346
Brata  Rajhenburška.
sred časi bila grada dva, Imenom Rajhenburg oba, Stal prvi na višavi, A drugi spod ob Savi.
Živela tu sta brata dva, Da brata sta, kedo to zna? Ker nikdar nista v zlogi, Ne brata, ne soprogi.
A sredi naših je dvoran Napočil danes sprave dan; Vsi vitezi ste priče: Brat bratu spravo kliče.
Na, brat! podaj mi tu roko, Naj srce naju jedno bo! Na, kupo mojo zvrni, In svojo meni vrni!»
Da, njihov jad in njihov srd Zastaran je, kot skala trd, Sovražna kot v divjini Dve divji sta zverini.
Sovraštvo bratov mladih let Okrog poznava splošno svet: Nobeden pa ne sluša, Ce spravo kdo poskuša.
Zve pater celjski, modri Vit, In sprta brata gre mirit. In patru se posreči, Da četa v roke seči.
«Bog živi spravo!» vprek doni, Po kupo mlajši brat hiti . . .
Izpraznjena je kupa------
Napil se brat je strupa.
Pa ko začuti v prsih strup, Pograbi srd ga in obup: S strani si meč potegne In brata v prsi dregne.
In v skoku brata zgrabi brat, Na tla se treščita nakrat;
Boreč do zadnje sile
Se krčita si žile.
Povesta brata v vsako stran Sosedom svojim sprave dan; Ko vitezi so zbrani, Gostijo se v dvorani.
Kar godcem strune odzvene Okrog se gosti pomire; Starejši brat se dvigne, Naj sluša, družbi migne:
«Ni slavno, da se srd in jad Ugnezdil je v obojni grad, Da brat ni brata ljubil, Bil rajši ga pogubil.
Končana sprava, proč je srd, Ko drug tik drugega je trd.
Dado skopati jamo
Obema jedno samo.
Sedaj bo mir, saj mrtvi spe! -O kaj še! — slušaj, kaj vele: Vsak dan se poleg groba Ponavlja prejšnja zloba.
Glej, glavi še današnje dni
Prihajata izpod prsti;
In zdaj — še v času poznem Sta trupli v srdu groznem.
Da zreta se, jih deni skup: Kri hrka ena, druga strup. — — Vse, kar se tu sovraži, Po smrti se ne blaži.
Anton Hribar.