Ostaja pa možnost, da se tudi na nivoju go- spodarske enote pojavi nov gospodarski raz- red, ki ga v območnem načrtu ni. Pri detajlnem gojitvenem načrtovanju se poleg gospodarskih razredov, ki se pojavlja- jo v načrtu območja in načrtu gospodarske enote lahko pojavijo tudi novi (ki jih zaradi premajhnega obsega ali drugih razlogov v načrtu gospodarske enote ni bilo). Pri postavljanju dolgoročnih gozdnogojit- venih ciljev se upoštevajo usmeritve cilja iz gospodarskega razreda načrta gospodar- ske enote in konkretne razmere in možnosti v sami gojitveno-načrtovalni enoti. Pri detallnem gojitvenem načrtu sodijo v eno gojitveno-načrtovalno enoto (isto kar je v načrtu območja in načrtu gospodarske enote gospodarski razred) sestoji z istim dolgoroč­ nim gozdnogojitvenim ciljem (lahko so med seboj prostorsko ločeni). LITERATURA: l . Zakon o gozdovih 2. Gozdnogospodarski načrt za Postojnsko gozdnogospodarsko območje za obdobje 1981 do 1990 3. Gozdnogospodarski načrti gospodarskih enot GG Postojna OXF.: 921 Pravni promet z gozdovi Franc Av sec* AVSEC, F.: Pravni promet z gozdovi, Gozdarski vestnik 44, 1986, lO, str. 365-364, cit.lit. 11. Avtor na kratko prikazuje posebno ureditev pravnega pro- meta z gozdovi v Sloveniji. Na podlagi ustavnega načela, po katerem so gozdovi in druga naravna bogastva dobrine splošnega pomena, predpisi o pravnem prometu z gozdovi upoštevajo tudi last- ninska razmerja (družbena lastnina, lastninska pra- vica) ter povezanost med gozdarstvom in kmetij- stvom. AVSEC, F.: The legal transactions of forests. Goz- darski vestnik 44, 1986, 10, pag. 355-364, ref. 11. The author presents in brief the special regulation provided for the legal transactions of forests in Slo- venia. Based on the constitutional principle accor- ding to which the forests and other natural resour- ces are the goods of common interest, this regula- tion is taking into account also the property rela- tions (the social ownership and the right of pro- perty) as well as the connection between forestry and agriculture. l. UVOD 1.1. Pravni viri Po 86. členu zvezne oziroma 102. členu re- publiške ustave je šteti gozdove za naravno bogastvo oziroma dobrine splošnega pome- na. Te dobrine so pod posebnim varstvom in se uporabljajo pod pogoji in na način, kot to določa zakon. V 86. členu zvezne ustave je še predpisano, da zakon določa tudi način upravljanja in izkoriščanja (torej ne le upora- be!) gozdnih zemljišč in gozdov. Te določbe republiška ustava ne povzema, vendar jo de- jansko konkretizira v svojih določbah o sa- moupravnih interesnih skupnostih za gozdar- stvo (67. člen) in o obveznem skupnem go- spodarjenju z gozdovi ne glede na lastništvo (80. člen). Na ·podlagi navedenih ustavnih določb ureja gospodarjenje z gozdovi predvsem za- kon o gozdovih (Ur.l. SRS. št. 18/85 in 29/86) . Značilno je, da gospodarjenje z gozdovi po tem zakonu obsega ne samo izkoriščanje, pač pa prav tako varstvo, gojenje in urejanje *Franc Avsec, dipl. iur., Zadružna zveza Slove- nije, Miklošičeva 4, 61 000 Ljubljana, YU 355 gozdov, odpiranje gozdov z gozdnimi cesta- mi, gradnjo in vzdrževanje teh cest ter daja- nje gozdnih proizvodov v promet. V primerjavi s skoraj vsakodnevno menja- vo premičnih stvari, najsi bodo to potrošne dobrine, sredstva za delo ali predmeti dela, je promet z zemljišči mnogo počasnejši, lahko bi rekli celo sporadičen. Ne glede na njihov pravni režim namreč ponudbe zemljišč dolo- čene vrste (npr. gozdov) ni mogoče, zlasti ne kratkoročno, povečati preko meje, ki jo opre- deljujejo naravne danosti. Poleg tega pa pro- met z zemljišči, predvsem v individualni, za- sebni lasti, dodatno omejujejo š~ drugi, na- vadno subjektivni oziroma socialno-psiholo- ški razlogi (npr. navezanost na zemljo). Ker promet z zemljišči posredno vpliva na racionalno organizacijo kmetijske in gozdar- ske proizvodnje in na smotrno izrabo prosto- ra (za primarno proizvodnjo, industrijo, pro- metno-energetsko infrastrukturo, pose !ite v itd.) sploh, zakonski predpisi dokaj podrob- no urejajo ne le gospodarjenje z zemljišči, temveč tudi pravni promet oziroma razpola- ganje z zemljišči . Tako je npr. v drugem od- stavku 15. člena ustave SR Slovenije določe­ no, da pravice, obveznosti in odgovornosti glede razpolaganja, uporabe in upravljanja družbenih sredstev urejata ustava in zakon v skladu z njihovo naravo in namenom. Podob- no je v republiški ustavi predvideno za sfero zasebne lastnine: pogoje in meje, v katerih je mogoče pridobivati lastninsko pravico na gozdovih in nepremičninah sploh, določa za- kon (člen 97/5 oziroma 100/ 2). Že po 248. členu zakona o združenem delu (Ur. l. SFRJ, št. 53176 in 57/83) je pravni pro- met z gozdom oziroma gozdnim zemljiščem v družbeni lastnini močno omejen: odtujitev iz družbene lastnine ni dovoljena, razen če za- kon to izrecno dopušča. Gozd oziroma gozd- no zemljišče v družbeni lastnini se lahko od- plačne preneseta na drugo družbeno prav- no osebo le do višine vrednosti vlaganj v ta gozd oziroma zemljišče . Zakon o gozdovih vsebuje le malo določb, ki se neposredno nanašajo na promet z goz- dovi. V četrtem poglavju, ki ima naslov »Pro- met z gozdovi in arondacija, kornasacija in melioracija gozdov«, je najti le določbe o po- gojih za prodajo oziroma zamenjavo gozda v družbeni lastnini, o prepovedi zakupa gozda oziroma delitve gozdne parcele. Pač pa se za promet z gozdovi subsidiarno (nadomestno) uporabljajo predpisi o kmetijskih zemljiščih. Po tretjem odstavku 13. člena zakona o kme- 366 tijskih zemljiščih (prečiščeno besedilo, Ur. l. SRS, št 17/ 86) določbe tega zakona smiselno veljajo tudi za gozdove, če ni z drugim zako- nom drugače določeno. Ker zakon o gozdo- vih ureja celovito predvsem gospodarjenje z gozdovi, določbe zakona o kmetijskih zem- ljiščih veljajo predvsem za promet z gozdovi pa tudi za druga vprašanja, povezana s tem prometom (npr. status kmeta, zemljiški mak- simum in podobno). Tudi zakon o dedovanju kmetijskih zem- ljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur. l. SRS, št. 26/73 in l/86) se smiselno,upo- rablja tudi za dedovanje gozdov. Posebno obliko prometa z gozdovi oziroma s kmetij- skimi zemljišči pa ureja zakon o preživnin- skem varstvu lanetov (Ur. l. SRS, št. 1179 in l / 86). To, da za promet s kmetijskimi zemljišči in z gozdovi v veliki meri veljajo isti predpisi, seveda ni naključje niti samo stvar zakono- dajne tehnike oziroma ekonomičnega normi- ranja. Vsebinsko utemeljitev za takšen način urejanja je mo.goče najti že v podobni funkciji, ki jo imata kmetijsko zemljišče in gozd v kme- tijski oziroma gozdarski proizvodnji. Poleg te- ga je za naše razmere značilno, da je v zaseb- ni lasti večji del kmetijskih zemljišč (83 %, ob- delovalnih zemljišč pa 88 %) kakor tudi goz- dov (62 %). Glede na obstoječo, zgodovinsko pogojeno agrarna strukturo je gozdarstvo tesno povezano s kmetijstvom. Že od nekdaj je bilo gozdarstvo za večino kmetov po- membna dopolnilna dejavnost in je to ostalo tudi potem, ko sta industrija in sodobni pro- met izrinila domačo obrt, prevozništvo ter druge vire postranskega zaslužka. V gorskih in hribovitih predelih pa spričo neugodnih razmer za kmetovanje gozdarska proizvod- nja marsikateremu kmetu pomeni celo glavni vir dohodka. Zato je logično, da zakon o de- dovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kme- tijskih gospodarstev opredeljuje kmetijo kot kmetijsko in gozdnogospodarsko enoto, ki poleg kmetijskih zemljišč, stanovanjskih in gospodarskih poslopij obsega zlasti tudi goz- dove ( 4. člen) . 1 Povprečna kmetija v Sloveniji obsega približno 5,5 ha zemljišč, od tega 3,7 ha kmetijskih (obdelovalnih 2,6 ha) in l ,8 ha gozda.1a 1.2. Pravni promet- subjekti, predmet, instrumenti Uresničevanje družbeno sprejetih ciljev skuša zemljiška politika zagotoviti tudi s po- 1 sebnimi predpisi o prenosu zemljišč oziroma gozdov (a) med občani oziroma civilnimi pravnimi osebami (kot možnimi nosilci last- ninske pravice), (b) med družbenimi pravni- mi osebami (ki v pravnem prometu razpola- gajo z družbenimi sredstvi) kakor tudi (c) med lastniki in družbenimi pravnimi osebami (tako imenovani »rnedsektorski promet«). V širšem pomenu pa gre za pravni promet tudi, ko lastnik oziroma uporabnik družbenih sredstev svojih upravičeni v zvezi z določeno stvarjo ne prenese v celoti, temveč le delo- ma (npr. zakup). Gozd kot predmet tega prometa (oziroma pravic, ki se v prometu prenašajo) oprede- ljuje zakon o gozdovih kot zemljišče: - ki je poraslo z gozdnim drevjem v obliki sestaja ne glede na to, kot kaj je vpisano v zemljiškem katastru (kriterij dejanskega sta- nja), ali - ki je z dolgoročnim planom občine na- menjeno za gozd (kriterij namembnosti). Vendar pa se za gozd ne štejejo skupine gozdnega drevja na manjših površinah (do pet arov) niti ne drevoredi, parki in plantaže gozdnega drevja (2. člen zakona o gozdovih). Za pravni promet z gozdovi so pomembne tudi nekatere statusne določbe zakona o gozdovih oziroma zakona o zemljiščih. Gre za določbe, s katerimi se ureja položaj, pravice in obveznosti gozdnogospodarske organiza- cije, kmeta ter kmetijske zemljiške skupnosti. Od tega položaja (statusa) je namreč odvisen obseg lastninske pravice na gozdu oziroma celo sam obstoj upravičenj gospodarjenja in razpolage v zvezi z gozdom, ki je v družbeni lastnini. Omenjeni subjekti imajo glede na svoj po- ložaj tudi nekatere povsem konkretne pravi- ce (npr. prednostna pravica do nakupa) ozi- roma obveznosti (npr. omejitev sklepanja da- rilnih pogodb). Tako ima krnet lahko lastninsko pravico na gozdu v večjem obsegu kot občan, ki se po zakonu o kmetijskih zemljiščih ne šteje za kmeta. Medtem ko je maksimum gozda, ki ga ima lahko v lasti nekmet, predpisan enako za ravninske in hribovite ter gorske predele - polovico hektara, pa za kmeta maksimum gozda sploh ni določen neposredno (ekspli- citno). Zakon o kmetijskih zemljiščih namreč omejuje samo skupno površino kmetijskih zemljišč in gozdov, ki jih ima lahko kmet, na 45 ha, vendar je na podlagi ustreznega upravnega akta dopuščena tudi prekoračitev· tega maksimuma, če gre za zemljišča z izred- no slabo donosnostjo (59. člen) . 2 Na določenem območju gospodarijo z goz- dovi v družbeni lastnini delavci gozdnogo- spodarskih temeljih organizacij združenega dela (TOZD), z gozdovi v zasebni lasti pa združeni kmetje - lastniki gozdov in delavci v temeljnih organizacijah kooperantov (TOK). Te TOZD in TOK se obvezno povezu- jejo v območno gozdnogospodarsko delovno organizacijo (DO). Samo izjemoma lahko z gozdovi v družbeni lastnini gospodarijo tudi delavci v OZD, ki niso v sestavi gozdno- gospodarske DO, če so s temi gozdovi up- ravljali do 25. marca 1965. Pač pa po novem zakonu o gozdovih niso več upravičene up- ravljati z družbenimi gozdovi druge družbe- ne oziroma civilne pravne osebe (npr. obči­ ne, društva ipd.). Le-te· so morale najkasneje do l. 12. 1985 prenesti gozd na območno gozdnogospodarsko TOZD (87. in 93. člen za- kona o gozdovih). Čeprav upravlja predvsem s kmetijskimi zemljišči, pa lahko gozd v družbeno lastnino pridobi (npr. po zakonu o dedovanju kmetij) tudi kmetijska zemljiška skupnost v občini. To skupnost sestavljajo kmetijske, živilske in gozdnogospodarske OZD, krajevne skupno- sti in občine pa tudi druge organizacije in skupnosti, ki so zainteresirane za varstvo in pravilno rabo kmetijskih zemljišč. V 62. členu zakona o kmetijskih zemljiščih je predvideno, da kmetijska zemljiška skup- nost prenaša gozdove iz kmetijskega zemlji- škega sklada prvenstveno na gozdnogospo- darske organizacije, če to ni mogoče, pa jih lahko proda občanom, pri čemer imajo kmet- je prednost. Instrumenti (sredstva), s katerimi se ures- ničuje pravni promet, so pravni posli. Običaj­ no so ti posli dvostranski (pogodbe o prodaji, darilu, menjavi, dosmrtnem preživljanju ipd.), lahko pa tudi enostranski (npr. oporoka, od- poved lastninski pravici). Ker oporočno de- dovanje kmetij lahko samo izjemoma odstopa od ureditve zakonitega dedovanja, zaradi celovitosti prikaza v okviru pravnega prome- ta z gozdovi obravnavamo tudi dedovanje na podlagi zakona. 2. DEDOVANJE 2 .l. Na podlagi zakona Za dedovanje gozdov, ki niso sestavni del kmetije po zakonu o dedovanju kmetijskih 367 zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodar- stev, veljajo splošni predpisi. Najpomemb- nejšo omejitev v tem primeru predstavlja zemljiški maksimum: dedič lahko obdrži podedovani gozd (oziroma kmetijsko zemlji- šče) v mejah zemljiškega maksimuma, ki je predpisan za kmete oziroma druge občane. Posebna ureditev dedovanja velja, če je gozd sestavni del kmetije, ki se po zakonu ne sme deliti. Takšno kmetijo namreč lahko de- duje- bodisi na podlagi zakona ali na pod- lagi oporoke- praviloma samo en dedič in si- cer tisti, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče z osebnim delom. Če ta pogoj izpol- njuje več zakonitih dedičev (torej pri dedo- vanju na podlagi zakona), so za izbiro dediča kmetije predpisana še dodatna merila: - prednost ima tisti, ki je svoj namen, ob- delovati kmetijo z osebnim delom, že izkazal (s prejšnjim delom na kmetiji. z usposablja- njem za kmetijsko dejavnost ali z vlaganjem svojega zaslužka v ohranitev oziroma izbolj- šanje proizvodne zmogljivosti kmetije), - če je takšnih, upravičenih dedičev več, de- duje kmetijo zapustnikov zakonec, - če zapustnikovega zakonca ni ali se je de- dovanju odpovedal, deduje kmetijo tisti up- ravičeni dedič, ki ga soglasno določijo vsi up- ravičeni dediči, - če se upravičeni dediči v določenem (najdalj trimesečnem) roku ne sporazumejo, kdo izmed njih naj deduje kmetijo, določi de- diča kmetije sodišče, upoštevajoč vse okoli- ščine, ki so v posameznem primeru po- membne za odločitev. Po dopolnitvi zakona (iz decembra 1985) lahko kmetijo deduje tudi dedič iz dednega reda, ki sicer po splošnih predpisih ni bil po- zvan k dedovanju, če izpolnjuje pogoje za de- dovanje kmetije in noben od zakonitih dedi- čev iz dednega reda, ki je bil pozvan k de- dovanju, teh pogojev ne izpolnjuje. V primeru, ko nihče izmed zakonitih dedi- čev ne izpolnjuje pogojev za dedovanje kme- tije, se dedovanje odloži, dokler kmetijska zemljiška skupnost ne dobi prevzern.nik:a, najdalj pa za eno leto. Prevzemnik, ki je lahko fizična (kmet) ali pravna oseba (npr. kmetij- ska zadruga), plača dedičem prevzemne ce- no, katero dediči dedujejo po splošnih pred- pisih o dedovanju. Če do prevzema kmetije ne pride, sta v za- konu predvideni dve možnosti: - kmetija preide v celoti ali deloma v družbeno lastnino, za kar dedičem pripada ustrezna odškodnina, ki jo dedujejo- skupaj 358 s tistimi stvarmi in pravicami, ki niso prešle v družbeno lastnino- po splošnih predpisih o dedovanju, - izjemoma pa se lahko kmetiji tudi odvza- me poseben status, tako da se v celoti razdeli med dediče (po splošnih predpisih o dedo- vanju). Posebna ureditev dedovanja ne bi bila smiselna, če ne bi zakon poleg načela nede- ljivosti kmetije določal tudi olajšave za ob- veznosti dediča, ki deduje kmetijo, do njego- vih sodedičev . Dediči, ki ne dedujejo kmetije, so namreč upravičeni samo do denarne vrednosti nujnega deleža, ki je dv akra! manj- ši od deleža, ki bi ga dobili po splošnih pred- pisih o dedovanju. Na zahtevo prizadetih dedičev sodišče nujni delež tudi poveča, oziroma zmanjša, če je to utemeljeno glede na socialne razmere dedičev, ki kmetije ne dedujejo, oziroma gle- de na gospodarske zmožnosti kmetije. Nujni delež izplača dedič, ki deduje kme- tijo. Rok za izplačilo določi sodišče. Pravilo- ma traja ta rok največ pet let, v izjemnih pri- merih pa ga lahko sodišče na zahtevo dedi- ča, ki deduje kmetijo, podaljša do največ de- set let. Krog nujnih dedičev obsega samo najožje zapustnikove svojce: zakonca, potomce in posvojence ter starše. Tem osebam se ob- vezno, se pravi, ne glede na zapustnikovo vo- ljo, vračuna v nujni delež vse, kar so neod- plačno prejeli od zapustnika za njegovega življenja. 2.2. Na podlagi oporoke Za primer smrti lastnik razpolaga s svojim celotnim premoženjem tako, da izjavi posled- njo voljo v obliki oporoke. Da na ta način ne bi prihajalo do izigravanja posebne ureditve dedovanja kmetij, je zakon močno omejil svo- bodo oporočnega razpolaganja s kmetijskimi zemljišči, z gozdovi oziroma s kmetijami v ce- loti. Od načela, da kmetijo kot celoto deduje samo eden od zakonitih dedičev, zakon do- pušča v primeru oporočnega dedovanja izje- me samo pod določenimi pogoji: - Oporočni dedič je lahko tudi oseba, ki ni zakoniti dedič po splošnih predpisih o dedo- vanju, vendar mora izpolnjevati posebej predpisani pogoj za dedovanje kmetije. - Izjemoma lahko oporočitelj zapusti kme- tijo zakoncema oziroma dvema ali več zako- nitim dedičem, ki so po zakonu o kmetijskih zemljiščih kmetje in nihče od zakonitih dedi- čev nima namena kmetijo (kot celoto) obde- lovati z osebnim delom. Medtem ko se v sled- njem primeru kmetija lahko fizično deli, pa je ne smeta deliti oporočna dediča - zakonca. - Volila sicer načeloma niso prepoveda- na, vendar jih zakon omejuje tako, da se z nji- mi ne sme znatno zmanjšati gospodarska zmožnost kmetije . Če bi bil dedič, ki deduje kmetijo, s temi dajatvami preveč obreme- njen, lahko zahteva njihovo zmanjšanje. Pose- bej varovana so v tem pogledu kmetijska zemljišča, gozdovi, stanovanjski in gospodar- ski objekti, ki rabijo za redno kmetijsko pro- izvodnjo. Samo izjemoma sme oporočitelj iz upravičenih razlogov nakloniti kmetijsko neobdelovalno zemljišče, ki ni pomembno za kmetijsko proizvodnjo in leži v območju, kjer se lahko spremeni namembnost kmetijskih zemljišč . Oporoka, sestavljena v nasprotju z zako- nom o dedovanju kmetije, je nična . V tem pri- meru pride do dedovanja na podlagi zakona. Tudi pri o poročnem dedovanju imajo nujni dediči pravico do denarne vrednosti svojega deleža. Ta pravica jim gre v polnem obsegu, četu­ di jih je zapustnik v oporoki prezrl ali pa na- klonil manj, kot bi dobil z dedovanjem na podlagi zakona. 2.3. Dednopravne pogodbe V celoti oziroma deloma lahko lastnik raz- polaga s svojim premoženjem že za življenja. Pogodbe, ki imajo dednopravni značaj oziro- ma posledice, so predvsem: (l) izročitev in razdelitev premoženja, (2) pogodba o do- smrtnem preživljanju in (3) darilo za primer .smrti. Če je predmet teh pogodb kmetija, so po- godbe veljavne samo pod pogojem, da njiho- va vsebina ni v nasprotju z zakonom o dedo- vanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetij- skih gospodarstev. Takšna določba je bila nujna, sicer bi lahko prišlo do izigravanja ci- ljev zakona bodisi s prenosom kmetij za ose- be, ki ne izpolnjujejo posebej predpisanih pogojev ali/in z delitvijo celotnih kmetij (kot kmetijskih in gozdnih gospodarskih enot) tu- di že za življenja njihovega lastnika.3 3. PRAVNI PROMET MED ŽIVIMI 3.1. Prodaja Prodaja je najpogostejša oblika pravnega prometa z zemljišči med živimi. Značilno omejitev prostega razpolaganja pri tej po- godbi predstavlja predkupna pravica, ki so jo poznali že prejšnji (zvezni) predpisi o goz- dovih. Novost. ki jo je glede prednostne pra- vice do nakupa gozda uveljavil republiški zakon o kmetijskih zemljiščih leta 1973, pa je razširitev kroga upravičencev tako, da imajo to pravico ne le gozdnogospodarske organi- zacije, temveč tudi kmetje. Prednostno pravico do nakupa gozda ima po zakonu predvsem gozdnogospodarska organizacija oziroma kmet, katerega gozd meji na gozd, ki ga prodaja drugi kmet oziro- ma občan ali civilna pravna oseba. Šele če neposredni mejaši nimajo predkupne pravi- ce ali je ne uveljavijo, ima prednost pri naku- pu gozdnogospodarska organizacija oziroma kmet, katerega gozd leži v primerni oddalje- nosti. Ob enakih pogojih pa velja, da ima gozdnogospodarska organizacija prednost pred kmetom, med kmeti pa tisti, ki mu po- meni glavno dejavnost. Teoretično obstaja to- rej pri nakupu gozda šest prednostnih redov: (l) gozdnogospodarska organizacija - mejaš, (2) kmet -mejaš, ki mu kmetijstvo pomeni glavno dejavnost, (3) kmet - mejaš, ki mu kmetijstvo pomeni dopolnilno dejavnost, (4) gozdnogospodarska organizacija, ki ima gozd v primerni oddaljenosti, (5) kmet, ki ima gozd, v primerni oddalje- nosti in mu kmetijstvo pomeni glavno dejav- nost, (6) kmet, ki ima gozd v primerni oddalje- nosti in mu kmetijstvo pomeni dopolnilno de- javnost. Upravičenec iz določenega prednostnega reda na ta način izključuje vse druge, ki so v naslednjih prednsotnih redih. V primeru, ko bi prodajno ponudbo spre- jela dva ali več upravičencev iz istega pred- nostnega reda, prodajalec prosto izbira, s ka- terim od njih bo sklenil pogodbo. 4 Posebej velja opomniti, da je navedena za- konita predkupna pravica predvidena samo za primere, ko se prodaja gozd, na katerem je lastninska pravica. Zakon o kmetijskih zemljiščih podrobno ureja tudi postopek za uveljavljanje te pravi- ce. Lastnik (kmet, drug občan oziroma civilna pravna oseba) mora ponudbo z oznako goz- da, s ceno in z drugimi pogoji prodaje objaviti na razglasni deski krajevnega urada oziroma 359 občine. En izvod ponudbe se pošlje tudi kmetijski zemljiški skupnosti. Prednostni upravičenec do nakupa lahko svojo pravico uveljavi tako, da v roku 30 dni potem, ko je ponudba prejela kmetijska zem- ljiška skupnost, s priporočeno pošiljko spo- roči sprejem ponudbe prodajalcu in pristoj- nemu krajevnemu uradu oziroma občinske­ mu upravnemu organu, pristojnemu za pre- moženjskopravne zadeve. če prednostni upravičenec meni, da cena v ponudbi znatno presega vrednost gozda, lahko sproži postopek za ugotovitev vred- nosti gozda pri občinskem upravnem orga- nu, pristojnem za premoženjsko pravne zade- ve. Vrednost gozda se ugotavlja po enotni me- todologiji, ki jo predpiše republiški upravni organ, pristojen za kmetijstvo oziroma goz- darstvo. V tem primeru lahko prodajaiec prekliče objavljeno ponudbo v 15 dneh po- tem, ko je bil obveščen o ugotovljeni vred- nosti gozda, sicer se šteje, da ponuja gozd za ceno, ki je enaka tej vrednosti. Če v predpisanem roku noben prednostni upravičenec ne sporoči, da sprejema ponud- bo, se lahko gozd proda drugi osebi, vendar ne pod ugodnješimi pogoji od tistih, ki so bili navedeni v ponudbi. Potem, ko je preteklo šest mesecev od izteka roka za sprejem po- nudbe mora lastnik gozda objaviti novo po- nudbo, če gozd še želi prodati. Poleg navedenih pa zakon o kmetijskih zemljiščih vsebuje tudi druge določbe, s ka- terimi se skuša preprečiti izigravanje pred- nostne pravice do nakupa kmetijskega zem- ljišča oziroma gozda. Tako je pogodbo o pro- daji mogoče overiti, gozd pa zemljiško-knjiž- no prenesti samo na podlagi potrdila pristoj- nega krajevnega urada oziroma občinskega upravnega organa, da je bil predhodno izve- den postopek za uveljavitev predkupne pra- vice. Če pa je bila prednostna pravica do na- kupa vendarle kršena, lahko upravičenec s tožbo spodbija sklenjeno pogodbo oziroma zahteva, da se gozd pod enakimi pogoji, kot je bil prodan drugemu, proda njemu. Rok za vložitev tožbe traja trideset dni od dneva, ko je upravičenec izvedel za prodajo oziroma spis (subjektivni rok), vendar največ eno leto od overitve podpisov na pogodbi oziroma ze ml jiškoknjižnega prenosa, kolikor pa pod- pisi na pogodbi sploh niso overovljeni, pa največ tri leta od sklenitve pogodbe (objektivni rok). Zakon o kmetijskih zemljiščih določa pred- 360 kupno pravico tudi med solastniki kmetijske- ga zemljišča, gozda oziroma kmetije: če eden od solastnikov prodaja svoj (solastninski) de- lež, imajo drugi solastniki, ki so kmetje po za- konu o kmetijskih zemljiščih, prednostno pra- vico do nakupa. Postopek za uveljavljanje te predkupne pravice pa ni posebej urejen, za- to je treba v tem pogledu uporabljati splošne predpise. Po določbah čl. 527-533 zakona o. obligacijskih razmerjih mora prodajalec imetnika zakonite predkupne pravice pis- meno obvestiti o nameravni prodaji in njenih pogojih, rok za sprejem ponudbe pa traja mesec dni. Precej daljši pa so roki za spod- bijanje prodajne pogodbe, če predkupni up- ravičenec ni bil točno oziroma sploh ni bil ob- veščen o nameravani prodaji. Subjektivni rok traja šest mesecev, objektnivni pa pet let. Z dopolnitvijo zakona o dedovanju kmetij- skih zemljišč in kmetij (leta 1985) je bila uve- dena tudi posebna predkupna pravica med sodediči. Dediči, ki so kmetje, pa kmetije niso podedovali, imajo namreč prednostno pravi- co do nakupa (pa tudi zakupa) kmetije oziro- ma njenega dela, kadar se le-ta nudi napro- daj ali v zakup. Tudi ta zakonita predkupna (oziroma predzakupna) pravica se uveljavlja po zakonu o obligacijskih razmerjih. Drugačni predpisi veljajo za prodajo goz- da v družbeni lastnini. Temeljna organizacija združenega dela lahko proda samo (l) manj- še gozdove v družbeni lastnini in še to pod dodatnim pogojem, (2) da ti gozdovi ležijo kot osredki med gozdovi, na katerih je lastninska pravica. Vrednost oziroma namembnost goz- da kot naravnega bogastva v družbeni last- nini sta pri tem posebej zavarovani z dvema določbama : - pogodbo o prodaji gozda v družbeni lastnini občanu oziroma civilni pravni osebi je treba v tridesetih dneh po sklenitvi pred- ložitvi pristojnemu občinskemu javnemu pra- vobranilstvu, ki lahko pogodbo izpodbija v treh mesecih od njenega prejema, kolikor je dogovorjena cena nižja od prometne vred- nosti gozda; potrdilo javnega pravobranil- stva o prejemu pogodbe je pogoj za zemlji- škoknjižni prenos gozda (smiselna uporaba 37. člena zakona o kmetijskih zemljiščih); - denarni znesek, ki ga dobi za prodani gozd, lahko temeljna organizacija združene- ga dela uporabi samo za nakup oziroma os- novanje drugega približno enakega gozda (drugi odstavek 73. člena zakona o gozdo- vih). • 3.2. Oddaja gozda po zakonu o preživninskem varstvu kmetov Po zakonu o preživninskem varstvu kme- tov pridobi kmet, ki je dopolnil določeno sta- rost (moški - 65, ženska - 60 let) oziroma, ki je popolnoma nesposoben za opravljanje kmetijske dejavnosti, doživljenjsko pravico do mesečne preživnine, če odda družbeni pravni osebi kmetijsko zemljišče ali gozd do- ločene površine ali vrednosti Namen preživ- ninskega varstva kmetov je torej trojen: (l) izboljšati socialno varnost ostarelih ozi- rooa invalidnih kmetqv, (2) zagotoviti ustrezno obdelavo njihovih zemljišč ter (3) omogočiti prehajanje kmetijskih zem- ljišč in gozdov v družbeno lastnino ob upo- števanju proizvodno-ekonomskih in socialnih ciljev zemljiške politike. Za oddajo zemljišča se šteje odpoved last- ninski pravici v korist družbene pravne ose- be ali pa izjava lastnika, da bo po njegovi smrti zemljišče prešlo v družbeno lastnino, če to zemljišče ob sklenitvi pogodbe odda v rabo družbeni pravni osebi. Pogodbo o oddaji zemljišča skleneta last- nik (oddajalec) in družbena pravna oseba (prevzemnik). Oddaja je odplačen pravni posel. Vendar pa družbena pravna oseba, ki je zemljišče prevzela, kupnine ne plača od- dajalcu, temveč Skupnosti pokojninskega in inv'3.lidskega zavarovanja. Po načelih vzajem- nm·.ti (med oddajalci zemljišč) in solidarnosti (zavarovancev v pokojninskega in invalid- skega zavarovanja) skupnost zatem izplaču­ je oddajalcu mesečno preživnina, ki je odvis- na od vrednosti oddanega zemljišča (oziroma kupnine) in starosti kmeta ob oddaji zemljišča, ne sme pa biti manjša od polovič­ ne9a zneska najnižje starostne pokojnine za polno pokojninsko dobo. Zaradi pridobitve pravice do preživnine mora kmet oddati na- jmc..nj 2 ha kmetijskih zemljišč oziroma 3 ha gozda. Z dopolnitvijo zakona v letu 1986 pa je ta pogoj nekoliko spremenjen tako, da lahko kmet odda tudi manjšo površino zemljišč, če višina preživnine, ki se izračuna glede na tr- žno vrednost zemljišča, ni nižja od predpisa- nega minimalnega zneska. (Znesek mesečne preživnine se izračuna tako, da se kupnina za oddano zemljišče deli s 84, nato pa poveča za dobčen odstotek, odvisno od starosti upravi- čenca ob oddaji zemljišča).5 Z dopolnitvijo zakona so močno olajšani tudi drugi pogoji za pridobitev pravice do preživnine. Eoglasje nujnih dedičev- kmetov k oddaji zemljišča tako ni več potrebno v vsakem pri- mem, saj se lahko še za življenja lastnika - oddajalca ugotovi njihova dedna nevrednost na podlagi razlogov, ki jih določa zakon o de- dovanju. Poleg tega je kmetijska zemljiška skupnost, ki prejme obvestilo kmeta o name"" ravani oddaji zemljišč, dolžna poskrbeti za prevzem ponujenih kmetijskih zemljišč oziro- ma gozdov (poprej le, če bi bila zaradi ne- prevzema ogrožena kmetova socialna var- nost). Ce nobena druga družbena pravna oseba ni zainteresirana za prevzem ponuje- nih kmetijskih zemljišč, jih prevzame kmetij- ska zemljiška skupnost, gozdove pa gozdno- gospodarska organizacija, ki gospodari z gozdovi na določenem območju . Po smrti upravičenca imajo njegovi nepre- skrbljeni svojci pravico do družinske preživ-. nine, ki se odmeri podobno kot družinska po- kojnina. 3.3. Darilo Z omejitvijo sklepanja darilnih pogodb med kmeti in drugimi občani je zakon o kme- tijskih zemljiščih v letu 1979 dodatno zaokro- žil pravno varstvo predkupne pravic~ na kmetijskih zemljiščih in gozdovih, hkratj pa tudi prvič oziroma deloma razširil veljavnost načela nedeljivosti kmetij z dedovanja in dednopravnih pogodb tudi na pravne posle med živimi. Tako lahko po 31. členu zakona o kmetij- skih zemljiščih kmet podari kmetijsko zem- ljišče ali gozd ne kmetu le, če je obdarovanec -nekmet njegov zakonec ali najožji sorodnik, roditelj, potomec, posvojenec, brat ali sestra. Takšna :določba ne omejuje le prehajanja kmetijskih zemljišč in gozdov v last nekme- tov, temveč tudi onemogoča izigravanje za- konite predkupne pravice s sklepanjem tako imenovanih fiktivnih (navideznih) darilnih po- godb, ki dejansko prikrivajo prodajno po- godbo.6 Strožje določbe veljajo za darila, katerih predmet so zemljišča v sestavi kmetij po za- konu o dedovanju kmetijskih zemljišč in kme- tij. Lastniki teh kmetij lahko podarijo ob prej- šnji omejitvi - samo takšna zemljišča, ki jih lahko z oporoko naklonijo nekomu, ki ni t;ie- dič kmetije. Podobno kot pri prodaji, je za overovitev darilne pogodbe oziroma za zemljiškoknjižni prenos podarjenega zemljišča potrebno predložiti potrdilo pristojnega občinskega 361 upravnega organa o tem, da vsebina pogod- be ni v nasprotju z zakonom o kmetijskih zem- ljišcih. 3.4. Menjava Za sklepanje menjalnih pogodb zakon o kmetijskih zemljiščih ne predpisuje posebnih omejitev, pač pa določa pogoje, pod katerimi se šteje menjava kmetijskih zemljišč za pro- storsko ureditveno (agrarna) operacijo. Po tretjem odstavku 7 4. člena zakona o gozdovih se predpisi o kmetijskih zemljiščih smiselno uporabljajo tudi za prostorsko ureditvene operacije gozdov. Glede na 69. člen zakona o kmetijskih zemljiščih bo zato menjavo goz- dov šteti za agrarna operacijo ob tehle pogo- jih: - če se menjava izvaja zaradi racionalnej- šega gospodarjenja z gozdovi. - če vrednost enega gozda ns presega 50% vrednosti drugega zemljišča . Slednji pogoj je predpisan predvsem z na- menom, da bi se preprečilo izigravanje predpisov o davku na promet nepremičnin. Kot agrarna operacija je namreč menjava kmetijskih zemljišč oziroma gozdov tega dav- ka oproščenaJ Davčnopolitično pa bi bilo neutemeljeno, da bi oprostitev veljala tudi za pogodbe z razmeroma veliko razliko med vrednostima menjanih zemljišč tako. da je ob- veznost ene stranke pretežno denarna in ima zato takšna (mešana) pogodba bolj značaj prodaje kot pq. menjave.s Kot dvostranska pogodba se menjava iz- vede na podlagi soglasja dveh lastnikov (občanov ali civilnih pravnih oseb), dveh uporabnikov (družbenih pravnih oseb) ali uporabnika in lastnika gozda. Če gozdnogos- podarska organizacija menja gozd z lastni- kom, zakon o gozdovih predpisuje enako omejitev kot za prodajo - predmet menjave so lahko le manjši gozdovi v družbeni lastnini, ki ležijo kot osredki med gozdovi, na katerih je lastninska pravica. Potrdilo o tem, da pomeni menjava gozda agramo opera?jo, izdaja pristojni občinski upravni organ. Ce ta organ odkloni izdajo po- trdila, lahko pogodbenik(a) vloži(ta) pritož- bo, zoper drugostopenjsko negativno odloč­ bo pa sproži(ta) upravni spor. Arondacija gozda, katera se kot prisilni, upravno-eko- nomski ukrep izvede proti volji lastnika v ko- rist gozdnogospodarske organizacije, je po sm.:selni veljavi prvega odstavka 73. člena zakona o kmetijskih zemljiščih možna le, če ni 362 bila predhodno dosežena prostovoljna med- sebojna menjava gozdov. 3.5. Zakup Po 75. členu zakona o gozdovih gozd ne sme biti predmet zakupa. Po mnenju zakonodajalca je zakup gozdov v naspro~u z intencijami zakona o gozdovih, saj z gozdovi gospodarijo delavci in kmetje v gozdnogospodarski organizaciji in ima pravi- co do gozdnih lesnih sortimentov za nepo- sredno uporabo ter druge pravice v zvezi s tem gospodarjenjem le lastnik gozda? Ker je prepoved očitno predpisana v druž- benem interesu, bi bila pogodba o zakupu gozda nična . 3.6. Odpoved lastninski pravici Po analogni uporabi 34. člena zakona o kmetijskih zemljiščih se krnet, drug občan oziroma civilna pravna oseba lahko z eno- stransko izjavo odpove lastninski pravici na svojem gozdu v korist kmetijske zemljiške . skw.pnosti, če na gozdu ni bremen (npr. za- stavna pravica) ali pa so na njem samo stvar- ne služnosti. Odpoved lastninski pravici je v tem prime- ru enostranski pravni posel, ki učinkuje ne glede na soglasje kmetijske zemljiške skup- nosti. Zaradi pomembnih posledic pa za tak- šen akt zakon predpisuje posebno obliko: iz- java o odpovedi lastninski pravici se da ob- činskemu upravnemu organu, pristojnemu za premoženjsko pravne zadeve bodisi ustno na zapisnik ali pa v obliki sodno overjene lis- tine. Zakon tudi določa, da se za pravna de- janja v zvezi z odpovedjo lastninski pravici na kmetijskem zemljišču oziroma gozdu ne pla- čujejo takse (npr. za sodno overovitev izjave, za zemljiškoknjižni prenos ipd.) in prav tako ne davek od prometa nepremičnin. 3.7. Splošni omejitvi prometa Doslej navedene omejitve prometa se na- našajo samo na posamezne oblike prenosa gm:da, bodisi da gre za zakonito dedovanje ali za prenos na podlagi pravnega posla (oporoka, prodaja, darilo itd.). Novi zakon o gozdovih ter zadnja novela zakona o kmetij- skih zemljiščih (oba sprejeta 1985) pa skuša- ta uresničevanje ciljev zemljiške politike za- gotoviti tudi z dvema splošnima omejitvama, ki veljata- z določenimi izjemami- za vsako dedovanje oziroma drugo obliko pravnega prometa z gozdom. Tako zakon o gozdovih v 76. členu načelno prepoveduje delitev gozd- ne parcele kot katastrske enote. Delitev je možna le v izčrpno naštetih primerih, ko gre za prisilni, upravno-ekonomski ukrep (arondacija, komasacija, razlastitev oziroma prisilni prenos gozda), za pridobitev gozda v družbeno lastnino na podlagi pogodbe ali za razdružitev gozdne parcele, katere del je družbena lastnina. Tudi kmetija, določena po zakonu od de- dovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kme- tijskih gospodarstev, se po tretjem odstavku 22. člena zakona o kmetijskih zemljiščih ne sme deliti niti s pravnimi posli med živimi. Ta- ko kmetijo se lahko odtuji le kot celoto. Izje- ma od tega načela je predvidena le za pri- mere, ko se z delitvijo kmetije (a) povečujejo, zaokrožujejo ali nastajajo druge kmetije ali (b) oblikujejo kompleksi družbenih zemljišč. Ta določba smiselno velja tudi za gozd kot sestavni del kmetije. Pravni posel, ki je skle- njen v nasprotju s prepovedjo delitve kmeti- je, je po zakonu ničen. 4. SKLEP Prikazane omejitve pravnega prometa znatno utesnjujejo prosto razpolaganje z goz- dovi. Za družbenolastninska razmerja na- sploh je sicer značilno, da so pravic~ ozko povezane z obveznostmi in odgovomostmi. Glede lastninske pravice na gozdu pa zakon o gozdovih v 12. členu tudi izrecno določa, da je ta pravica omejena z zakonom. V teoriji se ugotavlja, da je lastninska pravica na gozdu omejena bolj kot na kateremkoli drugem zemljiMu oziroma, da ima lastnik gozda več­ je stevilo dolžnosti kot pa upravičenj. Vendar te dolžnosti niso nekaj, kar bi bilo lastninski pravici vsiljeno od zunaj, pač pa spadajo v bistvo tega pojma. 10 Drugi govorijo o izena- čevanju lastninske pravice (kot delovne za- sebne lastnine) z družbeno lastnino na kme- tijskih zemljiščih in gozdovih. Utemeljitev za takšno gledišče je najti že v 80. členu repub- liške ustave, ki združenim kmetom - lastni- kom gozdov pri skupnem gospodarjenju z gozdovi zagotavlja pravico do sodelovanja pri upravljanju, v skladu z zakonom pa tudi do soodločanja o zadevah gospodarjenja z njihovimi gozdovi in o ustvarjenem dohodku na podlagi dela in vloženih sredstev. 11 Predpisi o prometu s kmetijskimi zemljišči in z gozdovi so sestavni del družbene zem- ljiške politike. Cilji oziroma učinki te politike so vedno kompleksni: proizvodno-ekonom- ski, socialni, prostorski, naravnovarstveni (ekološki) itd. Posebna ureditev pravnega prometa z gozdovi torej nima za cilj samo podružbljanje v najožjem smislu besede (kot prenos gozda v družbeno lastnino). To dokazuje tudi dej- stvo, da se z zakonom dokaj podrobno ureja pravni promet s kmetijskimi zemljišči in z gozdovi v sferi same zasebne lastnine. Na- mene oziroma razloge, zaradi katerih je predpisana posebna ureditev tega področja, izčrpno našteva zakon o dedovanju kmetij: - omejevanje prehoda kmetijskih zemljišč (in gozdov) v last tistih, ki ne opravljajo kme- tijske (oziroma gozdarske) dejavnosti; - preprečevanje drobitve določenih kme- tij kot kmetijskih in gozdarskih gospodarskih enot; - omogočanje prevzema kmetij pod pogo- ji, ki dediča preveč ne obre,menjujejo; - ustvarjanje možnosti za smotrno rabo kmetijskih zemljišč in gozdov ter za proizvod- no sodelovanje kmetov s kmetijskimi zadru- gami, z gozdnogospodarskimi temeljnimi or- ganizacijami kooperantov in drugimi organi- zacijami združenega dela (prim. l. člen zako- na). . Ob vsem· tem pa je treba priznati, da so možnosti izboljševanja zemljiške (oziroma širše agrarne) strukture na .podlagi predpi- sov o prometu z zemljišči močno omejene. Učinke teh predpisov lahko realno ocenjuje- mo samo dolgoročno. Zlasti velja to za poseb- no ureditev dedovanja, ki pride v poštev šele ob vsakokratni menjavi generacij na kmetiji. Tudi posamezni ukrepi (npr. prepoved delit- ve kmetij) ne morejo veljati za vse kmetije oziroma brezizjemno, saj bi se v tem primeru povsem zaustavil pravni promet med živimi, kar bi bilo neživljenjsko in celo v nasprotju s postavljenimi cilji. Ker je promet nepremičnin neprimerno počasnejši od prometa drugih stvari, morajo biti ob prodaji ali drugačnem prenosu zem- ljišča s pravnim poslom med živimi izobliko- vani zelo močni ekonomski (lahko pa tudi drugi, neekonomski) motivi udeležencev. Na oblikovanje teh motivov s strani družbe pa ne vplivajo izključno (niti odločilno) samo pred- pisi, ki neposredno urejajo promet nepre- mičnin, temveč tudi drugi ukrepi zemljiške, ekonomske in socialne politike. 363 OPOMBE: ·1· 1 Po samem zakonu se za kmetijo šteje vsako za- sebno kmetijsko gospodarstvo, ki skupaj na kmetij- skih zemljiščih in v gozdu dosega najmanj 105.000 din katastrskega dohodka. Zaradi varstva kmetij- skih zemljišč pred drobitvijo, krepitve družbeno organizirane proizvodnje in drugih družbenih inte- resov pa se lahko na predlog lastnika, krajevne skupnosti oziroma kmetijske zemljiške skupnosti z odločbo pristojnega občinskega upravnega orga- na zaščitijo tudi druga zasebna kmetijska gospo- darstva: la F. Zagožen (in sodelavci): Prestrukturiranje z vidika racionalnega izkoriščanja proizvodnih da- nosti in pocenitve hrane in surovin. Raziskovalna skupnost Slovenije, Ljubljana, 1986, str. 19 in 20. 2 Kdor z dedovanjem ali na drug način podeduje zemljišče, ki skupaj z zemljiščem, ki ga že ima v la- sti, presega z zakonom določen maksimum, ima v okviru tega maksimuma pravico izbrati tisto od vseh teh zemljišč, na katerem namerava obdržati lastninsko pravico. Če zemljišča ne izbere, odloči občinski upravni organ, pristojen za premoženj- skopravne zadeve, katero zemljišče postane druž- bena lastnina in se prenese v kmetijski zemljiški sklad, s katerim upravlja kmetijska zemljiška skup- nost (23. in 24. člen zakona o kmetijskih zemljiščih). 3 Ker gre tu le za oris celotne pravne ureditve prometa. z gozdovi, naj opozorim o na podrobnejši prikaz in razlago zakonskih določb, ki ju vsebujejo dela. s področja dednega prava, navedena v se- znamu literature. 4 Kocjan Ol), 110; Šlibar, 76. če ponudnik ne bi hotel skleniti pogodbe s predkupnim upravičen­ cem, ki je ponudbo sprejel, lahko le-ta zahteva sklenitev pogodbe (s tožbo). 4a Po 6. členu zakona o prometu z nepremičnina­ mi (Ur. list SRS, št. 19176) občani, društva in druge civilne pravne osebe ne morejo brez plačila prido- biti lastninske pravice na nepremičninah v družbe- ni lastnini. 5 Pričakovano uživanje preživnine traja torej 7 let (7 x 12 = 84). 6 Kocjan (II), 115-118. 7 Zakon o davku na promet nepremičnin (Ur. l. SRS, št 27172 . .. 27/85), čl. 4. Po prvem odstavku 68. člena zakona o kmetijskih zemljiščih pa je prenos zemljišč oziroma lastruštva v zvezi z agrarnimi operacijami tudi oproščen pla- čila taks. 8 Kocjan (Il), 168. 9 Poročevalec, 38. 10 Stojanovic, 98. 11 Kocjan (III), 71-98. LITERATURA: l. Blagojevic, dr. Borislav T.: Nasledno pravo u Jugoslaviji. Beograd (Savremena administracija) 1982. 364 2. Ceferin, dr. Emil: Kmetijske prostorsko uredit- vene operacije. Združeno delo, petdeseti zvezek. Ljubljana 1983. 3. Kocjan, Slavko (I): Dedovanje kmetijskih zem- Ijišč in kmetij. Ljubljana (ČZ Uradni list SR Sloveni- je) 1973. 4. Kocjan, Slavko (Il): Kmetijska zemljišča (zakon s komentarjem). Ljubljana (ČZ Uradni list SR Slove- nije) 1979. 5. Kocjan, Slavko (III): Značilnosti lastninske pra- vice na kmetijskih zeml~ščih. Kmetijska zemljišča (druga knjiga). Ljubljana (ČZ Uradni list SR Slove- nije) 1982. 6. Poročevalec Skupščine SR Slovenije ,,- in Skupščina SFR Jugoslavije za delegacije in defega~ te, št. 24 z dne 5. 8. 1984. 7. StojanoviC', dr. Dragoljub D.: Stvarno pravo. Beograd (Službeni list SFRJ) 1980. 8. Strohsack, dr. Boris: Promet s kmetijskimi zemljišči v sodni praksi. Združeno delo, petdeseti zvezek, Ljubljana 1983. 9. Šlibar, Janez: Prednostna pravica nakupa kmetijskega zemljišča,in sodna praksa. Kmetijska zemljišča (tretja knjiga). Ljubljana (ČZ Uradni· list SR Slovenije) 1985. lO .. Več avtorjev: Preživinsko varstvo kmetov. Ljubljana (CZ Uraqru list SR Slovenije) 1982. ll. Zupančič, dr. Karel: Dedno pravo. Ljubljana (ČZ Uradni list SR Slovenije) 1984. POVZETEK Ustavni predpisi štejejo gozdove in gozdna zem- ljišča za .naravno bogastvo oziroma dobrino sploš- nega pomena, ki ima :poleg lesnoproizvodne še številne druge družbenokoristne funkcije. Na tej opredelitvi temelji poseben pravni režim gozdov, ki ga urejajo predpisi o obveznem skupnem gos-' podarjenju z gozdovi ne glede na lastništvo in o pravnem prometu s temi zemljišči. Tako od leta 1972 v Sloveniji velja poseben za- kon, s katerim se preprečuje drobitev določenih kmetij kot kmetijskih in gozdnih gospodarskih enot v primeru dedovanja. Zadnje dopolnitve zemljiške zakonodaje razširjajo varstvo fizične celovitosti teh kmetij tudi na pravni promet inter vivos. Pri prodaji gozda v zasebni lastnini imajo pred- nostno pravico do nakupa gozdnogospodarske or- ganizacije in kmetje. Omejena je tudi možnost sklepanja darilnih po- godb, če gre za prenos gozda od kmeta na druge- ga občana - nekrneta. Od leta l979lahko ostareli oziroma delovno ne- zmožni kmetje oddajo gozd v družbeno lastnino ta- ko, da pridobijo pravico do doživljenjske preživni- ne (preživninsko varstvo kmetov). Novi zakon o gozdovih načeloma tudi prepove- duje delitev gozdnih parcel.