot
potrošni subeistem. Številne so študije, ki ugotavljajo priso-
- 25 -
tnost elementov te redukcije (npr. t.i. spalna naselja) ter
opozarjajo na nujnost preseganja te redukcije.
Ti trije momenti drug drugega bistveno sopogojujejo.
Proces stanovanjske reprodukcije pa je v določenem odnosu tu-
di do procesa celotne družbene reprodukcije: od njega je od-
visen, vendar nanj tudi vzvratno vpliva. Poleg njegovega vpli-
va na pojav sociabilnosti smo v nalogi izpostavili in analizi-
rali predvsem njegov vpliv na pojav vertikalne družbene neena-
kosti. Pri tem ne gre le za vprašanja obstoja in delovanja me-
hanizmov, ki bi znotraj procesa stanovanjske reprodukcije de-
lovali v smeri zmanjševanja socialnih razlik v družbeno spre-
jemljiv obseg, pač pa tudi za to, kakšen je vpliv stanovanjske
reprodukcije kot take na nastajanje družbene neenakosti v glo-
balni družbi. Ne gre torej le za to, kako in koliko se družbe-
ne neenakosti odražajo v stanovanjski reprodukciji, ampak tudi
za to, kako se skozi njo reproducirajo oz. multiplicirajo. Mul-
tipliciranje socialnih neenakosti na področju stanovanjske re-
produkcije in preko njega smo v nalogi analizirali v dveh vi-
dikih. Prvi izhaja iz stanovanja kot grajene strukture in za-
sleduje kopičenje različnih socialnih ugodnosti oz. neugodnosti
na tej podlagi. Prostorsko gledano predstavlja skrajno obliko
take kumulacije pojav segregacije, kjer se razlikam v indivi-
dualnem stanovanjskem standardu pridružujejo tudi razlike v
možnosti koriščenja t.i. družbenega standarda, kar je, glede
na njegovo normativno usmerjenost k izenačevanju porabe na ne-
katerih stateško pomembnih področjih družbenega življenja, še
posebej kritično. Drugi vidik izhaja iz stanovanja kot ekonom-
ske kategorije in vsebuje niz različnih socialnih ugodnosti
oz. neugodnosti, ki posledično sledijo začetnim ugodnostia oz.
neugodnostim pri pridobivanju stanovanja.
- 26 -
V	drugem delu naloge sao na osnovi podanega «odela procesa
stanovanjske reprodukcije in izoblikovanega pojmovnega in-
strumentarija v grobih obrisih analiiirali poglavitne ele-
mente in usmerjenost stanovanjske politike v povojnem obdo-
bju, največjo pozornost pa smo namenili procesu distribu-
cije stanovanj. V zvezi s tem velja omeniti eno izmed naj-
I
bolj kritičnih ugotovitev. Po podatkih, ki so nam bili na
voljo iz Statističnega letopisa SB Slovenije, smo izračuna-
li nekaj pokazateljev reševanja stanovanjske problematike
delavcev v združenem delu SB Slovenije v obdobju od leta
1975 do 1978. Obravnavano časovno obdobje je prekratko, da
bi mogli govoriti o stalnem trendu, vendar pa kaže na dolo-
čen pojav, ki bi ga bilo v daljšem časovnem obdobju potrebno
natančneje raziskati.
V	tem obdobju lahko opazimo padec števila vloženih prošenj
že stanovanja in kredite v absolutnem smislu, raste tudi de-
lež nerešenih prošenj glede na vse vložene; pada število re-
šenih prošenj v absolutnem smislu ter v relativnem - glede na
vse delavce ter vse vložene prošnje. Leta 1975 je prišlo na eno
rešeno 1,3 nerešene prošnje, v letu 1978 pa 1,6.
V	opazovanem času je prišlo do določenega prestrukturiranja:
med vsemi vloženimi prošnjami se je zvišal delež prošenj za
stanovanje, znižal pa delež prošenj za kredite. Bešene pro-
šnje za stanovanja v tem obdobju padajo v absolutnem in re-
lativnem smislu (tako glede na vse delavce kot glede na vse
vložene prošnje). Število nerešenih ns eno rešeno prošnjo za
stanovanje se v tem obdobju poveča s 3»6 na ^,5-
Kar zadeva vložene prošnje za kredite lahko opazimo njihovo
upadanje tako v absolutnem kot relativnem smislu. V upadanju
je tudi število rešenih prošenj za kredite v absolutnem smi-
slu ter glede na vse delavce, izboljšuje pa se razmerje med
rešenimi in nerešenimi prošnjami za kredit.
- 27 -
Če nekoliko poenostavljeno vzamemo izobrazbo, kot indikator
socialnega statva za kar so na voljo podatki iz leta 1978,
dobimo dokaj konsistentno podobo o socialno diferenciranem
reševanju stanovanjske problematike delavcev v združenem de-
lu. Ked vlagatelji prošenj za stanovanja so nadreprezentira-
ni delavci z visoko, višjo in srednjo izobrazbo ter VKV de-
lavci, podreprezentirani pa delavci z nižjo izobrazbo ter
KV in KKV delavci.
Pled delavci, ki so dobili stanovanja, so nadreprezentirani
tisti z visoko, višjo in srednjo izobrazbo ter VKV delavci,
podreprezentirani pa delavci z nižjo izobrazbo ter KV, PKV
in NKV delavci.
Kakšna je uspešnost izobrazbenih skupin v smislu deleža re-
šenih glede na vložene prošnje za stanovanje znotraj posa-
mezne skupine? Delež rešenih glede na vložene prošnje zno-
traj posamezne izobrazbene skupine je premosorazmeren z vi-
šino izobrazbe - višji pri višji izobrazbi, nižji pri nižji
izobrazbi.
Delavci z višjo izobrazbo se pogosteje odločajo za vložitev
prošnje za stanovanje kot delavci z nižjo izobrazbo, hkrati
s tem pa je tudi večja verjetnost (statistično), da bo vlo-
žena prošnja tudi pozitivno rešena. Za skupino z nižjo izo-
brazbo, zlasti pa za PKV in SKV delavce, velja obratno:
prošnje za stanovanja vlagajo v manjši meri, če pa že, je
tudi manjša verjetnost, da bo prošnja pozitivno rešena.
Presenetljivo je, da distribuciji solidarnostnih stanovanj
glede na uporabljene podatke te zakonitosti ne le ne uspeva
preobrniti, temveč ji tudi sama zapada (v letu 1978 so med
prejemnike solidarnostnih stanovanj sodile tudi "mlade dru-
žine'1). Deleži solidarnostnih stanovanj med vsemi razdelje-
nimi stanovanji se pri posameznih izobrazbenih razredih bi-
stveno ne razlikujejo. Hed prejemniki solidarnostnih stane-
- 34 -
vanj v te® letu mo nadreprezentirani delavci z visoko, viijo
in srednjo izobrazbo ter VKV delavci, podreprezentirani pa
delavci z nižjo izobrazbo ter KV, PKV in HKV delavci,	,
Kar zadeva prošnje za kredite, se za njih pogosteje odločajo
delavci višje izobrazbene skupine ter VKV in KV delavci kot
tisti z nižje izobrazbene skupine, glede deleža rešenih pro-	'
šenj med vsemi vloženimi pa med posameznimi izobrazbenimi
skupinami ni opaziti večjih razlik.
XXX
V zadnjem delu naloge smo skušali oblikovati pojmovno teoret-
ski model solidarnosti v stanovanjski reprodukciji. Ker ob-
stajajo večje razlike v rabi in opredeljevanju pomenske struk-
ture pojma solidarnosti - in prav na področju stanovanjske re-
produkcije je ta pojem podvržen drastični vsebinski redukciji
- smo najprej predstavili sprejeti koncept solidarnosti, ki je
bil razvit na ISU.^1'
Koncept izpostavlja poleg solidarnosti na ravni primarnih in
sekundarnih skupin (konsolidacija skupin(e) na osnovi občutka
skupne ogroženosti ali zaradi doseganja določenih ciljev na
osnovi skupnega interesa), še dve drugi specifični ravni soli-
darnosti: sistemsko-regulativno in razvojno-dinamično raven.	'
Njuna specifičnost je utemeljena v razredni interesni solidar-
nosti delavskega razreda na oblasti. Solidarnost izhaja iz
skupne razredne lastnine proizvajalnih sredstev in implicira џ
vzajemno ekonomsko in družbeno odgovornost med posameznimi
subjekti združenega dela.
_ oc. _
— J
Bazvojno-dinamična raven solidarnosti implicira proces kon-
solidacije ljudi in skupin v družbenem gibanju k normativno
določenim dolgoročnim globalnim ciljem socialistične družbe.
Sistemsko regulativna raven oz. funkcije solidarnosti impli-
cira tisto pomensko vsebino, ki jo zastavlja Ustava SE Slo-
venije. Ustava namreč pri doseganju temeljnega družbenega
cilja, (po Kardeljevi formulaciji)^^, da "socialistična
družba mora usklajevati različne interese delavskega razreda
tako, da ohranja celoto, stimulira produkcijo in delo in v
teo procesu zmanjšuje socialne razlike", pripisuje solidar-
nosti naslednjo vlogo:
"Ti «motri se uresničujejo z nenehnim izboljševanjem življe-
njskih razmer in delovnih pogojev s tem, da se na temeljih
vzajemnosti in solidarnosti premagujejo razlike, ki izvirajo
iz materialne nerazvitosti in drugih neenakih možnosti za ži-
vljenje in delo ter onemogočajo in odpravljajo razlike, ki ne
izvirajo iz uporabe načela delitve po delu."
Solidarnost na sistemsko-regulativni ravni je torej ustavno
določena kot mehanizem, ki naj zagotovi čimbolj izenačene
delovne in življenske pogoje na strateško pomembnih področjih
družbenega življenja, izenačuje startne možnosti za vse, zma-
njšuje zgodovinsko nastale socialne razlike, ki ne izvirajo
iz uporabe načela delitve po delu, in zagotovi določen mini-
mum socialno ogroženim skupinam.
Na osnovi takega razumevanja pojma solidarnosti smo obliko-
vali pojmovno teoretični model solidarnosti v stanovanjski
reprodukciji.
«
Solidarnost na stanovanjskem področju je pojmovno podvržena
isti redukciji, kot pogosto tudi sam pojem solidarnosti, na
tisti njegov del, ki implicira zagotavljanje pomoči oprede-
ljenim socialno ogroženim skupinam.	J
Že S. Suvar je opozoril, da je taka pojmovna redukcija ne'le	J
nezadostna in se z njo ne moremo zadovoljiti, temveč da je
na določen način tudi zavajajoča - zamegljuje bistvena pro-
tislovja na tem področju:
"Stanovi za radnike več se podižu prikupljanjem neke vrste
milostinje, kao da baš radnici ne stvaraju društvena materi-
alna bogastva, koja im se u društvenoj preraspodijeli otima-
ju. Zar doista nije smiješno da jedno socijalističko društvo
mora pribjegavati načelime karitativnosti i mecenatstva da
bi rješavalo radničke životne probleme? (...) Dok god se tak-
va načela primjenjuju to je jasan dokaz da u korijenima dru-
štva postoje duboke socijalne nejednakosti i da eksploatacioni
( X)
sistemi nesmetano funkcioniraju."4
Pojmovno polje "solidarnost v stanovanjski reprodukciji", ki
smo ga v pričujoči nalogi skušali formalizirati do ravni mo-
dels, predstavlja medsebojno aplikacijo, križanje pojmovnih
polj "stanovanjske reprodukcije" in "solidarnosti", kot sta
konceptualizirani. To pojmovno polje je heterogeno in notra-
nje razčlenjeno. Formalno ga je možno podati v obliki matri-
ke, katere ena dimenzija predstavlja stanovanjsko reprodukci-	t
jo s tremi momenti in njihovimi strukturnimi elementi, druga I
dimenzija pa solidarnost s tremi nivoji: solidarnost primar- -
nih in sekundarnih skupin, sistemsko regulativni in razvojno J
-dinamični nivo. Vsebino posameznega polja matrike je možno
določiti v dveh siiereh. Prvi zadeva delovanje principa soli-
darnosti v okviru procesa stanovanjske reprodukcije, drugi pe
vpliv procesa stanovanjske reprodukcije in njegovih posamez-
nih elementov na uveljavljanje principa solidarnosti v glo-
balni družbi. V nalogi smo skušali nakazati možne vsebine po-
sameznih polj - vsebinskih sklopov, posebej pa smo izpostavi-
li in razvili enega med njimi - delovanje sistemsko-regulativ-
nega nivoja solidarnosti v stanovanjski reprodukciji.
Omenili smo že, da se sistemsko-regulativna vloga solidarno-
sti pogosto reducira le na pomoč določenim socialno ogroženim
skupinam. Prav zaradi te redukcije je posebej potrebno pouda-
riti tisto vsebino solidarnosti, ki predstavlja omejevanje in
odpravljanje razlik, ki ne izvirajo iz uporabe načela delitve
po delu. V zadnjem času, v zaostrenih pogojih gospodarjenja,
se namreč poudarja nevarnost, da bi se solidarnost kot soci-
alno-izravnalni mehanizem izrodila v nekakšno splošno zmanj-
ševanje socialnih razlik, v nekak egalitarizem, ki bi bil v
nasprotju z načeli delitve po delu in bi ga ogrožal - t.i.
lažna oz. laži solidarnost . Vse prepogosto pa se pozablja
na neko drugo skrajno nevarnost: da bi tudi opustitev ali ne-
dosledno izvajanje načela solidarnosti prav tako ogrozila uve-
ljavljanje načela delitve po delu s tem, ko ne bi odpravljala
razlik, ki ne izhajajo iz dela. Solidarnost kot načelo delitve
torej ne sme ogrožati razlik, ki izhajajo iz dela, vendar pa
mora ogrožati razlike, ki ne izhajejo iz dela. Nevarno je, da
bi izključno opozarjanje na prvo nevarnost - odpravljanje so-
cialnih razlik, ki izhajajo iz načela delitve po delu - izri-
nilo v pozabo tudi drugo nevarnost: ohranjanje in večanje so-
cialnih razlik, ki ne izhajajo iz dela. Prav na stanovanjskem
področju je to posebej aktualno, saj gre za vprašanje možno-
sti povečevanja socialnih razlik preko področja stanovanjske
reprodukcije v sœislu kumulacije socialnih (ne) ugodnosti.
Foleg že omenjenega pojeva segregacije kot oblike take kumula-
cije velja opozoriti še na drugo obliko, ki zadeva stanovanje
kot ekonomsko kategorijo.
_ 7P -
Če postavimo v medsebojni odnos osnovni družbeni mehanizem
delitve dohodka, ki izhaja iz "distribucije proizvodnih po-
gojev" , in stanovanjsko politiko (dodeljevanje družbenih sta-
novanj in kreditov) kot pogojno posebni mehanizem redistribu-
cije, se, nekoliko poenostavljeno, postavlja vprašanje narave
tega odnosa: ali je "stanovanjska distribucija" prvi premo-
sorazmerna, ji torej sledi in jo ojačuje, ali obratno soraz-
merna?
Ali torej socialne razlike odraža, zmanjšuje ali poglablja?
Ali je stanovanje samo eden od privilegijev določenega druž-
benega sloj® (višji izobrazbi in višjemu dohodku, večji dru-
žbeni moči se pridržuje še večje, bolj kvalitetno stanovanje
na ustreznejši lokaciji; dobljeno pod ugodnejšimi pogoji;
hitreje, z večjo možnostjo, da gre za družbeno stanovanje;
ali pa z večjo možnostjo višjih kreditov, kar je pri obstoječi
stopnji inflacije še posebej ugodno) katerega zagotovitev in
vzdrževanje predstavlja relativno in absolutno manjše finančno
oz. psihofizično in časovno breme, tako da v večji meri omogo-
ča nadaljnje izobraževanje, večjo stopnjo družbeno-politične
aktivnosti, več časa za boljšo socializacijo otrok, večjo mo-
žnost pridobivanja večjega dohodka zunaj dela itd., s čemer
se ta krog privilegiranosti ojačuje. Nižjemu dohodku, nižji
izobrazbi, manjši družbeni moči pa se pridružuje manjša mož-
nost priti do družbenega stanovanja, možni so nižji krediti
in s tem v zvezi manjša korist od inflacije, zato pa je rela-
tivno večje finančno breme, še posebej pa večji psiho-fizični
angažma pri nabavi oz. gradnji ter seveda manjše možnosti do-
datnega izobraževanja, družbeno-politične aktivnosti, manj ča-
sa za socializacijo otrok itd., kar spet ustvarja negativni
ojačujoči se krog podprivilegiranosti za drug sloj.
Na to vprašanje seveda ni možno dati enovitega odgovora in je
to seveda stvar analize in empiričnega raziskovanja, ki naj
izpostavi "kritične mehanizme" in socialne skupine.
_ 7Ï _
Druga nakazana smer analize zadeve podaljševanje oz. omejeva-
nje socialnih razlik v sfero stanovanjske reprodukcije.
Vprašenje omejevanja socialnih razlik v sferi stanovanje oz.
njihovega ohranjenje v okviru družbeno sprejemljivih rezlik,
je utemeljeno v dvojni neravi stanovanja.
V procesu distribucije stanovanj, kot smo to že nekezeli, pri-
heje ne den dvojne narava stanovanje kot ekonomske in socielne
kategorije. Menjelne vrednost stanovanje nastope kot element
v sistemu celotnege plensko-tržnege mehanizma in se podreja
njegovim zakonitostim. Hkrati nastopa stanovanje kot bistveni
element oz. pogoj kvalitete življenje in socielne varnosti in
je kot tako neogibno predmet družbene skrbi, ki presega le
tržno logiko.
Ker pa gre pri stanovanju oz. njegovi ceni za neprimerno večji
delež v strukturi porabe, kot pri ostalih potrošnih dobrinah
in pri večini elementov t.i. družbenega standarde, je te dvoj-
nost prev pri stenovenju nejbolj zeostrena in družbeno občut-
ljive. Če bi šlo semo ze delovenje tržnih zakonitosti, bi se
"distribucije proizvodni h pogojev" direktno podaljševala in
preslikavele v "distribucijo življenjskih pogojev", teko pe
so med njiju vnešeni določeni družbeni korektivni mehenizmi,
ki nej bi to podaljševanje omejili in delovali v smislu ize-
nečevenje življenjskih t.i. stenovenjskih pogojev po defini-
ranih družbenih kriterijih.
Tisti del mehanizmov znotraj celotnega procesa stanovanjske
reprodukcije, ki je eksplicitlb namenjen temu oz. še nekoli-
ko ožje, pomoči socielno ogroženim, si je tudi prilestil ime
solidernosti, ki pe jo vse pogosteje nedomešče pojem "družbe-
ne pomoči".
- 54 -
Solidarnost je v sedanjem sistemu namenjena naslednjim kate-
gorijam: upokojencem, invalidom, borcem NOB, delavcem z niž-
jimi dohodki. Z novim zakonom o stanovanjskem gospodarstvu
so iz te kategorije izločene "mlade družine". Poleg teh ka-
tegorij prebivalstva pa solidarnost zajema tudi določene og-
rožene kategorije in se kaže v (delnem) subvencioniranju sta-
narin. Tu gre za nivo občine, kjer se tudi zbirajo in distri-
buira jo obvezni prispevki v te namene.
Poleg tega se pod nazivom solidarnosti zbirajo in usmerjajo
določena stanovanjska sredstva na nivoju republike za odpra-
vljanje regionalnih razlik.
Neposredne učinke teh delnih mehanizmov bi bilo potrebno na-
tančneje analizirati', sploh pa njihovo težo v primerjavi s
socialnimi učinki drugih mehanizmov v procesu stanovanjske
reprodukcije.
Vendar za vprašanje uspešnosti oz. neuspešnosti mehanizmov
omejevanja socialnih neenakosti oz. njihovega ohranjanja v
družbeno sprejemljivih okvirih ne zadostuje le analiza de-
lovanja tistih delnih mehanizmov, ki so eksplicitno temu na-
menjeni, ampak je potrebna analiza sploh celokupnih učinkov
vseh mehanizmov in njihovih elementov na možnosti ostvarja-
nja pravice do stanovanja posameznikov in družbenih skupin.
Potrebno bi bilo te mehanizme analizirati v kontekstu posa-
meznih momentov procesa stanovanjske reprodukcije ter izpo-
staviti tiste "kritične" točke, v katerih ti mehanizmi delu-
jejo (nekontrolirano?) socialno diferencirano in socialno
diferencirajoče mimo ali v nasprotju z načeli delitve po delu.
V zaključku naloge smo izpostavili in operacionalizirali ne-
kaj problemskih sklopov, ki v okviru te tematike terjajo na-
dalnje empirično raziskovanje.
- 35 -
** Г~ •
OPOMBE:
(1)	Janez Dokler: Solidarnost kot družbeni projekt, ISU,
Ljubljana 1979
- .-v- -_ ' 4 •	v-
(2)	Edvard Kardelj: Problem naše socialistične graditve, str.
163
(3)	Stipe Šuvar: Izmedju zasedka i megalopolisa; Zagreb, 1973
str. 154,159
POROČILA
REJNIŠTVO V OBČINI KRANJ
Že vrsto let ugotavljamo, da je družbena zaščita otroka v rejniški
družini veliko primernejša od zavodskega varstva.
S tem prispevkom skušamo podati nekaj naših razmišljanj o rejniški
družini ter o otrocih rejencih naše občine. Že v letih 1979/8o smo
opravili analizo stanja rejništva. Zato bomo nekaj podatkov povze-
li iz te analize.
V Kranju je v reji 44 otrok pri 3o-ih rejniških družinah. Prve rej-
niške družine so se pojavile že pred dvajsetimi leti. Rejniške dru-
žine nudijo otroku pogoje za zdrav razvoj. Zadovoljujejo njegove
potrebe po ljubezni in varnosti, vendar ne vse enako intenzivno.
Čim mlajši je otrok ob namestitvi v rejniško družino, tem bolj ta
čustva vrača, tem bolj se čuti člana družine. Za večino otrok pome-
ni rejniška družina edini dom, saj izhajajo iz neurejenih primarnih
družin z močno socialno patologijo. Le nekaj otrok je v reji zaradi
nerešenega stanovanjskega problema staršev. Pristen čustveni stik s
pravimi starši počasi zamre, v nekaterih primerih pa je treba stike
prekiniti.
Ugotavljamo, da se rejniki zanimajo za otrokov napredek v razvoju,
pri šolskem delu. Opažamo pa, da so nekateri zelo hitro zadovljni
z nižjim učnim uspehom in se ne vprašujejo, od kod manjši uspeh,
kot so otrokove sposobnosti. Vzroke iščejo pri otrokovih starših.
Opazili smo, da znajo zelo pozorno opazovati rejenca in mu skušajo
pomagati. V nekaterih primerih celo s posredovanjem v šoli, pri če-
mer pretirano poudarjajo, da je otrok rejenec in naj se to upošte-
va. Pričakovanja glede doseganja uspeha na tak način smo skušali
znižati oz. preprečiti. Vendar smo prav zaradi dobrega poznavanja
otrok s strani rejnikov odkrili odklone v razvoju in rejencem nu-
dili ustrezno pomoč.
Po drugi strani opažamo manjše možnosti ustreznega odziva samih
rejniških družin na večjo otrokovo motenost. Zaradi nepoznavan-
ja oz. neznanja si dostikrat ne znajo razložiti posebnosti v ot-
rokovem vedenju. Zato tudi prepozno obvestijo ustrezne strokovne
službe o otrokovih težavah. Vendar je tega v zadnjem času vse
manj.
Večina rejnikov v kranjski občini je starejših, nekaj jih je sred-
njih let. Nekoliko manj so dovzetni za individualne spremembe v
razvoju otrok, posebno v puberteti. Večinama so to popolne druži-
ne. Več jih živi na podeželju. Izobrazbena, kulturna raven je niž-
ja, večina družin je patriarhalno, tradicionalno obarvanih. V
nekaterih primerih opažamo večjo vlogo žene - matere, brez katere
bi družina oz. kmetija razpadla, posebno če je mož bolan, povsem
podrejen, ali ga ni. Dostikrat pa je glede na posebnosti vedenja
otrok pomembna vloga moža - očeta v družini. V nekaterih primerih
se je v razvoju otroka to pokazalo kot pomanjkljivost. Rejnice
znajo biti včasih celo pretirano materinske, saj pri otroku ovira-
jo razvoj samostojnosti ter odgovornosti za njihova dejanja, kar
je nujno potrebno za samostojno življenje. Do teh otrok čutijo
večjo odgovornost kot do svojih in temu primerno tudi ravnajo. To
velja zlasti takrat, kadar posebnosti v otrokovem razvoju zavirajo
boljši uspeh v šoli. Takrat postanejo rejnice preveč uvidevne. Le
manjši odstotek rejnic ne odkrije posebnosti v otrokovem vedenju.
Vzrok za tako ravnanje je v manjšem poznavanju samega rejenca in
njegovega razvoja. Rejniki skušajo upoštevati nasvete strokovnja-
kov, vendar jih okrog 33 % nasvetov ne sprejema.
Poklicne aspiracije rejnikov in rejencev se omejujejo na šolanje
na poklicni šoli, le malo jih poirisli na nadaljnje šolanje. To
je verjetno vpliv nižje kulturne, izobrazbene ravni rejnikov, pa
tudi različnih težav otrok v osnovni šcli. Rejniške družine so
večinoma zaprte v svcjo družinsko skupnost, nevajeno drugega okol-
ja. Komunikacija poteka med manjšim krogcm ljudi, nerazgibanost
okolja je večja.
- Ђо -
Vzgojne metode so različne. Dostikrat vprašujejo, kako naj se
vedejo do rejencev: ali na enak način kot do svojih otrok. Huj-
ših fizičnih kazni nismo opazili nikjer, prevladujeta pohvala
ali izražanje nezadovoljstva s strani rejnikov. Otroci so pri-
merno obremenjeni z deli doma, nismo opazili, da bi, zlasti na
kmetiji, prišlo do izrabljanja delovne sile rejencev.
V nekaterih primerih smo sklenili rejniško razmerje v družini,
kjer je rejenec sorodstveno povezan s člani družine (stara mama,
teta itd.).
Otroci v rejniških družinah kažejo več motenj kot poprečna otroš-
ka populacija, saj izhajajo iz razbitih domov, od osebnostno in
vedenjske motenih staršev, zato imajo že pogoje za moten prena-
talni razvoj. Zato smo pri večini otrok opravili psihološki preg-
led. Ugotavljamo, da je bilo za otrokov zdrav duševni razvoj po-
membno, če je bil nameščen v rejniško družino v čim zgodnejši
dobi. Dlje ko je otrok živel v neustreznem okolju, večji so od-
kloni in težave v njegovem razvoju. Povsem normalno se razvija
od 3o-5o % otrok, vsi ostali pa imajo bodisi nepopravljive teža-
ve oz. motnje bodisi take, ki bodo prešle ali se ublažile.
Največji primanjkljaj, z njim pa tudi posledice, se Ugotavljajo
na področju emocionalnega funkcioniranja. Čustveno zrelejši so
bili otroci, ki so imeli zadovoljene osnovne čustvene potrebe,
kar je pogojeno z zgodnejšo namestitvijo, s sprejetjem in adap-
tacijo v rejniški družini. Drugače pa se pri marsikaterem otroku
ugotavlja čustvena podhranjenost, kar zahteva večjo rejnikovo
zavzetost in občutljivost za otrokove potrebe. Pri rejencih pa
se pojavlja tudi zakrivanje, pretiran nadzor nad svojim vedenjem
_ 7.0 _
in izražanjem čustev. To velja zlasti za tiste, ki so se učili
čustvovanja v lastni neurejeni družini z neprimernimi vzorci.
Dostikrat se to preusmeri v agresivnost na drugih področjih.
S tem v zvezi so tudi težave v puberteti. Nekateri rejenci do-
življajo močnejšo identitetno krizo. Vprašujejo se po svojem
izvoru, primerjajo sebe s pravimi starši, sprašujejo, s kakšno
pravico jim rejniki postavljajo omejitve. V tem obdobju pride
do večjih konfliktov med rejenci in rejnicami, zato je potreb-
no veliko naše spretnosti, da jih zgladimo.
Pri precejšnjem številu otrok se pojavlja duševna prizadetost
oz. duševna zaostalost, razvojni deficit, predvsem zaradi mo-
tenega prenatalnega življenja in kasnejših neprimernih vzpod-
bud okolja. Tu bi omenili še razne organske okvare, psihomoto-
rične motnje, specifične naravnanosti, sindrom m. cerebralne
disfunkcije, motnje govora itd. Ugotavljamo, da so duševno
prizadeti rejenci zelo navezani na rejnice in da jim te nudijo
dovolj čustvene topline in potrpežljivosti.
Zelo veliko je težav na področju socialnega funkcioniranja.
Večinoma gre za motnje socialnega stika, manjšo komunikativ-
nost in vključitev v primerno družbo vrstnikov. To je delno
pogojeno z zaprtostjo rejniške družine same, ne pa le s psi-
hičnimi značilnostmi otroka (npr. čustvene motnje).
Marsikdaj je bil otrok pred namestitvijo v takem zdravstvenem
stanju, da je bil hospitaliziran, kasneje pa je potreboval še
veliko nege in truda rejnice.
Center za socialno delo Kranj zadnja tri leta omogoča, poleg
rednega mesečnega plačila, še brezplačno letovanje rejnic in
- ¿4-0 -
in rejencev, nagrade ob 8. marcu ali novan letu. Več skrbi
posvečamo vzgojno-izobraževalnenm programu rejnikov. Imeli
smo že nekaj predavanj o šolskem delu, adolescenci in vzgo-
ji. Poglobiti skušamo predvsem znanje rejnikov o otrokovem
razvoju, motenost*» o duševni prizadetosti itd. Največ uspeha
smo dosegli z letovanjem na morju. Udeležita se ga dve naši
delavki (socialni delavec, psiholog). Z opazovanjem vedenja
otrok, rejnic in njihovih odnosov, smo lahko spoznali mar-
sikaj koristnega. Med usmerjenim in spontanim pogovorom smo
veliko svetovali glede otrokovega razvoja, načina reagiran-
ja rejnic, možnost za psihomotorični razvoj, igro, za pomoč
pri šolskem delu in tudi poklicnem usmerjanju. Če se rejni-
ce intenzivneje posvetijo otrokom, jih bolje spoznajo in utr-
dijo medsebojne vezi. Uravnavanje odnosa med rejnico in ot-
rokom je bilo za nas ena pomembnih nalog, ki jo v predavanjih
težko izvedemo. Zaenkrat se je kot najbolj uspešna metoda
vzgojno svetovalnega dela odlikoval prav individualni pogovor
ter metoda diskusije med samimi rejnicami. Mi sno pogovor le
nekoliko usmerjali.
Nepretrgoma poskušamo spremljati otroka in delati z rejniško
družino. Rejniške družine s težavo pridobivamo, v urbanih na-
seljih pa še manj. Premalo imamo družin, ki bi bile priprav-
ljene sprejeti otroke, motene v telesnem in duševnem razvoju,
vedenjsko motene, matere z novorojenčki med porodniškim dopus-
tom.
V prihodnje bomo poskušali zlasti v sodelovanju s krajevno skup
nostjo (komisija za socialna vprašanj a)bolje seznanjati občane
o pomenu in namenu rejništva ter s tem pridobiti nove rejniške
družine.
Janja Vogelnik in Francka Ban
- 41 -
KnJIŽKA OCENA
Dr. Yves Rastimir Hedeljkovič: SOCIJALITI RAD, Knjiga I, Beograd
1982
Trideset let po ustanovitvi prve šole za socialne delavce smo v
Jugoslaviji končno dobili tudi domačo knjigo, ki obravnava soci-
alno delo. Avtor knjige je dr. Yves Rastimir Nedeljkovič, profe-
sor na Fakulteti političnih ved - smer za socialno politiko in
socialno delo v Beogradu. Knjigo sta izdala Zavod za preučevanje
socialnih problemov mesta Beograda in avtor sam, izšla je ob ko-
ncu lanskega leta v Beogradu. Delo nosi naslov Socialno delo,
knjiga I., kar pomeni, da lahko pričakujemo še več podobnih del
istega avtorja. To v predgovoru h knjigi tudi sam obljublja, ko
pravi, da gre za publikacije, ki bodo postopoma in monografsko
obravnavale zapleten splet tistih družbenih dejavnosti, ki jih
imenujemo socialno delo. V prvem delu posreduje večji del eleme-
ntov, ki so bistveni za avtorjevo razumevanje socialnega dela.
Knjiga je razdeljena na sedem obsežnejših poglavij in to:
I. Socialno delo (K vedi o socialnem delu, njegovi filozofiji,
metodologiji)
II. Utemeljitev, razumevanje, definiranje temeljev vede o soci-
alnem delu
III. Socialno delo med družbenimi in lastnimi protislovji
IV". Kratek pregled razvoja socialnih dejavnosti v Srbiji
V. Prispevek k razpravam o etičnih temeljih prostovoljnega in
poklicnega socialnega dela
71. Pregled nekaterih posebnih področij socialnega dela
VTI. Znanstveni temelji projektivnega in preventivnega socialne-
ga dela
Enjigi so dodane še priloge, dragoceni pregled domače in tuje
literature za študij teorije socialnega dela kot temelja za nje-
govo znanstveno zasnovanost in seznan ilustracij.
Delo obsega 261 strani.
- 42 -
Skoraj da ni mogoče na kratko povzemati, vsebine poglavij saj se
vsako od njih loteva vsaj enega od temeljnih vprašenj socialnega
dela. Poskušali pa bomo podati nekaj splošnih značilnosti knjige:
Za celotno delo je značilen marksističen pristop. Avtor vseskozi
uporablja dialektično metodo in z njeno pomočjo pojasnjuje vire
socialnega dela, njegovo protislovno družbeno vlogo in številna
protislovja v njem samem. Ta metoda mu omogoča tudi nakazovati
poti za razrešitev teh protislovij. Tako opozarja na to, da pomoč
sama po sebi, čeprav jo dajemo z namenom, da bi integrirali posame-
zne družbene skupine, hkrati tudi etiketira in stigmatizira ljudi.
Tako samo delovanje služb ohranja in celo povzroča marginalizaci-
jo. Hešitev tega temeljnega protislovja socialnega dela vidi avtor
v usmerjenosti socialnega dela k vsem ljudem, v odprtosti k razvo-
ju in šele nato v obravnavi tistih, ki zaradi delovanja različnih
okoliščin zaostajajo ali iz kdo ve kakšnih etničnih ali drugih ra-
zlogov ostajajo na robu družbe.
Drugo protislovje socialnega dela vidi avtor v pojmovanju solidar-
nosti. Pomoč tistih, ki " imajo", onim, ki ""nimajo" je razredna
solidarnost meščanskega tipa. Delavska solidarnost vseh podrejenih
slojev skozi zgodovino temelji na enotnosti, združevanju vseh (pre-
dvsem tistih, ki so v težavah, z onimi, ki niso) zaradi napredka
in razvoja. Solidarnost je torej povezovanje ljudi ob reševanju kon-
kretnih vprašanj. Ali je v naši social ni politiki in socialnem va-
rstvu, to dovolj prisotno, se sprašuje dr. Nedeljkovič.
Nadaljnje protislovje, ki je tesno povezano s socialnim delom je
razvoj potreb in stvarnih možnosti za njihovo zadovoljevanje. Ra-
zkorak med rastjo potreb in možnostni za njihovo zadovoljevanje
je, kot kaže, eno od temeljnih protislovij socializma, saj rast
potreb spodbuja ustvarjalnost in proizvodnjo. Drugo so elementa-
rne potrebe, ki so povezane z razvojem skupnosti in se zadovolju-
jejo z raznimi načini združevanja Ljtidi v vsej zgodovini. Vzaje-
mnost in solidarnost pomenita enakost vseh ob prizadevanju za
zadovoljitev potreb. To se je razvijalo v celotni človeški prete-
klosti, danes pa mora preseči razrednost in postati ena od bis-
tvenih poti za njeno premagovanje sploh, pa tudi v naši družbi.
_ 43 -
Razen dejanskih protislovij navaja avtor še navidezna (da je ra-
zredna opredelitev socialnega dela nasprotje humanosti; da je
človeško izkustvo, kot temelj prostovoljnemu delu, v protislovju
z znanstvenim izkustvom in dejavnostjo ipd.), ki v socialno delo
vnašajo še več nejasnosti. Ugotavlja, da se socialno delo nahaja
sredi vrenja vseh ključnih družbenih vprašanj in to tem bolj, če
se s svojo borbeno angažiranostjo srečuje z vzroki vseh tistih
protislovij, katerih rešitev je nujna. Kljub lastnim omejitvam
se socialno delo usmerja k živemu spletu družbenih, skupinskih
in osebnih interesov in konfliktov. Dejavnike, ki zavirajo svobo-
dni razvoj vsakega človeka lahko premagamo le s skupnim delom,
pravičnostjo pri delitvi in v vseh odnosih, ki na tej podlagi na-
stajajo. Za delo je značilna tudi materialno zgodovinska metoda,
ki avtorju omogoča, da pojave opazuje v kontinuumu razvoja in jih
posplošuje. Ta pristop j.e najbolj izrazit ob vprašanju o odnosu
med poklicnim in nepoklicnim socialnim delom. Socialno delo poj-
muje kot neločljivo celoto, ki jo sestavljata prostovoljno in
profesionalno delo. To izhodiščno tezo dosledno zagovarja ob ra-
zpravi o vseh vprašanjih, ki se jih loteva: o etiki socialnega
dela, o znanstveni zasnovanosti in razvoju socialnega dela in
drugje.
Materialno zgodovinska metoda omogoča avtorju tudi razumevanje
in obravnavo poklicnega socialnega dela kot razredne kategorije.
Marksistični pristop zahteva tudi kritičnost pri razpravi o soci-
alnem delu. Dr. Nedeljkovič ravno z dosledno kritičnostjo doka-
zuje svoje resno znanstveno prizadevanje za nadaljnji razvoj soci-
alnega dela kot vede in družbene prakse. Tako kritizira dejstvo,
da socialno delo pogosto govori o abstraktnem in ne o konkretnem
človeku ter o neki globalni, abstraktni, ne pa o konkretni druž-
bi. Vse to vodi k dogmatizaciji in iskanju splošnih rešitev, brez
stvarnih učinkov, ter k pojmovanju socialnega dela kot "pomagajoče"
službe. S tem pojmovanjem je socialno delo obremenjeno še iz časov
dobrodelnosti in ga še ni uspelo premagati. Rešitev je v tem, da
pomoč presežemo v dialektičnem smislu. To bi pomenilo, da se pomoč
ne ukinja, temveč jo socialno delo preraste z višjim načinom svoje-
- ЦА- -
ga delovanja: s spodbujanjem, razvijanjem samostojnosti, z iska-
njem opore v sami osebnosti, v njenih možnostih druženja z drugi-
mi ljudmi in v njenih ustvarjalnih sposobnostih ter v širši pove-
zanosti, vzajemnosti in solidarnosti v konkretno dani družbi. To
so hkrati tudi prizadevanja za ustvarjanje popolnoma novih, sodob-
nem človeku ustrezajočih oblik povezovanja in vzajemnosti.
Podobna kritična stališča se pojavljajo tudi ob razpravah o druž-
beni vlogi in razrednosti socialnega dela. Trdi, da pogosto čaka-
mo na to, da bodo pogoji za socialno delo "zreli" in se s tem us-
pavamo. Pogoje pa je treba ustvarjati s konkretno akcijo in to ne-
nehno: predvsem z akcijo povezanih družbenih dejavnikov tistih lju~
di, ki jim je ustvarjanje boljših življenjskih pogojev nujna potre-
ba in ne razkošje.
Nadaljnja značilnost Nedeljkovičeve knjige je celovitost v pristo-
pu, ki je upoštevana tako v metodi dela, kakor tudi kot teoretično
načelo. S pomočjo kategorije celovitosti podaja avtor pregled te-
meljnih tokov, razsežnosti in značilnosti socialnega dela v njego-
vem dosedanjem razvoju in povezanosti z družbenimi gibanji. Celovi-
tost je upoštevana tudi ob razpravah o odnosu med posameznim in ob-
čim, posebnim in skupnim ter konkretnim in obstraktnim. Avtor pos-
kuša premostiti razdaljo med konkretnostjo kot bistveno značilnos-
tjo marksizma in tudi socialnega dela, ter širšimi posplošitvami
na temelju značilnosti in globalnih tendenc razvoja (kar se pogos-
to kaže na področju socialne politike). Na področju socialnega de-
la se ti odnosi kažejo čisto konkretno v medsebojni pogojenosti
osebnega in družbenega razvoja. Socialistična družba zagotavlja
svoboden razvoj vsakemu posamezniku, ta razvoj pa je možen le z
njegovim samouresničevanjem in polno vključenostjo v socialne sku-
pine in širšo družbeno skupnost. To pa je ena temeljnih nalog da na -
šnje vede in prakse socialnega dela.
7 knjigi so obravnavani različni problemski sklopi, pri čemer av-
tor nima pretenzij, da bi dal dokončne odgovore na vsa zastavlje-
na vprašanja. Vendar pa je v tej prvi knjigi, kot pravi dr. Nedelj-*
kovic sam v predgovoru, poskušal čim jasneje predstaviti pojem so-
cialnega dela "kot posebnega in univerzalnega človekovega družbene-
- 45 -
ga odnosa dejavne človečnosti, ob vzajemni opori in pomoči pri
oblikovanju osebnega in skupnega življenja, kakor tudi premagova-
nje težav na tej poti". Iz navedenega lahko razberemo, da avtor
socialnega dela ne pojmuje klasično, temveč kot aktiven in human
družbeni odnos, ki se oblikuje med ljudmi. Takšno široko pojmova-
nje socialnega dela pa seveda kaj lahko vodi v nejasnosti in vča-
sih tudi do protislovnih stališč.
Veliko pozornosti je dr. Nedeljkovič posvetil vprašanju znanstve-
ne zasnovanosti socialnega dela. Meni, da socialno delo vsebuje
sistematizirana splošna in posebna spoznanja, ki jih je mogoče
oblikovati kot posebno znanstveno disciplino. Hkrati pa opozarja
na pomanjkljivosti, ki jih je treba še premagati, da bi socialno
delo postalo veda. fiazviti je treba metodologijo socialnega dela
in tfo iz sedanjih metod, ki morajo poleg imena spremeniti tudi
svojo vsebino.
Filozofijo socialnega dela in njegovo etiko lahko dalje razvija-
mo le tako, da jo povežemo z marksizmom. Med marksizmom in so-
cialnim delom vidi avtor tesno povezavo. Marksizem je revolucija
v akciji. Če je socialno delo zares živa in konkretna družbena
dejavnost, je le-to na svoj način marksizem v akciji. Avtor se
sprašuje, ali sedanja metodologija socialnega dela temelji na ma-
rksizmu, ali predstavlja konkretno raziskovalno področje, ali sk-
rbi za njegovo razvijanje in oplajanje.
Ob razpravi o teoretični zasnovanosti socialnega dela je nujno od-
govoriti tudi na vprašanje, kaj je predmet vede o socialnem delu.
Če poskušamo najti splošni pojem ali kategorijo, ki jo sestavlja-
jo številni elementi, a je hkrati temeljna in najsplošnejša, je
to dejavna človečnost. Po avtorjevem mnenju je predmet preučeva-
nja vede o socialnem delu spoznavanje zakonitosti nastanke in ra-
zvoja najrazličnejših oblik dejavne človečnosti skozi vso člove-
ško zgodovino. Dr. Nedeljkovič opozarja, da je takšno pojmovanje
predmeta socialnega dela vsebovano tudi v naši definiciji social-
nega чд.е1а (v Hesoluciji o nalogah komuni s tov pri uresničevanju
socialne politike, X. Kongres SKJ): da je to "dialektična veda o
- H€> i-
zgodovinskih koreninah, razvoju pogojev in vzrokov, zakonitosti,
pojavov človečnosti oziroma humanizma ali dejavne humanizacije,
skozi človeško zgodovino. Gre za človečnost v spontani, organizi-
rani, načrtni in poklicni obliki, v vseh oblikah pojavljanja, v
medsebojnem povezovanju ljudi, vzajemnosti in združevanja v sti-
ski in sreči. Tu je stičišče treh temeljnih elementov: narave,
družbe in človekovega mišljenja*^).
Takšno gledanje na predmet vede o socialnem delu se zdi na prvi
pogled morda preveč abstràktno, poleg tega pa socialno delo pre-
malo diferencira od drugih disciplin. Ne glede na to, da tako
opredeljenega predmeta ne moremo brez pridržkov sprejeti, pa je
nedvomno zanimivo in spodbuja k nadaljnjim razmišljanjem v tej
smeri.
Delu bi lahko očitali nekoliko slabšo (sistematičnost, tako pri
vrstnem redu poglavij, kakor tudi pri vsebini posamezniih sesta-
vin. Temeljna avtorjeva stališča so zastopana v skoraj vseh po-
glavjih, kar je po eni strani dobro, po drugi pa se ob tem izgu-
bi tisto, kar. je v vsakem od njih osrednje. Na splošno so boljša
tista poglavja, ki razpravljajo o temeljnih teoretičnih vpraša-
njih socialnege dela, slabši (preveč abstrakten) je prikaz pose-
bnih področij socialnega dela. Poglavje o projektivnem in preven-
tivnem socialnem delu pa nekako ne sodi- v to prvo knjigo.
Dr. Nedeljkovičeva knjiga je nedvomno pomemben prispevek k izgra-
jevanju vede o socialnem delu in k razumevanju socialnega dela ko
praktične dejavnosti. Nikakor pa to ni učbenik, ki bi ga bralec
vzel v roke, da bi se naučil opravljati socialno delo. Vrednost
dela je predvsem v tem, da tako po vsebini, kakor tudi po obliko-
vni plati (ilustracije, pravokativna vprašanja in prostor za pri-
pombe ob robu) naravnost izziva k razmišljanju in iskanju odgovo-
rov. Knjiga torej zahteva aktivno branje, prejšnje poznavanje po-
dročja socialnega dels in spretno usmerja bralca še na drugo us-
trezno literaturo. Socialnim delavcem lahko branje pomaga pri
ozaveščanju o pomenu in posledicah njihovega dela.
Vida Miloševič
- 47 -
IZ TUJIH REVIJ
ŠE O SOCIALNIH POMOČEH V ZRN
Helmut Hartmann, Die Nichtineinspruchnahme von Sozialhilfe,
Darstellung und Bewertung der Ergebnisse einer empirischen
Untersuchung. Nachrichtendienst des Deutschen Vereins fur
öffentliche und private Fürsorge, 62 (1982), 7, 215-222.
V številki 1/1983 smo v tej rubriki objavili povzetek članka
o zlorabah socialnih pomoči, v katerem avtorja navajata podat-
ke raziskav, ki kažejo, da skoraj polovica upravičencev do
socialne pomoči v ZRN in v Avstriji, po oceni izvedencev pa
tudi v drugih deželah, te pomoči ne prejema. To pot povzemamo
poročilo o raziskavi, na katero se sklicuje navedeni članek.
Že pred desetini leti je bilo ugotovljeno, da upravičenci do
socialnih pomoči ne uveljavljajo svojih pravic. To samo po
sebi še ne bi bil problem, saj je treba vedno računati z do-
ločenim številom takih primerov. Do problema pa pride, če
postane ta pojav množičen. Leta 1976 so opozorili, da približ-
no polovica starejših ljudi, ki bi potrebovali denarno pomoč,
te ne prejema. Eden od piscev je celo ocenil, da 8o % vseh
upravičencev ne prejema pomoči. Drugi spet so na osnovi analize
sekundarnih statističnih podatkov ocenjevali, da nesorazmerje
ni veliko. V letih 1979/8o pa je kolnski inštitut za družbos-
lovno raziskovanje in družbeno politiko (Institut für Sozial-
forschung und Gesellschaftspolitik) izvedel raziskavo, o kate-
ri poročamo. Njen cilj je bil ugotoviti, koliko upravičencev
ne prejema denarne pomoči in zakaj ne. Raziskava se je srečala
z nekaj metodološkimi težavami. Populacija raziskave, t.j.
gospodinjstva, ki so upravičena do socialnih pomoči, zavzema
le majhen delež skupneaa števila gospodinjstev v ZRN. V letu
1979 je pomoč "za vzdrževanje življenja" prejemalo 3 % gospo-
dinjstev; koliko je upravičencev, ki pomoči ne prejemajo, pa
se iz razpoložljivih statističnih virov ni dalo oceniti. Zato
-na-
so se odločili, da izberejo vzorec splošne populacije in
ocenijo upravičenost vsakega izbranega gosnodinjstva na
osnovi veljavnih kriterijev za dodeljevanje socialnih pomo-
či. V prvi fazi vzorčenja so anketirali skupno 24 953 rep-
rezentativno izbranih crospodinjstev v ZRN (1979) . Med temi
so na osnovi podatkov ankete (o številu članov gospodinjst-
va, o stanovanjskih razmerah, stanarini, dohodku, prejemanju
socialne pomoči) izbrali tista gospodinjstva, ki prejemajo
denarno pomoč ali pa so do nje upravičena. V drugi fazi so
dejanske in potencialne prejemnike pomoči izčrpno povprašali
po življenjskih razmerah (skupno 117o gospodinjstev). V tre-
tji fazi so izvedli še 76 odprtih nestrukturiranih intervju-
jev z upravičenci.
Ključno je vprašanje kriterijev in postopka za določanje
upravičenosti. V raziskavi so se skušali kolikor mogoče zve-
sto držati z zakonom določenih kriterijev, tako kot bi šlo
za postopek na skrbstvenem organu. Osebe z neto dohodkom pod
zakonsko določenim "socialnim minimuri ("socialni prag") so
upravičene do kontinuirane denarne pomoči za "vzdrževanje
življenja". Pri presojanju upravičenosti je bilo potrebno
upoštevati še druga določila zakona (npr. kako se upoštevajo
prihranki, nepremičnine, zemljišče itd.), česar pa ne moremo
podrobneje navajati.
Ugotovitve: 2,4 % vseh zasebnih gospodinjstev v ZRN je upra-
vičenih do denarne pomoči, pa je ne prejemajo (to je v abso-
lutnem številu 55o ooo nospodinjstev); 2,6 % ali 594 ooo gos-
podinjstev prejema pomoč, kar znese skupaj 1,444 ooo upravi-
čenih gospodinjstev. To imenuje avtor poročila o raziskavi
"temne številke revščine". Ali drugače: od loo uoravičenih
gospodinjstev, jih prejema pomoč 52, ne prejema pa je 48
gospodinjstev. Zanimivo je tudi, da se gospodinjstva kopičijo
okrog "socialnega praga" ali minimuma. Okrog 3o % upravičen-
cev ima dohodek, ki je le za največ lo % nižji od kriterija.
- 4-9 -
Podobno je tudi na zgornji strani te meje. Če bi le za
5 % dvignili minimum, bi se število upravičencev dvignilo
za 16 %. Ali drugače: če bi minimum povišali za 25.- DM,
bi se število upravičenih gospodinjstev povečalo za 68 ooo.
To pomeni, da bi že malenkostne spremembe minimuma lahko
imele za posledico velike spremembe števila upravičencev.
Kakšna so gospodinjstva, ki so upravičena do pomoči, pa je
ne prejemajo, v primerjavi z onimi, ki jo prejemajo? Med
upravičenci do pomoči nasploh prevladujejo ženske; toda teh
je precej več med tistimi, ki pomoč dejansko prejemajo
(75,1 %), kot med onimi, ki je ne (59,8 %). Starostna struk-
tura prejemnikov in upravičencev se ne razlikuje bistveno,
pač pa so razlike v zakonskem stanu. Med upravičenci, ki ne
prejemajo pomoči, je veliko več poročenih (65,2 %) kot med
prejemniki pomoči (38,2 %); med slednjimi pa je več vdovelih
in razvezanih. Med prejemniki pomoči je več enočlanskih gos-
podinjstev, med upravičenci, ki ne prejemajo pomoči, pa več
gospodinjstev s pet ali več člani. Očitna je zveza med tipom
družine in prejemanjem pomoči: med prejemniki je več nepopol-
nih družin, med upravičenci, ki ne prejemajo pomoči, pa več
popolnih. Poleg tega je med upravičenci, ki ne prejemajo pomo-
či, več gospodinjstev z več odraslimi osebami brez otrok. Razen
popolnih družin so še torej predvsem starejši ljudje, ki so
upravičeni do pomoči, pa je ne prejemajo. Prejemnikov je več
med gospodinjstvi v velikih mestih, upravičencev, ki pomoči
ne prejemajo, pa več v manjših krajih (do 5ooo prebivalcev).
Zakaj upravičenci ne prejemajo pomoči? Vzrokov je več, med
njimi so najpomembnejši: (1) Informiranost. Anketiranim je
inštitut denarne pomoči v glavnem znan, so pa pomanjkljivo
seznanjeni s pogoji za pridobitev pomoči. Tako se jih je pre-
cej motilo, ker so mislili, da je pogoj za prejemanje pomoči
prihranek v znesku looo,- DM. (2) Zavračanje državne podpore.
Precej je lju^i, ki zavračajo denarno pomoč iz ponosa.
- 5o -
Tako je npr. določena pozitivna korelacija med dejstvom,
da oseba ne prejema pomoči, čeprav je upravičena, in
pritrdilnim odgovorom na vprašanje, ali se strinja s tr-
ditvami: Ne maram, da bi mi država kaj podarila in Social-
na pomoč je kot prosjačenje; samemu sebi se zdiš berač.
Tako stališče do pomoči izražajo predvsem starejši ljudje,
medtem ko mlajši menijo, da je to ena njihovih državljans-
kih pravic. (3) Strah pred stigmatizacijo. Več kot polovica
upravičencev, ki ne prejemajo pomoči, je na vprašanje Ali
mislite, da človeka, ki dobiva socialno pomoč, gledajo drugi
postrani odgovorila pritrdilno. Tudi približno dve tretjini
upravičencev, ki ne prejemata pomoči, menita, da je bolje,
če otroci, sosedje in prijatelji ne vedo za to, da človek
prejema pomoč. (4) Stališče do oblasti in uradnikov. Večina
upravičencev ne mara imeti opravka z uradi in uradniki. 61 %
jih je obkrožilo trditev Kadar imam opraviti z uradi in ob-
lastmi, se počutim čisto nemočen. Vendar pa je vseeno polovi-
ca upravičencev pritrdila trditvi, da človeka tam vedno dobro
informirajo o njegovih pravicah in dolžnostih.
Skratka, kaže, da so med vzroki za neizkoriščenost denarnih
pomoči predvsem: pomanjkljiva seznanjenost s pocToji za uve-
ljavljanje upravičenosti, strah pred zaznamovanostjo, pri
starejših pa tudi ponos in težnja po neodvisnosti od države.
Vsaj za nekatere pa tudi velja, da bi bila denarna pomoč tako
majhna, da se jim ne solača začeti postopka; drugi pa so se
morda že "prilagodili" revščini in povsem otopeli.
Avtor raziskave ob koncu opozarja, da zbrane številke kažejo
le na število upravičencev do socialnih pomoči po veljavnih
kriterijih, da pa je vprašanje, ali jih lahko uporabimo kot
oceno razširjenosti revščine v ZRN. Socialnega minimuma ne
gre enačiti z "mejo revščine". Mnogi prejemniki denarne pomoči
se ninajo za revne, marsikdo med tistimi, ki je ne prejema ali
do nje celo ni upravičen pa misli, da je reven. Prav taka
neskladja bi odkrili, če bi uporabili še druge kriterije za
določenja "revščine". S stališča socialne politike pa je
pomembna še ena ugotovitev. Vsako razpravo o spreminjanju
socialnega minimuma spremlja bojazen, da bi dvia minimuma
imel za posledico avtomatično povečanje kvote pomoči za ce-
loten odstotek oseb oz. gospodinjstev, ki je med staro in
novo, višjo mejo minimuma. V resnici bo dejanski odstotek
ljudi, ki bodo to pravico uveljavljali, vedno manjši od ta-
ke predpostavke.
B.M.
- 52 -
IDENTITETA IN DOŽIVLJANJE KRIZE
Samuel L.Dixon & Roberta G.Sands Identity and the experience
of crisis -Social Casework 64 1984 št. 4. str. 223-23o
V zadngem desetletju je na področju socialnega dela vse
več zanimanja za teorijo in prakso krizne intervencije.
Teorija krizne intervencije se je razvijala iz idej, ki
sta jih zasnovala Erich Lindemann in Gerald Caplan. Mnogi
avtorji so si edini, da krizna situacija vsebuje nasled-
nje elemente: nevaren dogodek, ranljivo stanje, nenadejan
dejavnik, stanje aktivne krize ter stanje reintegracije.
Vendar vsi ti avtorji posvečajo zelo malo pozornosti iden-
titeti kot glavnemu dejavniku v kriznih reakcijah. Kriza
se pojavi, ko kak dogodek ogrozi celovitost identitete ka-
ke osebe ali, ko je občutek za lastno identiteto prizadet.
Po E. Eriksonu pomeni identiteta harmonijo notranjih in
zunanjih izkušenj, ki dosežejo vrhunec v občutku celovito-
sti samega sebe in drugih. Ta občutek celovitosti zagotav-
lja posamezniku notranji mir in mu omocoča, da doživlja
samega sebe kot posameznika med drugimi ljudmi.
Pri obravnavanju identitete sta predvsem pomembna dva pris-
topa: pristop, ko era obravnavajo sociološke teorije ter
pristop eksistencionalne psihologije. Na osnovi zgornjih
pristopov lahko opredelimo identiteto kot integrativni uči-
nek čustev, potreb in vlog, ki dajejo neki osebi občutek
individualnosti, vrednosti in ciljev, ki jih priznava tako
posameznik kot tudi drugi. Identiteta torej pomeni spreje-
manje samega sebe in sprejemanje od drugih, ki so pomembni
za posameznika, pomeni uspeh pri delu, dosežke in socialno
pripadnost.
Identiteta posameznika se spreminja ne le v dobi adolescence
kot nekateri menijo, temveč tudi v zreli dobi. V običajnih
- 53 -
pogojih se je posameznik zmožen prilagajati situaciji.
Dejavnik krize pa postane njegova identiteta takrat, ko
izgubi občutek za cilje, vrednote in pomen, ki so pomemb-
ni za njegovo delovanje. Oseba zaznava in si razlaga nek
dogodek kot grožnjo svoji identiteti, ko je simbolični
pomen dogodka povezan z njegovim življenjskim središčem.
Ko njegove običajne metode obrambe niso več uspešne, do-
življa posameznik občutke izgube identitete in razpršitve.
Ta izkušnja poraja občutke brezvrednosti, izgubo ciljev
in pomena, ki spodkopavajo miselne in čustvene zmožnosti,
kar se odraža v kriznem stanju. Najbolj pogosto se takšna
stanja pojavljajo ob izgubi ljubljene osebe, zaposlitve,
določene priložnosti in zdravja.
Pri obravnavanju kriznih situacij je zelo pomembno, da
socialni delavec pomaga stranki pri razumevanju razlike
med simbolično identiteto in identiteto kot tako. Pomembno
je, da stranka spozna, da izguba simbola lastne identitete
ne pomeni izgube bistva posameznika, čeprav jo tako doži-
vlja. Socialni delavec se mora tudi zavedati, da posameznik
v krizi ni pripravljen hitro zavreči čustvenega pomena sim-
bola. Zato mora najprej obravnavati cilje, vrednote in pomen
simbola za posameznika. Stranko mora vzpodbuditi, da izrazi
vrednote in ideje, ki spremljajo njeno doživljanje. Glavni
cilji krizne intervencije so torej pomagati stranki, da
ponovno pridobi čustveno stabilnost in obnovi upanje.
L.K.
- 54 -
Marie Sowie; BIBLIOTEBAPIJA V SOCIALISM E ELU ( Bi blio therapy
in social work) The British Journal of Social Work 13 1983
št. 3 str. 287-319
Članek opisuje biblioterapijo ▼ skupini starejših oseb. Bese*
da biblioterapija izhaja i* grške besede "biblos" (knjiga) in
"therapeia" (zdravljenje). Med mnogimi definicijami je najbolj
razširjena definicija v Vebstrovem slovarju: "Uporaba izbranih
bralnih materialov kot terapevtski pripomoček v medicini in
psihiatriji; tudi: usmerjanje pri razreševanju osebnih proble-
mov z vođenim branjem.n Po svoji usmerjenosti je biblioterapi-
ja skupaj z drugimi umetnostnimi terapijami (glasba, ples, psi-
hodrama), povezana s humanistično psihologijo.
Biblioterapija se danes uporablja pri delu. s posamezniki in sku-
pinami. Lahko vključuje bralni, pisni ali govorni literarni ma-
terial. Osnovni princip biblioterapije je, da je biofilična -
poje» povzet po Frommevi teoriji osebnosti - kar pomeni, da po-
skušamo z biblioterapijo predramiti človekovo sposobnost zs do-
življanje sreče. Brugi princip je, da mora biti biblioterapev-
tska skupina instrument sa obnovitev človekove morale. Tretji,
da mora skupina zahtevati od svojega člana, da postane aktiven.
Četrti princip, ki izhaja is predhodnih pa je, da mora skupina
predramiti in gojiti čustva zadostnosti.
Ugodni resultati so avtorico članka navedli k temu, da je upo-
rabila to metodo v psiho-geriatrični bolnišnici s skupino lo
ostarelih (68-77 let) selo depresivnih oseb. Osnovni namen de-
la je bil: 1Т vzpodbuditi, usmerjati, usposobiti aktivno razmi-
šljanje s pomočjo: pesništva, glasbe in slikarstva, 2. vzpodbu-
diti izražanje in sodoživljanje čustev v skupini, 3- vzpodbudi-
ti uporabo skritih zmožnosti "konkretnega izražanja sebe", n.
pr. ustvarjalno pisanje, 4. razviti občutek skupinske identite-
te. Glavni cilji tega dela pa so bili: zagotoviti psihološko
podporo, dvigniti moralo in samo-sp«štovanje in zmanjšati osam-
ljenost. Vse te naloge pa naj bi vodile k zmanjšanju simptomov
depresije, razvile zmožnosti reševanja problemov ter posamezni-
- 55 -
ke obogatile z življenjskimi izkušnjami. Skupina, ki so jo "ro-
dili terapevt, koterepevt in opazovalec naj bi se sestajala
vsako sredo devet tednov, vendar se je skupina sestajala še
dolgo po preteka tega roka. Delo v skupini, kjer so brali, re-
citirali in peli pesmi, brali razne odlomke iz knjig in se ne-
to pogovarjali o predstavljenih temah je bilo zelo uspešno.
Opazili niso nikakršnih negativnih učinkov. Biblioterapija se
uporablja tudi na drugih področjih: pri individualnem delu %
otroki, skupinskem delu z narkomani, kronično bolnimi, itd.
L. K.
- 56 -
Chris Dawson: SVETOVANJE STARŠEM PRIZADETIH OTROK
Easing the strain
Social Work Today 14 1983 št. 36 str. 11-13
Rojstvo duševno prizadetega otroka lahko povzroči v družini
hude čustvene in socialne napetosti. Cilj svetovanja staršem
prizadetih otrok je olajšati prilagoditev na prizadetega ot-
roka in preprečiti ali zmanjšati nekatere stresne situacije
in probleme, ki lahko zaustavijo razvoj otroka in delovanje
družine.
Svetovanje je sestavljeno iz treh delov: 1. Poslušanje - to
pomeni, da mora biti svetovalec pripravljen poslušati in sliša-
ti to, kar stranka pove - poskus razumevanja strankinih čustev,
mnenj, itd. 2. Dopuščanje: to je zmožnost pozitivno vzpodbujati
razpravo o stvareh, o katerih stranka morda ni pripravljena ali
ni sposobna govoriti brez vzpodbude. 3» Informiranje - pregled
možnosti, kjer lahko stranka dobi določen nasvet. Glavni cilji
svetovanja so: razrešiti probleme in povečati sposobnost star-
šev, da sami rešujejo probleme ter ublažitev stresa. Mnoge štu-
dije potrjujejo, da rojstvo prizadetega otroka povzroči straho-
ten stres v večini družin. Zadnji cilj pa je prilagoditev dru-
žine na prizadetega otroka. C. Connigham je opredelil štiri kri-
tična obdobja prilagajanja: faza šoka, reakcija, prilagoditve
in usmeritve (pozitiven sprejem otroka).
Svetovalec, ki dela z družinami prizadetih otrok mora posvetiti
pozornost naslednjim problemom:
-	le redki ljudje vedo, kaj je duševna prizadetost pred roj-
stvom lastnega prizadetega otroka
-	odnosi in čustva ljudi do duševno prizadetih se spreminjajo,
toda mnogi jih še vedno ne želijo sprejeti medse
-	starši gojijo določene aspiracije do vsakega novorojenega ot-
roka; spoznati morajo, da jih ne bodo mogli uresničiti.
- 57 -
Starše* duševno prizadetega otroka je potrebno nuditi ci» veé
informacij o duševni prizadetosti nasploh ter o bolesni njiho-
vega otroka. Zato «ora svetovalec določene informacije čimveč-
krat ponoviti, zagotoviti jim mora tudi pisni material, ter
jih čim večkrat obiskati. Posebno pozornost mora posvetiti te-
mu, da starši lahko zavračajo takšnega otroka, čeprav o tem ne
želijo govoriti. Starši ob tem običajno občutijo dvojno krivdo:
Krivdo, da so spočeli takšnega otroka in krivdo zaradi tega,
ker ga ne morejo sprejeti. 0 takšnih občutkih krivde je nujno
potrebno razpravljati s starši.
Odnosi v družini prizadetega otroka so lahko zelo zrahljajo.
Stopnja rarvez staršev prizadetih otrok je zelo visoka. Sveto-
valec mora vedeti, da se razne napetosti v družini lahko še
povečajo z rojstvom prizadetega člama. Prepričati mora storio,
da prizadeti otrok ne bo trpel, če se mu ne posvečajo ves čas,
ter da se mora tudi tak otrok prilagoditi na življenje v dru-
žini.
L. K.
- ?ö -
SEZNAM DIPLOMSKIH NALOG, KI JIH JE KNJIŽNICA VŠSD PREJEIA
V LETU 1981 - II. del
58.	Plevanč Helena: Stanovanjska problematika M Slovenija
Sadje TOZD Hladilnica Bohova.
Ljubljana, 198o, 5o str.
59.	Podlipec Tatjana: Življenske razmere stanovalcev v domu
Petra Uzarja v Tržiču ter vzroki za njihov prihod in
vključitev v domsko življenje.
Ljubljana, 1981, 55 str.
60.	Podgornik Jasna: Neprecepljenost in vzroki nepreceplje-
nosti otrok do sedmega leta starosti v občini Moste-
Polje za leto 198o.
Ljubljana, 1981, 6o str.
61.	Podobnikar Tatjana: Vpliv predšolskega varstva na uspeš
nost učencev v šoli: Vpliv sistematične predšolske vzgo-
je in učni uspeh učencev in na nekatere osebnostne last-
nosti .
Ljubljana, 1974, 37 str.
62.	Pohar Eva: Izraba prostega časa in izobraževanje mladih
v Lek-u..
Ljubljana, 1979, 45,4 str.
63.	Ponebšek Anica: Socialno in zdravstveno stanje vojnih
invalidov v občini Litija.
Litija, 198o, 46 str.
64.	Povše Slavka: Sodelovanje ožjega in širšega okolja pri
rehabilitad ji zdravljenih alkoholikov in njihovih svoj
cev v kltibu zdravljenih alkoholikov.
Ljubljana, 1981, 41 str.
65.	Pribac Jožica: Potrebe po pomoči in negi na domu starej-
šim občanom v KS Krško - desni breg Save.
Krško, 1981, 51,6 str.
66.	Pungartnik-Rus Mojca: Gibanje bolniškega staleža v delov
ni organizaciji Ljubljanske mlekarne - TOZD Mlekarne.
Grosuplje, 1981, 48 str.
67.	Radelj Sonja & Irena Zemljič: Analiza preizkusa znanja
za vpis v prvi letnik v ŠSD: (vpisana populacija 1979/8o
Ljubljana, 198o, 47 str.
68.	Razpotnik Bojana: Dodelitev otrok ob razvezi zakonske
zveze v občini Vrhnika.
Ljubljana, 1981, 5o str.
69.	Remic Manca: Razvrščeni otroci v občini Mozirje v letih
1955-1980.
Ljubljana, 1981, 64 str.
- 59 -
lo. Renko Draga & Pristov Helena: Priprava duševnega
bolnika na hospitalizacijo.
Radovljica, 198o, 65 str.
71.	Ribarski Anastazija: Sodelovanje med centrom za soci-
alno delo v Skopju in centri za socialno delo v SR
Sloveniji.
Skopje, 198o, 28 str.
72.	Rižner-Kosm Jasna: Delovni invalidi v DO steklarni
Hrastnik.
Ljubljana, 1981, 9o str.
73.	Robar Zdenka: Življenske razmere starejših ljudi živečih
v domu i n tistih, ki želijo v dom upokojencev, v občini
Ptuj.
Ptuj, 198o, 85,5 str.
74.	Rose Danica: Življenske razmere mladoletnih prestopnikov
v občini Postojna v letih 1976-198o.
Postojna, 1981, 42 str.
75.	Rudolf Milica: Analiza posvojitev otrok iz drugih repub-
lik.
Ljubljana, 198o, 42 str.
76.	Sabotič Olga: Ugotavljanje socialnih, ekonomskih in de-
lovnih pogojev delavcev Cestnega podjetja v Novi Gorici.
Nova Gorica, 19 81, 61,4 str.
77.	Sega Branka: Odrasle osebe pod skrbništvom v občini
Ljubijana-Šiška.
Ljubljana, 1981, 43 str.
78.	Senegačnik Brigita & Slavica Šibakovski: Socialna politika
v občini Celje v obdobju 194o-195o s posebnim ozirom na
socialno skrbstvo-socialni in represivni ukrepi.
Ljubljana, 1981, 82 str.
79.	Sotlar Jasna: Varstvo družin delavcev v OZD Nama Ljubljana.
Ljubljana, 198o, 66 str.
80.	Strojan Breda: Uvajanje novosprejetih delavcev v delovno
organizacijo in na delovno mesto v delovni organizaciji
Induplati Jarše, p. Domžale, n.sol.sdxo.
81.	Stropnik Tanja: Preživljanje prostega časa deklet izven
dekliškega vzgajališča Višnja gora.
Ljubljana, 1981, 42 str.
82.	Škof Marija: Prikaz življenskih razmer in usposabljanje
zmerno, teže in težko prizadetih otrok v občini Ljubljana
Vič-Rudnik.
Ljubljana, 1977, 55 str.
- 6o -
83.	šuštar Zinka: Stanovanjska problematika delavcev Elma
TOZD Gospodinjski aparati Ljubijana-Črnuče.
Ljubljana, 1981, 51, 5 str.
84.	Šuster Martin: Fluktuacija v delovni organizaciji
Instalacija, Ljubljana: (V obdobju 1975-1979, s poudar-
kom na 1. 1979).
Ljubljana, 198o, 74,6 str.
85.	Štrukelj Danica: Analiza učnega uspeha učenk športnic
osnovne šole Grm Novo mesto.
Novo mesto, 1981, 42 str.
86.	Taler Elizabeta: Življenje v razredu po pripovedovanju
učencev.
Ljubljana, 1981, 72 str.
87.	Tivadar Jadranka: Socialni aspekti neopravičenega
absentizma v SGP Pionir Novo mesto gradbeni sektor
Ljubljana.
Ljubljana, 1981, 44 str.
88.	Tovornik Marija: Prosti čas učencev sedmih razredov
osnovne šole Hinko Smrekar v Ljubljani v šolskem letu
1980/81.
Ljubljana, 1981, 64 str.
89.	Triler Milena & Hedvika Stanič: Razvoj in dejavnost
Organizacije Rdečega križa Slovenije v obdobju 197o-
19 8o.
90.	Trstenjak Marija: Odnos oseb, ki so poskušale samomor
do pomoči, ki jim je bila nudena.
Ljubljana, 1977, 52,4 str.
91.	Valič Sonja: Celodnevna osnovna šola: Oblike povezovanja
in sodelovanja med šolo in domom na celodœmi osnovni
šoli Kostanjevica na Krasu v šol. letu 1978/79.
Ljubljana, 1979, 45 str.
92.	Vardijan Lidija: Življenje v razredu v pripovedovanju
učencev na osnovni šoli Kočevje.
Kočevje 1981, 38 str.
93.	Vidervol Veronika: Načini preživljanja prostega časa učen-
cev šestih, sedmih in osmih razredov ter njihova stališča
do krožkov na osnovni šoli dr. France Prešeren v Ribnici.
Ljubljana, 198o, loo,3 str.
94.	Vidovič Vanda & Beguš Varja: Vloga socialnega delavca
v domu upokojencev:
Maribor, Podbrdo, 1977, 81 str.
95.	Vidovič-Hakl Ljudmila: Potrebe po zavodskem varstvu
v pomurski regiji.
Murska Sobota, 1981, 5 4 str.
96.	Višković Irene: Zaštita odraslih osoba u općini Labin
u razdobju od 1973-1977 godine: Analiza Sociajlno-eko-
nomskih i zdravstvenih prilika korisnika stalne novča-
ne pomoči u razdoblju od 19 73-1977. godine u općini
Labin.
Labin, 198o, lo str.
97.	Volk Ana: Problemi dostave in dostavijačev ZO PTT
Slovenije v letu 198o.
Radovljica, 1981, 52,2 str.
98.	Zadnikar Antonija: Socialni položaj delavcev, ki ne
morejo opravljati del in nalog s povečano nevarnostjo.
Ljubljana, 198o, 46 str.
99.	Zagore Andreja: Tragedija Slovencev na izselitvenem
področju ob Savi in Sotli.
Ljubljana, 1981, 96 str.
100.Zagoršek	Fanica: Varstvo otrok iz razvezanih družin
na osnovni šoli.
Ljubljana, 198o, 71 str.
101.Zalar	Cvetka: Skrb za družino v delovni organizaciji
Brest Cerknica.
Cerknica, 1981, 62,8 str.
102.Zavodnik	Dani & Meandžija Marke & Boršič Sonja:
Analiza članstva v taborniški organizaciji (OŠ Karel
Destovnik-Kajuh).
Ljubljana, 1979, 45 str.
103.Zoubek-Magister	Andreja: Fluktuacija v gradbenem pod-
jetju Gradič v obdobju 1976-1979.
Ljubljana, 1981, 49 str.
104.Zupan	Zora: Potreba po bolj poglobljeni socialni in
psihološki pomoči bolnim otrokom.
Ljubljana, 198o, 84 str.
105.Zupanek	Metka: Pomen družbenopolitičnega izobraževanja
v naši družbi« Raziskava o družbenopolitičnem izobraže-
vanju v šoli samoupravljanja.
Domžale, 19 81.
- 62 -
1о6. Žagar Franci & Lidija Žagar: Pogoji za študij ob
delu na VŠSD študentov vpisanih 1978/79.
Ljubljana, 1981, 112 str.
107	Žerovnik-Canario Vlasta: Družbena prehrana v DO Iskra
* Avtomatika DS-1, TOZD Sestavni deli, TOZD Nparave,
TOZD Dobrepolje in TOZD Makole-Poljčane.
Ljubljana, 1981, 46,5 str.
108	Žnidarčič Boric: Analiza življenskih razmer, vrednot
in motiviranosti štipendistov delovne organizare
Salonit Anhovo, industrije gradbenega materiala, n.
sol.o., Anhovo v šolskem letu 1976/77.
Anhovo, 198o. 117,9 str.
NAVODILO SODELAVCEM
Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh izvo-
dih na naslov Uredništvo Socialnega dela, Višja šola za soci-
alne delavce, Šaranovičeva 5, 6I000 Ljubljana.
Obseg načelnih člankov, teoretičnih razprav in poročil o ra-
ziskavah naj ne presega 15 tipkanih strani. Obseg ostalih pri-
spevkov, to je poročil, vesti, ocen, prikazov idr. naj ne pre-
sega 5 tipkanih strani, če ni drugače dogovorjeno. Načelnim
člankom priložite povzetek do 15 vrstic.
Vsako besedilo naj bo napisano z dvojnim razmikom, to je 3o
vrstic na stran, ker sicer ni mogoče besedila popravljati.
Opombe in navajanje virov: (1) V opombah podrobneje pojasnju-
jemo besedilo ter navajamo dodatne reference. Opombe potekajo
po zaporednih številkah, ki jih v besedilu pišemo za en razmik
nad besedo,' na katero se nanašajo (npr. pomoč^") . Vsebino opomb
navedemo na koncu besedila pred seznamom literature. (2) Vire
navajamo tako, da med besedilom navedemo v oklepajih ime avtor-
ja, letnico izida dela, iz katerega je vzeta navedba, in stran
(npr. (Fromm, 1963, 21). Na koncu besedila dodamo seznam upo-
rabljene literature, urejen po abecedi priimkov in imen avtor-
jev.
Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke isc.
ime in priimek, strokovni in znanstveni naslov, ustanovo, kjer
ste zaposleni in funkcijo, natančen domači naslov z navedbo ob-
čine, številko žiro računa oz. izjavo, da ga nimate.