------    277    ------
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
185.
Pomanjkanje vode. Queensland. Koclikampton.
Čim dalje sem šel, tem huje mi je bilo, ker nisem imel pitne vode, zlasti   me je skrbel  konj.   Po mnogem trudu sem prišel na tako zvano liverpoolsko ravnino, ali tudi tu ni bilo vode dobiti. To so ti nepregledne ravnine brez višin in   brez drevja,   po   cele   dni   ne   ugledaš tu živega bitja.   Trava   je posmojena od solnca, in po letu ne dobiš vode z lepega. Imel sem sicer seboj najnovejši '¦zemljevid naselbine novojužno-waleške in queenslandske, s katerim sem   se   preskrbel v Sydneyu,   ali   bil je nezanesljiv. Na mestih, kjer so bile zaznamovane struge in reke, ni bilo ne   duha   ne sluha o njih.   Več potov sem naredil velik ovinek od mojega   pota, da  bi dobil vode, ali ni je bilo nikjer oslediti.   Voda je  bila samo na po-pirju.
Konja je trudapolni pot zelo zdelal, tako da glada in žeje ni mogel več naprej. Dal sem mu od svoje skromne zaloge poslednje grižljaje, ki sem jih sam sebi pritrgal, ali tudi to ni izdalo. Pal je in ni več ustal. Žal mi je bilo zveste živalice, ki je vse težave potrpežljivo z menoj prenašala. Ta izguba me je zato tem huje zadela, ker sem moral sedaj večino svoje robe pustiti na mestu. Samo toliko sem vzel seboj, kolikor sem mogel nositi in mi je bilo neobhodno potrebno. Žalosten sem zapustil ta kraj. Begala me je misel, kaj pa, če tudi tebe zadene enaka nesreča v teh pustinjah avstra-lijskih!
Gledal sem, da bi vsaj do večera dospel k prednim goram queenslandsirim, ali pot skozi gosto grmovje je bil tako težaven in zamuden, da nisem mogel. Četudi sem cel božji dan naprej ril, vendar nisem mogel priti « te pustinje. Slednjič sem bil od hoje in žeje tako izdelan, da sem nehote pal po tleh. Koj me je spanec objel in zazibal v sladko spanje.
Sanjalo se mi je, da sem v češkej domovini in slišim žuboreti potok, ki mi očvrstenja ponuja. Ali ko se prebudim, slišim mesto žuborenja vode brenčanje komarjev, in nad seboj zagledam svitle zvezde, mej njimi v krasnej svetlobi Južni križ. Krog in krog pa se je širila nedozirna, žalostna, jednolična pustinja avstra-lijska.
Drugega dne pa sem zagledal visoke gore, in ko sem bil naredil tri angleške milje pota, prišel sem k raz8ežnim lagunam, kjer je v gostem rakitovju mrgolelo raznih pisanih ptičev. Hotel sem koj piti, ali voda je tako smrdela, da je želodec ni mogel prenesti. Še le s čajem, ki sem ga koj skuhal, ugasil sem strašno žejo. Eno uro sem počival, potem sem se zopet spustil na daljni težavni pot. Na večer sem prilezel do prvih navršij, kjer sem dobil dobre vode, kolikor sem hotel. Tretjega dne sem dospel v Levbourn. Okrog tega malega mesta so zlati rudniki, zlasti na tako zvanem Ca-nal-Creeku, ali so zelo pičli. Nekaj stotin Kitajcev se je ubijalo tu, in celo oni, ki so vendar z malim zadovoljni, preživljali so se komaj.
Od tu sem prišel do večjega mesta Ipwich; ima do 7.000 duš. Mal parnik meje peljal dalje po reki Bremer-River v Brisbane, glavno mesto naselbine queenslandske. Leta 1859   so   severovzhodni   del Avstralije   odločili od Novega  južnega Walesa  in  povzdignili   na  samostalno naselbino   queenslandsko.   Naselbina  ta meri nekaj čez 100.000 angleških Kvadratnih milj in ima komaj 26.000 duš. Stanovniki  se drže najraje okolice brisbanske, kjer je podnebje  nekoliko   vlažnejše  in njim tudi ugodnejše. Tu dobro uspeva razno   sadje, zlasti, dobro rodi tu koruza, in se sponaša najlepši bombaž. Ostale krajine zahodne in severne  so   radi   pomanjkanja vode   le   redko obljudene,   večinoma   so kar   prazne. Le tu pa tam naletiš na   ovčarno,  ali malo   govedarno.   Zato pa po teh krajih, zlasti blizu zaliva karpentarskega, radi se klatijo domači   divjaki,   ki   nimajo   stalnih   selišč,   ampak   žive kakor   zver v lesu.   Brisbane je  imel   pred   leti   samo nekaj siromašnih   barak, a sedaj  je   že   ugledno mesto. Stoji na plovnej reki tega imena in ima izborno pristanišče. Zaliv morski se naziva moretonski.
Tri dni sem ostal v Brisbanu, potem sem odplul s parnikom „Bumerangom" v Rockhampton, lepo snažno mesto, katero bode svoj čas prvo za Brisbanom, kakor se more že sedaj soditi po krasnej njegovej leži. Plavba naša z Brisbana v Rockhampton je trajala štiri dni. Rockhampton je bil še le dve leti staro mesto, ali vendar je imel že tri cerkve, velike hiše, mnoga trgovska skladišča in več gostilnic. Po bregu re*e Fitzrov blizu samega mesta je imela svoje ležišče tolpa črnih domačinov in so mnogi tudi v mesto prihajali. Možaki so bili oro-ženi z dolgimi pikami, bumerangi, pa malimi in velikimi krepelci s posebnega lesa, katere „nili nili" nazivajo. Na potu so morale orožje žene nositi, kajti mož nosi samo sekirico, ki jo „tomijak" naziva.
Malo časa sem se mudil v mestu, potem sem se spustil dalje na zlato polje Peak-Downs. Pridružili so se mi trije Švedi, ali kmalu so se vrnili, ker niso mogli prenašati strašne vročine. Dobrih 50 angleških milj za Rockhamptonom se širi ravnina z bujnim grmovjem pokrita, ali ob vročih dnevih nima dobrodejne vlage. Zverine in ptičev je tu zelo malo ; časih sem dobil na spregled avstralijskega kazuarja, ali klokana. Prebrodil sem Dawson, ob katerem je ovčar čredo pasel. Svaril me je; naj bodem oprezen, in pravil mi je marsikaj o grozo-vitostih črnih potepačev. Ob rekah se drže najrajše njihove tolpe; tudi se nazivajo navadno po reki, ob ka-terej se klatijo ali leže.
Srečno sem dospel v Apis-Creek, kjer so bili zlati rudniki. Kmalu potem sem zagledal reko, ki jej vele Mackenzie. Imela je malo vode popoludne, tako da se je komaj plazila mej kamenjem, ali do jutra je pribrala tako, da sem jo s težavo prebrodil. Kje se je ta voda vzela tako brzo, ker ni bilo dežja, to mi je zastavica še sedaj. Tudi tu sem dobil več pastirjev, ki so bili vsi oroženi  radi divjakov tu okrog se potikajočih.
Največkrat pa sem srečal Kitajce, in vsi so mi svetovali, naj se kar ž njimi vrnem, kajti v zlatih ko-paninah ni vodo ne za pitje ne za pranje zlata. In prav so imeli. Oim bolje sem se bližal zalivu karpentarskemu, tem manje sem dobival vode. Sreča, da so previdni Kitajci vodo seboj nosili, pri njih sem se napil, sicer bi bil žeje poginil. Svet je pokrit z gostim grmovjem in zanikaroim skrivenčenim drevjem ; lepega drevja tu ni. Te gošče se nazivajo „scrubs". Po njih se plazi razna lezerčina, zlasti mnogo je strupenih kač. Tudi mrgoli tu vse zelenih mravelj, kosmatih gosenic in raznega drugega strupenega mrčesa. Če potnik ni previden, napravi mu ta mrčes hude bolečine. Roka se vname, in če ni kmalu zdravniške pomoči, utegne pritisniti smrt. A če dojde pomoč o pravem času, mora zdravnik živa-lice iskati pod kožo in rezati tako dolgo, da jo najde. Zlasti na pse se rad spušča ta mrčes ter jih tudi umori.
Kedar sem to goščo progazil, sprostrle so se pred menoj puste, žalostne ravnine, tu pa tam z nekolikimi višinami razvite. Drevja skoro ni bilo ugledati. Ob severne) strani te ravnine stoje vrste vulkanskih okroglih gora, kakor bi stožke nastavil. Te stožsaste gore se nazivajo Peak-Range, in vsa ta krajina Peak Dowds.
(Dalje prih.)
-----    278    -----