ssKSjšSKsijššg

Cena 20 Din.

Natisnil?- in založila Učiteljska tiskarna v Ljubljani

1922 .

ike

šole

Z£>

osnovne

Četrt

Izdanje

petih

delih

de)




s

' g



Slovenske čitanke za osnovne šole.

Izdanje v petih delih.

Četrti del.

(4. in 5. šolsko leto.)

ŠzcK 3Č>

Četrta čitanka.

Sestavil

Andrej Rape.

Odobril oddelek za prosveto in vere pokrajinske uprave v Ljubljani z odlokom
z dne 3. junija 1922, št. 2166.

Cena 20 Din.

V Ljubljani 1922.

Natisnila in založila Učiteljska tiskarna.

U>V\i flj

I. Zabavi in pouku

1. Domovini.

Oj mati moja domovina,
ljubezen moja ti edina,
ti moja skrb in bolečina,

Bog čuvaj dobrotljivi te,

Bog živi te, Bog živi te!

Simon Gregorčič.

2. Domovina.

Zimska noč je legla v dolino. Svečke brle po vsej vasi.
Snežec pada, rad bi odel vsako golo stebelce z belo haljo.

Kraj vasi stoji stara hiša. Videti je kakor zapuščen grob.
A da vidiš, kako često vara oko, poglej skozi okence! Sredi
mize dogoreva sveča, zraven nje so sklede, krožniki in druga
posoda. Mati peva hčerki v zibelki: »Lepa naša domovina...«
A sinko drži na očetovem kolenu knjigo, polno slik in bajk,
in verno posluša milo pesem, ki jo mati peva njegovi sestrici.
In deček zašepeče:

»Reci mi, oče, kaj je domovina?«

Oče pogladi otroka pa mu odgovarja:

»Dokler si bil majhen kot sestrica, so ti bili domovina
mehka, topla zibelka, mati, jaz in ta bela izbica. Zibelka te
je zibala v spanje, mati te je hranila, a jaz sem po mučnem
dnevnem delu zvečer igral s teboj tebi priljubljene igre.
Malo zatem se je razširila tvoja domovina preko dvorišča.

8

vrta, naše njive do tja, kjer stoje sive vrbe in kjer šumi
potok. V svoji domovini si gledal tudi hlev in kravico, ki
nas hrani z mlekom, kokoške, ki nam neso jajca, zvestega
Kodra, ki nam čuva hišo.

Ko pa začneš hoditi v šolo, se razširi domovina po dolini.
Obsegala bo vso vas, v njej dobre in delavne ljudi. Še več:
oni hribi in gozdi, kjer zore poleti jagode, one bele steze,
ravne ceste, kamor te bo oče vodil ob nedeljah — vse ti bo
domovina. Toda tvoja duša dobro sluti, da se ti poti razpro=
stirajo še dalje. Drže preko polja, rek, gora, celo do morja.
Povsod so vasi, beli gradovi, povsod vlada bistri um in žive
dobri ljudje, ki jim isti jezik sladi življenje, isto srce greje

P rS1-<<  Iz hrvaščine A. Fuxova.

3. Mila kakor pesem . . .

Mila kakor pesem slavčeva
je slovenska govorica,
kot menihu sladko pela bi
o nebesih rajska ptica.

Veličastna kot pojoči gaj,
silna kakor moč viharja,
jasna, kot bi se umivala
z rožno roso zlata zarja.

Cvetko Golar.

4. Kako so zavedni Srbčiči.

Kdo je to Srbčič? Deček šolar v snežnobeli, zdravi
narodni noši, s ponosno, visoko šubaro na glavi, jasnega
čela, zdravih lic in veselega srca.

Ko so Nemci in Madjari pogazili 1. 1915. Srbijo, so
poučevali srbsko mladino sirovi vojaki. Učenci so dobili
mnogo batin, toda vse batine jim niso pregnale ljubezni do
kralja in domovine.

Srbiji je zapovedoval takrat nemški baron. Njegova
slika je visela v vsakem razredu. Nekoč je prišel v šolo

9

oficir, da vidi in čuje, kako se uči mladina. Tam pri vratih
je sedel bistri Srbčič Dušan. Vprašal ga je oficir: »Tušane,
tko tam kore?« Hotel je reči: »Dušane, kdo tam gori?«
Dušan pogleda mrko na guvernerjevo sliko in reče: »Ovo
je gospodin guverner, koji nas gnjavi, dok ne dodje naš kralj
Petar!« Potem pa urno šine skozi vrata in odnese tako
srečno pete vsem batinam, ki bi jih bil gotovo dobil za svoj
pošteni odgovor.

Čez dve leti pa se je uresničila Dušanova želja. Pri
Solunu je udaril Kraljevič Marko s svojo vojsko na sovraži
nika, ga premagal in nam vsem prinesel toliko zaželeno

SVobodo ' Božo Račič.

5. Brat.

Ob času avstrijske ofenzive v Srbiji se je boril srbski
vojak četaš, ki je do zadnjega vztrajal proti prodirajočim
Nemcem. Umikal se je počasi z razbitimi srbskimi četami
proti jugu in je prišel do svoje vasi. Ustavil se je v svoji
hiši, kjer je našel svoje otroke. Med tem so se Avstrijci že
bližali. V zadnjem trenutku se je četaš rešil v bližnjo
goščavo. Tam je še sprožil nekaj strelov in kmalu nato je
videl, kako se bliža njegovi hiši avstrijski narednik z neko*
liko vojaki. Malo trenutkov nato je zagledal grozen prizor:
ogenj je zaplapolal nad kočo, v kateri so bili njegovi otroci.
Vse je zgorelo. Četaš se je rešil v gore, preko gor v Albanijo,
od tam na Krf, & Krfa na solunsko fronto in pozneje je
prišel branit — severno mejo Jugoslavije ..

Nekega dne najde na koroški fronti onega narednika,
ki je zažgal njegovo kočo. Narednik je bil Slovenec in služi
zdaj v jugoslovanski vojski. Srb mu je povedal vse, in
narednik je priznal.

»Res je bilo tako,« je rekel. »Storil sem na višje povelje.
Ne morem za to. Tu sem. Stori z menoj, kar hočeš! Zločin
je bil — toda jaz nisem kriv . . .«

Srb se je nato vrnil k svojemu oddelku. Vrgel se je na
klop in je jokal kakor otrok. Čudno je bilo njegovim tova*
rišem, ko so gledali tega moža, trdega, junaškega, odločnega,
ki je vso vojno preživel v eni sami misli na maščevanje. Vse

10

vojne grozote in težave je prebil, samo da bi mogel poplačati
sovražniku enako z enakim. Saj je bil četaš in četaš ne
pozna usmiljenja, kadar maščuje krivico ... Zdaj pa je ležal
tu in je plakal kakor dete. Vprašali so ga in povedal jim
je vse.

»A zakaj ga nisi prebodel?... Ali je.vreden česa dru=
gega?« so vprašali. On pa je ihtel od bolesti in muk. Na;
zadnje se mu je iztrgalo iz prsi: »Saj mi je brat...«

Obmolknili so vsi. Niso našli besede, s katero bi bili
povedali, kaj se godi z njimi. Čutili so samo, da se je zgodilo
nekaj čudnega, nerazumljivega, nekaj velikega, čemur ne
dobe izraza. Iz  ^okolica«.

6. Lakomnik in siromak.

K bogatemu lakomniku je prišel nekoč ubožen deček in
ga poprosil miloščine.

Lakomnik mu da košček trdega kruha in ga vpraša:
»Ali znaš brati?«

»Ne znam,« odgovori deček.

»Ali znaš moliti?« vpraša zopet lakomnik.

»Tudi ne znam,« odvrne deček.

»Počakaj torej! Naučim te moliti očenaš!« reče bogatin.

»Ali je gospod Bog vaš oče?« ga vpraša deček.

»Gospod Bog je tvoj in moj oče,« odgovori lakomnik.

»Torej sva si brata?« vpraša deček.

»Kajpada!« odgovori oni.

Deček mu pokaže kos trdega kruha in pravi: »Jako se
čudim, kako morete dati svojemu bratu tak košček trdega
kruha!«

Lakomnika je bilo sram in je bogato obdaroval dečka.

Solovej.

7. Domač tat.

Imel je oče devet sinov in toliko snah. Vsi so bili dobri,
samo en sin je skrivoma kradel v hiši in razsipal. Oče je to
opazil, pa ga ni hotel osramotiti javno, ampak se je dogo;
voril z vsemi sinovi, da posejejo proso.

11

Ko dozori prvo proso, ga speljejo domov, zmečejo na
pod, napravijo kopo in ga jamejo meti. Oče je stal ob njih
ter je z lopato razmetaval na vse strani, kar so sinovi in
snahe nameli in očistili. Pa so morali nanovo in zopet nas
novo vse očistiti in spraviti z lopato na kup, ali očetovemu
razsipanju niso bili kos, ker je sam razsul več, nego so vsi
spravili skupaj.

Ko je bilo družini tega čudnega očetovega ravnanja
dovolj, ga vprašajo: »Oče, kaj vam je? Ne delajte tega,
zakaj tako ne dokončamo nikdar.«

Oče preneha z delom in pravi: »Poslušajte me, otroci!
Mi vsi delamo in pridobivamo, ali v hiši je nekdo, ki raz*
sipa tako, da pridobivanje nas vseh ni kos takemu razsi*
panju, in če bo oni tako delal dalje, nas spiavi na beraško
palico. Poznam ga, ki tako dela, ali pred vsemi ga ne maram
osramotiti, povem mu to na samem. A sedaj delajmo dalje!«

8. Varčevanje.

Iz mesta, kjer je požar uničil mnogo hiš, je šlo nekaj
ljudi v bližnja sela prosit za pogorelce pomoči in miloščine.
Spotoma pridejo na dvorišče imovitega kmeta, ki je pravkar
grajal hlapca, ker je preko noči na dežju pustil vrv, na
kateri se je sušilo perilo.

»No, ta človek je strog in od sile skop,« reče eden na«
biralcev. »Ta gotovo ne da ničesar.«

»Vendar poizkusimo!« pravi drugi. Gredo h kmetu, ki
jih sprejme nad vse ljubeznivo, odvede v hišo in posluša
njih prošnjo. Kako so se začudili, ko jim da kmet takoj
denarno podporo in povrhu obljubi, da pripelje pogorelcem
tudi še drv in živeža.

Niso se mu mogli dovolj zahvaliti za ljubeznivost. Od=
krito pa so tudi priznali, da se niso nadejali takega sprejema
in daru. Ko so namreč slišali, kako je za malenkost ostro
grajal hlapca, so mislili, da jih odpravi praznih rok.

»Res, moji dragi,« jim odgovori kmet. »Prav zato, ker
pazim na vsako malenkost, me je Bog blagoslovil in sem
srečen, da morem pomagati nesrečnim.«

12

9. Marljivost in vztrajnost.

Naš nedosežni prirodoslovec Fran Erjavec je kaj rad
opazoval živali ob njih delu. Nekoč je gledal mravljo —
njegov krasni spis o mravlji ste morda že čitali nekateri —
ki se je silno trudila, da odnese treščico na svoje mravljišče.
Treščica je bila večja od mravlje, pa ji je neprestano uhajala
iz čeljusti, a živalca je vedno in vedno iznova pograbila
težko breme.

Devetindvajsetkrat je prišla s treščico prav do vrha
svoje zgradbe, a ravno tolikokrat se je skotalila z bremenom
vred zopet doli. Erjavec je že mislil, da utrujena mravlja
preneha s tem brezuspešnim delom. Kaj še! Tridesetič je
zgrabila svoje breme in ga srečno prinesla na vrh mravljišča.

10. Ples kralja Matjaža.

Enkrat naprej, enkrat nazaj —
kralj Matjaž si izbira raj.

Gori in doli, tretjič okoli
kralj Matjaž si Alenko izvoli.

Trikrat po sredi, četrtič na kraj;

»Kralj Matjaž, Alenko nazaj!«

Roke navzkrižem — križa - kraža —

Turki, lovite kralja Matjaža!

Bijmo s petami — tok, tok, tok!

Konjič Matjažev — skok na skok.

Oton Župančič.

11. Tekoči premog.

»Kje pa je ta? Saj smo vendar doslej vedno slišali in
čitali, da je premog trda snov,« porečete.

Vem, da neverno gledate na ta naslov — pa vendar je
pravi. Čujte zgodbo, ki jo še pomnijo stari očanci iz
naše vasi!

Nekega dne so prišli v vas možje, pa so začeli meriti.
Naša Sava se je čudila, ko so jo ogledovali od vseh strani.

13

Prav do dna so preiskali njo in svet okoli nje. Togotno pa je
zašumela, ko so ji celo meni nič tebi nič jeli postavljati jez.

»Kaj, ustaviti me hočejo na mojem potovanju po lepi
jugoslovanski domovini, mene, ki sem edina res čisto jugo*
slovanska reka?« je šumela. Jezna je drevela čez jez, toda
čim srditejša je bila ona, tem zadovoljnejši so bili obrazi
učenih mož, ki so hodili okoli nje.

Ko so ji zavrli pot preko precejšnjega naravnega pre=
pada, kjer se je že prej srdita penila, je ob novi oviri še
bolj hrumela in vsa divja drevela čez jez.

Za nekaj časa pa je ob prej mirnem in tihem obrežju
zavladalo veselo življenje, saj je bilo obilo dela in zaslužka
pridnim delavcem. Pod njih žuljavimi rokami je vidno raslo
novo tvorniško poslopje. Papirnico so zidali.

Razne stroje so postavili v poslopje in jih kot pajek
prepregli s širokimi usnjenimi jermeni. Zunaj ob bregu pa
so v posebnem prostoru, ki je bil zvezan z glavnim poslop*
jem po lesenem hodniku, postavili čuden stroj. Turbina so
mu rekli. Potem so na turbino naravnali vodo po rakah —
take ste že videli pri mlinu, samo da so te večje.

Sava pa se je togotila, ko je gledala vse te naprave.
»Pokažem vam,« je šumela. »Razrušim vam brezvestno vaše
delo, ki ste me z njim ločili od matere.«

Ali čim srditeje je besnela, tem veselejši so bili obrazi
ljudi. In glej spaka! Še tisto zobčasto kolo, ki so mu rekli
turbina, je začelo z ljudmi vred veselo plesati. Pa ne samo
to! Po vsem tvorniškem poslopju je prirejala turbina ples.
Vse se je vrtelo in gibalo: ljudje, ki so zadovoljno gledali
na svoje delo, in prej mrtvi, a sedaj živi stroji.

Tvornica je s pomočjo te vodne sile delovala.

Strmeč je zrla Sava v to početje in ga ni umela. »Kaj
si znorel, svet?« je šumela.

Pa sta prišla dva moža k turbini.

»To je pravi tekoči premog,« je dejal prvi, kažoč na
srdito vodo.

»Da, resnično! Premogovo gorečo silo smo uporabljali
doslej. Gonila nam je razne stroje pri mlinih, žagah in
drugih napravah. Človeški um pa zna sedaj uporabljati tudi
vodno silo. To je velikanska pridobitev,« je odgovoril drugi.

14

»Seveda je to pridobitev,« je pritrdil prvi. »Pa bomo
to tekočo silo izrabili povsod, saj nam brezplačno daje na
razpolago tisoče konjskih sil, dočim smo drago plačevali
premogovo silo.«

»A tako! No, no!« je umirjena šumela voda, ki je po«
slušala ta pogovor. »Če sem postala že tako imenitna v člo*
veškem življenju, je pa prav. Ponosna sem, čeprav so mi
nadeli sicer meni tuj ali, kakor sedaj vem, vendarle prikladen
priimek — tekoči premog, ki brezplačno služi človeku.«

Andrej Rape.

12. Srna in orel.

Na visoki skali je stala skočna srna. Ko jo je ugledal
požrešni orel, prileti k njej in ji reče: »Pač je res, da si
skočna, oj srna, vendar ne bi hotel zamenjati svojih peruti
za tvoje noge.«

»Jaz pa svojih nog ne za tvoje peruti,« se mu odreže
srna ponosno.

»Hm,« de nato orel zaničljivo, »pa skoči čez tale prepad,
ko se tako hvališ s svojimi nogami. Bomo videli, kdo bo prej
čezenj, ti ali jaz.«

Srno ujeze te besede. Hitro se požene in zaleti čez pre*
pad. Toda prepad je preširok in srna trešči vanj tako ne*
srečno, da pri tej priči obležj mrtva. Orel pa se veselo spusti
navzdol in si odnese plen brez truda v gnezdo.

»Da, da,« pravi še, ogledujoč mrtvo žival, »kaj bi sam
ugonabljal, ko vas pogubljata častihlepnost in jeza!«

Dragotin Kette.

13. Mleko.

Najboljša in najtečnejša hrana je mleko, ker ima v sebi
vse redilne snovi, ki jih potrebuje človeško telo. Je pa tudi
lahko prebavno, ker je tekoče.

Najbolj čislamo kravje, kozje in ovčje mleko. Nekateri
narodi ljubijo posebno kobilje mleko.

Dobro mleko nam dajejo zdrave krave, ki ne delajo in
uživajo suho krmo Mleko delavnih krav in tistih, ki jim

15

pokladajo zeleno krmo, je vodeno. Dobro mleko je čisto in
belo. Ako stiskaš kaplje takega mleka med prsti, čutiš
maščobo. Pristno mleko je težje od vode, zato padajo
mlečne kaplje v vodi proti dnu. Na stekleni plošči ali na
porcelanu ostanejo okrogle: ako jih pomešamo z vodo, se
razlezejo.

Mleko moramo imeti v čistem, zračnem in hladnem
prostoru. Zatohli in nesnažni prostori niso pripravni za
mleko, ker se v takih prostorih navzame slabega duha.

Mleko uživajmo samo prekuhano! Sirovo mleko je dosti«
krat škodljivo. Učenjaki so našli v mleku jetičnih krav
glivice, ki provzročajo pri človeku jetiko. Huda vročina, ob
kateri mleko zavre, zamori vse škodljive glivice.

V 100 delih, recimo v 100 l  mleka je 87 delov vode, 3 1 l 2
dela tolšče ali maščobe, pičle 4 dele beljakovine ali sirnine
in skoraj 5 delov mlečnega sladu. Ostanek so razne soli.

Ako stoji mleko nekaj časa na zraku, se začne kisati.
To izpremembo, ki jo opazujemo zlasti v poletju, provzro«
čajo drobne, prostemu očesu nevidne glivice. Te glivice
cepljivke se množe silo hitro. V eni minuti se lahko ena
sama glivica razmnoži na 16 milijonov enakih bitij.

Pri tem razmnoževanju izpreminjajo glivice mlečni slad
v mlečno kislino. Tolšča, ki je v mleku v podobi drobnih
kroglic, se ob tem dviga na površje. To je smetana.

Smetano metemo v pinji. Ob trajnem premikanju beta
se tolščne kroglice združujejo, slednjič se sprimejo v kepo.
Ostala snov je pinjenec.

Kepe ožmemo in stisnemo v štruce čistega sirovega
masla, ki je lahko prebavna maščoba. Na ognju raztopljeno
sirovo maslo imenujemo kuhano maslo ali kratko maslo, ki
je lepe rumene barve. Na dnu posode ostala gošča so tro«
pine. Kuhano maslo je dobra zabela, posebno za močnate
jedi.

Po vplivu toplote in glivic se beljakovine zgoste ali
zasirijo. V mlekarnah stiskajo v posebnih stiskalnicah
sirnino v hlebe. To je sir. Ti hlebi, ki so različno veliki,
dozorevajo v posebnih kleteh več mesecev. Sirar jih pridno
obrača, snaži in soli. Sir je redilna, a težko prebavna hrana.
V Sloveniji napravljajo precej sira v Bohinju. Najboljši sir
prihaja iz Švice. Andrej Škulj.

16

14. Kraljevič Marko.

Koder govore srho-hrvaški jezik, prepevajo pesmi o
junaku Kraljeviču Marku, ki se jim ponajveč glasi začetek:
»Pije vino Kraljeviču Marko.«

Pojo in pripovedujejo, da je bil Marko ogromno velik
in čudovito močan. Imel pa je tudi zelo dobro srce in nad
vse je ljubil pravico. Noben drug konj ga ni mogel nositi,
nego samo njegov »šarac«, ki ga ni nikoli ostavil. Mnogo
konj je poizkusil, preden je dobil Šarca; niti eden mu ni bil
po volji. Šarca je videl že žrebe. Bilo je veliko, ali vse go *
bavo, kljub temu mu je šarac takoj ugajal. Prijel ga je za
rep ter hotel z njim otepati, kakor je to delal z drugimi konji.
A Šarca ni premaknil niti z mesta. Kupil ga je, odvedel do?
mov, ozdravil gob ter ga naučil piti vino. Potem pa je z njim
učinil vsa čudesa, ki o njih pripovedujejo narodne pesmi.

Marko je bil res izreden človek, drugače bi ga ne ope*
valo toliko pesmi niti bi si narod ne pripovedoval toliko o
njem. Mnogi Srbi so še dandanes uverjeni, da ni umrl, ampak
da živi v neki pečini s svojim konjem, da pa pride zopet
na dan.

O Markovi smrti pripovedujejo različno. Nekateri
pravijo, da ga je ubil v vasi Rovini vlaški vojvoda Mir četa,
ko so se bojevali Vlahi in Turki. Drugi so mnenja, da se
mu je pogreznil šarac v močvirju pri Dunavu tedaj, ko so se
spoprijeli Turki z Vlahi blizu Negotina pod izvirom Ca>
ričine. Res je tam prostrano močvirje. Vidi se tudi zidovje
stare cerkve, ki so jo  — po pripovedki  — sezidali na Man
kovem grobu. Drugi pa mislijo, da je bila nekoč tako grozna
bitka, da so ljudje in konji plavali po krvi. Tedaj je Marko
dvignil roke proti nebu in rekel: »Bože, što ču ja sad!« Bog
se ga je usmilil ter ga na čudesen način premestil v ono
pečino, kjer živi še sedaj.  Yuk Ste f. Karadžič.

15. Jezero pri Preserju.

Ko ni še bilo jezera pri Preserju, so živeli ljudje tam
mirno, zadovoljno in pobožno. S hriba sem od Sv. Ane se
je oglašala gozdna vila spomladi: »Sej, sej! Orji, or ji!«

17

A jeseni je donel klic njene tovarišice izpod Sv. Tomaža na
Planinici: »Žanji, žanji! Mlati, mlati!« Poleti je prihajal glas
gozdne vile od Sv. Lovrenca nad Ljubljanico: »Brusi, brusi!
Kleplji, kleplji! Kosi, kosi!«, ponoči pa tudi: »Lovi, lovi!
Vrzi, vrzi!« Sedanjih Jezerčanov pradedje so namreč po
Ljubljanici lovili ribe in rake. Za vse so jim bile svetovalke
gozdne vile. Zato se jim je pa tudi godilo dobro kakor v
deželi sreče, kjer so plotovi povezani s klobasami — ne s
trtami. —

Jezerčani so bili svojim svetovalkam tudi jako hvaležni.
Niso jih namreč vznemirjali, ko so imele ob jasnih poletnih
nočeh svoj ples sredi dolinice pod vasjo.

Toda zgodilo se je Jezerčanom kakor marsikomu, ki se
preobje belega kruha. Začeli so zahtevati, naj gozdne vile
prorokujejo »godni čas« vsakemu posebe in vsakemu po
njegovi potrebi, torej za malo dolinico najmanj deset vres
men na dan, deset vremen ob istem času. To je res nekoliko
preveč. Tudi vile so se izgovarjale, da bi Jezerčanom nihče
ne mogel ustreči.

Nič ni pomagalo. Nasprotstvo je raslo, ljubezen in za*
upanje sta se ohladila. Ob slabem času pride navadno tudi
slab človek, ki prinese nepravičen nasvet. Rekel je tak ne*
pridiprav: »Nočejo nam pomagati. Če so res to, kar pravimo
da so, nam morajo ustreči, kakor hočemo. Ako niso, je njih
moč opešala in so se premenile, kakor se vse dobro preš
minja na slabo, v čarovnice.«

Ta nasvet, zloben in iz trte izvit, je širil hudobni človek
bliskoma po vasi. Najslabše je bilo to, da so mu vsi verjeli.

Ko je zopet šumelo in vršalo ob jasnih poletnih nočeh
v dolinici, kjer so rasle smreke, debele kakor stoletni hrasti,
so rekli lahkoverni vaščani: »Pojdimo in poglejmo! Kdor
spozna, katera je čarovnica, naj jo pokaže.«

Tako so govorili, a prvi večer se vendar nihče ni drznil
blizu. Tudi drugi večer, ko so bili že oboroženi s cepci, kos
sami, kiji in sekirami, so gledali samo od daleč. Bili so zares
prepričani, da tako lepo plesati znajo samo — čarovnice.
Nekateri so celo trdili, da poznajo nekaj dražestnih plesalk;
pa ni bilo res.

Tretji večer je stala že o mraku pripravljena vsa oboros .
žena vojska ter pravočasno zasedla dolinico. Pozno so nocoj

2

18 -

prihajale vile iz svojih skrivališč. Začele so kakor navadno
svoj ples. Kar zavpije neki mladenič na gorenjem koncu
dolinice: »Tole poznam! Tale je Dolinarjeva Katra! Poznam
jo po zobeh, ki jih ima.« Zaletel se je, udaril s sekiro — ob
trdo skalo, da se je zaiskrila kakor blisk ob nevihti. Vile
so izginile kar mahoma, iz skale je pa začela teči voda, ki
je tako hitro napolnila vso dolinico, da ji je komaj ušla
oborožena vojska.

Odtlej stoji tu voda in'tvori jezerce. Vile se ne oglašajo
več, ljudje pa žive v nemiru in nezadovoljnosti, ker so zaradi
objesti pregnali svoje dobrotnice.

Ivo Trošt.

16 . Zlata ptička.

Zlato ptičko so ujeli
trije fantje mladi.

Kdo imel bo zlato ptičko ?
Vsi bi ptičko radi.

Zlata ptička govorila:

„Ce me izpustite,
prvo željo vam izpolnim
vsakemu. — Želite!“

Prvi fantič je govoril:

„Daj mi tako čašo —
vedno pijem, ne popijem!"
„„Želel si, imaš jo!““

Drugi fantič je govoril:

„Daj mi tako mošnjo —
vedno štejem, ne preštejem!“
Uslišala je prošnjo.

Tretji fantič je govoril:

„Daj mi srce tako —
hudi časi, vedro čelo,
jasno uro vsako!"

19

Kar želeli, so imeli.

Pa so šli po svetu,
vsak po svoje so živeli
na tem božjem svetu.

Prvi fant samo popival,
po jarkeh polegal,
drugi fant je kvartopiril
se s sleparji kregal.

Tretji fant o zori vstajal,
hodil je na delo,
v mraku je domov se vračal
pa zapel veselo.

Oton Župančič.

17. Butalci.

1. Jernač brez glave.

Bolj na ono stran leži vas, ki se ji pravi Butale. Butalci
so gadje. Tisto leto, ko sta bili dve kravi za en par, so se
Butalci sprli s pametjo, pa so zmagali Butalci in ne pamet.
Takšni so.

Butalci so imeli masten gnoj. Ni čuda, da jim je koruza
rasla in plenjala kakor drugod nikjer nikoli. Pa se zgodi, da
se jim medved privadi v koruzo, in je spak noč za nočjo
prihajal in se valjal po njej. Škoda gromozanska! Zdaj je
župan hitro vzdignil ogled, in svetovalci so videli in spoznali,
da to ni po pravici. In so zbrali može, da gredo na medveda.
Štirje so bili, pa je vsak štel za poldrugega.

Gredo, pridejo do brloga. Imeli so s seboj vrv. Navežejo
Figarjevega Jernača, nočnega čuvaja, in ga spuste v brlog,
če je medved v njem. Res, medved je bil v brlogu. Pa se
je reč tako zasukala, da je medved prej zagledal Jernača
kakor Jernač medveda, in medved, mrcina, tof po Jernaču,
da je Jernaču odletela glava.

Možje zunaj so čutili, da je sunila vrv. Potegnejo jo ven,
in glej vrabca: Jernač brez glave! Prično se pričkati, ali jo
je imel ali ne, ko so ga spustili v brlog. Ta je rekel tako, ta

2 *

20

drugače, nazadnje niso vedeli, kaj je res. Pa je eden skočil
k Jernačevi ženi.

»Neža, čuj! Tvoj človek — ali je imel glavo ali ne, ko je
davi šel z nami?«

»»Moj? Če je imel glavo? Imel, imel! Saj je sinoči še
ure pel skozi njo!««

2. Policaj in Cefizelj.

V Butalah so imeli občinskega hlapca. Ob delavnikih je
pasel goved in lenobo, ob nedeljah in praznikih pa si je na
glavo poveznil kapo, ki je bila rdeče obšita. V roko je vzel
potem helebardo ali sulico in je bil policaj in strah vseh
tolovajev.

O tem policaju je slišal tudi grozanski razbojnik
Cefizelj, ki so pravili, da je zadušil že sedem ljudi in tri
ženske. Pa je zasrbelo Cefizlja, da si gre ogledat policaja.
Bilo je tisto nedeljo, ko praznujejo v Butalah vsakoletno
proščenje in poboj, pa je šel v Butale in se postavil policaju
tik pod nos.

Policaj je rekel: »Hop, Cefizelj! Te že imam! Marš v
luknjo! Imamo krojača, pravi se mu rabelj. Vzame ti mero
okrog vratu!«

Cefizelj ni rekel ne bev ne mev in je šel s policajem.
Pa prideta mimo peka.

»Oh,« je vzdihnil Cefizelj, »dokler še lahko požiram,
en sam edin koruzen hlebček bi rad snedel! Tako dobrih,
pravijo, ne peko nikjer in nikoder kakor v Butalah.«

»Nu!« je pritrdil policaj. »Pri nas imamo masten gnoj.
Naša moka iz naše koruze je kakor zabeljena.«

In ker je bil pek za občinskega moža, mu policaj ni
maral odjesti dobička in je pustil Cefizlja v pekarijo in se
je s helebardo ali sulico postavil pred vrata, da ga počaka.
Čaka in čaka, pa ga ni bilo Cefizlja — šent je bil odšel pri
zadnjih vratih in se niti ni poslovil. Policaj hud — krščen
Matiček! — tako je bil hud, da je kar pljunil. Ali Cefizlja ni
bilo in ga ni bilo in ni vse nič pomagalo.

Poteče teden, potečeta dva, pride tretja nedelja, pa je
Cefizlja spet zasrbelo, da gre v Butale. In je šel in se na«
stavil policaju pod nos.

21

»Hop,« je rekel policaj, »ali te imam! Zdaj mi več ne
uideš!« in ga je prijel za rokav.

Cefizelj je prosil zamere. »Tujec sem,« je rekel, »pa sem
zadnjič pot zgrešil od peka, da vas nisem našel. Ali mi je
bilo malo hudo?« — in je šel s policajem kakor jagnje za
materjo.

Pa prideta mimo peka in Cefizelj se je spomnil, da je
lačen, in je lepo prosil, in policaj ga je spustil v pekarijo.
Mislil si je: »Ti si zvit, jaz pa še bolj, to pot mi ne uideš!«
in se je postavil na zadnja vrata. In je čakal in čakal, pa ni
dočakal, ker je Cefizelj to pot šel zbogom pri sprednjih
durih. In je bil policaj silo hud. Malo je manjkalo, da ni
zaklel.

Potečejo trije tedni, pa Cefizelj spet v Butale in policaju
pod nos.

»Hop,« je rekel policaj, »ali te imam! Jaz ti pokažem,
kaj je butalski policaj, da mu boš uhajal!« in ga je prijel
za rokav.

Cefizelj je prosil zamere. »Ni vas bilo pred vrati,« je
rekel, »pa sem vas iskal, kje ste. Do današnjega dne sem
vas iskal in do tele ure,« in šel je s policajem in se ni nič
branil.

Prideta mimo peka in Cefizelj si je spet zmislil, da bi
šel noter in si kupil koruzen hlebček, in je milo prosil, da
nikoli tega. Pa je rekel policaj: »Ptiček, ti bi mi spet rad
ušel — pri tistih durih — ne? — kjer mene ne bo. Ne boš,
Jaka! Daj sem groš, grem sam kupit koruzen hlebček, pa me
ti čakaj tukajle!«

In je policaj šel in kupil in prišel nazaj, in ko je hotel
Cefizlju dati hlebček, ni bilo več Cefizlja. In je bi policaj
tako jezen, da je jezik pokazal za Cefizljem, in je še dobro,
da Cefizelj tega ni videl; zakaj Cefizelj je bil grozanski raz*
bojnik, ki so pravili, da je zadušil že sedem ljudi in pa tri
Ženske. Fran Milčinski.

18. Fužina v Tržiču.

Ob Bistrici blizu jeza stoji stavba, nekaj zidana, nekaj
lesena, vsa okajena, sajasta, črna. Na leseni strehi, kjer raste
mah, vidiš odprtine, odkoder prihaja svetloba v fužino.

22

V rakah vrti voda več velikih, lopatastih koles, prav kakor
pri mlinu.

Stopimo v fužino! Ob zidanih stebrih gori na ognjiščih
bukovo oglje. Kovači v coklah, z usnjenimi predpasniki in
z zavihanimi rokavi popravljajo ogenj, iz katerega mole
jeklene palice. Nagloma nas odrine širokopleč kovač, ki
drži v dolgih kleščah kos razbeljenega jekla. Vajenec po=
tegne za drog, voda zabobni močneje v rakah, in težko,
veliko kladivo — norec —- se dvigne in pade s silnim udar*
cem na podtaknjeno žareče jeklo. To je ropot! In kako tudi
ne, saj je norec nasajen kar na debelo hrastovo bruno! Vsa
stavba ječi in škriplje, ilovnata tla se tresejo, iskre prše na
vse strani — norec pa zbija, kakor bi hotel zdrobiti celo
kameniti podstavek, kjer stoji nakovalo.

Zamišljen čepi kovač pri svojem delu. Prav nič se ne
meni ne za nas in ne za iskre, ki mu nagajivo skačejo v obraz
in po golih, žilavih lakteh. Previdno in premišljeno obrača
pod norcem jeklo, ki se širi, tanjša in daljša. Iz oblike skle*
parno, da bo kosa ali srp, sekira, motika, lopata, rovnica,
lemež ali črtalo. Kar pač zahtevajo naročniki, to izdeluje
fužinar.

Govorili bi radi, pa ne moremo, ker zaradi silnega trušča
nihče ne čuje našega glasu. Sploh pa sliši skoraj vsak kovač
slabo; čim starejši je, tem bolj mu pojema sluh. Vajencem
ukazuje molče — z znaki: prikimava mu, ako hoče, da udarja
norec hitreje, in odkimava, če tolče prehitro. Kadar pa mu
pogleda resno v obraz, takrat mora spustiti vajenec drog —
voda ne pada več na kolo — in v hipu počiva norec. Le
mehovi, ki jih tudi dviga in stiska vodno kolo, stokajo, smrče
in hropejo, kakor bi jih trla huda naduha.

Radovednost nas žene dalje. Nizka vrata vodijo v so*
sednji prostor. Tu se vrti velikanski brus. Voda teče nanj
in blatne kaplje škrope na nasprotno steno. Na visokem
sedežu sedi pomočnik, zamazan od sivega blata, oškropljen
in moker do kože. Z vso silo tišči na brus ravnokar skovano
sekiro, izpod katere skače v podobi majhnih repatic na
stotine isker, čeprav teče nepretrgoma obilo vode na brus
in na sekiro. Za prvo sekiro zbrusi drugo, deseto, dvajseto ...
Težko je njegovo delo od zore do mraka, toda njegova volja
je vztrajna.

23

Dolgo ne moremo proč. Vse, kar se godi v teh sajastih
prostorih, nas zanima. Pod nami se tresejo tla, zunaj šumi in
bobni padajoča voda, iskre skačejo vse vprek, plamen šviga
iznad ognjišč.

V predilnici zatuli parna piščal delopust. Najstarejši
kovač potegne z obema rokama za drog, ki visi ob steni —
voda zagrmi iz rak v strugo, kolesa pešajo, ogenj pojema —
pomočniki zapuščajo fužino. Pridne roke se hočejo odpočiti
od napora.

Tudi v skladišču bodo skoraj opravili za nocoj. Sleherni
kosi, vsakemu srpu in vsaki sekiri vsekajo s posebnim stro;
jem začetni črki fužinarjevega imena, jih preštejejo, vlože
v zaboje in dobro uro pozneje razvaža tovorni vlak izdelke
pridnih rok in vztrajne marljivosti po širnem svetu.

M. Repovš.

19. Mornar.

Oj plava po morju mi barčica
kot ptica po nebu vesela,
in njeni boki so pisani
in njena jadra so bela.

A mlad mornar otožno zre
na zeleno obrežje;
odmika se bolj in bolj barčica,
srce mu je težje in težje.

Glej, tamkaj stoje in zro za njim
z otožnimi srci in lici:
njegova siva mamica
in bratec pri sestrici.

Sestrica in bratec mu zadnjič roke
v pozdrav otožna vihtita,
a majka stoji, nepremično stoji,
kot bila bi kamenita.

24

Krog barčice pa šume, šume
ti zelenomodri vali:

»O mari bi bil doma ostal
pri majki na rodni obali!

Jaz hranim premnogo biserov,
a jih ne hranim zate  —
bogate so daljne tuje zemlje,
a niso zate bogate.

In tam te nihče tolažil ne bo,
ko plakat boš v boli pekoči —
oh mari bi bil doma ostal
tam v borni rodni koči!...«

In mladi mornar otožno zre
na zeleno obrežje;
odmika se bolj in bolj barčica,
srce mu je težje in težje.

Oton Župančič.

20. Novejša prometna sredstva in novejši izumi.

Mnogo je učencev, ki nimajo prilike, da bi videli razne
prekoristne naprave, ki jih lahko vidijo mestni učenci. Zato
hočem vsem povedati nekaj v pouk in zabavo.

1. Električna cestna železnica.

Že naslov sam nam pravi, da imamo tu opraviti z elek=
triko, ki ste o njej že slišali, če ne prej, vsaj takrat, ko ste
se učili o hudi uri. Z električno silo razsvetljujemo ulice in
stanovanja po mestih, trgih in ponekod že tudi po vaseh.
Električna sila goni razne stroje za vrtanje, žlebkanje in
struženje. Ključavničarju goni mehove in druge priprave,
še celo krojaču, čevljarju in šivilji lahko goni šivalne stroje.
Za vse te stroje so poprej uporabljali parno ali pa kako
drugo silo, ki je bila pa dokaj dražja in nikakor ne tako
priročna kakor električna sila. Elektrika pa je tudi velevažno

25

prometno sredstvo. Svoj čas smo jemali za vsako vožnjo
izvoščke, a sedaj imamo novo prometno sredstvo, namreč
električno cestno železnico ali električni tramvaj.

V Ljubljani so meseca aprila leta 1901. začeli po glavnih
mestnih ulicah polagati železne tirnice ali tračnice, ki naj bi
po njih vozil električni tramvaj. Sredi nad tirom, kakih pet
metrov visoko, pa so napeli skoro za svinčnik debelo ba«
kreno žico. Ko je bilo vse to izgotovljeno, so postavili na tir
jako okusno izdelane vozove, ki naj bi ljudi prevažali po
mestnih ulicah in cestah.

Oglejmo si ta čudovita vozila! Voz stoji s štirimi kolesi
na železničnem tiru. Na strehi mu je pritrjena kovinska
palica, ki sega prav do omenjene žice in se plazi ob njej,
kadar se voz premika dalje. Da ta palica ne zgreši žice, ima
na vrhu velik, podolgast kovinski obroč, drsalni locen.
Tak locen je mnogo boljši nego škripec, ki je tudi ponekod
v rabi. V električni zvezi je z dvema strojema, ki sta pri=
trjena na spodnjem delu voza med obema osema koles. Le-ta
stroj, ki ga imenujemo motor,  premika voz po železnič*
nem tiru. Električno silo, ki goni vso to napravo, vzbuja v
elektrarni ogromen stroj, ki se zove dinamski stroj.

Od tega stroja gre električna sila v posebne štirivogelne
posode, ki so med seboj kovinsko zvezane, tako da more
električni tok krožiti skozi vse. V teh posodah se nabira
električna sila, proizvajana v elektrarni. Zato imenujemo te
posode zbiralnike elektrike ali akumulatorje.
Ti akumulatorji so v zvezi z nadstrešno žico, ki dovaja mo?
torjema v tramvaju električno silo, in pa z železničnim
tirom. Kadar torej hočeš, da se električna železnica prične
pomikati po tiru, pustiš, da kroži električni tok iz akumula*
torjev po nadstrešni žici, ki se imenuje po nje izumitelju
Trolleu Trollejeva žica.  Električni tok gre potem po
drsalnem locnu v motor in iz tega po tirnicah v zemljo.
Kakor hitro pride električni tok v motor, jame ta delovati,
t. j., njegov vrtljivi del se prične z veliko silo vrteti okoli
osi, ki nosi majhno zobčasto kolo. To kolo pa se ujema
z zobmi v drugo podobno, a večje kolo, ki je pritrjeno na
osi voznih koles. Zato se morajo vrteti tudi ta kolesa in
voz se premika z manjšo ali večjo hitrostjo po tiru.

26

Na vozu je voznik, ki spušča električni tok v motor in
torej vodi voz. Poleg njega pa je tudi izprevodnik, ki daje
z zvoncem ali s piščalko znamenje, kdaj naj voznik ustavi
voz ali ga spravi v tir, obenem pa daje ljudem, ki se vozijo,
proti določenemu plačilu vozne listke.

Električna sila, ki se tu uporablja, lahko postane tudi
nevarna ljudem in živalim, ki bi prišli z njo v neposredno
dotiko. Če bi se n. pr. odtrgala zračna žica in bi padla na
kakega človeka ali kako žival, bi ju električni tok utegnil
celo usmrtiti ali pa pohabiti za vse življenje. Tudi bi bilo
jako nevarno, ko bi se doteknili napete žice z mokro palico,
še nevarneje pa, s kovinskim drogom. Bodite torej vsekdar
oprezni, da se izognete nesreči!

Po »Zvončku«.

2. Avtomobil.

Zakričali so otroci na vasi, hiteli vkup ter radovedno
gledali čudoviti voz, ki je šinil po prašni cesti mimo njih
kakor strela, zavit v oblak prahu. Bil je avtomobil.

Avtomobil ali krajše avto je voz, ki drči brez vprege
in železnega tira sam na mehkih gumastih kolesih po ulicah
in cestah skozi mesta, trge in vasi. Goni ga sila, ki se pro*
izvaja v bencinovem motorju. Motor je pri avtomobilu pri=
trjen na sprednjem delu voza. Na zadnjem delu voza je
posebna posoda, ki je v njej spravljen bencin. Ta posoda
je po cevi v zvezi z motorjem na sprednjem delu voza. Če
hočemo bencin iz posode spraviti v motor, provzročimo z
zračno sesalko pritisk zraka, ki potisne bencin v cev in po
njej v motor. V motorju se bencin v posebni pripravi preš
tvarja v plin, mešan z zrakom, in ta tvori vsled eksplozije
silo, ki goni voz. Ta sila se v bencinovem motorju dela
sproti, dočim smo pri električni cestni železnici videli, da se
zbira električna sila, ki jo goni, v zbiralnikih. Kakor pri
cestni železnici tako se tudi pri avtomobilu ob delovanju
motorja njegov vrtljivi del z veliko silo vrti okoli osi. Ta
os ima prav tako majhno zobčasto kolo, ki se ujema z zobmi
v drugo, temu podobno, a večje kolo. To kolo je po verigah
zvezano z zadnjima kolesoma avtomobila.

27

Poleg motorja vidite na sprednjem delu voza pred se*
dežem za voznika, šoferja, kolo, ki vodi z njim šofer voz
v katerokoli smer. Na desni strani voza sta dva vzvoda, ob
znožju šoferjevega sedeža pa je priprava, pedali, ki v zvezi
z vzvodoma ob desni uravnava hitrost vožnje ali tudi popol*
noma ustavi voz.

Voznik, ki vodi avtomobil, mora biti za to posebno iz*
učen. Voznik, ki ni dosti vešč, često provzroči veliko ne*
srečo. Ker avto večkrat vozi z veliko brzino, nastane prah,
ki je ob hitri vožnji šoferju in potovalcem često zelo nad*
ležen. Zato vidimo pred šoferjevim sedežem na avtomobilu
debelo stekleno ploščo, ki odbija zrak in prah, poleg tega
pa nosijo navadno šofer in potovalci primerne krinke ali
naočnike.

Tudi avtomobil je prekoristno prometno sredstvo.

Andrej Rape.

3. Aeroplan.

Na velikem travniku za mestom je pristal letalec. Mlado
in staro hiti tja, da si ogleda čudno napravljenega moža pa
še bolj čudnega, velikanskega ptiča.

V debel kožuh je zavit mož, glava in velik del obraza
mu tičita v gorki oglavnici, a na očeh ima velike naočnike.

Jezno brenči veliki ptič, kakor bi mu ne bilo prav, da
ga je njegov gospodar pripeljal iz njegovega zračnega kra*
ljestva na pusto zemljo. Krila mu trepečejo in jezno godrnja
motor, ki je pritrjen na sprednjem delu. Če si ogledamo
motor, opazimo, da je podoben motorju na avtomobilu,
samo da je fineje izdelan in da ima večjo silo.

Mi se vsega tega jeznega brenčanja ne bojimo, zato si
hočemo letalo natančneje ogledati.

Na sprednjem koncu vrtljivega dela motorja je pritrjen
lesen zračni vijak ali propeler, ki se zajeda v zrak kakor
sveder v les in potiska večji del zraka pod aeroplanova krila.
Na vsaki strani motorja so nosilne ploskve ali krila, ki so
z žicami trdno zvezana z ladjo. Pod motorjem je dvoje
koles. Na zadnjem delu ladje odspodaj pa je prožen drog,
ki vzdržuje letalo, kadar drči po tleh, v ravni smeri. S trojnim

28

krmilom je letalcu mogoče obračati letalo, v katero smer
hoče. Takoj za motorjem, torej še na sprednjem delu
ladje vidimo priprave, ki z njimi letalec uravnava delovanje
motorja. Dalje vidimo dve krmili, ki ju letalec uporablja
z rokami in nogami. Pri letalčevem sedežu nas zanimajo še
razne ure, ki kažejo hitrost vrtenja zračnega vijaka, hitrost
letala v zraku in količino bencina, ki je v posodi pod nje*
govim sedežem. Kakor pri avtomobilu tako je tudi tu bencin
po cevi v zvezi z motorjem in prav tako ga potisne letalec
vanj z zračnim pritiskom, preden začne motor delovati.
Pozneje pa motor sam sesa potrebni bencin z motorno se?
salko. Nad motorjem je še nadomestna posoda z bencinom
za razne slučaje, ki bi se primerili.

Gledamo tega čudnega ptiča, občudujemo ga in rado*
vedni smo, kako neki zleti v zrak. Pravkar je zasedel letalec
zopet svoj sedež. Čudni ptič se je bil med tem časom, ko
smo ga ogledovali, umiril, ni več godrnjal in propeler se ni
več vrtel. Sedaj pa je letalčev tovariš vnovič parkrat zasukal
propeler in odskočil, da smo se kar ustrašili, dočim je letalec
s potrebno pripravo, ki je pri motorju, le-tega vnovič pognal
v tek. Ni pa se še letalec dvignil. Prej je še preizkusil enako*
merno delovanje motorja. Ko je videl, da so vse priprave
v redu, je zavzdignil roko, mi gledalci smo odskočili na obe
strani, da napravimo prostora, a letalec je zdrčal z letalom
po kolesih naprej ter se s primernimi pokreti dvignil v
višave.

Zadovoljno je brenčal čudni ptič, mi gledalci pa smo
radovedno gledali za njim.

Takega letala so si ljudje želeli že od nekdaj. Zavidali
so pticam, da nimajo na svojih potih tistih ovir, ki zadržu*
jejo človeka na potovanju. Zgodovina nam pripoveduje, da
je v starem veku Grk Dedal naredil sebi in sinu Ikarju iz
voska in perja peruti, ki sta se z njimi vzdignila v zrak in
vzletela. Ikar se je vzdignil previsoko. Solnce mu je raztopilo
vosek in peruti so razpadle. Ikar je padel v morje. — Po*
zneje so izumili balone. Pod njimi so kurili, da se je zrak
razredčil in razširil, potem so se vzdignili kvišku. A voditi
se tak zrakoplov ni dal.

Stane Rape.

29

4. Parni stroj.

Para ima v sebi veliko raztezalno moč. Za to moč so
že dolgo vedeli ljudje, a šele pred 200 leti so jo začeli upo*
rahljati pri raznih strojih. 100 let pozneje pa so izumili paro*
brode. Parobrode goni para. Ti parniki so imeli izprva ko*
lesa. Čeh Resel pa je izumil kolesom izboren nadomestek —
vijak. Para suče vijak, ki se zavija v vodo in s tem parnik
poriva naprej. — Pred 100 leti je Anglež Stefenson izumil
lokomotivo. Zdaj sta parnik in lokomotiva glavni prometni
sredstvi.

5. Telegraf in telefon.

Prvi početek telegrafa so bile grmade, ki so jih ljudje
zažigali na gorah, kadar so se bližali Turki. Tako so ozna*
njali vsej deželi strahovito novico. Nekaterikrat so imeli
dogovorjena tudi druga znamenja. Morse je v Ameriki
izumil pripravo, ki je napisovala znamenja — črte in pike —
katera je električna sila donašala iz daljnih krajev. Iz črt in
pik se da sestaviti cela abeceda, n. pr.: .— = a, . = e itd.
Danes preprezajo telegrafske žice, ki po njih teče električni
tok, vse obljudene pokrajine. Se pod morsko gladino je po*
ložen kabel, tako da lahko brzojavljamo tudi v Ameriko. —
Marconi pa je dognal, kako se da brzojavljati tudi brez
žice, in je izumil brezžični brzojav.

Električni tok prenese lahko tudi govor v daljavo. Ta
izum iz leta 1877. imenujemo telefon.

6. Peresa.

Še pred 100 leti so otroci v šoli pisali z gosjimi peresi,
ki so bila lepo šilasto prirezana. Seveda je moral učenec biti
jako pazljiv in imeti je moral lahko roko, da je z gosjim
peresom pisal tenko in čedno. Vam je veliko laže pisati,
ker imate jeklena peresa, ki so jih že v tvornici prirezali.

7. Kamenotisk ali litografija.

Živel je nekoč pisatelj Senefelder. Rad bi bil videl svoje
spise tiskane. A tisk stane denar. On ga pa ni imel in tudi ni
dobil nikogar, ki bi mu ga bil posodil v to svrho. Pomagal

30

si je drugače. Našel je kamen, ki vsrkava vase vodo in
tolščo. Takšen kamen imajo na Bavarskem pri Solenhofnu.
Ako s posebno tinto popisan papir pritisneš na ploščo takega
kamena, se naredi odtisk, ki se prime papirja, ako ga pri*
tisneš na ploščo. Tako je Senefelder natiskal svojo knjigo. -—
Tudi barvotiske napravljamo s pomočjo litografske plošče.
Treba pa je toliko plošč, kolikor ima slika barv. Na vsako
ploščo prenesemo le istobarvne dele slike. Sliko je potem
seveda polagati na vse plošče.

8. Meter.

Naši pradedje so imeli različne mere. Še zdaj govore
ljudje o oralih, laktih, korakih, sežnjih, pednjih, palcih. Vse
te mere so netočne. Oral je toliko zemlje, kolikor je kmet v
enem dnevu preorje. A kdor je priden in ima dobro živino
ter dobro orodje, preorje veliko več nego zanikarnež. Da
palci, stopinje, sežnji, lakti niso pri vseh ljudeh enako dolgi,
to vemo tudi vsi. Potrebno je torej bilo, da so uvedli enotno
mero za vse. To imenujemo meter, ki je 10 milijonski del
četrtine zemeljskega obsega.

9. Podmorniki.

Še o enem izumu najnovejšega časa nam je govoriti.
Ta izum je v minulih letih prinesel toliko gorja, da si želimo,
da bi ga nikdar ne bilo. To so podmorniki. Podmornik je
čoln, ki plava pod morsko gladino in ga zato ne vidimo. Kaj
lahko se torej približa sovražnim ladjam in ustreli vanje
torpedo. Ladja se v najkrajšem času pogrezne. Za mirovne
čase nima podmornik nikakršnega pomena in ne prinaša
nikake koristi. Vojno gorje si želimo za vse čase končano,
zato pa je tudi želeti, da podmorniki popolnoma izginejo.
Na mirovnem posvetovanju v Versaillu so že govorili o tem.

Fran Karbaš.

21. Dobro delo.

Delavec je stopal po cesti v Parizu. V roki je nesel ta?
jinstveno zavit ovoj. Majhna dvanajstletna deklica ga je
spremljala. Videlo se je obema, da sta bila jako žalostna,

31

posebno otrok je komaj zadrževal solze. Naposled začne
ihteti in oče ji reče: »Dobro! Če boš jokala, se obrneva do«
mov!« —»Ne, oče!« odgovori otrok. »Ne bom več jokala,
ker je to za mamo.«

Gresta zopet dalje. Oče pogleduje od časa do časa
malo ubožico, ki šiloma skriva solze.

Žalostni prizor je zapazil mimo idoč človek, ki je že
nekaj časa stopal za delavcem in njegovo hčerko. Naposled
postojita oba pred prodajalnico starinarja v predmestju.
Vstopita. Trgovec odveže ruto, ki je bil v njej zavit dra«
gocen ovoj. V njem so bile lepo vezane knjige z zlato obrezo
in z grbom mesta Pariza.

V prodajalnico pa stopi tudi človek, ki je šel za njima.
Z enim pogledom je razumel vse. Ubogi mož je imel na«
prodaj vse te lepe knjige, ki jih je dobila deklica v šoli za
darilo zaradi poslušnosti, delavnosti in marljivosti. Mati pa
je bila bolna. Denarja ni bilo več v hiši, vse je bilo zastav«
ljeno, vse prodano, vse — razen darila ubogega otroka. Svet
spomin, za katerega so se bili odločili v skrajni sili, da ga
prodado. Žrtev je bila huda za mater, za očeta in za otroka.

Neznanec, ki ni bil mož brez srca, je čutil vse to in
je sklenil, da hoče storiti dobro delo. Kupi darilo, ki od njega
deklica ni mogla oči obrniti, da kupnino očetu, prime knjige,
jih vrne otroku in ga objame, rekoč: »Vzemi te knjige nazaj,
draga mala, zakaj zaslužila si jih dvakrat. Bodi tudi v bo«
doče dobra in poslušna ter vedi, da krepost ne ostane nikoli
brez plačila.«

In plemeniti človek odide, ne da bi bil poslušal genljivo
zahvalo ubogega očeta in dragega otroka.

Iz francoščine Fr. Jordan.

22. Pametnice.

Po slabi družbi tada glava boli.
Resnica oči kolje.

Kdor dolgo leži, kosilo od njega beži.
Kakor si boš postlal, tako boš spal.

32

Kar se mlade dni zamudi,
ne popravi se vse žive dni.

Kako te, šola, rad imam,
kako me veseliš!

Karkoli vem, karkoli znam,
ti vsega me učiš.

Kjer srce k srcu govori,
tam ni prevare, ni laži.

23. Družina.

Udje ene in iste družine imajo pred očmi korist vseh,
ker se ljubijo in ker so vsi deležni skupnega imetja. Nikogar
ni v družini, ki ne bi delal zanjo po svojih močeh, po svoji
razumnosti, po svojih posebnih zmožnostih. Ta dela to, oni
kaj drugega; toda delo vsakega koristi vsem in delo vseh
koristi vsakemu. Če je družina ubožna ali bogata, vse si
delijo po bratovsko; ni razlike pri domačem ognjišču. Čaša,
ki jo Bog polni s svojimi darovi, gre iz roke v roko. Starček
in dete, ta, ki se ne more več ali ne more še truditi, in oni, ki
se vrača s polja ves v znoju, pomoči tu ustnice. Njih ve*
selje, njih trpljenje je skupno. Če kdo oslabi, če zboli, če
postane s starostjo nesposoben za delo, ga drugi žive in mu
strežejo in ni nikoli zapuščen.

Oče, mati, otroci, brat, sestra, kaj je svetejšega, slaj*
šega od teh imen!

Kar je družina v malem, to je država v velikem. Ker
tvorijo državo posamezne družine, podpira državo, kdor
dela za družino. Kakor pomagajo udje ene družine drug
drugemu, tako podpirajo udje ene države drug drugega.

Vdanost, zvestoba, ljubezen, ki vladajo v družini, mo*
rajo vladati tudi v državi.

Iz francoščine Fr. Jordan.

33

24. Oče in mati.

Ljubi oče, ljuba mati
čuvata me dan in noč.

Kaj se treba meni bati,
saj sta vselej mi v pomoč.

Vse mi dasta, česar prosim:
sadje, kruh in med in sok;
suknja topla, ki jo nosim,
dar je tudi njiju rok.

S čim naj neki ju zahvalim,
da bo prav obema všeč?

Če ju slušam in ne žalim,
to je menda prva reč.

A. Funtek.

25. Očetova slika.

Bogat trgovec je umrl na tujem, pa tudi njegov sin je
živel daleč od rojstnega kraja. Kmalu po trgovčevi smrti
pridejo trije mladeniči na dom umrlega. Vsak je trdil, da
je sin pokojnikov in torej edini dedič.

Ti mladeniči so si bili jako podobni, in ker je bil trgov*
čev sin že več let z doma, ga nihče ni mogel ločiti od
sleparjev. Tedaj ukaže sodnik, ki je opravljal dediščino, naj
prinesejo očetovo sliko, ki je bila temu jako podobna, in reče:
»Tisti izmed vas, ki zadene s pšico znamenje, narejeno na
tej sliki, postane dedič vsega imetja.«

Prvi prime lok in pšico in zadene blizu cilja. Drugi iz*
streli pšico in zadene še bliže. Tretji, hoteč izstreliti, se
pomišlja nekaj sekund, potem pa vrže proč lok in pšico in
reče s solznimi očmi: »Ne, ne morem se odločiti, da bi
streljal proti sliki svojega očeta; rajši se odpovem dediščini.«

Sodnik se vzdigne s sedeža in reče z genijivim glasom:

»Plemeniti mladenič, ti sam si sin in postavni dedič rajnega

očeta. Pravi otrok ni zmožen, da bi predrl srce svojega očeta,

čeprav samo na sliki.« T  , ... „ T  ,

r  Iz francoščine rr. Jordan.

3

34

26. Materina ljubezen.

Gora h gori se zaganja,
hrepenenje silno sanja.

V vzgonu silnem raste reka,
sama pot si v daljo seka.

Grom na grom podnebje stresa,
trže se neba zavesa.

Nista gori hrepeneči,
reka ne, ne grom bučeči:

Matere je bolečina,
ki v ljubezni išče sina.

Gre čez gore — pa jih zgane,
v tok bučeče reke plane.

Zastore nebeške trže,
pred Boga se s prošnjo vrže:

Zase ne, za sina moli
ob nebeškem tam prestoli...

Fran Žgur.

27. Resnice.

Kdor sam sebe povišuje,
prazno glavo oznanjuje.

Hudoben je vsak, ki druge umiva,
sam svoje grdobe pa sebi prikriva.

Sreča iz takega kraja beži,

ki v njem poštenja potrebnega ni.

Kdor košček kruha zametuje,
drobtine večkrat paberkuje.

A. M. Slomšek.

35

28. Otroku.

Ti čutiš pač, otrok,
da mnoge želje v srcu nosiš,
da vse ti da, karkoli prosiš,
tvoja mati.

Ti slutiš že naprej,
da glasno plakal bi v nesreči,
ko morala bi v jamo leči
tvoja mati.

In dobro znaš, otrok,
da s tabo srečna in vesela
za tebe le živi in dela
tvoja mati.

Le tega ti ne veš,
kako te čuva skrbno, verno,
kako te ljubi neizmerno
tvoja mati.

Anton Medved.

29. Mati.

Dokaj let je že tega. Tih večer je bil, pravzaprav že
noč, ko sem se prebudil. V sobi je bilo jasno — skoro kakor
ob dnevu: bila je polna luna in skozi visoka, nezastrta okna
je lila v sobo mesečina v mirnih, a velikih valovih. Zazdelo
se mi je v prvem hipu, da greje izbo z mlačno toploto. Od
okna pri mizi je padal lunin soj ravno čez gornji del postelje.
Ob zglavju je sedel nekdo in je naslanjal glavo ob blazino
malone tik moje glave.

Tiho in oprezno sem se dvignil malce ter zagledal obraz
žene, ki jo je premagala utrujenost, da je sede zadremala
za hip.

Moja mati je bila. Obraz se ji je zelo izpremenil že od
začetka moje bolezni. Lica so ji bila bleda in izmučena,
brada zaostrena, in v mesečini sem videl jasno, da ji preš
rezujejo čelo gube. Poprej jih nisem opazil nikdar.

Sloneč na roki, sem zrl dolgo v shujšani obraz mamičin.
Niti dihati si nisem upal prav, boječ se, da je ne predramim

•**

36

in prestrašim. V duši pa mi je vstajala polagoma težka in
bolestna misel: »Tvoja bolezen je čelu materinemu včrtala te
gube. V skrbi in v strahu, da te izgubi, ji je ostarelo lice.«

Šele zdaj sem se zavedal docela, da sem bil bolan. Trudil
sem se, da se domislim vse te bolezni, da preračunam, kako
dolgo je trajala, koliko noči je prebedela mamica ob moji
postelji. A spominjal sem se le, kako sem legel nekega po*
poldne. V prihodnji noči mi je bilo zelo vroče in v glavi sem
čutil pekoče bolečine. Dozdeva se mi, da sem prosil mamico,
naj me nese odtod — kam sem hotel, ne pomnim več. Potem
pa je legla neprodirna noč na moje misli...

In zdaj ob tihem mesečnem večeru sem se spet pre*
budil. V glavi sem čutil še nekaj težkega, v ušesih mi je
šumelo, oči so bile trudne in vse telo me je bolelo, kakor
bi bil padel iz visočine na trdo zemljo.

Spoznal sem jasno, da sem bil že na pragu med življe*
njem in med večnostjo. A ta večer sem se zbudil v novo
življenje, nov dan mi je zasijal ob tihem večeru.

In prvi obraz, ki ga gledam pred seboj po tem prebu*
jenju, po tej vrnitvi v življenje, je najdražji obraz. In glej,
govori mi jasno o večerih in nočeh, ki jih je prečula ubožica
v boli in v obupu ob moji postelji. Koliko vzdihov se ji je
izvilo iz srca vse te dolge noči, koliko molitev je poslala
njena duša k Bogu v spravni dar in v dragoceno odkupnino
zame! Koliko solza so potočile njene oči — od teh solza in
od mnogih prečutih noči oslabele in izmučene, so se sklenile
zdaj — ob tihem večeru, ko sem odprl jaz svoje.

Tiho sem sklonil glavo nad njeno roko, počivajočo na
odeji. Poljubil sem jo žarko, iz očesa mi je privrela solza
ljubezni in hvaležnosti in je kanila na koščeno roko.

»Mamica...«

Planila je pokonci, kriknila je — a takoj se je spet
zrušila na stol. Njene roke so se oklenile mojega vratu,
pritisnila je obledelo lice k mojemu in je zaihtela na glas.
Plakala sva skupno — solze veselja, hvaležnosti in ljubezni
so bile to. ,

Okolo naju in tam zunaj v prirodi božji je sanjal tih
in miren večer... Težko je pozabiti takih večerov in često*
krat se oživljajo iznova.

Ksaver Meško.

I

37

30. Trije popotniki.

Gredo mi popotniki mladi trije,
po cesti čez ravno gredo polje.

Obiskala vila je Vesna naš svet.
pri cvetu zasajala pisan je cvet.

»Dežela prekrasna!« jo prvi slavi
»kje tebi enaka na svetu leži?«

De drugi: »Preljub mi domači si kraj,
ti dom naš slovanski, naš zemeljski raj!

Še dražji ko zemlja pa tvoj mi je rod,
moj narod, moj narod, ki biva tod!«

In tretji — molči. A zakaj se solzi?

Bol ali veselje te solze rodi? —

Anton Aškerc.

31. Mati in deca.

Četvero svojo deco je ljubila mati z enako ljubeznijo.
Vsa v skrbeh zanjo jo je učila, naj veže njih srca vez prav
tolike ljubezni, kolikršna je njena. Nikoli naj ne umre v
njih dušah spomin, da so oni deca, ki jo je dojila ena mati
in ji pela nad zibelkami sladke pesmi ljubezni v istem jeziku.
»Ko pojdete po svetu, naj vam bo jezik svet, ki sem ga vas
jaz učila.«

In četverica je zapustila materin dom. Šli so po svetu,
govoreč vsi besede domače. In v njih srcu je živela podoba
skupne matere dolgo, dolgo.

Sčasoma so si pa vsi štirje ustanovili lastna gospodar*
stva. Spomin na mater jim je jel bledeti. Vsak si je nadel
celo drugo ime. Tisti, ki si je postavil domačijo med Dravo
in Adrijo, se je imenoval Hrvat.  Na jugovzhodu od tega
si je zgradil bivališče Srb.  Tretji otrok je pa zašel v sužnost.
Toda bil je krepak in.ni poginil v robskem trpljenju. Za*
radi njegovih dobrih lastnosti ga je pričel gospodar ljubiti.

38

Naučil se je gospodar njegovega jezika, prevzel njegove
šege, ki so se mu zdele boljše od njegovih. Naposled mu je
dal celo svojo hčer Mongolo za ženo. Zapustil mu je tudi vse
gospodarstvo, njemu in vnukom, a tudi svoje ime Bolgar.

Četrti otrok je pa potoval najdalje po svetu. Zadržali
ga niso sovražniki, ne orjaške planine. Do matere je pa
ohranil toliko spoštovanja, da ni izpremenil svojega imena.
Imenoval se je vedno Slovena ali Slovenca.

Ernest Šušteršič.

32. Vrnitev v domačijo.

V tuji deželi živeč, spominjal sem vedno se doma,
kakor spominja se zvest matere svoje otrok.

Često domov sem oči obračal iz tujega kraja,
gledal sem, kaj se godi po domovini okrog.

Stritar.

Mlad mož koraka po stezi. Sneg je pobelil brdo in
ravan, drevje in grmovje. Mrak se dela, nobene sape, nobe>
nega glasu ni okrog; le njegova počasna, trudna stopnja
drobi napol zmrzli sneg, da mu škriplje pod nogami. Mnogo
let je bil na tujem, mnogo let ni spal v domači hiši, kjer
se je rodil, kjer je zrastel, na postelji, ki jo je postiljala
skrbna mati, stara ženica. Videl je dokaj sveta, velikanska
mesta, izkušal in spoznal ljudi, ki po njih prebivajo. Ali
sreče, prave sreče ni bilo zanj nikjer, nikjer tiste zadovolji
nosti, ki jo je čutil nekdaj v otročjih letih pod slamnato
streho rojstnega doma. In zdaj se vrača domov.

Dospe do vrha ter se ustavi. Pred njim leži dolina, bel
plašč je pogrnjen čez njo. Sredi doline stoji hišica na
samem, njegov rojstni dom. Dobro mu je znan nizki zid,
znano mu je okence, ob katerem je poletne večere, gledaje
v zvezdnato nebo, molil večerno molitev; znana mu je stara
jablana in kamenita miza v njeni senci, kjer je nekdaj
pozimi zidal snežene cerkve; znan mu je klanček za sked*
njem, kjer se je s tovariši vozil na sančicah, hlev, kjer so
bile krave in voli, nekdanji njegovi tovariši na paši. O tačas
mu je bila ta mala domačija svet in na tem vesoljnem svetu
vse lepo!

39

Dim se dviga iznad strehe, tanek curek sivega dima, ki
se kroži in vali kvišku, trga in zopet sprijemlje, naposled
pa razgublja med sive oblake.

In spomini iz otročjih let obhajajo potnika. Vidi staro
mater, za družino skrbečo pred ognjiščem, kako drži za*
mišljeno roke pod pazduho križem, zre v ogenj in kuha.
In oče, star, moder mož, mož trde skorje, pa dobrega zrna,
menda ravno poklada živini, števili, če bi kaj zmanjkalo
klaje za zimo, števili, kdaj bo živine za eno tele več, kdaj
bodo voliči za naprodaj. Sestrico pa si misli v hiši na klopi
pred kolovratom sedečo, kako pridno prede in marsikaj
ugiblje v mladi glavici. Tako si domišlja potnik. Neznano
hrepenenje se ga polasti, da bi brž videl svoje ljube iz oči
v oči, da bi od blizu videl in se nagledal znanih krajev prve
mladosti. In naglo se spusti navzdol. j osjp  j určic

33. Rešitelj domovine.

Ko je srbska vojska leta 1914. jela omahovati pred
strahovito premočjo in ljutimi napadi Avstrijcev, je stopil
tedanji srbski kralj Peter med svoje vojake in jih je ogo*
voril takole:

•»Deca moja! V teku zadnjih dveh let ste se junaško
borili s Turki, Arnavti in Bolgari. Premagali ste sovražnike
in prinesli sebi in srbskemu orožju slavo. Sedaj se borite
že nad štiri mesece z novim in močnejšim sovražnikom,
čigar moč je dosti večja od naše. Trudni od nadčloveških
naporov v tej vojni, želite, da se zopet snidete s svojimi
ženami in otroki. Pa tudi oni želijo to. Toda domovina
potrebuje naše obrambe. Prisegli ste domovini in sebi, da
se boste borili do zadnje kaplje krvi. Dobro vas razumem,
Vaše in vaših družin želje priznavam za popolnoma opra=
vičene. Zato vas odvezujem prisege. Odpuščam vam vse,
deca moja, pa tudi Bog naj vam odpusti. Idite domov!
Zadajem vam pa častno besedo, da nihče od vas ne bo
trpel zaradi tega koraka. Toda jaz, vaš stari kralj, ostanem
s svojima sinovoma tu in mi umrjemo v teh postojankah,
tako da bo mogel sovražnik osvojiti Srbijo edino tedaj, ko
pojde čez trupla vašega kralja in njegovih sinov.«

40

Vtisk tega preprostega govora je bil velikanski. Podprl
je upadajoči pogum Srbom. Z vztrajnim navdušenjem so
odbili avstrijski napad. Z velikimi izgubami se je moral
vrniti sovražnik v svoje postojanke.

34. Drobtine.

1 .

Ne z besedami, z dejanji
uveljavljaj svoje misli!

Naroda korist le v čisli
v vsem naj tvojem bo ravnanjil

2 .

Kar te peče in boli,
tega drugemu ne storil
In resnico le govori,
bodi mož do konca dni!

3 .

Naj bo čista duša tvoja,
blesk ne mami je sveta;
ako v srcu ni pokoja,
nihče tebi ga ne da!

4 .

Vsaka zmota se popravi,
ako te objame kes,
noga pota zla ostavi,
k Bogu se povrneš ves.

5 .

Hrepenenju se odpira
želja v daljni, tuji svet,
a od tam srce ozira
hrepeneč domov se spet.

E, G angl.

41

35. Kako se vedi!

N a ulici:  1. Pozdravljaj odlične ljudi, ki jih srečavaš
na ulici, s tem, da se odkrivaš1 2. Izogibaj se s pota st ar e j?
šim od sebe! 3. Ako srečaš na stezi ali blizu brvi starejšega
od sebe, stopi v stran in počakaj, da gre on mimo!

Pri mizi:  1. Kadar sedaš za mizo, ne sedi prej, nego
so sedli starejši od tebe. 2. Ko si sedel, počakaj, da ti jed
in pijačo ponudijo. 3. Če si povabljen, ne prični jesti prej,
dokler ne začno starejši. 4. Ne brani se jedi, ki ti jo ponu>
dijo. 5. Soli in popra ne jemlji s prsti! 6. Ne cmokaj z usti,
ne oblizuj prstov!  7. Kadar kdo želi soli, kruha ali vode, mu
hitro in prijazno ponudi solnik, hleb ali čašo. 8. Ako daješ
drugu pri mizi nož, ga primi v sredi med držajem in rezilom
ter mu ponudi držaj! 9. Zob ne trebi z ostmi vilic niti z
nožem! 10. Nikdar se ne opiraj z laktom ob mizo! 11. Razen
bolnika in starca ne sedi za mizo nihče s pokrivalom na
glavi.

Pred vrati:  1. Nikdar ne stopi v sobo, ne da bi prej
potrkal ali pozvonil. Ne odpiraj vrat, dokler te ne pozove
kdo s klicem: naprej! ali kako drugače. 2. Preden vstopiš,
osnaži si obuvalo! Galoše pusti pred vrati! 3. Ako srečaš
pred vrati odlično osebo, ji daj vstopiti pred seboj.

V sobi:  1. Preden stopiš v sobo, snemi klobuk ali
čepico! 2. Ko si vstopil, pozdravi in odgovarjaj spodobno
n a  vsa vprašanja! 3. Ako ne razumeš vprašanja r, ne vprašuj:
Kaj? Kako? ampak: Prosim, kj ste rekli? Kako menite?

4. Bodi vljuden napram vsem, ne samo proti domačim!

5. Pri zdehanju deni roko pred usta! 6. Ne vtikaj  se niko>
mur v besedo sredi govora! Počakaj, da skonča in da pride
na tebe vrsta! 7. Ko odhajaš iz sobe, pazi, da brez šuma
zapreš vrata za seboj.

36. Vse prav.

„Vse prav!"
glasi se iz višav,
kot prišlo bi z neba:
mornar z višine jambora,
ta kliče vsem pozdrav.

42

V kabini svoji kapetan
računi smer, ko gasne dan,
k počitku lega potnik vsak,
saj sredi morskih je planjav
vse prav.

Kot ladji kapetan, mornar,
razum in vest sta tvoj brodar.

V nju varstvu človek sladko spi,
kedar se nju pozdrav glasi:

„Vse prav!“

Andr. Rape.

37. Iz življenja kralja Aleksandra.

Zadnji hočem biti  . . .

Ves bolan se je kralj Aleksander privlekel do Lesa, ko
je s svojim narodom moral zapustiti domovino.

Od gladu in utrujenosti so cepali vojaki in drugo ljud>
stvo kar po ulicah. Sedanji naš vladar pa je gledal le na
morje, da vidi, ali že prihajajo rešilni brodovi. Ladij ni
bilo, priletela pa so nad nesrečnike sovražna letala in sejala
nanje smrt. Vse je obupavalo, Aleksander pa je tolažil
vedno iznova: »Dodu! Moraju, da dodu!«

Pojavila se je torpedovka. Vsi so bili radostni. Službm
joči častnik je prišel k prestolonasledniku, rekoč:

»Visočanstvo, komandant tor pil jarke Vas moli, da iz>
volite uči!«

A prestolonaslednik: »Molim, g de su lade za prevoz
naše vojske?«

»Ja imam nalog, da ukrcam jedinu Vašu Visost. Raspot
loživog brodovlja sada još nema,« je odvrnil častnik.

Prestolonasledniku je zaigral grenak nasmeh okoli
usten in je dejal: »Kažite komandantu: kad i poslednji
vojnik i izbeglica budu ukrcani, onda če doči red i na
mene... onda ču se i ja krenuti. Razumite: ja ču biti
poslednji, koji napušta otadžbinu!«

In torpedovka je morala odpluti brez prestolonasledi
nika klicat rešilno brodovje.

43

38. Vojvoda Živojin Mišic in kralj.

Vojvoda Mišič je bil najslavnejši srbski general. Oven?
čan je bil z lavorovimi venci največjih uspehov in zaslug.
Težki duševni in telesni napori pa so mu ugonobili zdravje.
Moral je iti v beogradsko lečilišče »Vračar«.

Regent Aleksander mu je na čelu polka konjiške garde
izkazal naj višjo čast.

Na Petrov dan so po dovršeni službi božji zaorile
trombe in rogovi po ulicah beogradskih. Na belih konjih
so dirjali glasniki naprej, da prijavijo bolniku, ki ni mogel
vstati iz postelje, visoki poset.

Častniki so dvignili njegovo posteljo ter jo odnesli pred
lečilišče. Regent Aleksander je skočil s konja in se je na
čelu vse vojske in vseh komandantov službeno postavil
pred posteljo in salutiral. Tako je izkazal regent najvišjo
čast najbolj zaslužnemu možu za končni srbski uspeh v
svetovni vojni, ki je postal last in sreča vse Jugoslavije.

Vojvoda Mišič je ves ginjen objel regenta. Nato je
gardni polk ob glasovih fanfar defiliral mimo Mišiča, regent
pa je stiskal bolniku desnico. Prizor je bil tako lep, da so
solze rosile lica starih in mladih junakov Aleksandrovih in
Mišičevih sobojevnikov.

Po tej počastitvi so odnesli vojvodo zopet v lečilišče,
Aleksander pa je odšel k njemu, se dolgo z njim razgo?
varjal ter se poslovil od svojega najboljšega učitelja.

39. Kralj in bolni redov.

Avala je visok hrib ne daleč od Beograda. Slaven je
zaradi ljutih borb z Avstrijci. Aleksander ljubi ta zeleni in
lepi hrib, ki ga nanj veže toliko bridkih in tudi lepih
spominov.

Nekoč se je peljal v svojem avtomobilu, da se izprehodi
po Avali in da po napornem državnem poslu zaužije zopet
nekaj svežega zraka.

Na cesti k Avali sreča tri srbske prostake, redove. Dva
vojaka sta z muko nosila tretjega, nezavestnega. V silni
vročini je bilo utrujenemu redovu postalo slabo in zgrudil
se je v cestni prah.

44

Regent je velel takoj avto ustaviti. Pozval je vojaka,
naj mu razložita nezgodo, in jima nato ukazal, naj prineseta
bolnika v avto. Nato je velel avto obrniti in se je z bolni*
kom odpeljal v Banjički tabor, kjer je bivalo vojaštvo. Tu
je bolnika izročil zdravnikom.

40. Šišano kumstvo.

Kum ali boter je Srbu toliko kot sorodnik. Kuma jako
spoštujejo in si ga izbirajo zelo oprezno. Zato je kumstvo
tudi velika čast. Kum je svetovalec vdovam in varuh
sirotam.

Kum je krstni ali »šišani«, t. j. oni, ki otročičkom prvi
ostriže lase. To je že stara narodna navada.

L. 1920. je regent prispel nenadoma v Sarajevo. Nihče
ga ni pričakoval. Ljudje pa so ga kmalu spoznali. Trume
ljudstva so ga obsule in z največjim navdušenjem pozdrav*
ljale. Vsakdo je hotel videti moža, ki je razbil strašne verige
vsemu narodu.

Nekega jutra odjezdi regent Aleksander iz Sarajeva k
izviru Bosne. Od izvira je šel peš dalje, spremljan od nav*
dušene množice. Prispel je do kmetiške hiše, kjer še po
starem običaju žive v zadrugarstvu: vse obitelji iste krvi
pod skupno streho pod vodstvom enega moža, »domačina«.
Ves srečen je domačin povabil bodočega kralja v hišo. Tu
mu je postregel. Aleksander se je preprosto razgovarjal z
vsemi. Kar zagleda malega Branka, vnučka domačinovega,
čvrstega Srbčiča.

»Ali hočeš, da postanem tvoj šišani kum?« je vprašal
dete.

Vsem je zastala beseda, a ženske so od veselja zajokale.
Bodoči kralj naj bi bil šišani kum v kmetiški hiši! Domačin
se je presrečen priklonil in prinesel škarje. Regent je prijel
škarje in po starodavnem običaju »ošišal« ali ostrigel
Branka okoli vratu. Narod na ulici pa je plakal in vriskal...

41. Poljub neodrešeni domovini.

Med množicami, ki so navdušeno pozdravljale v dneh
od 26. do 29. junija 1920. 1. našega sedanjega kralja, takrat*
nega regenta Aleksandra, v Ljubljani in po vsej Sloveniji,

45

je bila tudi skupina otrok s šolskimi knjigami v rokah.
Učenci Ciril-Metodovih šol z zasedenega ozemlja so bili to.
Zapustiti so morali naj dražje — rojstni dom — ter se
napotiti čez mejo v odrešeno domovino k bratom in sestram,
ki se svobodno gibljejo pod svobodnim solncem. V naglici
so pobrali to, kar jim je bilo najljubše, ter dali slovo pre*
dragemu domu. Bog ve, za koliko časa!

Z navdušenjem pozdravljajo vladarja svobodne Jugo*
slavije in z brezmejnim zaupanjem zro v njega, ki bo nekdaj
osvoboditelj njih doslej še neodrešene domovine. Kakšne
misli in želje polnijo mlada srca teh resnih otrok, je razodela
majhna, v črno odeta deklica, ki je kraljeviča nagovorila
s temile besedami: »Vaše kraljevsko Visočanstvo! I mi smo
radostna skupina, a srečna nismo. Ko je dobrotni Bog po*
stavil našemu troedinemu narodu novi beli dom, v katerem
gospodariš Ti, presvetli knez, smo ostali vprav mi otroci
juga, otroci solnca, ki bi Te bili najbolj žarko ljubili, žalostni
zunaj vrat, sirote brez ljubeče matere, mile domovine jugo*
slovanske, brez očeta, junaškega vladarja vseh srečnejših
bratov in sester. Pisali smo bratom v Trstu, na Goriškem
in v Istri, da prideš, svetli knez, med nas, pa so nabrali
to cvetje na tej sedaj tožni naši zemlji, da vidiš našo ljubav,
našo nado! Srce najboljših Tvojih sinov in hčera Te
pozdravlja iz njih: Pozdravljen car! Pozdravljajo Te oni,
ki hočejo zmagati!«

Po teh besedah je poklonila deklica prestolonasledniku
Aleksandru šopek cvetlic z bregov naše Adrije, ki so bile
ovite s slovenskim trakom, na katerem so se blestele besede:
»V Tvoje roke, dragi vladar, polagamo svojo usodo!«

Bil je genij iv prizor. Regent Aleksander je šopek spre*
jel, se sklonil do nedolžne deklice ter ji pritisnil na čelo
poljub — poljub neodrešeni domovini! Pavel Plesničar.

42. Domoljubni reki.

Lastna gruda — zlata ruda!

Boljša je gruča domače zemlje.

nego na tujem so zlate gore.

Varujmo skrbno se prostosti brez modrosti!

46

Mladi Jugoslovan!

Bog ti daj krepko dlan,

Bog ti daj bister razum,
pravi ponos in pogum!

Mladi Jugoslovan!

Prišel svobode je dan,
čuvaj svoj dom in svoj rod,
trezen ju brani povsod!

Prost diham božji zrak,
prost vsak mi je korak;
prost južni je Slovan,
naš je vstajenja dan!

Marija Zopfova.

43. Vrednost človeškega življenja.

Japonski princ si je dal napraviti dvajset prekrasnih
posod iz porcelana. Živel je le za to, da jih je občudoval.
Nekega dne ubije služkinja po neprevidnosti eno teh posod.
Princ, ves razkačen, jo obsodi na smrt.

To zve neki prinčev podložnik. Stopi k njemu in reče:
»Imam dragocen recept, kako bi popravil ubito posodo, ne
da bi se poznala niti najmanjša razpoka. Potrebno je samo,
da mi pokažeš vse cele posode.«

Princ ga odvede v sobo, kjer so bile shranjene obože*
vane posode za svilenim zastorom. Podložnik privzdigne
zaveso in z enim sunkom vrže vse posode na tla, da se
razlete na tisoč koscev. »Če bi ostale te posode cele,« reče
nato princu, »bi to lahko uničilo devetnajst človeških bitij.
Zato vzemi življenje meni, da ne bo drugih nepotrebnih
človeških žrtev!«

Princ je dobro razumel nauk, ki mu ga je dal ta mož.
Spoznavši, da ne bi odtehtale vse zlate in izrezljane posode
v njegovi palači niti enega človeškega življenja, je pomis
lostil njega in služkinjo.

Iz francoščine Fr. Jordan.

II. Zdravje,

44. Splošna pravila za zdravje in dolgo življenje.

Svež zrak podnevi in ponoči!

Hrani se, kakor priroda zahteva!

Po delu mir, po miru zopet delo!

Živi trezno! Boj se alkohola,

ki ti je največji sovražnik!

Sprijazni se s čisto, mrzlo vodo!

Bori se proti vsaki strasti!

45. Gologlav.

Glava je eden najvažnejših delov človeškega telesa. V
njej so oči, ušesa, nos in usta. V glavi so združeni poglavitni
živci, ki razširjajo življenje in moč po vsem telesu. V njej
so tudi možgani, ki je združena z njimi prva in najpleme*
nitejša zmožnost človeškega duha. Kjer je torej glava v
redu in zdrava, je tudi soglasje med telesom in dušo: telo
uspeva, človek vlada z največjo lahkoto samega sebe, nje*
govo življenje krase mir in red, pridnost in točnost. Navdu*
seno lahko opravlja svoj poklic in se veseli dovršenega dela.
Kakor učenjak tako rabi tudi rokodelec glavo in pomilo*
vanja je vreden, ako mu ne pomaga pri delu tudi njegova
»možganska kovačnica«. Iz tega je razvidno, kako pazljivo
moramo negovati glavo, da jo okrepimo v vsakem oziru.
Hodi gologlav! Kdor ravna tako nepretrgoma in pridno,
čuti kmalu blagodejen vpliv.

48

Seveda ne moreš povsod in vedno hoditi gologlav. Ob
veliki vročini imamo na glavi pokrivalo, da nas brani
pekočim solnčnim žarkom. Ob velikem mrazu, ob vetru ali
slabem vremenu moramo tudi biti pokriti.

Privoščimo glavi krepko zračno kopel, da z njo olaj*
samo delo krvi, ki že itak sili vedno v glavo!

Ako imamo zunaj zaradi slabega vremena kako pokrb
valo na glavi, mora biti prvo naše delo, ko stopimo v hišo,
da ga snamemo. Da se odkrijemo v tuji hiši, zahteva tudi
že olika. Odkrijmo se še v lastnem domu!

Na vrtu, v gozdu, na zelenih, sočnatih travnikih, na
solnčnih višavah — kdo nam tu brani biti odkritim in se
izprehajati s pokrivalom v roki? Naša navada bodi odslej,
da bomo, kjer in kadar bomo mogli, gologlavi, da bodo
glavo obvevale sapice, da postane zopet jasna, čista in
zmožna za novo delo.

46. Nasveti mladini.

Z u n a j š o l e.

Ne obešaj se na vozovel

Ne teci po blatni cesti mimo ljudi, da jim ne oškropiš
okleke s cestnim blatom!

Ne dvigaj namenoma cestnega prahu!

Ne postajaj po cestnih hodnikih in prelazih, ker tako
oviraš promet!

Ne meči kep in kamenja na obljudenih krajih!

Ne hodi po tratah in njivah, da ne uničiš po jstniku
brez potrebe veliko pridelkov!

Ne jemlji v roke orodja, s katerim ne znaš ravnati!
Puščaj orožje, smodnik in naboje pri miru!

Nikdar se ne igraj z ognjem!

Pri kopanju.

Izberi si kraj, kjer se nameravaš kopati, po svoji zmožt
nosti za plavanje! Ne bodi predrzen, pa tudi ne preboječ!
Pridruži se poštenim tovarišem! Slušaj izkušenega tovariša,
ko ti hoče dobro!

49

Ako te mrazi in se ne'čutiš dobrega, rajši ne hodi v
vodo! Tudi se ne koplji, ako si presit!

Natakni si plavalne hlače in počakaj, da se ohladiš!
Preden skočiš v vodo, se prepričaj, ali ni na dnu čepinj,
žebljev, vejevja in enakih stvari, ki bi te ranile!

Ako preti tovarišu nevarnost, poizkusi mu pomagati iz
vode! Pomoli mu predmet, ki ga lahko doseže: palico, drog,
desko, vejo, vrvco, pas, kako oblačilo!

Če ga nisi mogel spraviti na varno, poišči pomoči pri
najbližjih ljudeh! Delaj hitro in preudarno! Samo tarnanje
ti ne reši tovariša.

Ako pa hoče nesreča, da potegneš iz vode že nezavest *
nega tovariša, ne obupaj! Poizkusi spraviti vodo iz njega!
Položi ga na hrbet! Pod hrbet mu zatakni obleko ali kaj
sličnega, da ima glavo niže nego život. Odpri in osnaži mu
usta!

Potolci mu večkrat zapored s pestjo blizu srca po prsih,
žgečkaj ga z bilkami pod nosom in po ustih! Pritiskaj ga od
strani z rokami na prsi in drgni ga po rokah, prsih in nogah,
dokler ne začne enakomerno dihati.

Če si ga spravil do zavesti, mu pomagaj, da se obleče!
Pusti mu, da se malo odpočije! Med tem se obleci sam in
ga spremi domov!

V gozdu.

Ne plezaj po drevju in po skalovju, ker se lahko poškos
duješ!

Cvetice, ki jih želiš vzeti s seboj, utrgaj! Nikdar jih ne
ruj s korenino, da ne izginejo iz naših gozdov!

Ne hodi bos po krajih, za katere veš, da se v njih rada
skriva strupena golazen!

Ako zagledaš strupeno kačo, ne izgubi glave! Če le
moreš, io uniči z dolgo, gladko leskovo šibo! Ako pa ne
moreš ali si ne upaš, prepusti ta posel drugim!

Kadar koga piči strupena kača, gad ali modras, ravnaj
po temle navodilu:

Razširi rano! (Nož, škarje, igla, steklena čepinja, pru
pravno trnje.)

Iztisni strup s krvjo vred iz nje!

4

50

Izsesaj jo, ako si prepričan, da nimaš prav nobene rane
v ustih!

Izpiraj jo s kako jedko tekočino! (Lug, apno, kis, slana
voda.)

Preveži nad njo pičeni ud, da zabraniš strupu pot do
srca! (Nit iz nogavice, trak, obrobek od perila, močna trava.)

Pij močne opojne pijače v pogostih, pa majhnih po¬
žirkih!

Zateci se t a k o j k zdravniku!

M. Repovs.

47. Mož beseda.

Slavni švedski kralj Karel XII. je bil v mladosti precej
razposajen. Pogostoma je popival v družbi mladih dvorni*
kov in uganjal z njimi raznovrstne burke in nerodnosti.
Nekega dne, ko je bil zopet pijan, je sirovo razžalil mater,
ker ga je bila rahlo posvarila zaradi njegovega početja.

Ko se je bil drugi dan zopet streznil, mu je bilo silno
žal zaradi tega, zakaj mater je drugače ljubil prav iskreno.
Sklene trdno, da ji da zadoščenje, kakršnega pač ni priča*
kovala. Ukaže si prinesti najlepšo in najdragocenejšo kupo
iz brušenega kristala in si jo do roba nalije z vinom. S kupo
v roki odide pred mater in jo nagovori takole: »Mati! Za*
vedam se, da sem vas včeraj hudo razžalil, in srce me boli
zaradi tega. Ali storil sem to le, ker me je zavedlo vino. Da
mi pa ne bo več mogoče žaliti vas v pijanosti, vam dajem
sedaj v tem trenutku svojo kraljevo besedo, da je ta kupa,
ki jo držim v roki, zadnja, ki jo izpijem v svojem življenju.
A to izpijem na vaše zdravje, presvetla moja mati, s proš*
njo, da mi odpustite.«

Po teh besedah izpije in zažene kupo skozi okno, da se
je razbila na dvorišču. Kralj je izpolnjeval dano besedo —
do smrti. Mnogo sveta je prehodil in v marsikateri bitki se
je slavno meril s sovražniki, toda vina ni pokusil nikdar več.

Mihael Levstik.

51

48. Vrl gostilničar.

Na Bavarskem je živel gostilničar, ki ni dal nobenemu
pivcu več kakor merico vina. Ako je poklical gost še merico,
ga je zavrnil: »Dovolj imaš, nisi več žejen!«

Vojvoda sam je čul praviti o poštenem gostilničarju
in je prišel z vsem lovskim spremstvom z namenom, da bi
ravno v tej gostilnici pil kaj več.

Krčmar je sprejel visoke goste prav prijazno. Ko je
postregel vsakemu z merico vina, ga ni bilo več blizu. Voj*
voda ga veli poklicati predse. Vpraša ga: »Kako, da ne
dobimo več pijače? Ne veste li, kdo sem jaz?«

»Kaj bi ne vedel,« odgovori vrli mož, »toda v moji hiši
se tudi vojvoda ne sme upijaniti!«

Iz »Zvončka«.

49. Sadne pijače.

Najbolj zdrave sadne pijače si napravimo na ta način,
da vkuhamo sok malin, borovnic, bezga ali robidnic s slad*
korjem. Take sokove hranimo v steklenicah in jih uživamo
razredčene z mrzlo vodo, s sodovico ali s slatino. Koliko je
po grmovju in po mejah robidnic in drugih jagod, ki bi
dajale izvrstno pijačo! — Jabolčni in hrušev sok pa vku*
hamo lahko tudi brez sladkorja. Take pijače so ugodne
zlasti bolnikom in otrokom in naj bi jih ne manjkalo v
nobenem gospodinjstvu. Saj jih gospodinja lahko pripravi
s kaj majhnim trudom in z majhnimi stroški. Jabolka in
hruške pa, ki jih ne moremo spraviti v denar ali jih ni moči
niti kako drugače porabiti, razrežemo in iz njih napravimo
okusen kis. V umnem gospodarstvu ne smemo zavreči no*
bene stvari — vse moramo porabiti s pridom.

Iz »Zvončka«.

50. Smrekovi češarki.

Smrekovi češarki so premalo znana pomoč zoper jetiko,
saj po velikih mestih večinoma niti ne vedo, kaj je češarek.
To je smrekov storž, ki je prve mesece rdeč, pozeleni proti
, jeseni ter dozori šele drugo leto. Za zdravilo nabiraj rdeče

4 *

52

češarke konec junija! Izlušči jih in posuši med okni ali na
peči! Ali pa namoči sveže luskine v finem špiritu, in nas
praviš si krasno rdečo tikturo, ki je izvrstno mazilo za
kostne in udne bolezni. Za gnile zobe, za pljučni in sapnikov
katar kani malo tinkture v toplo vodo in izpiraj si usta,
grlo in nos! Tudi za druge bolezni, kakor za črevesni katar
in želodčne krče, je dobro vlivati na bolni kraj to tinkturo,
sitno je samo to., da madeži dolgo ne izginejo iz perila. Za
jetiko je najboljše, da kuhaš čaj iz luskin. Pest luskin prevri
na pol litra vode in uživaj dopoldne in popoldne po osminko
litra mlačnega čaja! Skuhati ga moraš vsak dan sproti. Neki
zdravnik na Ruskem si je naredil imetje s tem, da je pros
dajal in naročal smrekove luskine za čaj zoper jetiko. S tem
je ozdravil mnogo ljudi, ki niso niti vedeli, da pijo smrekove
češarke. Ta čaj res ni prav prijetna pijača, ker je jako
smolnat. Izboljšaš pa mu okus, ako mu primešaš žlico smre;
kovega Sirupa. Iz  »Zvončka«.

51. Kako razkužujemo stanovanja.

Človek preživi skoro polovico življenja v stanovanju.
Čim bolj narod napreduje, tem lepši in udobnejši je njegov
dom. Napredek vsakega naroda se pozna po njegovih sta?
novanjih.

Suhe stene in suha tla so glavni pogoji zdravega stanom
vanja. V vlažnem stanovanju je gnezdo najmanjših bitij,
ki jih imenujemo glivice ali bakterije. Te provzročajo
gnitje, okužujejo zrak in so posledica mnogih nalezljivih
bolezni.

Ako je vzrok vlagi talna voda, skrbimo za njen odtok.
Primerna kurjava in pridno zračenje sta najcenejši in naj*
izdatnejši sredstvi proti vlagi.

Čist zrak je v pravem pomenu besede kruh našim plju*
čem. Skrbimo torej za čist zrak v stanovanju! Marsikdo
hoče v sobi izboljšati zrak z dišečimi kadili. To je seveda
nezmisel. Odpri rajši okna, da pride v sobo svež zrak po
naravnem potu! Tudi pozimi ne zapiraj oken svežemu zraku,
čeprav je zunaj mrzlo.

»Kamor ne prisije solnce, pride zdravnik,« pravi pre*
govor. Resnica je: kjer ni solnca, ni zdravja. Solnčna svetloba

53

slabi in mori glivice ter razkraja ogljikovo kislino. Ne
zapiraj torej oken solnčnim žarkom! Svetloba in solnčni
žarki naj razlivajo po naših stanovanjih svojo razkuževalno
moč!

Kljub vsej pazljivosti se pogostokrat pritepe ta ali ona
nalezljiva bolezen. Bolnik okuži tudi stanovanje. Ko ozdravi
ali umrje, razkužimo stanovanje, da se obvarujemo nadalj;
njih bolezni!

Razkužila so mnogotera. Navedemo le taka, ki so po?
ceni, vsem pri roki in lahko uporabna.

Z apnenim mlekom, ki smo ga napravili iz enega dela
neugašenega apna in štirih delov vode, pobelimo stene, tla
pa izmijemo z vročo vodo, ki ji pridenemo lizola ali sode.
Z apnenim mlekom splakujemo tudi stranišča, greznice in
polivamo odpadke. V ta namen uporabljamo tudi 3% raz;
topino lizola. Z lizolom pa moramo previdno ravnati, ker
je strupen.

Posteljno slamo in vse malovredne predmete sežgemo,
žimo in volno pa razkužimo s 3% lizolovo raztopino. S to
raztopino omijemo tudi pohištvo. Perilo, posodo in jedilno
orodje prekuhamo. Obleko razkužimo s soparo. V ta namen
vzamemo primerno kad. Njej na dno in stene obesimo
predmete in jo poveznemo na kotel, kakršne imajo povsod
na kmetih za kuhanje perila in prašičje klaje. Razkuževanje
obleke traja nekaj ur. Voda pa mora v kotlu neprestano
vreti.

Razkužujemo tudi z vročim in suhim zrakom. Najpre;
prostejše sredstvo je krušna peč. To zakurimo kakor za
peko. Po dnu položimo deske, na katere polagamo za raz;
kuževanje določene predmete. S suho vročino uničujemo
ponajveč mrčes, kakor uši, stenice i. dr.

Andrej Škulj.

52. Prva pomoč ob nezgodah.

Če se je kdo zastrupil, naj pije veliko mlačne vode,
zmešane z oljem, maslom ali soljo, da začne bruhati. Devaj
mu na glavo mrzle obkladke in gorčičen obliž na želodec
in litke. Kdor se je zastrupil z mišnico (z arzenikom), naj
pije mleko ali jajčni beljak.

54

Če je komu kaj obtičalo v grlu,  da se hoče žadut
siti,  ga udari parkrat s pestjo po hrbtu in ščegetaj v grlu,
da začne bljuvati. Če se je kdo zadušil v plinu ali dimu,
ga nesi na piano ali v dobro prezračeno sobo. Če se je kdo
obesil,  prereži vrv in ga previdno snemi. Pripravi mu
umetno dihanje.

Če je kdo v sl e d padca izgubil zavest,  ga po¬
loži ravno na klop, mu sleci obleko ter škropi čelo in
prsi i mrzlo vodo. Treba ga je umetno pripraviti k dihanju.

Če je koga zadela kap,  ga položi na posteljo ali na
klop, glavi pa je treba visoko postlati. Na glavo mu devaj
mrzle obkladke. Tesno obleko je treba odpeti.

Če kdo iz rane hudo krvavi,  ker se je urezal ali
padel, zapri rano in stisni vkup, da ne pride zrak vanjo.
Orni j jo z vodo in obveži s čistim platnom ali kar bolno vato.
Dobro je dotični ud nad rano trdno obvezati.

Če kdo hudo krvavi iz nosa,  naj noslja mrzlo
vodo. Daj mu tudi mrzle vode na tilnik, če mogoče mrzel
poliv na hrbet. Najbolj pa zamašiš krvavečo nosnico s
svaljekom, ki ga narediš iz bele vate in prej namočiš v mrzli
vodi. Seveda je treba vatasti svaljček nekoliko ožeti, preden
ga vtakneš v nos.

Če dobiš z mr z l e g a človeka in meniš, da je še živt
Ijenje v njem, ga nesi skrbno v mr z l o sobo in drgni s snet
gom in mrzlimi prti, dokler se koža ne otaja. Ko se je koža
že ogrela, smeš sobo polagoma segreti. Drži mu pod nos
salmijak ali eter. Nikdar pa ne smeš zmrzlega človeka takoj
prenesti v toplo sobo.

Če je kdo omedlel,  ga položi na klop. Glavo mu
deni nizko, pri vratu in na prsih mu odpni obleko, v obraz
in na prsi mu škropi mrzlo vodo, pod nos pa mu drži
amonijak (salmijak) ali ocet. Ko se zave, mu daj vina ali
dobrega žganja.

Če si je kdo zlomil  ud  (roko, nogo), ga položi v nat
ravno lego in pazi, da ostane bolnik pri miru. Obloži mu
ud z deščicami in jih priveži.

55

Če si je kdo zmečkal ud, pusti zmečkano mesto pri
miru in devaj nanje le mrzle obkladke.

Če se je kdo opekel,  mu deni na rano obkladke iz
cunj, ki so namočene z oljem, vazelinom ali glicerinom.

Po koledarju „ Družb e sv. Mohorja' 1 ,

53. Kdo je pravi grobar.

Bil je star grobar. Za strica Štefana so ga klicali. Ko je
nekoč kopal grob, se mu približa več žena, ki so žalovale na
grobovih svojih dragih. Rade bi bile pozvedele, kdo bo
legel v novi grob. Pa reče ena izmed njih: »Stric Štefan,
kako moreš opravljati ta žalostni posel dan na dan? Ali ti
ni žal kopati ljudem grobe in ali se ne bojiš, da se ti sanja
o mrličih, ki jim koplješ jame?«

Dobrodušno se nasmehne stric Štefan pa odvrne: »Pa
čemu naj bi se mi sanjalo o mrličih? Saj nisem jaz kriv —
jaz jim ne kopljem grobov.«

»Oho?« se začudi žena. »Glej jo lopato v svoji roki, ki
si z njo kopal!« pristavi druga.

»Ali misliš, da lopata koplje grob?« vpraša grobar.

»Kaj neki, če ne lopata, rovnica ali motika?« se oglase
vse žene.

»Motite se! To se vam samo zdi,« odgovori mirno gro?
bar. »Pokojnik, ki ga pokopljejo tu sem, si je sam izkopal
svoj grob — in to še povrhu s čudnim orodjem — z zobmi!«

Žene se začudijo in prestrašene spogledajo, a grobar
mirno nadaljuje: »Ne čudite se, ne bodi vas strah! Ta po?
kojnik, ki bo ležal tu — to same prav dobro veste, poznale
ste ga — je toliko jedel, da ga je jed pogubila. Sam si je
kopal grob, ko je bil še živ, ne jaz in moja lopata.«

Žene so odobravale grobarjev odgovor. Spotoma domov
pa reče ena izmed njih: »Moder starček! Prav pravi: Vsak
koplje sam sebi grob, če živi nespametno.«

Po J. P. Jovanoviču.

III. Gospodarstvo

54. Po požaru.

»No Andrej, čemu tako zamišljen?« vpraša kmet Marko
soseda, sedečega ob pogorišču.

»Le pogum! Vse bo še boljše! Postavimo novo hišo,
nova gospodarska poslopja, seveda malo boljša, kakor si
jih imel doslej. Ni dobro, če je človek le prestarokopiten.
Za sedaj pa le poglejva, kdo ti je provzročil to ogromno
škodo.«

»I kdo? Žena je zažgala na dvoru ječmenje rese in
pleve, ker jih nerad pokladam živini. Pepel je pa vendar
dobro gnojilo«, odgovori Andrej.

»Gnojilo? Pepel? Hm, da! Mari bi bil smeti zgnojil,
imel bi bil več koristi. Veter ti je poleg tega upepelil še
vse imetje. Saj sem te pogostoma opominjal, da ne kuri
tako blizu hiš! Res, da rese le tle, gore pa vendarle, čeprav
potuhnjeno.«

»Nisem ti verjel in nisem poslušal tvojih modrih nas
ukov. Izkušnja izuči človeka, moja preizkušnja pa je bila
trda,« zdihuje Andrej.

»No, nekaj se bo le še dalo popraviti. Zavarovalnino
si vendar zvišal času in draginji primerno, kakor sem ti
bil svetoval? Ti zmajuješ? Nisi? O kako si vendar nepres
viden! Kaj boš sedaj s 3000 D?« se zahudi previdni Marko.

»Oprosti, sosed, saj nisem vedel, da mi bo zgorelo!«
zamrmra Andrej.

»Dobro, da imaš v Brinovcih tako lepe smreke«, nas
daljuje Marko.

57

»Smreke sem prodal, ker mi jih je trgovec plačal trikrat
draže, kakor so bile svoj čas vredne.«

»Nesrečnež! Kakšen gospodar si vendar? Na pogorišču
s praznimi gozdovi! In cena! Ta, ta šele! Da bi bila vsaj
tridesetkrat višja, vsaj malo času primerna, pa bi ti lahko
oprostil, Andrej, veš, to pa presega že vse meje. Zakaj
vendar ne povprašaš tega ali onega razumnejših ljudi? No,
naj bo! Popravljali ne bomo, kar se popraviti ne da. Stopil
‘bom do sovaščanov, naj ti podarijo vsak po eno drevo.
Posameznim se to ne bo poznalo, tebi pa mnogo. Živino
si vendar rešil?«

»Sem, a šlo je dokaj trdo. Sam sem reševal v hiši, kar
se je sploh dalo rešiti. Sosedje so hiteli v hlev, a živine
nikakor niso mogli spraviti iz ognja. Pritekel pa je siromašni
Tinček. Opremil je konja, kakor da gre na polje, in ga je
lepo izvedel iz hleva. Njegova sestra je pri nas služila za
pastirico. Njo je pozval h govedi, ki jo je spravila iz hleva,
kakor da bi jo gnala na pašo. Prav tako je bilo s prašiči.
Česar niso zmogli vsi drugi, to sta storila otroka.«

»Vidiš, Andrej, vse to je izvedel otrok, ki je znan kot
najboljši učenec. In ti, ki si najbolj zakrknjen sovražnik
šole, ker misliš, da je vsa šola končana že s strešico na »ž«,
ti tega ne bi bil opravil. Kako pa si nameravaš sedaj ure*
diti gospodarstvo?«

»I no, kako? Tako kot je bilo sedaj! Eden konec hiše
bo za nas, drugi za živino. Prasci bodo v hlevu kakor
doslej!«

»Veš, Andrej, če nameravaš res vse tako kot doslej,
ni vredno, da ti sploh pomagamo. Če nikakor ne maraš
ravnati času primerno, boš kmalu zopet sedel ob razvalinah
kakor danes. Kadar se izpametuješ, se pa oglasi pri nas
drugih; takrat ti bomo radi pomagali,« reče skoro užaljeni
Marko in odide proti domu.

v

55. Času primerno.

»Kaj vendar hoče sosed? Času primerno? To je vendar
čudak!« razmišlja Andrej ob pogorišču, razmišlja dolgo,
dolgo. Naposled se odloči. S težkimi koraki, z upognjenim

58

trupom stopa mimo šole. Klobuk potisne na oči, da bi ne
bilo treba videti učitelja, ki ga ni ljubil zaradi strogega izvr=
sevanja šolskih dolžnosti. Toda učitelj ga ugleda in prijazno
nagovori: »Kam pa, Andrej?«

»V vas sem se namenil, da se bom posvetoval s so*
vaščani o novi stavbi«, odgovori Andrej nekam prijazno.

»Prav ravnate! Le dobro premislite in uravnajte si vse
času primerno!« kliče za njim prijazni učitelj.

»Že zopet — času primerno«, zagodrnja Andrej. »Kaj
vendar hočejo ti ljudje?«

Kar ugleda na bližnjem vrtu Tinčka, ki mu je rešil
živino. Tinček pravkar maže lepo drevesce z apnenim
beležem.

»Tinček, kaj je to tudi času primerno?« ga ogovori
Andrej.

»Tudi, tudi! Jesen je tu. Mrčes moram pokončati, da
ne bo sadje vedno črvivo. Lub bom laže ostrgal spomladi,
če pobelim drevesce. Zajcu pa sem dal malo poduhati, kak
vonj imata kravjak in kri«, se zasmeje marljivi deček.

»Glej, glej, kaj vse znaš, Tinček!« nadaljuje Andrej.
»Kaj praviš, kako bi pa ti času primerno uredil poslopja, če
bi bil na mojem mestu?«

»Kako? Državo bi prosil, naj mi pomaga v nepričako*
vani zadregi. Nekaj denarja bi mi posodila vaška hranib
niča. Sosedje tudi niso trdosrčni. Zgradil bi si zidano hišo
in poseben hlev, le svinjake bi napravil lesene, vse tako,
kot smo se učili v šoli,« razklada Tinček.

»In kaj ste se še učili?« pozveduje neverni Tomaž.

»Pravili so nam v šoli, da naša poslopja niso urejena
času primerno. Treba bi jih bilo predelati, to pa stane
veliko denarja. Vse drugače pa je pri vas, ki boste morali
delati vse iznova.«

»In kaj bi?«

»Kaj? Sezidajte si hišo in jo pokrijte z opeko, da vas
ne bo ogrožal vsak veter, vsaka kapljica in da vam ne bo
pretila sleherna iskrica. Hišo obrnite proti zahodu, na se*
verni strani imejte shrambe in kleti, na južni stanovanje.
Da ne potratite toliko drv, si zgradite štedilnik, dim pa
navrnite po cevi v dimnik, da vam ne bo ogrožal podstrešja
in dušil ozračja. Okna naj bodo večja, kakor ste jih imeli

59

doslej. Zahvalite Bega, da ste ob požaru sploh še mogli
skozi ena sama vrata iz hiše! Hlev, oče, naj stoji sam zase,
da bo bolj suh in da vam ne bo zamakal hiše. Obrnite ga
proti severu, da bo hladnejši in da mrčes ne bo preveč
nadlegoval živine. Obširen naj bo toliko, da živina lahko
stoji in počiva. Za vsako glavo naj bodo tlakane staje
120 cm  široke in 250 cm  dolge. Vise naj za 6—7 cm.  Jasli
naj stoje %  metra od zidu in naj bodo dovolj široke. Lestve
niso času primerne. Žival je ustvarjena tako, da se pripo*
giba, ne pa da se vzpenja in krivi hrbet. Klajo boste donašali
po hodniku pri steni, ki bi prišli vanj naravnost iz shrambe
za krmo. Hlev mora biti tudi zračen, primerno topel in
svetel, zakaj le v takem more živina pravilno in mirno
dihati, pretvarjati in uporabljati zaužito hrano. Napravite
visoka, v sredini gibljiva okna v višini nad živino, da ji
zračenje ne bo škodovalo. Gnojnica naj se odteka v grez=
nico, ki naj bo pod gnojiščem. Zidarski mojster vam bo
znal vzidati primerne dušnike za zračenje in uravnavanje
topline.

Svinjaka ne imejte v hlevu! Boljše je, da stoji sam zase,
četudi je majhen. Stoji naj na zidanem temelju, obrnjen
proti jugu. Notranja oprava naj bo takšna, kakor sem
omenil preje. Svinji treba 5 m 2 , pitancu 2 m 2 ,  pujskom po
V 2  m 2  prostora. Tekališče in kopališče bodita primerno ves
lika in ograjena.«

»Tako bo to času primerno?« se začudi Andrej.

»Da, to je najmanj, še več vam pa lahko pove gospod
učitelj. Kar k njemu pojdite, saj rad postreže!« svetuje
umni Tinček.

S težkimi koraki je šel Andrej v šolo in ni bilo zaman.
Sezidal si je s pomočjo sosedov in po učiteljevih nasvetih
dom, kakršnega doslej ni bilo v vasi.

56. Sadni vrt.

Andrej je sedaj imel dom. Toda kadar je pogledal na
poleg ležeči šolski in na svoj sadni vrt, je zmajal z glavo.

Nekega jutra je stal na vrtu in opazoval drevje. Mimo
pride sosed. Andrej ga pokliče:

60

»Hej, Marko, razloži mi, ki si moder, kako je to, da je
na šolskem vrtu vsako leto dovolj sadja, meni pa obrodi
jedva na štiri leta?«

»Veš, Andrej, najboljše bi bilo, da vprašaš kar v šoli.
Tudi za zidavo novega doma si iz šole dobil najboljše
nasvete. Če pa nerad nadleguješ, pa vsaj malo opazuj raz*
liko med svojim in šolskim vrtom«, svetuje Marko.

»Gledal sem že in gledal, pa ne najdem ničesar. Deblo
je podobno deblu, veja veji,« odvrne Andrej.

»Res je. Toda poglejva malo pobliže tvoja drevesa,
potem pa stopi na šolski vrt in gotovo najdeš kako razliko.
Glej svoja debla! Vsa so hrapava, lub je ves resast, poln
mahu, ki drevju odjeda sokove. In veje! Stopi sem k deblu
in ozri se proti solncu! Ali vidiš solnce? Čemu te suhe veje?
In one tam, ki se drgnejo, da so že vse rakaste!

Stopiva zdaj tako mimogrede na šolski vrt! Vidiš debla,
kako so lepo gladka? Mrčes, ki objeda cvetje in sadje,
nima na takem drevesu nikakega zimskega zavetja, zato
se preseli v druge sadovnjake, v take, kakršen je tvoj. Ozri
se po solncu! Ne moreš, kaj ne? Solnčni žarki obsvetljujejo
sleherno vejico in razgrevajo ves vrh, da zazori vse sadje
hkratu. Idi in stori tudi ti tako!«

Neuki Andrej se res loti dela. Reže in čisti debla in
veje, pregosta drevesa izseka, nato pa zaprosi učitelja, naj
pogleda njegovo delo.

Zadovoljno se mu nasmehne gospod, ga potreplje po
rami in pravi: »Nekoliko ste že napredovali, Andrej. Kdo
vam je vendar nasvetoval to?«

»Marka sem povprašal, pa sem se kar lotil dela,« odvrne
Andrej. »Kaj ne, da sem dobro naredil?«

»Dobro in ne,« odgovori učitelj. »Vidite, tehle kolen
bi ne bili smeli pustiti. Veje morate odrezati tik debla,
drugače vam bo ta ostanek gnil in trohnel, v njem pa se
naseli različen mrčes, ki vam pokonča vse sadne pridelke.
One štore izrujte, zakaj v njih bi se zaredil pravi brlog
golazni, ki bi ne ogrožala le vašega sadovnjaka, ampak tudi
druge, najbolj pa mojega, ki je najbližji.«

61

»Vidim, da res več veste kakor jaz. Moj oče in tudi
stari ded mi nista nikdar ničesar vedela povedati o drevju.
Bavili smo se le s poljedelstvom,« pripomni Andrej.

»Res je, za sadjarstvo se vaši predniki niso prav nič
zanimali in to zato, ker je bilo na nizki stopnji in tudi sadna
kupčija zaradi tega ni bila nič kaj razvita. To je danes
drugače. Drevje vam z majhnim trudom lahko več donese
kakor njiva krompirja, ki zahteva toliko dela in stroškov,«
poučuje učitelj.

»Gospod, lotim se z vso marljivostjo sadjarstva, ker
sem lani res veliko dobil za sadne pridelke. Kaj pa naj še
storim, da mi bo drevje večkrat rodilo?« prosi Andrej.

»Gnojite drevju in pomladite ga! Prestaro šaro izkopa
ljite in zasadite mlajši zarod, a vse to le pravilno, ne tako,
kot ste bili vajeni dosihdob,« razlaga učitelj.

»Prosim, povejte mi to natančneje,« se oglasi Andrej.
»Veselje imam, a ne urnem še vsega.«

»Pojdiva na moj sadni vrt! Vidite tale jarek okoli dre*
vesne krone, ki sem ga pravkar izkopal. Tu sem zagrebem
s prstjo nekoliko preležanega gnoja, da dobe nekaj redilnih
snovi nežne koreninice sesalke, ki se razprostirajo le na
koncu drevesne krone. Pšenica, ki je tako drobna rastlina,
ne more roditi brez gnoja, kaj naj vam da takle velikan,
če mu ne daste ničesar! Lahko seveda izkopljete okoli krone
jamice in jih napolnite z razredčeno gnojnico, ki ima v sebi
mnogo redilnega dušika. Če gnojimo z umetnimi gnojili,
potrosimo drevju po 1 kg  kalijeve soli in Tomasove žlindre.
Ako nimamo na razpolago gnojnice, dodati moramo še
čilskega solitra.«

»Gospod, storil bom prav vse, kar ste mi svetovali,«
obljublja Andrej.

»Dobro! Na spomlad pa precepiva drevje, da boste
imeli kolikor mogoče eno samo vrsto sadja, ki bo hkratu
dozorelo, napolnilo težke vozove in seveda tudi vašo list*
nico z onimi dinarskimi novčanicami, ki jim je vtisnjena
glava Miloša Obiliča.«

Ni zavrgel stari Andrej dobrih nasvetov, zato pa se
ponosno šopiri njegov novi dom sredi lepega sadnega vrta

62

57. Travništvo.

V nedeljo popoldne je bilo. Gospodarji so v gručah
prihajali v šolo. Učitelj jih je vabil k sebi nedeljo za nedeljo,
praznik za praznikom. Razgovarjali so se o marsikateri
koristni reči. Tudi Andrej se je s pridom udeleževal učite«
ljevih predavanj in uravnaval svoje gospodarstvo po nje«
govih nasvetih.

Evo nekaj takih!

Umen gospodar ne prepušča travnika samemu sebi, ker
ve, da se tudi on sam ne more iz prazne sklede nasititi, še
manj pa, da bi si okrepil moči.

Travniške rastline žive največ od rudninskih snovi, ki
jih raztaplja voda. Zato je potrebno, da na travnike spo«
mladi navrnemo tekočo vodo, zlasti tako, ki donaša mnogo
blata in gline.

Premokri travniki provzročajo gnitje, ki seveda ne
koristi rastlinam. Pod stoječo vodo se vsaka živa stvar za«
duši, tako tudi rastlina.

Na močvirnatih travnikih izkoplje umen gospodar
globoke jarke in požiralnike, ki se vanje nabira voda sama
od sebe. Dobre so tudi glinaste cevi, ki odvajajo vodo v
nižino.

Spomladi prevlečemo travnike s težko brano, da iz«
pulimo mah, ki zajeda bilje ter mu jemlje prostor in svet«
lobo. Da grmičevje in kamenje ni baš potrebno na travnikih,
ve vsak gospodar, zlasti kosec.

Prestare ali nove travnike jeseni preorjemo, na spomlad
pa obsejemo z ovsom in travniškim semenjem. Oves poko«
simo predčasno, da se trava ne zaduši.

Travniške rastline je kositi tedaj, ko cveto najlepše,
drugače preide dušik v drobno semenje, stebla pa obdrže
le malo redilnih snovi in niso dosti boljša od slame. Kdor
kosi previsoko, mu naslednja košnja oslabi, ker se rastline
ne zarastejo. Prenizka košnja pa rastlinam zopet več škoduje
nego koristi. Pravo mero pozna le spreten in umen kosec.

Na jesen travnike zopet namočimo in jim pognojimo
z umetnimi gnojili, ki jih voda splavi v zemljo. Na ha  po«
trosimo 600 do 700 kg  kajnita ali 200 do 250 kg kalijeve soli,
250 do 300 kg  Tomasove žlindre ali superfosfata in 100 kg

63

čilskega solitra ali žveplenokislega amonijaka. Tomasovo
žlindro in kajnit trosimo najbolje pozimi po snegu, kalijevo
sol v marcu in ravno tako žveplenokisli amonij ak, čilski
soliter pa v aprilu.

Pozimi naj voda ne stoji po travnikih, ker pod ledom
rastline lahko zmrznejo ali pa se zaduše.

58. Gozdarstvo.

Umen kmetovalec si svoje gozdove uredi tako, da v njih
dobiva dosti vsega, kar potrebuje za gospodarstvo.

Iglasto drevje naj raste samo, brez grmičevja in listna*
tega drevja, ki ga le zavira v rasti. Smrekovina in jelovina
nam dajeta dober les za stavbe in pohištvo. Prodati je le
tisti les, ki je res že dorastel in ki ga ne bi pogrešali v nujni
potrebi.

Listnati gozdovi nam dajo steljo, les za kurjavo in po*
hištvo, na jesen pa tudi dobro pašo.

V steljnikih raste največ borovje in resje, ki ga kosimo
vsako peto leto. Dobra gozdna stelja je tudi praprot, ki jo
pa moramo posušiti v kozolcih, preden jo rabimo.

Nanovo zasajamo le tista zemljišča, ki so premalo ro=
dovitna ali če leže tako daleč od vasi, da je obdelovanje
otežkočeno.

Gozd se pravilno zarašča, če skrbimo, da se naraščaj
pravilno razvija. Obrezovanje, čiščenje in trebljenje je
gozdu prav tako potrebno kakor vsem drugim rastlinam.

59. Sejalec.

Svetel znoj sejalcu kmetu
v izorane brazde pada.

V zemlji se rodi, zaklije
zlato klasje, zlata nada.

Znoj na čelu — sveta rosa!

Kamor na zemljico kane,
ko bi Bog jo blagoslovil,
tam življenje novo vstane.

Cvetko Golar.

64

60. Pšenica in rž.

»Lepo število nas je bilo v žitni shrambi,« pripoveduje
pšenično zrno drobni rži, ki počiva v sosednjem predalu.
»Dobro se spominjam,« nadaljuje, »da sem že ležalo v temle
predalu, a kakor v sanjah slutim, da sem preživelo dolgo
leto življenja v raznih oblikah.«

»Meni se tudi tako zdi,« šepeče suhljata soseda, »a sama
ne vem pravzaprav kaj.«

»Pomisliva malo!« pravi prva. Tiho je bilo nekaj časa
v shrambi, nato pa je pričela pšenica:

»Bil je jesenski kvatrnh teden, ki je navadno deževen.
Vrata v shrambo so zaškripala in nehote me je obšla težka
slutnja. In prav sem čutila. Suhljat mož je stal pred mojim
predalom. Kar se potopi robata njegova roka med nas in
nas pograbi v leseno posodo, iz katere nas strese v nekak
železen lijak. Zdajci nastane med nami hud prepih. Hotela
sem pogledati, kaj ropoče nad menoj, pa me v istem hipu
zgrabi močan vrtinec, spihne raz mene ves prah in me po*
grezne nekam v globočino. Oh, to je bilo hudo! Valile smo
se in krožile po nekem železnem ražnju, da se mi je vse
vrtelo v glavi. Nekatere moje slabotnejše sestrice so padale
skozi neko mrežo nazaj v ono leseno posodo, me druge pa
smo se valile dalje in dalje, dokler nismo na notranji strani
ob koncu onega valjarja popadale kot nezavestne v drugo
leseno posodo. Zdramila sem se šele tedaj, ko mi je mrzla
tekočina pretresla ves život. Vrgli so nas v vodo in še vse
mokre stresli v vreče. Slišala sem kmete, ki so se pogovarjali
o nas, češ, da nas čistijo. In res! Odstranili so od nas nad*
ležni plevel, ki nas je vedno mučil. Med čiščenjem v stroju
je odpadel od nas.

Kmalu smo bili na vlažni zemlji, kamor nas je zmetal
oni kmet. Izprva me je zazeblo, ko pa me je brana zagrebla
s prstjo, mi je postalo nekako sladko ob srcu. Kot v omotici
sem ležala nekaj dni in čutila, da se preoblikujem.

Vlaga je tiščala vame in me neznansko odebelila in
napela. Kisik in ogljik sta se v meni sprijaznila in izpuhtela
v obliki ogljikove kisline. V kratkem sem postala sladka;
ves škrob se mi je namreč pretvoril v sladkor. Srajčka mi je
postala pretesna in se je razpočila. Kal, ki sem jo skrivala

65

pod gornjim odelom, se je pretvorila v noge in roke, srce
pa mi je polnila nekaka sladka slutnja. V takem stanju,
polnem pričakovanja, se oprem ob one nožiče, z rokami se
oprimem prsti in se prerinem do vrha zemlje. Oh, kako
veselje! Pred menoj se razgrinja pravi raj. Prijazno solnce
mi pozeleniva ličeca, lahni veter pa ohlaja hudo razburjenje.

Solnce se je nagibalo k zatonu. Postajalo mi je nekako
hladno Za solncem sem hotela, opirala sem se ob zemljo,
a zaman: noge so mi bile priklenjene. Taka je usoda
rastlin...

Prihajale so hladne noči, za njimi hladni dnevi. Slednjič
pa nas je popolnoma zagrnila snežena plast. Nadležni plevel,
ki se pase v zemlji po več let, mi je pripovedoval, kakšna
dobrota je rastlinam snežena plast. Sneg je rastlinam topla
odeja, a gorje tistim, ki jih sneg ne pokrije. Boriti se morajo
z mrazom, vetrom in slano, ki nosijo s seboj kal smrti. To
me je potolažilo.

Hrane sem imela dovolj. Rasti tako ali tako nisem
utegnila, zato mi je zadostovalo malo dušika in kalija, ki
sem ju našla v hlevskem gnoju.

Dolgo je ležal sneg nad nami in kar dušilo nas je že.
Snežena skorja je oledenela. Še nekaj dni in pomrle bi bile.
Toda ne! Nad seboj smo zaslišale konjska kopita in ob
vsaki stopnji se je prerival do nas prijetni dih nadzemskega
zraka. Kako smo se oddehnile!

Pomlad z vsemi sladkostmi se je bližala. Solnčni žarki
so trgali sneženo odejo in nas dvigali k sebi više in više.
Pričelo se je pravo pomladno življenje.

Po lističih sem zbirala nočno roso. Ker so na zgornji
strani gladki, se je vodica pretakala po meni h koreninicam,
da so se ob njih raztapljale doslej neužitne rudninske snovi.
S hrapavo stranjo lističev sem srebala iz zraka ogljikovo
kislino, ki mi je dajala moč rasti in življenja.

S koreninicami Sem tipala okoli in okoli, da bi se bolje
preživila. Največ redilnih snovi sem dobivala seveda v hlev*
skem gnoju. Ta je imel zame v zalogi dovolj dušika, kalija
in fosforove kisline, brez katerih bi ne bila mogla rasti in
se povoljno razvijati. Ali kaj, ko so bile te snovi v taki
obliki, da bi bila morala imeti zobe, ako naj bi jih hotela
uživati. Čakati sem morala blagodejnega dežja, ki je vse te

5

66

snovi raztapljal in jih dovajal mojim koreninicam, ki so jih
srkale in jih delile mojemu životu.

Tako sem veselo napredovala, naslajajoč se ob solnčni
svetlobi in toploti, žlahtni rosi in mehki deževnici.

Ko sem odgnala klasje, me je priroda okitila s cvetjem,
blagodejen veter pa ga je stresal in sipal cvetni prah na
vse strani, da se je zarodil plod.

Prišel je mesec julij. Moje steblo je ostarelo, klasje po*
rumenelo in zrnje je dozorelo. Klonila mi je glava, polna
plemenitega plodu. Prišle so neusmiljene žene in so meni in
sestram porezale noge ter nas zvezale v snopje. Kmet nas
je naložil na voz in odpeljal v kozolc, kjer sem izgubila
vso kri.

Strašno je ropotalo po vasi, ko nas je kmet zopet na«
ložil na voz in nas odpeljal na pod. Tam so nas polagali v
nasade in zbijali s cepci po nas, da so marsikako sestrico
zdrobili v moko. Potisnili so nas nato v kot, in ko je bilo vse
zmlačeno, so nas retali, čistili, ravnali in potem zanesli
semkaj.«

Pšenično zrno je utihnilo. Nekaj časa je bilo v žitnici
vse tiho. Nato pa se zgane rž in zašepeče: »Vse sem ob
tvojem pripovedovanju vnovič preživela. In kaj sedaj,
sestrica?«

»Hm, dvoje je mogoče,« odgovori pšenica. »Ali nasto«
piva iznova isto pot kakor doslej, ali pa naju zmeša gospo«
dinja v soržico in nama v mlinu potro vse kosti ter naju
z drugimi vred zmeljejo v moko. Moko zmešajo v testo in
nama v peči pokončajo zadnjo sled življenja. Vendar pa
bova živeli še dolgo, dolgo na rdečih licih pridne mladine,
ki je ljubi kruhek tako silno rada.«

V predalu je nekaj zaškrtalo. »Slišiš miš?« sta zasope«
tali obe hkratu in utihnili.

61. Kresna noč v sadovnjaku.

Topel kresni večer je bil. Truden od dela sem se zleknil
v kopico dišečega sena sredi vrta. Brezštevilne zvezde na
nebu so svetile, se lesketale in pomežikovale, izza daljnih

67

gora pa je tiho priplavala luna, sipajoč srebrno svetlobo.
Čudovite sence so rasle pod dremajočimi drevesi. Čirički
so cvrčali, kobilice godle.

Zaspal sem.

Luna je bila že visoko na nebu, ko se prebudim. Ali kaj
je to? Velika jablana pred menoj žari, kakor bi bila posuta
z električnimi iskrami. Neštevilo kresnic sedi po vejah, ve?
jicah in listih, lazi po deblu in po tleh v travi, kakor bi iskale
še kak nerazsvetljen skrit kotiček. In prečudni glasovi pri«
hajajo od tega kakor dan svetlega prostora.

Kresna noč! Živali se pogovarjajo!

Gledam, gledam in poslušam.

Ob deblu sedi s privihanim repkom dolgouhi zajček.
Zadovoljno si popravljajoč s sprednjima šapicama ščeti«
naste brčice, čepi mirno tik svoje luknje in mežika s črnimi
očmi tolsti voluhar,  njegov bratranec, malivoluhar,
pa nemirno traplja okoli njiju in jima pripoveduje nekaj
važnega. Na bližnjih cvetkah se zibljejo črnožilasti glogov
belin,  komaj iz bube izlezli prsteničar,  rjavi ja«
bolčni zavijač  z bratcema, češpljev im in hru«
ševim zavijačem.

Na jabolčnih listih so čepeli rilčkarji: marogasti
cvetoder, rjavi zavijač,  višnjevi m 1 a d i k a r in
rdeči jabolčni lubadar.  V njih družbo so lezli po deblu
in vejah zakasneli koščičar, bakrenasti slivar
in drugi rjavi, zeleni, višnjevi in črni hroščki, ki jim še
imena ne vem.

Po tenkih nitkah so se spuščale črvičkom podobne li«
činke in gosenice. Vse je mrgolelo, šepetalo kakor pred
velikim zborovanjem.

V tem udari urni zajček z nožico ob tla in glasno
momlja: »Tiho, mene bole že ušesa! Tako ne pridemo do
zborovanja, polnoči je že minulo! Poklicali ste me, in prišel
sem v ta nevarni kraj, da se domenimo, kaj nam je storiti
v teh hudih časih, ko nas neusmiljeni človek preganja na
vseh koncih in krajih. Izvolite predsednika!«

»Zajček, zajček naj bo! On je največji med nami,« od«
meva od vseh strani.

»Res, največji je,« govori zavistni voluharček, »a je tudi
naj večji strahopetec, kar jih pozna svet. Predlagam nekoga

5 *

68

drugega. Poslušajte! Včeraj sem se tik pritlične jablane ob
hišnem zidu sešel s svojo sestrično, hišno miško. Ona mi je
pripovedovala čudovite stvari iz človeškega življenja. Vam
vsem bi bilo v prid, ako bi to slišali. Zato sem jo povabil na
naš nocojšnji shod. Obljubila je, da pride. Glejte, že prihaja
po stezici. Svetujem vam, da jo spoštljivo sprejmete in iz*
volite za predsednico!«

Nato priskaklja siva dolgorepka. Voluharček jo po?
zdravi in prijazno sprejme ter jo pelje v sredo zborovalcev
in posadi vrh krtine, odkoder je imela lep razgled.

»Pozdravljena, modra miška! Živela naša predsednica!«
ji done od vseh strani navdušeni pozdravi. »Prosimo te, vodi
naše zborovanje in svetuj nam, kako se ubranimo nevar=
nosti, ki nam preti od vseh strani!«

Ko se miška oddahne, se zadovoljno ozre z bistrimi
očmi po radovedni množici in govori: »Častiti zborovalci!
Zahvaljujem se vam za prijazni sprejem in za čast, ki ste
mi jo izkazali. Rada ustrežem vaši želji. Povem vam vse, kar
vem. Žal, da vam prinašam le žalostne novice. A v korist
vam bo, če si jih zapomnite in po tem ravnate. Poslušajte
torej!

Gospodar hiše, v kateri bivam,- je tudi posestnik tega
sadnega vrta. Zvečer se rad pogovarja z ženo in deco. Ker
sem si v to družinsko sobo izglodala luknjico pod omaro,
večkrat poslušam njih pogovor in zvem vse, kar delajo in
nameravajo. Imajo tudi čudno knjigo, iz katere berejo otroci.
Vsi, kar vas je zbranih, ste naslikani v tej knjigi, pa tudi
vaše življenje in delovanje. Po stenah pa vise table in tudi
na njih ste naslikani vi, vaša jajčka, ličinke, gosenice in
bube. Po drugih tablah pa so naši in vaši najhujši sovražniki.
Na eni: podlasica, jež, krt, rovka in netopir,
na drugi hrošči brzci: poljski brzec, bakre*
nasti in zlati krešič, moškatnik ali otimač  in
njihove ličinke. Tudi vsi najezdniki, kakor ž o 11 o n o g i
goseničar in bubičar  so vmes. Ali vsem tem krvo*
lokom ne bo gospodar storil nič žalega. Pravi, da so njegovi
prijatelji. Posebno rad ima ptičke, ki so vaša smrt, in da
jih bo še več na vrtu, jim napravlja ugodne valilnice.«

Vsi trdi od strahu gledajo preplašeni modro miško, ki
nadaljuje: »Pa to ni še vse. Kar vas ne podavijo prej imenom

69

vani sovražniki, vas uniči prebrisani človek. Jeseni namaže
drevesa z apnom, da pogine vse, kar se skrije za skorjo. Pa
še petroleja, žolča in karbolineja bo prilil, da ne bo dišala
lubad niti zajčjemu zobu.«

»Joj, še trde skorjice mi ne želi v mrzli zimi!« plaho
vikne zajček.

Ne meneč se zanj, govori miška dalje: »Pa vso staro
skorjo, lišaje in mahov j e bo odrgnil s strgačem, da ne boste
imeli skrivališč. Le zapomni si to, jabolčni zavijač,
ki se zabubiš v belkastem zapredku med razpokano skorjo!
Vsi oni pa, ki prezimujete v zemlji, poginete, ko bo gospodar
spomladi in jeseni prekopal zemljo .okoli dreves. Pobral in
zažgal bo pa tudi gosenične zapredke, ki vise pozimi na
drevesih.

Okoli debel bo privezal papirnate klejaste pasove, in
vse, kar leze ino grede po deblu, bo tu obtičalo in poginilo
žalostne smrti. Če pa kdo uide, pridejo še njegovi urni in
pridni otroci, pogrnejo plahto okoli debla, potresajo drevo
in veje, da počepate doli na prestiralo. Pa vas poneso in
vržejo v ogenj. Mendral pa bo tudi vas, krvne ušice,  in
potapljal v strupeno tobakovo vodo ali z njo škropil zelene
vršičke, na katerih se držite!«

»Gorje, gorje!« kliče prestrašena družba. Vmes pa go*
drnja debeloglavi voluhar, da mu to nič ni mar.

Zato se obrne miška proti njemu in mu pravi: »Motiš
se, debeluhar! Tebe ima gospodar še posebno na piki. Ti
uničiš na mah vse drevo, ko mu obgloješ korenine. Tvoji
predniki so jo odnesli, ker so zvalili vso krivdo na krta,
a poslej bo drugače. Človek je spoznal tvoje podzemeljske
zvijače. Ker ne prideš pod milo nebo, ti nastavi pred rov
samostrelnico s sladkim korenčkom. Ti sladkosnedi butec
boš seveda zagrabil slaščico, pa zagrmelo bo in konec te
bode.

Tudi ti, zaspana gosenica vrbovega zavrtača,  ki
nas brezbrižno opazuješ iz svojega rova v jablanovem deblu,
misliš, da ti nihče ne more do živega. Pride gospodar, zagleda
luknjo v deblu in zgrizke na tleh, pa te z žico poišče v rovu
in te prebode ter zrnasti z njo.«

»Grozno, strašno! Kaj nam je storiti? Svetuj nam,
modra miška!« tarnajo in prosijo prestrašeni zborovalci.

70

»Rada bi vam pomagala, a vam ni rešitve na tem vrtu.
Povem vam še to: Moj gospodar se večkrat pritožuje zoper
soseda in mu pravi nemarnež, ker ne preganja s svojega
sadnega drevja škodljivih mrčesov. Tja pojdite! Morda tam
najdete zavetja. Odtod pa zbežite, izselite se!«

Pesek zaškriplje na vrtnem potu.

»Čujte! Gospodar gre!« vikne prestrašeni zajček in
kakor veter ga neso noge z vrta.

Kresnice pogase svoje lučke. Hipoma se stemni in vse
utihne pod jablano. Zdramim se, vstanem in stopam proti
domu, premišljujoč ta čudoviti dogodek bajne kresne noči.

A. Lunaček.

62. Kosti.

»Imate kaj kosti? Dobro jih plačam,« se oglasi na pragu
imovite hiše deček z vrečo preko rame.

»Kosti? Čemu ti bodo? Mečem jih na dvor, da jih glo*
dajo psi in mačke,« zamrmra neprijazna kmetica.

»Ni pametno, mati, da mečete kosti na dvor. Kosti
dajo zopet kosti, vzrejajo naše rastline, našo živino in tudi
človeka,« razlaga mali kupec. »V šoli nam je pravil gospod
učitelj, da so kosti najvažnejše hranivo pšenici in drugim
rastlinam.«

»Beži, beži! Po več let sem že videla kosti, ki so se
valjale po njivi, pa pšenica zato ni bila nič boljša,« ugovarja
kmetica.

»Vem, mati,« nadaljuje neugnani deček. »Vem pa še
več! Kosti v tvornicah osmode v oglje, da z njim čistijo
sladkor. Iz preostalega oglja znajo učeni možje dobiti neko
snov tako, kakor znate vi iz krompirja spraviti škrob. Ta
snov se imenuje fosfor, ki se prav rad vname in ga zato
uporabljajo za vžigalice. Kaj bi vi brez vžigalic, mati!«

»No, no! Vsi ljudje vse vedo!« dostavlja mirneje gospo*
dinja. »Pa vendar vžigalic tudi še nikdar nismo dajali
pšenici.«

»Ne vžigalic, pač pa uporabljajo umni kmetovalci za
umetno gnojilo fosfor, ki se s kisikom spaja v fosforovo
kislino,« pojasnjuje umni deček. »Veste, mati, kostno oglje

71

zdrobe v moko in jo prodajajo kot superfosfat, ki prija vsem
žitom, zlasti pa še ajdi.«

»Kaj še! Saj še tako prehobotno rasto žita, ker imamo
dovolj gnoja,« zavrača kmetica. »Vse nam polega in gnije.«

»Res je, ker gnojite s svežim, a ne s preležanim gnojem.
Fosforova kislina ne vpliva na rast, marveč se zbira največ
v semenih, kjer ustvarja beljakovine,« poučuje kupec.

»In kako naj bi prišel fosfor v rastline?« vpraša gospo=
dinja, ki jo je vse to jelo zanimati.

»Prav enostavno,« odgovarja deček. »Fosfor se s po=
močjo ogljikove kisline v zemlji raztopi, rastline ga s kore*
ninicami použijejo, nato pa ga po stanicah krožeči sok za*
nese v semena, kjer čaka, da ga použijemo. V telesu se
nabira v mesu, krvi, največ pa v kosteh.«

»Če je tako, bom pa odslej skrbneje pazila na kosti,«
obljubi gospodinja odhajajočemu dečku.

»Kaj vse dandanes ti otroci znajo! Od njih se nam bo
že treba učiti,« mrmra sama v se.

Josip Lapajne.

63. Kdo uporablja toplomer.

V vsaki šolski sobi visi toplomer. Z njim določamo
toplino, ki bodi  + 20° C. Tolikšna toplota je potrebna, kjer
mirno sede delamo. Doma se bolj ali manj gibljemo, zato
zadostuje toplota 1'7° C. Pretopla spalnica je nezdrava, zato
ne imej v njej nad 15° C.

Toplino zraka določamo na ta način, da obesimo toplo *
mer v senci zunaj kje vsaj dva metra od tal.

Pri mnogih toplomerih je lestvica načrtana na papirju
ali na porcelanasti deščici, ki tiči s toplomerovo cevjo vred
v širši stekleni cevi. Presledki od stopinje do stopinje so
široki in razdeljeni na desetinke. Na teh toplomerih je za «
četna stopinja navadjio  + 35°, končna pa  + 42 0  C. 5 tem
toplomerom meri zdravnik toplino bolnikov, da spoznava
značaj in potek bolezni. Ako vtaknemo toplomer pod pa=
zduho zdravemu človeku, kaže navadno  -f 37° C. Pri bolniku
je toplota pogostokrat višja; pri nekaterih boleznih doseže
40 0  C ali celo več.

72

Podoben toplomer uporablja živinozdravnik. Naravna
toplota zdravega konja znaša 37 5 — 38'5° C, zdravega goveda
38—39'3° C, zdravih ovac, koz in prašičev celo  38\5— 40 0  C.
Umen kmetovalec skrbi za primerno toplino v hlevu. Do ?
loča jo najlaže s toplomerom. Naj bi ne bilo nobenega
hleva brez te važne priprave! Primerna toplina v hlevu je
14 — 16° C. To toplino dosežemo poleti z zračenjem, zlasti
ob jutrih in večerih, pozimi pa da zapiramo in zapažimo
okna in vrata. Velike hleve, posebno ako ni pozimi v njih
dovolj živine, natrpamo s slamo ali steljo. S tem zmanjšamo
prostor.

Našim kmetovalcem zmrznejo ob mrzlih zimah v kleteh
poljski pridelki, posebno krompir. V kleti obešen toplomer
nas opozori na pretečo nevarnost. Če kaže toplomer le nekaj
stopinj topline, pokrijemo pridelke s slamo ali s cunjami,
zapažimo okna in vrata. V skrajni sili zavarujemo klet proti
prevelikemu mrazu z loncem žerjavice.

Vinogradnik je spravil sladki grozdni sok v sode in
skrbi, da mu mošt pravilno pokipi. Od pravilnega kipenja
ali vrenja zavise dobrota, stanovitnost in čistost vina.
Kipenje provzročajo kipelne glivice, za katere je treba
gotovih pogojev, da se pravilno razvijajo. Poglavitni pogoj
je stalna toplina 15 — 18 0  C. Klet mora torej biti primerno
topla, ako ni, moramo v njej po potrebi zakuriti. Pri višji
toplini odhaja preburno ogljikova kislina in odnaša s seboj
alkohol in fini duh v škodo vina. Če se toplina zviša nad
25— 30 c  C, se kipenje ustavi, to pa vinu jako škodi.

Na vse to opozarja umnega vinogradnika toplomer, ki
visi izpod stropa v zidanici.

Mlekarne zalagajo mesta z mlekom in mlečnimi izdelki.
Vsi vemo, da se mleko zlasti poleti kmalu zastri ali skisa,
kar provzročajo glivice cepljivke. Mlekarne zato mleko
pasterijo,  t. j. segrevajo ga v posebnem kotlu na  +70° C.
V taki vročini poginejo glivice, ki bi provzročile kisanje
mleka, poginejo pa tudi druge zdravju škodljive glivice.
Pasterjeno mleko je posebno zdravo za otroke in bolnike.
Pred oddajo ohlade mlekarne mleko na  2—5° C. S tem povet
čajo njegovo stanovitnost. Tudi pri izdelavi sirovega masla
in sira je sirarju edini zanesljivi svetovalec toplomer.

73

Kadar hočemo napraviti iz vina ali sadja kis, moramo
skrbeti, da ima tekočina 25 — 30° C topline, sicer se ne skisa.
Ob toplini nad  35° C preneha kisanje.

Cepljene trte se dobro zrastejo le tedaj, ako se tvori na
cepljenem mestu dovolj kalusa, za to pa je treba primerne
topline in vlage. Trte vlože v zaboje s šoto in te denejo v
silnik (rastlinjak), v katerem kaže toplomer  22—23° C.

Vsi ste že slišali, da vale kokošja jajca ter tudi jajca
druge perutnine v posebnih valilnicah z umetno toplino.
V valilnici je toplomer najvažnejša priprava. Ves valilni
čas (28 —29 dni) mora kazati 42° C. Nižja toplina le pokvari
jajca, višja pa zamori v njih življenje.

Važen je toplomer za določanje topline v kopeli. Kakšno
toplino naj ima voda za kopanje, se ravna po zdravju in
čvrstosti telesa.

Toplomer potrebujejo pivovar, barvar in mnogi drugi
obrtniki.  Andrej Škulj.

IV. Priroda

A. Jesen.

64. Lastovice.

Na visokem križu cerkvenem
solnca trepeče jesenskega soj
in od blizu in daleč se zbira
lastovic plahih tožeči broj.

In spuste se v daljavo sivo,
megle zagrnejo tožno nebo,
pa je ptičicam tesno in težko —
saj so vzele od doma slovo.

E. Gangl.

65. Vse je veselo.

Večkrat je že šla mimo vas, vsa lepa, smehljajoča se,
dobrotna. Poznate jo dobro in okušali ste že često njeno
dobroto, pa si je morda niste natanko ogledali.

Dobrotna gospa je in ljubezniva. Polne košare sadja
nosi in polne brente sladkega grozdja. Polni nam z rado*
darno roko žitne hrame ter nas preskrbuje z vsemi potreb*
ščinami za življenje. Kako bi ne bili veseli! Vse hiti z njo
na polje, na travnik in v gozd. Ptice zbira v krdela, ki oble*
tavajo svoja priljubljena domovja in, poslavljajoč se, pojo
zadnje pesmi v pozdrav vsem znancem. Neprestano je
gospa na delu — zgled vztrajne marljivosti.

75

Ej, videli ste jo že večkrat, ko je šla mimo vas, vsa lepa
v jesenskem nakitu, smehljajoča se, dobrotna. Poslej tudi
natančno opazujte to veliko našo dobrotnico in jo posne*
maj te v marljivosti že v mladosti, da vam cvet mladosti
donese tudi sad, da bo vse veselo v starosti!

Andrej Rape.

66. Gozd jeseni.

- - . ' /

Krasen je gozd, ko ga blagodatna jesen okiti s svojimi
barvami. Zdi se, kakor da je pravkar zarumenel v svojem
zlatu. Pa potegne hladen jesenski veter, nastane deževje
in list za listom pada. Pod nogami ti šume mehke plasti
listja. Posušilo se je in odpadlo, ker drevesne korenine ne
morejo več srkati vlage iz hladne zemlje.

Lepa je jesen, lep je jesenski gozd. Nekaj prazničnega
se razgrinja čezenj in ti lega v srce, ko stopaš pod golimi
drevesi kot po svetišču.

Tiho je. Ni čuti ptičjih glasov ne človeškega govora
odnikoder. Le tu in tam prhutne samotna šoja skozi golo
vejevje, ki se maje v jesenskem vetru. Osamel je gozd, saj
so se preselile na jug ptice selilke, nekatere živali pa se pri*
pravljajo na zimsko spanje.

Andrej Rape.

67. Uporabljajmo s pridom sadje!

Vanda in Nada sta bili begunki. Lakomni laški tujec je
zasedel njuno ljubljeno domovino — solnčno Goriško. To je
bilo še v prvih časih vojne. Bežati sta morali z ljubljeno
mamico daleč, daleč, dokler nista slednjič našli zavetja v
tuji hiši.

Potrkljajev Matevž se je izselil v Ameriko, zapustivši
malo domačijo v oskrbo tujim ljudem. Kakor nalašč je
prišla prav našim begunkam. Na solnčnem griču stoji hišica
in poleg nje majhen hlev, vse skupaj obdano z raznim
sadnim drevjem. Tega sta se veselili zlasti ubogi begunčici.
Pa ne mislite, da sta bili morda žejni kislega jabolčnika!
Kaj še! Mislili sta na dobra jabolka in okusne krhlje, ki sta

76

jih uživali doma, preden je prihrumel divji Lah v njiju
domačo vas.

Pomlad je prišla v deželo in razstlala po travnikih pisa=
nega cvetja. Vanda in Nada sta hodili v šolo v bližnjem
trgu. Dan za dnem sta prinašali s seboj vsaka svoje jabolko
ali pa okusnih, mehkih krhljev. Druge součenke že zdavnaj
niso imele tega.

Nekoč pa vpraša součenka Vida brhko Vando: »Čuj,
Vanda, kako je to, da imaš ti še vedno sadje, mi pa ga že
mesece nismo niti videle, še manj pa okusile?«

Vanda pripoveduje: »Priskrbele smo si ga že jeseni,
kakor nas je učila naša dobra majka še doma.

Lepa jabolka in lepe hruške sva obrali z Nado na doma=
čem drevju in pazili pri tem, da nisva ranili nobenega sadu.
Stric nama je naredil obiralnik in delo je šlo hitreje od rok.
Nato sva zložili jabolka na polico v kleti. Vsak teden sva
pregledali sadje, in če sva opazili, da ga kaj gnije, sva
gnilad brž odstranili. Če bi bili pustili gnilo sadje med
zdravim, bi bila začela gniti tudi zdrava jabolka. Klet je bila
sicer mrzla, vendar ne toliko, da bi v njej zmrzovalo. Sadje
ne sme zmrzniti, sicer hitro zgnije.

Manj lepo sadje in tudi črvivo sva pa olupili in zrezali
na krhlje. Te sva polagali na leso, ali kakor pri vas pravite,
na mrežo. Lese je položila majka v pečico pri ognjišču ali
pa v krušno peč, kadar je bil že kruh pečen, in sadje se je
posušilo v nekoliko dneh. Tako smo napravile z majhnim
trudom kmalu precej krhljev. Vsak dan po šoli sva pobirali
z Nado trebež in ga lupili za sušenje. Olupke in zelo drobne
sadke je pa majka razrezala v veliko steklenico in nalila
nanje tople vode. Postavila jo je v kuhinjo na toplo in kmalu
smo imele iz tega dober kis ali ocet. Jabolčne peške sva pa
zbirali v škatlico in pozimi sva jih potresali ščinkavcem in
kalinom, ki sva jih privabili na okno.« —

Vidite, ljubi otroci, kako je naučila mati begunka svoji
ljubljeni hčerki koristnega dela! Poizkusite na enak način
tudi vi, in prepričan sem, da bo prijalo tudi vašim želodčkom
do spomladi shranjeno jabolko.

Pazite pa pri tem zlasti na to:

1. da ohranite pozne vrste sadja;

2. da ne bo sadje čr^vo ali obtolčeno;

77

3. da ne hranite sadja v sobah, ampak v suhih kleteh;

4. da večkiat pregledate zalogo in odberete takoj vse
nagnile sadove;

5. da v kleti ne zmrzuje, ker sicer morate pokriti sadje
s slamo.

Pomnite tudi to:

1. Olupljeni krhlji so boljši od neolupljenih.

2. Kuhani zaležejo več nego sirovi.

3. Spravljajte posušeno sadje na suhem prostoru!

4. Ako česa ne veste, vprašajte starše ali učitelja!

Božo Račič.

68. Uganka.

Pozimi vila Rogovila,
spomladi vila Metuljarka,
jeseni vila Radodarka.

Oton Župančič.

69. Otroci!

Zbirajte vsakovrstne peške, zlasti peške divjih hrušek
in jabolk!

Prinesite jih v šolo, ločene po vrstah, in spomladi vam
napravimo z njimi veselje.

70. Kako so prišli polhi v Gorjance.

»Že takrat, ko ni še bilo Dolenjcev na Dolenjskem —
ne vem, kje so že bili tedaj« — tako je pravil star polhar ob
ognju — »že tedaj se je bil polastil hudir polhov v krakov*
ski šumi, ker je vedel, da pridejo morda že kmalu v te
kraje Dolenjci ter vzamejo vse v svojo oblast in ne puste
njemu ničesar. Zato se je požuril prej. In prav je storil.

Ko so prišli Dolenjci in si porazdelili plodno zemljo ob
obeh bregovih Krke in postavili bele mejnike tudi po za*
raslem Krakovem, ki ni nikoli prej stopila vanje človeška
noga, tedaj si je hudir takoj izgovoril od kmetov za svoje

78

polhe žir brezplačno. Ker se je bilo bati, da bi zviti zlodej
ne uganjal kakih razposajenosti, so mu brezpogojno ugodili.
Od tedaj je gonil vsako jesen svoje polhe iz dupline v žir,
da so se lepo zredili in laže prespali trdo zimo. Ker so bili
polhi pohlevni in se niso radi oddaljevali od gospodarja in
pastirja svojega, je šel ta na kak hrast, žvižgal na prste —
zato ne smemo žvižgati na prste — ali pokal z bičem in —
pasel je samo ponoči — se smejal teti luni in zvezdam na
nebu.

Neko leto pa je prišla nad dolenjsko deželico uima.
Nastala je lakota. Hudirjevi živinici je huda' predla, saj so
ljudje sami radi uživali želod in gabrov plod. Hudir je tedaj
zagnal polhe z lačnimi želodčki spat.

Sedem let je trajala lakota, osmega pol. Ej, to bi bili
morali polhi priti na nič do enega, če bi ne bili hudirjevi!
Pa hudir, zvita betica, ta si je znal pomagati: šel je iskat
nekam — menda na Ferjavo — to je še dalje kakor h kralju
v Beograd — čudovit kamen. In ta kamen je nesel gladnim
polhom, ki so mrmrali po polšinah, od polha do polha in
vsakemu ga je dal oblizniti in vsak se je odebelil, da je
zadostovalo za vso zimo.

Ker pa tudi drugo polovico osmega leta ni bilo v Kras
kovem žita, hudir pa je bil izgubil oni čudoviti kamen in
drugega ni mogel dobiti, je izgnal živinico iz Krakovega čez
Krko v Gorjance, kjer je bilo njegovi živali dosti hrane.«

Po »Zvončku«.

71. Uganka.

Nima fantek kapice,
kapica ima fantička.
Prišumele sapice,
niso vzele kapice,
vzele so fantička.

Oton Župančič.

72. Sirota.

Tople ljubezni
. žejno srce
žene siroto  —
v gore.

V gori jo sreča
truden gozdar,
truden od samih
prevar.

»Kaj pa ti iščeš,
mladi deklič?«

»»Kje je ljubezni
gradič.««

»K materi pojdi!«

»»V grobu mi spi.««

»Tamkaj gradič njen
stoji.«

Silvin Sardenko.

73. Pozabljenim.

Vseh mrtvih dan!

Na tisto tiho domovanje,
kjer mnogi spe nevzdramno spanje,
kjer kmalu, kmalu dom bo moj
in — tvoj,

nocoj se vsul je roj močan,
saj jutri bo vseh mrtvih dan
Vseh mrtvih dan!

Bledo trepeče nad grobovi
tisoč svetil

in križe, kamne vrh gomil
jesenski venčajo cvetovi —

Vseh mrtvih dan!

Kjer dragi spe jim po pokopi,
kleče, solze živečih tropi.

80

Oh, dušo tre jim žal in bol;
pod zemljo pol, na nebu pol
nocoj jim je srce;
na grob lijo grenke solze,
v nebo gorke prošnje.

O, le klečite, le molite,
po nepozabnih vam solzite,
saj jutri bo vseh mrtvih dan.

Vseh mrtvih dan!

Solzite,
molite!...

In jaz?

Ko misli vsakedo na svoje,
koga, koga pa srce moje
spominja se tačas?

Vas, zabljeni grobovi,
kjer križ ne, kamen ne stoji,
ki niste venčani s cvetovi,
kjer luč nobena ne brli.

O, če nikdo

nocoj se vas ne spomni,
pozabil ni vas pevec skromni
in pa — nebo!

Simon Gregorčič.

B. Zima.

74. Zimski dan.

Solnce se od daleč skriva,
vrana leta okrog hiše,
tanek veter zunaj piše,
tla pa debel sneg pokriva.

81

Tam na klancu je vse živo,
vkup so iz vasi otroci,
vsak sani v premrli roči
vozi in drži se krivo.

Starec gre iz gorke hiše
in spomin se mu posili,
dni premišlja, ki so bili,
in na tihem solze briše.

Simon Jenko.

75. Zimska vožnja.

Hej, tja čez polje prostrano,
mimo neznanih strmin
gladko sani mi drči j o,
zvončki zvenijo: cin, cin.

Semtertja tiho sneg vsiplje
z golih, dremotnih se vej,
bistro bežijo konjički
dalje in dalje naprej.

Vse se pred nami umika,
vse kakor veter beži,
daleč za nami je mesto,
v sivi se megli gubi...

Radivoj Peterlin — Petruška.

76. Prokletstvo starke Zime.

Starka Zima se razsrdi in hoče spraviti s sveta vse, kar
diha in živi.

Najpreje se spravi na ptice. Dražile so jo s kričanjem
in žvižganjem. Pa prične puhati hladen veter, strga listje
raz drevje ter potrese z njim ceste in stezice. Ptičke se
zbirajo v tropah, zborujejo in se posvetujejo. Snidejo se in

6

82

lete za sinje morje v tople pokrajine. Samo vrabec ostane
doma, pa še on se zarije pod streho.

Potem se Zima spravi nad živali. S snegom pokrije
polje, debelo zamete pašnik in gozd, pošlje mraz za mra«
zom. Živali se ne prestrašijo. Nekatere imajo tople kožuhe,
nekatere se poskrijejo v globoke luknje. Veverica dolbe
oreške v duplini, medved si sesa taco v brlogu, zajček si
skakaje ogreva ohlajeno kri, konjički pa, kravice in ovčice
mulijo pripravljeno sladko seno v toplih hlevih in pijejo
gorko pijačo.

Tem huje besni Zima na ribe. Pošlje jim mraz za
mrazom. Ves svet prezeba, mrzel veter brije ledeno. Kot
s kladivom bije gromko: brez oporišč, klinov in zagozd
gradi mraz mostove čez jezera in reke. Jezera in reke
zmrzujejo, pa samo zvrha. Vse ribe utečejo v globino,
globoko pod ledom jim je še bolj gorko.

»No, le počakaj,« si misli Zima, »pokažem ljudem!« In
pošlje mraz za mrazom, drug za drugim, vedno hujši. Trdo*
vratni mraz prepreže stekla v oknih z ledenimi cvetkami,
oglaša se celo skozi debele zidane stene, trka na vrata.
Ljudje pa si zakurijo v pečicah, posedajo v prijetno topli
sobi po klopeh okrog peči, pripovedujejo si mične povesti
— in se posmehujejo zimi.

Zimi na posmeh se gibljejo po cestah težko obloženi
vozovi, konjički stopajo živahno, rezgečejo veselo; vozniki
topotajo z nogami, z rokami v rokavicah si manejo in ogre«
vajo prezeble ude ter hvalijo dobrodošli mraz.

V dno duše pa užali Zimo, ko vidi starka, da se ji celo
mala deca upira, odreka pokorščino; niti ta se je ne boji.
Po sveži snežini valijo otroci mehki sneg, se kepajo in raz«
posajeno valjajo ob zasneženih stezicah. Igrajo se v belem
snežku, iz njega delajo snežnjake, gradijo gore, jih polivajo
z vodo, da, še celo vabijo mraz: »Le pridi sem, razve«
seljuj nas!«

Od jeze uščipne Zima dečka za uho, drugega za nos.
Dečko pa seže po sneg, se odrgne — in lice mu zažari kot
ogenj. Iz

ruščine dr. P. Pestotnik.

83

77. Ptičja pogača.

Jurček in njegov dedek sta bila velika prijatelja. Raz*
drla sta marsikako šaljivo, ugenila marsikako možato. Cesto
je rekel dedek svoji hčeri, Jurčkovi materi: »Boš videla, iz
Jurčka bo še kaj! Presneto je pameten in razumen za svoja
leta. Ta ti bo delal veselje!«

Seveda je ob takih besedah od veselja zažarelo oko
skrbni materi in takoj je mislila: v šolo ga damo, v mestno
šolo.

Jurček je res mislil na vse. Za Božič so pobili vola, ker
se je bil na nogi hudo poškodoval. Takrat je Jurček prosil
deda, naj mu da nekaj loja.

»Kaj boš z lojem, Jurček?« je vprašal ded.

»Napravim pogačo,« se je odrezal Jurček.

»Kakšno pogačo vendar? Iz loja ne boš delal pogače?«

»Ne samo iz loja, dedek. Mamico sem že prosil maka,
konopelj, ovsa, pa tudi nekaj pešek od solčnic imam sprav*
ljenih. Iz tega in še nekoliko drugih stvari naredim pogačo,«

Dedku se je posvetilo v glavi. »Mhm,« si je mislil, »že
razumem.« Pa je dejal:

»Kaj ne, Jurček, tiste pogače, ki jo spečeš ti, ne boš
jedel sam, pa jaz tudi ne, pa drug človek tudi ne! Sploh sem
pa od sile radoveden, kako spečeš to pogačo.«

»Prav lahko, dedek. Povedal nam je v šoli gospod učitelj,
kako naj naredim to, in sedaj znam.«

»Kako pa, pouči, jajčece, še mene, staro puto!«

»Takole, dedek: Zgoraj naštete vrste semenja, dalje
kruh, kose mesa, posušene bezgove jagode zmešam z dvema
deloma raztopljenega loja, ki si mi ga že obljubil.«

»Kaj, da sem ti že obljubil? Pa naj torej bo!«

»To vročo zmes,« je nadaljeval Jurček, »potem ohladim
v loncu, ki je prevlečen z loščem. Nato zvrnem zmes iz
lonca in jo postavim na desko pred hlev, kamor ne moreta
dež in sneg, kamor pa lahko neovirano prihajajo ptički in
kjer je v bližini grmovje.«

»Torej ptički bodo jedli to pogačo! Zdelo se mi je že
kaj takega. Ampak povej mi, Jurček, čemu vsa ta zmes?
Zakaj bi kar tako ne potresal raznega semenja na desko
pred hlevom?«

6 *

84

»Dedek, veste, saj tudi jaz nisem prej tega vedel.
Gospod učitelj nam je povedal v šoli, da take krme dež in
sneg in mraz ne morejo pokvariti, tolšča pa greje in je zato
ptičkom posebno pozimi nad vse ugodna hrana. Do zadnje
drobtinice pojedo ptički to pogačo. Zrnja, ki ga navadno
posipljemo po oknih in kar po tleh, se veliko porazgubi in
nokvari.

Posebna prednost tega ptičjega kolača je tudi to, da
služi vsem različnim ptičkom, tistim, ki jedo žuželke, in
onim, ki se hranijo z mesom in zrnjem, vsem je torej po#
grnjena miza. Saj bi jo lahko zmešal tudi s cestnim blatom
in ne z lojem, pa saj veš, da tolšča tako dobro de ptičkom
pozimi. Tudi mi bomo jedli o praznikih potice.«

»Čemu pa je treba pri krmišču grmovja?« je zopet
vprašal ded in podražil Jurčka.

»O dedek! Ptički naj bodo vendar varni zalezovalcev,
zato morajo imeti priliko, da pred mačko ali ujedo lahko
zbeže na vejico, kamor ne more sovražnik za njimi. Poleg
tega pa si ptički svoje krmišče tudi radi ogledajo s kake
višine v bližini.«

»Lej, lej, Jurček! Vse si si pa tudi zapomnil. Prav, prav!«
ga je pohvalil dedek.

Ko je Jurček s pomočjo deda pogrnil na ta način mizo
svojim ljubčkom, ni še bil z vsem gotov. Brskal je po stari
šari med Čepin jami in orodjem v vrtni shrambi.

»Kaj pa bi še rad?« je povprašala mamica, ki je bila
prišla iz kuhinje.

»Ptičkom sva z dedom napravila pojedino, mamica, ali
pri pojedini je treba tudi pijače. Gospod učitelj je pravil,
da trpe ptički v času, ko je vse zamrzlo, še bolj od žeje
nego od lakote. Rekel je: kdor ljubi naše pevce, pripravi
pozimi posode za vodo in jo v njih večkrat menja.«

»In kaj bi rad?« vpraša mati ljubeznivo.

»Daj mi, mamica, podstavek izpod rožmarina, ki je
lani usahnil, in en lonec!«

»Kaj boš z njima?«

»Vidiš, voda pozimi zmrzne. Zato naredim tako, da ne
bo  mogla zmrzniti. V lonec denem na pesek žarečega oglja,

85

a na lonec podstavek z vodo, in ptički bodo imeli ves dan
ob pojedini pijačo, ki ne bo mogla zmrzniti.«

»Le kar vzemi podstavek, Jurček, po lonec pa pojdi z
menoj v kuhinjo! Prav je, da čuvaš sedaj gladne in žejne
ptičke. Poplačajo ti dobroto spomladi s petjem in pokončes
vanjem škodljivih mrčesov,« je rekla vesela mati.

»Boš videla! Ta ti bo le v veselje, ta naš Jurček!« je
zadovoljno zašepetal dedek materi v uho. Zvečer pa je pri
peči pravil Jurčku o Branku, prijatelju ptičic.

Andrej Rape.

78. Zimski gosti.

Ispred kuče moje
milopojke ptice
skakuču od jedne
do druge grančice:

Češljugar šareni
i sjenica mala.

Zima ih je ljuta
amo potjerala.

Svako jutro, kada
iz kuče izadjem,
svoje male goste,
svoje ptice nadjem

Pred vratima stoje
pa ko da me mole:
»Bacite nam jednu
mrvu hljeba dolje!«

Uzmem komad kruha,
pticama ga dijelim;
dijeleči ga s njima
i ja se veselim.

Hrv. čitanka.

86

79. Branko prijatelj ptičic.

»Činčarara, to se je pa prileglo našim praznim želod«
čkom! Sedaj se pa le stisnite vsaka v varno zavetje pod
smrekovo vejico ali kamor si bodi, da vam bo topleje!« —
Tako je govorila stara sinica mladičem, ki so skakljali okrog
deščice, na kateri je bilo natreseno razno semenje.

»Čakaj, mamica, da še tole peško izluščim pa pozobljem.
Zdi se mi, da je še dovolj prostora zanjo v mojem želod«
čku!« se oglasi mlada siničela.

»No, le privošči si jo, saj sama veš, koliko ti je treba,
da ne boš več lačna,« pravi starka.

»Mamica, mamica, jaz sem pa že tako sita, da me kar
trebušček boli. Pa počila menda ne bom, kaj praviš,
mamica?« zakliče siničelka.

»Ne bo menda tako hudo; kmalu ti odleže,« jo potolaži
starka.

»Cicifuj — cicifuj, jaz bi pa tudi rad imel kaj pečenke,«
se oglasi prešerni siničelček. »Veste kaj, sestrice, tjale v
sadovnjak poletimo, tamkaj gotovo dobimo kaj mrčesa
za posladek!«

Saj res, saj res, — činčarara, cicifuj, cicifuj,« zakličejo
vesele, in ne meneč se za burjo in sneg, je odletelo živahno
krdelce na bližnje hruške in jablane, češnje in češplje, kjer
so preiskale sinice sleherni list in listič, prebrskale s kljunčki
vsako skorjico lubadi — pa vlačile na dan premrle gosenice
in drugi mrčes. Kar je bilo le živega, vse je moralo v
želodčke...

Tako življenje je na Brankovem vrtu vsak dan. Zjutraj
natrese Branko pred hišo na deščice bučnih pešek, zrnja od
solnčnic in drugega semenja, ki ga rade luščijo sinice, zato
pa so dan na dan na bližnjem sadnem vrtu, kjer trebijo
drevje raznih škodljivcev.

Ko pa se v topli pomladi drevje prebudi in ga posuje
Stvarnik s snežnobelim cvetjem, ne bo gosenic, ki bi ga uni«
čevale. Drevje pa bo rodilo obilo okusnega sadja, ki ga
Branko tako rad je!

Otroci, ali bi vi ravnali drugače? Ravno tako, kaj ne?
Dajajte pridno hrane koristnim pticam kakor Jurček in
Branko, saj vam obilo poplačajo ta trud. Fr. črnagoj.

87

80. Deček in sinica.

Deček.

Ti lepe barve siničica,
ti moja ljuba ptičica,
kaj po kletki plašna prhutaš,
kaj jezna svilek rahljaš?

Oh, in v kletki imaš korito,
v koritu konoplje so, pečke in žito
in z vodo napolnjeni dve posodi,
da lahko piješ in se koplješ v vodi.

In soba je toplo zakurjena
in sneg te ne more močiti pršeč,
a ti si tako razburjena,
vse kote pretikaš, da ven bi ušla.

Sinica, kaj hočeš od mene več?

Hvaležna mi bodi, da imaš dom!

Zapoj mi, pa bolj te še' ljubil bom,
zapoj mi, pa bolj bom še skrbel zate,
saj ljubi ptičice moje srce!

Sinica.

O ti mali deček moj,
gorak, ne tajim, je zapeček tvoj,
tvoji roki sta res darežljivi
in tvoji pogledi pač ljubeznivi —
a jaz le ljubim zlato prostost,
naj tudi jo bičata mraz in post.

Oh, vsako zrnce tožna pozobljem

v spominu nanjo, v spominu najglobljem ...

Peruti so meni ustvarjene,

nebeško solnce me vabi, dviga,

moj dom so gore ožarjene,

priroda božja — življenja mi knjiga ...

Ko vzel si prostost mi, vzel si mi vse.

O deček, kratek življenja je sen!

Čuij, precej zapojem, če pridem ven.

Moj dobri otrok, usmili se me,
izpusti me, izpusti me le!

Anton Medved.

88

81. V gostih pri starčku Mrazu.

Maša sladko spi v mehki postelji in vidi čudne sanje:
vsa priroda spi, sama blodi po gozdu, opazuje — pred njo
sedi starček, siv, popolnoma siv, Mraz Ivanovič. Sedi na
ledeni klopici in použiva snežene kroglice. Z glavo maje
sem in tja : — z las se mu siplje iv j e — iz ust se mu vali
gosta para.

— »A!« pravi starček. — »Zdravstvuj, ljubo dekle!
Zahvaljujem te, da si prišla v goste. Pomoreš mi, meni
starčku, da se malo oddahnem. Pojdi sem! Pripravi mi
postelj in potem mi tudi lepo zrahljaj pernico!«

Mraz Ivanovič jo privede k sebi v hišo in ji veli, naj pri*
pravi postelj. Mrazova hiša je narejena vsa iz leda: vrata,
okna, tla — vse je iz leda in po stenah polno sneženih
zvezdic. Pri Mrazu Ivanoviču leži na postelji s pernico
skupaj svež, mehek sneg.^ Maša prične rahljati sneg, da si
starček bolj odpočije na mehkem.

Ali njej ubožici roki okorita pri delu in prsti zardijo.
»Nič ne de!« pravi Mraz Ivanovič. »To je zdravo. Pa še
poglej, kako posebnost imam.« Zdajci dvigne sneženo odejo
s pernico in Maša vidi, da raste pod pernico zelena travica.
Maša se razžalosti. »Zakaj zapiraš zeleno, travico pod sne=
ženo pernico, zakaj je ne izpustiš v božji svet?« ga vpraša
»Ne izpustim je zato, ker ni še čas za to. Travica je sedaj
prešibka. Če ji dovolim v višino, jo zgrabi zima in bi poleti
ne mogla dozoreti. Glej, zato sem pokril mlado zelenje s
sneženo pernico. Kmalu pride pomlad, moja snežena odeja
se raztaja, travica zagleda božji svet, potem se lepo oklasi
in se razvije v krasno žito. Ne pravijo zaman: mnogo snega
mnogo kruha.«

»No, pa mi povej, Mraz Ivanovič, zakaj hodiš pozimi
po mestnih ulicah in trkaš na okenca?« »Zato trkam na
okna po mestih in vaseh, da ljudje ne pozabijo pripraviti
peči in zakuriti v pravi čas. Vrhtega trkam na okna, da se
ljudje zavedajo, da živi poleg njih, ki lahko sede v gorko
zakurjenih hišah ali se lahko oblačijo v tople plašče, nižje
ljudstvo, ubožci, ki pozimi prezebajo in jim je treba po=
magati.«

89

Tu pogladi Mraz Ivanovič Mašo po glavici in leže k
počitku. Med tem Maša pospravi vse po hiši, gre v kuhinjo,
pripravi obed, popravi starčku obleko in zašije perilo.
Starček se zbudi in je z vsem prav zadovoljen.

»Zahvaljujem te,« ji reče, »razumno si dekle! Postregla
si meni starčku, tudi jaz se tebi oddolžim. Tu imaš iglico z
dragim kamenom, da si zapenjaš z njo šerpo.« Maša starčka
lepo zahvali... se prebudi.

Iz ruščine dr. P. Pestotnik.

82. Ob oknu pozimi.

Blagor nam, ko  v hrbet peč
ljubo nam toploto diha!
Naj, če hoče, burja piha,
nas varuje soba tiha,
glad nam je neznana reč.

Rajša mamica ne je,
nego da bi mi stradali.

Radi vsem bi pomagali,
ko bi mogli, ko bi znali
prazne polniti roke.

Enih pa ne pozabimo!
Vedno kje se kaj dobi,
da se ptičkom ugodi,
ko jih glad in mraz mori  —
le brž okence odprimo!

Priletite in zobljite!

E j, ob oknu je veselo!

Ko bo zopet solnce grelo,
vse bo pelo in cvetelo —
ptički nas ne pozabite!

E. G angl.

90

83. Kako je babica kurila peč.

Moja babica je bila kaj razborita ženica. Sedaj jo raz*
urnem. Pred leti pa, ko sem bil še deček petih let, se sporni*
njam, da sva se večkrat prerekala pozimi zaradi peči. Jaz
sem trdil, da bo soba prej gorka, če je nič prej ne prezrači
in kar zakuri, ona pa je trdila narobe. Nisem mogel verjeti
tega, pa je bila le čisto prava njena misel.

Ko sem videl, da moj ugovor nič ne pomaga, sem uganil
drugo. Zmislil sem si bil razlog, ki gotovo izpreobrne babico,
pa je ni. Dejal sem: »Če prej prezračite sobo, pride vanjo
polno mraza. Soba se zato dalje časa ne razgreje, pa če vi
pravite, da se prej, pa naj velja, ampak veliko več drv
pokurite, ker je soba bolj mrzla.«

Zmagovito sem jo gledal po teh tehtnih besedah. Če
nič, to bo pa veljalo, sem si mislil. Pa ni. Babica je že zopet
čisto nasprotno mislila nego jaz.

»Glej,« je dejala, »pokvarjen zrak teže sprejemlje top*
loto nego čist. To sem ti že dokazala, ko sva zakurila eno
prezračeno in eno neprezračeno sobo. Čutil in videl si na
toplomeru in na uri, da je bila prezračena soba prej gorka.
Če je bilo treba manj časa kuriti, da je bila soba gorka, je
gotovo tuldi manj pogorelo, kaj ne!«

Na to nisem bil pomislil in zopet me je premagala.

Od takrat pa nisem več razkladal svoje petletne mo*
drosti ljubi babici, ker sem vedel, da je zaman in da je ne
pripravim, da bi tako mislila kakor jaz.

Pa vam naj sedaj povem, kako je dalje ravnala pozimi
s pečjo.

Vsako jesen je sama zamazala peč. Trdila je namreč,
seveda zopet pravilno, da uhajajo skozi razpoke slabi, celo
strupeni plini v sobo. To sem laže verjel, dasi se mi je zdela
peč lepša, če sem skozi raze zvečer videl lepo žareče oglje.

Večkrat bi bil rad vzel pepela iz peči, pa mi ni pustila.
Rekla je, da napravljam preveč prahu. Tudi prah po peči in
ceveh je vsak dan zbrisala, zakaj trdila je, da ta prah pri
kurjavi razvija tudi škodljive pline. Tega sicer nisem raz*
umel, ampak rad sem ji verjel že vse, to pa še posebno
zato, ker je bila zbrisana peč lepša nego prašna.

91

V sobi je rada gojila rastline in prinašala vodo vanjo,
češ, da je sobi treba dosti vlage.

Nikdar ni kurila nad 18° C, češ, za otroke je bolje še
manj. »Za starejše ljudi ne rečem, če bi bilo do 20° C, pri nas
pa še nimamo tako starih ljudi. Mojih 72 let ni še starost.
Kogar pri 20° C zebe, naj se krepko giblje, pije čaj ali se
bolje obleče. Preveč kuriti sobe pa ni zdravo in ne gospo*
darsko.«

Če sem hotel kdaj naložiti premoga v peč, me je takoj
nagnala: »Ti tega ne umeš. Naložil bi premoga kar na žer*
javico. A to bi bilo napačno, nastal bi namreč grd, sivozelen
dim, ki se useda kot debela skorja po peči in režah.«

Zelo sem se čudil babičini učenosti. Danes vem, da jo
je dolgoletna izkušnja res naučila marsikaj. Kar mi je po*
vedala bolj učenega, to pa je dobila od starega profesorja,
svojega strica, ki mu je dolga leta stregla.

»Kako pa se nalaga vnovič v peč?« sem jo vprašal.

»Takole!« se je odrezala in porinila žerjavico z lopatico
navzad in prednjo položila premoga. »Vidiš, tako gre dim
čez žerjavico in deloma zgori ter tako poveča toplino.«

[Mislim, da je bila tudi ta učenost zrasla v glavi starega
profesorja, čeprav jo je dobra babica tako strokovnjaško
povedala. Andrej Rape.

84. Ah ti j, veti Nikolaj!

Ah ti sveti Nikolaj,
kar te prosim, daj mi, daj:
konjca brzih nog,
svetlih par ostrog,
tudi ne pozabi biča,
da poženem z njim konjiča,
da poženem ga — hi, hop! —
daleč pod nebeški strop.

Tam se zvezde šetajo,
venec božji spletajo.

Zvezde zlate gledal
in na nje bi sedal:
zase m za mamo
dve bi vzel na ramo!

Fr*nc Žgur.

92

85. Ob polnočnici.

Stregel sem za ministranta ob polnočnici. Mraz je škri*
pal in grizel do mozga. Vse, kar se je godilo tisto noč, mi
je daljno, so motne sanje. Domač sem bil v cerkvi kakor
ministrantje sploh. Tedaj pa se je mahoma vse izpremenilo,
odprla so se na stežaj vrata nebeška. Ne od kora, iz daljno*
daljnih krajev, iz samega paradiža so se glasile svete bo*
žične pesmi. Omamljive dišave so segale v dno trepetajoče
duše. Cerkev se je bila razmeknila, razširila se do onkraj
obzorja, do morja in čez. In vse je bila sama luč, da so me
skelele oči in da mi je šlo na jok od radosti in sreče. Ko
sem se zdramil, sem bil v zakristiji. Sedel sem na širokem
stolu, držal sem v roki kos potice, gorke solze so me šče*
getale po licih in zeblo me je. I van  Cankar.

86. Prišel čas je krog Božiča.

Prišel čas je krog Božiča,
bele na okrog gore,
k dvorom bliža se lisica,
v snegu zajčje so steze.

Mrzla polja so, gozdovi,
mraz in mrak v deželo gre,
snega polni so vrhovi,
zvečer poti so težke.

Mlin ne gre več zaporedom,
voda čezenj manj šumi,
potok skriva se pod ledom,
curek skozenj čist blešči.

To so zimski, zimski časi,
sever poti je zamel,
skozi okno zrem po vasi.
skoro bi kosminke štel.

Josip Murn-Aleksandrov.

93

87. Sveti Božič.

Prišel je sveti Božič,
prišel v belem kožuščku.

Šel je čez poljane speče,
šel ob gozdih molčečih,
hrib je pregazil in dol
v lesketajočem snegu.

V selu ob koči ubožni
je otresel ivje blesteče,
vstopil, svetal je in lep,
sedel na zapeček.

Videli so ga otroci malčki
v zlatih, nedolžnih dušicah,
videli so ga z velikimi očmi,
gledali ga z zavzetimi očmi,
tresla so se jim srčeca
nežne razburjenosti.

Nista ga videla oče in mati,
nista videla svetega Božiča.

Tiho sta molila za malčke,
tiho molila, sklepala roke,
da bi prišel dobri, sveti Božič
njih uboščke, sladke mačice
blagoslovit.

Nista ga videla oče in mati
v vroči, tihi molitvi.

Videli pa so ga malčki
in čutili, ko jih je gladil Božič
mehko po zlatih, svilnih kodrih
in jim gledal s smejočim očesom
v dušice majčkene.

Rudolf Maister.

88. Jaselce Stolarjevega Jožka.

Stolarjev Jožek je bil iznajdljiv dečko. Ljudje so mu
rekali zamorček, ker je bil v obraz močno zagorel in skoraj
črn. Jožek je hotel vse znati in vedeti. Če so prišli komedi=

94

j ant j e, se je vrtel vedno okoli njih in bistro pazil, kako slepe
in trapajo gledalce, da jim verjamejo. Kar se je Jožek od
njih naučil, je porabil preizvrstno, ko ga je naprosil braz
tranec, da bi mu naredil o Božiču jaselce.

Odločene je bilo zanje pol sobe od kota do kota. Dali
so torej Jožku dovolj prostora, da nam razkaže svojo
umetnost in znanost. Jaselce je zložil prav lepo od kamena,
grivine in mahu, hiše, ljudi in živali pa je izrezljal od lipovega
lesa. Mnogo teh podob je dejal nekako na škripce, in stoječ
za odrom, je potezal za žimo, niti in žico in jih premikal in
gonil sem ter tja. Gibale so se prav tako, kakor bi bile žive.
Kaj se godi za jaselcami, ni videl nihče, pa lahko sodite,
kako so zijali in ugibali gledalci, odkod dohaja tem lesenim,
mrtvim stvarem življenje. Glava Jezuščkova, ki je ležal na
sredi hlevca, je bila vsa v prečudni, rdeči svetlobi, ki je
prihajala Bog ve kako izza odra; vsaj jaz nisem mogel
zapaziti nobene svetilke. Marija in sv. Jožef sta se Zveliz
čarju poklanjala, sklepala roke in pogledala večkrat kvišku.
Voliček in konjiček, ki sta stala vsak na eni strani, sta kaj
veselo zobala in kdaj tudi poskočila, da smo se vsi zasmez
j ali. Precej daleč od hlevca so se dvigale na levi prve hiše
betlehemske, proti njim so jahali važno in počasno zamorci
na konjih in kamelah. Po hribu navzdol je tekel med skaz
lami in grmovjem studenec resnične vode in se izlival v
jezero. Po jezeru so plavale zlate ribice, ki jih je posodila
za ta večer neka bogata gospa. Na drugih dveh krajih je
skakala voda v zrak in na bližnjem oklepu je visel za
žebelj korček, ki smo ga drug za drugim sneli, nastregli si
vanj vode in se napili. Pastirji in ovce so hodili na vse
strani kakor na kakem podgorskem pašniku v Gorjancih.
Eden teh fantičkov se je zavalil v mah, prevrnil kračo in
zdrkljal naposled v dolino. Pes, ki je tu ležal, se ga je prež
strašil in pobegnil. Ob kraju gore je raslo od vrha do tal
gosto drevje. Po njem so skakali, peli in žvižgali kosi, liščki,
čižki, kobilarji in celo — slavček! Jožek je prelepo posnemal
vsakega ptička. Znal je svoj glas povzdigniti in spustiti,
zategniti in utegniti, razširiti in stisniti, naostriti in omehz
čati. Stoječ za jaselcami, je žvižgal, pa se je slišalo, kakor
bi pele v hosti resnične ptice. Slavčka je z usti nemogoče
oponašati. Jožek si je kupil lončeno ribniško piščalko.

95

Vanjo je dejal malo vode pa je ščeketal, potem vlekel in
pojemal z glasom, naposled pa drobil in gostolel prav tako
kakor živ slavec v tih pomladanski večer. Bil je taka glavica,
da je pogodil nekoliko celo tisto otožno in sladko milovanje
in ihtenje slavčevo, ki gre človeku tako globoko v dušo.

Ko smo se načudili tem in drugim umetnostim, so pri*
plavali iz višave nad jasli trije sveti angelci in zapeli s tem
kim in zvonkim glasom staro božično pesem. To se ve, da
niti ti leseni angelci niso mogli peti sami. Jožek in dve pevki
so se bili postavili za jasli v tak kraj, da se je čulo, kakor
da bi prihajalo petje iz ust tem angelcem. Ljudi je bila polna
hiša, pa smo vsi tako strmeli, kakor bi bili okameneli: nihče
se ni ganil, nihče zinil ne besedice. Tako smo stali, gledali
in poslušali gotovo četrt ure, če ne več, potem pa nas je
vse premagalo čuvstvo in ženske so začele na glas jokati.
Vsem se je zdelo, da nam je dobrotljivi Bog podelil ne*
skončno milost, da gledamo v ravno tisti hlev, v katerem
se je porodil pred več nego 1900 leti naš Zveličar.

Ljudje so vreli na sveti večer iz mesta in z dežele
k mojemu bratrancu, da vidijo čudovite jaselce. Jožku je
padlo v žep marsikatero lepo darilo. Prošt mu je stisnil
v roko cel križavec, okrajni glavar mu je kupil srebrno
uro, trgovec Marin pa vso praznično obleko in obutev.

Janez Trdina.

89. Veseli koledniki.

Čase pregledujemo,
zase koledujemo
in za lepo leto mlado
preobračamo navado:
nič od vas ne prosimo,
mi darove nosimo,
meh za smeh in vrečo sreče
Ciciban za nami vleče,
ne za hišo zidano,
le za voljo židano!

Oton Župančič.

96

C. Pomlad.

90. Zeleni Jurij.

Jurij Zeleni se z mavrico paše,
srečno, veselo selo bo naše:
že za vodo, čez travnike jaše.

Z glavo namigne — trava se vzdigne,
obraz okrene — veje odene,
z okom obrne — cvetje se strne.

Jurij Zeleni, ne hodi drugam,
vinca in pesmi je poln naš hram,
drago bo tebi, milo bo nam.

Dobri ljudje vi, jasno vam l'ce!

Rad bi popeval z vami zdravice,
ali gole so Slovenske gorice.

Jasno vam lice, misel najbolja!

Z vami ostati bilo bi me volja,
a na Koroškem še pusta so polja.

Pusta so polja, slana in mraz,
treba hiteti, kliče me čas,
ali ob letu spet bom pri vas.

Konja vzpodbode, v daljo izginja,
cvetje, zelenje za njim se razgrinja,
da nas Zelenega Jurja spominja.

Oton Zupančič.

91. Kralj Solnce in kraljica Pomlad.

Nekoč sta kraljevala kralj Solnce in kraljica Pomlad.
On je nosil zlato krono, ona pa svetle bisere, in oba sta
bila dobra.

Takrat se je godilo cveticam na zemlji najbolje. Pomlad
jim je dala najlepših oblek, belih, rdečih, višnjevih, rumenih
in pisanih. Solnce se je igralo z njimi, ptičice pevke pa so
jim pele. Metuljčki so hodili k njim v vas, one pa so se

97

jim gosposko priklanjale ter jim stregle z medom. Včasih
so prišli k njim godci iz tujih dežel in so zasvirali. Bas je
godel zum, zum, zum, gosli pa drugače. Nihče ni takrat
mislil na smrt.

Smrt pa je prišla. V starih knjigah sem brala tole:
Tistega dne je prišla čudna pošast, velikanski kosmatinec,
rjavodlakež na štirih nogah, z rogovilasto glavo. Debelo je
gledala ta pošast s strašnimi očmi. Cvetice bi bile rade ušle,
pa niso mogle. Pošast je grozovito tulila: »Mu, mu, mu!
Kmalu je pokazala hude zobe, iztegnila iz žrela dolgi jezik,
povohala tu pa tam in začela trgati cvetico za cvetico. To
je bila smrt, ki je vzela srečnim cveticam življenje. Pomlad
je umrla in kralj je bil žalosten.

Vida Jerajeva.

92. Na poljani.

Kakor živi cveti
letajo metuljčki
po livadi, po zeleni,
pod rumenim solnčecem,

Kot bi počivali
na grmeh metuljčki,
cveti se belijo
na zelenih vejicah.

Kot da prišli bratci
bratcev so obiskat,
sedli so metuljčki
na zelene vejice.

V

Gostoljubno bratci
bratcem so postregli:
pili so medico
iz srebrnih kupičic.

Ko so se napili,
so se poslovili
in se pošalili:

»Kdaj pa vi k nam pridete?«

Oton Župančič.

98

93. Kmetiška pesem.

Pomlad z motiko na rami,
pomlad z žuljavo roko
tam iz presrečne dežele
prišla k nam spet je na loko.

Očke so si pomencali:

»Kaj ste že tukaj, o tetka?

Ah, kako sladko smo spali!

Tudi vi spali ste, tetka?« —

Prišla na njive je speče,
prišla na brazde spočite:

»Murnčki črni — zaspančki,
zrnca drobna, vstanite!«

Škrlj ec iz grudi rjavih
vzdignil se pa je zapel:

»Mi smo zbudili se, kmetič!

Kaj še ne bodeš prišel?«

Brana in plug se zbudila,
vranca sta zarezgetala:

»Sveti križ božji! Bog srečo daj!«
in sta na polje zdirjala.

Cvetko Gorjančev.

94. Veselje mladih dni.

Ves svet dehti v cvetovih,
vse trate zelene —
pa bi ne radovalo
nam mlado se srce?

Če na nebo prejasno
oblaček privesla —
o saj brž raztopi ga
moč solnčnega zlata!

99

Če v srčecu se dvigne
otožne misli mrak —
brž razjasni nam lica
žar upanja gorak.

Ves svet dehti v cvetovih —
cvetovi nam cveto ...

Ljubeče in braneče
nad nami je nebo!

E. Gangl.

95. Češnja.

»Na borovnice, na borovnice!« je kričala četica učencev,
ko se je vračala iz šole domov.

»Kaj bi s tistim drobižem? Fantje, na češnje!« kriči
Bavdkov Jože.

»Kam?« se oglasi več glasov obenem.

»Na Vlakarjevo, tam ob križpotih,« de Jože in jo ubere
proti češnji.

Na mah se dvignejo vsi, tudi oni, ki so se razkropili po
borovju. Vsi krenejo na označeni kraj. Mlinarjev Franček
je bil zadnji. Čemernega obraza je racal med grmovjem in
visoko praprotjo. Bog ve, kaj je mislil! Vlakarja se je bal
od zadnjič, ko je podil učence, ki so rezali vrhove mladih
brez.

Dospeli so do češnje, polne kakor brin. »Nanjo, nanjo,
v vrh, na veje po češulje!« vpijejo vsi vprek. Zatreslo se je
deblo, zašibile so se veje. Govor je utihnil. Čulo se je le
hrustanje, kakor da bi bile kobilice padle na sočno travo.

Tudi Franček je splezal na češnjo; pomagal mu je Kocs
janov France. Že je iztegnil roko po polni vejici, pripognil
je češuljo, da bi jo obiral — kar zavpije Klavsov Jože tam
gori v vrhu: »Vlakar gre!«

Hresk, resk, bunk, cop, tek, tek...  kakor bi trenil, so
bili vsi na tleh in na begu.

Franček, ubogi Franček pa je ostal na češnji. Trepetal
je, ko je zagledal Vlakarja golorokega z vilami v rokah.

Iz Vlakarjevih velikih ust so grmele strašne besede,
kakor bi se bližal sodnji dan. Franček je splezal s češnje,

7 *

100

kako, ni vedel. Stekel je, hotel iznad meje preskočiti pot,
pa — ojoj! Zabliskalo se mu je pred očmi, da je zagledal
devet solne. Potem se mu je stemnilo. Zavedel se je šele,
ko so mu tovariši izmivali v smreškem studencu razbita
kolena.

Mati se je jako prestrašila, ko so prinesli Francka
domov. Moral je v posteljo. Potrpežljivo je trpel hude
bolečine, želeč le eno, da bi starši ne zvedeli, kako se je
dogodila nesreča.

Drugi dan je Franček v postelji še enkrat v duhu pre?
mislil ves dogodek. Vlakar — ob tem imenu se mu ustavijo
misli. — Kar se odpro vrata in v sobo stopi Vlakar. Ko ga
Franček zagleda, si potegne odejo čez glavo.

Vlakar stopi k materi, ji poda košek češenj ter reče:
»Botra, tole sem prinesel otrokom. Pa kakor vidim, imate
bolnika.« Mati pove Vlakarju o Franckovi nesreči.

»Sirotek, ubogi sirotek,« reče Vlakar, se obrne k mli?
narskemu pomočniku, ki je sedel na klopi, ter reče: »Vrečo
pšenice sem prinesel, le lepo zmljite! Mudi se mi, moram
iti!« — Iz sobe grede potegne s pestjo po licu; otrl si je solzo.

Mati stopi k Frančku ter mu ponudi češenj. Franček
seže po njih ter reče: »Vlakar je dober.« Očesci se mu za?
lijeta s solzami. Fran Škulj.

96. Bog, porosi.

Bog, porosi s hladnim dežjem
mi zeleno polje,
da po njivah mlado žito
bo rodilo bolje!

Bog, zali j ga, pade rosa
naj iz zarje zlate  —
šla bo rž, pšenica v klasje
kot nevesta v svate!

Z majskim dežjem blagoslovi,

Bog, mi kruha kos  —
v Tvojo čast se bo jeseni
bliskal zlati voz!

Cvetko Golar.

101

97. Kmetovanje v zgodnji pomladi.

Dragi Tone!

Obljubil sem Ti, ko sem odhajal k stricu, da Ti bom
kmalu pisal. Danes je nedelja, naj Ti torej sporočim, kako
kmetujemo tukaj v zgodnji pomladi.

Komaj je z rebri izginil sneg, že rumene po bregovih
trobentice, ob mejah pa kimajo zvončki dremavčki. Trobijo
in zvone ter vabijo na delo. Kaj radi čujemo vabljivi glas
drobnih cvetic!

Na travnikih smo kar po snegu posuli umetnega gnoja.
Snežnica ponese redilne snovi do koreninic, ko bo toplo
solnce zbudilo prirodo v novo življenje.

Hlapec Jernej je naložil na voz gnoja, s stricem pa sva
nametala na kola butare kolov. Počasi lezejo voliči proti
vinski gorici. Za njimi stopa stric z rezači. Vsa gorica je
oživela. Z vseh rebri odmevajo veseli glasovi. V prvih po*
mladnih solnčnih žarkih se ogrevajo vinorodne rebri. Rezači
obrezujejo trto, glasno jim škrtajo škarje. Križem leže odre:
zane mladike. Otroci strgamo s trtja staro lubje in lišaj ter
pobiramo rezine v butarice. Kopači jo bodo zagrebli k trtam.
Rezina rahlja in gnoji zemljo.

Zadnji solnčni žarki so poljubljali gorico, ko smo po
storjenem delu veselo pojoč hiteli domov v dolino.

Okrog vrta pred hišo smo popravili ograjo. Jernej je
gredice močno pognojil in jih globoko prekopal. Teta je v
vrste nasadila semenske repe, zelnih storžev, semenske pese
in semenskega korenja. Na gredice ob hiši so posejali zelno
seme ter pokrili setev s smrekovimi vejami.

Stric, Joško in jaz smo šli na sadni vrt. Nama je dal
stric trtne škarje in žične strgalke, on pa je vzel žago in
zadel na ramo lestvo. Odžagali smo od snega polomljene in
križem rastoče veje. S škarjami sva postrigla z Joškom
roparje, s strgalkami sva oddrgnila stari lub in lišaj. Jožek
je tudi pridno kuril z odrezki in spekel za južino krompirja.

Kakor prerojen je sedaj vrt. Lepe drevesne krone imajo
dovolj zraka in svetlobe. Upam, da se bodo jeseni pripo*
gibale k tlom, polne obilega sadu.

102

Na vrtu imamo čebelnjak. Solnčnega dne je stric od *
stranil slamnato pažo od panjev. To je bilo življenja! Škoda,
da nisi videl, kako so vrele čebelice iz panjev. Vrtele so se
nekaj časa okrog čebelnjaka, nato so letele  — Bog ve kam.
Pa kmalu so se vračale. Marsikatera je prinesla na nogah
rumene koške.

V nekaj dneh so se osušili travniki. Delavci so vzeli
grablje, stric motiko, jaz pa voziček. Stric je z motiko pridno
razkopaval krtine in se jezil na krta. To mi ni bilo všeč.
Povem stricu, da smo se v šoli učili, da je krt koristen, ker
uničuje miši, črve in ogrce. Stric mi je pritrdil, vendar se je
jezil, ker krtine ovirajo kosce. Med tem so drugi grabili
ostanke jeseni raztrošenega gnoja in odpadlega listja. Vesel
sem vozil to šaro na kup. Proti večeru je bil travnik osnažen.
Zapeljal sem voziček proti domu in v njem malo Slavko.

Prihodnje dni pojdemo kopat vinograd. Po končani
kopi začnemo orati in saditi krompir.

O tem Ti sporočim več v prihodnjem pismu. Do tedaj
Te pozdravlja

Tvoj

Ivan

Andrej Škulj.

98. Mrtva kopriva.

Kristus in sv. Peter sta potovala po svetu. Trudna pri=
deta v gozd in ležeta v travo, da se odpočijeta.

»As!« zaječi Kristus in začne pihati v roko, ki ga je
zaskelela.

»Kaj je, Gospod? Kaj se ti je pripetilo?« vpraša Peter.

»Spekel sem se na tejle rastlini,« odgovori Gospod in
pokaže Petru cvetico, ki je rasla tik njega. Imela je široko
odprte, ustnate, bledordeče cvetove.

»Kaznuj ošabnico, Kristus, ki zbada svojega Stvarnika!«
nasvetuje Peter. Jezen vstane in hoče stopiti na cvetico, da
jo pohodi in uniči.

»Stoj!« ukaže Zveličar.

Peter obstane, in cvetica zatrepeče pol v strahu, da jo
bo kaznoval Gospod, pol v upanju, da se je usmili.

i

103

Skesana zaprosi Kristusa: »Usmili se me, dobrotniki
Glej, dal si mi tako moč, da spečem vsakogar, ki se me do*
takne! Ne morem drugače! Vzemi mi to moč, in nihče se
ne bo več tožil name. Usmili se me, prosim te skesano!«

»Pa bodi mrtva kopriva!«

In usmiljeni Bog dvigne roko, in v tistem trenutku
umrje v cvetici žgoča moč. V njene široko odprte, ustnate,
bledordeče cvetove pa se usipljejo sladki praški, polni strdi.

»Vekomaj ti bodi hvala!« zašepeče cvetica, ko začuti
v sebi smrt žgoče moči in sladkost vabljive strdi.

Prišume čebele in -nabero čistega medenega prahu. Pre*
tvorijo ga v strd in vosek.

Ljudje povijajo strd v potice, ko slave vstajenje Gospo*
dovo, a vosek pretvarjajo v sveče, ki gore na oltarjih v
slavo božjo. E. G angl.

99. Velikonočna.

Zvonovi vriskajo, pojo,
na polju rožice cveto ...

Bandero v vetru plapola,
za njim pa gre procesija.

Na čelu sveti Jurij, hej,
ki je prijezdil preko mej
na iskrem belcu čez goro
z veliko ostro sulico.

Premagal zmaja in ga strl

in z zmago pot nam v raj odprl.

Zato zvonovi vriskajo,
na polju rožice cveto.

Tone Rakovčan.

100. Marcev sneg.

Marčev sneg v debelih kosmih pada,

stelje zimski prt po dolih, po vrheh.

Briga naj škrjančka to, strnada,

briga zvončke naj, trobentic zlati breg?

104

Jezna kolne Zima golobrada,
a krog nje povsodi petje, krik in smeh:

»S ceste proč, prihaja Vesna mlada, marcev sneg!«

»Kaj? Kako? To bil bi pač moj težki greh!«

Snežna burja grje še zavlada:

»Kdo pomore neki zdaj vam iz zadreg?«

Pa pokuka solnce iznenada:

»Kaj tako pri umnih dela se ljudeh? —

V cvetju, petju koplje se livada, —
kje pa ti si, marčev sneg?«

Radivoj Peterlin-Petruška.

D. Poletje.

101. Poletna.

Tukaj zdaj je letni čas:
petpedika prepelica,
pesem poje z njo ženjica;
zagrnila jo čez pas
zlata je pšenica ...

Kot da kri prelil je kdo,
poljski nageljčki cveto. —
Smeh čez polje, vetrc tih,
glaskov polno radostnih ..,

Solnčne strele siplje dan,
težko diha polje, plan.
Trudne so sklonile glave
cvetke v krilo rosne trave ...

Vgasne dan, tu je večer.

Tam pred luknjo odpre dver,
poje muren, črni stric,
polje se iskri kresnic.

Franc Žgur.

105

102. Pogovor vrabcev.

Kdor bi razumel ptičji jezik, bi vedel, da so se vrabci
oni dan, preden so zjutraj vstali na našem skednju, pogo*
var j ali takole:

»Živ?« vpraša eden. — »Živ!« odgovori drugi. — »Tudi
živ?« se oglasi tretji kljun. — Četrti mu pritrdi: »Tudi živ!«
— »Kdo še živ?« vpraša nov kljun. — »Jaz tudi živ!« mu za#
življa sosed. Nato zaživljajo vsi vrabci — bilo jih je okolo
petdeset — kakor na povelje: »Vsi živi, vsi živi, vsi živi!«

Frrrr ... zlete potem skupaj na bližnjo njivo, kjer raste
proso in blizu na drugi njivi tudi koruza.

V prosu so nekaj časa molčali in gospodarili z napol
zelenim prosom, kakor ravno vrabci znajo.

Ko so se bili že nazobali prosa, se je čul med njimi
takle pogovor: »Že sit?« se oglasi širokopleč vrabec. -—
»Ne še,« je bil odgovor. — »Jaz še tudi ne,« se začuje iz
prvega kljuna. — »Ti nisi nikdar sit,« pozabavlja prvi. —
»Ali si ti kdaj?« povzame drugi kljun. — »Kaj to tebi mar!«
zakriči prvi kljun. — »Požrešnež požrešni, nikdar sit!« se
mu zadere nasproti drugi vrabec. — »Počakaj, požrešnež ti
pokaže, počem je zabavljanje.«

iNato prifrči razžaljeni vrabec na zabavljača ter ga začne
srdito kljuvati. Naletel je pa na nevarnega nasprotnika.
Obema odletava izpuljeno perje na vse strani. Prifrče še
drugi vrabci na tepež in pomagajo obema, toda le s kriča?
njem. Eni se ogrevajo za napadača, drugi za napadenca.
V tem se razvnamejo tako, da bi se bili gotovo med seboj
stepli tudi gledalci, da ni bil prišel gospodar na njivo pogle*
dat, kako mu kaj zori proso.

»O vi nikdar poboljšljivi tatje, saj imate vendar dru*
gačnega živeža dovolj! Vššš!« zasumi nad vrabci, ki so se
nehali pretepati in so zleteli na bližnjo tepko.

»Stražo moram postaviti proti tem sleparskim tatovom,
drugače mi pozobljejo vse proso, še preden dozori,« je go*
drnjal gospodar, ko se je vračal domov.

Iz »Zvončka«.

106

103. Jutro na polju.

Ščink, ščink, ščinka, ščink
ščinkavček zapoje,
vrh cvetoče češnje
žvižga kos po svoje.

Tresorepka raja
po zorani njivi,
pa ji ponagaja
vrabček lahkoživi:

»Kdo je tista pika
med zemljo in nebom?

Tak učeno sika

gor pod solnčnim hlebom.«

»To je brat škrjanček,«
taščica pograja,

»kronani pijanček,
ki tam gor razsaja.«

»Kdo je tista cokla,
ki se bliže maje?

Tak grdo se dere,
črna kakor saje.«

»Vrabec, to je vrana.

Tebe bi požrla,
ko bi tu na polju
zdajle te uzrla.«

Vrabec se ustraši,
s polja jo popiha,
pri pohlevnih putkah
pride do oddiha.

Ljudmila Prunkova.

107

104. Svatba na poljani.

Na poljani se v nedeljo svatba, pir piruje,
žarni rdeči mak se ženi, s purpalo svatu j e.

Oj, to rajsko je veselje, svatovščina živa!

Slak na suhem ovsu jezdi, s kelihom napiva.

Sinja rž se ziblje, klanja, čmrlj je bas privlekel
in škrjanček svat zavriskal, v zrak se opotekel.

Na poljani se v nedeljo svatba, pir piruje,
žarni rdeči mak se ženi, s purpalo svatuje.

Cvetko Golar.

105. Škrjanec.

Ko je Zveličar bival na zemlji, je potoval nekoč s
svojimi učenci skozi gozd. Prijeten hlad jih je obdajal in
drobni pevci so jih razveseljevali s krasnim petjem. Aposto*
lom je bilo tako voljno pri srcu; zdelo se jim je, da so v raju.

Potem pridejo na ravno polje. Na nebu ni bilo oblačka.
Pekoče solnce je sijalo na brazde. »Tukaj je prav tužno in
žalostno,« je dejal sv. Peter. »Lovca v gozdu, pastirja pri
potoku razveseljuje ptičev krasni zbor, na vrtu slišiš slavca
mili glas, samo marljivemu ratarju, ki s težkim plugom ob«
deluje polje, ne zveni nobene pesmi glas na uho.«

Molče gre Gospod dalje. Pridejo do orača, ki je bil
ravnokar malo postal, da si obriše pot s čela. Znoj mu je
kapljal raz obraz na suho grudo in jo malo omočil. In Kri*
stus se pripogne, vzdigne pest rjave prsti, napojene s kmeti*
čevimi sragami, obrne oči proti nebu in tiho pošepeče ne*
koliko besed. Nato razprostre smehljaje se svojo čudežno
pest. In glej! namesto prsti je bila nežna rjava ptičica v roki
Gospodovi. Vesela pevka razpne perutnice, se vzdigne v zrak
in drobi z višave pesmi mili glas. In više in više se dviga v
sinje nebo in daleč na okrog se razlega njeno milo petje.

In srca vseh navzočnih so bila polna veselja, da zdaj
tudi orač lahko dobre volje opravlja svoje delo. Zamaknjeni
in molče so gledali učenci za milim pevcem, ki se je izgub*
ljal v sinje nebo. Z njim pa se je izgubljala tudi pesem, da
so jo jedva slišali.

108

»Tako bodi,« je dejal Gospod, poln božje milosti,
»odslej ta ptičica ratarju tolažba! Navsezgodaj, ko pride
kmetič na polje, se dvigni njegov tovariš škrjanec izmed
brazd in mu prinesi izpod nebeških višav veselo vest, da se
tudi njega spominja nebeški oče, poln tiste ljubezni, ki s
sveto svojo roko objema ves svet. Dete brazde, ptičica v
revni poljski obleki, bodi med najboljšimi pevci! Najbliže
pri nebesih naj hvali in slavi delo, ki je Bogu milo in drago.«

Po Sv. Čehu.

106 . Šentjanževo.

Na nebu zvezde se prižigajo,
kresnice iz lesov se dvigajo
v poletno noč.

Studenci tiho se pregibljejo,
kot v sanjah praproti se zibljejo
v poletno noč.

Zdaj cvetov čas in čudnih je semen,
vse polno gleda vejic iz slemen
v poletno noč.

Vse polno gleda vejic mi iz koč,
obstal tam sveti Janez je, gredoč
v poletno noč.

Obstal tam sveti Janez je gredoč,
do rane zore še kresnikujoč ...
in vso to noč.

Aleksandrov-Murn.

107. Kresnica.

To povej mi
bistrega očesa:

Kaj so pesmi?

Pekel? vice?
ali so nebesa?

109

List za listom
mi kresnica vsiplje,
v listu vsakem
del resnice vtriplje.

Ni ga v srcu
večjega čudesa:

Včasih pekel,
včasih vice,
včasih so nebesa.

Silvin Sardenko.

108. Kaj je življenje?

Lepo poletno noč se je sešlo več živali in sova je izpre*
govorila: »Kdo mi ve povedati, kaj je življenje?«

Slavec se takoj oglasi, rekoč: »Življenje je pesem!«

Oglasi se krt in pravi: »Jaz rijem pod zemljo in lovim
črve, in to imenujem življenje.«

Metulj, ki je ves dan letal s cvetke na cvetko in srkal
med iz njih, reče: »Življenje je srkanje sladke slasti.«

Oglasi se cvetka, rekoč: »Življenje je razvijanje.«

»Življenje je svoboda, moč in letanje pod oblaki!«
zakliče orel s pečine.

Mimo pride bogatinov sin, vračajoč se z veselice: »Vsi
skupaj ne veste nič! Veseliti se, uživati in neprenehoma
misliti na veselje in slast, to je življenje.«

A mravlja pravi: »Življenje je delo brez prestanka!«

In čebela pripomni: »Življenje je satje, ki ga polni delo.«

Mimo pride modrijan in reče: »Najbolje sta odgovorili
mravlja in čebela, zakaj življenje je res satje, ki ga pošteno
in vztrajno delo polni z medom. Nikdar se ne smemo
strašiti dela! Z delom razvijamo, jačimo in krepimo svoje
moči, pa kadar smo močni, lahko čvrsto hodimo, jahamo,
skačemo, dosezamo svoj smoter in kljubujemo nevar?
nostim. Tako koristimo sebi in domovini.«

I. Podgornik.

110

109. Nevihta.

Blisk v polnočni šviga grozi,
noč gori v plamenih vsa —

Bog se v veličastvu vozi,
meče strele iz neba ...

V grozi groma, v žaru bliska
Bog svoj zakon govori.

Grešnik — bilka — plah se stiska,
a ne dolžnik sladko spi...

Franc Žgur.

110. Oblačka.

Med ovčicami se belimi
Božja izprehaja Mati,
čredo sem in čredo tja
zvršča po nebeški trati.

Ovčice — oblački
se mirno pašo,
kot sladki kolački
pod nebom gredo.

Oblačka pa dva
od črede ušla,
in glej, nepokorna je sina
popila presinja modrina.

Jokala se zdaj
sta, kesala se zdaj;
oko Pastirice ju vzrlo,
ljubeče se vanju uprlo:

»Ker odšla iz srede
nebeške sta črede,
obleko svetlo
vama slečem zato.«

111

Oblačila svetla
jima je odvzela
in begunca v plašča
temna je odela.

Znižala sta črna se oblaka,
proti zemlji žejni sta odplula,
zajokala in v potokih solze lila,
zemljico sta žejno napojila.

Jima je obleka zablestela,
plašča temna že sta svetla, bela:
Mati sinoma je odpustila,
spet med bratce ju je uvrstila.

In tja med ovčice, med bele,
Marija pogledat gre:
spet črede oblačkov so cele,
v oblakih se jasnih bleste.

Andrej Rape.

V. Prirodopis in prirodoslovje

111. Človek gospodar.

Vse podredil si je človek modro,
vse, kar ga obdaja,
zemlji majki lice preobraža,
moč si nje osvaja.

Rekam silnim pota uravnava;
v bran se mu ne stavlja
še drevo, ki raslo vrh planin je,
k morju ga prestavlja.

Iz dreves gradi brodove trdne,
vetrom ukazuje:

»Zapihljajte pa jih prenesite
v zemlje daljne, tuje!«

In hrbet mogočno morje nudi,
dasi vse uporno,
para nadomešča možu roke,
služi mu pokorno.

»In ve starke, gore skalovite,
prsi si odprite,

s kamenjem, z zakladi gospodarju —
meni poslužite!

113

Cveti, zemlja, rodi mi sadove!«

Vse se oplojuje:

cvetja, žita, grozdja, rude, zdravja
v krilo mu nasuje.

V vrte čara si studence bistre,
reka dol napaja,
hiše stavi, vas se dviga čedna,
belo mesto vstaja.

Vsemu žit ju, redu, slogi, delu
piše on postave;
narode, živeče v mirnih domih,
druži on v države.

To je človek! Majhen je, a velik!

Kar je Bog ustvaril,

vse si je podredil, ker ga Stvarnik

z umom je obdaril.

Andrej Rape.

112. Pomni!

1 .

Življenje nas uči,
nalog težavnih daje mnogo,
a red pod vsako nam nalogo
zapiše glas vesti.

Anton Medved.

2 .

Dve imaš roki v dajanje,
dve imaš roki v jemanje.

Fr. Levstik.

8

114

113. Notranji glas.

Nepokojni vi ljudje!

V daljno strmo visočino,
v brezen temnih globočino
vam uhajajo želje!

Eno je potrebno le:

Skrbi zase, ljubi brata,
dvigni ga, odpri mu vrata
in sodnik naj bo srce!

Fr. Levstik.

'J

114. Človeško telo.

Kosti so telesu opora in mu dajo obliko. Ob kosteh so
kite, ki provzročujejo gibanje telesa. S telovadbo, plavanjem
in hojo po gorah krepimo kite in jačimo moč telesa.

Po životu so razpreženi živci, ki se združujejo v votli
hrbtenici in v možganih. Živci vodijo čutje in delajo, da se
človek zaveda. Živcem je treba dela in počitka. Spričo
prevelikega duševnega napora človek lahko zblazni ali celo
umrje. Kakor kite tako je treba tudi živce krepiti s ko=
panjem, s hojo v breg in v gozd ter s spanjem.

Čuti vid, sluh, okus, voh in tip imajo vsi določena
opravila.

Telo je pokrito z luknjičavo kožo, ki ima več plasti.
Luknjice v koži imenujemo potnice ali znojnice, ker se
skozi nje potimo. Primerna obleka nas varuje prehlada.

Telo potrebuje hrane in toplote. Toploto mu dajemo
z živežem. Požiralnik požira zdrobljeno hrano, želodec in
čreva jo pa prebavljajo. Najboljša je mešana hrana. V jedi
in pijači bodimo zmerni!

Kri dovaja toploto po žilah vsem udom. Srce in pljuča
urejujejo tok krvi. S pljuči dihamo in s tem čistimo kri.

Prevetrujmo stanovanja v vsakem letnem času! S snago
in razkuževanjem se varujemo nalezljivih bolezni in si
vzdržujemo zdravje.

115

115. Priroda.

Veličastna si, priroda,
delo božjih rok,
vate je zakone svoje
vpisal večni Bog.

O ljubezni cvet nam kliče
in o sili grom.

V tebi je krasoti svoji
Bog sezidal dom.

V domu tem pa človek bivam —
srečna božja stvar.

Kar z besedo On ustvaril,
dal je meni v dar.

Naj zato Mu slavo pojem
naj se veselim,
ker v prirode veličastvu
gospodar živim!

E. Gangl.

116. Trije deli prirode.

Neštevilne in različne so stvari na zemlji in pod zemljo.
Vsaka ima posebna svojstva in moči, da doseza določeni
ji namen.

Da laže spoznavamo prirodo, jo delimo na tri dele:
živalstvo, rastlinstvo in rudninstvo.  Živali
žive, čutijo in se prostovoljno gibljejo. Rastline sicer tudi
žive, a nimajo čuta in se tudi ne morejo prostovoljno gibati.
Rudnine se imenujejo sploh tiste stvari, ki ne žive, ne
čutijo in ne rastejo, ampak se vekšajo odzunaj z enakimi
snovmi.

Pri živalih in rastlinah opazujemo posebne, za življenje
potrebne organe;  teh ni pri rudninah. Živali in rastline
imenujemo zato organska,  rudnine pa neorganska
telesa.

Pri rudninah je torej enako, ali jih popisujemo velik
ali majhen del. Pest peščenca nam njegova svojstva kaže
tako dobro kakor gruda ali cela gora tega kamena.

8

116

117. Govedo.

»Poglej ga no! Čemu toliko lastnega povzdigovanja in
preziranja bližnjika!« Tako je rekel vol sotrpinu konju v
staji. »Tebe ima sicer gospodar rajši in tudi bolj skrbi zate;
tudi to ti priznavam, da si mu bil celo rešitelj življenja,
ampak ne hvali se vedno s svojim rodom! Star je tvoj rod,
pa tudi moj ni mlajši. Vprašaj prilično gospodarja, pa boš
videl.«

»No, no!« je odgovoril konj. »Tvoj rod! Povej mi no,
koliko pradedov pa šteješ in kakšni so bili?«

»Pa poslušaj in sodi!« reče vol in pripoveduje:

»Davno, davno, celo moj ded nič ne pomni tega, sta
živeli v Evropi dve divji vrsti govedi: bizon in tur. Tur je
že davno izumrl, od bizona pa se dobe še v večjih živalskih
vrtovih nekateri ostanki. Pa dasi je tur že izumrl, vendar
živi še danes v svojih potomcih, in to smo mi — goveda.«

»Če je tako, ljubi tovariš, imaš pač res star rod.
Oprosti, tega nisem vedel,« se opravičuje konj. »Tudi
moram resnici na ljubo reči, da govedo med vsemi doma«
čimi živalmi največ koristi človeku, toda poje mu tudi
ogromne množine.«

»Res je, da veliko jemo, ampak mi navadno ne dobi«
varno zobi kot ti; hranijo nas z rastlinami, ki so manj
redilne, zato pa moramo veliko jesti. Rabijo nas pa toliko,
da niti ne utegnemo počasi jesti. Sicer se pa cele ure brez
truda pasemo, ker imamo močne noge, v vratu pa krepke
kite, da z njimi lahko pripogibamo glavo k tlom. Ker torej
potrebujemo veliko trave, časa pa nimamo toliko, požiramo
kar cele šope in šele v hlevu, ko počivamo, meljemo z
grbastimi kočniki hrano, ki nam prihaja — tako je namreč
ustvarjen naš veliki želodec — nazaj v gobec. Pravijo, da
prežvekujemo.«

»To sem si pa mislil čisto drugače,« odvrne konj. »Imate
li tudi zobe? Saj pravijo, da travo mulite in ne grizete.«

»Seveda imamo zobe. V zgornji in spodnji čeljusti
imamo na vsaki strani po šest velikih kočnikov, ne manjka
pa nam tudi sekalcev v spodnji čeljusti. Ker so zobje veliki,
je treba velikih čeljusti, zato nam je tudi glava podolgasta.«

117

»Ali siromaki ste vendarle. Tako tope čute imate,«
ugovarja konj.

»Res je, da so nam čuti na splošno topi, ali naš voh je
izvrsten. Ali se ne ogibljemo vsake strupene rastline? In
v tem nam pomaga le naš voh. Če pa se sklicujem na naše
poldivje brate, moram reči, da imajo vse čute prav izvrstne
in se z njimi branijo sovražnikov. Tega nam ni treba, ker
smo v človeškem varstvu. Zametovati pa tudi ne gre naše
moči, ki je največja v vratu in ki jo drage volje dajemo
človeku na razpolago.«

»Vidim, da si resnično več vreden, nego sem mislil.
Poslej te nočem več gledati po strani, kadar naju skupaj
vpreže gospodar,« je obljubil konj.

Tihota je nastopila v hlevu, le prežvekovanje govedi
je motilo mir. Andrej Rape

118. Lisica.

»Bodite mirne! Nekaj slišim in strah me je,« je izpres
govorila mlada lisičica, hitro pomaknila koničasto glavico
nazaj v rov, iz katerega je bila oprezno pokukala, in izginila
v njem.

»Kaj pa je?« so se oglasile mlade sestrice. »Povej, kaj
si videla? Gre li že mamica domov? Tako smo lačne!«

Toda sestrica je venomer gledala prestrašena v temni
rov in prisluškovala.

»Lovec je bil s psom,« je izpregovorila naposled. »Bog
ve, če ne pride pes skozi rov k nam in nas pograbi.«

»O ti neumnica! Ali ne veš, kaj nam je naročila mas
mica? Po drugem rovu ven, pa kar hitro, in ob novem
vhodu onkraj hriba mu stržemo lahko korenček.«

Prislušknile so vse, a nobenega šuma ni bilo čuti, zato
so mirno ostale v rovu.

Bilo je zgodaj zjutraj, ko je odšla stara lisica na sos
sednji dvor po zajtrk. Nikakega življenja ni še bilo v vasi,
celo kure so še sanjale po gredeh. Tatinsko se je prihulila
k plotu, se približala kurniku, nato pa skok in kure so
zafrfotale s perutmi ter zakokodakale. Hitro je zavila eni

118

vrat, jo zgrabila z gobcem in hajdi previdno na varno
k mladičem.

»O tako hitro me ne opaziš, ti zaspani hlapec!« je za«-
mrmrala in se prihulila k plotu. »Čemu pa imam ostre čute,
voh, bister vid, čemu pa me je priroda obdarila z varstveno
barvo?«

Zahreščalo je poleno za njo, ko se je z zleknjenim
truplom splazila skozi plot.

»Slabo zadel!« je pomislila in odhitela s plenom k svojim
lisičkam.

»Že prihaja!« je vzkliknila mlada lisička, ki je bila po«
zabila prejšnji strah in pomolila nosek skozi drug rov v
lepo jutro. Hitela je to naznanjat lačnim sestricam v domu.

Upehana je pribežala lisica s plenom pred rov. Solnce
je vzšlo, ko je porinila v rov tolsto kokoš.

»O lepa si, kokoška! Vidim te tudi tu, dasi je tema kot
v rogu, saj mi moja pokončna očesna punčica ni zaman.
E tudi v temi vidim dobro! Kako ti jo je vražji lovec brisal
za mano. Dobro, da psa ni bilo pri njem. No, pa njega in
psa prekanim, saj imam vendar pamet.«

»Poglej no! V rov je potisnil skopec! No, ne boš!
Pojdimo k drugemu vhodu! Da bi le med tem kak otrok
ne šel ven v ta rov!« je pomislila in bežala čez hrib na
drugo stran.

»Lačne, lačne!« so vpile mlade lisičke, ko se je prikazala
starka.

»Saj sem vam vendar za potrebo dala par mišk. Ali
ste jih že pojedli, otroci? Tudi nekaj sadja je še v shrambi.«

»Imamo rajše putke, račke, gosi!« so besedičile lisičice
in gledale veselo na mamico, ki je umno razkosavala pri«
neseno kokoš in jo nato oddelila otrokom.

»Sedaj pa ostanite tu pri miru! Nobena ne sme v rov.
Videla sem lovca; nastavil nam je skopec,« je rekla in odšla.

Počasi, previdno se je plazila do skopca, ga izpodkopala
in sprožila ter tako odstranila nevarnost. Nato pa se je
utrujena vrnila v rov, ki je bil njej in družini vedno varno
zavetje pred lovcem in psom, pa tudi pred vročino, dežjem
in nevihto.

Andrej Rape.

119

119. Ovca.

Na pašniku ob potoku so se pasle ovce in goveda. Ko
se je živina napasla, je polegla po tleh. Čudno je bilo gledati
živali, ki so vse, moleč gobce poševno kvišku, prežvekovale
zaužito hrano, da je hreščalo in škripalo.

Le star oven z zakrivljenimi, trirobimi rogovi in podob
gasto glavo, zajetnega trupla pa suhih nog je stal sredi
pašnika ter zvedavo gledal mladega tovariša, ki se je bil
zazrl nekam v daljavo. Ni mu prijalo tu. Precej se je razlb
koval od drugih ovac. Živahnejše je bilo njegovo kretanje,
pa tudi sicer njegovo vedenje samozavestnejše. Na jugu je
živel prej, pred nekaj meseci pa ga je usoda zanesla sem.

»Kaj razmišljaš?« ga vpraša oven.

»Dolg čas mi je po domu in tovariših,« mu odgovori
mladi oven.

Stari oven je pokimal z glavo, legel na tla in začel
posnemati druge prežvekovalce, ki so, gibaje s čeljustmi,
leno, brezbrižno, topo gledali kvišku.

»Saj je lepo pri vas, prav lepo,« je nadaljeval mladi
oven. »Toda tu so vse ovce tako mirne, nič življenja ni v
njih. Ej da bi videl, kako je bilo pri nas na paši veselo!
Pastirja, ki bi nas zganjal skupaj, smo redko videli. Igrali
smo se in skakali veselo, da je bilo kaj!«

»Ej bratec,« ga zavrne stari oven. »Pri nas je ovca
krotka, potrpežljiva, neizbirčna. In to so lepe lastnosti!«

»Prav praviš,« se odreže oni. »Pa je pri vas ovca tudi
neumna, trapasta, brezbrižna.«

»No, no!« je zagodrnjal starec. »Pa vpoštevaj njeno
korist, boš pa videl! Vse porabiš od nje: meso, mleko za
sir, loj za sveče, odpadke za klej, čeva za strune, rogove,
volno belo, črno, pisano za pletenine in tkanine, kožo za
rokavice, krzno za kožuhe in kučme . ..« Tako je hitel za=
govarjati, da mu je zmanjkalo sape.

»Vsa čast ti! Zagovornik si res dober. Toda povem ti,
da se bom tukaj težko privadil.«

Umolknila sta oba. Stari je prežvekoval dalje, mladi
pa je mislil na staro ovco, ki so jo bili zjutraj zakopali.
Vprašal je mlado jagnje poleg sebe, kaj ji je bilo. Še

120

bleknilo ni. Namesto njega pa mu je odgovorila starejša
ovca, ki je bila tudi bolna: »Ej, naša glavna bolezen tresnica
jo je spravila pod zemljo.«

»Tako, tako,« je zamrmral oven. Tisti čas pa je zatrobil
pastir v rog in vse na pašniku je oživelo.

Andrej Rape.

120. Lastovica.

Spomladi je napravila večja družba izlet na deželo.
Bilo je krasno jutro. Po dveh urah hoda je postala družba
v prijaznem selu, saj je bilo treba zajtrkovati. Ko so se
nekateri krepčali, je eden tovarišev odšel skozi vežo v
kuhinjo, da si naroči pri prijazni gospodinji mleka. Pa ni
prišel v kuhinjo in ni naročil mleka. V veži je obstal in
strmel nad vrata pri vhodu pa samo vzklikal: »Joj, prirodno
veselje! To je četverospev! Vi tamle na dvorišču se kar
skrijte!«

Pravkar se je bila družba pripravila, da zapoje pesem,
pa jih je tovariš zmotil, ponavljaje venomer: »Pridite!
Poglejte prirodno veselje!«

Nad vrati pri vhodu je bilo prilepljeno na zid lastovičje
gnezdo. V njem so odpirali štirje mladiči široka, tja do
oči razklana žrela, stoječ pokonci, kakor bi pravkar hoteli
zapeti v četverospevu. Ljubezniv pogled je bil to, da so
kar vsi obstali pred vrati in gledali. Mati je pravkar pr L
letela s črvičem v kljunu, družba pa je veselo zapela pesem
»Lastovke, o Bog vas sprimi!«

Pomladna veselost se je lotila vseh in tovariš, ki je bil
prvi zagledal gnezdo, je na slovesen način jel opisovati
lastovico. Stopil je na voz sredi dvorišča in dejal: »Takle
izlet je nekaj posebnega. Danes si ogledamo lastovico. Nič
ne bo škodilo, če vsi dobro pazite!«

Takole je popisal lastovico:

»Lastovica je prijateljica človekova. Je izvrsten in pre?
viden zidar, kakor vidite tamle nad vrati. Razne drobne
žuželke, kakor muhe in mešice, so ji v hrano. Lovi jih po
zraku. Ob lepem vremenu se dviga visoko pod nebo, ob
grdem pa leta nizko pri tleh, zato ji pravijo, da je vremenski
prorok

121

Ker si po zraku lovi hrano, mora biti izvrstna letalka.
In tudi je, saj ima dolga, ozka in šilasta krila, škarjast rep
in gosto, na trup pritisnjeno perje, zato lahko reže zrak.
Perje je zgoraj modročrno, na čelu in na grlu kostanjevo«
rjavo in spodaj rjastorumeno. Izvrstna letalka je pa tudi
zato, ker ima tako majhne in lahke noge. Videli ste, kako
široka žrela imajo mladiči. No, v to do oči razklano žrelo
lovi lastovica razne žuželke kakor deček metulje v metulj«
nico. Ker ima izvrsten vid, jih opazi že od daleč. Jeseni se
selijo lastovice v gorko, žuželk bogato Afriko.«

Kot odmev zadnjega njegovega stavka je zadonela v
družbi pesem:

Mrzel večer tebe žene,
ljuba ptičica, od nas,
ki znad lipice zelene
si nam pela kratek čas

Andrej Rape.

121. Uganka.

Vilice pri sebi nosi,
a nikdar ne je mesa;
sto peres ima pri sebi,
a pisati nič ne zna.

Oton Župančič.

122. Kukavica.

Kmeta in meščana navdaja kukavičin glas z radostjo,
zakaj prav kukavica nam prinaša mehko in toplo mlado«
let je.

Kukavica je gibka in tanka ptica. Glava, vrat in hrbet,
vse to je modrikastopepelne barve; trebuh je bel in črno«
marogast. Dolge perutnice so temnosive, prav takšen je
tudi belopikasti rep. Oči in kratke noge so rumene.

Vsak par ima odločen okraj, v katerem ne trpi drugega.
Plaha in nemirna se skriva kukavica v košate vrhove, kjer

122

pridno obira zlasti tiste škodljive kosmate gosenice, ki jih
ne marajo druge ptice. Gosenične dlake se primejo želodca,
da je znotraj ves kosmat kakor kožuh. Kukavica je jako
požrešna, ali ravno s to nenasitnostjo je koristna v gozdu.

Med našimi pticami je edina, ki ne pozna rodbinskega
življenja. Ne dela si gnezda in ne odgaja svojega zaroda.
Jajca namreč podtika drugim drobnim pevkam in jim pre=
pušča vso skrb za mladiče.

Ko čuti, da bo treba znesti jajce, poišče gnezdo z jajci
kake drobne ptice. Ko valeča ptica za nekaj časa zapusti
svojo zalego, takrat sede hitro na gnezdo in znese jajce.

Ko se izvali debeloglavi, grdi najdenec, ima pisana mati
ves dan dosti opravila, da nanosi dosti hrane vedno od*
prtemu rumenemu žrelu. Vtihotapljena tujka se redi dobro
in raste hitro, domači otroci pa hirajo in naposled tudi po=
ginejo. Malokdaj se odgoji zraven kukavice domači zarod.

Konec avgusta meseca nas zapuste stare, nekoliko po*
zneje mlade kukavice in zlete tja v Srednjo Afriko.

123. Čebele.

»Joj, joj, dedek, teci pomagat — Zorka bo umrla!«
kliče že od daleč mali Milko dedu, ki je obrezoval na vrtu
drevesca.

»Menda pa vendar ne! Kaj pa se je zgodilo strašnega?«
vpraša ded ves osupel.

»Čebela jo je pičila! Pa ravno na nosek jo je pičila —
in zdaj jo strašno boli!«

»No, no — če jo je na nosek pičila, je pa res hudo,
a umrla pa vendar ne bo! Le teci ji povedat, jaz pa stopim
v uljnjak po zdravila!«

Milko steče do Zorke, a ded stopi v uljnjak, kjer vzame
v kozarček žlico medu. Nato zmoči ob vodnjaku v mrzli
vodi robec in gre do Zorke, ki se je vsa obupana od bolečine
zvijala na pragu.

»Dedek — ali res ne bom umrla? Imaš res ti zdravila?«

»Ne boš umrla ne! Umrla bo samo čebelica, ki te je
pičila in je zato izgubila želo, brez katerega ne more živeti.

123

Zanjo ni zdravil, zate pa jih imam in kmalu boš zopet
zdrava. Samo nosek se bo zdebelil — otekel bo in postane
tak kakor debela tepka!«

Po teh besedah ožme ded mokri robec, ga pritisne
Zorki na nos in ji pravi: »Tako! Zdaj ga pa tišči na nosek
in ga večkrat obrni na drugo stran, da pride hladni del
robca na bolečino! Tule pa imaš žlico medu. Vanj pomakaj
prstek in se z njim maži po jezičku, pa ti kmalu odleže!«

Zorki se vkljub bolečini zasvetijo oči in urno pomoči
prstek v med — pa hajdi z njim v usta! Tako se je mazala z
medom po jezičku, da je popolnoma pozabila na bolečino in
celo pozabila obračati robec na nosku.

»No, ali je bolje?« jo vpraša ded.

»Oj bolje, bolje — samo še malo me boli! Ko se nama*
žem z vsem medom, bo menda že čisto dobro!«

Milko, ki je od strani gledal, kako se maže z medom,
se ni mogel več vzdržati, pa se oglasi: »Dedek! Saj mene
bo čebela morda pa jutri pičila!«

»Aha — pa te jeziček že danes boli, kaj ne!« se zasmeje
ded. »No, pa pomoči še ti enkrat svoj prstek v med!«

Ko je bil med polizan, pravi Zorka: »Dedek! Ali mora
čebelica, ki me je pičila, res umreti?«

»Res, res! Želo, ki ga je imela v zadku, se ji je izdrlo.
Tam se ji je zato naredila huda rana, zaradi katere mora
umreti.«

»Pa zakaj me je pičila?«

»Gotovo si jo nevede stisnila, ko si trgala cvetice. Bala
se je in se hotela braniti. Čebele pikajo samo, če so razdra=
žene. Draži jih pa ob vročini že vsak močan vonj. Zato ne
smejo ljudje ali živali, ki se zelo pote, blizu čebel. Čebelni
pik ne usmrti. Še v zdravje je človeku, ki trpi za trganjem
po udih. Če pa so čebele razdražene, usmrte lahko celo
konja, ako se jih usuje nanj cel roj!«

Drugega dne ob soparnem, solnčnem dopoldnevu je
ded sedel pred uljnjakom. Ko ga Milko in Zorka ugledata,
se mu počasi približujeta.

»Le bliže, le bliže!« jima zakliče ded. »Lepo počasi in
mirno stopajta, pa vama nobena čebela ne stori nič žalega!
— Kaj pa tvoj nosek, Zorka?«

124

»Zdi se mi, da ni samo tak kakor debela tepka, ampak
da je kakor debela kumara. Menda vendar ne ostane vedno
tak?«

»No — tak pa vendarle ni in tudi tak ne ostane. Jutri
bo nosek že zopet tako ljubek, kakor je bil pred pikom. No,
pa semle k meni sedita na klopico, pa se pomenimo kaj o
čebelah!«

»Glej, glej, dedek, kako hite čebele iz panja in v panj!
Nekatere nosijo na nogah kar debele kepice medu!« zakliče
Zorka.

»To ni med, ampak vosek,« jo zavrne Milko.

»To ni ne med ne vosek,« odgovori ded, »ampak cvetni
prah, ki ga nabirajo čebele po cvetkah. Nanašajo ga v
celice, kjer ga pomešajo z medom, in s to zmesjo pitajo
mlade črviče, ki iz njih nastanejo pozneje čebele.«

»Odkod pa pridejo črviči?«

»Iz jajčec, drobnih kakor gnide, ki jih zaleže matica v
majhne celice iz voska. To je čebelna zalega.«

»Kdo pa jim napravi celice?«

»Celice si napravijo čebele same iz voska. Vosek se
nareja čebelam v zadku in se jim izločuje izmed njegovih
obročkov v tankih luskinicah. Čebele zbirajo tiste luskinice
in jih z nogami in grizali zgnetejo v jako umetno satje,
sestavljeno iz samih šestvoglatih celic, ki vanje nanašajo
potem med in obnožino in v katere polaga matica svoja
jajčeca. Iz jajčec se že v treh dneh izležejo črviči, ki do=
rastejo v 5—6 dneh. Nato se zabubijo ter izležejo šele vil
do 13 dneh kot godne čebelice iz celic.«

»Kakšna pa je matica in ali je več matic v enem panju?«
vpraša Zorka.

»Matica je v panju ena sama in je nekaj večja in daljša
od navadnih čebel. Vitka je in žoltorjava in se drži vedno
panja. Po satju lazi od celice do celice in stavi zalego. Iz
panja izleti samo enkrat, in sicer nekaj dni potem, ko je
prilezla iz matičine celice, ki je precej večja od navadnih
celic. Iz panja leti tudi še takrat, kadar si čebele iščejo
novega stanovanja.«

»O joj, dedek, iz onega panja pa bodo ušle vse čebele!«
zakliče Milko. »Kar rinejo in se usipljejo ven na piano! —
Le kako se jim mudi!«

125

.»Da, da, res je, kakor da hočejo uiti!« pravi ded. »No,
pa ne bo nič hudega! Čebele roje. V panju se jih je zaredilo
toliko, da jim je stanovanje pretesno. Zato se selijo vse
stare čebele z matico vred in si gredo iskat novega stano*
vanja, stari dom pa prepuste novemu rodu!«

Več minut so se usipale čebele tako iz panjevega žrela,
da je bil končno ves roj zunaj v zraku. Nekaj časa so veselo
plesale in vršale pod milim nebom, nato pa so se začele
usedati in zbirati na veji mlade jablane v obližju uljnjaka
Slednjič so se umirile skoraj vse in so visele na veji v
podobi ogromnega grozda.

Ded pravi: »Zdaj se je roj usedel. Tu bi počival le eno
do dve uri, potem pa bi odletel v gozd ali Bog ve kam.
Preden se to zgodi, mu dam pa jaz novo stanovanje.«

Ded stopi v uljnjak, vzame čist in snažen panj ter
ogrebe vanj čebele z veliko žlico zajemalko, kakor bi zaje?
mal kašo in jo deval na lahko v drugo posodo. Nekaj čebel
je pričelo razburjeno obletavati deda, a kmalu so tudi te
previdele, da je najbolje, da gredo za drugimi v panj.

»Pustimo zdaj roj, da se umiri! V uljnjak ga denem
šele zvečer. Vrnimo pa se še nekoliko k uljnjaku!« pravi
ded.

»Ali ni zdaj v onem panju nič več čebel?« vpraša Milko.

»O še je še v njem mnogo čebel, še več pa je mlade
zalege. Toliko je je, da bo mladim čebelam čez devet ali
deset dni stanovanje znovega pretesno, in zopet se jih bo
moral en rod izseliti. Danes so čebele rojile prvič, zato je
bil ta roj prvec. Čez deset dni pride še roj drugec ali drujec
in mogoče čez nekaj dni še tretjec. Ni pa dobro, da čebele
prevečkrat roje, ker so potem ljudstva prešibka.«

»Dedek — pa niso vse čebele enako velike! Tamle vidim
tri prav velike z debelimi glavami. Te so gotovo več vredne,
ker lahko nabero in naneso še enkrat več medu,« pravi
Zorka.

»Aha — to so pa trotje!« pravi ded. »Ti samo dobro
žive, ne delajo pa nič. Ližejo med iz celic, a preleni ali
pregosposki so, da bi ga nabirali sami po cveticah. To čebele
tudi dobro vedo, zato jih proti jeseni neusmiljeno iztirajo
iz panja in jih puste, da pomro od lakote. Tako naj se zgodi
vsem trotom v vsaki državi!«

126

»Pa jih je veliko v panju? Saj bi se morda čebelam
lahko uprli in pognali nje iz panja!« prvi Zorka.

»Ne, ni mogoče!« odgovori ded. »Trotov je samo 200
do 600, čebel delavk pa 10.000 do 50.000. In trotje so od
brezdelja pomehkuženi in nimajo niti žela, ki bi se z njim
branili. Ne pomaga vse nič — delavke imajo veliko premoč
in trpe trote med seboj samo toliko časa, dokler se jim zdi!«

»Pa so vse čebele delavke pridne — ali ni morda tudi
lenih vmes?«

»Ne, lenob ni vmes! Lenuhov je dosti samo pri ljudeh!
Čebelice hite na delo od zore do mraka, dan za dnem,
dokler ni njih življenje dokončano, to pa se zgodi ob prid*
nem delu spomladi in v poletju v 6 do 8 tednih. Celo mlade
čebele se takoj lotijo dela: snažijo panj, varujejo vhod,
pitajo mladiče. V nekaj dneh pa izlete ven na polje in
v log, kjer nabirajo med in cvetni prah. Čebele so nam
zgled pridnosti in nesebičnosti in zgled vzornega zadruž*
nega življenja: Vse za eno, ena za vse! Tako bi moralo biti
v vsaki državi!«

»Dedek, jaz hočem biti tudi tako priden kakor čebela!«
pravi Milko.

»Jaz tudi, jaz tudi!« se oglasi še Zorka.

»Glejta, da bosta res taka otroka in da ne postane no*
beden vaju trot!« pravi ded. »Saj koristilo bo to najbolj
vama. Ob pridnem delu ostaneta vesela in zdrava!«

»Dedek — tega nama pa le nisi povedal, v čem prina*
šajo čebele med domov!« pripomni Zorka.

»Med, to je sladki sok ali nektar, ki ga imajo cvetice v
svojih čašah, srkajo čebele z drobnim, nitkastim rilčkom
in ga spravljajo v želodček v zadku. V tem želodčku se
nektar izpremeni v pravi med in čebela ga v panju izprazni
v celico. Največ medu dajo čebelam ajda, vresje, kostanj,
nerod ali akacija in lipa. Najfinejši je med, ki ga nabero
čebele po travniških cveticah. Ob dobri paši nabero toliko
medu, da ga imajo dosti zase, pa ga jim še človek lahko
odvzame za sladke potice. Med je jako zdrav za otroke, pa
tudi za odrasle ljudi!«

»Čebele so pa zares koristne živalce!« vzklikne Zorka.

»So, so! Dajo nam med in vosek, a največ nam pa
koristijo še s tem, da prenašajo s cveta na cvet cvetni prah

127

in store s tem, da se zaplodita seme in sad! Malo bi bilo
sadja in ajde skoro nič, ko bi je ne obletavale pridne če*
bele,« pravi ded.

»Kosit!! Poldne je — in medeni štruklji so že na mizi!«
se zasliši z okna materin glas.

»Juhej, juhej!« zavriskata otroka in stečeta v diru proti
hiši — pa tudi dedek je pobiral precej urno pete, ker tudi
on ni bil sovražnik medenih štrukljev.

Fran Črnagoj.

124. Kune.

Ni izlepa nesramnejših tatic, nego so kune vse vprek.
Kolikor so manjše in slabše, toliko drznejše in krvoločnejše
so Vse kune so vitkega, zleknjenega trupla na kratkih in
krepkih nogah z ostrimi kremplji, majhne in podolgasto
ploščate glave, brkatega gobca, velikih oči, širokih ušes in
posebno ostrih zob.

Ti drzoviti in pogumni krvoloki love največ ponoči;
podnevi se skrivajo po vsakovrstnih luknjah. Kune so ne«
znano gibke in urne, ročne in skočne. Splazijo se skozi naj«
manjše luknje in razpoke, izvrstno plezajo in tudi dobro
plavajo.

Kuna zlatica  je največja med našimi kunami.
Mehko in gosto krzno je kostanjeve barve, le na grlu ima
lepo rumeno liso. Zlatica prebiva pri nas povsod po velikih
hostah in samotnih gozdih. Pozimi se pa pritepe včasih
ponoči do človeškega stanovanja in gorje kokošim in go«
lobom, ako pride v kurnik ali golobnjak!

Kuna belica  je manjša ter nima tako dolge in lepe
dlake. Lisa na 'grlu je bela, zato se imenuje belica. Stanuje
povsod koder zlatica, ali rajša biva ob človeških bivališčih.

D e h o r je manjši od belice, zlasti rep je krajši, pa
tudi ni tako metlast. Po trebuhu je zamolklorjav, po hrbtu
kostanjev, po vratu in po bokih pa rumenkastorjav; gobček
je bel. Ako je v škripcu, izpušča preti sovražniku strašen
smrad. Tudi dehor je neusmiljen morilec. Vendar pravijo,
da ne kolje kuretine tako grozovito kakor belica ali zlatica.
Brez koristi pa tudi ni; zlasti je velik sovražnik vsem mišim

128

in podganam, takisto srdito preganja žabe in krte, kače in
celo gade.

Podlasica  je najmanjša kuna. Živalca na šibkih,
nizkih nožicah s kratkim repom vred je dolga komaj ped.
Človeku ne stori veliko škode, toliko več pa ugonobi škod*
ljivih in požrešnih živali, zato je nespametno, če jo ljudje
love in pobijajo. Lovci jo jako preganjajo, ker škoduje lovu.

Razen te male podlasice živi pri nas tudi velikapod*
lasica ali hermelin,  ki je vsa podobna mali sestrični,
samo da ima daljši, čopast rep, ki je črn na koncu tudi
pozimi, ko žival vsa pobeli.

Kunam prištevamo še vidro,  ki njeno kožo visoko
cenijo, in zaspanega jazbeca.

Fr. Erjavec.

125. Medved.

Medved je naša največja in najmočnejša zver. Truplo
mu je neokretno, rep kratek, vrat močan, čelo izbočeno,
oči majhne in ušesa kratka. Močne tace z jakimi kremplji
imajo gola stopala.

V kretanju in gibanju ni tako neroden, kakor bi človek
mislil na prvi pogled. Kadar se mu ne mudi, res hlača po*
časno; ako je pa sila, pobira stopnje neznano hitro in na
ravnem prehiti vsakega človeka.

Medved ima neizrečeno dober voh in sluh, samo vid
mu ni posebno bister. Zob nima tako ostrih kakor druge
zveri mačjega, pasjega ali kunjega plemena. Mlad medved
živi več ob rastlinah nego ob mesu in puli travo, išče gob,
lesnik. Med mu je slaščica. Ko pa okusi slast krvi in mesa,
streže na večje živali in postane prav škodljiva zver. Tudi
po njivah, posebno v ovsu, dela veliko škodo.

Medved prebiva v pogorskih gozdih, kjer nahaja med
pečinami in skalami, v podmolih in jamah dosti zavetja.
Ko se bliža zima, si nastelje brlog, in ko pritisne mraz, gre
spat. Ko popušča zima, se prebudi. Včasih se celo vzdigne
iz postelje in gre malo pogledat svet; ako se ponovi mraz,
švedra v brlog nazaj. Ko se spomladi vzdigne iz brloga, je
ves medel in mršav; zimsko spanje mu je pobralo jesensko
salo.

129

Ujete medvede so učili v prejšnjih časih plesati in so
jih kazali potem za denar. Za kosmatinca pa je bila to
huda šola in le neusmiljeni ljudje so se ukvarjali s tem
poslom.

Ubit medved da človeku dosti dobička. Kocasta koža
je jako dragocena; meso ima dober okus, ako leži nekoliko
dni v tekoči vodi.

V mrzlih severnih krajih živi brat rjavega medveda —
beli medved.

126. Srna.

Naši gozdi nimajo skoro tako brhke in ljubeznive ži«
vali, kakor je nedolžna srna. Milo jo je gledati, kadarkoli
se gane, najsi stoji ali leži, najsi muli travo, najsi se ozira
plaho ali beži v goščavo.

Na njenem telesu je vse v lepem razmerju. Tanke in
visoke noge z majhnimi parkeljci nosijo lepo zraslo in za«
lito, ali vendar ne okorno truplo brez repa. Glavico oživ«
ljajo velike, prijazne oči, srnjaka pa krasi še posebno kratko,
rogovilasto rogovje. Gosta in gladka dlaka se menja, kakor
nanese letni čas: poleti je rjava, pozimi pa sivkasta, na tre«
buhu zmerom svetlejša. Mladiči so lisasti.

Srna prebiva pri nas po vseh gozdih. Poleti se rada
pase po višavah, v hudi zimi se pa umakne v nižave. Na
paši izbira mlada in sočna zelišča in brstje; tudi sol liže
rada, zraven mora pa imeti čiste vode.

Srne streljajo zaradi mesa, kože, dlake in rogovja. Tudi
volkovi, divje mačke, risi, lisice in celo kune jih davijo in
koljejo.

127. Velblod.

Atlantsko morje nas loči od Amerike. Neizmerne
peščene planjave, ki se razprostirajo po Aziji in Afriki, bi
prav tako ločile ondotne prebivalce, ko ne bi imeli v onih
krajih velbloda.

Konj bi se pogreznil v valovih peščenega morja in bi
poginil. Kopita bi mu razpokala in noge ohromele. Velblod
pa stopa na debelo podplatasto kožo. Mesnato in vendar

9

130

ne preobčutljivo stopalo mu lajša težavno hojo po pesku.

Konj ne bi mogel nositi težkih tovorov, posebno še
zato ne, ker bi mu morali razen tovora nakladati tudi veliko
krme za živež. Velblod pa potrebuje prav malo hrane. Za=
dovoljen je s koprivami in z osatom in težko otovorjen
lahko prekoraka na dan nad 80 km,  z jezdecem pa predirja
celo do 200 km.

Velblod je 2 do 2:5 m visok, torej višji nego največji
konj. Ta visokost pa ni pri nakladanju tovora nikomur
prav nič napoti, ker velblod vselej počepne na kolena, kadar
mu blago nakladajo ali razkladajo.

Puščava ne rodi ne ovsa ne ječmena, ki sta za tovorne
konje potrebna; le tu in tam poganja bodeče zelišče izpod
peska, in s tem je velblod zadovoljen. Velblod ima trdne
ustnice, da ga ne bodejo osorne koprive in pusti osat. Vek
blod lahko strada po 24 ur, konj pa ne zdrži. Še več pa je
vredno velblodovo svojstvo, da tudi v najhujši soparici
po osem in še po več dni lahko trpi žejo. Kadar pride do
vode, se je napije dosita in potem napolni z njo posebne
predale svojega sestavljenega želodca. Ni pa res, da ostane
hladna, čista in brez duha ter da zakoljejo potniki velbloda,
ako jih mori žeja.

Če še pomislimo, da potrebuje le malo spanja in da
lahko potuje skoro noč in dan, umejemo, zakaj je prebk
valcem jutrnih dežel najkoristnejša domača žival. Arabcu
je velblod to, kar so nam konj, ovca in govedo.

Ker le velblod omogočuje promet v brezmejnih puščam
vali, je opravičeno, da ga imenujejo ladjo puščave.

E, Gangl.

128. Volk.

Volk je najbližji sorodnik našemu domačemu psu, nima
pa niti ene dobre lastnosti njegove.

Po velikosti je podoben mesarskemu psu, a je debelej*
šega tilnika in močnejšega vratu. Koničasta ušesa mu stoje
pokonci, široko žrelo je nasajeno z ostrimi zobmi, največ
ga pa izdaja hudi, srepi pogled. Repa ne viha po pasje,
ampak ga poveša.

131

Neizrečeno je pogolten in požrešen, vedno bi žrl; ali
nič mu ne zaleže, zmerom je lačen in suh kakor trta, vendar
pa je krepek in močen. Kljub vsej moči je potuhnjen; po*
štenega boja se ogiblje, zato si tudi navadno ne upa na
človeka.

Pri nas na Slovenskem je že jako malo volkov. Največ
se jih potika po Notranjskem. Več nego pri nas jih je na
Hrvaškem, Ogrskem in v Galiciji.

Najrajši napada voll^ovce, bodisi na paši, ako spazi, da
ni psa blizu, bodisi ponoči v staji. Tedaj kolje neusmiljeno;
podavi mnogo več, nego mu je potrebno. Konjski ali goveji
čredi si pa ne upa blizu, ker ve, da bi ga živali sprejele
s težkimi kopiti in z ostrimi rogovi.

Pozimi je volk še požrešnejši. Sestradani se zbirajo v
večjem številu, lačni se potepajo s hriba v hrib in ponoči
strašno tulijo, da obhaja človeka groza. Lakota jih goni na
polje, kolovratijo ob cestah, se priklatijo v vas in takrat
napadejo tudi človeka.

Od ubitega volka nima človek velike koristi. Meso nima
nobene vrednosti, le kožuh je nekaj vreden. Škodljivo zver
zatirajo in pobijajo povsod in ob vsakem času. Poprej so
volkom nastavljali zanke, jim kopali jame, ali pa se je
vzdignilo po več vasi na njih lov. Sedaj pa jim lovci najs
rajši zavdajajo.

129. Pasja steklina.

Najstrašnejša med vsemi pasjimi boleznimi je steklina.
Stekel pes ne okuži samo drugih psov in živali, ampak je
nevaren tudi človeku. Od steklega psa oklan človek oboli
prej ali slej.

Steklina se navadno pojavlja pri starih psih, najraje ob
veliki vročini ali velikem mrazu. Bržkone je kriv temu slab
živež in nečista pitna voda. Največ stečejo priklenjeni psi,
ki ne dobivajo zdrave jedi.

Bolezen se začne s tem, da se pes potuhne in da reži
celo na gospodarja. Zaspan je in žalosten. Rad je na gor*
kem, lazi pogostoma okoli jedi, toda ne dotakne se je, pije
pa večkrat pomalo. Laja hripavo, požira težko, sline se mu

132

cede iz gobca, oči so kalne, rad liže mrzle stvari in hlasta
okoli sebe. Pozneje pobesi rep in oči mu zarde. Gospodarja
ne sluša več. Bolj in bolj je plašen, pobesi tudi glavo in jezik
mu visi iz gobca.

Kmalu se mu pokaže na gobcu bela pena. S pobešenim
repom in s pobešeno glavo teka venomer, se opoteka in
grize vse, kar mu prihaja pod gobec, posebno pse.

Ljudi, ki jih okolje stekel pes, pošiljajo v posebne bob
niče, kjer jih sedaj večinoma ozdravijo. Najboljše je, če
izžgo rano takoj po ugrizku in če fžteče kri iz dotičnega uda.

Najzanesljivejše znamenje, da je pes zdrav, je mrzel in
moker nos. Pes, ki ima suh in vroč nos in ki noče jesti, je
gotovo bolan. Če je kako mogoče, pojdi z njim k zdravniku!

130. Veverica.

Na ljubko veverico, opico naših gozdov, kakor ji često
pravijo, preže v njenem zračnem kraljestvu vsakovrstne
nevarnosti. Kolikokrat smo že opazovali veselo živalco,
skakajočo z veje na vejo, in se čudili njeni gibčnosti! Nismo
pa mislili, da vse to, kar se nam na njej zdi tako zabavno,
zanjo ni telovadska zabava, nego pogoj za njen obstanek.
Le hitrost in spretnost jo rešujeta neštevilnih sovražnikov,
ki ji povsod groze. Proti večjim živalim se ne more braniti,
pa tudi manjše roparice jo uženo. Seveda ima tudi veverica
ostre zobe; to je občutil marsikak razposajen deček, ki jo
je hotel ujeti in obdržati.

Poleg četveronožcev jo zasledujejo tudi ujede. Ako
preži nanjo ujedna ptica pa ni v bližini nikakega pribežat
lišča, steče po deblu navzdol na zemljo. Velika ptica je na
tej poti ne more slediti in kmalu ji izgine veverica izpred
oči. Seveda grozi spodaj že druga nevarnost; morda se plazi
okoli drevesa lisica ali je napel lovec petelina, da bi jo dobil
v pest zaradi njene kože. V Sibiriji so celo sive veverice,
katerih krzno je jako dragoceno.

Še nevarnejše nego človek ali lisica so veverici roparske
kune, ki nimajo samo ostrega zobovja, ampak znajo skoro
prav tako dobro plezati in skakati kot ona. Zasledujejo jo
v najvišje vrhove dreves.

133

131. Netopir.

Ko poletnega večera tihi mrak objema vse stvari na
zemlji, planejo iz temnih votlin netopirji in prhutajo po
zraku kakor črne vešče.

Poglejmo si živalco natančneje! Sprednja uda nista
prav nič podobna zadnjima, vse kosti so daljše in močnejše.
Posebno štirje prsti so dolgi in tanki, le palec je kratek in
ima močan, zakrivljen krempelj. Med podaljšanimi štirimi
prsti je pa razprežena tanka in gola mrenica, ki se začenja
na vratu, se razprostira med prsti, gre po truplu do zadnjih
nog in ovija tudi rep. Zadnji nogi sta slabi, prsti med obema
kratki, oboroženi s kremplji in brez mrenice.

Netopir vidi dobro, voha še bolje, sliši jako tanko in
čuti preizvrstno. To tanko čutje ga vodi ponoči menda
največ.

Vsi netopirji so ponočnjaki. Podnevi spe v vsakršnih
luknjah, duplih, v starih zidovih in dimnikih, pa tudi drugje.
O netopirjih mislijo sploh, da se radi zaprše človeku v
glavo in da se mu zapletejo v lase; ali vse to je izmišljeno.

Naši netopirji jedo samo žuželke, zlasti nočne hrošče,
metulje in mešice, ki jih čujejo že od daleč brenčeče po
zraku. Ker nam delajo škodo nočni metulji in hrošči po
polju in vrtovih, so netopirji prav koristne živalce. Res je,
da zahajajo radi v dimnike, kjer se suši slanina, in letajo
v kašče in hrame, kamor spravljamo mesnino. Zakaj pa
zahajajo n& te kraje? Na slanini in v mesu se rede vsako*
vrstne žuželke. Zaradi tega mrčesa zahajajo netopirji v
dimnike, hrame in kašče, da jih love in hrustajo, slanine in
mesa se pa ne dotaknejo.

Zimo prespe. Po sto in več se jih stisne včasih v kako
zatišje. Kakor podnevi, ko spe, vise tudi vso zimo z glavo
navzdol, držeč se z zadnjima nogama.

Naši najnavadnejši netopirji so: zgodnji netopir, uhan
ali uhati netopir in podkovnjak.

V južnih in vročih krajih so netopirji večji, nekateri
tudi škodljivi.

134

132. Krt.

Krt ima valjasto, kot v baršun zavito truplo s kratkim
repkom in koničastim rilčkom. Sprednji nogi sta lopatasti,
rožastordeči in podobni okorni, široki človeški roki. Obr?
njeni sta v stran in imata krepke, krempljaste nohte. Z njimi
meče zemljo na stran in navzad, z glavo, ki se giblje s
čudno urejenimi kitami, pa vrta.

Krt ima neizrečeno dober voh in tanek sluh. Davno je
že dokazano, da ima tudi oči. Če ga vržemo v vodo in ga s
tem prisilimo, da plava, se dvigne dlaka okoli oči v obliki
žarkov kvišku, zasvetijo se male oči in lahko se prepričamo,
da uravnava krt svojo smer po svetlobi. Ni mu dala narava
oči, da bi z njimi iskal luči, nego zato, da se pravočasno z
njih pomočjo ogne svetlobi. Zimskega spanja ne pozna.
Poleti in pozimi rije pod zemljo in hrusta bramorje in
ogrce, ki podgrizavajo korenine. Ni torej pametno, če ga
ljudje preganjajo na vse kriplje. Med pticami in četvero?
nogimi živalmi ima krt' dosti sovražnikov.

133. Jež.

Solnce je zatonilo za gorama, v gozdu so umolknili
razni glasovi, rosa je jela rositi. Sedaj zašumi nekaj v gošči
med suhim listjem. Zdajci se zgane dračje: iz grmičja se
prikaže koničast rilček in takoj za njim čudna žival nagr?
banih lic, kratkega repa, nizkih, podplatastih nog in oblega
trupla v bodeči, sivi suknji. Daši je videti okorna, vendar
hlasta sem ter tja, iztika po luknjah, prevrača listje in rije
z rilcem kakor svinja.

Ta čudna žival je jež. Res se vede malo nerodno in
telebasto, ali vendar je pošten od nog do glave. Prav po
nedolžnem trpi, če ga preganjajo sirovi nevedneži. Plašni
samotarec čepi ves dan v seči ali v luknji, pod korenino ali
pod kupom sehljadi in šele zvečer si upa iz skrivališča.
Boječe caplja okoli z mokrim rilcem in zasleduje miši, žabe,
kuščarje, črve, ogrce, polže in drug mrčes. Najrajši žre miši,
zato. ga jemljejo ljudje tudi v hiše, kjer lovi tudi ščurke, ki
jim je hud sovražnik. Ako ne dobi dosti mesne jedi, se loti

135

tudi sadja. Znamenito je posebno to, da požre tudi gada
brez škode, naj ga seka še tako v gobec ali kamor hoče.

Ko začne listje padati z drevja, poskrbi jež za zimo.
Izkoplje si globoko jamo ter nanosi vanjo listja, mahu in
trave. Ko nastopi mraz, se zarije v steljo, se zvije in zaspi
tako trdno kakor morda nobena druga žival.

Ježevi najhujši sovražniki so psi; kjer ga ovohajo, mu
ne dajo miru. Siromak si ne ve pomagati drugače, nego da
se zvije v klobčič in da tako preganjalcem priliko, da si
okrvave nosove na bodicah.

134. Sove.

Sove so ponočne ujede. Daši so različne velikosti in je
tudi sicer med njimi velik razloček, so si vendar v zuna*
njosti še precej podobne. Vse so pokrite z obilnim mehkim
in rahlim perjem, kakor bi bile v kožuhu; zato se nam zde
vse debelejše, nego so res.

V debeli, okrogli glavi se jim svetijo velike in upadle
oči, okoli katerih je venec tankega perja. Kljukasto zaviti
kratki kljun se jim komaj vidi iz perja, ušesa so jako široka,
kratke, tršate noge so pernate do dolgih in ostrih krempljev.
Zunanji prst sova lahko obrne nazaj ter potem pleza dosti
dobro.

Sova vidi tudi podnevi, toda velika svetloba jo bode v
oči, zategadelj se skriva pred lučjo. O mraku zleti na lov.
Sova leta nizko, tiho in počasi. Tu pograbi ptička, ki je
zaspal brez skrbi na veji, tam pobere miš iz razora, zdaj
ujame metulja, zdaj hrošča.

Vraža je naredila sovo za mrtvaško ptico in zato jo
preganja brezpametni svet. In vendar ji dela človek samo
krivico. Ko bi hotel poslušati razum, ne pa neumnih pred*
sodkov, bi gotovo ne streljal sov razen velike uharice.

Z gnezdom se sova ne ukvarja mnogo. Vsaka luknja,
bodisi v skalovju, v zidu, v duplu ali pa tudi v zemlji, ji je
dobra. Mladiči so grde, s sivim puhom obrasle kepe in rasto
prav počasi.

Naše najnavadnejše sove so: velika uharica, mala uha*
rica, pegasta sova in čuk.

136

135. Vrane.

Pri nas živi več ptičev vranjega rodu, »krokar  je pa
med njimi največji. Ves je črn, tudi po kljunu in nogah.
Perje mu je svetlo in gladko ter se izpreminja na modro in
zeleno.

V krokarju se strinja čudna zmes dobrih in slabih last=
nosti. Moder je in oprezen; kar je lisica med sesalci, to je
krokar med ptiči. Na drugi strani je pa drzen, neusmiljen,
požrešen in krvoločen. Pri nas najrajši biva po samotnih
gozdih. Vsak par ima svoj okraj in. ne trpi drugega poleg
sebe.

Krokar žre vse; Po travnikih in po polju pobira črve
in drugo golazen, vmes zoblje tudi žito. No, s tem ni zado*
voljen, nego napada tudi vse četveronoge živali in ptice, ki
jih more obvladati. Koristen je le s tem, da pokončava med
mnogimi živalmi dokaj škodljivih in da žre smradno mrho®
vino. Ali ta mala korist ni v razmerju z veliko škodo, ki
jo dela.

Bolj znana nego krokar je pri nas siva vrana.  Perja
je pepelastega, samo glava, grlo, rep in perutnice so ji črni.
Prebiva po logih in hostah navadno v večjih družbah. Po
njivi spremlja orača in za plugom zoblje črve in ogrce.
Lovi pa tudi žabe, posebno pa poljske miši. Ne moremo
tajiti, da zadavi tuintam kakega nedolžnega pevca, negod*
nega zajca in mlado jerebico, a škode, ki jo dela s tem, ne
moremo primerjati njeni koristi.

Črna vrana  je podobna sivi v vsem, samo da je vsa
črna.

Poljska vrana  je podobna črni vrani, vendar je
nekoliko tanjša. Posebno lahko jo spoznamo po tem, da ima
na korenu gol kljun. Med pticami vranjega rodu je najko?
ristnejša. Največ se hrani z mišmi in nobena druga ptica ne
pozoblje toliko hroščev kolikor ta. In vendar ljudje neusmb
ljeno preganjajo tudi to vrano, pa v svojo škodo. Poljske
vrane prihajajo večkrat tudi blizu hiš in v mesta, kjer so
zaradi strašnega vrišča prav neprijetni gosti.

Med vsemi vranami je najljubeznivejša kavka.  Vsa
je črna, le glava in tilnik sta ji pepelasta. Prikupila se je
človeku z živahnim in pametnim vedenjem. Mlada kavka

137

je jako krotka in vdana človeku kakor pes. Jeseni pobegne
nekatera s prostimi sestrami, spomladi se pa dostikrat vrne
k svojemu gospodarju.

136. Ujedne ptice.

Le vprašajte kure, kdo jim je največji sovražnik! Takoj
zaplahečejo vse plašne in s strahom imenujejo kragulja, ki
je dostikrat tako predrzen, da odnese kokoš z dvorišča
tako rekoč gospodinji izpred nosa.

Vsako ujedno ptico spoznaš lahko takoj na prvi po=
gled. Vsaka ima na korenu z voščeno kožo preoblačen,
močan kljun, ki je na koncu kljukasto zakrivljen. Razode*
vajo jo tudi prsti, ki imajo po štiri velike, zakrivljene
kremplje. Ti so neusmiljeno orožje močnim in tršatim
nogam.

Ujede so podnevne in ponočne.

Podnevne ujede imajo na stran obrnjene oči, gosto
perje ter močne in trdne perutnice. Z drznimi krili bliskoma
merijo zrak in iščejo z bistrimi očmi plena. Gnezda si delajo
v skalnatem gorovju ali na visokih drevesih iz trave, slame
in sehljadi.

K podnevnim ujedam spadajo kragulji, sokoli, orli,
skobci, kanje, jastrebi in brkati seri. O brkatem seru piše
Erjavec: »Brkati ser sodi k največjim ujedam. Prebiva v
Pirenejah in Alpah, v sardinskih in grških gorah, pa tudi
po azijskih in severnoafriških planinah. V Alpah je strah in
groza srnam, kozam, ovcam, gozdnim kuram, lisicam,
zajcem in drugim takim živalim, ki plane nanje z viška.
Večje živali in tudi človeka izkuša pahniti v prepad. V
Švici se je tudi dogodilo, da je odnesel otroka.«

Ponočne ujede imajo velike, naprej obrnjene oči, jako
tanek sluh in mehko perje z lahkimi letalnimi peresi, da jih
ni čuti, ko si ponoči iščejo plena. Take ujede so sove, zlasti
velika uharica in pegasta sova.

Vse ujede se hranijo z mesom drugih živali, ki si jih
same plenijo. Žro tudi mrhovino. Večina jih je škodljivih,
kanje in male sove pa so koristne, ker uničujejo miši.

E. Gangl.

138

137. Gad.

Hud je kakor gad! Tako označujemo človeka, ki ima
oster in zbadljiv jezik. Res, tudi jezik rani človeka, a še
bolj ga rani gad, saj mu s strupenimi svojimi zobmi pro*
vzroči lahko smrt.

V zgornji čeljusti v glavi, ki je pokrita z drobnimi
luskinami, ima dva daljša, votla strupena zoba. Kogar uje,
mu priteče iz gadovih zob nevaren strup v rano, ki je velika
kot vbod od igle. Posebno ob vročih dneh je strup vedno
opasen, včasih deluje že v nekoliko minutah. Delovanje
gadovega strupa, opisuje Erjavec takole: »Od gada ujeden
človek čuti hude bolečine. Pičeni ud oteka, človeka obhas
jajo slabosti, moči ga zapuščajo, v glavi se mu vrti in na*
posled omedli. Odrastel človek dlje časa boleha, včasih pa
tudi umrje.«

Kako se nam je ravnati, kadar nas gad uje, pojasnjuje
isti prirodoslovec: »Pri plitkih ranah dostikrat že pomaga,
če rano izperemo. Globokejšo rano pa moramo z nožem
razrezati, da kri tem hitreje odteka. Tudi je dobro, da
rano oprezno izrežemo ali izžgemo in pičeni ud podvežemo,
najprej pa je treba hitro poiskati zdravniške pomoči.«

Gad je debel kakor prst in redkokdaj nad 60 cm  dolg.
Spoznamo ga po rjavem, rogljatem traku, ki se mu vije po
hrbtu. Ob straneh inia okrogle, črnikaste lise, na tilniku
križu podobno marogo, po črnem trebuhu pa bele pike.
Jezik mu je raztezen in razcepljen, a z njim ne more raniti.
Prebiva po skalnatih, suhih krajih, pa tudi po prisojnih
senožetih in celo po močvirjih. Najrajši pa se plazi po
nizkem grmovju ali pa po kamenju, ki ga greje solnce.

Gadov strup je prozorna, rumenkasta tekočina brez
vonja in okusa. Želodcu ne škoduje, pač pa je nevaren krvi,
ki jo otruje. Nevarnejši od gada je modras, ki ima na nosu
mehak rožiček. E. Gangl.

138. Mnogovrstnost živali.

Mnogovrstne živali žive na kopnem, v zraku in v vodi.
Posebno na kopnem se mnoge živali odlikujejo po velikosti
in postavi. A mnogo večje je število malih živalc, ki jih

139

pa zato ne poznamo toliko, ker so nekatere tako majhne,
da jih komaj vidijo naše oči.

Po zraku letajo velike in majhne ptice ter neštevilni
roji hroščev, metuljev, komarjev, muh in drugih žuželk.
Največ živali pa biva v vodi, zlasti v morju. Morje ima
v sebi največje in najmanjše živali, včasih v kaj čudnih
podobah, da bi človek lahko mislil, da ima pred seboj cvet,
ne pa živali.

Vsakemu je znano, da pri nas vsaka žival ne živi v
vsakem kraju. Medved, lisica, jelen, veverica žive le v
gozdu, zajec, poljska miš, prepelica, škrjanec na polju, jelen,
divja koza, orel, divji petelin v visokih gorah, vidra pri
vodi, raca, gos, labod na vodi. Postrv živi le v mrzlih, bistrih
potokih in gorskih jezerih, krap pa najrajši v blatnih krni*
cah in počasi tekočih vodah.

Kolikor dalje gremo iz našega kraja, toliko različnejše
so živali. Če gremo proti severu, najdemo sobola, hermelina,
bele lisice in druge živali, ki nam dajo najlepšo kožuhovino.
Ondi vidimo severnega jelena, belega medveda, morske
pse, kita.

Še bolj se izpremeni živalstvo, če potujemo proti jugu
v toplejše dežele, nego so naše. Tu žive krvoločne zveri,
na primer: levi, tigri, hijene; tu se pasejo velikanski sloni,
nosorogi, žirafe in velblodi. Tu so gozdi polni gibčnih in
smešnih opic, jezičnih papig in drugih prekrasnih ptic, ki se
jim perje sveti kakor zlato in drago kamenje. Po zraku se
poganjajo najlepši in največji metulji, krasni hrošči in druge
žuželke v najčudnejših podobah. Toda tukaj bivajo tudi
požrešni krokodili, velikanske kače, gosti roji pikajočih
mešic in silna množina vsakovrstnega gnusnega mrčesa.
Vsak kraj, vsaka dežela ima kaj posebnega.

Mnoge živali imajo okostnico, katere najimenitnejši
del je iz vretenc sestavljeno hrbtišče. Zato pravimo takim
živalim vretenčarji.  Ti so ali toplokrvni sesalci in
ptiči, ali pa imajo hladno kri, kakor plazilci, dvoživke in
ribe. Sesalci so četveroroke opice, prhutarji, žužkojedi, zveri
(pasje, mačje, kunje in medvedje pleme), glodalci, kopitarji,
dvoparkljarji, mnogoparkljarji (prašič, slon, nosorog),
redkozobci (kljunaš, lenivec, mravljičar, pasanec), vrečarji
(kenguruj), plavutonožci in kitovci.

140

Prav tako je tudi ptic, golazni, plazilcev, dvoživk in rib
več razvrsti ali plemen.

Brezvretenčarjem  prištevamo žuželke, pajkovce,
rake, črve, mehkužce (polže, školjke) in še nekaj drugih
vl *Sh Fr. Erjavec.

139. Živali v pregovoru.

Pes, ki ne laja, globoko zasaja zobe.

Kadar ni mačke v hiši, ples imajo miši.

Pijančev konj dobro ve za krčmo.

Krava molze pri gobcu.

Bog že ve, kateri kozi odbije rog.

Ena garjava ovca oskruni vso čredo.

Osel gre le enkrat na led.

Tudi slepa kokoš najde zrno.

Na domačem pragu se lahko repenči petelin.

Kjer pije ena gos, tam pijejo vse druge.

140. Mravlje.

Kako ste vendar pridne bile,
oj mravlje, da ste to zgradile!

Živalca majhna, velik grad,
marljivosti in truda sad.

Od rane zore pa do mraka
ubija se in trudi vsaka;
kaj tu, kaj tam potreba, zna,
in vse brez hrupa in vpitja.

Glej tu se ena z brunom trudi,
ne zmore ga. V zadregi hudi
na pomoč druga prihiti:
tu treba združenih moči.

141

Trdo življenje brez počitka,
veliko truda, malo užitka!

Kaj, ljube mravlje, žene vas,
da se ubijate ves čas?

Lenobe svoje se sramujem,
ko delo vaše ogledujem.

Lenuh, sem pridi se učit
od mravlje, to ti bode v prid!

Josip Stritar

141. Zimsko spanje.

Pozimi narava počiva, spi. Ne zaspe pa samo rastline,
tudi nekatere živali imajo zimsko spanje. Prirodoslovci
pišejo:

Med črvi sta posebno deževnica in pijavka, ki zaspita,
ko se nekoliko zmrazi.

Polži se skrijejo v hišice in zapro vhod z neko lepljivo
tvarino. V ta vhod napravijo dušnice. Pravijo: polži so se
zalizali. Polži, ki žive v vodi, zaspe popolnoma.

Kače in martinčki se zarijejo v skrite kraje ali si pa
poiščejo zavetišč ob gorkih studencih.

Žabe se zarijejo v blatno vodo.

Med ribami spe zimsko spanje le tiste, ki se drste pred
zimo ali spomladi. Spravijo se v brežne votline, pod kos
renine in pod večje kamene, kakor n. pr. postrvi, ali si pa
poiščejo, kakor n. pr. krapi, globine v ribniku in počivajo
skupno.

Ribe, krastače in žabe prežive zimo, če celo nekoliko
zmrznejo. Raki in črvi pa niso tako trdni, pač pa zdrže njih
jajca.

Med pticami ni takih, ki bi spale zimsko spanje.

Andrej Rape.

142. Hruška in jablana.

Hruška je navadno precej visoko in košato drevo.
Jajčasti listi so dolgopecljati in drobno napiljeni. Beli cveti
zrasto v pokončnih češuljah z listi vred. Okroglasti sad je

142

navadno ob peclju podaljšan, vrtavkast; nasprotni konec,
ki je zaglobljen, venca muha.

Divja hruška raste po gorskih gozdih in rodi droben,
trpek sad. To so drobnice.  Po vrtih sade mnogo zvrsti
cepljenih hrušek, ki se razločujejo po obliki, barvi in okusu
sladkega sadu. Hruška cvete v začetku meseca majnika.

Jablana je nižja od hruške, ima tej podobne liste, ki so
pa kratkopecljati. Tudi beli, odzunaj rdečkasti cveti so
podobni hruškovim cvetom. Z muho ovenčani sad je nas
vadno okroglast ter tudi odspodaj zaglobljen.

Divja jablana raste po gorskih gozdih in ima droben,
jako trpek sad — lesnike.  Cepljene jablane sade v mno>
goštevilnih zvrsteh, ki se kakor hruške razločujejo po obliki
m okusu kislastega sadu. Cvete meseca majnika, pozneje
nego hruška.

Hruške in jablane nam dajejo jako okusno in zdravo
sadje, ki ga uživamo sirovo, vkuhano in posušeno. Iz njega
napravljamo tudi hruškovec in jabolčnik. Les obeh dreves
uporabljajo mizarji in strugarji za svoje izdelke.

143. Hijacint.

Petelinov Dušan je bil najboljši učenec svojega razreda
Učitelju in staršem je delal mnogo veselja. Med vsemi pred=
meti pa ga je zanimalo najbolj rastlinstvo. Oče mu je več*
krat z veseljem pripovedoval marsikaj mičnega iz življenja
cvetic in rastlin sploh.

Spomladanskega dne prinese oče v sobo steklenico s
precej širokim vratom.

»Dušan« reče sinku, »napolni steklenico z vodo!« Ko je
sinko to storil, položi oče v vrat na vodo nekaj čebuli po*
dobnega, rekoč: »Postavi steklenico na okno in opazuj jo
vsak dan! Videl bom, ali opaziš na čebuli kako izpremembo.«

Zaiskrile so se dečku oči, zakaj vedel je, da mu hoče
oče zopet pokazati kaj posebnega.

Vestno je hodil gledat steklenico vsak dan. Čez nekaj
dni pa prihiti k očetu z vzklikom: »Očka, steklenica raste!«

»Steklenica ne raste,« pravi smeje se oče, »ampak če=
bula, ki sva jo dela vanjo, je oživela. Le poglej! Na

143

spodnjem koncu so pognale nitke; pravimo jim v 1 a k e n c a.
Z njimi bo čebula srkala iz vode hrano in videl boš kmalu

še več.«

Res je opazil Dušan kmalu vrhu čebule zelen rožiček,
ki je radovedno kukal v lepi svet in se slednjič razvil v
liste. Z velikim zanimanjem je opazoval deček ta razvoj.
Modroval je: »Glej, glej! Prav spodaj pri tleh so pognali
listi. Pa kakšni so! Prav kakor žleb ob naši strehi.«

Z očetom sta pri kosilu še določila, da so taki listi
pritlični in žlebasti. Opozoril je oče tudi na njih konec in
rob. Uganila sta, da so celorobi in na koncu topi.

*

* %

Za godovni dan pa je Dušan ves v čudu ugledal na
mizici, ko je bil komaj odprl oči, tri lončke. Modri, beli in
rdeči cveti so opojno dehteli in zdelo se je, kakor da govore
iskreno voščilo za god.

»Kako je to lepo!« je vzklikal Dušan. Skočil je iz po?
stelje k mizi. Prav v tem trenutku pa so se odprla vrata in
oče je stopil v sobo.

»Za god sem ti semkaj postavil cvetoče hijacinte, ker
imaš tako rad cvetice,« je rekel. »Na njih hočeva danes še
marsikaj opazovati.«

Dušan je komaj čakal običajne ure, ko sta z očetom
tako lepo kramljala. Ko pa je prišla, je oče utrgal iz gro*
zdastega cveta en cvetek. Škoda se je zdelo dečku cveta,
a zanimanje ga je hitro utolažilo.

»Poglej ta cvetek!« je pričel oče. »Kateri stvari je po?
doben spodnji del? Cevki seveda. Kakor vidiš, je ta cevka
razdeljena v šest delov. Poglej vanjo!«

»O notri so nitke s kapicami,« je vzkliknil deček. »In
rumen prah je na vrhu, pa šest jih je.«

»Kapice, ki imajo v sebi rumen prah, imenujemo praš?

nike. Ali vidiš še kaj?«

»V sredi je še nekaj zelenega,« pravi Dušan.

»Zelen mešiček, kaj ne? Vzemiva ga ven in ga pre?
reživa!«

»Joj, zrnca so notri!« je vzkliknil Dušan.

»Res! To je seme. Iz tega mešička bi se razvil sad ali
plod, zato ga imenujemo p 1 o d n i c o.«

144

»Ali sedaj veš, iz česa je sestavljen cvet?«

Dušan je vtaknil nosek v cvet in prijetna vonjava mu
je udarila vanj.

»Ne preveč!« je povzel zopet oče. »Vedi! Vonj hija*
cintov je strupen. Če bi ga dalje časa vdihaval, bi te bolela
glava. Tudi v sobi ni dobro imeti cvetočih hijacintov, zato
ne boš imel teh cvetic v spalnici, ampak postaviva jih ven
na okno.«

»Kako lepe barve so to!« je žvrgolel Dušan.

»Hijacint je različnih barv. Toda dolgo te ne bo raz*
veseljeval z lepim cvetom. Ko popolnoma docvete, usahne.
Tale, ki sem z njega utrgal cvetek, kmalu usahne, ker je že
docvetel.«

»Torej ne bo obrodil nič sadov?« vpraša Dušan.

»Nič,« odgovori oče. »Ali pokazati ti hočem še nekaj
drugega.« Oče izruje hijacint iz prsti in opozori dečka na
čebulo.

»Toda, oče, ta hijacint ima več čebul nego najin, ki ga
gojiva,« pravi deček. »Poglej ob večji čebuli , so še druge
drobne čebulice!«

»Prav vidiš!« poučuje oče. »Te čebulice bi bile postale
večje, ko bi jih bil pustil v zemlji, in iz vsake bi se prihodnje
leto razvila nova cvetica. Oni, ki ga gojiva midva, je sedaj
prav tak, kakršnega tu vidiš. Tudi ta je iz početka imel samo
eno čebulo.«

»Na travnikih pa hijacint ne raste,« pristavi deček.

»Ne, pri nas raste hijacint le po vrtovih in rastlinjakih.
V Jutrni deželi — saj veš, to je dežela, ki je bil v njej
rojen naš Odrešenik — pa raste kar na planem. Na severu
od naših krajev ga goje v velikih množinah kakor pri nas
čebulo in česen in kupčujejo z njim. Pri nas pa raste zunaj
v gozdu le manjši divji  hijacint, ki mu pravijo tudi hru*
š i c a. Ima droben, temnomoder cvet. Ko bo cvetel, ti ga
pokažem.«

»Hvala ti lepa, oče! Kdaj se bova učila zopet kaj
novega?«

»Le vedno se tako zanimaj za vse in pametuj! Povedal
ti bom še marsikaj.«

Andrej Rape.

145

144. Lan.

Lanu dandanes ne pridelujejo več toliko kot v prejšnjih
časih, dej rastlini se hoče hladnega in vlažnega podnebja.
V Sloveniji so taki kraji na Gorenjskem, Dolenjskem, po?
sebno pa je lanu ugodno Pohorje na Štajerskem. Lanu je
treba posebno pognojenih in skrbno obdelanih tal. Če ga
vseješ na deteljišče, po repi, pesi, korenju, se ti gotovo
izvrstno obnese. Pomni pa, da ga ne smeš sejati na isto
njivo zaporedoma. Če si ga vsejal letos, ga smeš na isti
prostor zopet vsej ati šele po šestih do sedmih letih.

Lepa je lanena njiva v cvetu. Kot bi zrl v jasno nebo
se ti zdi, ko jo gledaš vso modro.

Ko lan dozori, ga ne žanjejo kakor žito, temveč poru?
jejo ga in povežejo v rvače (snope). Suhemu lanu potrgajo
s smukalom glavice, stebla pa razgrnejo po travnikih, kjer
leže po več tednov izpostavljeni rosi, dežju in solncu. Pra?
vijo, da lan mlade ali gode.

Nekako v začetku adventa tarejo lan. To so dnevi
veselja in zadovoljnosti! V zgodnjih jutranjih urah, večkrat
že ob treh po polnoči, gredo terice na delo. Klopotanje
trlic se prijetno razlega v tiho jutro s terišča, ki je navadno
zunaj vasi. Ves dan klopočejo trlice prav do mraka. Terice
so neutrudne ob svojem delu, gospodinja pa tudi skrbi, da
imajo ta dan boljši prigrizek. Še v praznikih pride redko
toliko dobrega na mizo kakor ob trenju. Teh dni sem se
otrok menda prav zato vedno veselil in so mi še danes
v spominu.

Ko so terice opravile svoj posel, pride predivo v roko
predicam. Pozimi brne v topli sobi kolovrati, da je veselje.
Celo po večerji sedajo predice za kolovrat in se skušajo,
katera bo predla tanjše niti in katera spredla večjo kodeljo.
Do polnoči včasih brne vretena. Moški med tem poprav?
ljajo razno orodje, otroci pa pridno iščejo po tleh kobilic,
če predici katera odskoči z vretena. Kobilica je navadno
od brezove vejice odrezan kaveljček, ki po njem drsi preja
izpod palca na vreteno. Ta priprava je dobila bržkone ime
odtod, ker res često odskoči z vretena kot kobilica ina
travniku. Ako otroci nismo mogli hitro najti odletele ko?
bilice, smo brzo segli po pipcih v žepu in po brezovi mptli

10

146

za vrati, pa smo odrezali novo kobilico iz njenih šibic. Kdor
je naredil boljšo, ga je pohvalila predica.

Spomladi je prišla pripravljena preja k tkalcu. Ta je
naredil iz nje hodno platno. Ponekod, n. pr. na Pohorju,
predejo tudi volno. Iz nje dela tkalec sivo domače sukno.
Platno in sukno so tisti čas porabljali za obleko. Tako si
je kmet pridelal vso obleko sam, posebno imovitejši, ki je
vsako leto klal tudi po eno govedo in dal kožo v stroj. Ni
mu bilo treba kupiti druge obleke kot klobuk. »Bili so to
zlati časi,« je često rekel moj ded. »Takrat je imel posestnik
vse doma, osem volov pa tolarjev sto.«

Če so hotele gospodinje imeti platno lepo belo, so ga
na solncu belile. Spominjam se še dobro, kako sem moral
majhen deček čuvati platno na belilu in klicati mater, kadar
je bilo suho, da ga je prišla z vodo škropit. Od dneva do
dneva je bilo bolj belo. Čim lepše je gospodinja obelila
platno, tem ponosnejša je bila.

Andrej Rape.

145. Gozd.

Gozd nam posebno koristi s tem, da nam daje les za
zgradbe in kurjavo. Tudi sicer je gozd za nas pravi blago?
slov. Oglejmo si samo nekaj njegove koristi!

Kadar buči na polju mrzel veter, se mu umakneš za
kak grm. Prav tako brani velik gozd polje in travnike
silnim vetrovom. Pozimi odvrača gozd hudi metež, ki bi
sicer zagrnil nekatera mesta z debelimi kupi snega, dočim
bi bile na drugih krajih njive brez snežene odeje in bi tako
setev zgnila ali pozebla. Poleti in jeseni ustavlja gozd mrzle
vetrove, ki prizadevajo kmetu mnogo škode. To največ
čutijo tam, kjer so ga posekali in s tem odprli vetru pot.

Gozdi nas čuvajo tudi povodnji. Če pada dež na golo,
a strmo zemljo, drevi voda navzdol kakor divja in odnaša
vse, kar ji prihaja na pot. Dospevši v dolino, se razlije po
njej, in če je bil daleč na okrog naliv, nastanejo cele reke
in se razlijejo s strašno silo po ravninah in provzročijo
veliko škodo. Tako na goličavah. Raz obrasle hribe pa se
zliva voda počasneje,' ker jo ustavljajo debla, korenine,
grmovje, mahovje, trava in listje. Kdor se želi na svoje oči

147

prepričati, kako gozdi ovirajo hitri tok vode, naj se ob
nevihti ali hudem dežju potrudi v globoko dolino ali na
hrib, kjer je ena stran obrasla z gozdom, a druga gola, obe
pa sta enako strmi. V kratkem času opazi, da drevi voda
preko goličave s silno brzino, na nasprotni, z drevjem ob*
rasli strani pa curlja komaj curek, pa še ta navadno šele
takrat, ko je z goličave odtekla že vsa voda. Tako z gozd*
natih brd vse leto polagoma odteka voda in napaja stu*
dence in potoke.

Skozi goste gozdne vrhove se težko prikradejo solnčni
žarki, zato je zrak v gozdu v poletni vročini mnogo hlad*
nejši nego zunaj njega; pa tudi poleg gozdov je poleti pri*
jetno, ker prihaja iz njih svež zrak in blaži vročino.

Gozdi pa tudi čistijo zrak. To, kar izdihavajo ljudje in
živali, je zanje strup, rastlinam pa potrebno, da morejo v
listih pretvarjati iz zemlje vsrkane sokove v tvarine, ki iz
njih obstoje rastline. Drevesno listje pa zopet izdihava
kisik, ki nam je za dihanje potreben.

Gozd je torej pravi božji dar in hudo greši, kdor ga
neusmiljeno uničuje.

146. Smreka.

Smreka je kraljica med gozdnim drevjem. V niže le*
žečih gozdih se rada druži z listovci, više zgoraj pa ne trpi
mnogo drugega drevja poleg sobe. To posebno lahko opa*
žarno v krasnih pohorskih gozdih. Z lastnim plemenom
raste v gozdnih zadrugah.

Po stasu podobna stožcu zraste smreka tu in tam kakor
polovnjak debela in do 60 m  visoka. Deblo je ravno kakor
sveča ter obdano s sivorjavo, hrapavo skorjo, na vejicah
pa je skorja rdečkasta in luskava. Ako se smreki ni treba
boriti za prostor, je od tal do vrha vsa polha vej, ki so vse
v vretencih, če je pa na tesnem, se ji spodnje veje posuše;
niže ko stoje, prej so ji suhe. Igle štrle na vse strani, so
nekoliko stisnjene, na koncu šilaste in temnozelene.

Smreka cvete meseca maja. Cveti so združeni v goste,
rdeče prašnične in rdeče pestične mačice. Plodovi so debeli,
navzdol viseči storži,'seme je krilato, da ga veter lahko
raznaša.

10

148

Smreka daje najboljši stavbni in mizarski les. Dočaka
300 in še več let, a stara drevesa so znotraj navadno votla.

Smreka ima plitve korenine, zato ljubi senčna tla. Veter
jo kaj lahko podere.

Po starih smrekah je navešen dolg, siv, razmršeni bradi
podoben lišaj bradovec, ki jim daje podobo in zunanjost
častitljivega starca. Janez Koprivnik

147. Bor.

Borovec ima redko, razmršeno vejevje. Na vejicah sta
v vsaki nožnici po dve dolgi igli. Skorja je debela, po-dol*
gem globoko razklana in sivkastordeča. Plodovi so konb
časti storžki srednje velikosti. Ker mu segajo korenine
globoko v tla, prospeva tudi v suhi zemlji in veter ga ne
omaje tako lahko. Posebno rad raste v suhi, peščeni in
prodnati zemlji po ravninah. Borov les služi za stavbe na
mokrem in za drva. Iz njega dobivajo borovo smolo in
borov terpentinovec.

148. Brin.

Brin je grm iz vrste iglavcev. Najljubša mu je suha
apnena zemlja. Ostre igle stoje po tri enako visoko v vre*
tencu. Nekateri grmi imajo samo prašnično, nekateri samo
pestično cvetje. Plodi, jagodni storžiči, dozore šele drugo
leto. Prvo leto so zeleni in trdi, drugo leto modročrni in
mehki. Iz brinovih jagod — v resnici so sočnati storžki —
žgo brinovec, trdo brinovino pa kupujejo strugarji.

Janez Koprivnik.

149. Bukev in hrast.

Bukev in hrast sta mogočni drevesi, ki dičita naše
gozde.

Kako krasen je gozd, ko se spomladi bukev pomladi in
skoro prva razprostre svetlo zelenje, izmed katerega se
glasi kukavičin glas!

149

Dorasla bukev je močno, visoko in košato drevo. Deblo
ji je ravno ter ima gladek in svetel lub. Veje so šibke. Trdi
bukov les je najboljši za kurjavo, zato ga največ razcepijo
v drva. Žgo pa iz njega tudi oglje. Ravna bukova debla
razžagajo v deske.

Mnogo kesneje od bukve ozeleni hrast, ki je najmogoč*
nejše drevo v naših krajih ter lahko dočaka po več sto let.
S hrapavim in razpokanim lubom pokrito deblo ima močne,
krive veje. na katerih je krpasto listje. Hrastov les je temen
ter zelo trd in trpežen, zato je jako dragocen. Rabijo ga za
mostove, kadi in sode. Iz njega pa izdelujejo tudi drago po*
hištvo in deščice za tla.

Bukov žir in hrastov želod sta prav dobra piča za
prašiče.

Na hrastu provzročujeta muhi ježičarica in šiškarica
ježice in šiške, ki jih rabijo strojarji in barvarji. Iz šišk
narejajo prav dobro črnilo. Fran  črnagoj.

150. Leska.

Leska spada med največje grmovje. V leščinju je mnogo
vej, ki so krive in sloke ter nagnjene na.stran. Med njimi
pa stoje popolnoma ravne obročnice, rajičnice in leskovke.
Vse pa rastejo iz kratkega, grčavega, popolnoma v zemljo
zaritega debla. Meseca februarja, ko še debel sneg pokriva
gore, se je leska že razcvetla. Prašnični cveti stoje v dolgih,
visečih mačicah, pestični v debelih brstih, ki iz njih mole
kakor kri rdeči vratovi in brazde. Lešniki dozore med »ma<
šami«. Kako veselje je takrat med deco, zlasti med dečki!
Pa tudi odrasli ljudje cenijo sladka lešnikova jedrca in radi
prizanesejo na smrt obsojeni leski, ako jih je obdarovala z
lešniki. Le poslušaj!

»Viničar na meji vejnik dela in priseče do leščinja.

Že je vzdignil bil sekiro, da posekal bi leščinje.

Zdaj ugleda lešnikov na kupe in drži sekiro v zraku;

v stran jo dene, lešnike potrga, blagoslovi grm.«

Leska raste po solnčnih brdih in ob gozdnih robih, pa
tudi globlje v gozd se vriva. Njen les podelujejo strugarji
in mizarji, iz njega kuhajo oglje, ki ga rabijo slikarji in
risarji, pripravljajo pa iz njega tudi strelni prah. Iz obročnic

in rajičnic delajo obroče, rajice in vitre, z leskovkami po*
korijo starši nepokorno deco, vražarji in vražarke pa rote
z njimi hude duhove. Janez  Koprivnik.

151. Žito.

Človek ima na stotine jedil, a nobeno ni tako vplivalo
na razvoj narodov kakor kruh. Skoro vsem narodom sveta
je kruh vsakdanja hrana, a vrlo zanimivo je to, da je v
njem početek vsega napredka. Dokler človek ni poznal
kruha, je pohajal po svetu kot lovec ali pastir. Ko pa je
začel obdelavati zemljo ter gojiti krušne rastline, si je zgra*
dil poleg polja dom ter opuščal negotovi lov. Dom in dru*
žina sta postala temelj občine in urejenega skupnega živ*
ljenja, rodila sta v človeku tudi ljubezen do domovine.

Poglavitne krušne rastline je človek našel — v travah.
Noben rastlinski rod ni po svetu tako razširjen kakor trave.
Po naših tratah raste premnogo travnih zvrsti. Trave pa
niso le zelene bilke, ki rastejo na travniku, travam prište*
varno tudi krušne rastline: pšenico, rž, ječmen i. dr. Dajo
r 'am žito, zato jih imenujemo žitnice.

Pšenica  je kraljica med njimi. V Evropi je sejejo
največ v Banatu. Zrnje daje lepo, belo moko, iz katere pe*
čemo jako okusen kruh in napravljamo močnate jedi ter
škrob. Slama je dobra klaja. Rabijo pa jo tudi za raz*
novrstne pletenine, posebno za slamnike, ki jih izdelujejo
tudi pri nas v Domžalah blizu Kamnika.

Rž ima med žitnicami za pšenico najdostojnejše mesto.
Hrani milijone ljudi. Rženi kruh je sicer bolj črn nego
pšenični, pa je tečnejši. Rž je kakor pšenica dvojna, ozimna
in j ara.

Ječmen  rabijo najbolj pivovarji za slad. Izstopano
zrnje nam daje ječmenček. Iz ječmenove moke peko sicer
hrapav, a tečen in zdrav kruh.

Tudi oves, proso, koruza in riž so travne žitnice. Le ena
krušna rastlina ni s travo v sorodstvu, ajda.  Ta je sorod*
niča znani kiselici, katere je dovolj po livadah. Ajda daje
sicer bolj črno moko, ki se ne more meriti z moko drugih
žitnic, a pravi blagodar je za kraje, kjer zaradi ostrega pod*
neb ja ne uspevajo druge žitnice.

151

152. Strupene rastline.

Strupene rastline imenujemo tiste, ki neugodno vplivajo
na naše zdravje in nam morejo celo vzeti življenje. Nevarni
so zlasti sadovi in korenine nekaterih rastlin. Največkrat
se dogajajo nesreče otrokom, ki se nazobljejo strupenih
jagod, prav mnogokrat podobnih užitnim, ali takih semen
ali pa se najedo strupenih korenin in korenik. Včasih
pa postavi tudi gospodinja na mizo jed, ki ji je dodala v
naglici ali iz nevednosti nekaj listov ali stebel strupenih
rastlin z domačega vrta.

Veliko trobeliko,  ki raste ob stoječih vodah, ob
potokih, po jarkih in drugih močvirnih krajih, prištevamo
najstrupenejšim rastlinam. Posebno korenina, ki jo otroci
in nevedneži tolikokrat zamenjavajo z drugimi užitnimi
koreninami, je vzrok pogosti in nevarni zastrupitvi. Kore*
nina je podobna repi. Ako jo prerežeš po dolgem, se ti
pokažejo poprečni predeli.

Mala trobelika ali pasji petršilj  je pogo*
stoma sosed pravemu petršilju. Poznati ga morajo torej
zlasti gospodinje. Razločuje se od pravega petršilja po
temnozeleni barvi in po neprijetnem duhu, ki posebno za*
diši, ako zmaneš liste.

Volčja češnja ali paskvica  ima črne, češnjam
podobne jagode, ki ne zmotijo samo otrok, temveč tudi
odrasle nevedneže.

Volčja jagoda  raste po vlažnih gozdih. Najlaže jo
je poznati po štirih navzkriž stoječih listih, med katerimi
čepi jagoda. Mladino lahko zmoti jagoda, ker je podobna
borovnici, pa je dosti debelejša.

Kristovec ali svinjska dušica  raste po grob*
ljah kraj potov in okoli vasi. Lahko jo spoznaš po belih,
lijastih cvetih. Zlasti mladina se mnogokrat ostrupi s se*
menom, ki je podobno makovemu.

Po enakih krajih raste tudi zoprno dišeči zobnik.  Ta
je izmed tistih strupenih rastlin, ki so vzrok mnogim ne*
srečam. Dokaj je znanih dogodkov, da so se ostrupili ljudje

152

s korenino, semenom in perjem. Zobnikova korenina je
podobna korenju.

Vsaka stvar ima dve strani, tako tudi naše strupene
rastline. Velika množina hudih strupov služi zdravnikom,
da lajšajo z njimi bolnikom neznosne muke in jim večkrat
vrnejo zdravje. Po Martinu Cilenšku .

153. Notranja zastrupitev.

Ako kdo zaužije strup, moraš obračati vso skrb na to,
da mu ga spraviš iz želodca. Ako misliš, da je še v želodcu,
pospešuj bljuvanje, ki se je začelo morebiti samo od sebe.
V ta namen ga ščegeči zadaj po ustih s kazalcem tako, da
pregiblješ jeziček zdaj na to, zdaj na ono stran; tudi je
dobro z oljem namazano pero. To delaj, dokler ne začne
prihajati želodčna vsebina na dan. Z oljem namazano pero
rabi le tedaj, kadar se bojiš bolnikovih zob ali kadar se
ne dado usta odpreti zaradi čeljustnega krča. Tedaj moraš
pero potisniti skozi kak presledek med zobmi.

Bljuvanje pospešuj z mlačno ali v sili tudi z mrzlo
pijačo! Najbolj priporočajo za to vodo in mleko. To delaj,
dokler prihaja še kaj strupa iz želodca. Ako to nima za*
želenega uspeha, obdeluj bolnika rahlo z dlanjo od trebuha
proti požiralniku, mu polagaj na želodec obkladke iz gor*
čične moke ali ga drgni s kako dražljivo tekočino. Kaaar
je naval krvi proti glavi prav močen, služijo kaj dobro
mrzli obkladki na glavo in počasno škropljenje z mrzlo
vodo. Dobro je, če noge jako ogreješ ali jih okoplješ v
kaki močni tekočini, n. pr. v lugu, in če položiš nanje gor*
čično testo. Ako je vzel strup bolniku celo zavest, mu
včasih brizgni nekoliko kapljic mrzle vode v obraz in ga
kliči po imenu, toda ne preglasno. Jako onemoglemu bol*
niku daj požirek vina ali pa pol skledice močne kave ali
čaja. Tudi je dobro, ako mu izmiješ obraz s kisom ali z
vinom.

Toliko stori, dokler ne pride zdravnik, ki potem na*
tančno preišče bolnika in ukrene, kar je treba. Ti ga pa
slušaj in stori natančno, kar je naročil!

154. Užitni goban.

Ako greš po deževju v gozd, naletiš tu in tam na prav
čudne rastline, ki vstajajo iz vlažnih tal. Ljudje jih nabirajo
in napravljajo iz njih prav okusno jed. Pravimo: gobe bero.
Niso pa vse gobe užitne. Nekatere so hudo strupene. Izmed
nestrupenih gob je najnavadnejša užitni goban ali
jurček.  Po deževju, zlasti jeseni, ga je vse polno po sen*
čnatih gozdih. Na vlažni in mastni zemlji raste prav hitro,
a tudi kmalu zvene. Razne drobne živalce napravijo v go?
banu svojo zalego, da imajo njih črvički takoj hrano in
zavetje. Ker je zelo okusen, ga uživa človek rad svežega in
suhega. V zemlji ima belo nitkovje, ki z njim srka živež
iz nje. Na belem steblu ima rjav klobuk, po njem pa je
mnogo tankih cevk, v katerih se napravi glivičasto seme
— tros.

Ako prerežeš goban, mu ostane meso belo, strupena
goba pa zamodri. Ne uživaj gob, ako jih ne poznaš!

155. Rudar.

Dolgočasno in tiho je rudarjevo življenje. Kakor krt
rije in tiči vedno pod zemljo. Dan na dan vihti rovnico v
podzemskem črnem predoru, ob brleči luči koplje in odbija
rudo iz zemlje. Le malokdaj prihaja pod milo solnce, to
je ob praznikih. Takrat si ogleda, kako živi svet. Tudi
njemu se zbudi za hip želja, da bi ostal med ljudmi. Ali
navada mu je priljubila podzemski svet; zato gre in zopet
kljuje in tolče s kladivom in z rovnico rudo po temnih
podzemskih hodnikih, dokler mu tuja roka z drugim klas
divom ne zabije poslednjega žeblja v mrtvaško rakev.

Josip Jurčič.

156. Kuhinjska sol.

Kuhinjske soli je v naravi neizmerno velike množine
v podobi trdega kamena, ki ga kopljejo in lomijo rudarji
kakor kako drugo rudo. Ta je kamena sol. Na severu od
naše kraljevine so velikanske zaloge kamene soli. Je pa kaj

154

različne barve. Imamo popolnoma čisto ali brezbarvno,
potem sivo, rumeno, rdečo, zeleno in pisano kameno sol.
Dočim čisto kameno sol lahko rabimo takoj, moramo bar*
vasto šele očistiti raznih primesi ter jo izvariti. Včasih pa
je sol pomešana z glino in drugimi zemljinami; tako je
treba raztopiti v vodi. V ta namen izkopljejo*v solnatem
rudniku velike prostore in napeljejo vanje sladke vode, ki
raztaplja sol, glina se pa seseda na dno. Ta voda, ki se je
nasitila s soljo, se imenuje slanica.

Da se slanica od soli odloči in da dobimo trdo, suho
sol, je treba posebnih naprav, ki se imenujejo soline. V
solinah slanico izpuste v velike, ploske železne ponve. Pod
ponvami kurijo toliko časa, da voda zavre in izpuhti ter
na dnu ostane sama sol. Izvarjeno sol vzamejo iz ponev,
jo očistijo, izobličijo v kosove in denejo v zelo zakurjene
sobe, da se osuši.

Ali ne samo iz kamena, tudi iz morske vode dobivajo
sol. Na nizkih in vročih morskih bregovih napeljejo slano
morsko vodo v plitve, ravne in široke jame, v gredice.
Vsled solnčne gorkote in gorkih vetrov izhlapeva voda,
sol pa se seseda na dno. Ko vsa voda izhlapi, napeljejo
drugo; to ponavljajo po več tednov, včasih tudi po več
mesecev, dokler debela solnata skorja ne pokrije gredic.
Ta sol se imenuje morska sol in ni nikoli tako čista kakor
solinska.

Sol dela jedi okusne ter brani, da meso ne zadahne
in se ne izpridi. Neslane jedi so težko prebavne. Sol brani
živino marsikaterih bolezni. Zato jo dajo lizati zlasti pre*
žvekovalkam. ,

157. Živo srebro.

Živo srebro je edina ob navadni toploti kapljiva ko*
vina. V najmrzlejših krajih zmrzne (— 40° C) in je takrat
trdno telo.

Živo srebro je belo kakor srebro, sijaj pa mu je
živo kovinski. Ako je čisto, je 13*6 krat težje nego voda.
Trdno živo srebro je kovno. Kakor voda izhlapeva po
malem ob vsaki toplini. Hlapi živega srebra pa so jako
strupeni, kakor tudi vse spojine te kovine. Zategadelj je

155

treba z njim ravnati jako oprezno. Ako ga razliješ v sobi,
se hipoma razteče na vse strani ter se poskrije v skladih
med pcdnicami, odkoder ga je jako težko odpraviti.

Daši je živo srebro v prirodi samočisto, se vendar v
stari dobi dolgo niso seznanili z njim. Gotovo bi bila ta
kapljiva kovina vzbudila pozornost že prej, ko bi je bili
dobivali kaj več samočiste in ko ne bi bila skrita v zemlji
tako globoko. A skoro vse živo srebro dobivamo iz rude,
ki jo imenujemo cinober. Naj znamenitejši rudnik za cino*
ber je v Idriji, nekaj živega srebra pridobivajo tudi pri
Sv. Ani poleg Tržiča in pri Litiji.

Živo srebro uporabljajo mnogovrstno. Z njim izločajo
zlato in srebro iz stolčenega zlatonosnega in srebronosnega
kamenja, polnijo toplomere in tlakomere, delajo lepe rdeče
barve in zdravila. Rabijo ga tudi pri izdelovanju zrcal.

158. Apnenec.

Ta po vsem svetu razprostranjena rudnina se nahaja
ali v celih gorah in pogorjih ali pa v razpoklinah drugega,
kamenja. Podobe je tako različne kakor kvareč, kateremu
se enači tudi v svojih kristalih in po raznovrstni barvi;
vendar je veliko mehkejši od kvarca. Kvarca ne raniš
z najboljšo jeklenino, apnenec pa urazi že navadni nož.

Apnenec je kaj imeniten za zidarje in stavitelje. Iz
njega delajo apno. V apnenicah ga namreč žgo, dokler
izgubi ogljenčevo kislino in postane apno. Ako apno po*
lijemo z vodo, zelo zašumi, se razgreje ter razpade v bel
prah. Ta prah potem pomešamo s peskom v malto. Kadar
je apno dalje č.sa na zraku, se navzame iz njega zopet
ogljenčeve kisline in otrdi.

Zrnati apnenec ali marmor je jako različne barve ter
je tako trd, da ga moremo brusiti in gladiti. Najlepši beli
marmor je v Karari na Laškem in rabi sosebno kiparjem,
pisani z raznimi pegami in žilami pa se dobiva v mnogih
drugih deželah.

Najlepši skrilasti apnenec lomijo na Bavarskem. Rabijo
ga kamenotiskarji. Na kamenene plošče namreč narišejo
črke in podobe ter jih potem prenatisnejo na papir. To

156

umetnost, s katero se prav hitro in ceno razmnožujejo po?
dobe in spisi, je izumil Pražan Senefelder.

Kreda je tudi apnenčeva zvrst. To drobljivo snov
rabimo pri pisanju ali kot sadro — gips — za gnojilo ilov?
nati zemlji.

Apnenec tudi stori, da steklenice in kupice oslepe ter
da se po kraških jamah delajo kapniki.

Lapor je zmes iz apnenca in gline. Nekateri lapor žgo
in ga potem rabijo kot cement pri stavbah pod vodo in
sploh ondi, kjer bi voda zamakala.

159. Železo.

Železo je najkoristnejša in najpotrebnejša kovina. Iz
njega izdelujejo v tvornicah stroje, žico, žeblje, vezi.

Čistega železa dobivamo v naravi bore malo. Pridobi?
vajo ga iz raznih železnih rud, n. pr. iz jeklenca, rdečega
in rjavega železovca in iz magnetovca.

Za naše kraje je najimenitnejša ruda jeklenec. Dobi?
vajo ga na Gorenjskem na Javorniku in na Savi, posebno
pa na bivšem Koroškem in Štajerskem. Sveti se stekleno in
se da klati. Lomljeni kosi so sive barve. V žvepleno kislino
vrženi zašume; takrat uhaja jeklencu ogljikova kislina. Od
vode je 3 - S krat težji.

Jeklenec najprej razkosajo in izžare v posebnih pečeh,
da izgubi ogljikovo kislino. Potem ga tale v plavžih. Iz
plavža dobljeno sirovo ali lito železo  je še krhko
in ima v sebi še nekaj ogljika ter se ne da variti in kovati.
Iz njega ulivajo peči, kotle, lonce, kolesa.

Sirovemu železu dovajajo zrak, da izgoreva iz njega
ogljik. Zdaj je mehkejše, se da variti in kovati. Imenujejo
ga kovno železo.  Iz njega napravljajo žico, žeblje,
okove, stroje, rezila, orožje, mostove.

Železo je 7‘8krat težje od vode. Ima kovinast sijaj, je
sivo in se izpreminja na modro. Je dober prevodnik toplote.
Da se kovati v razne izdelke. V vodi in na zraku porjavi.
Ako približamo železu magnet, ga ta priteguje nase.

157

160. Baker.

Baker je kovina. Ima rdečo barvo in kovinski sijaj.
Lepa barva in sijaj se pa kažeta le na prelomu in na novih
ploskvah. Na zraku in v vodi izgubi ta kovina oboje.

Baker je mehkejši od železa. Da se kriviti in raztezati.
Topi se le težko, zato ga uporabljajo za posodo, ki jo
moramo močno segrevati, n. pr. za ponve, kotle in korce.

Rdeči baker porumeni, če ga pomešamo z nekaterimi
drugimi kovinami. To se vidi pri medi, ki je zmes bakra
in cinka. Rdečkasto med imenujemo tombak. Barve je
skoro take kakor zlato. Marsikateri nevednež se je že
opekel, ko je kupil med za zlato.

Ako baker zmešamo s činom, dobimo bron. Iz brona
ulivajo zvonarji zvonove. Kolikor bolje zna zvonar po*
mešati obe kovini, toliko čistejši in lepši glas imajo zvonovi.

Če pride baker v dotiko s kako kislino, se naredi na
njem zeleni volk, ki je hud strup. Bakreno posodo moramo
vedno dobro očistiti. Tudi zelena in modra barva na lesenih
igračah je večkrat pomešana z zelenini volkom. Zato so
otroci, ki so nosili take igrače v usta, že pogostoma nevarno
zboleli, nekateri pa celo umrli.

Votlo v stolpu klenka bron,
smrtno pesem poje zvon.

Tudi naši zvonovi, ki so nam jih v svetovni vojni po*
brali in skoro vse prelili v topove, so peli kot rjoveči topovi
smrtno pesem našim zatiralcem.

161. Zvonovi.

Bim — bim, bim — bim!
Jaz dan zvonim,
na okna vsa trkam,
zaspance budim,
budim — bim — birm

158

Bam — bam, bam — bam'

Jaz solnca vam dam,
en pehar za polje,
en pehar za hram
ga dam — bam — bam!

Bom — bom, bom — bom!

Kje tvoj je dom?

Kdor pot si izgrešil,
jaz vodil te bom
na dom — bom — bom!

Oton Župančič.

162. Uganka.

Kupa polna božje slave
se razliva čez višave.

Oton Župančič.

163. Zlato in srebro.

Zlato je najdražja in domalega samočista kovina.
Barve je rumene in se posebno lepo sveti. Poleg barve in
sijaja pa ga odlikuje zlasti teža. Ker ga je pogostokrat
najti na površju zemlje, so se z njim seznanili ljudje že v
starodavnih časih.

Zlata je sicer precej na zemlji, a preobilo ga ni nikjer.
Včasih ga najdejo v podobi ploščic ali zrnec v raznem
kamenju, a tako na drobno, da ga prosto oko niti ne zapazi.
Včasih leži v drobnih žilah, ki so na vse strani razpletene
po kamenju. Tako kamenje tolčejo v stopah in iz iztolče*
nega izločajo potem zlato.

Rudniško zlato kopljejo v Ščavnici in Kremnici na
Češko-Slovaškem, na Erdeljskem, potem nekaj malega na
Tirolskem in Salcburškem. Zunaj Evrope so zaradi rud*
niškega zlata na glasu Sibirija, Kalifornija, Aljaska in
Avstralija.

159

Največ zlata pa je v nasipinah. Kakor vsako drugo
kamenje razpada in prepereva tudi zlatonosno. Na ta način
nastali pesek in prod ter z njima vred tudi zlato splavlja
potem voda v nižave in jih nasiplje v strugah. Izmed naših
rek je plavila nekdaj Drava precej zlatega peska. V naši*
pinah se nahaja zlato v podobi predrobnega prahu, zrnec,
luskinic in ploščic.

Iz ilovice, peska in proda dobivajo zlato z izpiranjem,
zatorej pravijo takemu zlatu prano zlato.

Zlato izpirajo na Erdeljskem. Tudi Rena in Dunav
plavita zlato. Največ pa ga izpirajo na Uralu, v Sibiriji,
Kaliforniji, južni Ameriki in Avstraliji.

Iz zlata kujejo zlatnike, izdelujejo prstane, verižice,
igle, gumbe, okrove za ure, kelihe, monštrance in drugo
posodo. Ker je čisto zlato premehko, ga zlivajo s srebrom
ali z bakrom; tako postane trše in trajnejše. Zlato rabijo
tudi za pozlačevanje.

Poleg zlata je srebro obče znana draga kovina. Izmed
vseh drugih kovin se odlikuje srebro po lepi beli barvi in
po velikem sijaju, ki pa na zraku popolnoma mine in
posivi. Srebro je v prirodi samočisto in v rudah. Samočisto
srebro je v žilah, ki preprezajo kamenje.

Mnogo srebra dobivajo na Češkem in Ogrskem ter v
Bosni. Bogati srebrni rudniki so na Saksonskem, Švedskem,
Norveškem in v Sibiriji. Največ srebra pa ima Amerika.

Večinoma kujejo iz srebra denar. Razen tega naprav*
ljajo iz njega mnogovrstno orodje, n. pr. nože, vilice, žlice,
namizno posodo, svečnike, različne dragotine in okraske,
okrove. Ker je le malo trše od zlata, ga ne obdelujejo
čistega, ampak ga zlivajo z bakrom. Z njim tudi posre*
brujejo stvari, ki so izdelane iz drugih kovin in tvarin.

164. V prirodoslovni dobi.

Z gospodom učiteljem smo bili danes v prirodoslovni
sobi. Na njegovo povelje smo zaprli in zagrnili vsa okna
tako, da je bilo popolnoma tema.

Sedaj je začel gospod učitelj takole: »Tema, ki smo
sedaj v njej, n.am predstavlja noč, ki so je stari narodi vsak

160

večer pričakovali z nekako bojaznijo. Saj ste se tudi vi
bali teme, ko ste bili še majhni. Prav tako je bilo s člo*
veštvom pred več tisoč leti, ko je živelo tako rekoč prvo
mladost. Naj starejši ljudje niso poznali nobenega sredstva,
ki bi z njim razsvetljevali temo. Ogenj jim je bil torej
neznan. Najprvo so poznali divji igenj. Tak ogenj so dobili,
če so drgnili les ob les tako dolgo, da se je vnel od hude
vročine. To je bil prvi izum glede razsvetljave.«

Po teh besedah je gospod učitelj odgrnil zagrinjalo, ki
je pokrivalo ognjišče, in zagledali smo trepetajoč ogenj,
ki je le slabo razsvetljeval sobo. Nato pa je nadaljeval:
»Tak ogenj so stari narodi imeli na ognjišču. Noč in dan
so morali skrbno paziti nanj, da ni ugasnil. Stari Rimljani
so imeli večen ogenj v svojih svetiščih. Zanj je skrbela
v to izbrana devica vestalka. Tak ogenj je bil središče vse
družine ali vsega sela in danes imenujemo domačo hišo
tudi z izrazom ,domače ognjišče 1 .

Pozneje so ljudje preganjali temo z baklami, prevle=
čenimi s smolo. Še pozneje so iz smole izdelovali svetila,
ki so se pa zelo kadila in zoprno dišala. Ko je človeški um
bolj napredoval, so delali olje iz raznih rastlin in si z njim
svetili. Za Kristusovega življenja so imeli že lojene sveče;
to je bil že precejšnji napredek v razsvetljavi. V srednjem
veku so ljudje poznali samo bakle, olje in sveče iz loja.
Pozneje so začeli sveče ulivati tudi iz voska. Pa tudi
voščenke so bile iz početka mnogo slabše, nego so dam
danes.

Šele v drugi polovici 18 . veka so v razsvetljavi bolj
napredovali. Argand, sin urarja iz Genove v Švici, je jako
izboljšal petrolejevo luč. Izumil je steklen cilinder, ki
provzroča prepih v svetilki. Pri vsaki tvornici vidimo visok
dimnik, ki se iz njega vali dim, da bolje in lepše gori v peči.
Kar je dimnik pri tvornici, to je cilinder pri svetilki.«

Po tej razlagi je učitelj nažgal vsetilko brez stekla in
je potem nadaljeval: »Ta plamen, ki ga ne obdaja steklo,
je slab, dimast in nemiren, pa tudi smrdi. Sedaj pa natak=
nem steklo. Kaj vidite? Plamen je oživel, mnogo svetlejši
je, brez dima in vonja pa tudi mirno gori.

Toda zdaj dospemo do velikega preobrata v razsveh
ljavi. Prižgem treščico na ognjišču, svečo in petrolejko. Ali

161

vse te tri luči oblede, ko prižgem novo luč, ki je doslej
niste še videli.«

In res je bilo! Vse druge luči so obledele, ko je učitelj
prižgal čudno svetilko, visečo s stropa. Bila je to zelena
cev, podobna palici, ki je po njej prihajal gorljiviplin.

»Glejte, otroci! To je nova luč! Izumitelj ji je Filip
Lebon, francoski inženij, ki je živel proti koncu 18. veka.
Ta mož je veliko premišljal in delal razne poizkuse. Končno
je našel gorljivi plin, ki ga je dal napeljati iz svoje delav*
niče po podzemeljskih ceveh v neko hišo. Ljudje so ob*
čudovali novi izum in izumitelja. Toda bilo je nekaj, kar
je provzročilo, da se je kmalu ohladilo navdušenje za ta
izum. To luč je namreč kazila ista napaka kakor vse
prejšnje luči: dim in silno slab duh. Zato so Francozi
zavrgli Lebonov izum. Filip Lebon je postal leta 1804. žrtev
neznane morilčeve roke.

Angleži so bili bolj preudarni nego Francozi. Niso za*
vrgli Lebonovega gorljivega plina, ampak potrudili so se,
da so ga izboljšali. Plinovo luč so potem uvedli povsod,
tudi v Franciji. V kratkem času je razsvetljevala poslopja,
ceste in ulice. Na ta način je bil po mestih omogočen
promet tudi ponoči.«

»Gotovo vas mika vedeti, iz česa in kako pripravljajo
gorljivi plin,« je nadaljeval učitelj. »Ako pridete v Ljub*
Ijano, vidite blizu glavnega kolodvora tvornico z visokim
dimnikom. Na dvorišču leže vedno veliki kupi premoga.
Tam stoji tudi obsežna, okrogla stavba, podobna velikan*
skemu zvonu. To je plinarna. V peči gori noč in dan pre*
mog ter izločuje plin. S plinom se polnijo veliki prostor,
ki so v zvezi z železnimi cevmi. Cevi so napeljane pod
zemljo do vsakega poslopja, kjer imajo plinovo luč. Zgodi
se včasih, da pokvarjena cev izpušča v spalnici gorljivi plin,
ki omami ali celo zaduši speče ljudi.

Povedal sem vam, da je plinova luč tako svetla, da
pobledi v njej najboljša petrolejeva luč. Pa tudi plinova
luč ni najpopolnejša, kar jih je do danes izumil člo*
veški duh

Glejte to svetilko, ki ima pod steklom dva na koncu
priostrena ogla, obrnjena drug proti drugemu! Oglena
koščka sta po žici v zvezi z neko pripravo, ki vzbuja

11

162

elektriko. Ne bom vam natančneje govoril o elektriki,
spomnim naj vas le na hudo vreme, ko grmi in se bliska.
Hudourni oblaki so polni elektrike, in če električna iskra
šine iz oblaka v oblak ali na zemljo, pravimo, da se je za*
bliskalo. Enako nastane v električni svetilki najsvetlejši pla*
men, če električne iskre nepretrgoma švigajo iz ogla v ogel.«

Preden pa je gospod učitelj pokazal električno luč, jc
nažgal prej vse luči, ki smo jih videli dosedaj, namreč:
leseno treščico, lojeno in voščeno svečo, petrolejko in gor*
Ijivi plin. Nato pa je spustil električni tok skozi oglena
koščka v električni svetilki in pred očmi se nam je za*
bleščalo, da nismo mogli gledati električnega plamena,
svetlega kot solnce. Vse prejšnje luči so obledele ob novi
luči.

Nekako takele je končal gospod učitelj pouk: »Videli
ste razna sredstva, ki jih je človeštvo uporabljalo od stvar*
jenja sveta do današnjega dne, da je z njimi nadomeščalo
solnčno luč in preganjalo temo. Naj jih ponovimo: divji
ogenj, lesena treščica, bakla, prevlečena s smolo, smolnata
sveča, olje, lojena, pozneje voščena sveča, svetilka brez
cilindra, svetilka s cilindrom, gorljivi plin in elektrika.
Vsako teh sredstev je premagovalec teme in noči. Napre*
dek v razsvetljavi je obenem napredek človeškega duha.
Kakor se razprši noč pred lučjo, tako preide tema neved*
nosti z napredovanjem človeške omike.«

Prirodoslovna soba se nam je omilila, ker v njej zvemo
toliko lepih stvari. Komaj čakamo, da nam učitelj zopet po*
kaže in razloži nove zanimivosti in prirodne skrivnosti.

Fran Jordan.

165. Prevodniki toplote.

Ako vtaknemo razbeljeno železo v mrzlo vodo, se
železo shladi, voda pa segreje. Nazadnje sta voda in železo
enako topla. Toplota prehaja torej iz železa v vodo.

Na kovinsko palico prilepi z voskom plutove zamaške
in vtakni en konec palice v plamen! Zamaški odpadejo
drug za drugim, in sicer prvi, ki je plamenu najbližji.
Toplota se širi po železni palici polagoma od zamaška do
zamaška. Toplota prehaja torej od gorkejšega telesa na

163

hladnejše telo, ako se dotikata, na istem telesu pa od topleje
šega mesta na hladnejše. Telesaprevajajotoploto.

Drži z obema rokama ne predolgo železno palico nad
plamenom! Srednji del palice, ki je v plamenu, se hitro
razbeli, a kmalu pride tudi do tvojih prstov toliko toplote,
da palice ne moreš več držati. Drži pa sedaj na isti način
nad plamenom enako dolgo stekleno palico! Tudi ta se po
sredi segreje celo toliko, da jo lahko upogneš, a izpustiti
ti je ni treba, ker ne pride toliko toplote do tvojih prstov,
da bi te speklo.

Nekatera telesa sprejemajo torej toploto hitro, ako se
dotikajo toplejših teles, in jo tudi razprostirajo hitro po
vsej svoji tvarini. Takim telesom pravimo dobri preš
vodniki toplote.  Druga telesa pa se segrevajo le po*
lagoma in tudi polagoma širijo sprejeto toploto. Takim
pravimo slabi prevodniki toplote.

Najboljši prevodniki so kovine. Slabi prevodniki so:
les, platno, volna, perje, kožuhovina, pepel, sneg, papir,
slama.

Ako zakurimo železno peč, se hitro segreje, a tudi
hitro ohladi, ko ugasne ogenj, lončena peč pa ostane tudi
potem še dolgo časa gorka. Pod slamnato streho je pozimi
topleje nego pod streho iz opeke ali iz skrili.

Železne peči rabimo v prostorih, ki jih hočemo hitro
segreti. Kuhamo v železnih posodah, da voda hitreje zavre.
Preden vlijemo v hladen kozarec vročo tekočino, postavimo
vanj kovinsko žlico, ki sprejme hitro nekaj toplote od teko*
čine. S tem zabranimo, da posoda ne poči.

Dobre prevodnike uporabljamo tam,
kjer hočemo, da se kaj hitro segreje  ali
ohladi.

Obleko nosimo iz slabih prevodnikov.  Ako
stojimo pozimi na deskah, nas zebe manj, nego če stojimo
na kamenitih tleh. Jezdeci ovijajo železne stremcne s slamo.
Tudi vodnjake in mlada drevesa je treba pozimi oviti s
slamo. Hud mraz ne škoduje s snegom pokritim setvam.
Kovinsko orodje, ki se lahko močno segreje, ima leseno
držalo. Zakaj vse to?

11

164

Slabe prevodnike uporabljamo tam, k j e r
nočemo, da bi se kaj prehitro ohladilo ali
segrelo.

166. Raztezanje teles po toploti.

Kovač segreje železno šino, preden jo nabije na kolo.
Ko se sina ohladi, se oprime kolesa prav na tesno.

Vzemi kovinsko kroglico, ki še zdrkne skozi obroček'.
Razgrej jo na plamenu, in kroglica ne zdrkne več skozi
obroček, ampak obvisi na njem. Šele ko se ohladi, zdrkne
zopet skozenj.

Ako trdna telesa segrevamo, sesirijo,
a k o jih ohlajamo, se krčijo.

V steklenico, ki je napolnjena z vodo, vtakni stekleno
cev! Cev je v stekleničnem vratu pritrjena s kavčukovim
zamaškom tako, da uhaja voda lahko le po cevi iz posode.
Razgrej nad plamenom vodo! Voda se začne širiti in zaradi
tega dvigati v cevi. Ko se pa voda, postavljena od plamena,
hladi, pada zopet v cevi.

Ako kapljiva telesa segrevamo, se širijo,
ako jih ohlajamo, se krčijo.

Napravimo z zrakom isti poizkus! Da pa zadostno
segreješ zrak v steklenici, ne potrebuješ plamena, ampak
zrak se že po tvoji roki segreje toliko, da se širi in zaradi
tega dviga kapljevino, ki rahlo visi v cevi. Ako zopet shladiš
steklenico in z njo zrak, oziroma ako ga ne greješ z roko,
se zopet spuščajo kapljice proti steklenici.

Ako plinasta telesa segrevamo, se širijo,
ako jih ohlajamo, se krčijo.

Ako telesa segrevamo, se raztezajo, ako
jih o h 1 a j am o , se krčijo.

Steklen zamašek, ki tiči pretesno v steklenici, potegneš
izlahka steklenici iz grla, če ji grlo samo malo segreješ nad
plamenom. Zakaj?

Kovinskih kotlov ne smemo vzidavati pretesno. Za*
kaj ne?

165

167. Voda.

Tri četrtine zemeljskega površja pokriva voda in več
nego tri četrtine našega telesa je sestavljenega iz vode. Prav
toliko vode je v živalskem telesu, v marsikaterem živilu pa
je je še več.

Voda v morjih, jezerih, rekah in potokih ne miruje,
ampak kroži neprestano. Od zemlje se dvigajo v zrak vodni
hlapi ali pare, v zraku nastajajo megle in oblaki, iz katerih
pada voda zopet na zemljo kot dež, sneg ali toča, in prej
ali slej ponovi voda zopet svojo pot.

Vrzi v kupico vode kos sladkorja! Sladkor se raztopi.
Prav tako se raztopi v vodi kuhinjska sol in marsikatera
druga tvarina. Ako razpade v kapljevini trdno telo v tako
majhne delce, da jih ne vidimo več, pravimo, da se je telo
raztopilo.  Voda pa ne topi samo trdnih teles, ampak
srka in vpija tudi pline, n. pr. zrak.

Na poti v globočino prihaja voda do marsikatere trdne
tvarine, ki se raztopi v njej. Take tvarine so: kuhinjska sol,
sadra, apnenec, železna ruda.

Voda, ki ima v sebi raztopljene trdne tvarine, je trda
voda.  Studenčnica je vselej trda voda.

Voda, ki nima v sebi raztopljenih takih tvarin, je
mehka voda.  Dežnica, snežnica, rcčnica so mehke vode.

Morska voda ali mornica  vsebuje posebno ve?
liko kuhinjske soli. Ker je preslana, ni za pijačo in kuho.

Mnogi studenci so kislega, grenkega in tudi slanega
okusa. To so r u d n i c e ali slatine.

Navadna voda je brez okusa. Tako vodo imenujemo
sladko vodo.

168. Hlapenje.

Vsaka gospodinja, ki je večkrat sušila perilo, dobro
ve, da se mokro perilo hitreje posuši, ako ga obesi na
vetroven kraj. Prav trdi, če pravi, da veter hitreje posuši
perilo nego solnce. Odkod prihaja to.' >

166

Veter odnaša gosti, vlažni zrak in privaja k mokremu
predmetu neprestano novega, redkejšega, suhega zraka,
zato se predmet posuši jako hitro. Ako ni vetra, ostane
gosti zrak na mokrem predmetu, ki se zato suši le prav
počasi.

Celo pozimi se suši zmrzlo perilo, ako je le na prepihu
ali vetru. To je pač najboljši dokaz, da veter najhitreje
suši, ker dovaja neprestano novega, redkega zraka k
zmrzlemu perilu. Vsaka gospodinja pa tudi ve, da se omit
pod prej posuši, če odpre okna in duri. Tako nastane nam*
reč v sobi prepih, ki odnaša gosti zrak na piano.

Vsakdo tudi lahko ugane, zakaj je čim dalje tem manj
vode v kozarcu in zakaj voda naposled popolnoma izgine,
ako je kozarec več dni stal na oknu. Kam je neki voda izgn
nila? Izpremenila se je v plinasto telo in je polagoma izgi*
nila v zrak. Ljudje pravijo navadno, da se je posušila, mi
pa trdimo, da se je izpremenila v nevidne hlape  ali da je
izhlapela.

Voda na zraku torej ne izhlapeva le v kozarcu, na perilu
in podu, ampak povsod. To se godi zlasti na mlakah, po=
tokih, rekah, jezerih in na morju. Tudi iz sočnatih rastlin
puhti dosti hlapovine. Enako izgubljajo ljudje in živali
skozi kožo in pri dihanju obilo mokrote. Čim več je hla*
povine v zraku, tem vlažnejši je. Ako zrak ne more več
sprejemati vodnih hlapov, pravimo, da je s hlapi nasičen.

Ako stopiš iz kopeli, te zebe. Na telesu so obvisele
vodne kaplje, ki na njem izhlapevajo. Ker hlapeča voda
porablja toploto, jo jemlje telesu, zato nam je mraz. Povej
še kak primer!

Pri hlapen ju se porablja toplota.

Razpet dežnik se hitreje posuši nego spet. Zakaj?
Perilo je na vroči peči hitreje suho nego na mrzli. Zakaj?
Moker pod se hitreje posuši, če odpremo okna in vrata.
Zakaj?

Tekočine izhlapevajo tem hitreje, čim večje je površje,
čim toplejši je zrak in čim bolj je vetrovno.

Kadar tekočine vro, se izpreminjajo v plinava telesa,
to so pare. Pravimo, da izparjajo.

167

169. Jesenska megla, dež, rosa in slana.

Jesenska jutra so cesto tako meglena, da po ulici niti
dobro ne vidiš in celo težko dihaš, ko stopaš skozi gosto
meglo.

Odkod in kaj je megla?

Čujte! Ako pustiš polno čašo vode na zraku, opaziš
čez nekaj časa, da je je čimdalje manj, čeprav nihče ne
pije iz nje. Vsakdo ve, da voda hlapi, t. j., da se pretvarja v
hlape, ki se dvigajo v zrak kakor dim iz dimn'ka. Vsa ta
množina vodnih hlapov se dviga iz velikih rek, jezer in
morja, pa tudi ljudje in živali jih izdihavajo. Tudi megla ni
nič drugega nego mnogo par skupaj, ki so se zgostile v pla*
steh zraka tik ob tleh ali le malo više, in sestoji iz drobnih
vodnih kapljic. Seveda — porečete — voda hlapi poleti, ko
je toplo, še bolj. Pa kako, da takrat ni megle? To je lahko
umeti. Slišali ste, da tudi ljudje izdihavajo vodne pare, in
dobro veste, da se človeški dih jeseni in pozimi vidi kot dim,
poleti pa ga ni videti. To seveda ne prihaja odtod, kakor
da bi imeli mi, kadar je hladneje, druge oči, ampak temu
je vzrok hlad. Vodne pare, ki jih vdihavamo, se pozimi na
hladnem zraku ohlajajo in zgoščajo, pa se vidijo kakor dim.
Takisto se godi na jesen in zimo s parami, ki se dvigajo iz
zemlje in vode. Tudi te se ohlajajo in zgoščajo v meglo.

Če se vodne pare ohlade in zgoste visoko nad zemljo,
jih vidimo kot oblake. Zato lahko rečemo, da je oblak
visoka megla, a megla nizek oblak.

Kadar se zgosti vodna para tako hitro, da se drobne
kapljice združujejo in naraščajo in padajoče kaplje ne iz*
parjajo, imamo dež.  Poleti, posebno ob nevihti, padajo
kaplje iz večje višine in se v padcu bolj večajo nego pozimi,
ko oblaki stoje nizko. Z ozirom na velikost kapelj pravimo,
da se je ulila ploha ali da lije; po tem pa, če gre dež samo v
bližnji okolici ali po celi krajini, razlikujemo naliv ali
deževje.

Na jesen zagledamo včasih zjutraj zemljo, posebno
travo lepo belo, kakor da je padel sneg. A o snegu ni še
sledu. No vsak ve, da je to slana. Poglejmo, kako nastane
ta! Travo in bilje objemljejo vodne pare prav tako, kakor
jih vidite na steklu, ako dihnete vanje. In kakor se te pare

168

pozimi na hladnem steklu pretvarjajo v kaplje, ki lezejo po
njem navzdol, tako se pretvarjajo tudi vodne pare v poletnih
večerih na ohlajeni travi ali na bilju v roso. Jeseni, ko se
trava še bolj ohlaja, se ne izpreminjajo pare na njej v kap;
Ijice, ampak zmrzujejo, in tedaj pravimo pri pogledu na to
prikazen: slana je padla. Oblaki in tudi drevesa pa odbijajo
iz tal izžarjeno toploto zopet nazaj k tlom, zato v oblačnih
nočeh ni niti rose niti slane, ker se v takih nočeh zemlja
ne ohladi toliko, kolikor je treba.

170. Sneg in toča.

Vodne pare se pozimi v zraku ohlade toliko, da
zmrznejo ter se zgoste v drobne ledene iglice, te pa se
strnejo v čudovito lepe, šesterožarkaste zvezdice. Te zve;
zdice padajo ali posamezne ali pa združene v večje kosmiče
ali snežinke na zemljo. Kadar te zvezdice na poti k tlom ne
izparijo, takrat pravimo, da gre sneg ali da sneži.

Po ravninah in dolinah sneži navadno le pozimi, ker je
zrak samo v tem času tako mrzel, da lahko zmrznejo vodne
pare v zračnih višinah. Po visokih gorah je tudi poleti
mrzlo, zato tam čestokrat sneži tudi sredi poletja.

Jesenske setve pod sneženo odejo ne pozebejo. Sneg
napaja zemljo in daje potokom in rekam obilo vode. Tudi
ga uporabljamo zoper ozeblino. Kaj prijetna in zdrava
zabava pozimi je sankanje po gladkem sankališču. Po
goratih krajih vozijo drva s sankami v dolino.

Ako zapade snega na debelo, pa nam je lahko tudi v
škodo. Na železnicah in po velikih mestih jako ovira promet,
tako da ga morajo s snežnim plugom in z lopatami sprav;
Ijati s tirov in s cest. Tudi po gozdih, kjer rastejo iglavci,
dela škodo, ker lomi drevesom vitke vrhove. Jako nevarni
so tudi sneženi plazovi.

Pri nagli izpremembi topline se več snežink kaj rado
zmeša s kapljicami megle. Tedaj pada sodra ali babje pšeno.

Kako nastane toča, še ne vemo. Toča je iz neprozornega
ledu, na sredi pa ima motno jedro. Toča pada v poletnem,
redkokdaj v zimskem času in je različne oblike in velikosti.
Navadno je debela kakor grah ali lešnik, pada pa tudi ve;
lika kakor golobja jajca. Največkrat prihruje, ko se začenja

169

nevihta. Daši pobija in tolče navadno le nekaj minut, uniči
vendar lahko poljske pridelke popolnoma. Previden gospo?
dar zavaruje zaradi tega ne samo hiše proti ognju, ampak
tudi žito na polju in grozdje v vinogradu zoper škodo po
toči.

171. Kroženje vode.

Kar se pretaka vod po naši zemlji, vse hite v naročje
širokega morja. A kar morje prejme vode, je ne obdrži zase,
marveč jo vrača neprestano v vseh letnih časih zopet zemlji.
Zanimivo je vedeti, kako prihaja voda v dežele, ki so po
več sto ur oddaljene od morja.

Učili ste se že o hlapenju. Znano vam je, da solnčna
toplota izpreminja dan za dnevom velikanske množine
vode v pare, ki se iz morja dvigajo v zrak. Pare pa se izpre?
mene v oblake, ki plavajo nad morjem. Potem zaveje
močen veter, ki razdeli oblake po vseh deželah. Taki oblaki
imajo čestokrat neizmerno množino vode v sebi. Ako bi se
ta voda mahoma ulila na zemljo, bi uničila ne samo rastline
in živali, ampak bi usmrtila celo ljudi ter razdejala njih
domove. Te množine vode pa padajo le po kapljicah iz ob?
lakov. Kar je vode odveč, prodira v zemljo, curlja skozi
gore ter prihaja kot srebrnočist virček na njih znožju na
dan. Ti virčki se združujejo v potoke, reke in veletoke, ki
nam dajejo vodo za pijačo, kuhanje, pranje in kopanje ter
gonijo mline in nosijo ladje. Ko opravijo to delo, gredo zo?
pet v morje in tako nadomeščajo vodo, ki dan za dnevom
izhlapeva in odhaja v zrak. Ako bi vse to ne bilo tako
modro urejeno, bi se svetovno morje že davno bilo posu?
šilo, ali na ta način se ne izgubi niti kapljica vode. Kako
čudovito je pač to kroženje!

172. Vrenje.

1 .

Poglejmo vrelo vodo! Kako se giblje in ziblje, kako
kipi in hlapi! Odkod ta nemir v sicer mirni vodi?

Napolnimo stekleno posodo z vodo ter jo postavimo
nad plamen vinskega cveta! Potem vrzimo vanjo nekaj

170

žagovine, ki pa mora biti prekuhana, da se sesede na dno
posode. Kmalu opazimo, da žagovina kroži po vodi, da se
dviga proti površini in zopet pada. Segrela se je namreč
voda, ki je bila najbližja plamenu. Toplota jo širi in zaradi
tega se dviga. Na njeno mesto prihaja od vrha in od strani
posode hladnejša voda, ki se zopet segreje in vrača kvišku.
Voda torej kroži, in to kroženje nam kaže prav dobro
žagovina v vodi.

2 .

Iz segrevajoče se vode vzhajajo drobni mehurcid, ki
dospevajo do površja in se izgubljajo v zrak. To so zračni
mehurčki, ki jih ima voda vpite. Mrzla voda vsebuje namreč
vedno nekaj zraka in nekoliko drugih plinov, toplota pa jih
izganja.

Voda se segreva bolj in bolj. Zdaj vidimo, da se dvigajo
z dna posode večji mehurčki, ki pa iz početka ne dosezajo
površja vode. Ti večji mehurčki niso zračni mehurčki, to
je vodna para. Voda se namreč segreva najprej na dnu
posode, kjer se dotika toplega dna. Nekaj se je izpremeni
v paro. Ti mehurčki izginjajo, preden dosežejo površje
vode, ker se shlajajo v zgornji hladnejši vodi in se zaradi
tega izpreminjajo zopet v vodo. Sčasoma prihajajo gostejši
mehurčki ter se dvigajo vedno više.

Vteknimo sedaj toplomer v vodo in videli bomo, da
se dviga v njem živo srebro bolj in bolj. Ko je dospela
toplina do kakih 90° C, začujemo nekako šumenje, in ko
je dospelo živo srebro do 100° C, prihajajo na površje vode
mehurji drug za drugim ter se razpočijo — voda vre.

Kvišku prihajajoči mehurji vodnih hlapov spravljajo
vodo v kipeče gibanje, ki mu pravimo vrenje. Pri vrenju
se ne izpreminja voda v hlape le na površju kakor pri
hlapenju, ampak vodni hlapi se narejajo tudi v vodi.

Voda vre pri 100° C, vinski cvet pri 87-5° C, živo srebro
pri 360° C. Vrelišča različnih teles so različna.

Toplomer se je dvignil do 100° C in potem ne vstaja
več, naj še toliko kurimo pod vrelo vodo. Vsa toplota se
porablja sedaj za to, da se izpreminja voda v hlape.

Pri vrenju se porablja toplota.

171

Nenarezan kostanj se razpoči v žerjavici. Isto opaziš
pri lešniku, ki ga vržeš v žerjavico.

V železno cev, ki je na enem koncu zaprta, vlij nekaj
vode, jo zamaši s plutovim zamaškom in potem drži nad
plamenom! Kmalu zleti zamašek z veliko silo iz cevi.

Vodni hlapi so razpenjavi. Zato pritiskajo na stene
posode ter jo utegnejo tudi razgnati. Zato se razpoči
kostanj, lešnik in zato odleti zamašek iz cevi. Ta napetost
je tako silna, da bi razgnala tudi votlo železno kroglo.

Napetost vodne pare provzroča gibanje in se uporablja
pri parnem stroju.  Parni stroj vrti kolesa po tvornicah
in mlinih, goni ladje, vlači vozove na železnici.

173. Moč vode.

Na obrežju sinje Adrije je žarel na skalnatem otočku
ogenj, ki so ga pustili ribiči, ko so se vrnili v svoje čolne.
Kakor zvezdica na nebu je svetil nad temno morsko glas
dino. Dvignili so se morski valčki ter so se šepetaje bližali
svetlemu plamenčku na skalnatem otočku. Dva večna
sovražnika — ogenj in voda  — sta bila v neposredni
bližini.

Tedaj izpregovori ogenj: »Neprijatelj, miruj nekaj
časa! Pomeniva se o svojih močeh! Ti veš, da sem hud in
se ne vdam izlepa. Daši poznam tudi tvojo moč nad seboj,
vendar bi rad čul iz tvojih ust skrivnosti tvoje sile.«

»Mirno je v zraku,« se odzove voda, »in tihota naju
obdaja. Bodi torej nekaj časa med nama mir in poslušaj
povest o moji silni moči!«

I.

»Voda  mi pravijo, če sem tekoča. Kadar pa pritisne
mraz, se strdim in mi pravijo led.  Če padam izpod
neba v kapljicah, mi pravijo dež;  če kapljice v zraku
zmrznejo, me nazivajo točo.  Pozimi padam izpod neba
v obliki lepih zvezdic, vsa nežna sem in bela. Tedaj me
kličejo sneg.  V jasnih poletenskih nočeh sedam v obliki
majhnih kapljic po vsej prirodi; pravijo mi rosa.  Če me
tedaj zaloti mraz, se strdim v žalost ljudem in v veliko

172

škodo rastlinam v slano.  Naštete moje izpremembe so
vidne očem, postanem pa lahko tudi nevidna kakor zrak.
V silno majhnih mehurčkih se dvigam neprestano v zrak,
plavam po njegovih plasteh in se zgoščujem pri tleh v
meglo,  v višavah v oblake.  Tem malim mehurčkom
pravijo hlapi.  Človek je izumil posebne priprave — kotle

— kjer me s tvojo pomočjo kuhajo, evro in pečejo do ne=
znanske vročine. Takrat nastane iz mene para.  Kakcr
vidiš, sem mnogolična. Vsaka oblika pa mi daje posebne
moči in sile, ki jih uporablja razumni človek.

Tekoča ali kapljiva zalivam tri četrtine naše zemlje —
pravijo mi m o r j e. V svojih globočinah redim številne
živali in rastline, na hrbtu pa nosim najtežja bremena vsem
plemenom človeških otrok. Na kopnem sem v kotanjah, to
so jezera.  Po strugah tečem kot studenec, potok,
reka, veletok.  Nikjer in nikdar nisem brez dela. Na*
makam travnike in livade ter pospešujem rast, lezem pod
zemljo ter dajem žejnemu stvarstvu krepčila. Do gotove
meje me lahko zajezijo. Takrat gonim s svojo težo ob
večjem ali manjšem padcu kolesa. Mline, žage, tvornice,
fužine — vse to goni moja sila. Prihajajo novi časi, novi
izumi. So že tu! Učeni možje vprezajo silo rek, ki ustvarja
električno silo. Ta bo gonila v bodoče vse obrate, nado*
meščala bo moči človeških rok in izvrševala delo živalskih
moči. Vozila bo železnice, razsvetljevala temo, kuhala, grela

— in Bog zna, kaj še!

II.

Vse te moje sile pa so majhne proti drugi moči, ki mi
jo je podaril Stvarnik. Imam namreč čudno lastnost, da
sem najgostejša pri 4° C. Če se preko 4° ogrevam ali
ohlajam, se raztezam. Zaradi te čudne lastnosti sem izpre*
menila zemeljsko površje v raj. Zemlja je bila prvotno
pusta, pokrita s trdo skalnato skorjo. Doline sem zalivala jaz.
gore — gole skaiine in pečine — pa so se dvigale v neznane
višine. Gorko solnce in topla zemlja sta vplivala, da sem
se neprestano dvigala v hlapih v sinje zračne višave, se
tam ohlajala in padala v obliki dežja na golo skalovje.
Glodala in rušila sem kamenje, raztapljala snovi, hitela v

173

doline ter odnašala s seboj vse, kar sem mogla. Na vrhovih
gora sem zašla v razpoke, kjer sem pogostokrat zmrznila.
Kadar pa zmrznem, tedaj potrebujem več prostora. Kje
naj ga dobim v ozki razpoki? S svojo lastno silo sem si
ga napravila. Odrinila sem stene ter jih strmoglavila v
dolino, da so se razdrobile v neštete kose in kosce. Tako
sem razdirala in še razdiram gorovja in skale. Ob hudih
nevihtah sem znosila in še znašam zdrobljeno gorsko ka=
menje v doline. Ko sem zasula doline, so se prikazale
ravnine, ki je na njih vzklilo življenje. Razruševalna moč
je moja največja sila in nikoli je ne preneham uporabljati.
Tisočletja drobim mrtvo prirodo in rahljam prst. Jaz sem
dala zemlji obliko in podlago življenju. V svoji vztrajnosti
sem razjedla gorovja in gorske grebene in vrezala struge,
odpeljala jezera, izravnala globeli in prepade, poravnala
z nasipinami širne planjave in nanosila nanje rodovitno
plast, kjer se je naselilo bujno življenje rastlin, živali in
ljudi.

Moj dom je na zemlji, v zemlji in v zraku. Vsakemu
živemu bitju sem glavna sestavina. Brez mene ni življenja.
Vetrovi me nosijo po vsej zemlji, in kadar se mi zljubi, se
spuščam na tla, da oživim in okrepčam prirodo.

Neprecenljiva je moja moč, ki jo imam v pari. Ta
zmaguje najhujše napore ter opravlja najtežja in najpo«
trebnejša dela. Železnice, parobrodi, tvornice vseh vrst so
naprave, ki bi bile brez moje moči nemogoče. Pa bodi
pravici in resnici zadoščeno! Zato poudarjam, da imaš tudi
ti, ljubi neprijatelj ogenj, pri tem svoj delež. Daši se sovra*
živa, vendar delava tukaj vzajemno.

III.

Ne zadremlji še, poslušaj še nekaj! Vsi mi pravite
voda. Ali pa veš, iz česa sem? — No vedela sem, da boš
odkimal. Vedi torej, da sem sestavljena iz dveh plinov: iz
vodika in kisika.  Oba sta podobna zraku, prozorna
sta, brez barve, vonja in okusa. Vodika je dva dela, kisika
en del. Vodik je štirinajstkrat lažji od zraka, zato polnijo
z njim balone, da se v njih človek lahko dviga v zrak.

»Kisik — o tega poznam,« pravi ogenj.

174

Seveda ga poznaš, saj je plin, ki je za gorenje vsekakor
potreben. Sedaj pa pazi! Vodik je plin, ki rad gori, kisik
pa je pri gorenju neogibno potreben. Če združimo vodik in
kisik v obliki gorenja, dobimo najjačjo toploto. Če vodik
in kisik zgorita, nastane voda.  Dobljena mno=
žina vode tehta prav toliko, kolikor tehta skupna množina
obeh plinov. Zakaj ti to tako na drobno razlagam? Ne
zaspi še — poslušaj! Kadar se porodi učenjak, ki bo znal
iz vode ceno pridobivati vodik in kisik, tedaj nastane na
zemlji nova doba. Gozdov ne bodo sekali za drva, premoga
ne kopali. Življenje zadobi povsem drugo lice. In Bog zna,
če ne bom jaz, voda, izvedla s pomočjo elektrike proroko=
vanega preobrata! Takrat pa ugasneš ti, moj sajasti, dimasti
sovražnik, za veke tako, kakor ti sedaj upihnem življenje
jaz — voda.« —

In val pljuskne na skalnati otoček ter pogasi tleče oglje.

Fran Škulj.

174. Alkohol

1.

Nastrži na strgalniku krompirja! Zavij nastržek v čist
platnen robec in ga izperi v vodi! Motno mlečno vodo vlij
v kozarec in jo pusti v njem! Na dnu se kmalu naredi bela
gošča. Odtoči jo in postavi tvarino na kraj, ki ni pregorak,
da se posuši. Tako si dobil navadni škrob. V krompirju je
torej škrob. Škrob je pa tudi v žitu. Škrob rabimo za
skrobljenje perila.

Ako krompir ali ječmen zmrzneta, dobita sladek okus.
Škrob, ki je bil v krompirju ali ječmenu, se je vsled zmrzline
izpremenil v sladkor. Prav tako se izpremenita krompir ali
ječmen, če kalita.

Iz škroba nastane torej sladkor, kadar krompir ali
ječmen zmrzneta ali skalita. Kaj dobimo iz sladkorja, če
zavre, nam pove naslednji poizkus.

2 .

Nalij v majhno steklenico z ozkim vratom razredčene
sladkorne raztopine in prideni ji nekoliko kvasu ali droži'

175

To tekočino pretresi, zamaši steklenico s pluto in vtakni
skozi njo dvakrat pravokotno ukrivljeno stekleno cev!
Drugi konec cevi vtakni v posodo z apneno vodo! Postavi
pripravo na gorek prostor, in videl boš, da se tekočina peni
ali vre, po cevi pa da odhaja neki plin v apneno vodo, ki je
bila prej čista, a se sedaj skali.

Znano nam je že, da apneno vodo skali ogljikov dvokis,
ki mu navadno pravijo ogljikova kislina. Ta torej odhaja
po cevi.

Ako sedaj odmašiš steklenico, ti udari v nos prijeten
vonj, ki te spominja špirita ali žganja. Okus tej tekočini je
rezek in malo žgoč. To snov imenujemo alkohol.

Alkohol je torej nastal iz sladkorne raztopine, ko je
iz nje odšla ogljikova kislina. Sladkor v raztopini je torej
razpadel v alkohol in ogljikovo kislino. To se pa zgodi le
tedaj, če raztopini prideneš kvasa.

Penjenje in odhajanje ogljikove kislin.e
med to razkrojitvijo imenujemo kipenje
(alkoholsko kipenje).  Provzroča ga kvas, ki v njem
z drobnogledom opaziš vse polno prav majhnih, jajčastih
mehurčkov. To so neizmerno majhne rastlinice. Prištevamo
jih glivam in jim pravimo glive kvasovke.  Te torej
provzročajo kipenje.

V krompirju in žitu je škrob, iz škroba
nastaja sladkor, a iz tega alkohol.

Kar smo s tem poizkusom dobili, seveda ni čisti alkohol.
Čisti alkohol proizvajajo iz škrobnega sladkorja v posebnih
tvornicah z raznimi stroji.

Čisti alkohol je brezbarvna tekočina, prijetnega duha
in rezkega okusa. Izhlapeva že ob navadni toplini kakor
vsaka druga tekočina in gori z malo svetlim, modrikastim
plamenom. Tak alkohol je v žganju, rumu, vinu, pivu, v
likerjih in konjakih.

Alkohol je za vsakega človeka pravi strup. Uničil je
že cele družine in rodove, ki so se bili vdali pijači. Ako ga
kdo zaužije preveč, celo umrje.

Alkohol nam rabi za gorivo, dalje za topilo lakov in
barv. V alkoholu hranimo razne preparate, ki nam služijo
za prirodopisni pouk.

176

175. Zrak.

1 .

Če mahamo z roko okoli sebe ali če je vetrovno, čutimo,
da je okoli nas nekaj, česar pa ne vidimo. To je zrak.

V kozarcu, ki se nam vidi prazen, je tudi zrak. Povez*
nimo ga v posodo, ki je v njej voda! Voda napolni le majhen
del kozarca, zakaj zrak v njem ji je napoti. Zrak je
neprodiren.  Ako nagnemo kozarec, se zrak umakne
vodi, ki potem napolni kozarec.

Zračno neprodirnost nam dokazuje tudi lij v steklenici.
Ako se drži lij tesno stekleničnega vratu, ne teče tekočina
v steklenico.

Položimo potlačen mehur na gorko peč! Kmalu se me*
hur napne. Kakor druga telesa razteza toplota tudi zrak.
Zrak je raztezen.

V cev, ki je na enem koncu zaprta, potisnimo bet! Beta
ne moremo potisniti do dna cevi, zakaj to nam brani zračna
neprodirnost; vendar se je dal zrak stisniti. Zrak  je
stisljiv.

Ako pa bet izpustimo, nam odskoči proti roki. Zrak
zavzame zopet prejšnji prostor kakor iztegnjen in izpuščen
kavčuk ali navita jeklena vzmet. Zrak je prožen.

Zrak je torej telo, ki ima mnogo lastno*
sti drugih teles, nima pa duha ne okusa.

Ako pihamo skozi cev v čisto vodo, se dvigajo iz vode
mehurci, ki se na površju razpočijo. Torej zrak, ki pride
iz pljuč v vodo, ne ostane v vodi, ampak se dvigne nad njo.
Zrak je torej lažji od vode.  773 litrov zraka tehta
toliko kolikor 1 liter vode.

Vtakni gobo v vodo ali vrzi kos sladkorja vanjo! Iz
gobe in sladkorja se dvigajo zračni mehurčki.

Zrak je v vsakem prostoru. Zračno plast imenujemo
ozračje,  ki sega okoli 150 km  visoko nad zemljo. Debela
zračna plast je sinje barve, zato vidimo ob jasnem vremenu
nad seboj sinje  nebo. Tudi daljne gore se nam kažejo iz
istega vzroka sinje ali modre.

177

2 .

Na vodo, ki sem jo vlil na navaden krožnik, položim
plutovo ploščico, na kateri stoji svečica. Zdaj poveznem
čez pluto kozarec. Pluta ostane na dnu, zakaj voda ne stopi
v kozarec. Zakaj ne?

Zdaj prižgem svečico in zopet poveznem kozarec. Za
nekaj trenutkov ugasne svečica, voda pa se dvigne v kozarcu
ter dvigne tudi pluto s svečico.

Kam je izginil zrak, ki se je bil umaknil vodi? Porabila
ga je svečica, da je gorela. Zgorel je v kozarcu le en del
zraka, in ta del imenujemo kisik.  V tistem delu zraka pa,
ki je ostal v kozarcu, se je plamen zadušil. Ta del imenujemo
dušik.

Zrak je sestavljen iz kisika in dušika.

Kisik pa ni potreben samo za gorenje,  tudi ljudje
in živali ga potrebujejo za dihanje.  Brez njega ne bi
mogli živeti.

V dušiku je ugasnila sveča, pa tudi živalca, ki bi jo
dejali pod kozarec, bi poginila v njem. Tudi človek bi se
zadušil v dušiku. Dušikni za gorenje in dihanje.

Poglejmo zopet kozarec! Vidimo, da se je voda vzdignila
le do prve petine v kozarcu. Bilo je torej v njem eno petino
kisika in štiri petine dušika.

V zraku je sploh eno petino kisika in štiri
petine dušika.

Zrak pa nima le teh dveh plinov, ampak v njem so še
druga plinasta telesa.

Iz vode se dvigajo hlapovi. Vodnih hlapov je
vedno mnogo v zraku,  včasih več, včasih manj, ka<
kršno je vreme ali zemeljsko površje. Vodni hlapovi
so neizogibno potrebni rastlinskemu ž i v =
1 jenju.

Pri dihanju, gorenju, gnitju in trohnenju se dela tudi
ogljikov dvokis. V zraku je torej tudi oglji*
kov dvokis.  V 1000 litrih zraka je primeroma eno četr*
tino litra ogljikovega dvokisa.

Ali je tudi ogljikov dvokis v zraku potreben? Ako
pogledamo rastlinski list skozi dobro povečevalno steklo,

12

178

vidimo na površju mnogo luknjic. Skozi te luknjice srkajo
rastline ogljikov dvokis vase. Ogljik, ki je v ogljikovem dvos
kisu, porabljajo rastline za korenine, deblo, liste, cvetje
in sad. Ogljik jim je torej potreben za rast.

Zrak je torej neizogibno potreben ljudem, živalim in
rastlinam.

176. Zračni tlak.

I.

Skozi vso stekleno cev, ki je na obeh koncih odprta,
potisnemo bet, ki se tesno oprijemlje cevi. En konec cevi
vtaknemo pokončno v vodo in vlečemo na drugem koncu
bet iz cevi. Kaj opazimo? Cev ne ostane prazna, ampak
voda se dviga za betom po cevi.

Kaj je vzdignilo vodo v cev? Zrak, ki je okoli zemlje,
je težek kakor vsako telo. Zaradi teže tlači telesa, na katerih
leži, torej tudi vodo v posodi. Zračni tlak  potisne torej
vodo v cev.

Zdaj potegnemo bet iz cevi in voda zdrkne nazaj v
posodo, zakaj sedaj tlači zrak zgoraj prav tako močno na
vodo kakor spodaj in voda pade zaradi teže.

Iz polnega soda ne teče tekočina, najsi bo pipa odprta,
dokler je še veha zamašena. Zakaj ne? Krčmarji imajo
natego.  Kako dobe z njo vino iz soda? Zakaj poteče vino
iz natege, ako zgoraj odmakneš prst? Napolni kozarec z
vodo, ga pokrij z listom papirja ter obrni — voda ne izteče
iz kozarca. Zakaj ne?

II.

Zračni tlak ne služi le krčmarjem pri nategah, tudi
dečki ga uporabljajo za bezgove brizgalnice. Kako?

Tem brizgalnicam so podobne sesalke. Rabimo jih pri
vodnjakih. Glavni deli sesalke so: troba,  ki sega v vodo,
zaklopnica  spodaj v trobi, bet in zaklopnica  v
betu.

Ako nategnemo bet, potisne zračni tlak vodo v trobo.
Ko potisnemo bet navzdol, pritisnemo vodo, zaklopnica v
trobi se zapre, a odpre se zaklopnica v betu, da šine voda

179

skozi njo nad bet. Ko sedaj bet dvignemo, zapre voda za*
klopnico v betu in se izlije nad betom po tanjši cevi iz
trobe. To vidimo pri navadnem vodnjaku.

Zračno razpenjavost povečamo, ako zrak stisnemo. To
nam kaže Heronova buča.  Ako pihamo vanjo, šine po
cevi visok curek vode iz buče. Zakaj?

Tlak stisnjenega zraka nam služi na podoben način
pri gasilni brizgalnici.  Glavni del te naprave je velik
kotel, podoben Heronovi buči. Ta kotel polnita z vodo dve
sesalki. Zrak nad vodo v kotlu se stisne in tišči na vodo,
ki zaradi tega tlaka zopet sika po cevi iz kotla.

177. Heronova buča.

Heronovo bučo imenujemo posodo, napol z vodo nalito
in zaprto s prevrtanim zamaškom. V zamašku tiči cev, ki
sega skoro do dna posode. Ako močno pihamo v cev, se
zrak v posodi zgosti, in ko nehamo pihati, sikne vodni
curek iz posode.

To pripravo je izumil Heron iz Aleksandrije 1. 210.
pr. Kr. Josip Mešiček.

178. Gasilna brizgalnica.

Heronova buča je predhodnik in bistven del jako
koristne naprave, namreč gasilne brizgalnice. Brizgalnica
je sestavljena iz dveh tlačilnih sesalk in iz Heronove buče,
v e t r n i k imenovane. S premikanjem betov v sesalkah
prihaja v vetrnik vedno več vode, ki stiska zrak v njem in
tako povečuje njegovo napetost. Na dnu vetrnika je prh
vita okretna cev, ki je začetkoma zaprta in se šele odpre,
ko je zrak v vetrniku tako zgoščen, da potem v nepretr*
ganem curku brizga vodo.

Brizgalnice rabijo gasilci pri požarih.

Josip Mešiček.

12 '

180

179. Barometer.

V stekleno cev, ki je kakih 85 cm  dolga in na enem
koncu zaprta s pečatnim voskom, vlijemo živega srebra.
Odprti konec zamašimo s prstom, obrnemo cev in jo po*
končno postavimo v posodo z živim srebrom. Kaj vidimo?
Živo srebro ne zdrkne iz cevi, ampak obstane kakih 70 do
73 cm  visoko.

Zračni tlak drži živo srebro v cevi. Čim večji je tlak, tem
više stoji živo srebro; čim manjši je tlak, tem niže je tudi
živo srebro v cevi.

Ako prebodem zgoraj pečatni vosek z razgreto iglo,
zdrkne živo srebro iz cevi, zakaj zdaj tlači zrak tudi zgoraj.

Tej napravi je podoben barometer ali tlakomer.

Barometer je sestavljen iz steklene cevi, ki je zgoraj
zaprta, spodaj pa odprta, zavita navzgor in razširjena v
oblasto ali valjasto posodo. Cev je deloma napolnjena z
živim srebrom; prostor nad njim je popolnoma prazen,
torej tudi brez zraka. Pri odprtem koncu pritiska zrak na
živo srebro in ga drži v cevi. Cev je pritrjena na leseno
deščico. Na deščici vidimo merilo, ki nam kaže višino ži*
vega srebra. Ker pa srebro navadno ne pade pod 60 cm,
zadostuje gornji konec merila, ki sega od 60 do 80 cm.

V nižavah pritiska večja zračna plast, ki je proti dnu
tudi vedno gostejša nego v višavah, zato je zračni tlak v
dolini večji nego po gorah. Zategadelj pada živo srebro v
cevi, ako gremo z barometrom v višino, in se vzdiguje, ako
gremo v dolino. Odkod prihaja, da merijo zemljemerci
z njim tudi višino gorskih vrhov?

Z barometrom opazujemo nadalje vremenske izpre--
membe.

Jugozapadni vetrovi pihajo iz gorkih krajev in prina*
šajo topel, zaradi tega redkejši in lažji zrak. Zračni tlak
je torej manjši in živo srebro pada v cevi. Ker pa prihajajo
ti topli vetrovi čez morje, so vlažni in prinašajo dež.

Severovzhodni vetrovi pihajo iz hladnih, mrzlih krajev,
torej prinašajo mrzel, zaradi tega gostejši zrak. Zračni tlak
je večji in živo srebro se dviga v cevi. Ti mrzli vetrovi

181

vejejo čez zemeljske celine, zato so suhi in pričakovati
nam je ob njih lepega vremena.

Ako torej živo srebro v barometrovi cevi pada, nam je
pričakovati mokrega, ako se pa dviga, suhega vremena.

180. Magnetizem.

Izmed dveh kosov jekla vtaknem enega v železno pilo;
vino ali med peresa, a jekla se ne prime nič. Zdaj pa vtak*
nem drugi kos jekla, a tega se prime vse polno pilovine ali
peres. Tako jeklo imenujemo magnet,  sili pa, ki je v
magnetu, pravimo magnetizem.

Vzemimo navadno pletilno iglo ter jo drgnimo z mag*
netom! Kaj se zgodi! Tudi igla se je izpremenila v magnet.

Magnetizem se lahko obudi v vsakem
jeklu, treba ga je le drgniti z magnetom.

Ako pospemo magnetno palico z železnimi opilki, se
prime proti koncema največ pilovine. Magnet ima torej naj*
večjo moč na obeh koncih. Te točki imenujemo m a g *
netna pola.

Obesimo dve magnetni igli prosto vodoravno! Zavrtita
se tako, da kaže en pol vsake igle proti severu, drugi pa
proti jugu. Pol, ki kaže proti severu, je severni pol,
drugi pa južni pol.

Približajmo severni pol prve igle severnemu polu druge
igle in potem južni pol prve južnemu polu druge igle! Kaj
vidimo? Pola se odbijata. Zdaj pa približajmo severni pol
prve igle južnemu polu druge igle in obratno! Kaj vidimo
sedaj? Pola se privlačita.

Istoimenska pola se odbijata,  raznoimenska pola
se privlačita.

Z iglo magnetnico  določujemo strani sveta. Igla
se giblje lahkotno v posebni napravi, katere dno je raz*
deljeno na strani neba. Ta priprava se imenuje kompas.
Severna polovica igle magnetnice v kompasu je kaljena
na modro.

Kompas rabijo mornarji na morju, kjer ni nobenega
pota, po katerem bi se ravnali. Brez kompasa ne bi našli
pota domov. Stari narodi so jadrali vedno blizu obrežja

182

Magnetnica je dala Krištofu Kolumbu pogum, da se je od*
pravil na daljni pot po morju, ki ga je privedel v Ameriko.
Tudi potnik v puščavi rabi kompas kakor mornar. Rudarji
ga rabijo, da se zavedajo v podzemeljskih prostorih.

Vsi naši magneti so umetni.  Ponekod, n. pr. na
Češkem in tudi drugje, pa se nahaja železna ruda, ki je
magnetna že od prirode. Take magnete imenujemo pri*
rodne magnete.

181. Ogljik in ogljikov dvokis.

1 .

Naše navadno oglje je skoraj čist ogljik. Oglje dobi*
varno iz lesa, torej ima les mnogo ogljika v sebi. V stekleno
cevko vržem nekaj rastlinskih drobcev ter jih segrevam nad
plamenom. Za nekaj časa se izpremene drobci v oglje. Ako
segrejem v cevki živalska telesa, n. pr. muhe, hrošče, se
tudi izpremene v oglje.

Živalska in rastlinska telesa imajo v
sebi mnogo ogljika.

Ako vlijem navadne vode v kozarec, se dvigne iz nje
nekaj mehurčkov; v teh mehurčkih je zrak. Zdaj pa vlijem
v kozarec slatine ali sodovice. V mehurčkih, ki vise v ko«
zarcu, ni navadnega zraka, ampak drug plin — ogljikov
dvokis.

Ogljikov dvokis si lahko napravimo na umeten način.
Denimo v steklenico nekaj koscev krede ter jih polijmo
s solno kislino. Zmes v steklenici zasumi; dvigajo se me*
hurčki, a plin, ki jih napravlja, je ogljikov dvokis. Po na*
peljani cevi puhti v kozarec. Za nekaj časa pokrijem
kozarec in v njem imam — ogljikov dvokis.

Ogljikov dvokis je plinasto telo brez
barve in duha ter kislega okusa.

H kozarcu z ogljikovim dvokisom postavimo drug pra*
zen kozarec. V prazni kozarec vtaknem gorečo vžigalico
in vžigalica gori. Zdaj pa vtaknem gorečo vžigalico v oglji*
kov dvokis in vžigalica takoj ugasne.

Ogenj ne gori v ogljikovem dvokisu.  Tudi
človek in živali bi se zadušili v njem. Ogljikov dvo*
kis ni za dihanje.

183

Ogljikov dvokis je težji od zraka; moremo ga preliti
iz posode v posodo. To nam zopet priča goreča vžigalica.
Ako spuščamo po cevi ogljikov dvokis skozi apneno vodo,
se voda skali.

Ogljikov dvokis skali apneno vodo.

Ker ima sodovica mnogo te kisline, napravljamo z njo
lahko vse te poizkuse.

2 .

Rastlinska in živalska telesa imajo v sebi mnogo ogljika.
Ako zgore, segnijejo ali strohne, so njih ostanki kaj majhni.
Izpremenila so se v ogljikov dvokis.

V prirodi se nareja ogljikov dvokis pri
gorenj u, gnitju in trohnenju.

Ako piham skozi cev v apneno vodo, se voda skali.
Ker pa vemo, da ogljikov dvokis skali apneno vodo, nam
je to dokaz, da dihamo iz sebe dvokis.

Ogljikov dvokisse delapri dihanju.  V nas
vadnem življenju ga imenujejo ogljikovo kislino.

Kadar vre vino, kipe iz mošta mehurčki, v katerih je
ogljikov dvokis. Ogljikov dvokis se torej dela tudi p r i
kipenju.

Ker se ogljikov dvokis tvori povsod, kjer kaj gori,
gnije, trohni, kjer dihajo ljudje in živali ali vre vino, ga je
zato precej v zraku. Ponekod puhti tudi iz zemlje ter se
nabira v vodnjakih in jamah. Iz teh prostorov se razširja
dalje po zraku.

Ogljikov dvokis je kvaren dihalom. Zato je treba šolske
sobe in stanovanja — zlasti spalnice — pridno prevetrovati.
V prostorih, kjer se je nabralo mnogo ogljikovega dvokisa,
luč slabo gori ali celo ugasne. Koliko bolj škoduje tako pos
kvarjeni zrak našemu zdravju! V kleteh, kjer vre vino,
morajo biti okna odprta. Preden gredo delavci v globok
vodnjak, spuste luč vanj. Zakaj?

Ako pride voda do ogljikovega dvokisa, ga posrka vase
in je potem kislastega okusa. Ponekod izvirajo take kisle
vode  iz tal, n. pr. na Štajerskem, Koroškem. To so
slatine.

Največje važnosti je ogljikov dvokis za rastline. De=
ževnica se ga nasrka iz zraka, in ko dospe v zemljo, ga

184

srkajo rastlinske koreninice vase. Tako prihaja skozi listne
reže z ogljikovim dvokisom v rastlino tudi ogljik, ki je
najpoglavitnejši del rastlinskega telesa.

182. Elektrika.

Približajmo stekleno palico papirnatim koscem ali krog;
licam iz bezgovega stržena! Papirčki in kroglice se ne zmes
nijo za palico. Zdaj pa nadrgnimo palico z amalgamiranim
usnjem ali s svileno krpo ter jo zopet približajmo prejšnjim
(.elescem! Papirčki in kroglice poskakujejo k palici in odles
tavajo.

S trenjem steklene palice smo obudili v steklu neko
silo. Ta sila se imenuje elektrika.

Obesimo leseno palico tako, da se vrti prosto vodo*
ravno! Približajmo ji otrto električno steklo, in palica se
zavrti za njo. Enak poizkus naredimo lahko s težko železno
palico in sploh z vsakim telesom.

Električno telo privlačuje vsako drugo
telo.

Ako se dotaknemo kroglice iz bezgovega stržena, ki je
obešena na svileni niti, z električno palico, odskoči kroglica.
Kroglica je sprejela elektriko od palice in je sedaj sama
električna. Električna kroglica in električna palica se od;
bijata.

Električna telesa se odbijajo.

Z lesene krogle, ki je obešena na svileni niti, visita dva
dotikajoča se lističa iz stanijola. Dajmo krogli elektrike iz
natrte steklene palice, in lističa se razmakneta. Zakaj?

Doteknimo se električne krogle najprej s kovino in
potem s stekleno palico! Tu opazimo, da se pri dotiki s
kovinsko palico lističa takoj strneta, pri dotiki s stekleno pa
ne. Po nekaterih telesih se elektrika prevaja hitro, po drugih
pa počasi ali celo nič.

Imamo torej dobre in slabe prevodnike
elektrike.

Po kovinah, oglju, vodi prehaja elektrika hitro v naše
telo in po telesu v zemljo. Takim telesom pravimo dobri
prevodniki elektrike.  Človeško in živalsko truplo,
kovine, oglje, voda so dobri prevodniki elektrike.

185

Ako se pa dotaknemo električne krogle s pečatnim
voskom, steklom, svilo, ne prehaja po njih prav nič elek*
trike v naše telo. Takim telesom pravimo slabi prevod;
niki elektrike.  Pečatni vosek, svila, steklo, suh zrak
so slabi prevodniki elektrike.

S trenjem steklene palice obudimo le malo elektrike,
toda imamo različno orodje in mnogo priprav, s katerimi
lahko vzbujamo in zbiramo prav veliko elektrike. Ako preide
elektrika iz take priprave na drugo telo, ugledamo iskro in
zaslišimo pok. Ako gre elektrika skozi naše telo, nam preš
trese živce in mišice. Močan električni stres ali
udarec  nas tudi omami ali celo ubije. Močna električna
iskra vžge gorljiva telesa, razbije kamenje, razkolje les in
raztali kovine.

183. Hudo vreme.

Ob hudem vremenu vidimo, kako švigne včasih po nebu
velikanska iskra — zabliskalo se je; tudi čujemo pok —
zagrmelo je. Kakor šine iskra iz električnega telesa na prst,
ki smo mu ga približali, prav tako švigne vijugasti blisk
posebno rad v najbližje, oziroma najvišje predmete, n. pr. v
stolpe, drevesa na samem. Takrat pravimo, da je u d a r il a
strela.  Strela ruši zidovje, kolje drevesa, tali kovine, se*
žiga poslopja, ubija ljudi in živali. Na našo srečo pa skoči
iskra največkrat iz oblaka v oblak.

Benjamin Franklin  je dokazal, da je ta sila tudi
elektrika. Ob hudi uri je spustil v zrak papirnatega zmaja.
Hotel je privesti po vrvici elektriko iz oblakov. Da bi mu pa
ne stekla po telesu v zemljo, je držal vrvico s svileno ruto.
Na spodnjem koncu vrvice je bil privezan železen ključ.
S to pripravo je dobival Franklin električne iskre iz ključa
in je tako dokazal, da so oblaki električni.

Ljudje, ki so ob hudi uri na planem, beže radi pod
drevo. To neopreznost je že marsikdo poplačal z življenjem.
Posebno nevarno je tudi zvonjenje ob hudi uri. Zvon je iz
kovine, vrv pa je vlažna zaradi mokrega vremena, torej ima
strela po dobrih prevodnikih pot do zvonilca. Tudi bivanje
blizu dimnikov je nevarno, ker so to najvišji hišni deli in
tudi polni saj, ki so dobri elektrovodi.

186

Najbolj nas brani strele strelovod.  Izumil ga je
Benjamin Franklin. Prvi strelovod je pa postavil Čeh Pro;
kop Diviš 1. 1754. v Predicu pri Znojmu na Moravskem.
V Ameriki so postavili prvi strelovod v Filadelfiji šele 1.
1760.

Strelovod ima tri dele. Najvišji del na strehi je železen
drog  z bakreno ali pozlačeno ostjo. Od tega droga je nas
vrnjena po strehi in steni navzdol bakrena ali iz železne,
pocinkane žice spletena vrv. Tej vrvi pravimo o d v o d n i k.
Svoj konec ima globoko v zemlji, kjer je razvodnik.
Razvodnik je bakrena plošča. Kjer ni plošče, tam je na;
vrnjen odvodnik v kako vodo.

Strelovod kaže streli pot v zemljo, ne da bi poškodovala
poslopje. Brani pa razmeroma le majhen okoliš; zato je na
obširnejših poslopjih po več strelovodov.

184. Divja vihar čez polje.

Divja vihar čez polje, čez gore,
ječijo smreke, hrastje se jeze
in nagnilo je glavo žito v polji,
razbit leži v razoru mak oholi.

Škrjančkov čuti ni ne lastovic
in petpedikanja ne prepelic,
potuhnil zajec se je v gosti travi,
le orel kosa z vetrom se v višavi.

Radivoj Peterlin — Pdtruška.

185. Galvanska elektrika.

l.

V stekleno posodo vlij vodene žveplene kisline, t. j. 10
do 20 delov vode in en del žveplene kisline, ter postavi v
posodo po eno bakreno in cinkovo ploščo, tako da se ne
dotikata! Plošči molita nekaj iz tekočine. Tako pripravo
imenujemo galvanski element.

Dolgo žico, ki naj veže konec cinkove s koncem bakrene
plošče, navrni okolo igle magnetnice! Igla se odkloni iz

187

svoje leže in ostane odklonjena, dokler ne prekineš žice v
galvanskem elementu.

Sila, ki provzroča ta odklon, je tudi elektrika. Imenu;
jemo jo galvansko elektriko.  Služi nam pri angle;
škem brzojavu ali telegrafu.  Brzojavni uradnik pre;
kinja in zopet sklepa električni tok. S tem se igla magnetnica
odklanja in zopet vrača v prvotno ležo. Iz teh različnih od=
klonov igle magnetnice so pa sestavljena znamenja za črke
in besede.

Pri naših brzojavih služi sicer tudi elektrika, toda stroji
so sestavljeni drugače in bolj umetno.

2 .

Ako bi proizvajali elektriko z galvanskimi elementi, bi
bila jako draga; zato imamo, kadar je potrebujemo, velike
druge stroje, ki jih goni para ali pa voda.

Ako pustimo galvanski električni tok skozi tanko že*
lezno žico, zažari in pregori žica. Še hitreje bi zgorela oglena
žica. Da pa celo ne zgori oglena nit, ampak samo žari, jo je
treba zapreti v brezzračno, hruški podobno stekleno po*
sodo. To so žarnice  pri naših električnih razsvetljavah.
V velikih obločnicah  stojita dva dolga oglena klina
drug proti drugemu. Elektrika trga drobne kosce oglja in ti
žare v prejasni luči. Elektrika goni tudi vozove. To je elek;
trična železnica.

186. Pomočniki.

Moj oče — Bog mu daj dobro! — je bil pameten mož.
Za najbolj učenega sem ga imel na svetu. Spominjam se, da
sem večkrat, še šolarček najnižjega razreda, sitnaril okoli
njega po dvorišču in na vse pretege izpraševal, zakaj to
in ono.

»Zato, ker je tako laže, kaj vem!« mi je odgovoril.

Jaz pa se nisem mogel načuditi. Marsikaj sem opazoval,
česar nisem razumel. Danes vem, da je oče prav ravnal.

Debele hlode je preobračal s kolotn tako lahko, kot bi
preobračal paličice. Močnejši se mi je zdel nego Peter
Klepec, o katerem mi je zvečer o mraku pri peči pravila

188

babica. Kadar sva se hotela s sestrico Anko na dvorišču
gugati, nama je oče na tnalu napravil gugalnico: desko je
položil čez tnalo. Cesto sem bil nevoljen, ker je sestrici
odločil daljšo stran deske, a meni krajšo. Pa je vedno storil
prav, češ, Anica je manjša in lažja, naj bo na daljšem
koncu. Spominjam se, da sem nekoč dejal: »Zakaj naj ima
Anka daljši konec, saj tudi mamica vedno odreže meni večji
kos kruha, ker Anka toliko ne poje.« Pa le ni moja obve?
Ijala, zakaj vedno je bilo tako prav, kakor je ukrenil oče.
Ko pa sem nekoč ukrenil po svoje in naredil gugalnico tako,
da sva imela oba enako dolga konca, je nastal po kratkem
veselju hud jok na dvorišču. Anica je ležala daleč od gu?
galnice na tleh, nosek ji je rdečila kri, jaz pa sem bil v
hudih škripcih, dasi nisem poznal takrat še ne škripca in
ne vzvoda. Danes vse to razumem. Česar mi oče ni hotel ali
mogel pojasniti, to mi je dala šola. Evo tudi vam pojasnil!

Vzvodi.

Drog, ki se vrti na nepremičnem podporišču,  je
vzvod. Težo ali silo, ki jo hočemo premagati z drugo, ime*
nujemo breme.  Točki, v katerih prijemata breme in sila,
sta od podporišča lahko različno ali enako oddaljeni. Te
razdalji sta vzvodovi rami. Vzvodi so torej neenakoramni
in enakoramni. Prve sem opažal, ko je oče obračal hlode,
dalje pri najini gugalnici na dvorišču, ko sestrici nisem prh
voščil daljše rame, druge pa sem opazoval na tehtnici, ko
sva z Anko tehtala razno blago, ga kupovala in prodajala
drug drugemu.

Povsod enako debela palica, podprta ( v središču, je
enakoramen vzvod. Ako na eden konec vzvoda obesim utež,
se vzvod zavrti. Da dobim zopet ravnotežje, obesim na
drugi konec enako utež. (Primeri tehtnico!)

Enakoramen vzvod ostane torej v ravno?
težju, ako je sila enaka bremenu.

Ko sva se s sestrico gugala, nama je oče napravil ne?
enakoramen vzvod. Enakoramen vzvod, kakršnega sem
napravil jaz, je ob najini neenaki teži provzročil Anici
krvav nosek. Pri neenakoramnem vzvodu je torej ena rama
(sile) daljša nego druga (bremena).

189

Oče je podprl dolg drog blizu hloda in je hlod z lahkoto
prevalil. Z neenakoramnim vzvodom- si torej prihranimo
sile.

Dognali so, da je neenakoramni vzvod v ravnotežju,
ako je rama sile tolikokrat daljša od rame bremena, kolikor?
krat je breme večje od sile. Če je n. pr. na neenakoramnem
vzvodu breme 16 kg,  njegova rama pa 6 dm,  zadostuje 24
dm  dolgi rami sila 4 kg,  da ostane vzvod v ravnotežju.
(Saj 16 X 6 = 96; 24 X 4 tudi 96.)

Neenakoramen vzvod je v ravnotežju,
ako je učinek sile enak učinku bremena.  (Lo?
pata, škarje, veslo so neenakoramni vzvodi.)

Ko je oče rezal slamo s slamorezno koso, ko sem jaz
vozil Anko v samokolnici, sva oba rabila e n o r a m n i
vzvod. Tu pa prijemata breme in sila na isti strani
podporišča.

Poznamo torej enakoramne, neenakoramne in eno?
ramne vzvode. Andrej Rape.

Škripec.

Lepo je bilo, ko smo zidali nov hlev. Najlepše se mi je
zdelo gledati hlapca, ki je stal na tleh pa je visoko tja pod
streho z vrvjo dvigal posode malte in opeke zidarjem.
Hlapec se mi je zdel večji umetnik nego zidarji. Sedaj razu?
mem tudi ‘ L o,  kako je bilo. Hlapec je uporabljal škripec. To
je okrogla plošča, ki se v središču vrti okrog osi. Na obodu
ima žleb, da se dene vanj vrv, ki z njo delujeta sila in
breme.

Škripci so nepremični in premični.

Nepremični škripci se samo vrte, premični pa se vrte in
premikajo. Nepremičen škripec je pravzaprav enakoramen
vzvod, ki ostane v ravnotežju, ako je sila enaka bremenu.
Z nepremičnim škripcem si torej ne prihranimo nič sile, pač
pa izpremenimo njeno smer. Uporabljamo ga posebno v to,
da vzdigujemo z njim bremena na visočino.

Pri premičnem škripcu je eden konec vrvi trdno privezan,
na drugem koncu prijemlje sila, breme pa visi na Škarjah
premičnega škripca. Ker je teža razdeljena na oba dela

190

vrvi, ostane premičen škripec v ravnotežju, če je sila za
polovico manjša od bremena. Bremenu pa se mora prišteti
še teža škripca.

S sestavljenimi škripci (koloturniki) moremo z majhno
silo vzdigniti veliko breme. j osip  Mešiček.

Naočniki.

Vsako oko vidi le v določeni daljavi reči razločno in
natanko. Za zdravo oko znaša ta daljina 25 cm  (normalni
dogled). Nekateri ljudje pa imajo manjši dogled nego 25 cm.
Da reči razločno vidijo, jih morajo očem približati. Take
ljudi imenujemo kratkovidne.  Pri kratkovidcih je leča
kristalnica preveč izbočena, zato potrebujejo naočnike z
jamastimi, razmetnimi lečami.

Nekateri ljudje pa imajo večji dogled, nego je nor«
malni. Take ljudi imenujemo dalekovidne.  Daleko«
vidno oko ima premalo izbočeno kristalnico, zategadelj
nosijo dalekovidni ljudje naočnike z izbočenimi, zbiralnimi
lečami.

Naočniki morajo biti vsakemu očesu posebe umerjeni,
sicer se oko z njimi še bolj pokvari. Josip Mešižek

V. Iz zemljepisja

187. Naša domovina.

Naši roditelji, bratje in sestre, bližnji in daljni sorod«
niki, prijatelji in znanci, ki žive z nami ali v drugih mestih,
trgih in vaseh, ki so nam blizu ali daleč, govore isti jezik.
Ta jezik je slovenski. Mi smo Slovenci.

Marsikateremu izmed nas je tekla zibelka v krasni
mestni hiši, drugemu zopet v borni vaški koči, a drugi bi
nerad menjal s prvim in nasprotno; zakaj vsak ljubi kraj,
kjer se je rodil. Kraj, kjer smo se rodili in preživeli morda
najlepšo dobo svoje mladosti ali svojega življenja sploh,
imenujemo rojstni kraj.

Okoli našega rojstnega kraja pa so še mnogi drugi
kraji, v katerih govore isti jezik, pojo naše pesmi, slave
dela naših junakov, kjer so živeli in delovali naši pradedi.
Ti kraji so naša ožja domovina Slovenija.

Kakor hitro pridemo čez Savo, Dravo in Dunav, sto«
pimo na tla, kjer govore ljudje našemu jeziku podoben in
soroden jezik. Lahko se porazgovarjamo z njimi, ker jih
razumemo. To so naši bratje Srbi in Hrvati. Ti so združeni
z nami v veliko, neločljivo celoto v naši širši domovini,
v Jugoslaviji, v kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

V njej je mnogo gor, dolin, rek, potokov in jezer, mest,
trgov in vasi. Vsi ti kraji so združeni v občine in okraje
ter so pokorni isti vladi, imajo iste zakone.

Kakor so vsi občani dolžni, da se brigajo za blagostanje
svoje občine in pomagajo drug drugemu, tako je treba, da
tudi vsi državljani, t. j. oni, ki žive v isti državi, skrbe za
njeno blaginjo in jo podpirajo v nesreči.

192

Naši jugoslovanski dedi so mnogo storili za domovino.
Mnogi so umrli zanjo, da so jo obranili sovražnikov. Tudi
od nas pričakuje domovina, da storimo vse, kar je potrebno
za njen napredek in njeno srečo.

Od otrok domovina ne zahteva drugega, kakor da se
marljivo uče ter poslušajo starše in učitelje. Odraslim pa
je dolžnost, da zvesto vrše dolžnosti svojega stanu in tako
čim več koristijo domovini. Kadar pa je treba braniti
domovino sovražnikom, tedaj morajo biti pripravljeni, da
dado tudi življenje zanjo. V. Sadar.

188. Ne žabi!

Domovina, vedno mislim naie
in na neosvobojene brate!

E. G angl.

189. Ljubljana.

Ob Ljubljanici je glavno mesto Slovenije Ljubljana, ki
ima 56.000 prebivalcev. Mesto se razprostira v obliki pob
meseca okrog strmega, 364 m  visokega Grada med Golov:
cem in Šišenskim hribom. Ljubljana leži ob 46° severne
širine in 32° vzhodne dolžine od otoka Fera. Ljubljana je
torej malone v sredi med polutnikom in severnim tečajem.

Z Grada imaš lep razgled po krasni okolici. Na zapadu
vidiš Polhograjske Dolomite, na severozapadu Julske Alpe
in Karavanke, na severu in severovzhodu Kamniške pla*
nine, na vzhodu Dolenjsko gričevje, na jugu in jugozapadu
pa kranjski Kras. Z Grada tudi pregledaš Ljubljansko
barje, ki se razprostira južno od Ljubljane in je blizu
T5 ftm 2  veliko.

Prvi prebivalci so bili mostiščarji, ki so stanovali na
Šišenskem hribu, Golovcu in Gradu. Za Rimljanov je stalo
tu veliko mesto Emona, ki ga je razrušil baje hunski kralj
Atila leta 452.

Mesto ima več lepih cerkva in poslopij. Glasovit je
deželni muzej, ki hrani bogato zbirko prazgodovinskih in
rimskih predmetov ter drugih znamenitosti. Licealna knjiž=

193

niča ima nad 54.000 zvezkov in mnogo redkih rokopisov.
»Slovenska Matica« izdaja knjige znanstvene in zabavne
vsebine. Za odgojo skrbe razne šole in učni zavodi. Razen
gimnazij, realke, učiteljišča, raznih strokovnih, meščanskih
in osnovnih šol smo dobili v novi državi tudi slovensko
vseučilišče, ki smo se borili zanje brezuspešno že izza fran*
coskih časov.

Ljubljano krase razni spomeniki. Veličastni so: Vod?
nikov, Prešernov in Trubarjev spomenik. Izmed drugih
spomenikov omenjamo marmornati obelisk ob mostu čez
Gruberjev prekop. Na pokopališču pri Sv. Krištofu je spo*
menik tehnika Reslja, ki je izumil ladjo na vijak. Na tem
pokopališču so tudi pokopani Valentin Vodnik, baron Žiga
Zois, Kopitar, Čop, Jurčič, Bleivveis, Levstik, Kette, Murn*
Aleksandrov, Aškerc in drugi znameniti možje. Na poko*
pališču pri Sv. Križu pa počivata Ivan Cankar in J. E. Krek.
Krek ima tu krasen spomenik.

Ljubljana ima svojo posebno občinsko upravo. Občin*
ski zastop opravlja tudi posle okrajnega glavarstva ter ima
v ta namen posebne uradnike ali magistrat. Župana po*
trjuje kralj.

Izmed tvornic so najvažnejše: velika tvornica za tobak,
tvornica za železo in usnje, elektrarna, pivovarna in druge.
Za trgovino in promet ima mesto jako ugodno lego. Ljub*
ljana ima 6 železniških prog, električno železnico in elek*
trično razsvetljavo poleg plinove ter znamenit vodovod z
izvrstno pitno vodo.

Krasna so ljubljanska izprehajališča, zlasti po Tivolskem
parku in gozdu, po Rožniku, kjer je lepa Marijina cerkev,
po Latermanovem drevoredu, po Večni poti in proti Posavju.

Po Fr. Orožnu.

190. Ljubljansko barje.

»Si že bil na Barju?«

»Ne še.«

»Pa je vendar sramota za Ljubljančana, da Barja ne
pozna!«

13

194

»I, kaj pa čem na Barju? V tisti večni megli in ko
ti noga nikdar ni varna in se lahko pogrezneš v močvirje,
da ne veš kako in kdaj!«

Tako ti odgovarja še dandanes marsikateri Ljubljan*
čan, ako ga vprašaš, če pozna Barje.

Je li res tako?

Ne in ne! Barje je danes krasna ravnica z dobrimi,
ravnimi cestami, z lepimi travniki in njivami, polnimi pe*
strega življenja. In ko pokriva Ljubljano še gosta megla,
obseva barjansko ravnico solnce že davno in pozdravlja
pridnega kosca, ki poje in vriska, da odmeva na vse strani
po ravnini.

Ljubljansko barje se razprostira na jugu in jugozahodu
Ljubljane in meri L6 !'m' 2 ,  t. j. vse ozemlje, kar ga je zali*
vala voda pred osušenjem, ki se je pričelo proti koncu
osemnajstega in končalo v začetku devetnajstega stoletja.
Načrt za osušitev je napravil in izvršil menih Gruber, zato
se tudi imenuje prekop med Golovcem in Gradom Gruber*
jev prekop.

Ta prekop je odpomogel toliko, da je odtekla stalna
močvirska voda in je postala zemlja pripravna za naselitev
in za obdelovanje.

L. 1825. so pričeli graditi prvo cesto, ki je zvezala Ljub*
ljano z Igom, potem pa kmalu še druge.

Tedaj se je začelo naseljevanje. Od vseh strani so vabili
naselnike in jim dajali po 5—50 orali zemlje proti temu, da
plačajo le stroške za pogodbo, in proti izjavi, da hočejo
zemljo res sami obdelovati.

Ko so naselniki spoznali, kako dragoceno zemljo imajo,
so se lotili obdelovanja z vso vnemo.

Vse Barje je pokrivala tedaj še po 1—5 m  debela šotna
plast. Ta šota je nastala iz rastlin na blatnem dnu plitvega
jezera. Bičje, trstje, jelša, bor in resa — vse to se je borilo
na močvirnih tleh za obstanek in se sprijemalo v tako rekoč
v oglje izpremenjeno plast, ki jo imenujemo šoto.

Šoto so Barjani rezali, sušili in prodajali Ljubljanča*
nom za ceneno kurivo.

Izrezana tla pa so bila pokrita še vedno z manj vredno
šoto, s cunjarico. Ta tla so Barjani požigali in na ta način
zemljo zagnojili in jo izpremenili v rodoviten svet.

195

Žal, da so se vsled tega požiganja tla vedno bolj nižala
in so zato povodnji postajale pogostejše in usodnejše. Leto
za letom so jemale Barjanom ves pridelek. Treba je bilo
misliti na odpomoč — na globočji odtok skozi Ljubljano.

Poglobitev se je pričela pred svetovno vojno, a se je
pred njo končala samo v Gruberjevem kanalu, glavna
ljubljanična struga pa ni še iztrebljena in poglobljena.
Vendar pa že ta delna poglobitev zadostuje za silo. Povodnji
ne nastopajo več ali pa vsaj samo delno in malenkostno.

Zemljo je mogoče sedaj umno obdelovati in gojiti na
njej vse panoge kmetijstva in vrtnarstva.

Ker je zemlja skoraj sama črnica, je silno rodovitna.
Gotovo postane Ljubljansko barje prava zakladnica ne
samo za Ljubljano, temveč za vso Slovenijo.

Glavna voda Ljubljanskega barja je Ljubljanica, ki
deli barje od Vrhnike do Ljubljane na dve neenaki polovici.
Vanjo se izteka od obeh strani več potokov, ki so jim pota
umetno urezana. Vse Barje pa prepreza gosto omrežje ožjih
in širjih jarkov, ki odvajajo ob deževju preobilo vodo v
Ljubljanico.

Pravega močvirja ni na Barju nikjer več. Povsod so
tla dovolj trdna za gojitev travnikov in večinoma dovolj
trdna za oranje.

V davnih davnih časih je bilo Ljubljansko barje globoko
jezero. Razprostiralo se je od Vrhnike do Ljubljane pa od
Brezovice do Krima in od Rudnika do Iga. Obdajale so ga
krog in krog visoke gore. Vremenski vplivi pa so razjedali
in drobili gore in nalivi odnašali kamenje, pesek, prst in
blato z vseh strani v jezero, ki se mu je dno vedno bolj poL
nilo in postajalo vedno plitvejše. Jezero pa ni bilo pusto
in prazno. Množica rib in obilica povodnih ptic je vabila
ljudi, da so si iskali tu svojega živeža. Zato so bili bregovi
jezera obljudeni.

Ker pa so bili takrat divji in nevarni časi, zato so si
postavili objezerski prebivalci svoje domove ob obrežju na
kole, zabite v blatno dno. Tu so bili varni pred sovražnimi
sosedi in pred napadi divjih zveri.

Odtod so tudi hodili na lov v goste šume ali s čolni nad
ribe in vodne ptice. Redkokdaj je bila skleda prazna, ker
ni manjkalo mesa.

13

196

Take naselbine so se imenovale mostišča, prebivalci
pa mostiščarji. Razne spomine na življenje mostiščarjev
vidimo še dandanes v deželnem muzeju v Ljubljani,
e Fran Crnagoj.

191. Sava.

Divni venci gorskih vrhov, ki se bratijo s pogledi tova*
rišev v solnčni Benečiji in v zelenem Korotanu, oklepajo
zibelko glavne reke v Sloveniji — Save.  Sava je prava
jugoslovanska reka, ker nikjer ne teče po tujem ozemlju.
Na severu veličastnega Triglava, kralja naših gor, v preš
krasni Planici je Nadiža  izvir Save Dolinke, ki
ima do Jesenic  plitvo strugo. Hudournik Bistrica,  ki
teče skozi dolino Vrata mimo čudovitega slapa P e r i č s
nika,  in Ra  do  v in  a,  ki prihaja iz doline Krme in se
preliva skozi divno lepi Vintgar  s krasnim slapom
Šumom,  ji polnita strugo. Južno znožje poljublja Tris
glavu njena sestra Savica ali Sava Bohinjka,  ki
priteka skozi Bohinjsko jezero  in se združuje s Savo
Dolinko pri Žagi  blizu Radovljice v skupno Savo.

Krasen je svet po gorenjski »Dolini«. S ponosom ga je
opeval naš največji pesnik Prešeren, ki mu je tam pod
Karavankami  tekla zibelka. Kot velika miza se nam
zdi vsa ta »Dolina«, ki jo je Bog pokril z največjo lepoto.
Čudovite krasote je postavil nanjo: Blejsko jezero, Bohinj*
sko jezero in Klanški jezeri, ki se v njih ogledujejo naši
gorski velikani. Ponosno se ozirajo valčki Save po tem
svetu, ko hite dalje po Kranjski ravnini, odkoder jih po*
zdravljajo čedni domovi, bele cerkvice, lepa sela in delavno
ljudstvo.

Pri Kranju  prihaja v naročje Save bistra Kokra  iz
prelepe soteske, v katero se pod Storžičem in Zaplato
zožuje Kranjsko polje. Kokra nas vodi mimo mogočne
Kočne  ter ponosnega Grintavcatja  gori do Obirja,
ki gleda preko Junskega polja  v Velikovško hribovje.

Toda Sava se ne utegne muditi z nami, dasi bi še radi
pogledali tudi preko Jezerskega vrha  tja med naše
brate v Korotanu, zakaj tudi tam je naša zemlja. Potujmo
torej s Savo dalje!

197

Po rodovitnem  Sorškempoljuji gre pot. Malo prej,
preden se združi s S o r o pri Medvodah, so ji napravili mu«
gočen jez, čez katerega se jezna drevi, da te obsipljejo njene
pene, če stojiš na mostu nad njo. Tu je izrabil človek njeno
moč, da mu goni turbine v tamošnji papirnici. Na svojem
potu po Ljubljanskem polju si ogleda proti jugu mični
ljubljanski Grad in pod njim glavno mesto Slovenije —
Ljubljano.

Pri Zalogu pod Ljubljano ji prinaša pozdrave iz mesta
Postojne  in čudovitega podzemeljskega sveta Ljub*
I j a n i c a. Čudna voda je to, ki izvira v Javornikih  ob
severnem in zapadnem pobočju Snežnika.  Na severo*
zapadu od tega vrha teče Prezidski potok,  ki kmalu
ponikne in se zopet prikaže kot Obrh  na dan.

Po kratkem teku izgine Obrh pod zemljo in priteka ne
daleč od Laz kot Jezerski potok  na svetlo. Tu teče
skozi Cerkniško jezero, pa zopet ponikne in privira pri
Brlogu kot Rak.  Kmalu ga sprejme Malograjska jama
v svoj vzhodni rokav, P i v k a pa hiti po njenem zahodnem
rokavu. Pivka ponicuje v Postojnsko jamo  in priviru
v Planinski kotlini kot Unica  na dan, ki po 18 km
dolgem teku vnovič ponikne ter se pri Vrhniki prikaže kot
Ljubljanica.

Ljubljanica je provzročala prej često velike povodnji.
Da se voda laže odteka, so napravili 2 km  dolgi Gruber*
jev prekop.

Na nasprotnem bregu Save blizu Zaloga pa se izliva
vanjo Kamniška Bistrica,  ki prinaša pozdrave izpod
Savinskih planin.  Te planine obsegajo tri dele: na
kranjski strani jih imenujemo Kamniške planine,  na
koroški jim pravijo Kočna,  a na štajerski Solčavske
planine.

Tako ojačena krene Sava v vzhodni smeri do postaje
na S a v i, odkoder se ji pot do Zidanega mosta  bolj
in bolj zožuje. Pri Litiji  se zavije proti severovzhodu, pri
Trbovljah  pa prehaja v jugovzhodno smer in meji 64 km
daleč bivšo Kranjsko in Štajersko. Pri Zidanem mostu
se združuje z njo Savina,  ob kateri leže sloveče Laške
in Rimske toplice, pri Radečah Sopota,  nasproti

198

Sevnici pa Mirna. V tem kotu je najvišja gora v Dos
lenjskem gričevju Kum s prekrasnim razgledom.

Save bistri valovi veselo gledajo prelepa posavska sela
in rodovitne krške vinograde.

Nasproti Brežcam sprejema Sava Krko,  ki vodi svoje
vode mimo Toplic, Novega mesta in Kostanj es
vice  po rodovitnem Krškem polju,  ki prehaja proti
severozahodu v Dolenjsko gričevje. Mnogo ve povedati
Krka, saj je prepotovala po Dolenjskem 88 km  dolgo pot.
O lepih mestih, trgih in vaseh, o vinskih goricah in veselih
ljudeh ji pripoveduje.

Pri Ribnici  blizu izliva mejne Sotle  zapušča Sava
slovensko mejo. Ob desnem bregu pa teče še 5 km  ob slo?
venskodirvaški meji ter končno zapusti Slovenijo. Že na
Hrvaškem se ji pridruži tudi mejna reka Kolpa iz
Gorjancev.  A . Rape

192. Maribor.

Maribor je drugo največje mesto Slovenije. Mesto leži
ob obeh bregovih Drave, tam, kjer se nje dolina širi proti
Dravskemu polju. Od severne strani segajo prijazne Sloven?
ske gorice baš do mestne meje, na jugu pa stoji mogočno
Pohorje s svojimi temnimi gozdovi.

Maribor ima več lepih trgov. Največji je Glavni trg.
Tukaj prodajajo kmetje in kmetice iz okolice sadje, različne
poljske pridelke in kuretino. Jeseni in pozimi vidiš na
Glavnem trgu ob sobotah dolge vrste voz, natovorjenih
s svinjetino in slanino, ki so jo pripeljali naprodaj kmetje
s Ptujskega polja, tako zvani »Špeharji«.

Sredi trga stoji kamenita soha Device Marije, obdana
s kipi, v spomin na strašno kugo, ki je leta 1680. razsajala
po mestu in pomorila veliko sto ljudi. Na Stolnem trgu je
velika in lepa stolna cerkev. Nekdaj je bila preprosto sve?
tišče, prenovili in olepšali so jo pa leta 1858., preden je škof
Anton Martin Slomšek prestavil sedež lavantinske škofije
v Maribor. Poprej je imel lavantinski škof svoj sedež pri
Sv. Andražu v Lavantinski dolini; odtod ima škofija svoje
ime. Tudi v poznejših letih so še mnogokaj olepšali v cerkvi.
Postavili so pred velikim oltarjem na desni strani iz

19 )

kamena rezani Slomškov kip, ki ima poleg nemškega in
latinskega tudi tale slovenski napis: »Narodnemu buditelju,
pisatelju in pesniku hvaležni Slovenci.« Nasproti stolne
cerkve stoji škofova palača, hiša stolnih kanonikov in
mestno župnišče. Najlepša cerkev v Mariboru pa je novo
zidana frančiškanska ali slovenska cerkev v Graškem pred*
mestju. Razen omenjenih sta v Mariboru še samo dve
cerkvi: prav lepa, toda majhna cerkev sv. Alojzija in pa
stara cerkev v Magdalenskem predmestju.

K najlepšim ulicam spada dolga Gosposka ulica, ki
sega od Glavnega trga proti severu do mestnega parka.
V njej vidiš prodajalnico pri prodajalnici z lepimi izložbami
različnega blaga.

Tudi jako lepih, večnadstropnih poslopij ima Maribor
obilo v različnih delih mesta. Ne sicer po lepoti in velikosti,
temveč po zgodovinskem pomenu je znamenita rojstna hiša
zmagovalca v bitki pri Visu, admirala Viljema Tegetthofa,
ki stoji na voglu med Grajsko in Gosposko ulico.' Temu
slavnemu Mariborčanu so postavili hvaležni krajani tudi
lep spomenik med prijaznimi nasadi.

Poleg raznih drugih kulturnih naprav so ustanovili tudi
tu »Glasbeno Matico«, ki prelepo deluje in razširja čast
slovenske pesmi.

Maribor se v novi, svobodni državi jako lepo razvija.

H. Schreiner.

193. Iz Maribora v Zgornji Dravograd.

1 .

Če hočeš videti Koroško, sedi z menoj v Mariboru na
vlak, ki naju popelje po progi, odcepljeni od glavne proge
Južne železnice, ob Dravi proti zahodu.

Takoj za Mariborom sva v ozki dolini, ki jo je napravila
Drava. Na severu se raztezata Radelj in Kozjak, na jugu pa
moli Pohorje svojo Veliko kapo proti nebu. Po tej dolini
se vije železnica. Pri Spodnjem Dravogradu prestopiva na
koroška tla; savinski vlak nama prinese sem še pozdrave
iz Celja. Zdaj pa se svet odpira. Po Prevalah prideva na
osrednjo koroško planoto. Postaja Velikovec—Sinča ves je

Merilo 1 : 2,000.000.

200

201

že na odprti ravnini. Tu se odceplja v smeri proti jugu
stranska proga v Železno kaplo. Naju pa pelje vlak naprej
po planoti, ki se popolnoma razširi malo pred glavnim
mestom Celovcem.

2.

Na celovškem kolodvoru izstopiva, da si ogledava
mesto.

Celovec leži na desnem bregu reke Glane in ob preš
kopu, ki veže mesto z Vrbskim jezerom. Največji in naj*
lepši prostor v mestu je Novi trg, kjer je vodnjak s kame*
nitim zmajem. Zmaj spominja na pravljice o ustanovitvi
Celovca.

Izmed cerkva sta najimenitnejši stolnica in prav stara
župna s prosto stoječim, visokim zvonikom. Najznameni*
tejše poslopje je stanovska ali deželna hiša z lepimi soba*
nami.

Z zvonika mestne župne cerkve se ti kaže prijazna
mestna okolica. Proti vzhodu se odpira neomejen razgled
čez obširno polje, na zahodu se blešči med drevoredi plovni
kanal, ki drži do Vrbskega jezera.

Proti jugu meji ravan gozdnato hribovje, za katerim se
vzdiguje onkraj Drave mogočno gorovje z golimi stenami
in kipečimi vrhovi. To so Karavanke, ki ločijo Koroško od
Kranjskega.

Na severu se razprostira pred tvojimi očmi Gospo*
svetsko polje s staroslavnim vojvodskim stolom.

3 . ■

Iz Celovca puha vlak na zahodno stran ob Vrbskem
jezeru, sredi katerega se dviga Kačji ali Samotarski otok.
Ob jezeru se voziva mimo prijaznih kopališč v Porečah in
v Vrbi ter dospeva pod znožjem visokega Dobrača v Beljak.

Že pred Beljakom je pritekla na desnem bregu v
Dravo Žila iz Zilske doline. V Zilski dolini je skoro v vsaki
vasi še košata lipa, pod lipo pa po dve ali tri klopi druga
nad drugo. Ob »cerkvanju« se razporede po klopeh godci.
Mladeniči in dekleta se zbero po opravilu pod lipo ter pri*
čakujejo poldneva. Kadar zazvoni, se moški odkrijejo in
vsi tiho molijo. Komaj zvon utihne, zagodejo godci, fantje

202

in dekleta narede okrog lipe kolo in plešejo. Na širokem
prostoru nasade na kol nov sodček, da se vrti. Vrh kola
visi venec. Krepki kmečki fantje na konjih izbijajo sodčku
dno v najhujšem diru z železnim kolom. Kdor dno prvi
prebije, dobi za plačilo venec. Po igri pa zaplešejo mlade*
niči in dekleta »prvi« (raj) pod lipo.

4.

V mislih sva se mudila pri Ziljanih, vlak pa je naju
pripeljal že v Spital. Odtod drži skozi slikovito dolino ob
šumeči Beli pot na Veliki Klek, ki naju od severa pozdravlja,
podoben orjaškemu sladkornemu klobuku. Vlak hiti dalje
do Zgornjega Dravograda, ki je že na tirolski meji. In tu je
konec najine vožnje. Pavel Flere.

194. Iz Gradca v Trst.

1 .

Od Gradca smo se pripeljali po Graškem in Lipniškem
polju ob reki Muri do Spil ja. Tu se obrne Mura proti vzhodu,
nas pa zapelje vlak proti jugu. Tu smo sredi Slovenskih
goric.  Na levi in desni zremo iz voza na vzorno obdelane
vinograde in obsežne sadovnjake. Nizko gričevje, posejano
z velikimi belimi poslopji, ki pričajo o blagostanju prebi*
valcev, se vleče tja do Maribora,  ki ima prijazno lego v
znožju Slovenskih goric.

2 .

Iz Maribora zdrčimo čez široko deročo Dravo. Z želez*
niškega mosta vidimo v mestu še lepo frančiškansko cerkev
in mogočni kameniti most.

Že tukaj se nam odpira na levi obsežno Ptujsko
polje,  na desni pa nam zapira obzorje mogočno P 6 *
horje.  Tak ostane svet do večje postaje v Pragrskem,
odkoder se cepi železniška proga preko Ptujskega polja na
Ogrsko. Nam pa se poslej svet zapre. Na desni se dviga še
vedno Pohorje z odrastki okoli Konjic, na levi gleda na nas
kopasti Boč, ki se druži proti jugu z nižjimi grebeni.

203

luf' *Jk

ites^Pb

BllfcS:-?šis# 4

I' Ju. »'/•

"%-JHi/

'ipmca

^ &0c



*idaniritdsi!fti

X l 'll!"j/',h'il l i.  V S

Gorica.

• .Nabrežina.'' Tpdojnt
SN$SiW 2 HvqpS\<.

(oceye :

Merilo 1  : 2.000.000.

10 20 30 *0 SO

200

ISO

km

204

Po ozki dolini beži vlak proti Celju mimo Ponikve,
rojstnega kraja Antona Martina Slomška.

Na celjskem kolodvoru nam s strmega starega grada na
levi kličejo razvaline v spomin mogočnost nekdanjih celj*
skih grofov, na desni se odpira za lepim mestecem rodovitna
Savinska dolina z belimi vrhunci Savinskih planin v ozadju.

V Celju se nam pridruži na poti proti jugu živahna
zelena Savina, pri Zidanem mostu pa se srečamo v ozki
soteski prvič s Savo. Ob njej se vozimo poslej po ozkih doli*
nah in včasih med strmimi pečinami do Ljubljanskega polja.
Komaj pa smo dospeli na to prelepo polje, že vidimo njegova
dva mejnika: na jugu Krim, na severu Šmarno goro.

Ob vedno obsežnejših seliščih drevi vlak, nazadnje pa
je med samimi poslopji. Vlak obstoji. V Ljubljani smo.

3 .

V Ljubljani, glavnem mestu Slovenije, pa naša vožnja
ni še končana, zakaj namenjeni smo še naprej proti jugu.
Vlak nas pelje še nekaj časa ob mestu. Kmalu zagledamo na
levi obsežno Barje, ki sega do Borovnice. Polagoma izpre*
meni svet svojo podobo. Skraja je okrog nas še zeleno, a že
se kažejo med travo in drevjem gole sive skale, in kolikor
dalje traja vožnja, toliko bolj skalnat in siv je svet. Že pri
Postojni zremo na Kras, ko pa se bližamo Št. Petru, smo že
docela na kraških tleh.

Gola, kamenita planjava je tu vse na okrog. Ob želez*
niči so postavljeni visoki leseni braniki, da branijo progo
in vlake nagajivosti kraške burje. A tudi na Krasu je
premagal človek prometne ovire ter razpletel tudi po njem
železniške proge: od Št. Petra je izpeljana na Reko, iz
Divače pa vozi vlak v kršno Istro.

Po kamenitem, od vode in burje razritem svetu hiti z
nami vlak naprej ter se ustavlja ob sivih, kamenitih kolo*
dvorih.

Ko pa nas pripelje v Nabrežino, se nam odpre na desni
veličasten pogled na sinjo gladino Jadranskega morja, ki se
nam blešči poslej na desni, dokler ne dospemo prav na
njegovo obalo, v Trst.

Pavel Flere.

205

195. Idrijski rudnik.

V globoki dolini na Notranjskem, v podnožju visokih
planin stoji mesto Idrija, ki je znana po vsem svetu po
bogatih rudnikih živega srebra. Kako vse drugače je bilo v
tej dolini pred štirimi stoletji! Pokrivali so jo temni, prastari
gozdovi in divje živali so se klatile po njej.

Leta 1497. — tako pripoveduje Valvasor v »Slavi voj*
vodine Kranjske« — je našel po naključju kmet živosrebrni
rudnik. Bil je keblar ter je imel baje svojo kočo blizu kraja,
kjer stoji zdaj cerkev sv. Trojice. Nekega dne pripravi
leseno robo, da bi jo drugi dan ponesel naprodaj v Škofjo
Loko. Ko vidi, da pušča ena posoda, jo zanese k bližnjemu
studenčku, da se zamoči. Drugi dan pride ponjo, pa posoda
je bila silno težka. Ko pogleda vanjo, vidi, da se leskeče na
dnu nekaj srebrnkastega. Bilo je živo srebro, ki se je bilo
natekle ponoči z vodo vred v posodo ter je ostalo zaradi
teže na dnu. Hajdi z njim v Škofjo Loko k zlatarju!

Silno radoveden je bil škofjeloški zlatar, kje je dobil
mož to dragoceno kovino. Toda navzlic vsemu pozvedo«
vanju ni mogel zvedeti ničesar, zakaj kmet je lepo molčal
in se delal nevednega. Ko je dobil za srebro svoj denar, je
odšel proti domu.

Na poti pa se mu pridruži vojak Kocijan Anderlein.
Njemu se posreči, da izvabi iz kmeta, kje je dobil živo
srebro. Pove mu ves prigodek ter mu tudi pokaže kraj, kjer
je zamakal posodo. Anderlein je kmalu najel nekaj delavcev
ter začel kopati. S tem je bil storjen začetek idrijskega rud¬
nika, o katerem se je razširil glas kmalu daleč po svetu.

196. Vrbsko jezero.

Pred davnim časom ni še bilo pri Celovcu jezera. Kjer
stoji zdaj voda, se je razprostiralo prej najrodovitnejše
polje. Po lepih vaseh so stanovali bogati ljudje. Bogastvo in
sreča pa človeka lahko popačita, da pozabi na Boga.

Tudi prebivalci tega kraja so se prevzeli. Niso se menili
za cerkev in božje praznike, ampak so se posmehovali
božjim rečem. Velike sobote zvečer so se zbrali v vaški

206

gostilnici. Tamkaj so jedli in pili, imeli godce, plesali in vrb
skali, da se je razlegalo daleč na okrog. Niso se spomnili
prihodnjega jutra, Odrešenikovega vstajenja.

Kar se odpro vrata in prikaže se star, suh možiček
sivih las. Jezen se ozira po plesalcih in jih opominja, naj
nehajo rajati. Razbrzdanci se mu zasmejejo, starček pa
žalosten odide.

Čas hiti. Bliže in bliže prihaja polnočna ura. Vrata se
zopet odpro, starček stopi s sodcem pod pazduho v izbo,
povzdigne glas in reče: »Še enkrat vas opominjam! Ne*
hajte, preden vam ura odbije! Izpokorite se! Glejte ta sodec!
Gorje vam, če me prisilite, da odprem pipo!«

Vsi zaženo smeh in grohot ter reko: »Le izderi pipo, da
bomo videli, kaj bo! Za pokoro je nocoj še prezgodaj,
opravimo že brez tebe.«

Starček reče: »Svaril sem vas, a nočete me poslušati,
zato ste izgubljeni!« Nato naglo odide.

Ura odbije polnoči. Ob zadnjem udarcu prihrušči stra<
šen vihar. Luči ugasnejo. Črna noč ovije plesalce. Bliski
švigajo, grom bobni, kakor bi se svet podiral. Ulije se'huda
ploha. Studenci in potoki se razgrnejo. Voda raste ter vre
skozi vrata in okna v hiše. Nesrečni veseljaki zbeže plašni
na strehe in višine — pa zaman! Valovi jih dohite. Vsi ža*
lostno potonejo.

Drugo jutro se je polegla nevihta, pa voda je še vedno
dotekala in zakrila celo visoki zvonik. Ta voda pa ni več
odtekla, ampak je ostala do današnjega dne. in to je Vrbsko
jezero pri Celovcu.

197. Donačka gora.

LIaloze, dvigajoče se na južnem robu Ptujskega polja,
se vidijo gledalcu kot celo morje strmih, koničastih hribov.
Najvišji med njimi je Donačka gora, ki ima 883 m nad¬
morske  višine.

Ta gora, od raznih strani ogledovana, kaže od vsake
drugačno obliko. Od severa je videti kakor trogreben
gorski hrbet, od zapada kakor oster rog, od juga kakor
razdrta skalnata stena, od vzhoda pa kakor stožec.

207

Z vrha Donačke gore se ti odpira najkrasnejši razgled.
Kamor se ozreš, povsod zagledaš skrbno obdelana brda, ki
so na prisojni strani zasajena z vinogradi, na osojni pa jih
pokrivajo listnati gozdi. S teh solnčnih brd izvira premnogo
žlahtnega vina. To je res pokrajina, kjer se vino cedi. Med
zelenjem se bleste neštete bele pege. To so cerkvice in sta*
novališča vinogradnikov. Na severnem robu obzorja se raz*
grinja Ptujsko polje kakor iz neštetih pestrih kapljic sestav*
ljena preproga. Razločiš mesti Ptuj in Maribor, med njima
na obronku Slovenskih goric grad Vurberk. Ob jasnih dneh
zagledaš v ozadju blede obrise daljnih planin, celo Smrečico
in Snežno goro pri Dunaju ter pogorje pri Kiseku na Ogr*
skem. Na severovzhodu sega razgled do Blatnega jezera in
Čakovca, ki je bil dom grofa Zrinskega. Tam, kjer na vzhodu
prehajajo Haloški hribi v ravan, opaziš tri stolpe mesta
Varaždina. Tam se tudi dviga Ivanjčica in Krapinsko vi*
šavje. Na jugovzhodu splava pogled preko Hrvaškega
Zagorja do Marije Bistre pri Zagrebu. Se dalje proti jugu
se blesti na robu obzorja veliko zrcalo. To je Sava pri Brež*
cah. V ozadju so začrtani bledi obrisi višavja, dvigajočega
se med Kolpo in Glino. Na jugu vidimo v najbližji bližini
trg Rogatec, zadaj grad Tabor, cerkev sv. Heme pri Pod*
četrtku, Sveto goro pri Bizeljskem, Vetrnik pri Kozjem,
Voh pri Planini, gozdnate rajhenburške in sevniške višave
in v daljnem ozadju sinje obrise Gorjancev nad Novim
mestom. Na jugozapadu se kaže z gozdovi obdano sloveče
zdravilišče Rogaška Slatina, v ozadju trg Šmarje pri Jelšah
s cerkvijo in gradom, razvaline žusemskega gradu, Sv. Tro*
jica pri Jurkloštru. Iz daljave pozdravljata Kozjak pri
Laškem trgu in Kum nad Zidanim mostom. Na zapadu sta
najbližja soseda Plešivec in Boč. V ozadju so začrtani obrisi
nebotičnih vršacev v Solčavskih planinah. Na koroški strani
je videti Uršulo in Peco. Na severozapadu zaključuje obzor
orjaški zid, to je veličastno Pohorje.

Izletniki iz raznih krajev kaj radi hodijo na Donačko
goro. Zato je od okrajne ceste, ki drži iz Ptuja v Rogatec,
zgrajena udobna steza prav do planinske koče, ki nudi na
vrhu gore zavetje ob neugodnem vremenu.

Že v starem veku so Rimljani radi zahajali na to goro.
Takrat je stal na vrhu tempelj, posvečen bogu Mitru.

208

V krščanski dobi so ga nadomestili s cerkvico, posvečeno
sv. Donatu. V poznejših stoletjih je v marsikateri noči
zaplamtel na Donački gori kres, ki je naznanjal daljnemu
okolišu strašno vest, da se bliža ljuti Turek.

Elza Kukovčeva.

198. Primorska hiša.

Primorci stavijo svoja prebivališča drugače nego mi, ki
stanujemo dalje za njimi. Kar je pri nas »izba« s častitljivo
velikansko pečjo, to je njim »hiša« z velikim, kake tri pedi
od tal vzdignjenim ognjiščem, na katerem gori ogenj skoro
neprenehoma. Ob ognjišču stoje nizke klopi na treh obzida*
nih straneh. Samo prednja stran je prosta, da more gospo*
dinja laže do kozic in loncev in do kotla nad ognjem. Na
ognjišču zadaj stoji še železno zglavje, kamor naslanjajo
polena, da lepše gore. Velikanske ročice na zglavju so zgoraj
tako izdelane, da lahko vanje postaviš bučo vina.

To ognjišče je središče, ob katerem se zbira vse. Okoli
njega se vrti Primorcu velik del življenja. Tu se najraje
gnete mladina, pa tudi živali, psi in mačke, zlasti pozimi,
ko nikjer drugod ni blagodejne toplote. Zato bo tudi vsa*
kemu doumno, zakaj po teh krajih pride toliko otrok po
ognju v nesrečo. Tu se gospodar počije po truda polnem
delu, tu nekoliko popestuje najmlajšega otroka, tu si ob
dolgih zimskih večerih pripovedujejo novice in pravljice,
izkratka: Primorcu je domače ognjišče v resnici to, kar je
nam drugim samo v prenesenem zmislu, v podobi.

V »hiši«, ni druge oprave kakor mize, stoli in kaka
omara, po stenah pa je razobešeno vse polno medenega in
kositrnega posodja, ki se mora vedno svetiti kakor solnce.
S to posodo se ponaša pridna gospodinja. Po drugi strani
so pa dolge police. Po njih je razstavljena vsakovrstna por*
celanasta posoda, sklede in skledice, pladnji in še druge
reči, razvrščeno vse lepo po velikosti in obliki. Vse skupaj
pa stori, da se ta »primorska hiša« človeku hitro priljubi
in da se čutiš v njej domačega.

Fr. Erjavec.

209

199. Iz Voloske v Pulj.

Morje je mirno. V njem si jutranje solnce umiva lice
ter meče zlate žarke po nepregledni gladini. Parobrod, ki
vozi iz Voloske v Pulj, je pripravljen za odhod. Kakor nas
vadno je malo potnikov, ker se tujci boje burje v Kvarnerju.
Zato so se vkrcali ponajveč le domačini iz kastavske, vos
loško - opatijske, veprinske in lovranske občine, ki jih
opravki ženejo v Pulj.

Ladja je že mimo Lovrana, ko pripluje proti njej
ladjica.

»He,« krikne eden med potniki, »ni li to Mate Ivanič?«

Res je Mate. Ko se povzpne iz ladjice na krov, ga znanci
obsujejo in veselo pozdravljajo.

»Danes še dobimo znancev iz Plomina,« pripoveduje
Mate.

»Ali niso mogli s teboj?«

»Ne, predaleč jim je. Primorje tam okoli spada pod
pazinski okraj, a še južneje je okraj puljski,« razlaga Mate.
»A iz teh okrajev se ljudje navadno sploh ne vkrcavajo,
ker niže spodaj parobrod ne pristaje več ob istrsko obalo.
Ob morju je malo sel, a še manj mest. Labin je največje,
a še to ima komaj petsto prebivalcev. Plomin šteje samo
nekaj sto Stanovnikov. V Istri je celo mestece, ki jih ima
še manj. To je Osor na otoku Cresu.«

»Ali to vendar ni več Istra,« ga prekine eden od nas
vzoenih.

»No da, a vsekakor spada k Istri, ker spadajo k tej
pokrajini tudi kvarnerski otoki: Krk, Cres, Lošinj, Rab in
še več manjših otokov.«

Parobrod se je že obrnil proti Cresu.

»Je li res, vsevedni Mate, da je Pulj največje mesto
v Istri?« se obrne sedaj drug mladenič do Mateta.

»Res, Pulj ima nad 40.000 prebivalcev.«

»Torej celo desetino vseh istrskih prebivalcev?«

»Seveda, ker živi v Istri nekaj nad 400.000 ljudi,« ods
vrne Mate. »Razen Pulja ima nad 10.000 edino Rovinj.
Koper, Piran, Izola, Vodnjan in Mali Lušinj jih imajo izpod
10.000, a nad 5000. Pet jih je tudi, ki imajo nad 3000 prebis
valcev, to so Cres, Milje, Pazin, Poreč in Buje.«

14

210

Potniki so se še nadalje pomenkovali c istrskih mestih.
Parobrod pa je plul dalje ob zahodni istrski obali proti
jugu in se okrenil ob rtu Premanture na vzhod. Kmalu se
je prikazal svetilnik puljske luke in luka sama.

Iz VI. Nazorjeve čitanke.

200. Vrh gore.

Vrh gore trud pozabljen je!

Kako lepo pod mano vse:
kar gledam daleč, vidim blizi.
stoji pred mano kot na mizi:

Vasice — bele golobice —
za temni skrivajo se gaj,
kot misel čez nedolžno lice
spe glas zvonov iz kraja v kraj
Kot bele nitke, glej, stezice
teko in spajajo vasice.

Glej, tam navpik po strmi gori
šumijo tajno temni bori!

Za njivo njiva . . . zlata žita . . .
a v brdih vinska trta skrita.

Kraljeva cesta tam na sredi —
kam ta drži — to Bog sam vedi —
v Beograd morda, morda v Rim . ..

Iz dimnikov modrikast dim
med drevje se v ozračje dviga,
tam puha vlak — poglej, že ni ga!

Pa saj ne zrem sveta z gore,
le v svoje gledam jaz srce:

Slovanska zemlja, srcu sveta,
last naša v njem je razodeta!

Fran Žgur.

201. Z gore.

Striček je prišel in striček je imel več časa nego očka.
Mi smo se ga poprijeli in ga prosili, naj gre z nami na goro,
da nam pokaže svet.

211

Prišli smo na vrh.

Pred nami so ležale ravnine in grički, gorice in gozdi,
njive, travniki, cerkvice in hiše pa hišice. O, saj se ne neha
svet tam na koncu naše župnije! Tedaj smo posedli k
stričku in ta nam je pravil in pravil. Šteti in sešteti smo
morali cerkve in vasi, kar smo jih videli. Še vem: bilo jih je
šestnajst župnih in tudi občin  je šestnajst, nam je po*
vedal striček, In vse te občine da so združene v okraj.
»Glejte tam spodaj trg! Tam je okrajno sodišče,  kjer
okrajni sodnik  razsoja tožbe. Davčni urad  je
tudi tam.« — »Aha! tja nosi oče davke!« je vzkliknil
Tonček. Stric mu je pritrdil.

»Kje pa je okrajni glavar? Videl sem že gospoda, ko je
bil v naši šoli.«

»Ta je pa v mestu, ki ga vidite prav malo tamle spodaj.«

»Zakaj pa tam?«

In zopet nam je razložil striček, da je več sodnih okras
jev združenih v okrajno glavarstvo,  ki mu načes
luje okrajni glavar.  Ta je obenem predsednik o k r a js
nega šolskega sveta.  Povedal je tudi, da so glavars
stvo, sodišče in davčni urad državna oblastva,  kjer
uradujejo državni uradniki,  v okraju pa skrbi za
ceste in druge skupne okrajne potrebe poseben odbor, ki se
mu pravi okrajni zastop.

To nam je pravil striček na gori in nam je razkazoval
svet, kolikor se je dalo videti.

Pavel Flere.

202. Na Sveti gori pri Gorici.

Solnčna Goriška, prej kraj lepote in blaginje, je danes
v razvalinah. Zemlje lačni tujec jo je razdejal in zasedel.
Z njo vred zdihuje v ruševinah tudi nekdanje znamenito
svetišče Matere Božje na Sveti gori (684 m),  zemljepisno
središče goriške dežele.

Sveta gora! Zdi se mi, da stojim na tvojem vrhu ter
gledam nepregledne trume romarjev, ki hite v tvoj božji
hram. Ne morem si misliti, da si danes kup razvalin. V duhu
stojim pred tvojo starcslavno cerkvijo ter se radujem ob
prelestnem razgledu, ki mu ga nudiš s svojih višin.

14 ’

212

Proti jugu gledam pod seboj divno Goriško ravnino.
Sredi nje se dviga stari grad, bivališče nekdanjih goriških
grofov in začetek današnje Gorice. Na južni strani zapira
to ravnino go-riški Kras, preko njega pa mi hiti pogled na
sinjo Adrijo, na to naše veličastno morje, toliko vabljivo
in lepo. Proti vzhodu se Goriška ravan zožuje v vinorodno
Vipavsko dolino — neumrli pesnik Simon Gregorčič jo ime;
nuje »deželo rajskomilo«, na zahodu se pa odpira ravnina
v nepregledno Furlansko nižino tja doli do bregov Jadran;
skega morja. Tu vidim sloviti Gradež, vidim kraljico morja,
čudovite Benetke, potomko nekdanje rimske Akvileje.
Koliko spominov mi zbujajo vsa ta starodavna imena! Mimo
Ogleja so drli v davnih časih nešteti narodi od severne
strani v objubljeno Italijo. Iz Ogleja se je zasvetila v naše
kraje prva iskra krščanstva. V Ogleju je bilo bivališče
mogočnih oglejskih patrijarhov.

Pogled na zahodno stran mi zakriva onkraj Soče neko;
liko nižji, a strmo se vzdigujoči Sv. Valentin, hrib, ki mi
zagrinja najlepši del slovečih goriških Brd. Vinska trta
prepleta ta rodovitni svet in sadovnjaki ga venčajo, a med
njimi sanjajo bele cerkvice in se belijo prijazni domovi
naših pridnih Bricev. V daljnem ozadju pa gledam visoke
Beneške Alpe, ki se dvigajo nad laškim Vidmom tja do
nekdanjih tirolskih mej.

Pravo nasprotje opisanega sveta pa nudi pogled proti
severu in severovzbodu. Tu ni morja in ni ravnine, tu zrem
le gorski svet, med njim prave nebotične velikane. Tik pred
seboj zrem pusto Banjško planoto, a tam daleč v ozadju
ogromni sklad gorskih grebenov, Gregorčičev »planinski
raj«. Kanin, Matajur, Krn, Črna prst, Porezen in za njimi
naš silni Triglav (2864 m) gledajo z mogočnih višav čez go;
riške ravnine na sinje morje jugoslovansko! Ti vrhovi so
bistveni del naših Alp, h katerim prištevamo tudi Trnovski
gozd na vzhodni strani Svete gore. Mogočne bukve, vitke
jelke in smreke mu pokrivajo višave, med katerimi se zlasti
odlikuje široki in okrogli Mrzavec. Južni rob Trnovskega
gozda je strmo nad Vipavsko dolino vzdigujoče se Čavensko
pogorje z Modrasovcem in Kucljem, odkoder se odpira
našim očem nepopisno lep razgled na prekrasno Adrijo.

213

Mladi prijatelj! Svet, ki si ga z menoj gledal s Svete
gore, je del naše slovenske domovine. Od Triglavskega
pogorja pa do Furlanske nižine se vije po njem bistra hči
planin, zelenomodra Soča, ki sprejema na levem bregu
dotoka Idrijco in Vipavo. Idrijca hiti med strmim gorovjem
v njeno naročje pri Sv. Luciji, Vipava pa priteka-do nje po
ravnini pod Gorico blizu znožja goriškega Krasa.

Narod, ki biva ob soških bregovih in njenih dotokih,
je najzavednejši del našega jugoslovanskega naroda. To so
naši neodrešeni bratje, ki čakajo kralja Matjaža in njegove
mogočne vojske, da jih rešita. Pavel  Plesničar.

203. Slovenija.

Slovenija ima lj4 milijona prebivalcev. Malone vsi so
Slovenci. Nemci žive v Kočevju in njegovi okolici ter ob
severni meji. Na Goriškem in v primorskih mestih živi tudi
nekaj Italijanov. V Prekmurju je nekoliko Madjarov.

Slovenija je večinoma poljedelska. Vendar poljedelstvo
ne donaša toliko pridelkov, kolikor bi si jih želeli. Mnogo
sveta v Sloveniji pripada namreč Krasu, ki je večinoma
kamenit. Silovita kraška burja odnaša z više ležečih njiv,
travnikov in vinogradov rodovitno plast. Tudi nevihte in
nalivi so na Krasu včasih usodni.

Notranjski Kras je nerodoviten. Tudi dolenjski svet,
zlasti v Beli Krajini, je povsem kraškega značaja.

Navzlic neugodnim tlom zna umni Slovenec prav po*
rabiti vsako količkaj pripravno lego, ki se mu kje nudi.

Južni del Štajerskega se ponaša z rodovitnim Ptujskim
in Lipniškim poljem. Hmelj, bučno olje in sadje dajejo tam
v rodovitnih letih dokaj dobička. Na Ljubljanskem polju
pridelujejo osobito veliko čebule, zelja, krompirja in fižola.
Sorško polje je bogato z žitom. Ob Krki, zlasti na Krškem
polju pridelajo marljivi kmetje v dobrih letih toliko, da
imajo dovolj za domače potrebe in da lahko tudi bližnje
kraje založe s potrebnimi živili.

Belokranjska ima sicer kraška tla, a odkar je deželica
odprta prometu po železnici, se je pokazala blagoslovljeno
deželo. Belokranjec prideluje na svojih kamenitih njivicah

214

spričo velike pridnosti ne samo toliko, kolikor potrebuje,
temveč izvozi v zmerno dobrih letih veliko poljskih pri«
delkov v tuje kraje. Dokaz svetovna vojna.

Više ležeči prisojni kraji južne Štajerske se ponašajo
z lepimi vinogradi. Ljutomerska, mariborska, konjiška,
sromeljska in druga vina so splošno znana. Vinska trta
uspeva tudi na Primorskem, posebno v Istri, in na Dolenj«
s-kem. Raj smemo imenovati Vipavsko dolino, kjer rodi
trta izvrstno vino in uspeva raznovrstno južno sadje:
smokve, marelice, breskve in hruške. Z južnim sadjem se
ponaša tudi okolica solnčne Gorice ter sploh vsa Soška
dolina. Primorska ima vedno zelene listovce, zlasti lavoriko
in oljko. V g or iški okolici in v Furlaniji goje murvo, ki
s svojim listjem hrani prekoristno sviloprejko.

Sploh pa se kaže v poljedelstvu, vinarstvu in sadjarstvu
v naši domovini od leta do leta večji napredek. Veliko ko«
ristijo v tem oziru kmetijske šole in strokovni časopisi.

Tudi gozdarstvo daje dokaj dobička. Z lepimi gozdovi
je pokrita Dolenjska okoli Ribnice, Velikih Lašč in Kočevja.
Na Notranjskem so košati gozdovi med Ljubljano in Po«
stojno. Gorenjska se ponaša z jelovimi in smrekovimi šu=
mami. V nižjih krajih uspevajo tudi listovci. Bujne gozdove
imata južna Štajerska in Koroška.

Mnogo goveje živine rede na Gorenjskem, severnem
Goriškem, Koroškem in južnem Štajerskem. Živinorejo
pospešujejo razsežni planinski pašniki. Planšarji izdelujejo
okusen sir, ki tekmuje s švicarskim (kamniški in bohinjski
sir).

Reja prašičev, zlasti na Kranjskem, jako napreduje.
Važno je perutninarstvo na južnem Štajerskem.

Čebelarstvo je razvito zlasti na Gorenjskem in Koro«
škem, pa tudi Dolenjci se zanimajo za to prekoristno- in
izdatno panogo kmetijstva. Kranjska čebelica slovi po vsem
svetu, ker je najpridnejša in najkrotkejša. Slovensko čebe«
larstvo ima še veliko prihodnost.

Tudi glede rudarstva ni Slovenija zadnja. Rjavega pre«
molga nakopljejo v Trbovljah, Hrastniku, Zagorju ob Savi,
v Kočevju, v novejšem času tudi v Št. Janžu in v Sevnici
več, nego ga je treba za domače potrebe.

215

Idrijski živosrebrni rudnik slovi po svetu kot drugi
največji evropski živosrebrni rudnik.

Železno rudo dajejo Gorenjska (nad Jesenicami), Že*
lezna kapla na Koroškem, Pliberk, Prevale.

Sloveče so zdravilne vode, zlasti rogaške slatine (kisle
vode). Tudi Laške in Rimske toplice in Dobrna imajo zdra*
vilne rudninske vode.

Kranjska ima zdravilne kopeli v Šmarjeti, na Čatežu
(40° C) pri Brežcah in v Toplicah (33—38° C) pri Novem
mestu.

V Istri so krasne morske kopeli, kjer se je pred sve*
tovno vojno zdravilo vsako leto na tisoče domačinov in
tujcev (Opatija, Gradež).

Razvite obrtnosti v Sloveniji ni. Krivo je pač to, ker
smo bili Slovenci vedno odvisni od neprijaznih nam sose*
dov: Nemcev, Madjarov in Italijanov. Zato domača podjetja
niso uspevala. Vsa večja podjetja so bila v rokah tujcev. Lepo
pa so v zadnjih letih napredovali manjši domači obrti.
Vsakemu je znana Ribniška dolina, ki razpošlje vsako leto
na tisoče kosov suhe robe v svet. Tudi lončarski obrt je bil
v zadnjih letih izdaten, zlasti v Ribnici, okrog Št. Jerneja
in Novega mesta. Omeniti je tudi naše slovenske opekarne,
ki izdelujejo dobro strešno in zidno opeko.

Okoli Kamnika, Mengša in Domžal se je proslavilo
slamnikarstvo, Idrija, Škofja Loka, Železniki se ponašajo
s čipkarstvom. Tržič ima kaj razvito usnjarstvo, tvornice
za čevlje, predilnico in tkalnico za bombaževe izdelke. Na
Belokranjskem se pridno pečajo z izdelovanjem domačega
platna.

V mnogih krajih na Gorenjskem izdelujejo železnino,
zlasti v Kropi in Kamni gorici cvete domači žebljarski obrt.
Tudi koroška železnina in jeklenina sta na dobrem glasu.
Odkar je naša država priznana od svetovnih velevlasti, se
obeta slovenski industriji lepa bodočnost.

Okoli Žirovnice, Javornika in Zgoše pri Radovljici iz*
delujejo prav pridno dobro volneno robo.

Domače apnenice zalagajo domovino z dobrim apnom,
Rog in Gorjanci dajejo oglarjem dovolj dela in dobička.

V Mojstrani na Gorenjskem in na Zidanem mostu
izdelujejo cement. Tržič, Medvode, Vevče in Radeče imajo

216

tvornice za papir. Omeniti je tudi steklarno v Zagorju ob
Savi. Ljubljana ima imenitno tvornico za tobak in zvo*
narno.

Sukno izdelujejo na Gorenjskem v Mostah pri Javor*
niku in v Velenju na Koroškem. Žal, da so pred leti opustili
suknarnico v Škofji Loki, ki je izdelovala jako dobro sukno.
Sedaj bi nas lahko zalagala s potrebnim blagom.

Po vsej domovini slovi pivo, ki ga varijo v Ljubljani,
Mariboru, Laškem trgu in Žalcu.

Promet podpirajo razna občila: železnice, ceste, brzo*
javi in telefoni. Železnic je v Sloveniji precej, snujejo pa
že načrte za razne nove, ki so jako potrebne.

Glavne železnice so:

1. Južna železnica,  ki veže Maribor, Ljubljano
in Trst.

Stranske proge so: a)  Maribor-Celovec-Trbiž na itali*
janski meji; b)  Zidani most-Brežce-Zagreb; c)  Gorica-
Krmin-Videm v Italiji; č)  Št. Peter na Krasu-Divača-Pulj;
d)  Št. Peter na Krasu-Ilirska Bistrica-Trnovo-Reka.

2. Gorenjska železnica:  Ljubljana - Jesenice.
Karavanški predor spaja Gorenjsko železnico z eno progo
Južne železnice, ki teče po Dravski dolini in veže Maribor
s Celovcem. Zove se Karavanška železnica.

3. Z Jesenic teče proti jugozahodu Bohinjska  že*
1 e z n i c a, ki vodi mimo Bleda skozi Bohinjski predor po
krasni Soški dolini in veže Ljubljano z Gorico in Trstom.

4. Iz Ljubljane v Kamnik vozi Kamniška želez*
niča.

5. Iz Ljubljane na Vrhniko vozi Vrhniška želez*
niča,  do Brezovice po progi Južne železnice, dalje pa po
svoji progi.

6. Ljubljano spaja z dolenjsko metropolo, Novim
mestom, Dolenjska železnica.  Njene stranske
proge so: a)  Grosuplje - Ribnica - Kočevje, b)  Trebnje -
Št. Janž, c)  Novo mesto - Straža.

7. Novo mesto s Hrvaško veže Belokranjska že*
1 e z n i c a.

i

217

V načrtu je železnica Novo mesto-Št. Jernej-Kostanje*
vica-Krško ali Brežce.

Mesta in drugi važnejši kraji.

Glavno mesto Slovenije je Ljubljana  (60.000 pre*
bivalcev) ob Ljubljanici. Leži 300 m nad morsko gladino v
obliki polumeseca okoli strmega, 364 m  visokega Gradu.
Mesto ima kot križišče železnic jako ugodno lego. Leta 1895.
je Ljubljana zaradi potresa mnogo trpela. Po tej veliki
nezgodi so zgradili več lepih stavb in uravnali mesto, ki
je sedaj dokaj lepše nego prej.

Ljubljana je središče slovenskih pokrajin in sedež glav*
nih prosvetnih zavodov. V mestu so visoke šole in več
srednjih šol, moško in žensko učiteljišče, ženski licej, trgov*
ska šola, tehniška srednja šola (prejšnja obrtna šola), stro*
kovne, meščanske in osnovne šole. Dobrodelni zavodi so:
bolnica, hiralnica, sirotišnica, gluhonemnica. V raznih javnih
in zasebnih bolnicah iščejo zdravja nešteti bolniki. Izmed
javnih poslopij omenjamo muzej, deželni dvorec (sedaj vse*
učilišče), vladno palačo, škofijsko palačo s krasno stolno
cerkvijo, ki hrani dragocene spomenike slovenske zgodo*
vine, licej in mladiko za žensko mladež.

V Ljubljani je sedež Slovenske Matice, Šolske Matice
in Glasbene Matice.

V Ljubljani je več spomenikov: Prešernov, Trubarjev,
Vodnikov, Valvasorjev.

Ljubljana ima krasne izprehode na Grad, v tivolski
park in gozd, na Rožnik. Malokatero mesto se ponaša
s tako lepo okolico, polno divnih pogledov na griče in
planine.

Kranj,  nekdaj sedež kranjskih mejnih grofov, je jako
prijazno mesto. Javornik, Sava, Jesenice  imajo
železno obrtnost. Na Vrhniki  je tvornica za parkete.
Postojna  slovi po podzemeljski jami, Cerknica  po
znamenitem presihajočem jezeru. V bližini je Predjamski
grad. Jugovzhodno od Ljubljane je Turjak,  rodni grad
izza turških bojev znamenitih Turjačanov.

Metlika in Črnomelj  sta glavni mesti v lepi
Beli Krajini. Ob Krki je omeniti še prijazno mestece

218

Kostanjevico. V krajih  pri  Litiji, zlasti  v Vačah,
so velika prazgodovinska grobišča.

V središču južne Štajerske leži Maribor  ob obeh bre*
govih Drave s prelepimi trgi, širokimi ulicami in mnogimi
spomeniki. Tu je sedež lavantinskega škofa s prelepo
stolno cerkvijo. V Mariboru so razna oblastva in šole, kakor
bogoslovnica, višja gimnazija, višja realka, moško učite*
ljišče, sadjarska in vinarska šola in različne meščanske
in osnovne šole. — V delavnicah Južne železnice dela nad
1000 delavcev, ki popravljajo ponajveč parne stroje in že*
lezniške vozove.

Tudi Celje  je važno mesto. Ima več rimskih sporne*
nikov in na severni strani grad slavnih celjskih grofov.
Ptuj  se ponaša z rimskimi in slovanskimi spomeniki.

Celovec  leži ob Glani. Tu je križišče cest s severa
proti severu in jugu. Ne daleč odtod je zgodovinsko važno
Gosposvetsko polje z vojvodskim stolom.

Na Goriškem je lepo mesto Gorica  s slikovito oko*
lico. Na prijaznem griču Kostanjevici je frančiškanski sa;
mostan z grobnico zadnjih francoskih kraljev. Njih ostanke
so med svetovno vojno prepeljali na Dunaj.

Dne 12. avgusta 1919. leta nam je došla vest, da je
Prekmurje  priznano Jugoslaviji, in sicer Sloveniji.
S Prekmurjem je Jugoslavija pridobila izredno bogato po*
krajino. Ta lepi kos Slovenije, vzdigujoč se ob Muri na po*
ložne gričke in spuščajoč se za njimi zopet v plodno ravan,
je vseskozi kmetiškega značaja. ljudje so dobri in delavni.

Prav tako kakor v Prekmurju biva tudi še daleč preko
Soče naše slovensko ljudstvo. Beneški Slovenci so to, ki jim
ni nič bolj ob srcu, nego da bi se združili z brati v ujedinjeni
Jugoslaviji. Tudi bratski Ziljani na bivšem Koroškem goje
iste Želje. D.rašler-Magaj.

204. Uganka.

1 .

Iz razdrtega korita
lačna vrana sito pita.

219

2 .

Vije, vije,

Kraševce brije,

Trst pometa,
morje premeta.

3.

Mavrica na tri pramence —

Bog poživi vse Slovence!

Oton Župančič.

205. Zagreb.

Zagreb je glavno mesto Hrvaške. Šteje okoli 102.000
prebivalcev. Najstarejša zagrebška zgodovina nam je malo
znana. Ker pa je ogrski kralj Ladislav ustanovil leta 1093.
v Zagrebu škofijo, je bil Zagreb že takrat gotovo večje
mesto.

Zagreb se je razprostrl komaj pol ure daleč od Save,
ki se je tamkaj izpremenila že v mogočno reko. Proti jugu
in vzhodu od Zagreba se širi lepa ravnina, a proti severu
se začenja Zagrebška gora z najvišjim vrhom Slemenom.
Prijazni hribčki z lepimi vinogradi in belimi hišicami, hladne
doline se prav lepo podajajo Zagrebu, ki se je sam naslonil
na dva hriba, na katerih je najstarejši del mesta. Med njima
teče potoček Medveščak,  doli pod njima se pa raz*
prostira novejši del mesta, ki se širi in lepša od dne do dne.
Po silnem potresu dne 9. novembra 1. 1880. se je razširil in
kakor prerojen vstal iz ruševin.

Zagreb krase široke ulice. Najživahnejša ulica, kjer so
vse večje trgovine, je Iliča. Po njej prideš v središče mesta,
na prostorni Jelačičev trg. Sredi trga je bronast spomenik
glasovitega bana Josipa Jelačiča. Odtod se popneš le malo
in že prideš do stolne cerkve sv. Štefana, ki je najlepši
kras prelepega Zagreba. Prostorna je in veličastna. Vitki
stebri se vzdigujejo do visokega, lepo prepletenega oboka,
a spredaj kipita dva visoka, šilasta zvonika. Ce zaviješ po
drugem potu, prideš v starikavo gorenje mesto, kjer vidiš
banovo palačo, mestno hišo, poslopja raznih oblasti in

220

starodavno cerkev sv. Marka. V zgornjem mestu je tudi
Strossmayerjevo izprehajališče, odkoder je prekrasen raz*
gled po Zagrebu.

Dolenje mesto se jako širi. Ravne, široke ulice z lepimi
hišami se križajo na vse strani. Kmalu od Jelačičevega trga
proti jugu se prostira lepi trg bana Zrinskega s prekrasnimi
nasadi, okrog katerih so se porazvrstile mogočne palače.
Tam je tudi akademijska palača, ki je sezidana največ po
dobroti slavnega škofa Strossmayerja. S tega trga vidimo
tudi hišo Matice Hrvaške, ki izdaja knjige za bolj nacbra*
žene ljudi, in hišo Društva sv. Jeronima, ki izdaja knjige za
preprosti narod kakor naša Družba sv. Mohorja.

Zagreb ima poleg vseučilišča dve gimnaziji, realko, učiš
teljišče in mnoge strokovne šole. Vsi ti zavodi imajo lepe
zgradbe, ki so največ v dolenjem mestu. Na Vseučiliškem
trgu stoji tudi novo, lepo gledališče.

Prebivalci so razen nemalo naseljenih Židov vsi vrli
Hrvati. Ponosni so na svoj Zagreb, ki je drugo naj več j e
mesto naše države in duševno središče vsega hrvaškega
naroda. j an k 0  Barle.

206. Hrvaško Posavje.

Reka Sava teče na Hrvaškem od zahoda proti vzhodu.
Pri Podsusjedu blizu Zagreba teče še čisto ob brdih, odtod
se pa bolj in bolj širi in ob njej se razprostira velika nižina,
ki ji pravijo Posavina.

Ne daleč od Zagreba je na desnem savskem bregu
T u r o p o 1 j e. Turopoljci so ponajveč plemiči, združeni v
eno veliko plemiško občino, ki ji načeluje župan. Glavno
mesto turopoljsko je Velika gorica,  kjer se vrše zna*
meniti živinski, zlasti prašičji semnji.

Jugovzhodno od Velike gorice leži ob reki Kolpi (Kupi)
mesto Sisek.  Veliko trgovsko mesto je to. Odtod plovejo
po Savi tudi večje ladje, ki z njimi prevažajo različno blago,
zlasti žito, kože, suhe slive, les. Nekoliko pod Siskom se
izliva Kolpa v Savo.

Pod Siskom je ob obeh straneh reke Lonje L o n j s k o
polje.  Doslej je bilo največkrat poplavljeno, zlasti na

221

pomlad, ko kopni sneg, in na jesen ob deževju. Sedaj
nameravajo napraviti prekope, po katerih naj bi se voda
odtekala v Savo. Ko bo to delo izvršeno, bo tudi kraj bolj
zdrav in rodoviten.

Pri Jasenovcu  sprejema Sava U n o in teče popob
noma proti vzhodu. Ob obali stoje Stara Gradiška,
nekoliko dalje proti severu pa Nova Gradiška.  Niže
odtod leži ob Savi mesto Brod,  znano zaradi trgovine z
Bosno, ki je novejši čas znatno napredovala. Ob reki Bosutu
je veliko mesto V i n k o v c i z gimnazijo.

V najvzhodnejšem delu Posavja, kjer se izliva Sava v
Dunav, leži precej veliko mesto Z e m u n z znatno trgovino.

V Zemunu je mnogo višjih šol, krasi ga dosti lepih stavb,
zlasti cerkva.

Sava ima mnogo pritokov. Z leve strani sprejema
Sotlo,  ki teče ob zapadni meji Hrvaškega Zagorja. Z iste
strani sprejema iz Zagorja prihajajočo reko Krapino  in
še mnogo drugih manjših rek in potokov. Desna pritoka sta
Kolpa  in U n a.

Nizko je savsko obrežje in zategadelj ne more v velikih
nižinah vsa voda iz premnogih pritokov naglo odtekati.
Zato nastajajo močvare, ki jih je največ blizu izliva Save v
Dunav. Dogaja se čestokrat, da se razlije Sava tudi čez bre*
gove, in ob takih prilikah leži velik del Posavja pod vodo.
Odtod nastajajo velike neprilike: setev propada, zrak se
okuži, pojavijo se različne bolezni, zlasti mrzlica. Ni torej
čudno, da je ljudstvo tod kaj slabega zdravja.

A vendar je Posavje zelo plodovito. Po lepih njivah
rodi različno žito, zlasti koruza. Narod se bavi z živinorejo,
zlasti z rejo svinj, ki imajo po velikih hrastovih in bukovih
gozdih — posebno po dolenjem Posavju — obilo hrane.
Znani so turopoljski prašiči. Po velikih sadovnjakih goje
izvrstne slive, ki jim donašajo mnogo denarja. Največje
bogastvo Posavja, zlasti slavonskega, so veliki gozdovi, ki v
njih rastejo orjaški hrasti, velikanske bukve, lipe, jeseni in
drugo drevje.

V Posavju je mnogo velikih in lepih sel ob cestah in
potih. Hiše so, zlasti ob večjih cestah, zgrajene kaj okusno.

V nekaterih krajih so zidane, v zgornjem Posavju in okoli

222

Siska pa največ lesene. Tudi v slavonskem Posavju, posebno
okoli Broda, imajo postavljene tako prijazne lesene koče, da
jih je milina gledati.

Ljudstvo je v Posavju veselo in odkrito. Moški in žen*
ske se oblačijo v jako lepo in okrašeno narodno obleko.
Ženske izdelujejo halje iz domačega platna in jih krasno
vezejo z bombažem in svilo; ponekod jih okrase celo z bi«
seri in zlatom. Narodne običaje spoštujejo in čuvajo, zlasti
pa ljubijo pesem, godbo in ples.

207. Hrvaško Podravje.

Ob dolenji Dravi se razprostira velika planjava, ki jo
imenujemo Podravje.

Prav na severozahodu, kjer prihaja reka Drava iz Slo*
vemje, je čeden kraj Vinica.  Južno od Vinice stoji na
Maceljski gori  grad Trakoščan, zgrajen na strmi steni
nad lepim gorskim jezerom. To jezero napaja potok Če«
m r n i c a , ki teče dalje z imenom B e d n j a v Dravo.

Pri Varaždinskih toplicah,  kjer je jako gorak
in zdravilen žveplen vrelec, teče Bednja med Topličko
in K a 1 n i č k o g o r o na severno stran proti Dravi. Severno
od Varaždinskih toplic je Varaždin.  Tu je sedež veli«
kega župana, tu je gimnazija, več samostanov in žensko
vzgojevališče.

Iz Varaždina vodi cesta v mesto Koprivnico,  kjer
se je novejši čas razvila živahna trgovina z rogato živino in
s konji.

Iz Koprivnice pridemo v Virovitico,  večje mesto s
plemiškim gradom. Preko Donjega Miholjca in Val«
p o v a pridemo iz Virovitice v O s j e k, ki leži prav ob
Dravi. Za Zagrebom je to največje in najlepše mesto. Ima
zelo razvito trgovino.

Blizu Osjeka je lepo selo A 1 j m a š, kjer se izliva Drava
v Dunav. Tu se dvigujejo bregovi, zvam Aljmaška ali
Erdutska brda.  Pri vasi E r d u t u je star grad enakega
imena. Zanimivo je tu opazovati, kako prepeljujejo vlak
preko Dunava. Pri obrežju čaka parobrod. Lokomotiva za«
pelje železniške vozove na ladjo in se vrne, a ladja odplove

223

preko Dunava po debelih žičnih vrveh. Na drugi strani
pripno k vozovom drugo lokomotivo, ki jih odpelje dalje.

Podravje bi bilo po legi, podnebju in rodovitnosti naj*
srečnejši kraj, da nima v svojo nesrečo močvirja, ki je vzrok
mnogim boleznim, zlasti pa mrzlici.

Zelo dobro rode v tem kraju grah, koruza, repa, krom*
pir in vsakovrstno sadje, zlasti slive in orehi. Po obronkih
okoliških brd napreduje tudi vinska trta. Livade so jako
bujne, zato ima Podravje mnogo in kaj lepe drobnice,
posebno pa konj.

Ljudstvo je zlasti v zgornjem Podravju mirno in vrlo,
jako pridno in varčno. Narodni običaji in narodne noše se
gube, to pa zopet bolj v zgornjem nego v spodnjem delu
tega kraja.

208. Dalmatinsko Primorje.

Jadransko morje obliva s slanimi valovi tudi obrežje
onega dela naše domovine, ki se imenuje Dalmacija. Tiste
kraje, ki leže ob morju, imenujemo Dalmatinsko
Primorje.

Kakor so kraji južno od Senja sam gol kamen, tako je
tudi Dalmatinsko Primorje kamenito in strmo, vendar je
pa dosti zalivov, kjer se ladje lahko usidrajo. V severni
Dalmaciji je najznamenitejši Zadrski zaliv.

Zader  je glavno mesto Dalmacije. Razteza se po
ozkem polotočku. Najvišja svetna in cerkvena oblastva so
tu. Mesto ima več širokih ulic in lepih trgov. Tudi več višjih
šol je v mestu.

Pod Zadrom so lepa primorska mesta Šibenik in
Trogir ter Split,  srce Dalmacije. Če se mu približu*
jemo, vidimo že od daleč visoki stolp stolne cerkve. Mimo
drugih zanimivosti je tam tudi muzej za starine. Železnica
veže Split s Šibenikom in nekaterimi drugimi dalmatinskimi
mesti. Tudi splitska luka je velika, a prirejajo jo za še večji
promet. Zaradi tega je Split glavno tržišče vse dalmatinske
trgovine.

Če potujemo iz Splita proti jugovzhodu, pridemo
v Dubrovnik.  To mesto je bilo nekoč popolnoma

224

samostojno, t. j. vladal mu je mestni svet, a nihče drugi mu
ni zapovedoval. Takrat je cvetla trgovina in širilo se je
blagostanje. Pred več stoletji ga je pa uničil potres, zato je
danes komaj še senca starega Dubrovnika. V njem se je
rodilo več znamenitih pesnikov. Obiskujejo ga sicer še
sedaj tudi tujci, vendar največ le zaradi blizu ležečega
predivnega otoka Lokruma  s krasnim dvorcem in
parkom.

V najjužnejšem delu Dalmatinskega Primorja je B o k a
s Kotorskim zalivom. To je eden najlepših delov sveta. Zaliv
leži na vseh straneh med gorami, sredi njega se pa beli
mesto Kotor.  V mesto prihaja zlasti mnogo Črnogorcev
zaradi trgovine. Kotorski zaliv je jako varen, v njem iščejo
zavetja in se morejo usidrati tudi največje ladje ob vsakem
vremenu.

V onem delu Jadranskega morja, ki obliva obrežje

Dalmatinskega Primorja, je mnogo otokov. Nekateri so
precej veliki in imajo po več naselbin. Znameniti so dah
matinski otoki: Pag, Rab, Brač, Hvar, Vis,

Korčula in Mljet.

V Dalmatinskem Primorju in tudi po otokih je precej
rodovitna zemlja; ali večji del je gol, na njem raste le tu
in tam šipek ali kaka trava. Zelenice so obrasle največ z
grmovjem. V mnogih krajih sejejo zelje, zelenjad in žito,
ki ga pa ne pridelajo niti za domačo potrebo ter ga morajo
uvažati. Največjo korist imajo ljudje od vinogradov, ki
rode dobro vino, in od oljke, ki jo negujejo zlasti v južnih
krajih in ki jim daje dobro olje. Lep izkupiček jim donašajo
smokve, rožiči in višnje. Od drobnice rede zlasti ovce in
koze. Primorju in otokom je velik vir dohodkov tudi ribji
lov. Love raznovrstne ribe, ki jih prodajajo sveže ali na*
soljene.

Dalmatinski Primorec je zelo ponosen na svoj rod in
jezik, ki jima poje slavo in srečo. Navadno je čvrstega
telesa in silnega duha, ne boji se nikakršnih neprilik. Da
izboljša življenje sebi in svojcem, brodari do najoddalje?
nejših krajev sveta in se ne sramuje nobenega posla razen
onega, pri katerem bi trpela njegova čast in poštenje.

Po Hrv. čitanki J. Pirc.

225

209. Gore med Savo in Kolpo.

Ako krenemo pri Podsusjedu preko Save, pridemo v
eni uri ob Samoborski gori v prijeten, a ne bas velik kraj
Samobor, ki je v marsičem podoben mestu. Hiše so zidane
in precej visoke. Samobor ima tudi dve veliki in lepi cerkvi:
župno in frančiškansko. Najbolj pa priljubijo človeku
Samobor njegova krasna okolica, svež zrak in zdrava
gorska voda. Zaradi tega prihajajo vanj gostje iz različnih
krajev, zlasti iz Zagreba, da se zdravijo. Na enem koncu
je še sedaj videti nad Samoborom razvaline nekadanjega
gradu Okiča.

Iz Samobora pridemo proti zapadu ob dolini potoka
Bregane do steklarne v Osredku. Odtod se cesta vzpenja
in nas vodi v gorovje, ki se zove Gorjanci ali Uskoki.

Pod Gorjanci je kraj Žumberk, tako zvan po starem
gradu Zumberku. Žumberčani so bili nekoč na glasu velikih
junakov, ki so si stekli lepih zaslug za obrambo domovine.
In še danes so vredni tega imena, le precej siromašni so,
ker zemlja ne rodi kaj prida. Hranijo se največ s krom*
pirjem in z žganci. Vendar pa je tam še dosti lepih šum
in livad. Ljudstvo se bavi z živinorejo. Žumberčani so
ohranili še doslej svojo lepo narodno nošo.

Iz Žumberka vodi cesta proti jugovzhodu v malo mesto
Jastrebarsko. Odtod se vlečejo prav do Petrinje v jugo¬
vzhodni smeri Vukomeričke gorice. Nič posebnega ni na
njih, zato krenimo nazaj proti Samoborski gori, da si
ogledamo na enem izmed vrhuncev najprej razvaline sta*
rega gradu Okiča. Po tem gradu so imenovali nekateri ves
hrib Okičko goro. Odtod pridemo lahko na visoko Pie*
šivico, ki je sestavljena iz treh bregov, vzpenjajočih se
drug do drugega. Pod tem vrhuncem se razprostirajo daleč
okrog bujne oranice, nad njimi lepi vinogradi, a na vrhu
goste šume. Dobro je živel nekdaj narod po teh krajih.
Lepe dohodke so imeli od vina, ki je tu bogato rodilo. Ko
pa je uničila trtna uš vinograde, so se začeli ljudje izselje*
vati v Ameriko. Danes so vinogradi iznova posajeni, zato
je upanje, da si ljudstvo zopet opomore in ne bo ostavljalo
več domačega ognjišča.

15

226

Če krenemo s Plešivice proti jugu, dospemo v ozko
dolino, v kateri je selo Rude. Tu so bili nekoč bakreni
in železni rudniki. Po dolini ob potoku Gradnu prispemo
pa odtod zopet v Samobor. Po Hrv čitanki  j Pirc

210. Fruška gora.

V najvzhodnejšem delu Slavonije, ki se imenuje Srem,
prepada proti Dunavu Fruška gora. Pričenja se pri izlivu
Vuke v Dunav in sega proti vzhodu do Slankamena. Na
severni strani je proti Dunavu zelo strma, z južne strani
se spušča pa popolnoma proti Savi.

Na severnem podnožju Fruške gore, prav ob ustju
Vuke v Dunav, je veliko mesto Vukovar. Tu so sedež veli?
kega župana, frančiškanski samostan in realna gimnazija.
Poleg frančiškanske je tudi patrijarhalna cerkev za ver¬
nike vzhodnopravoslavne vere. Zaradi lege je Vukovar
prikladen zlasti za trgovino in ribarstvo.

Vzhodno od Vukovara leži pol ob bregu, pol v nižini
poleg Dunava v prijetni, z vinogradi okrašeni okolici lepo
mesto Ilok. Tudi tu je frančiškanski samostan, v katerem
sta pokopana slavna junaka Janko Sibinjanin in Ivan Kas
pistran. V zgornjem Iloku so razvaline starega gradu.

Če potujemo dalje ob Dunavu, opazimo, kako se vali
gost dim iz visokih dimnikov tvornic, v katerih napravljajo
cement. Dalje proti vzhodu leži v lepi okolici ob Dunavu
mesto Petrovaradin. Od tega mesta vodi pot skozi lepo
urejene vinograde v Sremske Karlovce. Tu je sedež metre*
polita patrijarha, čigar okusno zgrajena palača se dviga
ponosno poleg lepe stolnice.

Fruškogorski kraj je jako lep in plodovit. Gora je polna
šum, v katerih je vse živo in bujno. Stoletni hrasti in bukve
se vzpenjajo proti nebu. V njih živi še mnogo zverjadi in
divjačine; ptice ujede in pevke letajo z drevesa na drevo.
Najlepši so pač kraji na podnožju gore, kjer so nanizani
vinogradi, iz katerih dobivamo glasovito sremsko vino.
Prebivalstvo se bavi tudi s poljedelstvom in sadjarstvom.
Zemlja rodi obilneje nego kjerkoli v naših krajih, in če je
samo srednja letina, imajo že vsega v izobilju. Zato so

227

ljudje krepki in zdravi, ognjeni in veseli ter se radi zabavajo
z igro in pesmijo. Okoli Fruške gore je sicer mnogo nase*
ljencev iz tujih krajev, vendar so se tu ohranili še mnogi
narodni običaji, narodne popevke in igre, pa tudi narodna
noša. Ob različnih narodnih sestankih: ob svatovščinah,
semnjih, proščenju čujemo lahko poleg popevk tudi različna
svirala in celo dudo, na katero igrajo dudači. Rad se veseli
Sremec življenja in prepeva s polnim glasom:

Ala je lij ep
ovaj svijet . . .

Po Hrv. čitanki.

211. Hrvaško Primorje.

Ako gremo z Reke čez železni most na levi breg Re=
čine, dospemo na Sušak. Po več nego štiristo kamenitih
stopnicah pridemo s Sušaka lahko na Trsat. Znamenit samo*
stan je tam s cerkvijo lavretanske Matere Božje. Zanimiv
je tudi stari frankopanski grad na Trsatu. Z njegovega naj*
višjega stolpa je očarljiv razgled po sinjem našem morju.
Prav tja do Opatije se vidi, pred nami pa leži ves Kvarner*
ski zaliv z mičnimi otoki.

Ako stopimo s Trsata na lepo Lujizino cesto, pridemo
po njej do velike ravnine, obdane od vseh strani z gorami,
le proti zapadu je odprta in se spušča proti Rečinski dolini.
Ta ravnina se imenuje Grobničko polje. Skoraj vse Grob*
ničko polje je posuto s kamenjem, le sem ter tja se vidi
rdeča zemlja, ki jo tamošnji prebivalci obdelujejo jako
pridno.

Obiščemo li z Reke našo morsko obalo z ladjo, pridemo
do krasnega Bakrskega zaliva. Pri vhodu v ta zaliv je na
levi strani Kraljeviča z lepo urejenim kopališčem. Ker
prijata morska voda in morski zrak mnogim bolnikom, zato
so prirejena na različnih krajih ob morju zdravilišča.

Konec Bakrskega zaliva je mesto Baker. Zelo lep je
pogled nanj že od daleč, ker se razteza ob obrežju. Tu je
mornarska šola, v kateri se uče tisti, ki hočejo voditi ladje
po morju.

Dalje proti jugu je ob morju Crkvenica, kamor dohaja
poleti mnogo ljudi, da se kopljejo v morju. Nekoliko niže je

15 *

228

Novi, kjer je tudi dobro urejeno morsko kopališče. Iz No=
vega nas pripelje pot v Senj. Zelo znamenito trgovsko
mesto je bilo to nekoč in še danes pristajejo ladje v tam;
kajšnji luki, tako da je trgovina še dosti znatna. V Senju
je sedež škofa, več nižjih in višjih šol ter semenišče.
Senjska okolica je pa zelo pusta. Že od Novega do Senja
vidimo samo golo skalo. Tudi od Senja dalje proti jugu ne
vidimo drugega nego samo goličavo, sam pust kamen z
redkokatero njivico. Drevja je bore malo. Le trnje in osat
in regrat rastejo po teh pustih pečinah. Od domače živine
je samo ovca, ki dobro uspeva tu, in zategadelj jo tamošnji
prebivalci negujejo prav marljivo.

Kraji, ki smo jih opisali sedaj, pripadajo hrvaškemu
delu našega naroda, in ker so ob morju, se zovejo Hrvaško
Primorje. Ljudje, ki tu žive, se imenujejo Primorci.

Na splošno je v Hrvaškem Primorju zelo milo pod;
nebje. Zima je jako kratka. Sneži kaj redko, in kadar le
pade sneg, skopni že za nekoliko ur. Zaradi tega rodita v
Primorju smokva in oljka, iz katere napravljajo olje.

Kakor je kamenito Primorje, tako je kremenit tudi na¬
rod, ki tam živi. Primorec ni samo krepkega telesa, tudi
volja mu je močna. Kar zamisli, to tudi stori, pa se ne plaši
nobenega truda. Naši Primorci so zelo dobri mornarji in
vozijo po vseh morjih sveta. Pa tudi drugače gredo za delom
v svet. Vinodolci razumejo dobro klesati kamen, graditi
kamenite mostove, postavljati temelje poslopjem. Nekateri
Primorci se bavijo z gradnjo brodov in ladij po ladjedeL
nicah, drugi delajo pri železnicah, po rudnikih in tvornicah.
Kar zaslužijo, pošljejo domov svojcem. Ko prihranijo, ko;
likor jim treba, se vrnejo domov, da prežive svoja stara
leta v svojem dragem Primorju. Ako le komu, velja Pri;
morcu ona: »Svud je poči, al i doma doči.«

Po Hrv. čitanki.

212. Zmaj Vukotin.

Zmaj Vukotin je delal nekoč strašno škodo ljudem in
živini, požiral je celo ladje in vozove. Po suhem in po
mokrem je divjal in nobenega zavetja ni bilo pred njim. Ko

229

so pa jeli zidati cerkve in so zapeli zvonovi, ga je prevzel
tak strah, da je šinil pod Velebit.

Ali tudi pod Velebitom je zmaja nadlegovalo zvonjenje.
Rad bi prišel zopet na dan ter zbežal dalje, pa ne more.
Šele tedaj se to zgodi, ko ne bo v Primorju nobene pobožne
duše več, in tisti strašni čas se bliža. Že je dobil zmaj Vu«
kotin toliko duška, da izpušča skoz gorske jame svojo silno
sapo. Ta sapa je grozovita »senjska burja«, ki razsaja čim«
dalje huje, da se tujci skrbno ogibljejo teh krajev in tre«
petajo celo domači ljudje, ker se ji ne morejo privaditi.
Kadar pride zopet zmaj Vukotin, pa gorje ljudstvu in deželi!

Narodna pripovedka. Zapisal I. Trdina.

213. Hrvaško Zagorje.

S Slemena v zagrebškem hribovju vidimo proti severo«
zahodu veliko in lepo dolino, ki je zaprta od vseh strani z
gorami, samo z jugozahodne plati pa odprta proti reki Savi.
Ker je dolina za goro, jo imenujejo Zagorje.

Kaj prijetno je potovati po Zagorju, ker ga preprezajo
lepo urejene ceste.

Če pridemo po cesti iz Zagreba do Podsusjeda, a odtod
v severni smeri do podnožja zagrebških hribov, dospemo
kmalu v Topliško dolino, kjer izvira močan in jako topel
zdravilni vrelec S t u b i c a blizu večjega mesta Dolenje
S t u b i c e. Odtod nas vodi pot po ozki dolini do Krapine.
Ta lepi in povsem mestno urejeni kraj leži ob potoku Kra«
pinici. Prav nad mestom se dviga grad Krapina, pri katerem
so še razvaline starega gradu in zanimiva prirodna jama.
Mesto samo ima lepo župno in frančiškansko cerkev s
samostanom. Na trgu stoji kip pisatelja Ljudevita
G a j a, ki se je rodil v Krapini in si pridobil zaslug za narod.
Pred kakimi osemdesetimi leti je začel izdajati prve hrvaške
časopise. S svojim delom je dosegel, da so Hrvati začeli
pisati vse knjige v hrvaškem jeziku. V Krapini so novejši
čas ustanovili dobro urejeno zdravilišče z mrzlo vodo.
Poznano je pa mesto tudi zaradi tega, ker so v njegovi
okolici izkopali v neki steni pred več leti človeško okostje,
o katerem sodijo učenjaki, da je staro že več tisoč let.

230

Iz Krapine pridemo proti jugozapadu v lepo urejeno
in glasovito kopališče Krapinske toplice.  Zapadno
odtod vodi pot po krasni dolini v večje mesto Pregrado
prav pod Kosteljsko goro,  ki zapira od zapadne
strani zagorsko dolino. V južni smeri pridemo iz Pregrade
preko večjega kraja Klanjca  z lepo okolico do Zapre*
šiča, odkoder se vrnemo lahko z železnico ali po cesti v
Zagreb.

Če si tako ogledamo Zagorje, se lahko prepričamo, da
je to lepa in blagoslovljena pokrajina. Podnebje je bolj
hladno, ali milo in ugaja človeku, živalim in rastlinam.
Dobro rodi vsakovrstno žito, zlasti koruza. Enako ugodno
uspevata sadje in vinska trta. Poleg tega skriva Zagorje v
hribih obilo bogastva. Na mnogih krajih kopljejo rudnine,
zlasti premog. Veliko ceno dajo Zagorju zdravilni vrelci,
katerih je tod več nego v kateremkoli delu naše domovine.

Vendar pa žive v Zagorju precej težko, to pa največ
zaradi tega, ker so pregosto naseljeni in imajo vsak zase
premalo zemljišča. Ljudje pa so zelo marljivi in odhajajo
na delo posebno v Zagreb. Zagorci se bavijo največ s po*
ljedelstvom in živinorejo. V najnovejšem času goje zlasti
purane in jih razpošiljajo na daleč. Žalostno pa je, da opu¬
ščajo vedno bolj staro nošo in stare običaje. Le redko je še
videti — in to največ pri ženskah — kot sneg belo in lepo
vezeno narodno obleko.

V Zagorju je polno gradičev in skoro z vsakega se
nam beli prijazen, lep dvor. In tudi veliko razvalin starih
gradov priča, da so nekdaj mnogi hrvaški velikaši iskali in
našli prijetno bivališče v lepem Zagorju.

Po Ilrv. čitanki.

214. Visoka Hrvaška.

Med Hrvaškim Primorjem od Reke dalje in gorovjem
Velebitom na eni strani ter reko Kolpo na drugi strani se
razprostira tisti predel Hrvaške, ki je najhribovitejši ter
leži med vsemi njenimi deli najviše nad morjem. Zaradi te
visoke lege se imenuje ta del Visoka Hrvaška. Skozi njo
tečeta ponikalnici Lika in Krbava.

231

Večji del Visoke Hrvaške zavzema visoka planota Lika,
ki se razprostira med gorovjem Velebitom na jugozapadu,
pa med Veliko in Malo Kapelo ter Pleševico planino na
severovzhodu. Ponikalnici Lika in Krbava označujeta kraška
tla. In res je Lika prava kraška visoka planota. Leži 570 m
nad morsko gladino ter ima tri velika kraška polja, in sicer
pri Otočcu, Gospiču in Udbini. Skozi to pokrajino teče zna;
menita liska železnica. Od proge Reka—Zagreb se odceplja
pri Ogulinu ter spaja blizu Knina to progo z železnico, ki
vozi s Hrvaškega do Šibenika in Splita v Dalmaciji. Liška
visoka planota je znamenita zaradi velikanskih gozdov, ki
so njeno največje bogastvo. Znamenita je pa tudi zaradi
svojih prirodnih krasot. To znamenitost ji daje potok Slun;
čica, ki se pri Slunju izliva v Korano ter pada pri izlivu
skoro dvajset metrov globoko vanjo s krasnimi slapovi.

Drugi po svoji krasoti znameniti kraj te pokrajine so
Plitvice, tako imenovane po potoku enakega imena. Tu so
pod Seliškim vrhom znamenita Plitvička jezera. Potok
Plitvice se cepi tu ob približno 80 m  visoki steni na dva
slapa. V globočini tvorita jezero, ki iz njega teče reka Ko;
rana. Poleg tega je tu še 12 jezer, ležečih drugo pod drugim,
iz katerih v slapih šumi voda. Semkaj prihaja vsako poletje
na tisoče ljudi gledat nepopisno lepoto slapov in jezer.

Podnebje v teh krajih ni tako ostro kot na Liki. Tudi
zemlja je ponekod plodovitejša. Vendar je še dosti apnenih
tal in zato tudi mnogo špilj in ponikalnic.

Prebivalstvo liške visoke planote je ubožno in odhaja
v tujino, da si kaj zasluži. Je pa silno močno in utrjeno.
Narodna pesem ga opeva v pesmi: Junak sam iz Like.

Ta del Hrvaške je pa tudi zgodovinsko jako znamenit.
Udbina je za Hrvate to, kar je Kosovo za Srbe. Tu so
Hrvatje leta 1493. doživeli velik poraz. Bosenski Otman
paša je pridrl v tem letu z mogočno vojsko do Udbine.
V bran se mu je postavil hrvaški ban Mirko Derenčin. Nje;
gova vojska je bila pa premajhna, zato jo je Otman popol;
noma porazil. Ban Derenčin sam je prišel z množico ljudstva
v turško sužnost, kjer je po treh mesecih umrl od žalosti in
jeze v temnici. Njegov sin Pavel pa je padel v boju.

Sosednji Bihač, ki je že v Bosni, in Udbina sta bila
pozneje glavni izhodišči Turkov. Odtod so pripravljali

232

napade na sosednje naše kraje in odtod so pripravili tudi
napad na Sisek, kjer jih je leta 1593., torej ravno 100 let po
strašnem porazu Hrvatov pri Udbini premagal hrabri
Andrej Turjaški. V tej bitki je padel turški poveljnik Hasan
paša, ki je utonil v Kolpi.

Bitko pri Udbini opeva tudi narodna pesem z naslovom
»Smrt bana Derenčina«, ki nas zelo spominja onih pesmi, ki
opevajo poraz na Kosovem polju.

Bitko pri Sisku je opisal v svoji baladi »Mea Kulpa« naš
pesnik Anton Aškerc Ciril Pc trovec.

215. Hrvaška in Slavonija.

V Hrvaški in Slavoniji živi preko dva milijona prebi?
valcev. Vsi kraji niso enako naseljeni. Najgosteje je nase?
ljeno Hrvaško Zagorje, a najredkeje Lika in Krbava.

Na severni strani Hrvaške in Slavonije je najskrajnejša
točka Drava pri Varaždinu, na južni Velebit pri Zrmanji,
na zahodni mesto Reka in na vzhodni Zemun pri izlivu
Save v Dunav. Sosednje pokrajine Hrvaški in Slavoniji so
Madjarska, Srbija, Bosna in Dalmacija ter Slovenija.

Tla so v Hrvaški in Slavoniji zelo različna. Na nekaterih
krajih se visoko dvigajo, na drugih so pa jako nizka. Od
zapada proti vzhodu se tla znižujejo, od severa proti jugu
pa so gore vedno višje in obsežnejše ter se končujejo s
kamenitim Velebitom, najvišjo goro na Hrvaškem, ki deli
kot visok zid Hrvaško od Dalmacije. Slavonija je torej
največ ravna, Hrvaška pa bolj gorata. Pa koliko je razlike
med gorami, ki se raztezajo po severni Hrvaški in Slavoniji,
in gorami, ki so se posule po južni Hrvaški!

Gore med Dravo, Dunavom, Savo in Kolpo so obrasle
z lepimi šumami. Primeroma so nizke in opasane zlasti
z južne strani z manjšimi bregovi in holmi, po katerih se
vrste vinogradi, slivniki in nasadi orehov.

Gore južno od Kolpe in Save so znatno višje in veli?
častnejše. Namesto gostih šum štrli v nebo največ le golo
kamenje, namesto lepih dolin vidimo same kotline in po?
nikve. Poleg tega so tod globoke špilje, od katerih so ne?
katere zelo prostrane in lepe. Ti kraji imajo tudi veliko
slapov in jezer.

233

Prostrane nižine se raztezajo le ob Dravi, Savi in
Kolpi. Ves svet ob teh rekah se znižuje proti vzhodu ter
prehaja v Podunavju v veliko Ogrsko nižino.

Hrvaške vode teko v dve smeri: ene proti vzhodu v
Črno morje, druge proti zahodu v Jadransko morje. Reke,
ki tečejo proti vzhodu, se vale polagoma in namakajo plodne
nižine, reke zahodne smeri so pa navadno kratke, teko
brzo in imajo velik strmec. Tudi ponikovalk je nekaj, ki
se po krajšem ali daljšem teku izgubljajo v ponikvah in
se izlivajo pod zemljo v Jadransko morje.

Podnebje je kaj različno. V Primorju je zelo milo in
toplo. Zaradi tega uspeva tudi tako drevje, ki raste drugače
le po gorkih krajih: oljka, smokva in datelj. Lika, Krbava
in vsi drugi kraji proti Kolpi imajo ostro podnebje. Zima
je zelo dolga, tudi sneg zapade na debelo. Poletje je toplo
in suho. V severni Hrvaški in zahodni Slavoniji je splošno
ugodno in zmerno podnebje, v vzhodni Slavoniji pa imajo
vroče poletje in ostro zimo.

Prebivalci Hrvaške in Slavonije se bavijo največ s po*
Ijedelstvom in živinorejo. Vendar pa niso vsi kraji enako
plodni. Zemljišča so v vzhodnem delu Hrvaške, zlasti v
Primorju, v Liki in Krbavi največ neplodna in so prikladna
edino za gorsko pašo. V severnem delu Hrvaške in Slavo*
nije, zlasti v Sremu so pa jako plodovita in pripravna za
vsako gospodarsko panogo.

Gore hranijo v sebi dosti rudnin, ponekod celo zlato in
srebro, kopljejo pa samo svinec, baker in železo ter premog.
Apnenca in kamena za zgradbe je v izobilju. Poleg tega so
gore, zlasti na severu in vzhodu pokrite z gostimi šumami.
Hrvaški, posebno pa slavonski hrasti so izvrstni za bro*
dove, doge in za podloge železniškim tračnicam.

Tvornic ni veliko v teh krajih. Največ jih je okoli ve*
likih mest. Proizvajajo pa v njih železo, steklo, lončeno,
platneno, bombažno in leseno robo, usnje in papir. Male
obrtnosti so začele propadati. Mnogo blaga uvažajo iz
tujih tvornic.

Novejši čas se je zopet začela dvigati tudi trgovina.
Mnogo pripomaga k temu prevažanje blaga z ladjami po
morju in velikih rekah. Tudi lepih cest so veliko zgradili

234

novejši čas in razpredli tudi železnice. Največ železnic ima
Slavonija. Važna je najnovejša proga preko Like in Krbave
v Dalmacijo.

Po Hrv. čitanki.

216. Dalmatinsko Zagorje.

Ako gremo iz Like preko Velebita proti jugu, pridemo
v kraj z dvema glavnima gorskima grebenoma. Prvi greben
se razprostira na vzhodni strani Dalmacije, tvori bosensko*
dalmatinsko mejo in se vleče do reke Neretve. To so Di =
narske planine.  Drugi, zapadni greben pa se vleče
proti morju in ga imenujejo Pi imorske planine.  Di*
narske planine so jako visoke, 1oda proti Neretvi se vedno
bolj nižajo, Primorske planine pa so ravno proti Neretvi
vedno višje.

Gorati kraj Dalmacije, ki leži med Dinarskimi in Pri*
morskimi planinami, se imenuje Dalmatinsko Zagorje.

Vode, ki prihajajo iz planin, se zbirajo v vrelce, potoke
in reke. Kakor povsod na kraških tleh tudi tu ni veliko
rek, a še te tečejo kaj malo časa po zemlji. Glavne reke so
Zrmanja, Krka, Cetina in Neretva.

Zrmanj  a prihaja iz Like in se vije skoraj do izliva
v morje vedno le med grebeni. Krka  izvira izpod neke
pečine pod Dinarsko planino, teče preko velikega polja,
dere večkrat globoko preko robatih skal, blizu mesta Skra*
dina dela krasen slap in se izliva pri Šibeniku v morje.
Cetina  izvira tudi pod Dinarsko planino, napaja poljane
in ravnice, preden pa se izlije v morje, napravlja še mnogo
krasnih slapov. Neretva  je najširša in najglobočja dah
matinska reka, pa ne izvira v Dalmaciji, nego v sosednji
Hercegovini. Po njej plovejo večje ladje in parobrodi. V
več rokavih se izliva v Jadransko morje.

Dosti je krajev, kjer se voda izgublja v ponikvah ter
pod zemljo ali pa se zbira po špiljah in iznova privira
na dan ter se izliva v potoke in jezera. Največ jezer te
vrste je po visokih plodnih ravnicah, ki jih imenuje ljudstvo
polja. Lepo je Kninsko polje,  ki ga namaka reka
Krka. V vzhodni Dalmaciji je največje in najširše Senj*
s k o polje,  preko katerega teče reka Cetina in na

235

katerem stoji mesto Senj.  V Senju se je ohranila lepa na=
rodna igra »s e n j s k a alka«.  Podobna je konjski tekmi
in se vrši vsako leto dne 18. septembra meseca. Vsi igralci
so oblečeni v prastaro narodno obleko. Suknja dokolenka
je iz modre svile in opremljena s srebrnimi zaponkami. Na
glavi nosijo klobuk z belimi perjanicami, na nogah čevlje
na trakove, pripasano imajo sabljo, v roki drže dolgo kopje
in za pasom sta zataknjeni dve kratki puški.

Zemlja rodi obilo žita in sadja, zato je ljudstvo precej
imovito. Prebivalci po brdih pa so jako siromašni in žive
samo od drobnice, ki nima tod dovolj paše. V brdih je
veliko koristnih rudnin. Blizu Senja kopljejo premog, asfalt
in kameno smolo.

V Dalmatinskem Zagorju so ljudje visoke in mečne
postave, temne polti, črnih las, živega pogleda, krepke in
odkrite besede. Pošteni so in gostoljubni. Narodne svetinje
ljubijo in skrbno čuvajo. Tudi v daljnem svetu se radi sp o s
minjajo domovine ter skrbe za napredek svojega naroda.

Po Hrv. čitanki J. Pirc.

217. Odakle si?

»Odakle si, momo, iz daleka 1’svjeta?«

»Ja sam sestra vaša tamo oko Spijeta.

Kitnjasto mi ruho staro, starinsko je,
a Jadransko more ogledalo j’ moje.

To starinsko ruho tople grudi krije,
a u grudhna ovim toplo srce bije.

U toploti ovoj srpski nad se zgreva,
ma da sam daleko od vaših krajeva.

Jedna krv je naša, jedre su nam želje,
jedna nam je tuga, jedno nam veselje.

Svoji nek se znaju, ma i na kraj sveta —
ja sam sestra vaša tamo oko Spijeta.«

Jovan Jovanovič Zmaj.

236

218. Bosna in Hercegovina.

Bosna in Hercegovina sta bili pod turško oblastjo do
leta 1878., ko ju je zasedla Avstrija. Sedaj pripadata naši
lepi Jugoslaviji. Ponašata se s prostranimi šumami, lepim
poljem in z livadami. Po Bosni teko savski pritoki Vrbas,
Bosna in Drina, po Hercegovini pa Neretva, ki se izliva
v Jadransko morje. Pridelujejo turščico in slive, ki jih v
velikem izvažajo. Poleg tega ponekod uspevajo južno sadje,
vino in izvrsten tobak. Rud je v izobilju, pa so jih le malo
izkopavali doslej.

Obrtnost ni posebno razvita, dasi lepo napreduje izde.
lovanje kovin, platna in kož. Prebivalci izdelujejo poljsko
in domače orodje, orožje, posebno puške, sablje in hand*
žare. Kotlarji izdelujejo tudi različno posodo za domačo
potrebo. Jako slove preproge, ki jih izvažajo v Sarajevo,
Visoko, Zenico in Fočo. Ženske umetno vezejo perilo,
imovitejše z zlatom in srebrom. Jermenarski, stolarski in
krznarski obrt tudi cveto.

V novejšem času so ustanovili tri pivovarne in dve
državni tvornici za tobak, v Ženi tudi papirnico.

Trgovina napreduje bolje, odkar so zgrajene železnice
iz Broda v Sarajevo, iz Metkoviča preko Mostara v Sara*
jevo in preko Kostanjevice in Dobrlina v Banjo luko. Ko
bo zgrajena proga Sarajevo—Travnik—Livno—Split, tedaj
se razvije orjaško.

Bosna in Hercegovina merita 51.028 km 2  in imata 1 mi*
lijon 591.036 prebivalcev, ki so po narodnosti sami Hrvati
in Srbi. Grškoiztočnih vernikov je 673.246, muslimanov
548.682, katolikov 334.142, protestantov 3596 in izraelitov
8213.

Glavno mesto Sarajevo,  ki ima 59.000 prebivalcev,
je središče prometa in trgovine ter sedež bosenske vlade.
Znamenita so še mesta Mostar  kot glavno mesto Herce*
govine, Travnik, Banja luka, Bihač, Zvornik, Brčka in
Trebinje.

237

219. Zašto je Hercegovina kamenita.

Razgovarali se jednom Turci i raja hercegovačka:
»Hvala da je Gospodu Bogu, zašto je ovako naša Hercego*
vina brdovita i krševita, a nije poljevita kao Bosna, naša
posestrima?« Odgovori jedan hodža: »Ja sam čitao u staroj
knjiži, kad je Bog po zemlji išao, pa gdje je što od prilike
video, da treba, naredio bi andjelu, koji je za njim nosio
torbicu punanu piljaka, da onde baci jedan, a rekao bi Bog:
»Ovdje da bude planina, a ovdje brdo, a ovdje gomila, a
ovdje glavica, a ovdje polje.« Kad su došli u Hercegovinu,
prospe se andjelu torbica, a u to Bog — da mu je za slavu —
naredi: »A ovdje brdovito i kamenito.« v  . v  . ..

220. Beograd in njegova okolica.

Južno od izliva Save v Dunav stoji na višini nad Savo
in Dunavom prestolnica kraljevine Srbov, Hrvatov in Slo*
vencev — Beograd.

Z zahoda, severa in juga mu odpirata pristop Sava in
Dunav. Te vodne poti, ki se bolj ali manj vse stikajo pod
Beogradom, dajejo kraljevemu mestu velik trgovski pomen.
Ni čuda, da so se od nekdaj že obračale v Beograd oči vseh
narodov!

Kratko dobo so bili njegovi gospodarji stari narodi.
Njegova zgodovina pa izpolnjuje tudi zgodovino Rimljanov,
Bizantincev, Bolgarov, Srbov, Avstrijcev in Turkov. In la
zgodovina je bila burna ter polna izprememb.

Z višine, ki stoji na njej Beograd, je zelo prostran in
raznoličen razgled. Posejana ali z vinsko trto zasajena brda,
ki se nižajo v polkrogu od Dunava iznad Višnjice pa do
Save iznad ustja Topčiderske reke, ga obdajajo z južne
strani. Izza teh brd se dviga kopasta Avala s krasnimi
šumami. S prostim očesom vidiš na njej razvaline starega
mesta Žrnova.

Daleč od zahoda strme kvišku visoki vrhovi: Jablanik,
Medvednik, Cer in Vidojevica, ki se dviga iznad Lešnice
ne daleč od reke Drine.

238

Preko Save na severozahodu se v daljavi ozira vate
Fruška gora, v tvoji neposredni bližini pa se spušča v nizko
savsko ravnino vzhodni Srem. Na njegovem skrajnem delu,
ki se opira ob sam Dunav, se beli beograjsko predmestje
Zemun.

Na severovzhodu gledaš preko Dunava na enolični,
ravni Banat. Ta je ob dolgotrajnem deževju ves pod vodo.
V takem stanju spominja na Panonsko morje, ki je tukaj
valovalo v davnih dobah.

Od vzhoda se belijo lične hiše pančevske, v daljavi za
njimi pa opazimo v megli že zadnje izrastke Sibinjskih

Kar P at0V ’ Po VI. Kariču.

221. Kosovo.

Kosovo polje je kotlina sredi Balkanskega polotoka,
ki je približno 64 km  dolga in 14 km  široka. V njenem
južnem delu so velika močvirja, ki so že večinoma umetno
osušena. Na Kosovem polju raste prek in prek rdeče cvetje,
ki se imenuje »božur«. Po velikosti in obliki je to cvetje
podobno potoniki. Kadar cvete, je vsa obširna planota odeta
v temnordeč plašč. Ta cvetica je zrasla iz krvi junakov, ki
so jo prelili na tem poliu v boju »za krst častni in slobodu
zlatnu«.

Glavna kosovska prometna žila je železnica iz Soluna
na Skoplje, Kačanik, Lipljan do Mitroviče. Od nje vodi
cesta do Prizrena in dalje na Skader. Iz Prištine drži cesta
ob Labu do Niša. Na Kosovem se križajo glavne prometne
smeri od Carigrada do Jadranskega morja in v Bosno ter
iz Soluna k Dunavu.

Kosovo polje je bilo zaradi svoje lege vedno bojišče v
balkanskih vojnah. Tu so se v letih 1072.—1094. borili Srbi
štirikrat proti Grkom. Slavno pa je postalo ime Kosovo po
veliki bitki med Srbi in Turki na Vidov dan, 15. junija
(starega štetja) leta 1389.

Po Konst. Jirečku.

239

221. Kosovska Stara Srbija.

V Srbiji ni pokrajin, ki bi se mogle ponašati s toli==
kimi zgodovinskimi spomini kot Kosovo in Metohija. Med
mnogimi važnimi spomeniki iz velike srbske prošlosti sc
imenitni zlasti Prizren, Novo brdo, Zvečan, Peč, Dečani in
Gračanica. Po pravici so imenovali že stari pisatelji te
kraje »kraljico in carico prave Srbije«.

Ni tu visokih, težko prehodnih gor, zato je bila trgovina
s sosednjimi pokrajinami vsekdar jako živahna.

V kosovski Stari Srbiji rastejo veliki hrastovi in bukovi
gozdi, zelenijo bujni pašniki in livade. Redki so vinogradi,
obilo pa je prostranih žitnih njiv, zlasti goje pšenico in
koruzo.

Na Kosovem je razvodje med pritoki Egejskega in
Črnega morja. Razvilo se je na dnu nekdanjega Kosovskega
jezera. Glavni vodi sta Nerodimka in Sitnica, ki dobivata
več manjših pritokov. Nerodimka teče skozi južno Kosovo
in se izliva v Lepenac, Sitnica se pa izteka pod Mitrovico
v Ibar.

Poedini deli prostrane kotline imajo različna imena.
Najširši — glavni del — ima večja kraja Prištino in Vučitrn.

Skoro v sredi med Prištino in Vučitrnom se izliva v Sit*
nico Lab, ki prihaja iz Labske župe ali z Malega Kosovega.
Tam, kjer se končuje Labska soteska in prehaja v Kosovo
polje, je izvršen eden največjih svetovnih dogodkov: kosov*
ski boj.

S Kosovim so vezane in od njega gospodarsko odvisne
sosednje kotline in prostrane doline. Tako z juga Sirinič,
Gornja in Dolnja Morava. Okoli pravega širokega Kosovega
je na zapadu Drenica z Lapušnikom, a na severovzhodu
Podujevo. V gornjem delu Laba je župa Belasica, ki se
imenuje v spominskih ostankih tudi Vrhlab, brez razloga
se je pa udomačilo za Lab ime Malo Kosovo.

Zemlja je črna, rodovitna in rodi bolje ob suši nego
ob moči. Največ sejejo pšenico, ječmen in koruzo, sade
krompir, sejejo luk in ljutiko (papriko). Goje tudi dosti
živine, zlasti ovac, konj in koz. Na Kosovem uspeva tudi
vsakovrstno sadje, n. pr. slive, jabolka in hruške. Od

240

celokupne kosovske pšenice porabijo samo četrtino doma,
ves preostali pridelek pa izvozijo v Solun.

Kaj preproste so koče na Kosovem polju. Zgrajene so
od pletenine, oblepljene z blatom in pokrite največ s slamo.
K vsaki hiši spada tudi velik dvor, zato so kosovska sela kaj
obsežna. V njih so se ohranili nekateri kaj lepi običaji.
Tako ima skoro vsaka koča »gusle« in skoro vsak zna
gosti na strune in svirati v dudo. Dalje slave badnji dan,
t. j. kresni dan. Ta dan žgo na večer slamnate kresove. Jako
lepo praznujejo Božič in časte Jurijev dan.

Za pravo Kosovo so velikega pomena mesta, ki leže
tik ob železnici ali prav blizu nje.

Iz Skoplja se pripeljemo po železnici doi prve take po?
staje, zvane Ferizovič,  važne kot križišče potov in kot
trgovska postaja. Ker živi tu malo Arbanasov, je še precej
varno mestece. Danes šteje že nad 200 trgovin in skladišč,
zlasti za kosovsko žito.

Dalje proti severu, pa nekoliko oddaljeno od železnice
leži Priština,  med današnjimi mesti na Kosovem ne*
sporno najstarejše. Potisnjena v vzhodni rob najširšega
kosovskega predela ima lice pravega kosovskega mesta.

Priština je bila eno znamenitejših mest srednjeveške
Srbije, večkrat celo prestolnica srbskih kraljev.

V njeni bližini na jugu se dviguje monastir Gračanica,
božji hram, kjer so srbski junaki pred bojem na Kosovem
prejeli sv. obhajilo. Leta 1321. dovršena Gračanica ima pet
kupol. Stene monastirja so od klesanega kamena, polože*
nega v vrste med dva ali tri sklade opeke, in ker cerkev ni
ometana, se menjava rdeča barva opeke s sivozelenkasto bojo
kamena. Na cerkvi ni skoro nikakih kipovitih okraskov.

Med Prištino in Labom se je bila kosovska bitka. Ob
levi strani pota, ki pelje v Vučitrn, je grobnica sultana
Murata, džamija s krasnim mavzolejem (rakvijo), kjer sta
pa samo srce in drob Muratov, telo samo je shranjeno v
neki džamiji v Brusi v Mali Aziji.

Važna je dalje proti severu Mitroviča,  najživaln
nejše kosovsko mesto, odkar je zgrajena železnica. Leži
namreč v najsevernejšem delu Kosovega, kjer se končava
železnica in začenja bosenska pot. Na to zadnjo postajo
so navezani Kolašnici in Metohija, znatni deli severnega

241

Kosovega in Ibarske doline. Zelo važna je Mitroviča zatega«
delj, ker je izvozna in uvozna postaja Novopazarskega
sandžaka. Zato je na Kosovem glavno trgovsko mesto, s
katerim bo mogel tekmovati samo še Ferizovič.

S Kosovim je zvezana tudi Metohija. Metohija se ime*
nuje severni del kotline okoli izvira Belega Drima. V njej
je glavno mesto Peč. Zaprta severnim vetrom je Metohija
kaj rodovitna. Navadno žanjejo dvakrat v letu, travnike in
košenice pa kose celo trikrat. Osobito uspeva sadje, veliko
bogastvo leži tudi v borovih, jelovih in smrekovih šumah.

Med podrimsko«metohijska mesta prištevamo Prizren,
Peč in Dakovico, mesta plodnih kotlin, ki so danes odda«
ljena od glavnih prometnih črt in žive poglavitno le od
svoje okolice.

Največji je po legi in velikosti Prizren.  O njegovi
prošlosti v najstarejših časih ni dosti znano. Šele za carja
Dušana vemo, da se je kaj rad mudil v Prizrenu, ki se je
tedaj razvil do svojega vrhunca. Bil je eno največjih in naj«
slavnejših trgovskih mest. V njegovi okolici je še nekaj sle«
dov carskih dvorcev ter mnogo vlastelinskih letovišč. Tudi
pozneje, ko so ga že zavzeli Turki 1455. L, je ostala trgovina
v Prizrenu kaj živahna. Zatem se je razvila zlasti obrtnost.
Znano je bilo prizrensko orožje in cenjena tam pridelana
svila.

Prizrenski grad je postavljen na mestu nekdanje bizan«
tinske trdnjave. Ta grad je imel mnogo obokov, podze«
meljskih hodnikov in Vodovodov. Na vzhodni strani trd«
njave je bilo napravljeno posebno poslopje za vodnjake.
Ko so zavzeli Prizren Turki, je bila trdnjava razrušena.

Tri četrti ure hoda proti jugovzhodu v Bistriški soteski
so razvaline prastarega gradu Višegrada. Tu je bila nekdaj
bizantinska stražnica, postavljena na najširšem kraju v
Bistriški dolini. Srbi so jo pretvorili v grad in sezidali v njem
cerkev sv. Nikole.

Tudi današnji Prizren je znamenito trgovsko in obrt«
niško mesto. Zanimajo nas mnogobrojna rokodelstva bal«
kanskega vzorca: priznana so filigranska dela (zlata ali
srebrna pletenina), zlasti izdelovanje s srebrom okovanih
čibukov. Po teh domačih izdelkih si je pridobil Prizren velik
sloves; po njem se ravnata okus in moda onih krajev. Jako

16

242

je razvita trgovina tudi z drugimi kraji, posebno s Skadrom,
Beogradom in Sarajevom.

Železniška postaja za Prizren je Ferizovič.

Po svoji legi je Prizren imel v prejšnjih časih mnogo
večji pomen nego danes. Narodna pesem ga zove »srbski
Carigrad«. Skrit pod Šarplanino je bil Prizren na krajišču
države Nemanjičev. Težko je bilo priti vanj z vojsko, a s
spretnimi napadi je mogel njegov gospodar osvajati tudi
kraje, ležeče južno od Šare.

Severozahodno od Prizrena leži Dakovica  v rav¬
nici okoli reke Erezike. Po pretežni večini prebiva tu še
divje pleme Arbanasov, zaradi katerih se podjetni trgovci
ne naselijo ondi in se mesto ni moglo razviti.

Severno od Dakovice leži Peč.  Po lepi legi se more
vzporediti celo s Prizrenom. Je središče Metohije in sosed*
njih planinskih pokrajin. Milo podnebje ima in bogato
okolico, v kateri je razvito sadjarstvo, vinogradništvo, svi*
larstvo in negovanje duhana. Kot v Prizrenu so tudi v njem
razvita vsa rokodelstva balkanskega vzorca.

Poleg Gračanice sta izmed najznačilnejših spomenikov
stare srbske umetnosti najbolj ohranjeni še patrijarhalna
cerkev in Visoki Dečani.

Patrijarhija v Peči je prostrana, a nizka. Prvotno
zgradbo je postavil drugi srbski arhiepiskop, učitelj sv.
Save, sv. Arsenije v 13. veku. Ker je bila torej v Peči srbska
patrijarhija, je bila dolgo časa duhovno središče srbskega
naroda. Še sedaj je »Sv. Patrijaršija« veliki znak narodnega
edinstva.

Tri ure od patrijarhije leži ob znožju metohijskih
planin monastir Dečani ali Visoki Dečani, najslavnejša »za*
dužbina« velike srbske prošlosti in njene kulture v 14. sto*
letju. Ruski konzul Hiljferding misli, »da so Visoki Dečani
najlepši in najznamenitejši srbski monastir, najboljši spo¬
menik srbske veličine in pobožnosti, najdovršenejše delo
bizantinske umetnosti.« Cerkev ima obliko križa z okroglo
in visoko kupolo, prekrita pa je s svinčenimi pločami, ki
so neki tako debele, da jih ni bilo treba še nikdar obnoviti.
Vrhu kupole stoji prastar križ od čistega srebra. Tudi
notranjščina je silno dragocena.

Po dr. Dedijeru J. Pirc.

243

223. Stara Raška.

Na severozapadu Kosovega polja je planina Rogozna,
ki se začenja od Banjške nad Mitrovico in se razprostira
do Novega Pazara. Rogozna je prostorna in plečata pla*
nina, ki zagraja široke kotline Stare Srbije proti krševitim
planinskim predelom zapadnih srbskih zemelj. Na zapadu in
severu od Rogozne so okrožja Stare Raške ali Novopazar*
skega sandžaka, ki se po podnebju, rastlinstvu, gospodar*
stvu in narodnem življenju znatno razlikujejo od vseh do*
sedanjih okrožij Nove Srbije. Tu ni več prostranih in ravnih
kotlin, vso pokrajino zavzemajo visoke, težko prehodne
planine.

Stara Raška je razdeljena na več manjših oblasti. Ena
največjih takih celot je Novopazarsko polje, katerega
glavno mesto je Novi Pazar.  Vanj pridemo lahko iz
Sarajeva po lepo zgrajeni cesti ali pa preko Rogozne iz
Mitroviče, zadnje železniške postaje na Kosovem. Novi
Pazar je že od starih dob važno trgovsko mesto in tudi še
sedaj velikega pomena na poti med Prizrenom in Saraje*
vom. Leži v najbogatejšem delu Novopazarskega polja.
Nanj je navezan večji del okolice. Glavno mesto je in
glavno počivališče na bosenskem pctu, ki vodi od Mitroviče
v Bosno.

Med potjo Novi Pazar-Sarajevo leži Sjenica,  okoli
katere so bile močne utrdbe. Na prostranem, toda neplod*
nem Sjeničkem polju pridelujejo le oves in ječmen, pasejo
pa velike črede ovac. Pri Sjenici se pot cepi. Južni pot pelje
v Prijepolje, severni pa v Novo Varoš. Pod Pribojem so
oba pota zopet združujeta.

Prijepolje  leži v ozki, a kaj lepi dolini ob obeh
bregovih Lima. Ker pa ta reka ob vsakem deževju ali ob
tajanju snega zelo naraste ter poplavi okolico, je Prijepolje
ob takih časih vedno pod vodo. Prebivalci se pečajo po
večini s trgovino 1 . Prijepolje ima tudi mnogo lepih zgradb.

Tudi vNoviVarošise  pečajo prebivalci s kupčijo,
zaradi slabih prometnih zvez pa trgovina ne uspeva kaj
prida. Na brdih okoli Nove Varoši so še ostanki Kara*
Dordevih okopov iz I. 1899.


16 *

244

Zahodno od Prijepolja leži Pie vi j e v majhni kotlini
Plevljanskega polja. Mesto je snažno in lepo. Srbi in Musih
mani imajo tu vsak zase po več šol in društev. V trgov*
skem pogledu ni Plevlje posebno važen kraj, zlasti odkar
je ukinjen promet z Dubrovnikom. Izvažali so volno, kože
in mnogo iztočnih proizvodov, uvažali pa po večini koloni*
jalno in manufakturno blago.

Po dr. Dedijeru.

224. Gornje Povardarje.

Najzgornjejši del Povardarja je sam zase celota. Ob*
krožajo ga od vseh strani visoke planine. Na severu proti
Kosovemu polju, Metohiji in dolini južne Morave ga za*
pirajo gore Šar, Črna gora (Karadag), Rujno in Kozjak. Na
zapadu ga oklepata Golešnica in Babuna, na jugu pa Ve*
leška soteska. Vzhodno mejo tvorita reki Bregalnica in
Zletovska reka.

Po podnebju, rastlinstvu in narodnih običajih se raz*
likujejo zlasti planinske župe Gornjega Povardarja od vseh
drugih, to pa posebno zaradi hribovite lege in oddaljenosti
od drugih žup.

Središče Gornjega Povardarja je Skopska kot*
lina,  v katero se stekajo vse prometne žile vsega okraja.
Obstoji pa iz več okolišev. Okolica Skopske kotline je po*
sebno lepa. Vidijo se nebotični planinski skladi, večinoma
goli, ponekod šumoviti, dalje lepe gorske skupine z ostrimi
vrhovi. Najlepši in najvišji skupini sta Jakupica in Ljubo*
tin. Mogočen je pogled na ta vrhova in to tem bolj, ker sta
tudi poleti pokrita s snegom. Poleg tega se odlikuje Skopska
kotlina z velikim številom ozkih in globokih tesni.

V Skopski ravnini je še mnogo močvar. To so zadnji
ostanki nekdanjega vardarskega korita, ki pa ga je opustila
reka in začela teči severneje. Sicer je pa ostali del medvodja
najplodovitejši del Skopskega polja.

V jugovzhodnem delu Skopskega polja se Vardar po*
sebno ob spomladanskem in jesenskem deževju vedno
razliva in poplavlja večji del doline. Tudi mnogo drugih
rek ne more do Vardarja, ampak teko kar po polju. Zaradi
tega nastane ob takih letnih časih na tem polju pravo

245

jezero, ki se sicer odteče, a zapusti še mnogo vode in
močvar. Zato se ves ta kraj imenuje Blato ali Blatija. Ta
jezera so ob robeh obrasla z bičevjem, ki ga uporablja pre*
bivalstvo v domačem gospodarstvu.

Ovčje polje je rodovitna pokrajina, ki se dviga valo*
vito iznad Skopske kotline. Največ sejejo pšenico in mak.
Tudi vinogradov imajo precej, vendar pa kaže vse, da se
bodo skoro pečali več z živinorejo nego pa s poljedelstvom.
Že sedaj vidimo po pašnikih nekatero čredo ovac in velike
trume konj in goved. Ovce imajo lepo in dolgo volno, ki
jo prebivalci drago prodajajo, pa tudi goved zelo cenijo
okoličani. Vendar pa so prebivalci Ovčjega polja najbed*
nejše ljudstvo v Skopski dolini.

V Skopski ravnini pridelujejo veliko vina in žita, manj
duhana in maka. Negujejo tudi lan in konopljo ter svilo*
prejko. Sela okoli Katlanovskega jezera se veliko bavijo
z ribarstvom.

Na splošno je pa Tetovska kotlina  ena najbo*
gatejših pokrajin na vsem Balkanskem polotoku. Ljudje pri*
delujejo veliko več, nego potrebujejo doma, in to zlasti
koruze, ječmena, rži in ovsa. Priznan je tudi tobak. Od
Tetovske Bistrice do Kačaničke soteske je cela šuma sad*
nega drevja. Znana so zlasti gostivarska jabolka, ki so jih
v velikih količinah izvažali celo v Carigrad. Najlepše vrste
imenujejo »dulabije«. Tetovska kotlina je tudi bogata šum.
Prebivalci se bavijo največ z oglarstvom in drvarstvom.

Po ogromni večini so prebivalci v Gornjem Povardarju
pravoslavni in mohamedanski Srbi. Poleg njih pa žive še
Turki, Albanci, Vlahi in Cigani. Koče imajo razvrščene
okoli begove hiše, z navznotraj obrnjenim pročeljem, tako
da je videti s polja le en sam zid. Pota vodijo navadno
okoli sel ali poleg njih, jako redko pa skozi nje. Bela, z
opeko krita begova hiša se dviga ponosno iznad drugih,
ima običajno oddelek za moške (selamlik) in oddelek za
ženske (haremluk). Okoli njih so druga poslopja za služin*
čad, konje in žito. Koče Seljakov so pa kaj preproste,
manjše in pokrite s slamo. Na ograjenem dvorišču sta le
gumno in »burna«, t. j. krušna peč. Po dr Dedi j eru

246

225. Mesta v Gornjem Povardarju.

Eno najstarejših mest na Balkanskem polotoku je
Skoplje.  Še preden so Rimljani osvojili te pokrajine, je
stalo to mesto. Pozneje je bilo prestolnica srbskih carjev,
zlasti Štefana Dušana in Uroša. Preden so zavzeli Carigrad,
so smatrali tudi turški sultani Skoplje za eno svojih pre*
stolnic. Skoplje je bilo že največje in najimenitnejše mesto
na Balkanu, a leta 1689. so ga Turkom vzeli Avstrijci in
general Picolomini ga je dal zažgati. Pogorelo je vse, ne
ena hiša ni ostala. Od tedaj se ni moglo dvigniti Skoplje
več stoletij, šele odkar je izpeljana mimo njega železnica,
je postalo središče Kosovskega okrožja. Danes je eno naj*
večjih in najvažnejših mest na polotoku.

Skoplje leži ob obeh bregovih Vardarja. Večji del je
na višjem levem, manjši pa na nižjem desnem bregu. Na
severozapadni strani se vzdiguje Dušanov grad, ki je ščitil
nekoč vhode v bližnje doline.

Glavni del mesta je na levi obali Vardarja. V tem delu
stoje najstarejše zgradbe, ki so jim temelji ostali še izza
požara. Tu vidiš celo vrsto tesnih, raznovrstno zakrivljenih
ulic, prekritih z lesenimi krovi. V njih so prodajalnice z
raznovrstno robo in mnogobrojne rokodelske delavnice. Tu
najdeš rokodelca, kakršnegakoli hočeš, kar potrebuješ za
peko, za kuho ali za hrano sploh. V Skoplju vidiš nad 26
turških molilnic ali džamij. Pred marsikatero je okusno iz*
delan vodnjak. Tudi drugih cerkev je precej.

Če se peljemo iz Skoplja z železnico proti severo*
vzhodu, pridemo v K u mano  v o,  mestece ob važnem
razpotju. Podnebje je tu ostrejše nego v Skcplju, poletna
vročina hujša. Tudi zime so, zaradi severnih vetrov znatno
hladnejše, to pa zaradi bližine velikih planin in kumanov*
sko-preševske odprtine, skozi katero prodirajo mrzli se*
verni vetrovi v Skopsko kotlino. Poleg obrtov se pečajo
ljudje veliko s poljedelstvom. Tudi trgovina je jako razvita,
zlasti z žitom, živino in vinom. V kumanovski okolici pri*
delujejo veliko opija. Kot važna železniška postaja in gospo*
darsko središče ima Kumanovo veliko bodočnost.

Če gremo od Kumanova dalje po cesti, ki pelje proti
vzhodu, pridemo v Krivo  P a 1 a n k o. V soteski Krive

247

reke ležeče mestece se je razvilo le spričo živahnih pro*
metnih zvez in zaradi železnih rudnikov v bližini. Hiše so
zgrajene na ta način, da gleda zgornja preko spodnje. Tako
ima vsaka hiša odprt razgled v dolino in na nasprotno stran.
V Krivi Palanki sta precej razvita železna industrija in
rudarstvo.

Južno od Krive Palanke leži K r a t o v o med visokimi
gorami. Ulice so vijugaste in često tako strme, da je težko
hoditi po njih. Hiše so največ naslonjene druga na drugo,
vsaka je pomaknjena nekoliko naprej in se vzpenja, kot
da je postavljena za stopnico više. Iznad množice zbitih
hiš se dviga precej vitkih minaretov. Na ta način so po*
stavljene hiše samo v rudarskih krajih, in res so pred
mnogo leti kopali tu srebrno rudo.

Jugovzhodno od Skoplja leži ob vhodu v Veleško so*
tesko mesto Veles  ob obeh straneh Vardarja. Veles je
jako staro mesto; baje je stalo že 216. leta pred Kristom
z imenom Vilazora. Ko so Turki osvojili Macedonijo, je
prišel v njih oblast tudi Veles.

Vzhodno od Velesa, prav pod Plaskavico planino leži
Štip.  Zgodovina ga navaja jako rano. Okolica, posebno
Ježevo polje, je kljub kamenitosti še dosti rodovitna. Sejejo
koruzo, pšenico in mak, ki ga izvažajo zlasti v Solun. Štip
ima lice lepega in velikega mesta turškega sloga. Zlasti so
lepe mnogobrojne turške hiše. Poleg Srbov in Turkov šteje
prebivalstvo tudi dosti Ciganov.

Preden je bila zgrajena železnica, je bil Štip eden naj*
važnejših trgovskih središč Macedonije in Stare Srbije.
Zveze je imel z vsemi sosednjimi bolgarskimi kraji. Raz*
vita je bila zlasti trgovina z lisičjimi, zajčjimi, kunjimi in
drugimi kožami. Pozneje je z železnico ponehala trgovina.
Sedaj pospešujejo promet samo še živahne karavane me*
zgov in konj, natovorjenih s smolo, petrolejem in z drugim
blagom. Ohranil se je ta način prenašanja blaga iz kraja
v kraj zaradi krajše in cenejše poti.

Zahodno od Skoplja leži v lepi dolini Tetovo,  bo*
gato mesto, polno toplic, izvirkov in tekočih vod, in naj*
zdravejši kraj v tej dolini.

248

Južno od Tetova je mestece Gostivar,  ki se mu
pozna povsem turško lice. Zanimanja vredne so le lesene
prodajalnice, »dučani«. Po dr Dedijeru p pirc

226. Zapadna Macedonija.

Pojdimo iz Velesa po cesti, ki vodi v jugozahodno smer!
Med visokimi odrastki Babune planine izdolbena pot nas
privede v mesto Prilep,  prvi največji kraj v zapadni
Macedoniji.

Med vsemi mesti in gradovi v Srbiji je bil Prilep v
starih časih srbskemu narodu najljubši, zato je v srbski
narodni pesmi redkokatero mesto tako opevano kakor
Prilep Kraljeviča Marka. Narodna ustna izročila so oprta
na Kosovo in na Prilep. Tudi v največjih in najlepših sku«
pinah srbskih narodnih pesmi je opevana srbska prošlost,
ki sta ji središče Kosovo in Prilep.

Priljubljenost Kosovega je laže umevna, Prilep pa ni bil
nikdar ne največje niti ne najlepše mesto. Velika priljubi
Ijenost Prilepa prihaja samo od tega, ker je bil prestolnica
Marka Kraljeviča, naj znamenitejše osebnosti pri vseh Jugo«
slovanih. Drugače pa Prilep ni posebno živahno mestece,
tudi ne leži ob kakem važnejšem prometnem potu.

Zahodno od Prilepa je na drugem kraju kotline precej
veliko mesto K r u š e v o. Kruševo je eno najviše ležečih
mest na Balkanskem polotoku. Ulice so razpeljane po
strmih straneh brda Grumenja, zato so vse strme, ozke in
vijugaste. Hiše so še dosti okusno zgrajene iz granita. Vsaka
ima na pročelju lično ozaljšan balkon.

Če gremo iz Prilepa proti zapadnemu robu Pelagonijske
kotline, vidimo že od daleč P e r i s t e r i, 2350 m  visoki vrh
mogočne Nerečke planine. Pod njim se dvigajo v nebo
vitki minareti mesta B i t o 1 j a.

Redko je mesto, ki bi imelo toliko praznih, nepozidanih
prostorov — megdanov — kot jih vidimo v Bitolju. Odli«
kuje pa se z veliko lepimi trgovinami. Znamenit je bazar,
kjer dobimo lahko preden in nepreden bombaž, najlepšo
francosko in kitajsko svilo, perzijske preproge, krasne
čilime iz Prilepa in Kozana. Mesto ima tudi mnogo trgov,

249

kjer prodajajo razno blago: na žitnem trgu vsakovrstno
žito in moko, na »pekmez?pazaru« marmelado, med, poteli
celo led itd. Tudi je vsakovrstnih rokodelcev v Bitolju, vsi
so pa organizirani v zadrugah. Bitolj je bil središče vsega
verskega in narodnega gibanja v zapadni Macedoniji. Med
prebivalci je največ pravoslavnih Srbov, potem Turkov in
Arbanasov, dalje Cincarov in Grkov.

Stare mestne hiše pripadajo vobče vzorcu povprečne
balkanske mestne hiše. Tukaj je pri njih značilno le to, da
zavzemajo veliko prostora, da so vse z licem obrnjene
navznotraj in da oklepajo tudi veliko dvorišče. Tako so še
najbolj podobne velikim krčmam ali karavanskim postajam.

Iz Bitolja pridemo čez razrito gorovje po slabi cesti do
mesta Ohrida.  Ohrid je znan že izza starih dob. Za
časa Dušana ga je upravljal Branko Mladenovič, oče Vuka
Brankoviča. Pozneje je pripadal državi Kraljeviča Marka.
Važno vlogo je igral v cerkvenem življenju balkanskega
naroda.

Ohrid je po legi jezersko mesto. Ribji lov je bil že v
davnih dobah in je še danes stalen poklic znatnega dela
prebivalstva. »Riba od Ohrida«, hvaljena v narodnih pesmih,
sluje za najokusnejšo v večjem delu Balkanskega polotoka.
Zaradi milega podnebja prospevata tudi vrtnarstvo in
sadjarstvo. Po dr. Dedijeru J. Pirc.

227. Solun.

Solun je po svoji legi najvažnejše primorsko mesto,
ker veže po najkrajši poti vso srednjo Evropo s Sueškim
prekopom. Napredovati je začel izza otvoritve imenovanega
prekopa in dograditve moravsko-vardarske in bitoljske
železnice. Od tedaj je postal najvažnejše pristanišče za
izvoz sirovin balkanskih dežel in za vzhodno trgovino ne?
katerih srednjeevropskih držav. Iz njega izvažajo zlasti žito,
bombaž, tobak, svilne zapredke, mak, živino, volno, kože,
kozjo dlako. V Solunu so tudi tvornice, ki izdelujejo bom?
baž, usnje, kovine, barve, milo. Poleg teh je pa tudi več
parnih mlinov.

250

Solun ima čisto trgovsko lice. Sloveč je solunski bazar,
dolg celo ulico, pokrito z lesenim krovom. Ko odpirajo
trgovci vsako jutro prodajalnice, porazobesijo skoro vso
robo na ogled. Ali solnčna svetloba in čist zrak ne segata
v ta bazar, zato so trgovci navadno bledih in upadlih lic.

Na jugovzhodu Soluna je novi, najlepši del mesta,
Kalamarija, podolgovata vrsta vil, podobnih vilam na otoku
Krfu in Prinkipu pri Carigradu. Po dr Dedijeru  j Pirc

228. Jugoslavija, kraljevina Srbov, Hrvatov
in Slovencev.

Gorovje.  Severni del naše kraljevine sega v alpsko
gorovje. Greben Karavank  je prirodna meja Savske in
Dravske doline, ki ju veže v zgornjem delu prelaz L j u b el j,
niže doli pa Jezer ski prehod.  Med Savinsko in
Dravsko dolino se dviga odrastek Karavank — Savinske
planine,  katerih severovzhodni podaljšek je Pohorje.
Med Soško in Savsko dolino se razprostirajo proti jugu
J u 1 s k e Alpe,  ki se cepijo v več vej. Trnovska p 1 a *
nota in Polhograjski Dolomiti  so zadnji južni
odrastki. V Julskih Alpah stoji sivoglavi Triglav  (2864 m).
Lepota naših alpskih pokrajin zanima hribolazce in ljubi*
telje prirode.

Južno od Julskih Alp se pričenja Kras,  ki se razteza
čez Notranjsko, Istro, Primorje, Dalmacijo in Hercegovino
in tja doli preko Albanije in Grške. Čudovit svet je to,
poln podzemeljskih jam in prostorov. Reke teko po veliki
večini pod zemljo, le tu in tam se prikažejo na svetlo. Pod*
zemeljski prostori imajo dostikrat kaj lepe kapnike. Najbolj
sloveča je v tem oziru Postojnska jama,  ki jo pozna
že ves svet. Kjer so na Krasu  posekali gozdove, tam je
deževje in neurje odneslo prst in ostavilo golo kamenje.
Pusta in žalostna je ta pokrajina. Prebivalci imajo mnogo
truda za obstanek. Kjer je pa Kras pogozden, se ne razli*
kuje veliko od najlepših in najrodovitnejših krajev, pri*
manjkuje le vode. Najviše se vzpenjata na kraškem svetu
Kapela,  ob morju pa Velebit.  Med Dalmacijo in
Bosno so Dinarske Alpe.  Te preteka reka Trebinja.

251

Potem se ob obrežju še enkrat dvigne Kras. Tam sta
mu najvišji gori Lovčen in Orijen.  Nato prehaja v
nižino Skadrske kotline, kjer je Skadrsko jezero.
Voda tega jezera se izteka v Drino,  ki ji je povirje v
albanskih pokrajinah. Med Savo in Kolpo  se razprostira
Dolenjsko gričevje.  Po severnih obronkih je poraslo
z gozdovi, po južnih pa je posajeno z vinsko trto. To gris
eevje zapira podolžno gorovje Gorjanci.  Vzhodno od
njih se pričenja velika Hrvaška ravnina. Po Hrvaškem so
le nizka brda. Najznamenitejša je Fruška gora.  Po
Bosni in Hercegovini se dviguje do srednjih višav zelo
razraslo bosensko-hercegovinsko gorovje, ki ga po mnogih
krajih zagrinjajo pragozdovi. Po Stari Srbiji je brdovit svet.
Na vzhodu straži Srbijo gorski greben ZahodniBalkan,
na zahodu se dviga Gola planina,  ki se polagoma
spušča na slavno Kosovo polje.  To zapira na jugu
gorovje Šardak,  ki se vzdiguje do 2500 metrov visoko.

Politična razdelitev.  Jugoslavijo delimo v Slo*
venijo, Hrvaško, Besno in Hercegovino, Dalmacijo, Črno
goro, v Staro in Novo Srbijo.

Slovenija  obsega vse tiste pokrajine, koder preš
biva jezikovno pleme Slovencev. Sestavni deli Slovenije so:
Kranjska, južna Koroška in Štajerska, Medmurje in Preks
murje. Pa tudi sedaj k Italiji pripadajoča Goriška, deli
Primorja in Istre so slovenski. Glavno mesto Slovenije je
Ljubljana (60.000 prebivalcev).

Hrvaška  obsega pokrajine, v katerih prebiva jeziš
kovno pleme Hrvatov. Deli Hrvaške so: Hrvaška, hrvaški
del Istre, Baranja, Bačka ter Slavonija. Glavno mesto je
Zagreb (108.000 prebivalcev). Znamenita mesta so dalje:
Karlovec, Sisek, Varaždin, Čakovec, Pečuh, Osjek, Djakovar,
Hrvaški Brod. K Hrvaški spadajo tudi otoki Krk, Mali in
Veliki Lošinj in še nekaj majših otokov.

Bosna in Hercegovina  obsegata ozemlje, ki ga
je bila bivša Avstrija vzela Turčiji. Glavno mesto je Saras
jevo (59.000 prebivalcev). Važna mesta so še: Mostar, Tres
binje, Bosanski Brod, Bihač, Travnik in Višegrad.

Dalmacija  je ozek pas kraške zemlje ob Jadram
skem morju z vsemi otoki. Najvažnejši so: Brač, Lesin,
Korčula in Lisa. Glavno mesto je Zadcr (30.000 prebivalcev)

252

z dobrim pristaniščem. Važna mesta so dalje: Split, Dm
brovnik in Kotor z naravnim izvrstnim in varnim prista?
niščem Boko Kotorsko.

Črna gora  obsega bivšo kraljevino črnogorsko.
Glavno mesto je Cetinje. Znamenito je mesto Skader ob
enako glasečem se jezeru, potem Peč in Dakovo.

Srbijo  delimo v Staro in Novo. K Stari Srbiji pripa=
dajo sedaj tudi od bivše Ogrske priklopljene pokrajine v
Banatu. Nova Srbija pa obsega južne dele -Srbije, ki jih je
v vojni iztrgala Turčiji.

Glavno mesto Srbije je Beograd (111.000 prebivalcev),
ki je obenem tudi prestolno mesto vse Jugoslavije. Tu sta
kraljeva prestolnica in osrednja vlada. Najvažnejša mesta
so: Novi Sad, Subotica, Zemun, Kragujevac, Valjevo, Niš
(druga prestolnica), Priština na Kosovem polju, Prizren,
Skoplje, Bitolj in Prilep, rojstno mesto Kraljeviča Marka.

Narodnost.  Prebivalci Jugoslavije so en narod,
vendar se po narečjih in običajih ločijo v Slovence, Hrvate
in Srbe. Prvi prebivajo v Sloveniji, drugi v Hrvaški,, Istri in
deloma v Bosni in Dalmaciji, Srbi pa v Stari in Novi Srbiji,
v Banatu, Črni gori, po pretežni večini v Bosni in Hercego*
vini ter deloma v Slavoniji. Izmed drugih narodov je le
neznatno število priseljenih Nemcev in Madjarov.

Verstvo.  Po veri se ločijo Jugoslovani v rimske kas
tolike, pravoslavce in mohamedance. Mohamedancev ali
muslimanov je le malo število v Bosni in Novi Srbiji.

Prosveta.  Za prosvetno povzdigo Jugoslovanov
skrbe šole, in sicer: osnovne, meščanske, srednje in visoke.
Visoke šole so tri: v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani. Dalje
so tudi strokovne, obrtne, trgovske, tehniške, kmetijske,
šumarske, rudarske, gospodinjske, vojaške, mornariške šole
in še drugi učni zavodi.

Obrt in trgovina.  Obrt in trgovina nista v naši
kraljevini še na tako visoki stopnji, kakor bi bilo želeti,
pogoje pa imata vse za uspešen razvoj. Lega Jugoslavije
je tako ugodna, da se morata preko nje razviti obrt in trgo*
vina med severom in jugom, med iztokom in zapadom.
Vzroka manj razviti obrtnosti in trgovini moramo iskati v
bivši Avstriji, ki je zlasti v teh strokah narodnogospodar*

253

skega delovanja ne samo zanemarjala, temveč celo ovirala po
južnih deželah vsak večji napredek. Industrija se giblje po
veliki večini v alpskih pokrajinah Jugoslavije. Tu se bo v ne
dolgem času zaradi ugodnih razmer razvila lahko tako, da
bo tekmovala z inozemstvom.

Pridelki.  Nobena država nima glede pridelkov tako
ugodnih pogojev kakor Jugoslavija. Ob rekah so širne pla*
njave, kjer bujno rode vse vrste žita v toliki obilici, da
bomo lahko vsako leto izvažali ogromne množine v tujino.
Po nizkem gričevju raste vinska trta, ki je, če izvzamemo
alpske pokrajine in visoko gorovje, udomačena po vsej kra*
ljevini. Po južnih naših deželah zori južno sadje: limone,
pomaranče, smokve, oljke itd. Macedonski in črnogorski
tobak je obče znan in sloveč.

Les, rude, vrelci.  Naša pogorja pokrivajo košati
gozdi in širne šume. Samo les cenijo nad 18  milijard. To
je dragocen zaklad, kakršnega nimajo druge države. V
zemlji je obilo premoga (Zagorje, Hrastnik, Trbovlje, Ko*
čevje, Sevnica, Št. Janž, Dalmacija, Bosna, Hrvaška in
Srbija), ki je podlaga obrtnosti in prometu. V gorah leže
v izobilju še nedotaknjene razne rude, kakor železo, svinec,
baker, cin, cink, živo srebro, aluminij, srebro. Celo zlato
nam obeta Nova Srbija. Vse to čaka čarobne palice vede
in pridnih rok, da dvignejo neprecenljive zaklade v blaginjo
državljanov v svobodni Jugoslaviji. Po mnogih krajih iz*
virajo gorki vrelci, v katerih iščejo pomoči bolni ljudje.
Take vrelce imenujemo toplice (Dolenjske, Rimske, Kra*
pinske, Rogaške toplice, Banja v Srbiji).

Promet.  Prometu so namenjene mnoge železnice,
lepe ceste in plovne reke. Ker leži naša kraljevina ob morju,
se smemo nadejati, da se v kratkem razvije obsežna morska
plovba. Ne smemo pozabiti silnih moči naših rek, ki so do
danes skoraj neporabljene. Če vprežejo moč tekoče vode,
da bo proizvajala čim več električnih tokov, zasije Jugo*
slovanom doba solnčne sreče in veselega blagostanja.

Kmetijstvo  uspeva po vsej Jugoslaviji v vseh pa*
nogah, posebno pa živinoreja in poljedelstvo.

S ponosom lahko vzklikamo s pesnikom: »Lepa naša
domovina!« Fran Škulj.

254

229. Zvezdoznanstvo.

Cicibanček, vedi:
solnce je na sredi
v lepi zlati skledi.

Zemlja, vsi planeti
v vajeti zajeti,
k solncu so pripeti.

In v njegovi zarji
zemlja kolobari.

Solnce vsepovsodi
njihna pota vodi.

Okrog zemlje tava
luna vrtoglava.

Bog jim solnce ukrade,
v nič ves svet razpade.

Cicibanček gleda:
Prazna solnčna skleda,
njemu v glavi zmeda.

Oton Župančič.

230. Solnce, zemlja, luna in zvezde.

V nedeljo ob solnčnem zahodu je sedel učitelj s svos
jimi otroki na šolskem vrtu. Lepo se je žarilo nebo. Oče je
opozoril otroke na zahajajoče solnce. Začel se je med njimi
razgovor. Vsi so se oglašali.

Danica: »Oče, kaj pa je tam za zadnjimi gorami, ki jih
vidimo?«

Oče: »Če bi stali na onih zlatožarečih gorah, bi videli
prav tako v daljavi solnčni zahod kakor odtod, okoli nas
pa bi bila okolica podobna tej, kjer smo sedaj.«

Stanko: »Kje pa je konec sveta?«

Oče: »Milica, daj mi žogo! — Stanko, poglej in povej
mi, kje je konec žoge?«

Stanko: »Žoga nima konca, ker je okrogla.«

Oče: »Vidiš, tudi zemlja nima konca, ker je krogla,
seveda velikanska krogla.«

Danica: »Kako to, da je krogla? Kaj pa gore in doline?
Če bi bila krogla, bi bila brez gor in globokih dolin.«

Oče: »Zemlja je tako velikanska krogla, da ne motijo
gore in doline prav nič njene okrogle oblike. Vzemi žogo
ter jo potoči po prahu! Ali morda prah, ki se prime žoge,
izpremeni njeno obliko, ali je žoga zato manj okrogla?«

255

Stanko: »Razumem, oče. Zemlja je velikanska krogla.
In solnce? Ali je solnce tudi krogla, ali pa je plošča kakor
krožnik?«

Oče: »Tudi solnce je krogla, samo še veliko večja nego
zemlja. Iz solnčne krogle bi lahko naredil poldrugi milijon
naših zemelj.«

Danica: »Iz česa pa je solnce?«

Oče: »Solnce je iz takih snovi kakor naša zemlja, le
v tem se razlikuje od nje, da je na solncu nepopisna vro=
čina, ki je vse raztopila. Tam ni kamenja ne prsti; vse
solnce je žareča tekočina.«

Mara: »Zato je tako vroče!«

Stanko: »Oče, solnce je zašlo, ni ga več videti. Kje je
sedaj?«

Oče: »Vedno je na svojem mestu in ni zašlo.«

Danica: »Potem pa bi ga morali še videti. Pa saj potuje
po nebu! Vidimo ga vsak dan.«

Oče: »Le počasi, Danica! Zadnjič smo se peljali z že*
leznico. Kaj si opazila, ko si gledala skozi okno?«

Danica: »Videla sem, da so drevesa, polje in gozdi
bežali mimo nas.«

Oče: »Ali je bilo v resnici tako?«

Danica: »Ne, le mi smo se z vlakom pomikali dalje.«

Oče: »Vidiš, tudi z zemljo in solncem je tako. Solnce
stoji, zemlja pa se suče takole, kakor sedaj vrtim to žogo.
Tisti kraji, ki so obrnjeni proti solncu, ga vidijo in imajo
dan, oni pa, ki so obrnjeni od njega, ga ne vidijo, imajo
temo, ki ji pravimo noč. Zemlja se zasuče okrog sebe v
24 urah enkrat. Odtod imamo dan. Polovico dneva je
svetlo, polovico pa tema.«

Stanko: »Oho, oče! Saj je pozimi daljša noč, poleti pa
krajša!«

Oče: »Prav praviš. Kako je to, vam razložim o priliki.«

Zmračilo se je.

Mara: »Oče, glej, glej! Tam je priromala nova nebesna
krogla! Kako debelo gleda in smeje se!«

Stanko: »Tebi, ker si tako debela kakor ona. Oče, pro;
sim, povej nam kaj o luni!«

256

Oče: »Mara trdi prav. Tudi luna je nebesno telo.
Okrogla je kakor solnce ali zemlja, le veliko manjša je. Iz
zemlje bi naredil lahko 56 lun.«

Danica: »Ali je tudi žareča, ker sveti?«

Oče: »Luna je trda kakor naša zemlja. Svetlobo dobiva
od solnca. Res nam sveti ponoči, toda ta svetloba je le
odsev solnčne svetlobe.«

Stanko: »Kako naj razumem to?«

Oče: »Igral si se že z ogledalcem, ko si delal zajčka.
Solnčni žarki se odbijajo v zrcalu. Obrneš jih, kamor hočeš.
Tako nekako se odbija tudi na luni solnčna svetloba. Ta
nam razsvetljuje temne noči.«

Danica: »Oče, kaj pa luna, ali tudi mirno stoji kakor
solnce?«

Oče: »Ne, luna teka okoli zemlje, saj je njen otrok.
V 28 dneh pride enkrat okrog nje.«

Stanko: »Kako pa to, da vidimo včasih le polovico,
včasih celo, včasih le srp?«

Oče: »Temu je vzrok njeno premikanje. Luna ima
namreč trojno pot, in sicer okoli svoje osi, okoli zemlje in
z zemljo vred okoli solnca. Vrti se pa okoli svoje osi tako,
da kaže zemlji vedno eno lice. To njeno lice se pa izpre?
minja zaradi njenega premikanja okoli zemlje in z zemljo
vred okoli solnca. Kadar pride med zemljo in solnce, je
ne vidimo in pravimo, da je mlaj.  Kadar dospe zemlja
med solnce in luno, pa vidimo vse njeno lice in pravimo,
da je polna luna ali ščep.  Od mlaja do ščepa raste luna,
od ščepa do mlaja se manjša.«

Zmračilo se je popolnoma. Na nebu je zažarelo nebroj
zvezd in zvezdic.

Danica: »Oče, poglej, koliko zvezd je! Kaj pa so
zvezde?«

Oče: »Tudi zvezde so nebesna telesa. Nebroj jih je.
Veliko jih vidimo, še večje število pa jih je našim očem
nevidnih. Po večini so to solnca kakor naše solnce, neka?
tora še mnogo večja.«

Stanko: »Zakaj pa ne grejejo kakor solnce?«

Oče: »Predaleč so od nas, njih gorkota ne dosega naše
zemlje, le svetloba prihaja do nas, da jih vidimo.«

257

Danica: »Zakaj jih pa ne vidimo podnevi?«

Oče: »Zaradi velike solnčne svetlobe jih podnevi ne
moremo videti. Prižgi svečo, kadar solnce sije, ali ti bo
svetila?«

Mara: »Poglejte, poglejte! Ognjena kača na nebu!« (Na
južnem nebu se je utrnila zvezda.)

Oče: »To je utrinek. Ljudje pravijo: Zvezda se je
utrnila.«

Stanko: »Kaj je to, oče? Prosim, pojasni nam še to!«

Oče: »V nebesnem prostoru krožijo majhna nebesna
telesa kakor izgubljene ovčice. Če pridejo blizu zemlje, jih
pritegne nase in z velikansko hitrostjo padajo proti njej.
Kakor vam je znano, obdaja našo zemljo zrak. Ko prilete
taka telesa do ozračja in prerežejo zrak, se zaradi drgnjenja
ugrejejo tako, da se vnamejo in zgore v zraku. Pot gorečih
teles zagledamo in pravimo: Zvezda se je utrnila.«

Stanko: »To torej ni zvezda?«

Oče: »Bog ne daj! Če bi bila to zvezda, pa bi prišel za
nas sodnji dan. Ako bi se v našo zemljo zvezda zaletela,
bi bilo sveta konec.«

Danica: »Če vse telo ne zgori v zraku, mora ostanek
pasti na zemljo.«

Oče: »To se tudi zgodi. Našli so že več kosov, ki so
padli na zemljo. Prav velik tak kos imajo v mestu Meki
na Turškem. Ta kamen časte Turki po božje.«

Milica: »Mama kliče k večerji. Atek, pojdimo!«

Fran Škulj.

231. Utrinki.

Na visokem nebu,
na širokem polju
zvezdice vesele
so oči si zmele,
bruno poiskale
pa so se gugale

17

258

Bruno — krepko oje —

»voz veliki« dal je,
za podstavek zvezdo
v vozu jim izbral je:
petje, vrisk, skakanje,
smeh in prerivanje.

Sem — tja — gori — doli
zvezde se vrtijo
pa za zlato bruno
krepko se držijo.

To so vsem vesela
lica zažarela!

Sem — tja — doli — gori —
zvezde zakričijo,
na zapad, na iztok
v blisku odletijo.

Zvezdam neigralkam,
zvezdicam gledalkam
smeha zlato lice
močijo solzice.

Andrej Rape.

232. Uganka.

En zlatnik, en Srebrnjak,
a drobiža polovnjak.

Oton Župančič.

• --

VI. Iz davnih in sedanjih dni

233. Pesem slovenske mladine.

Na mesta njih, ki so živeli,
za nas čutili in trpeli
in pa umrli so za nas,
zdaj kliče nas usodni čas!

Vsi zdaj hitimo, da bo delo,
od njih začeto, nam uspelo!

Rod z zvestim delom naš cvetan
pričara v dom svobode dan.

Po žilah polje vroča kri

in v vedri glavi misli zdrave  —

tako iz duše nam kipi

ukaz: Naprej, zastava Slave!

E. Gangl.

234. Ljubljana.

O postanku glavnega mesta Slovenije, bele Ljubljane,
ni dosti znano zgodovini. Sloveči zgodovinar Dimitz pravi,
da je nastalo po bitki z Ogri na Leškem polju leta 955.,
Valvasor pa meni, da okoli leta 1000. Na vsak način pa je
njen razvoj pospešila nje ugodna lega ob Gradu, ki je
opasan na dveh straneh z Ljubljanico.

Prve zanesljive podatke za Ljubljano imamo iz L 1144.,
zakaj v tem letu je stala že gotovo. Na Gradu je takrat

17 *

260

zapovedoval grajski kapitan Vodalrik. Prvo ime, ki ga po=
znamo za sedanje stolno mesto Slovenije, je bilo Lubiana.
Mesto je že takrat cvetlo, zakaj Židje so že v toliki obilici
pritisnili vanje, da so si sezidali v sedanji Židovski ulici
židovsko shodnico in delali domačim trgovcem toliko
škodo, da je prišlo leta 1290. med njimi in kristjani do
velikega poboja.

Leta 1269. je bila Ljubljana že popolnoma uravnan,
občina, ki ji je stal na čelu sodnik slovenskega imena,
Procelj. Bila je obzidan in zaprt kraj. O mestnih stvareh,
ki so se tikale le meščanov, so imeli meščani sami besedo
in nihče drugi.

Prva in najimenitnejša oseba v mestu je bil takrat
mestni sodnik. On je imel najvišjo oblast. Poleg njega je
vladal mestni zastop, sestavljen iz 12 zapriseženih mož. To
gosposko so volili meščani sami.

Sredi 14. stoletja je bila Ljubljana še majhno mesto.
Slabe in tesne hiše so stale le med Gradom in Ljubljanico
od početka Florijanske ulice pa do sedanjega Hradeckega
mostu. Tu so prebivali po večini le rokodelci, obrtniki in
trgovci. Ti ljudje so bili jedro vsega prebivalstva. Onkraj
Ljubljanice je stanovalo plemstvo. Da so ločili novi del
Ljubljane od starega mesta, so mu nadeli ime »Novi trg«,
staro mesto pa so krstili z imenom »Stari trg«.

Ko so pa leta 1415. Turki prvič pridrli pred Ljubljano,
so 1. 1416. oklenili tudi »Novi trg« z obzidjem. Ljubljana
se je tako za polovico povečala. Pozneje sredi 16. stoletja
so ogradili še ostali del Ljubljane z obzidjem, a konec
17. stoletja je ukazala višja gosposka podreti ta zid. Tako
je postala Ljubljana odprto mesto.

V vojni 1. 1809. je prišla Ljubljana pod francosko oblast.
Bila je tedaj glavno mesto Ilirije, ki je segala od Beljaka do
Kotora.

V Ljubljani je namestoval Napoleona general Avgust
Marmont. To je bil plemenit in pravičen mož, ki je skrbel
za telesno in duševno blaginjo našega naroda. Ljubljančani
so se ljubeznivih Francozov kmalu privadili in se z veseljem
učili francoskega jezika.

Osem let po odhodu Francozov (1821. 1.) pa je bila
Ljubljana zbirališče treh vladarjev. Vladarskega shoda ali

261

kongresa so se udeležili ruski car Aleksander I., avstrijski
cesar Franc I. in napolitanski kralj Ferdinand.

Takrat je stala v jugovzhodnem delu sedanje »Zvezde«
kapucinska cerkev. Na mestu sedanje »Zvezde« je bil samo*
stanski vrt. Nekdanji vodnjak v »Zvezdi« je preostal iz
samostanskih časov.

Za tako odlično gospodo, kakor se je bila zbrala na
kongresu, je bilo treba izprehajališča. Zato so ta prostor
zasadili z drevjem, in to je sedanja »Zvezda«.

V spomin na vladarski shod imamo v Ljubljani še
danes »Cesto treh cesarjev« in »Cesarsko uto«, ki so jo
postavili ljubljanski meščani na čast ruskemu carju Aleks
sandru I. in avstrijskemu cesarju Francu I. To priča še
danes napis na tej uti ob cesti iz »Mestnega loga« proti
Viču. Po Ivanu Vrhovcu A. Rape.

235. Pravljica o ustanovitvi Ljubljane.

r

Po reki Ljubljanici priplava ladja — velika in prostorna
— z grškim napisom »Argo«. Na vsaki strani sedi vrsta
veslačev, ki se krepko upirajo ob vesla, zakaj voziti je treba
proti toku. V sprednjem delu ladje stoji krepek mož visoke
rasti. Ogrnjen je v dolg plašč, ki se izpod njega sveti zlato.

Iz ozadja ladje se oglasi starejši tovariš: »Jazon, pri*
stati bo treba! Že se bliža Helij .« 1  »Prav praviš,« odgovori
Jazon. »Danes ne krenemo več na jezero, ki se razprostira
pred nami. Ob iztoku te reke pristanemo.«

Privezali so ladjo k drevesu ob obali, postavili šatore,
zakurili ogenj in si ob njem pripravili divjačino iz med*
potnega plena. Sedeč okoli ognja, so se razgovarjali o pre*
bitih težavah in o skrbeh, ki jih mučijo za srečno vrnitev
domov.

Bili so to Argonavti, tako imenovani po svoji ladji
Argo. Pred dolgim časom so zapustili pod vodstvom svo*
jega kraljeviča Jazona ljubo domovino, grško deželico
Tesalijo ob Egejskem morju. Hrepenenje po junaških činih
in izrednih doživljajih jih je podžigalo, da so odpluli na
svoji ladji Argo na vzhodno obalo Črnega morja, v deželo

1  Bog zahajajočega solnca.

262

Kolhido iskat zlato runo, to je kožo zlatega ovna. Dobro
zastraženo je hranil kolhidski kralj zlato runo v svetem
gaju. Neustrašeni Jazon je ob prihodu zaprosil kralja, naj
mu ga da. Izključeno je bilo, da bi hotel kralj ustreči nje*
govi prošnji, zakaj prorokovano mu je bilo, da je sreča
njegovega rodu odvisna od posesti zlatega runa. Vendar
ni razodel tega Jazonu, temveč mu hinavsko obljubil zlato
runo, ako izvrši zahtevane junaške čine. Ti čini pa so bili
takšni, da bi morali ugonobiti Jazona. Jazon je pogumno
in srečno izvršil zahtevano nalogo. Ker je pa spoznal pravi
namen kraljev, je ukradel zlato runo in se odpeljal s svojimi
junaki. Ko so dospeli po Črnem morju do izliva Dunava,
so zavozili vanj. Po Dunavu so prišli v Savo in iz nje v
Ljubljanico. Po Ljubljanici so dospeli do kraja, kjer sedaj
stoji Ljubljana. Svet je bil tod krasen. Ravnina, na vzhodu
grič, sedanji Grad, na zahodu zopet nizek hrib, sedanji
Rožnik, tam pa, kjer je sedaj Barje, lepo, obširno jezero.
Tudi grškim junakom je prijal ta svet.

Ko je jutranje solnce zasvetilo na vzhodu, so z obču=
dovanjem zrli na prijazno prirodo. In porodila se je v njih
misel, da bi tu ustanovili naselbino, kamor bi prihajali
Tesalčani, ki ima zanje dom premalo kruha in prostora.
Sklenili so, da ostane nekaj tovarišev kar tu, drugi pa da se
napotijo dalje proti domovini, odkoder se bodo pa zopet
vračali k tu ostalim tovarišem in jim vozili iz domovine
potrebnih reči. Živil pa je tu za lovca in ribiča dovolj najti.

Tako se je tudi zgodilo. Ostali junaki pa so se čez
nekaj dni napotili na svoji ladji Argo po jezeru proti jugu.
Čez Kras do morja niso imeli ne vode ne poti. Na valjarjih
so porivali ladjo dalje. Lahko si mislimo, s kakšnim veseljem
so pozdravili morje, ki so se po njem srečno pripeljali
domov.

Fr. Karbaš.

236. Pozdravi Bog te . . .

Pozdravi Bog te, belo mesto,
nad tabo sivi, stari grad!

Iz daljne sem dežele zvesto
prišel te pozno obiskat.

263

Ti pač si mene pozabilo.

Let mnogo je preteklo že,
kar sem zapustil tvoje krilo,
zapustil tvoje sem gore.

Gore spet gledam zaželene,
veselje mi rosi oko.

Oh! bo še kdo se spomnil mene?
saj sem spremenil se močno.

Obličje se mi spremenilo,
ostalo kakor prej srce,
ljubezen verno ohranilo
do mile rojstne je zemlje.

Josip Stritar.

237. Rimljani v naših pokrajinah.

Okoli slavnega Rima so ustanovili Latinci imenitno
kraljestvo. To državo so počasi razširili čez ves Italijanski
polotok in pozneje še po sosednjih zemljah.

Rimski cesar Oktavijan je navalil na naše kraje. Pod*
jarmil je vse narode ob morju in Savi tja doli do Siska in
Zemuna in je ustanovil Emono, sedanjo Ljubljano. Njegova
pastorka Tiberij in Druz pa sta podjarmila vse planinske
pokrajine prav do Dunava. Dunav od bavarske meje do
izliva Drave je bil odslej meja rimskemu cesarstvu.

»Rimljan se naseli povsod, kjerkoli zmaga« je bilo
rimsko načelo. Vse svoje dežele so Rimljani razdelili v po«
krajine. Ob morju je segala Italija še celo na Kranjsko.
Severno od nje se je razprostirala gorata Karnija in potem
Norik do Dunava, ki je obsegal zapadni Štajer in južno
Dolnjo Avstrijo. Vzhodno od Norika pa se je daleč na
Ogrsko raztezala Panonija, ravan, polna gostih šum in mo«
evirij. Tudi vzhodni rob Štajerske in ravni del Kranjske sta
spadala pod Panonijo.

V te pokrajine so pošiljali Rimljani oskrbnike, ki
so stanovalce večinoma odirali z visokimi davki. Celo

264

najubožnejši podaniki so morali plačevati harač, t. j. davek
od glave, za vojake in uradnike pa so morali dajati žito.

Rimljani so širili med domačini latinski jezik, svoje
šege, svojo omiko in svoje zakone ter svojo vero. To so
storili tem laže, ker so ustanavljali po starih gradiščih in
drugih primernih krajih nova mesta. Tako so nastala mesta:
Emona (Ljubljana), Celje, Ptuj (»Na Hajdinu«), Virunum
na Gosposvetskem polju. Ob morju so cvetla poleg Ogleja
mesta Trst, Koper in Pulj. Ob izlivu Kolpe v Savo je nastal
Sisek, ob gorenjem Dunavu pa Vindobona. Poleg utrjenih
mest, obdanih večinoma z obzidjem in jarkom, so bile
manjše naselbine, n. pr. Nauportus (Vrhnika), Noviodunum
(Drnovo pri Krškem).

V teh mestih in trgih so Rimljani naselili deloma ital*
ske kmete in obrtnike, deloma vojake in domačine. Ti so
obdelovali polje okrog mesta, pasli živino in sadili sadno
drevje in trto. V mestu so izdelovali blago za obleko in
razno orodje iz volne, lanu, lesa, železa, ilovice, usnja. Izven
mesta ob veliki cesti so pokopavali mrliče. Izprva so jih
sežigali, pozneje pa so cela trupla devali v kamenite rakve.

Rimljani so vzeli domačinom vso zemljo in jim pustili
samo koče in malo sveta kot najemnikom. Gospodarji so
bili zemljiščem le rimski vojaki in drugi naseljenci. Med
naseljenci je bilo tudi mnogo domačinov, ki so bili pri Rim*
ljanih v službo stopili kot hlapci ali vojaki. Naučili so se
od njih bolje obdelovati zemljo, zasajati vinsko trto, rediti
živino, izdelovati razne predmete ter z njimi tržiti. Naučili
so se od Rimljanov tudi bojevanja in rimskega bogočastja.

Tudi rudnike in fužine, ki so jih bili otvorili, oziroma
zgradili že domačini, n. pr. v Bitnjah v Bohinju, so Rimljani
izkoriščali. Zgradili so tudi po vseh podjarmljenih pokra*
jinah ceste. Znali so jih tako izvrstno in trdno podlagat!,
da je njih sledov še dandanes vse polno po naših krajih
(»Ajdovska cesta«), V prvi vrsti so bile te ceste namenjene
vojaškim svrham, potem pa so pospeševale tudi trgovino
ter so sploh služile prometu.

Po J. Apihu.

265

238. Peta.

Tih in skromen ždi Ptuj, dandanes neznatno mestece
ob široki Dravi, ter sanja o svoji davno pretekli slavi.

Že 1. 33. pred Kr. r., ko so Rimljani prvič dospeli v
Panonijo, so našli tukaj močno utrjeno mesto, v katerem
so se jim domačini vztrajno postavili v bran. Po težko prh
dobljeni zmagi so si Rimljani osvojili mesto ter v njem
nastanili veliko vojaštva. Imenovali so to vojaško pošto*
janko Petavium ali Petabio.

Leta 8. po Kr. r. so se v tem mestu mudili cesar Tiberij,
za njim Druz in mnogi rimljanski prvaki s svojim sprem*
stvom. Takim imenitnim osebam so zgradili dostojna sta*
novališča, krasne marmornate palače, opremljene z vsem
sijajem rimljanskega bogastva. Vmes so se dvigala veli*
častna svetišča raznih rimljanskih bogov in boginj, kakor
Marta, Herkula, Izide, Belone in Diane. V bližnji in daljni
okolici so se blesteli med zelenjem krasnih vrtov beli gra*
diči rimljanskih bogatinov.

Petabio se je razširil v največje mesto Panonije. Veliko*
mestni promet je vrvel po mestu, ki se je raztezalo daleč
po Dravskem polju. Zjutraj navsezgodaj so peki in mle*
karji kriče ponujali svoje blago. Podnevi so iz mnogošte*
vilnih šol doneli glasovi učečih se otrok. Slišalo se je ropo*
tanje in šumenje tvornic. Tu so nesli brzonogi sužnji na
pozlačenih nosilih Rimljanko na posete. Tam so jezdili
častniki v spremstvu vojščakov. Na semnjiščih so mnogo*
številni trgovci ponujali bogato izbiro vseh pridelkov takrat
znanega sveta: smokve iz Palestine, oranže iz Italije, platno
iz Egipta, celo svilo iz Kitajske. Vsaka novost, ki je uspela
v Rimu, je došla tudi v Petabio, tako tudi krščanstvo. Že v
2. stoletju je tukaj živela kristjanska občina, ki ji je nače*
loval škof. Petabio pa je imel tudi v Rimu zelo vpliven
glas. Cesarji Oto, Vespasianus, Septimius Severus in Ro*
mulus Momillus so bili v Petabiu proglašeni za vladarje
rimljanskega sveta.

Krasota in bogastvo Petabia sta ob preseljevanju na*
rodov privabila roparske druhali. Od leta 403. do 410. po
Kr. r. je tukaj taboril arijanski kralj Alarik s 700.000 Goti.
Leta 451. so prilomastili strašni Huni. Narodna pripovedka

266

trdi celo, da je hunski kralj Atila v Petabiu umrl ter da leži
še dandanes v dragocenih rakvah pokopan pod gomilo sv.
Roka pri Ptuju. Sloveči grški vojskovodja Belizar se je
tukaj boril z gotskim kraljem Vitigom.

Goti in Huni, ki so razbili rimljansko cesarstvo, so
razrušili tudi Petabio v mrtvo grobljo. Iz propada so ga
zopet povzdignili 1. 581. Sloveni. Zlasti je mesto zadobilo
staro blagostanje za kralja Sama. Sloveni so imenovali to
mesto Peto, namreč peto mesto izmed najimenitnejših
mest. Šteli so od vzhoda: 1. Zemun (Taurunum), 2. Mitro?
vica (Sirmium), 3. Beograd (Singidunum), 4. Osek (Mureia)
in 5. Peta (Petabio). Pričenši na zapadu pa so naštevali:
1. Rim, 2. Oglej, 3. Emona, 4. Celeja, 5. Peta.

Ko pa je umrl kralj Samo in ni več ščitil Pete, ji je
obledel sijaj na vse veke. Leta 658. so jo razrušili Obri in
obrska strahovlada ni dopustila obnove mesta. Nad raz?
valinami Pete je v teku 200 let razgrnila Drava v hudih po?
vodnjih grez in prod in zagrebla mesto kakor mrliča. Nad
grezjo je zraslo trsje in jelševje, da ni bilo več sledu nekdaj
tako krasnemu mestu. Ali še dandanes izorje na Hajdin?
skem polju orač tu krasen marmornat kip, tam rimljansko
grobišče, še drugje dobro ohranjene sobane rimljanske
palače.

Leta 854. je vojvoda Hecilo, sin moravskega kneza Pri?
bine, zgradil novo mestece na levem bregu Drave ob znožju
grajske skaline. Toda že leta 861. je bila nova naselbina v
oblasti salcburškega nadškofa, ki je tukaj nastanil Bavarce.
Domačini Sloveni niso umeli priselnikov. Dejali so jim
Nemci (mutci), pa tudi tujci (neznanci). Mesta pa, ki je bilo
obljudeno zgolj s tujci, niso odslej nazivali več Pete, marveč
Ptuj, katero ime še je ohranilo do danes.

Po letopisih mesta Ptuja Elza Kukovčeva.

239. Ilirija — Slovenija.

V naših krajih so bili prvotni prebivalci, ki o njih zgo?
dovina še kaj ve povedati, Ilirci. Stanovali so po vseh slo?
venskih deželah in ob obalah Jadranskega morja. Bili so

267

glasoviti pomorski roparji. Njih potomci so današnji
Albanci. Slovenci so se šele v 6. stoletju priselili v te kraje.

Ko so Rimljani podjarmili te kraje, so jih imenovali
Ilirijo v spomin na Ilirce.

Pozneje je minilo to ime. Šele v novejšem času je
francoski cesar Napoleon I. osvojene slovenske dežele iz*
nova imenoval Ilirijo. Za nekaj let pa so prišle zopet pod
avstrijsko žezlo in Ilirija je izgubila svoje ime do konca
svetovne vojne.

Ob razpadu avstrijske monarhije je cesar Karel zopet •
ustanavljal Ilirijo. A bilo je prepozno. Slovencem je zasi*
jalo upanje v združitev vseh Jugoslovanov v skupno državo.
Zato so odklonili pod nemškim robstvom nameravano
Ilirijo.

Naša država je sedaj Jugoslavija, obstoječa iz treh
državnih enot: iz Slovenije, Srbije in Hrvaške. V spomin
na zgodovinske dogodke imamo v grbnem naprsnem ščitu
grb Ilirije, Fr. Karbaš.

240. Slovanska plemena.

Polagoma se je velika slovanska družina razcepila v
mnogo plemen, ki so zapustila drugo za drugim vzhodno
Evropo ter se pomikala proti zapadu in jugu. Novega sveta
so našli dosti v onih deželah, ki so jih njim prepuščali
odhajajoči germanski narodi. A kakor so Slovani Germane
potiskali dalje proti zahodu in jugu, tako so njim samim
bili za petami divji mongolski narodi, zlasti Huni in Obri.
Vleklo je pa tudi Slovane kakor Germane na jug tisto
hrepenenje po blaženih deželah rimskih, o katerih je bil
prišel glas tudi na daljni vzhod. Tako so prispeli slovanski
narodi v nove pokrajine ali sami — in o večini njih se niti
ne ve kdaj — ali pa kot zavezniki Hunov, ki so bili z njimi
mnogi slovanski knezi v prijateljskih odnošajih. Po Atilovi
smrti so se pa tudi Slovani otresli hunskega jarma.

Najdalje na zapad so prodrli, trdo za Germani se po*
mikajoč, polabski Slovani. Zasedli so večji del vzhod*
nih ravnin sedanje severne Nemške ob Odri, Labi in
Zali. Druga plemena so se naselila po sedanjem Češkem,

268

Moravskem in severozapadnem Ogrskem; tem pravimo
sedaj Čehi in Slovaki. Vzhodni njih sosedje so bili Poljaki,
mejaši Rusov, ki so ostali v prvotnih slovanskih bivališčih.
Jugoslovanska plemena so se bila že v šestem in sedmem
stoletju po Kr. razširila po Balkanskem polotoku od obal
Črnega pa do obal Egejskega in Jadranskega morja ter ob
Dunavu in njegovih dotokih navzgor po vzhodnoalpskih
deželah. Nekatera njih plemena — Hrvati in Srbi — so se
v prvi polovici sedmega stoletja, tačas, ko je bila že opešala
moč Obrov, združila v močne države. j Apih

241. Stari Slovani.

Stari Slovani so skupno živeli v zadrugah.  Vsaka
družina in nje potomci so ostali na istem domu. Vse imetje
je bilo skupna last vseh zadružanov. Vsi so delali drug za
drugega. Vsaka zadruga je imela svojega glavarja ali sta*
rejšino, ki je hranil zadružne svetinje, daroval bogovom,
določal vsakemu zadružanu opravila ter vodil gospodarstvo.
Po njem so se imenovali tudi zadružani. Če mu je bilo
ime Peter, so se zvali vsi njegovi nasledniki Petroviči. Tako
so nastali priimki.

Sčasoma pa so se pomnožili člani ene in iste zadruge
tako, da niso mogli več ostati skupaj. Tedaj se je ločilo
od stare družine nekoliko zadružanov v bližnji kraj. Tu so
izvolili novega starejšino ter ustanovili novo zadrugo.
S staro zadrugo so ostali v prijateljski zvezi. Zvezo vseh
zadrug, ki so se razrasle iz prvotne zadruge, so zvali ž u p o,
a vsi župljani so bili eno pleme.  Starejšine ene župe so
si izvolili vrhovnega glavarja ali župana,  se shajali na
skupne posvete ter sklepali o potrebah vsega plemena.

Vsako pleme je imelo svoj župni grad, kjer je hranilo
svoje dragocenosti. Ob vojni so pribežali v grad vsi oni,
ki se niso mogli braniti sami zoper sovražnike. Kadar se
je kako pleme jako pomnožilo, da že ni imelo dosti polja,
so se nekatere župe preselile v druge dežele in s seboj
vzele podobe rajnih starejšin. Ko so prišli v novo bivališče,
so dali vodam in goram ista imena, ki so jih bili vajeni na
prejšnjem domu.

269

Kakor so se razvila plemena iz zadrug, tako se je raz*
rastel iz plemen narod,  bodisi da se je kako pleme samo
jako pomnožilo ali pa da se je združilo med seboj več
plemen. Vsako pleme je imelo v novi domovini svojega
župana ali vojvodo. Ob vojni so izvolili enega izmed njih
za velikega župana ali velikega kneza,  ki je pa ostal
tudi v mirnih časih vrhovni vladar.

Vsak narod je imel glavno mesto, ki se je zvalo na*
vadno V i š e g r a d. Bilo je dobro utrjeno. V njem so
hranili narodne svetinje, v njem je bival knez in v njem
se je zbiral narod na narodne skupščine.

Po Josipu Starctu.

242. O veri starih Slovanov.

Stari Slovani so verovali v več božjih bitij. Kadar se
je razlegal grom in je udarjala strela, tedaj jim je gospo*
daril v oblakih bog Perun. A ko je zasijalo solnce ter
delilo zemlji toploto in blagoslov, tedaj je zavladal na nebu
Dažbog, ki daje bogastvo. Z njim vred se je zemlji smeh*
ljal Svetovit, bog jasnega neba in modrega ozračja. Stri*
bog se je igral z vetrovi, zlasti pa je veleval ostremu severu,
ki ledeni.

Kdo izmed nas ne pozna očaka slovenskih zemelj, mo*
gočnega Triglava? S tremi glavami so si mislili stari Slo*
vani boga s tem imenom, kakor da bi hoteli očitovati, da
ta bog vedeževanja vidi preteklost, sedanjost in prihod*
njost, da pa vidi tudi zemljo, morje in zrak.

Bes te lopi! slišimo še dandanes često, pa navadno ne
vemo več, da je starim Slovanom Bes bil Črni bog, ki so
se ga bali. Nič boljši od Besa ni bil niti Škrat ali Škratec.

Dolgo je držala Morana prirodo v sponah zime in
smrti, a odbežati mora, ko po njivah in livadah začne
Vesna sipati svoje pisane darove in lepa Lada rodoviti
polje. Tedaj ob virih in potokih zarajajo Vile, in ves svet
se človeku vidi veselja kraj, da mu le Rojenice ali Soje*
niče niso že ob rojstvu določile nemile usode.

Fr. Ilešič.

270

243. Ruski knez Vladimir in bog Perun.

Pred več nego devetsto leti je na Ruskem vladal knez
Vladimir. Tedaj je na lepem griču njegovega prestolnega
mesta Kijeva stal bog Perun. Bil je iz lesa, glava mu je
bila iz srebra, brada pa zlata. Perunu ob strani sta stala
bogova Dažbog in Stribog.

Toda knez Vladimir je prejel sveti krst in je dal uni=
čiti te malike. Peruna je velel privezati konju za rep in
ga zagnati v globoko reko. Ljudstvo je jokalo za lesenim
kipom, ki so ga nesli valovi v daljavo, zakaj bilo je vdano
še malikovalstvu. Fr - Ilešič.

244. Ujedinjenje.

(Glasovi iz sedanjih in davnih časov.)

(Slovenec, Srb in Hrvat stoje sredi odra in si stiskajo
roke.)

Slovenec:

Ali je istina? Ni li vse čaroben sen? Ali res stojimo
skupaj in si stiskamo roke, se pozdravljamo iz oči v oči,
ko se je doslej stoletja globoko v naših dušah skrivalo le
plaho hrepenenje po tem trenutku? Ali je res, da sedaj
svobodno kličemo slavo svojemu narodnemu vladarju?

Sezita mi brata še enkrat v roko, stresita mi jo krepko,
da vidim, da čutim, da to ni le prekrasen sen! (Sežejo si
v roke.)

O brata! O čemer so sanjali naši predniki, po čemer
so hrepenele njih duše, kakor hrepeni cvetica ob suši po
krepilni rosi, kar je navdajalo naša srca z občutki daljne,
skoro nedosežne sreče, to je danes resnica. Srbi, Hrvati,
Slovenci smo danes ujedinjeni v eni državi. Izpolnjeno je
tisočletno hrepenenje našega rodu.

Srb:

Da smo dosegli ujedinjenje, pa ni zgolj naša zasluga,
ni samo zasluga sedanjega rodu, zasluge za to imajo tudi
naši predniki. Kakor Janez Krstnik Kristusu tako so naši
predniki že davno pripravljali pot našemu sedanjemu
vstajenju.

(Glas za odrom.)

Bratje, poslušajte!

271

Hrvat:

Ali ne govori nekdo? Kaj slišim? Se li ne glasi to
kakor glas naših prednikov? Čujmo glasove borcev za
ujedinjenje, svobodo in skupnost iz davnine!

(Za kulisami se oglašajo z raznih strani glasovi naših
prednikov, pripovedujočih zgodovino svojih dni. Igralci
napeto poslušajo.)

Samo  (neviden za odrom, mogočno):

V naše grobove je zadonel klic veselja. O vstajenju
naših potomcev je govoril glas. Tu smo vaši predniki, da
smo priča vašega vstajenja in ujedinjenja, da se ga veselimo
z vami tudi mi, zakaj že mi smo delali za ta dan, kakor je
prav povedal brat Srb. Čujte, kako je bilo tisti čas! (PrU
povedujoče.)

Sila trpljenja in nesreče je prikipela do vrhunca. Obri,
ki so nas bili podjarmili, so nas zatirali do skrajnosti. Pa
zatiranje je v narodu polagoma rodilo )dpor, vero in spo*
znanje, da posameznik ne zmore do: ti, da pa sloga in
skupnost z vztrajnostjo lahko dosežeta vse.

Nismo se znali pod skupnim vodstvom zediniti in
upreti zatiralcem. Združenje je rodila slednjič sila. Vedel
sem in v dno duše sem bil prepričan, da morajo Slovani
kdaj dobojevati boj za osvobojenje z zmago. Kot njih vodji
mi je velela dolžnost, da se postavim uporu na čelo. Leta
623. sem res srečno izvedel ta upor proti Obrom. In ko so
bili 1. 626. pri Carigradu v velikih stiskah, so se dvignila vsa
njim podložna plemena in kot en narod s trdno voljo in
enodušnim hrepenenjem po odrešenju iz odvisnosti izvo*
jevala svobodo.

Ta upor je bil prvo naše združeno delo. V daljavi smo
že slutili zoro ujedinjenja, zoro svobode slovanske. Bili
smo jima bliže.

Srb, Hrvat, Slovenec:

Slava ti, hrabri Samo!

Slovenec:

O brata! Čujta nov glas od Gospe svete!

272

Glas koroškega vojvode (pripovedujoče):

Samovo kraljestvo je razpadlo po njegovi smrti.. Slo=
venci so se sicer ločili od Čehov, ki so si ustanovili svoje
kraljestvo, a tudi oni so bili svobodni. Na Gosposvetskem
polju so s slovesnim obredom umeščali nas, svoje voj=
vode. Potomci naši, ko čitate ta poročila, vedite, da so priče
naše stare slovenske državne samostojnosti.

Srb :

Brata! Pride čas, ko ustoličimo na Gosposvetskem
polju tudi mi svojega narodnega vladarja.

Slovenec in Hrvat:

Tako bodi!

Hrvat  (posluša napeto):

Ali ni to glas kneza iz Posavja? Čujmo!

Ljudevit Posavski:

Samo nam je pokazal pot. Pa smo jo zgrešili. Šele fram
kovska sila — kakor naše prednike obrska — je rodila v
nas odpor.

Ej trpeli smo pod frankovsko vlado! Njih kralj Karel
Veliki nas je podjarmil. Dokler je živel ta mogočnjak, smo
trpeli, dasi je vedno bolj dozoreval v nas sklep za odpor.
Po njegovi smrti pa se je začelo med nami mogočno gibanje
za osvoboditev izpod tujčeve pete.

V Posavju sem vladal kot knez. Bilo je okoli leta 810.
do 823. Videl sem bedo svojih rojakov. Mislil sem na od=
pomoč in zato dvignil in vodil upor proti našim zatiralcem
Frankom.

Karlov naslednik Ludovik Pobožni je pošiljal vojsko
za vojsko na nas, a ni nas mogel pokoriti. Brezuspešno so
se vračale razbite njegove čete domov. Dasi se je na zahtevo
Frankov udeležil bojev proti nam celo primorskohrvaški
knez Borna, vendar tudi ta pomoč ni zalegla Frankom.
Borno smo pri Sisku popolnoma porazili ter pozneje sami
vdrli v njegovo ozemlje, da smo se maščevali.

Naši uspehi so vžgali tudi severozapadne Slovane. Pri=
družili so se nam zlasti Slovenci do Soče.

273

Franki so vnovič poslali kar tri vojske na nas, a uspeh
je bil le ta, da so zopet podvrgli Slovence, ki so se nam bili
pridružili, Posavja pa niso mogli ukloniti.

Tako so poslali deset vojsk proti upornemu Posavju,
a šele zadnji sem se s svojimi umaknil iz glavnega mesta
Siska k Srbom ter po slih sporočil Frankom, da se pod*
vržemo.

Slovenec, Srb, Flrvat:

O žalost, žalost!

Slovenec:

Zgodovindar se oglaša. Poslušajmo!

Zgodovinar:

Svobode in ujedinjenja svojemu narodu, Ljudevit Po*
savski, nisi še dosegel, čeprav si dal za to svoje življenje.
Bornov vnuk Ljutomil, h kateremu si se bil od Srbov zatekel
v Primorsko Hrvaško, te je dal usmrtiti. A tvoja namera,
da bi ustvaril močno državno zvezo slovanskih plemen
proti Frankom, nam je drugi jasni dokaz, kaka moč je v
združenju.

Preminil si, Ljudevit Posavski, a tvojo pesem o ujedi*
njenju so peli dalje logii, gozdi in gore in čul jo je poznejši
rod. Čul jo Otokar II. Naj govori!

Otokar  II.:

Češki kralj sem bil. Hrepenel sem po združitvi slovan*
skih plemen v silno državo, preverjen, da bo v njih enotnosti
nepremagljiva moč. Posrečila se mi je ta združitev, ki je
obsegala Čehe in Slovence. Silna je bila ta moja država,
segajoča od Krkonošev pa do Adrije.

Svoje prednike vzornike sem posnemal, a sreča mi ni
bila mila trajno. Nemški kralj Rudolf Habsburški se je zve*
zal z Ogri proti meni in v bitki pri Suhih Krutih 1. 1278. sem
gledal poraz naše vojske.

Zgodovinar:

V tej bitki si bil, junaški Otokar, ubit, a slovenske de*
žele so prišle pod Habsburžane.

Slovenec:

Ni li to glas Ilije Gregoriča in Matije Gubca, ki se
oglašata? Čujmo!

18

274

Ilija Gregorič:

Zatiranja kmetov v 16. stoletju nisem mogel gledati.
Kakor, z živino so ravnali z nami grajščaki na Kranjskem
in po sosednjih deželah.

Pa smo šli na bran. Za voditelja so me bili izvolili v
tem kmetiškem uporu, ker sem bil že vajen boja proti Tur?
kom.

Na Kranjskem smo začeli vojno pri Krškem. Žal, da
nam sreča ni bila mila. Baron Thurn nas je potisnil v mesto
in nas s svojo vojsko premagal...

Matija Gubec:

Do poraza pri Krškem nam ni upadel pogum, saj smo
bili združeni slovenski in hrvaški borci. Ali po tem porazu
sva z Ilijo jela dvomiti o zmagi. Tudi jaz sem namreč po*
veljeval kmetiški uporni vojski. Sovražnik je bil močnejši,
zaman bo tekla dragocena kri...

Slovenec, Srb, Hrvat:

Gorje! Gorje!

Hrvat:

Čujmo, kaj se je zgodilo dalje!

Zgodovinar:

Kmetiška vstaja je bila zatrta, Ilija in Gubec ujeta. Ilijo
so obglavili na Dunaju, Gubca pa kronali v Zagrebu na
železnem prestolu z razbeljeno železno krono kot kmeti*
škega kralja. In raztrgali so njegovo telo na štiri kose ...

Jugoslovanska misel, ki se je bila pojavila v kmetiških
uporih in bojih za staro pravdo, je bila vnovič pokopana
pri Brežcah 1. 1571. Prav tako so po polstoletnem boju ope*
šali borilci, ki so nam dali knjige v narodnem jeziku. Z
letom 1600 je zavladala nova doba propadanja ter je trajala
200 let. Za 200 let je podlegel narod tujcem, a življenjskih
sil ni izgubil. Takrat pa je zavel po Evropi narodni duh. In
v onem težkem času nam je vstal narodni pesnik.

Slovenec:

Čujta! To je glas Valentina Vodnika!

275

Valentin Vodnik:

Naš narod je bil v tistih čakih pozabil na svojo ne¬
kdanjo samostojnost. Še pravega imena svojega se ni več
zavedal. Nemški gospodje, ki so si bili razdelili njegovo do*
movino, so nazivali posamezne kose po svoje in ta imena
so se udomačila. Tako smo se delili v Korošce, Štajerce,
Istrane, Goričane. Samo jezik nas je še vezal, pa še ta je pod
vplivom tujih sosedov izgubljal svojo lepoto in se delil v
razna narečja. Sami se nismo zavedali, da mineva slovensko
ime. Jaz sem zapel pesem o »Zadovoljnem Kranjcu«. Ža*
lostni so nam bili časi, toda tam od zapada je sijalo solnce.
Zasužnjenemu narodu je prinesel svobodo Napoleon
Bonaparte.

Slovenec, Srb, Hrvat:

Napoleon, Napoleon! Kaj pove?

Napoleon Bonaparte:

Prinesel sem jo svobodo, žal, samo za kratko dobo. Ko
sem bil obvladal gorenjo Italijo, sem kmalu spoznal vrednost
lepih vaših krajev. Že leta 1797. sem na vaši zemlji premagal
Avstrijo. Namen sem imel, da bi z vami obvladal ne samo
Adrijo, ampak tudi vse države ob njej: Italijo, Avstrijo in
Turčijo. Zato sem 1. 1809. ustvaril iz vaših krajev Ilirijo.

Slovenec:

Vodnik se zopet oglaša.

Vodnik:

In nihče ti ni ugovarjal. Polastilo se nas je vseobče nav*
dušenje. In glej, takrat je nastala moja »Ilirija, vstani!« V
imenu naroda svojega sem jo zapel. Vsi smo upali v novo
življenje, jaz pa sem prorokoval:

»Zveličana bodem,
zaupati smem,
godi se eno čudo,
naprej ga povem:

Duh Kranjce navdaja
Napoleonov,
en zarod poganja
prerojen, ves nov.«

18

276

»Ilirija oživljena« je tako govorila v meni, toda tudi ta
sen — kakor sen naših velikih prednikov — je bil uničen.

^e leta 1814. sem trpel, ker sem zvesto delal za svoj
iiarod ob času Ilirije, ki je imela obstanek samo štiri leta,
nato pa propadla.

(»Ilirija, vstani « pojo v ozadju. Potem nekaj časa molk.)

Slovenec:

So li umolknili ti sveti glasovi iz davnine? (Vsi trije se
primejo za roke in strme v ozadje, odkoder so se slišali
prejšnji glasovi. Oder se razsvetli od umetnega ognja, na
steni se prikaže slika kralja Petra. Izza odra se čuje slo *
vesen glas):

Pozdravljene, duše pokojnikov, prvih boriteljev za
ujedinjenje jugoslovanskega naroda! Pokoj vam! Moja
duša, ki je došla med vas, vam prinaša blagoslov ujedinje«
nega naroda.

O čemer ste sanjali, vi predniki moji, o čemer je sev
njala moja duša vse življenje vedno in vedno, takrat, ko
sem trpel v pregnanstvu brez soproge in matere mojim
otrokom, ko sem živel po bosenskih šumah med vstaši, kjer
me je iskala roka zahrbtnega morilca, pa me ni mogla do*
seči, takrat, ko sem gledal pogaženo ljubljeno domovino in
svoje otroke, svoj narod v najhujši bedi, svojo vojsko v
največjem junaštvu, to, kar je verno upala moja duša takrat,
ko so morile balkanske gore mojo deco, domovine najboljše
sinove z mrazom, gladom in utrujenostjo do smrti, to sem
zapustil ljubljenemu narodu Srbov, Hrvatov in Slovencev
uresničeno, zato vam, duše borcev za ujedinjenje mojega
ujedinjenega naroda, ves blagoslov!

Srb (ves zavzet):

Cika Pera!

Hrvat:

To je glas našega kralja Petra Velikega!

Slovenec:

O kralj, osvoboditelj in ujedinitelj!

277

Vsi:

Izpolnjeno je tisočletno hrepenenje našega rodu. Vam,
duhovi boriteljev za svobodo in ujedinjenje (pokleknejo,
držeč se za eno roko sredi odra, z drugo kažoč na kraljevo
sliko),  tebi, Peter Veliki, osvoboditelj in ujedinitelj, večen
spomin!

(Zagrinjalo zdrsne.)

Andrej Rape.

245. Umeščanje koroških vojvod na Gospo¬
svetskem polju.

Prvi dan septembra meseca 1. 1286., tako piše letopisec
opat vetrinjski, je bil Majnhard Tirolski po starodavni šegi
slovesno posajen na vojvodski stol.

Na znožju Krnske gore leži kamen, na katerem je tedaj
sedel kmet iz roda Edlingerjev, ki so imeli to pravico od
starodavnih časov po dednem pravu. Z eno roko je držal
marogastega bika, z drugo pa kobilo enake barve. Ne daleč
od njega je stal deželni knez, oblečen v sivo raševino, obut
v kmetske čevlje, z deželno zastavo v roki. Okoli njega pa
so bili deželni plemiči in vitezi, vsi v najsijajnejši opravi.

S palico v roki se približa deželni knez kmetu na kas
menitem sedežu. Kmet vpraša v slovenskem jeziku: »Kdo
je, ki tako prihaja?« Okoli stoječi odgovore: »Deželni knez
je.« Kmet dalje povprašuje: »Ali je pravičen sodnik, ki išče
blaginje domovine? Ali je blagoroden ter prijatelj in zas
ščitnik prave vere?« Vsi odgovore: »Je in bode.« — »Po
kateri pravici,« nadaljuje kmet, »pa sme pregnati mene
s tega sedeža?« — »Dobiš 60 beličev, marogastega bika,
kobilo in obleko, ki jo ima sedaj knez na sebi. Prost bodeš
ti in prosta vsa tvoja hiša vsakega davka.«

Zdaj se rahlo dotakne kmet z desnico knezovega lica.
Opomni ga še enkrat na sveto dolžnost pravične sodbe,
potem odstopi z vojvodskega sedeža in odvede obe živins
četi s seboj.

Knez pa se postavi, oblečen, kakor je, na kamen, ki ga
je ravnokar ostavil kmet, potegne svetli meč, ga zavihti na
vse štiri vetrove ter se zaroti in priseže, da bo vsem sodnik

278

po dolžnosti in pravici. Nato se je knez še napil iz pre«
prostega kmetskega klobuka čiste studenčnice, narodu v
pouk, naj bo zadovoljen s tem, kar daje in prireja domača
dežela, pa naj ne hrepeni premočno po vinu in drugih ino«
zemskih nasladninah.

Izpod Krnske gore se je napotil umeščeni vojvoda
v starodavno veličastno gosposvetsko cerkev, kjer je pel
najvišji deželni svečenik slovesno sveto mašo ter med
službo božjo blagoslovil in posvetil kneza po cerkvenih
predpisih.

Po službi božji šele je slekel knez kmetsko obleko in
se oblekel v svojo knežjo opravo ter se napotil k sijajnemu
obedu. Po končanem obedu se je odpravil z vsem sprem«
stvom na bližnje Virunsko polje, kjer še dandanes stoji
vojvodski prestol. Prestol ima dva sedeža, enega na vzhodno,
enega na zapadno stran. Na prvega je sedel vojvoda ter
delil deželne najme in pravice vsakemu, kdorkoli jih je
zaprosil od njega, na zapadno pa je sedel goriški grof,
mejni grof koroški, ter delil svoje najme.

Schreinerjeva »Čitanka«.

246. Po trpljenju k svobodi.

Pripovedovalec:

Videl sem v sanjah prekrasno polje. Rumena pšenica
je valovila po njem in rdeči mak se je gizdavo zibal med
zlatim klasjem. Makovi cvetovi so bili kakor rdeče lise krvi,
ki je tekla na slavnem Kosovem. Da, Kosovo polje sem
videl v sanjah! Nebroj ljudstva se je bilo zbralo na njem.
In zapel je zvon v božjem hramu, v slavni Gračanici. Ves
narod je pozorno poslušal in pričakoval nečesa.

In glej, jeli so se odpirati grobovi. Kot iz zarje nebeške
so vstajali iz njih ljudje. Častitljivi so bili in lepi, čeprav
so jim na obrazih sijali sledovi prebitega trpljenja, nepo«
pisne bede. In s knjige v roki je stopil zgodovinar pred
ljudstvo in izpregovoril.

279

Zgodovinar:

Glejte to sveto zemljo! Vsa je bila nekoč prepojena
z našo krvjo. Naši vzdihi in stoki so odmevali po njej,
a danes je čez njo razlit sijaj zlate svobode.

Kako je že bilo takrat, ko smo živeli mi, predniki vaši?
Ej žalostno, žalostno, čeprav je to najslavnejša doba naše
jugoslovanske zgodovine.

Tam v Mali Aziji se je pričela konec 13. stoletja tista
grozna sila, ki je takrat s krvjo in solzami zalila naše zemlje.
Turška sila je bila to, ki je planila kot vihar na Evropo, da
stre in potepta, kar se ji postavi v bran. Predrzneje in pre*
drzneje so se usipale druhali divjih Turkov na naše zemlje,
razsajale kot povodenj, ki uničuje vse, vse. Dej, pripoveduj,
car Lazar, potomcem, kaj si trpel!

(In oglasil se je srbski junak, in njegove besede so do>
nele čez polje, šumeče v rumenem klasju, ob glasu zvona
iz veličastne Gračanice.)

Car Lazar:

Sultan Murat I. je bil naša poguba in smrt Vse dežele
do Balkana si je podvrgel. Prepozno so spoznale slovanske
krščanske države silno nevarnost, ki jim je pretila. Vladal
sem takrat v Pomoravju. Daši sem mnogokrat pognal Turke
v beg, so si polagoma le osvojili Niš, in moral sem priznati
njih nadoblast in jim plačevati davek. A na Vidov dan, dne
15. junija 1389. L, je na Kosovem izkrvavela moja vojska.
Usoda Balkanskega polotoka je bila odločena. Zmagal je
polumesec, čeprav je takrat tudi Murat izdihnil svojo dušo.

Kosovska devojka:

In tebe, naš Lazar, in tvoje junake, ki sem jim izpirala
rane ter jih krepčala z belim kruhom in rujnim vinom na
krvavem Kosovem, pa tebe, stari Jug Bogdan, in tvoje so*
količe z njih majko je objokoval od takrat zasužnjeni narod
jugoslovanski. Kdo naj se poslej postavi v bran divjim
Turkom, ko je padel cvet srbskega naroda! Uboga raja!
Ubogi bratje Hrvatje in Slovenci!

280

Hrvat:

Po vidovdanskem porazu so jeli uhajati Turki tudi čez
Dunav na Ogrsko. Zbrali smo nekako križarsko vojsko, da
se jih ubranimo.

Slovenec:

Nas Slovence je takrat zbral celjski grof Herman II. in
nas odvedel vam na pomoč, a Turki so nas pri Nikopolju
leta 1396. porazili in za 10.000 naših junakov so se odprle
ječe v turški sužnosti. Takrat smo Slovenci prvikrat imeli
opraviti s Turki. Da je bilo to zadnjikrat!

Ptujčan:

Poraz pri Nikopolju smo takoj občutili v Ptuju. Turki
so pridrli k nam, požgali mesto in odgnali nad 16.000
kristjanov v sužnost. Gorje je šlo pred njimi, gorje je
ostajalo za njimi.

Kranjec:

Kdo naj bi nas branil! Premnogokrat je Turek prej
pridrl v deželo, nego je bila zbrana vojska. Jeli smo misliti
na samoobrambo. Pa to je bilo težko. Po gorah smo stavili
grmade. Noč in dan so stale straže ob njih. Ko so zagoreli
kresovi po naših gorah, smo zvedeli kmalu vsi, da se bliža
nevarnost. Tedaj pa smo spravili deco, starčke, žene in
imetje v tabor, ki smo si ga bili zgradili med obzidjem
okolo cerkve. Tak tabor smo imeli na Šmarni gori pri Ljub*
Ijani za tamkajšnjo okolico. Meščani pa so se branili za
mestnim obzidjem.

Nismo imeli pravega orožja, pa smo možje in mlade*
niči pograbili v sili za domače orodje. Kosa, srp, sekira,
cepec, tolkači in porati — vse nam je dobro služilo. In
prav je bilo, da smo mislili na samoobrambo, zakaj le malo
let po porazu pri Nikopolju smo občutili tudi Kranjci turško
krvoločnost. Mesta Črnomelj, Metlika in Novo mesto so
bila Turkom prvi cilj.

Leta 1469. so se vnovič privalili k nam. Vse so opusto*
šili: Dolenjsko, Kočevski okraj, Ižansko polje do Ljubljane,
Kras do Gorice, vse dolenje Štajersko. Vse do kraja so

281

zalili s krvjo in solzami. Tisoči in tisoči pobitih kristjanov
so klicali po osveti, tisoči in tisoči so morali v turško
sužnost. In tem grozodejstvom ni bilo konca. Vse 15. sto=
letje so prihajali Turki k nam, leto za letom, večkrat celo
po dvakrat in trikrat na leto. Štiriintridesetkrat smo vaši
predniki občutili njih grozovitost.

Primorec:

Dvanajstkrat so plenili po naših krajih.

Štajerec:

Pri nas so se oglasili enajstkrat.

Korošec:

Devetkrat so gorele naše vasi, se je razlegal jok in stok,
hodila je z njimi smrt v našo deželo.

Zgodovinar:

Pridrli so nenadoma, najrajši ponoči. Takrat sta za*
vladala groza in strah, jok in stok. Kako je že bilo? Govori
ti, kri naše krvi, ti turško-slovenski janičar!

Janičar:

Človeški plen je posebno prijal Turkom. Želeli so si
naših krepkih dečkov in deklic, ki so jih drago prodajali
v Turčiji. Naših dečkov, sem rekel, zakaj tudi jaz sem vaš
sin. Ugrabili so nas iz objema ljubljenih staršev, iztrgali
nam iz srca krščansko vero in vcepili vanje sovraštvo do
nje. Turški cesarji pa so iz nas, ko smo pozabili na vse,
vzrejali svoje najpredrznejše vojake. Najpredrznejše pra«
vim, ker janičar res ni poznal ne strahu in ne usmiljenja.
Pogum so nam privzgojili, usmiljenje zamorili. Celo naši
gospodarji so se nas bali, zakaj tudi njim smo odpovedali,
če je tako naneslo.

Kruti smo bili, neizprosni. Marsikateri izmed nas je
svojo grozovitost vršil morebiti prav v rojstnem kraju, v
svoji nepoznani domovini, morebiti je celo prelival kri
svojih staršev, bratov in sester. O bilo je grozno!

Toda imeli ste, bratje, junakov, ki so ta kos bridke
zgodovine obžarili s slavo svojih činov. Celo mi divjaki, ki

282

se nismo bali ničesar, smo trepetali pred njih roko, ki je
segala po nas: kri za kri!

Čuj, ljudstvo! Kakor tromba sodnjega dne doni glas iz
gradu Turjačanov. Herbartov glas je to.

Herbart Turjaški:

Tudi 16. stoletje nam ni prizanašalo. Turki so postajali
mogočnejši in mogočnejši. Kmalu po smrti slavnega vojsko*
vodje Ivana Kacijanarja, v letih 1540., 1545., 1547. so steptali
vso Kranjsko.

V teh časih sem se postavil na čelo branilcem sloven*
skim, in vojna sreča se je vrnila k našim zastavam. Cesto
smo premagali Turke in celo sami smo vdrli v Turčijo. Tudi
mi smo bili Turkom strah!

Sobojevnik pri Budačkem:

Bali so se Turki tvojega imena, Herbart Turjaški, zakaj
bil si največji naš junak. Ali pri Budačkem je bila njih
premoč prevelika. Podlegli smo in z mano vred sta padla,
ti Herbart, in tvoj prijatelj Višnjegorski. Vsa Ljubljana je
jokala, ko so pripeljali tvoje truplo brez glave domov.

Poglej, ljudstvo, tja na grad turjaški! Tam hranijo še
danes odkupljeno glavo tvojega junaka.

Dovolj! Čujem nov glas, glas iz bratske hrvaške rodo*
vine Šubičev. Šum junakov in žvenket orožja mi doni v uho.
Čujte, kako se glasi prisega jugoslovanskega junaka!

Nikolaj Zrinjski:

Bil je to boj na življenje in smrt, zakaj proti 200.000
Turkom se nas je borilo malo številce kristjanov. Sultan
Soliman je v letu 1566. zopet navalil na Ogrsko in Hrvaško.
Vsekakor je hotel naravnost na Dunaj. V tej zadregi me
je naprosil tedanji avstrijski cesar Maksimilijan II., naj
zadržujem v trdnjavi Sigetu turško vojsko dotlej, da se
zbere cesarska armada. Ustregel sem njegovi prošnji. Zbral
sem svoje junake in priredil Siget za obrambo.

Pred bitko sem prisegel takole: »Jaz Nikolaj Šubič,
grof Zrinjski, prisegam troedinemu Bogu in domovini
zvestobo do smrti. Bog naj me zapusti in mi odtegne svojo
milost, ako vas kdaj zapustita ali izdam! Prisegam pn Bogu

283

in svoji neumrljivi duši, da hočem Siget braniti do zadnje
kaplje krvi in zadnjega vzdiha!«

Enako so mi prisegli poveljniki in vojaki.

In prišla je ura boja. Tri dni je trajala velikanska bitka,
a vsak dan so bili tepeni Turki. Slednjič pa so tudi nam
jele pešati moči in morali smo se umakniti v grad. Iz trd*
njave smo planili še enkrat in tedaj pobili več tisoč Turkov.
Solimana je to razdražilo tako, da je od jeze umrl. Ali po*
veljniki so prikrili vojski njegovo smrt in so napadali Siget
dalje. Trdnjava je začela goreti, zato sem sklenil umreti
s svojimi borci kot pravi junak. Odprli smo vrata v trdnjavo
in navalili na Turke. Kratek, pa grozen boj je bil to. Sekali
smo na vse strani. Videl sem padati tovariša za tovarišem.
Zadet od treh krogel in turške sablje, sem se zgrudil. Videl
sem še, kako je planil silni plamen do neba, kako je zletel
grad v zrak — moja žena je bila namreč na moje povelje
zažgala smodnik v kleti. Na kup razvalin so drli Turki.
Okolo mene pa je nastal mrak — objela me je bleda smrt.

Zgodovinar:

V bitki pri Sisku 1. 1593. je jela turška sila pojemati.
Andrej Turjaški je tu stopil Turkom nasproti. Kolpa je
pila mnogo turške in naše krvi. V njenih valovih je polju*
bila smrt nekdanjega meniha Hasana pašo. Velikanski je
bil plen, ki so ga takrat zajeli naši. Iz Hasanovega drago*
cenega plašča so napravili dva mašna plašča, v katerih
darujejo še zdaj sv. mašo na sv. Ahca dan v spomin naše
zmage.

A grozna sila turška ni še bila strta. Še je ječal v robstvu
Jugoslovan. Le pesmi njegove so še tiho pele o carstvu
staroslavnem, o Dušanu Silnem, pele so o junaških činih
Kraljeviča Marka.

In Kraljevič Marko je vstal kot maščevalec v balkanski
vojni 1. 1912. Združili so se bili vsi balkanski narodi in šli
v boj na dušmanina z onim navdušenjem, ki ga dajeta le
narodna misel in krepka vera v lastno moč.

Pri Lozengradu in Kumanovem, pri Lile Burgasu in
Bitolju se je zrušila turška sila. Slovansko orožje je podrlo
na tla mogočno Turčijo, ki jo je prej vsa Evropa smatrala
ra nepremagljivo.

284

Pripovedovalec:

Doni, doni zvon iz Gračanice, doni slovesno in pripeva
mu zvon od Gospe Svete. Veličastno se družijo ti glasovi
in se prelivajo kot mavrica miru nad našimi zemljami ter
oznanjajo, da je prešlo Jugoslovanstvo iz trpljenja k vsta;
jenju in svobodi. In to vstajenje je pretrgalo moje sanje
o žalostnih dneh. Andrej Rape.

247. Brodnik.

Med skalami Sava šumi,
valove mogočne vali,
v naročaj jih Dunavu tira.

Čoln ziblje ob bregu se tam,
a ribič mi v njem sedi sam,
na veslo se truden opira.

»Hoj, starec, kar veslo zdaj v dlan
pa hitro na drugo tam stran
čez šumno prepelji nas Savo!

Čuj, turško rumeno zlato
plačilo bogato ti bo —
če nočeš — ti vzamemo glavo!

Molčita že polje in log,

tam onkraj slavonski ostrog

v neskrbnem že spanju počiva.

Zaviti v plašč temne noči,

ogledat poslani smo mi,

kod zdaj se sovražnik naš skriva.«

»»Ne maram za vaše zlato,
čemu mi pač ribiču bo?

Zastonj vas čez reko prepeljem.
Res, sivo že glavo imam,
a vam je nocoj še ne dam,
rad vašim ustrezam poveljem.««

285

Že čolnič od brega leti
in nese oglednike tri...

Veslaje pa ribič ozira
srepo se v vrtenje voda,
ki rado se s čolni igra
in slastno na dno jih požira.

»Pač hrabro srce ti imaš,
izvrsten prevoznik si naš,
ni takega blizu okoli!

A nas tam pohvali glavar,
prekrasen pač čaka nas dar,
krasnejši nas ni še nikoli.« —

»»Na mestu!«« — de ribič krepko —
a veslo zažene v vodo ...

t

»»Tu vaše in moje plačilo!«« —

»Bes, djaur!« še krik iz valov,
iz mokrih je Save grobov —
potem pa vse tiho je bilo.

A. Aškerc.

248. Srbija.

Srbi so si že davno ustanovili po več samostojnih
državic. Ker so se pa med seboj pogostoma napadale in
iskale pomoči celo pri raznih sosedih, zategadelj se nobena
ni mogla splošno uveljaviti med srbskimi plemeni. Šele z
nastopom vlade Štefana Nemanje so se izpremenile razmere.

*

* #

Nekje med Nišem in Kosovim poljem ob Gornji
Toplici in Ibru ter južno od Beograda v tako zvani Raški
je tekla zibelka prvemu srbskemu velikemu županu Štefanu
Nemanji (1170—1199).

Štefan Nemanja je združil svojo župo z znamenitima
župama Dubočico in Reko. Združene župe so udarile na
Zeto, ki je v njej vladal kralj Radoslav z bratom, ter so

286

jo zavzele. Zetci so se pridružili zmagujoči vojski in so
osvajali kraje okoli Velikega Drima. Nemanja je pridobival
zemlje na zapadu proti Jadranskemu morju, nekatere nje*
gove čete pa so prodirale v Moravski dolini med Beogradom
in Nišem in pazile na početje sosednjih Grkov.

V zvezi z ogrskim kraljem Belo III., ki je rešil Beograd,
Braničevo in severno Dalmacijo Grkov, je Nemanja osvo*
bodil Srbe do balkanskih klancev (1. 1182.). Odtod je krenil
s svojo vojsko proti Jadranskemu primorju, zavzel Skader
ter okolico ob Skadrskem jezeru in pa tri velika pristanišča:
Ulčinj, Bar in Kotor.

Med tem ko so križarske vojske reševale Sveto deželo,
je Nemanja osvojil mnogo sel in mest v smeri današnje
Sofije in Prizrena. Da bi po teh hudih bojih zagotovil svoji
državi trajen mir, ki je bil potreben za notranjo ureditev
njeno, je oženil svojega sina Štefana s hčerjo grškega carja
Jevdocija.

Središče Nemanjeve države je bila Raška s stolnim
mestom Rasom, sedanjim Novim Pazarom. Mesto je bilo
zaprto od dveh strani z visokimi planinami. Okoli njih je
nastanil Nemanja svoje najvernejše pristaše, da so branili
prestolnico, ki je bila tu do leta 1282., nenadnih sovražnih
napadov. V Rasu so se vršili državni zbori, ki so reševali
važne državne stvari. Tu je tedaj bil sedež prejšnje kralje*
vine Srbije.

Srbi so bili tedaj še jako odvisni od Bolgarov, ki so jih
večkrat napadli t  vojskami. Zato so se zvezali z Bizantinci,
odkoder so tudi dobili oznanjevalce svete vere. Pozneje so
Srbi postali provoslavni kristjani in so še dandanes. Bizan*
tinci so premagali Bolgare, a Srbija se je morala zato poko*
riti Bizantincem.

Ko so se v 12. stoletju osvobodili njih nadoblasti, je
nastala ena najslavnejših dob srbske zgodovine. Zavladal
je Srbom najslavnejši vladar iz rodu Nemanjičev, Dušan
Silni, prvi srbski car, ki je jako povečal svojo državo pa
tudi skrbel za njen notranji procvit.

Po smrti zadnjega Nemanjiča pa je razpadla Srbska
na celo vrsto samostojnih državic. To so izrabili Turki in
vdrli v Srbijo. Po strašni bitki na Kosovem polju (L 1389.),
na Vidov dan, je slavno srbsko carstvo podleglo turški

287

1 /emočl. Ta bitka se je globoko vtisnila v spomin srbskemu
narodu. Številne junaške pesmi opevajo kosovske junake
in njih boje.

Odslej je bTla vsa srbska zgodovina nepretrgana vrsta
nadlog, ki jih je narod kot zatirana raja trpel vse do za=
četka minulega stoletja. Srbija je postala turška pokrajina.
Uspešne vojne Rusov s Turki pa so zbudile tudi Srbe, da
so se gibali bolj in bolj in si izkušali priboriti zlato svobodo.
Voditelj srbskih upornikov je bil Jurij Petrovič, ki so mu
Turki rekali Kara Dorde, t. j. Črni Jurij. Miloš Obrenovič
je tedaj priboril Srbski samostalnost in si nadel pridevek
knez.

Z dovoljenjem evropskih držav je narodna skupščina
leta 1882. povzdignila Srbijo v kraljevino. L. 1903. je bil iz
Švice pozvan Peter Karadordevič kot kralj Srbije, ki je
vladal od 1. decembra 1918. leta pa do svoje smrti dne 16.
avgusta 1. 1921. kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Iva Zupančičeva.

249. Bitke na Kosovem.

Ko je pomrl rod Nemanjičev, se je Srbija razdelila
na več delov. V Pomoravju je vladal mogočni knez Lazar,
v Prištini in Prizrenu pa sta gospodarila njegov zet knez
Vuk Brankovič ter Dorde Strarimirovič iz rodu Balšičev iz
Zete. Vsi prejšnji poizkusi, da . bi podjarmili Srbe, niso
uspeli Turkom. Turški sultan Murat 1. pa je 1. 1389. vnovič
začel veliko vojno proti Srbiji. Sultana sta spremljala nje*
gova sina Bajezit in Jakub z mnogimi pomožnimi zbori
turških vazalov. Med njimi je bil tudi zbor bolgarskega
carja Šišmana.

Car Lazar in njegov zet Vuk Brankovič sta se posta*
vila Muratovi vojski v bran. Priskočila jima je na pomoč
pomožna vojska bosenskega kralja Stepana Tvrtka I. Med
Prištino in Labom, na ozemlju Vuka Brankoviča, se je
zbrala vojska. Med vojniki je bil tudi srbski velmož Miloš
Obilič. Njega so pri carju Lazarju osumili, da je izdajalec.
Da pokaže svojo nedolžnost, vernost in vdanost, je odšel k
turškemu sultanu, češ, da se mu vda. Našel je Murata v

288

njegovem stanu. Murat ga je drage volje sprejel, misleč, da
je prebežnik, toda Obilic je potegnil meč in sultana usmrtil.
Na mestu so ga Turki posekali, a Obilic je s tem dokazal
svojo vdanost.

Po Muratovi smrti je takoj prevzel vodstvo vojske
njegov sin Bajezit I. Toda med Turki je nastal nered.
Zmaga se je že nagibala na Lazarjevo stran. V zadnjem
hipu pa se je preokrenilo. Turki so jeli zmagovati. Celi od*
delki bosenske in srbske vojske so pobegnili. Iz tega je
pozneje nastala govorica, da so poraza krivi Bosenci, še
kasneje pa so pričeli krivdo pripisovati poedinim srbskim
veljakom.

Car Lazar je padel v tem boju. Srbi ga od takrat časte
kot svetnika in narodnega mučenika. Pokopali so ga blizu
bojišča v Prištini, leta 1391. pa so njegovo truplo prenesli
v monastir Ravanico v Sremu, ki ga je bil sam ustanovil.

Vuk Brankovič, Lazarjev zet, se je srečno rešil. Ostal
je nepomirljiv turški sovražnik, dokler ga niso končno
pregnali.

V tej bitki so izgubili Srbi svoje carstvo in svobodo.

Druga kosovska bitka se je vršila 1. 1448. Takrat je bil

Janos Hunyadi poražen.

V letu 1690. so Turki pobili na Kosovem avstrijskega
generala grofa Holsteinskega, leta 1831. pa bosensko^ar*
navtske upornike.

V balkanski vojni leta 1912. so Srbi strahovito porazili
Turke pri Kumanovem in na Kačaniku. V tem letu so tudi
branili Kosovo na vzhodu na Ovčjem polju in Bregalnici
proti Bolgarom.

V svetovni vojni pa je bilo Kosovo maščevano in osvo=
bojeno.

250. Jugoviča majka.

Noč je mrkla... Kobno šume grane
jablanova kraj reke Rasine.

Grad Kruševac črna tuga skrila.

Bura besni, kule podhvatila,
s vriskom munja u ponoru gine.

289

A grom stravno u dubini rida,
srce para Jugoviča majke;
oko nje su devet snaha mili.

Tužni so ih snovi pohodili:
vrani konji iz resavske bajke ..,

Blede ... Žižak u kondilu trne.

Boškov Nenad u kolevci ječa.

A na dvoru sve strašni j e vije
urla bura... Pljuskom dažda lije.

Na bedenu sedi stražar, kleca.

Nema glasa. A vas dan su juče
put Kosova odletali vrani.

Tutnji.. . Stara Jugovička kleči,
u srcu joj suze mesto reči.

Noč... Kroz večnost jezde črni dani.

D. J. Filipovič.

251. Čele Kula.

Stoji tam mesto Niš, stoji
in v turški sužnosti ječi.

A Srb si iz trpljenja
želi osvobojenja.

Kdo toliko moči ima,
da narodu pogum vzravna?

Kje je junak, da z rajo
gre na osvetno vstajo?

In Štefan Sindjelič vzdrhti
od jada stisne meč v pesti.

Kula, utrdba; munja, blisk; ponor, prepad; ridati, hrumeti; kandilo,
večna luč; žižak, stenj; kolevka, zibelka; tutnjati, grmeti.

19

Glas gre po očetnjavi:

»Z menoj na ples krvavi!«

A Turka je prevelik broj —
kako šibkejši v bran mu stoj?

In v jarke za okopi
z junaki Štefan stopi.

Da vragu se ustavi pot,
smodnika vsujejo povsod

Le iskre ene treba —
in vse zleti do neba!

Naval je Turka strahovit,
za Srbom pada Srb ubit.

Že v srbsko taborišče
steze si dušman išče.

Tedaj pa Sindjelič veli:

»Nihče ne sme mu živ v pesti!

Trenutek le ... grom .. . strela
Smrt Srbe je objela ...

Ker živih borcev ni dobil,
se paša je raztogotil.

In črne misli snuje,

"krvnikom poveljuje:

»Ker živih psov mi ni v roke
mrličem vzemite glave!«

Na nečloveško delo
šli Turki so veselo.

291

In vzidati jih v stolp veli...

In Čele Kula tam stoji.

In glava tam ob glavi
strmi in nemo pravi:

»O bratje, glejte, čujte nas —
maščujte nas, maščujte nas!«

E. Gangi.

252. Sv. Sava.

V dobi križarskih vojen, pred sedmimi stoletji so bizan*
tinski cesarji več ali manj gospodovali po vseh balkanskih
obmorskih deželah. Le v sredini tega polotoka, med rekama
Toplico in Ibrom niso imeli moči. Tu je bilo središče sred=
njeveške srbske državice z glavnim mestom Rasom, ki se je
po njem imenovala Raška. Ustanovil jo je veliki župan
srbski, Štefan Nemanja. Iz nje je nastala pozneje mogočna
država Dušana Silnega. Raška je bila domovina enemu
izmed najimenitnejših srbskih mož, največjemu narodnemu
svetniku, sv. Savi.

Štefan Nemanja je imel več sinov. Najmlajši se mu je
rodil 1. 1176. Klicali so ga Rastko. To je poznejši sv. Sava.

Rastko je bil bistroumen, nadarjen deček. Imel pa je
posebno nagnjenje do nabožnosti in samostanskega življe«
nja. Oče si je mnogo prizadeval, da bi odvrnil dečka od tega
nagnjenja. Marsikaj je poizkušal. Poslal ga je v del svoje
države, da bi ga upravljal. Pa to ni pomagalo, zato ga je
pozval nazaj na svoj dvor, kjer je prirejal razne slavnosti,
ki naj bi zanimale sina. Tudi'to ni zaleglo. Usoda je hos
tela, da so prav v tem času prišli na dvor ruski menihi.
Rastku življenje na dvoru ni ugajalo, zato se je raje družil
z menihi. Ker se je bal, da ga ne bi oče obdržal na dvoru, je
skrivaj pobegnil z menihi. Našli so ga naposled na Sveti
gori v ruskem samostanu. Menihi so bili ravno pri jutrnji-
cah, ko so prišli Nemanjevi poslanci za Rastkom. V strahu,
da ga odpeljejo s seboj, je za božjo voljo prosil menihe, naj
ga sprejmo v samostan. Menihi so mu ugodili in mu nadeli

19 *

292

samostansko ime Sava. Ostrigel si je lase in jih priložil
posvetni obleki ter vse to po poslancih poslal očetu v zna*
menje, da za svet ne živi več.

Njegov oče Štefan Nemanja je na prigovarjanje sina
Save sam stopil v samostan z imenom Simeon. Tu sta oče
in sin sezidala hilandarski samostan na vzhodnem robu
Svete gore..

Sv. Sava je mnogo pisal v starem srbskem jeziku, kakor
so ga govorili v oni dobi. On je torej ustanovitelj prave
srednjeveške srbske književnosti. Tudi srbsko cerkev je
uredil in sam postal prvi nadškof neodvisne srbske cerkve
s sedežem v Žici.

Svojega brata Štefana je kot prvi srbski nadškof venčal
za prvega srbskega kralja, ki se zato imenuje Štefan Prvo=
venčani.

Ko je bil vse uredil doma, se je hotel s potovanjem
versko pokrepčati. Romal je dvakrat v Sveto deželo. Tudi
v Egipt in Babilon je prišel.

Umrl je 1. 1236. v Trnovem, stari bolgarski prestolnici.
Njegovo truplo so prepeljali v Hercegovino v samostan
Mileševo. Tu je počivalo 200 let. Potem so ga prepeljali
Turki v Beograd in neki paša je na Vračaru, to so brda nad
Beogradom, sežgal njegove ostanke.

Spomin sv. Save živi še danes v narodu. On je zavetnik
srbske šolske mladine. Posebno slave dan njegove smrti 27.
januarja, ko obhajajo tako zvane »Svetosavske besede«.

Državljane, ki imajo zasluge za književnost, umetnost
in državno blaginjo, odlikuje kralj Srbov, Hrvatov in Slo*
vencev z redom sv. Save.

Po predavanjih dr. Fr. Ilešiča A. Rape.

253. Volitev Črnega Jurija za starejšino.

V Orašcu so bili 1. 1804. zbrani Kara Dorde (Črni Jurij),
Stanoja Glavaš, bukoviški župnik Atanazij in vsi tisti, ki so
storili zaobljubo, da gredo nad Turke za svobodo domovine.

Zbrali so se bili, da si izvolijo starejšino. Vsi so hoteli
Kara Dorda, ali on se je branil

»Zakaj se braniš?« ga vprašajo.

293

»Tako,« veli on. »Jaz grem povsod z vami, ali ne pred
vami.«

»Ali zakaj nočeš?«

»Nočem zato: Vi niste naučeni vojevati se, pa se v ne*
kolikih dneh vdaste Turkom, a dobro veste, kaj čaka potem
mene.«

Ne vdamo se, ne vdamo!« je zaklical ves narod. »Ti
pred nami, a mi za teboj, pa v vodo — v vodo, v ogenj — v
ogenj, samo ti bodi starejšina!«

»Tega, bratje, ne morem sprejeti še iz drugega razloga:
Ako sprejmem, odredim mnogokaj, kar vam ne bode po
volji.«

»Toda kaj hočeš učiniti?« so vprašali.

»Kogar zalotim pri najmanjšem izdajstvu, ga ubijem,
obesim, ga dam mučiti.«

»Tudi mi hočemo to,« zakliče ves narod.

»Torej hočete?« vpraša Kara Dorde.

»Hočemo, hočemo, hočemo!«

»Dvignite tri prste!«

Vsi so jih dvignili.

»Torej hočete?«

»Hočemo!«

»Torej hočete?«

»Hočemo!«

»Torej hočete?«

»Hočemo!«

»Zatorej vas hočem tudi jaz,« reče končno Črni Jurij.

Župnik pa je pokazal na križ ter poučil ljudstvo, kako
mora slušati starejšino, da se ne sme strašiti Turkov, da pa
tudi ne sme biti med njimi niti enega izdajalca.

Potem so vsi prisegli po cerkvenih predpisih

Vsi so bili neobičajno veseli.

Milan Miličevič,

254. Kralj Aleksander 1.

Aleksander Petrovič Karadordevič, sin Petra Karaš
dordeviča, vnuka prvega srbskega osvoboditelja in kneginje
Zorke, hčerke črnogorskega kneza, pozneje kralja Nikite,
je bil rojen dne 4. decembra 1888. 1. na Cetinju.

294

Že v zgodnji mladosti je izgubil mater. Oče je tedaj
s tremi otroki, s princezo Jeleno ter s princema Jurijem in
Aleksandrom, sedanjim našim kraljem, zapustil Črno goro
in se je naselil v Ženevi v Švici. Daši je okušal v tem času
vse bridkosti izgnanca, je bil svojim otrokom najboljši oče
in mati obenem. V skrbi za njih bodočnost se je obrnil na
ruski dvor. Car Nikolaj II. je sprejel oba princa v svoje
dvorjanstvo. Tu so jih odlično vzgojili najboljši učitelji.

Ko je leta 1903. narodna skupščina pozvala njegovega
očeta Petra na srbski prestol, je sedanji naš kralj z njim
vred stopil kot 15 leten mladenič prvič na srbska tla.

Leta 1909. se je dotedanji prestolonaslednik princ Jurij
zaradi avstrijskih spletk odpovedal v korist bratu Aleksam
dru vsem pravicam do prestola.

S svojo resnostjo, mirnostjo in vztrajnostjo si je novi
prestolonaslednik Aleksander takoj osvojil srca državljan
nov. Vojaki, med katerimi je najrajši živel, so ga posebno
iskreno ljubili. Z nepopisno vnemo in sposobnostjo se je
poglobil v vojaški poklic in je po vsej zaslugi naglo nas
predoval.

V prvi balkanski vojni leta 1912. je že poveljeval glav*
nemu delu srbske armade in vršil prave čudeže. Turkom
je v kumanovski bitki pripravil tako usodo, kakršna je
zadela Srbe na Kosovem 1. 1389. Z opreznostjo, premišljen
nostjo in osebno hrabrostjo je takrat iznenadil ves svet.

Ker je kralj Peter Prvi, naš osvoboditelj in ujedinitelj,
po balkanskih vojnah začel bolehati, je sklenil prenesti del
kraljevske oblasti na prestolonaslednika Aleksandra. Imes
noval ga je za regenta. Ta posel je vodil Aleksander do
očetove smrti dne 16. avgusta 1921. S tem dnem je postal
tudi naš kralj.

V svetovni vojni je naš sedanji kralj zvesto prenašal
vse vojne težave po nedosežnem vzoru svojega velikega
očeta s svojimi vojaki. Bival je pod šatori ali po kočah vrh
planin ali po gozdovih v strašnih zimah, v snegu in ledu,
sredi grmenja topov in ječanja umirajočih.

Toda tudi v dneh najgroznejšega obupavanja je izpričal
vse veličje svoje kraljevske duše s prelepimi svojimi čini.
Ko je že vse bilo obupano in je mislilo le- še na latsno

295

rešitev, tedaj je sedanji naš kralj misli pred vsem na druge.
Bodril in izpodbujal je vojake k vztrajnosti, ki dovede do
zmage.

In ni se motil. Jeseni leta 1918. se je vrnil kot popoln
zmagovalec na čelu svoje slavne armade v prestolnico
Beograd. Tu je dne 1. decembra v imenu svojega očeta
svečano proglasil ujedinjenje in neodvisnost države Srbov,
Hrvatov in Slovencev.

To je naš narodni kralj, veliki Jugoslovan. Da posvedo?
čimo pred vsem svetom, da je naš narod edin, je leta 1920.
prišel tudi v Slovenijo. Marsikatero oko je bilo takrat od
veselja in navdušenja rosno, saj smo videli, da so vsi na*
klepi sovražnikov prazne sanje, dokler imamo za vladarja
člana narodne jugoslovanske dinastije, ki bo branila nas
in mi njo proti vsem sovražnikom.

Daj Bog našemu kralju zdravja in moči tudi poslej, da
dovrši veliko nalogo, ki ga še čakal

255. Hrvaška.

Hrvatje so se naselili v sedanji svoji domovini proti
koncu 6. in v začetku 7. stoletja. Ustanovili so Posavsko
in Dalmatinsko Hrvaško, ki sta pa bili popolnoma neodvisni
druga od druge ter sta imeli vsaka svojega kneza ali veli*
kega župana. Po naselitvi v svoji novi domovini so sprejeli
krščansko vero, katero so jim razširjali deloma splitski
škofje, deloma oglejski patrijarhi, v 9. stoletju pa sv. Ciril
in Metod.

Takrat je Hrvaška bila pod vplivom Frankov, vendar
se je razvijalo njeno notranje in zunanje življenje samo?
stojno, oziroma pod sovplivom Bizantincev in Benečanov.

S pomočjo Bizantincev se je Hrvaška osvobodila fran?
kovske nadoblasti, a priznati je morala bizantinsko. Tudi
v cerkvenem oziru je bila Hrvaška podrejena Carigradu.

Med Benečani in Hrvati je trajala dolga borba za Dal?
macijo. Po teh bojih so Hrvatom v 10. stoletju zavladali
vladarji hrvaške krvi. Prvi hrvaški kralj je bil Tomislav, ki
je razširil svojo oblast preko Posavske Hrvaške ter tako
združil obe hrvaški državi.

296

A v 11. stoletju je prišla Hrvaška zopet pod oblast tuje
države, Ogrske, in odslej sta imeli obe skupnega kralja.
Doba hrvaške samostojnosti je minula. 200 let je živela
Hrvaška pod vlado Arpadovičev.

.Tiste čase je bila med Hrvati zavest državne skupnosti
še slaba. Narod je razpadal na večje število plemen, ki so
bila med seboj needina.

V slavonskih gozdovih so se jeli naseljevati ogrski
plemiči, pa tudi mnogo nemških obrtnikov se je naselilo
v Hrvaški. Nastala so svobodna kraljevska mesta, podre*
jena le kralju, n. pr. Samobor, Križevci.

V 16. stoletju je prišla Hrvaška pod oblast Habsbur*
Žanov. V tem času so Turki neprestano vdirali v deželo,
zlasti je trpela Lika. Turki so odvajali s seboj na tisoče
ujetih, ki so jih ali prodajali v vzhodne dežele ali pa jih
naseljevali na svojih posestvih kot rajo. Ves jugoslovanski
svet se je delil le na dva dela: na večjega, ki je bil pod
turško vlado, in na manjšega, ki je neprestano trepetal pred
turškimi napadi.

Turška doba je prekinila hrvaški narodnopolitični in
prosvetni razvoj ter ga zavlekla do srede 19. stoletja. V
mladi naši državi pa se bo Hrvaška lepo razvijala.

Iva Zupančičeva.

256. Kronanje kralja Tomislava.

Hrvati iz početka niso imeli kraljev. Raznim njih ple*
menom so načelovali župani, ki so se pozneje imenovali
bani. Tak ban je bil tudi Tomislav. Vsi drugi župani in
bani so ga zaradi njegovih vrlin priznavali za svojega
prvaka. To ga je nagnilo, da se je dal kronati za hrvaškega
kralja.

Takrat se je zbral ves narod hrvaški na Duvanjskem
polju, kjer je bila velika narodna skupščina ali sabor. Sem
je prišel tudi Tomislav s svojim spremstvom. Pred njim je
korakala njegova osebna straža v oklepili, s pozlačenimi
in srebrnimi čeladami na glavi, s ščitom v eni, a s kopjem
v drugi roki. Za njimi je šla duhovščina, za njo župani,
predstojniki mest in bani ter naposled dvorska gospoda,

297

kraljevi sluge in dvorjaniki. Nazadnje je stopal kralj, odet
v sijajna oblačila, opasan z dragocenim pasom, toda brez
plašča in krone.

Pred cerkvijo so čakali kralja papeževi poslanci in
splitski nadškof z drugimi škofi in so ga peljali vanjo. Tu
Te papežev poslanik vprašal narod, ali želi, da krona Torni*
slava za kralja. Narod je odgovoril, da želi, in papežev
poslanik je nato odvedel Tomislava na vzvišeno mesto
poleg oltarja, kjer je bil že pripravljen kraljevi prestol.
Najprej je Tomislav prisegel narodu in cerkvi na sv. evan*
gelij. Nato ga je poslanik opasal s posvečenim kraljevim
mečem, ga pomazilil s svetim oljem, mu položil z obema ro¬
kama krono na glavo ter mu dal v roke kraljevsko žezlo.
Po kratki molitvi je vzel z mize, ki je stala ob prestolu,
čevlje in plašč in jih dal zakladniku, a ta je ogrnil s po*
močjo komornika kralja s plaščem in mu obul čevlje. Nato
je kralj vstal in se trikrat priklonil z besedami: »Slava
Bogu na višavah in mir na zemlji!« Podaniki vseh stanov
so pohiteli k prestolu, ki je nanj sedel Tomislav, da so
poljubili roke kronanemu kralju in rob njegovih oblačil.
Kronanje se je dovršilo s klicanjem: »Na mnoga leta!«

Potem so odšli zopet vsi v istem redu. Pred cerkvijo
je zajahal kralj med narod in vojaštvo ter mahnil z mečem
na vse štiri strani sveta v znak, da bo branil domovino
zoper sovražnike od vseh strani. P 0  H rv . čitanki.

257. Celjski grofje.

Ko stopiš na celjski postaji z železnice, ne pozabi po*
gledati na hrib, ki ima na vrhu mogočne razvaline starega
gradu! Kdo so pač bili oni gospodje, ki so se s te višine,
varni sovražnikov, lahko mirno ozirali po lepem mestu in po
Savinski dolini? V mestu ti pokažejo v minoritski cerkvi za
glavnim oltarjem več mrtvaških glav. Ena je na dveh mestih
razklana. One razvaline in te mrtvaške glave pričajo živo,
kaj je človeška slava, koliko je ostalo moči nekdanjih celj*
skih grofov.

Polpeto stoletje je že minilo, odkar je končal ta slavni
rod. Leta 1456. je umrl za nasilno smrtjo zadnji grof celjski,

298

Ulrik II. V Beogradu ga je ubil ogrski mogotec, ki se je bal
njegove moči. Krvaveč iz hudih ran na glavi, je izdihnil
Ulrik dušo.

Truplo Ulrikovo so iz Beograda spravili v Celje, kjer ga
je sprejela žalujoča grofica Katarina.

Na dan pokopa so ga s črno ogrnjenimi konji prepe*
ljali v minoritsko cerkev. Dolg izprevod ga je spremil z
zastavami in grbi grofovskih gradov. V cerkvi je bil pred
glavnim oltarjem pripravljen mrtvaški oder, ves pregrnjen
z dragim suknom in razsvetljen s svečami. Na ta oder so
položili mrliča. Obstopili so ga v črno oblečeni ubožci z
gorečimi svečami v rokah.

Ko so duhovniki zapeli vigilije, je ljudstvo glasno za*
plakalo. Po vigilijah je bila maša zadušnica. Ob darovanju
se je grofica, vsa objokana, dvignila, šla okoli oltarja in
darovala. Za njo so šli in darovali vitezi, plemenitniki,
uradniki in služabniki pokojnega grofa. Zdajci je na črno
ogrnjenih konjih prijahalo dvanajst v črno oblečenih oprod.
Prinesli so in na oder položili grofov oklep, meč, šlem in grb.
Za njimi pa je vstopil, ves v železnem oklepju, jak mož.
Vrgel se je pred odrom na tla ter glasno in tužno zaklical
trikrat:

»Danes grofje celjski in nikdar več!«

(Nato je raztrgal celjsko zastavo in zlomil grb. Pri tej
priči je ljudstvo po cerkvi zagnalo jok in stok, da se je raz*
Ugalo daleč na okrog.

Po mrtvaškem opravilu so Ulrikovo truplo položili v
cerkveno grobnico, pojoč mu mir in pokoj.

Tako je preminil zadnji celjski grof, čigar oblast je
segala čez vse slovenske dežele in še hrvaške.

Po celjski kroniki dr. Fr. Ilešič.

258. Sv. Ciril in Metod.

Stari Slovani so bili pošten in številen narod, zakaj star
zgodovinopisec pravi: »Bilo jih je kakor listja in trave«.
Tudi danes so Slovani po številu naj večji narod. V Evropi
sami jih je okoli 150 milijonov.

299

Slovani so zahodni in vzhodnojužni. K prvim spadajo:
Čehi, Slovaki, Poljaki in Lužiški Srbi, drugi so: Rusi, Srbi.
Hrvati, Slovenci in Bolgari.

Stari Slovani so bili malikovalci, vendar pa so imeli
mnogo lepih naukov, običajev in obredov. Verovali sol_,v
neumrljivost človeške duše in v povračilo po smrti. Ko se je
med njimi jela širiti krščanska vera, je bilo škoda, da niso
še znali brati in pisati, saj niso imeli ne črk in ne knjig.
Druga ovira pa je bila ta, da so jim tujci oznanjevali sv.
vero v tujem jeziku. Obema ovirama sta odpomogla brata
sv. Ciril in Metod. Spisala sta potrebne knjige in jim razla;
gala sv. resnice v domačem jeziku.

Sv. Ciril in Metod sta se rodila v mestu Solunu. Ciril,
rojen L 827., je bil mlajši od Metoda/Izvrstne zmožnosti so
se pri dečkih kmalu začele razvija ti.  Čisto slovanščino sta
znala že od doma, raznih jezikov pa sta se hitro naučila.

V tem času so Kazarji ob Črnem morju prosili grškega
carja Mihaela, naj bi jim poslal ljudi, ki bi jih obranili Sara=
cenov in Judov. Na carjevo željo je šel sv. Ciril med
Kazarje in jim razlagal svete resnice. Mnogo jih je izpre=
obrnil in krstil.

Ko se je vrnil, se je združil z bratom Metodom in sklenil
preskrbeti slovanskim narodom prikladna pismena. Leta 855.
je izumil pismena, ki jih imenujemo glagolico. Še dandanes
rabijo po nekaterih hrvaških cerkvah glagolske knjige.
Njegovi učenci pa so izumili preprostejše črke. To abecedo
so po zmoti pozneje pripisovali Cirilu ter jo po njem ime*
novali cirilico. Cirilica se je razširila med vse pravoslavne
Slovane, ki jo rabijo še dandanes.

Kmalu je Ciril prevedel bogoslužne knjige na slovanski
jezik in brzo se je jela širiti božja služba v tem jeziku.

V 9. stoletju so zahodnim Slovanom gospodovali zelo
mogočni knezi: Rastislav, Svetopolk in Kocel. Ko so slišali,
da se med vzhodnojužnimi Slovani oznanjuje sv. vera v
domačem jeziku in služba božja opravlja po slovanskem
obredu, so bili takoj vneti za krščansko vero. Zato so po*
slali k bizantinskemu carju Mihaelu prošnjo, naj jim pošlje
sposobnih učiteljev. Car se je posvetoval s svetovalci in ti
so mu priporočili brata Cirila in Metoda.

300

Na M-otravskem ju je knez Rastislav sprejel z veliko
častjo. Kmalu sta se z vso vnemo lotila dela, poučevala mla;
deniče in može v njih jeziku in uvedla tudi bogoslužje v
domačem jeziku. Ta vest se je kmalu raznesla daleč na okoli.

Temu bogoljubnemu delu so se pa našli hudi protivniki.
Nemški škofje in svečeniki so očrnili brata v Rimu pri
papežu, da učita krivo vero. Sedaj je nastal boj za slovanski
cerkveni ali bogoslužni jezik. Papež je takoj spoznal resnico.
Božja služba v slovanskem jeziku mu je ugajala, zato je
blagoslovil in potrdil slovanske obredne knjige, občudujoč
veliko delo bratov Cirila in Metoda, ter povišal Metoda v
škofa dne 5. januarja 868. leta. Da se prizna slovanski jezik
po cerkvah vsega sveta, je ukazal papež opraviti sv. mašo v
slovanskem jeziku obenem v peterih glavnih rimskih cer;
kvah. Škofovsko slovansko mašo je pel sv. Ciril in z njim
dva rimska prelata.

Tudi Cirilu je namenil papež škofovsko čast, a je ni
hotel sprejeti, čuteč, da se mu bliža smrt. Utrujen po tolikih
potih in naporih je hudo obolel. Na smrtni postelji je izpod;
bujal brata Metoda, naj ne zapusti Slovanov, ampak naj
dalje širi med njimi Kristusovo vero in slovansko prosveto.
Umrl je 14. februarja 869. leta. Daši bi bil Metod rad spravil
bratovo truplo domov, kakor je bil obljubil materi, so ga na
papeževo prošnjo vendarle pokopali v Rimu.

Ko sta bila Ciril in Metod v Rimu, so ta čas porabili
Nemci. Z veliko močjo so napadli moravskega kneza Rasti;
slava in si vso deželo osvojili, njega samega pa ujeli in mu
živemu izkopali oči. Slepega so potem zaprli v neznan
nemški samostan, tako da je izginil za njim vsak sled. Lahko
rečemo, da je knez Rastislav umrl mučeniške smrti.

Knez Kocel je sedaj zaprosil papeža, naj jim pošlje
Metoda nazaj. Metod se je vrnil in nadaljeval svoje delo še
z večjo vnemo. Nekateri nemški škofje so ga zaradi tega
zelo sovražili in obrekovali. Solnograški nadškof je sklical
cerkveni zbor nemških škofov in duhovnikov. Tudi Metod
je šel na zbor, a tam so ga pridržali tri leta v zaporu. Ko je
papež to zvedel, jih je s cerkvenimi kaznimi prisilil, da so
izpustili Metoda na svobodo. Metodov ugled je tedaj v
Rimu silno narastcl.

301

Papež je imenoval Metoda za nadškofa moravskega in
panonskega 1. 874. Nemški škofje so ga pa še nadalje
obrekovali pred njim in narodom, posebno še prevzetni
Vihing. Rekli so, da uči krivo vero. Metod je šel zopet v
Rim in dokazal svojo nedolžnost. Nato se je vrnil in umri
6. aprila 1. 885. Pokopali so ga v Velehradu na Moravskem.

Knez Svetopolk ni umel velikega Metoda. Takoj je do*
pustil, da je stopil Vihing na čelo cerkvi. Tako je prišel
divji volk med krotko Kristusovo čredo. Prvo delo mu je
bilo, da so polovili pravega naslednika sv. Metoda, škofa
Gorazda, in njegove tovariše svečenike: Klementa, Savo,
Nauma, Angelarja... Vkovali so jih v železje, naložili na
vozove in odpeljali čez meje. Bratje Hrvati in Bolgari so
sprejeli z razprostrtimi rokami božje poslance. Velika Mo*
ravska pa je propadla, ker je pustila Nemce v svojo hišo.

Sv. Ciril in Metod nista le prižigala luči sv. vere med
Slovani, ampak sta položila tudi temelj narodni omiki.
Delovala sta med slovanskimi narodi, jih budila in učila ter
blažila njih srca. S svojo novo pisavo sta pripomogla, da se
je tudi med Slovani jela širiti omika, da so jeli čitati in
pisati. Zato čutimo veliko ljubezen do teh bratov in ju
slavimo kot slovanska apostola. Papež Leon XIII. ju je leta
1880. proglasil za svetnika in s tem jako počastil vse
Slovane.

S cirilico piše še dandanes okrog 70 milijonov Slovanov,
namreč Rusi, Srbi in Bolgari. Izza ujedinjenja se učimo ci=
rilice tudi po slovenskih šolah.

Med Slovenci se je v 80 letih ustanovila šolska družba,
ki naj varuje slovenske otroke potujčenja. V čast slovan*
skima apostoloma se imenuje »Družba sv. Cirila in Metoda«.

Ob cesti, ki se vije od Mokronoga na Trebelno, stoji na
samoti starodavna kapelica, zidana v bizantinskem slogu.
Pripovedujejo, da sta v njej maševala brata Ciril in Metod,
ko sta 1. 867. potovala z Moravskega preko Panonije in

enije V Rim. p Q  Smičiklasu in Fr. Maroltu A. Rape.

302

259. Izumi v srednjem veku.

1. Smodnik.

Nemci so dolgo časa trdili, da je izumil smodnik nemški
frančiškan Bertold Schwarz,  o njem pa ni vedel
nihče, kdaj in kje se je bil rodil.

Nekega dne je slučajno zdrobil nekoliko solitra, žvepla
in oglja v možnarju ter položil na vse skupaj težek kamen.
Ko jame nato kresati ogenj, pade iskra v možnar in, kakor bi
trenil, se vname stolčena zmes, kamen pa odleti s strašno
silo proti stropu. Schwarz je kar ostrmel in je še večkrat
ponovil ta poizkus, a vselej z enakim uspehom.

Čudni pojav razodene drugim. Kmalu so jeli ulivati
železne cevi, iz katerih so v vojni streljali težke krogle na
trdnjave in mesta. Nove naprave so zvali najprej možnar j e,
pozneje pa topove. Človeški um jih je vedno popravljal in
izboljševal, dokler ni izumil puške, ki jo nosi s seboj lahko
vsak vojak. Odslej nista več odločevali v vojni osebna
hrabrost in moč.

Skoraj gotovo pa je, da smo dobili smodnik od Kitajcev,
ki so ga poznali baje že za Kristusovega rojstva. Rabili so
ga pa samo za rakete in umetni ogenj. Pq  Josipu Staretu

2. Papir.

V starem in tudi še v srednjem veku niso še ljudje
poznali takšnega papirja, kakršnega imamo dandanes v obi=
lici. Najstarejši narodi so pisali s kovinskimi črtali
naopekoin  tako ohranili trajno pisavo ali pa na voščene
plošče.

V Egiptu so živeli stari Egipčani. Ti so pisali na listje
drevesa, ki so ga imenovali »papirus«. Odtod ima sedanji
papir svoje ime. Egiptovski papir pa je bil silno drag, in ker
drugod ni raslo to drevo ter ga tudi v Egiptu niso imeli
preveč, ga po drugih deželah ni bilo dobiti niti za drag denar.

Ljudje so si morali drugače pomagati. Začeli so tanke
ovčje in kozje kože prav skrbno strojiti in poizkušati nanje
pisati. Izprva ni šlo, ker se je barva razlivala in mazala na

303

popolni gladini. Tristo let pred Kr. r. so začeli v mestu
Pergamu izdelovati najboljše kože za pisavo. Po tem mestu
so tudi imenovali tako kožo pergamen.

Ob Kristusovem rojstvu in še dolgo potem so pisali po
vseh rimskih deželah na pergamen. Seveda ni bilo lahko
nanj pisati. Pisava namreč je bila največkrat slaba; v teku
več stoletij je celo porumenela in je postala nečitljiva. Vem
dar pa so se ohranili še mnogi rokopisi na pergamen.

Takih rokopisov niso mogli vezati kakor naš papir, am*
pak so jih zvijali v zvitke, včasih jih tudi hranili v posebnih
škatlah. Imenitne rokopise vidimo v muzejih in knjižnicah.

Kakor so Kitajci poznali smodnik prej nego mi, tako so
bili tudi glede papirja srečnejši. Že leta 150. pred Kr. so iz
sirovega bombaža  izdelovali tanek papir, na katerega
so znali prav dobro pisati. Ker pa Kitajci z zunanjim svetom
niso hoteli nič občevati, je minilo mnogo let, preden so v
Evropi zvedeli to novico.

V 12. stoletju so začeli na Španskem izdelovati papir iz
bombažnih cunj, med katere so mešali po malem tudi plat*
nene. Sedaj je bil papir že cenejši, da si ga je marsikdo
lahko kupil. Ljudje pa niso mirovali, dokler se jim ni posre*
čilo izdelovanje papirja iz samih cunj. Zdaj šele se je papir
tako pocenil, da si ga je vsak lahko omislil. V novejšem času
ga izdelujejo tudi iz smrekovega lesa in celo  iz
slame.

S pocenjevanjem papirja se je začela širiti omika, ker
so se ljudje vadili pisati. Lahko so si dopisovali ter zapisa*
vali svoje misli, dogodke in izkušnje ter jih dajali čitati
drugim ljudem. p r>  ]vj aro lt: »Zgodovinske učne slike«.

3. Tisk.

V starodavnih časih niso ljudje imeli tiskanih knjig,
ampak samo pisane. Prepisovali so jih osobito menihi, ki
so navadno znali jako lepo pisati. To prepisovanje pa je
stalo mnogo truda in časa, ni torej čuda, da so bile knjige
takrat prav drage. Sveto pismo na pr. je stalo več sto kron.
Draginja pa je ovirala razširjevanje omike. Umevno je, da
je bil pouk v šolah, ki jih je tedaj hilo le malo, zelo po*
manj kij iv.

304

Pozneje so ljudje na gladke lesene deščice ali ploščice
vrezovali raznovrstne svete podobe in druge stvari. Pobar*
vali so jih potem ter pritiskali na koženico ali na papir.
Taki lesorezi so bili iz početka prav slabo narejeni; težko
se je spoznala tiskana podoba. Ako so hoteli natisniti celo
knjigo, je bilo treba toliko lesenih deščic, kolikor strani je
imela knjiga. Kako težavno, utrudljivo in počasno je bilo
to delo, izprevidi vsakdo. Po tisku so bile te deščice brez
vrednosti.

V tem času je živel v Mogunciji na Nemškem pleme*
nitaš po imenu Ivan Guttenberg (okoli 1. 1440.). Ta mož je
pogostoma mislil, kako bi se dale knjige tiskati s posamez*
nimi lesenimi črkami. V to namero si je prirezal več ravnih,
enako debelih in enako dolgih lesenih klinčkov, a na enem
koncu je vsakemu vrezal pismenko ter jih potem vezal in
zlagal v besede in vrste.

Ko je hotel tiskati, je počrnil one vršičke in jih pritisnil
na papir. Po natisku so paličice razvezali in jih zopet rabili
za tiskanje novih knjig. A prvi poizkusi Guttenbergovi niso
uspevali po želji; lesene pismenke so bile namreč premehke
in so se kmalu okršile.

Zato jih je začel izrezavati iz svinca, pozneje pa iz
zmesi svinca in kositra. To je stalo mnogo denarja, ki ga pa
Guttenberg ni imel. Zategadelj se je zvezal z bogatim zlatar*
jem Ivanom Pustom, ki mu je posodil denarja za ureditev
prve tiskarne. Z obema se je združil še župnik Schoffer, ki ni
bil samo spreten lepopisec, ampak tudi prebrisane glave.
Ta je izumil poleg ulitih črk tudi dobro tiskovno črnilo.
Tako je občekoristna umetnost vedno bolj napredovala.

Ko je bil Guttenberg svoj izum izpopolnil, se je lotil
tiskanja Sv. pisma. Delal pa je skrivaj, da bi nihče ne
raznesel njegove umetnosti. Kako je svet strmel, ko sta
Guttenberg in Fust 1. 1455. povabila ugledne in bogate
mogunške meščane v svojo tiskarno ter strmečim možem
kazala novo, prvikrat natisnjeno Sv. pismo. Ljudje so se
kar trgali za nove knjige, toda skrivnosti tiska ni videl
nihče.

Vse je slavilo in občudovalo Guttenberga. A zaslužene
slave se ni dolgo veselil, kajti bogati Fust, ki je Gutten*
bergu posodil nekaj denarja, je postal skop in zavisten. Ker

305

mu Guttenberg ni mogel takoj vrniti posojila, je sodišče
vso tiskarno prisodilo skopemu Fustu, ki jo je potem s po*
močjo Guttenbergovih izučenih delavcev dalje vodil in v
kratkem času še bolj obogatel.

Guttenberg je popolnoma obubožal. Šele čez več let je
mogel napraviti svojo novo tiskarno. Skopega Fusta pa je
kmalu zadela zaslužena kazen — umrl je za kugo.

Dve leti potem je umrl tudi Guttenberg ubožen, za?
puščen in pozabljen od vseh. Šele čez mnogo let so zasluž?
nemu možu postavili v Mogunciji lep spomenik.

Dokler sta živela Guttenberg in Fust, ni nihče poznal
skrivnosti tiska. Ljudje so tedaj mislili, da je to čarodejstvo.
Zgodilo pa se je, da je sovražnik napadel mesto Moguncijo,
ga razdejal in obenem tudi obe tiskarni.

Pomočniki teh tiskaren, ki jih prej niti med ljudi niso
pustili, so se zdaj razkropili po vsem svetu in tako raznesli
skrivnost tiska. Kmalu so po Nemčiji ustanovili več tiskaren.
V Ljubljani je ustanovil prvo tiskarno 1. 1575. neki Janez
Mandelc, ki je bil doma s Primorskega.

Zdaj se je tiskarstvo začelo širiti po vsem svetu. Tiska?
nih knjig je bilo kmalu vse polno; bile so tudi cenejše od
pisanih. S tiskarstvom in s knjigami so se pa tudi širile
umetnosti in znanosti, skratka: s tiskarstvom se je človeku
odprla pot do višje izobrazbe in do blagostanja.

Fr. Marolt: »Zgodovinske učne slike«.

260. Protestantizem in začetek slovenske
književnosti.

V Ljubljani imamo krasen spomenik Primoža Trubarja.
Kaj je li storil ta mož 16. stoletja, da so mu Slovenci posta?
vili spomenik v 20. stoletju?

Okrog leta 1500 so bile razmere po naših krajih jako
žalostne. Slovenci, večinoma poljedelci, so bili skoraj sužnji
svoje prevzetne gospode, ki je živela prav razkošno po
gradovih. Nedostajalo pa je dobrih duhovnikov, ki bi bili
ljudi poučevali in tolažili ter prevzetne grajščake učili lju?
bežni do bližnjika.

Zakaj pač takratna duhovščina ni izpolnjevala naloge,
naložene ji od Kristusa? Premalo šol je bilo; vsi duhovniki

20

306

niso bili dovolj izobraženi za svoj vzvišeni poklic. Kako
so pa takrat nastavljali duhovnike? Če je grajščak veliko prh
pomogel, da so kje sezidali cerkev in ustanovili župnijo, je
imel pravico, da so tamkaj nastavili duhovnika, ki je bil
njemu všeč. Dosti župnij je oddajal vladar. Nastavljal je
ljudi, ki so bili zaposleni na njegovem dvoru. Ti duhovniki
včasih več let niti videli niso svoje župnije, le plačo so
jemali. Namesto njih so opravljali službo slabo plačani nas
mestniki, ki niso bili dovolj izobraženi.

Slične razmere so bile tudi med Nemci. Menih dr. Luter
je v začetku 16. stoletja začel učiti, da je Sv. pismo edini
vir božjih resnic in da so duhovniki lahko poročeni. Govoril
je zoper poglavarje katoliške cerkve in zoper redovništvo,
zoper post in izpoved. Lutrovi privrženci so na cerkvenem
zboru ugovarjali ali protestirali katoličanom, zato jih imet
nujemo protestante.

Iz nemških dežel je prišel protestantizem tudi k nam.

Ljubljanski duhovnik Primož Trubar ni le razširjal
nove vere s pridigo, ampak kakor Luter na Nemškem je
tudi on začel pisati knjige. Vedel je, da je Slovencem treba
slovenskih knjig. Leta 1550. so izdali prvi dve slovenski
tiskani knjigi: Katekizem in Abecednik. Abecednik je
Trubar izdal zato, da bi se Slovenci naučili čitati, ker takrat
je le malokateri znal pisati in čitati. Važen pa je takisto
prevod Sv. pisma. Trubarju torej gre glavna zasluga, da so
začeli tiskati knjige v slovenščini. Imeli smo potem še več
mož, ki so sestavljali slovenske protestantovske knjige.

Protestanti pa so skrbeli tudi za šole. V naših krajih so
poučevali v nižjih razredih verouk v slovenskem jeziku.

Takratni Habsburžani, ki so vladali Slovence, so se jako
trudili, da bi odpravili novo vero. To se jim je po hudih
naporih posrečilo šele v 17. stoletju. Samo v Ljubljani so
sežgali najprej 8 voz, potem pa še 3 vozove najrazličnejših
protestantovskih slovenskih knjig. Ljubljanski škof Tomaž
Hren je največ storil v svoji škofiji za odpravo protestant
tovske vere.

Posledica protestantizma je bila pri nas, da so tudi
katoličani začeli pisati slovenske knjige in skrbeti za dobre
šole, v katerih so si vzgojili dobrih duhovnikov.

D. Debelakova.

307

261 . Svetovna vojna.

Nemčija se je zadnji čas gospodarsko jako razvila in
je hotela zavladati nad vsem svetom. Prišla je v nasprotje
z drugimi narodi in zato je izbruhnila vojna, ki so se je
udeležili narodi skoraj vsega sveta in ki jo zato imenujemo
svetovno vojno. Bila je pred vsem gospodarska, ker je šlo
vojskujočim se narodom za gospodarske koristi.

Med vojno je še prišel pohlep avstrijskih sosedov po
deželah avstrijske monarhije, ki so jo nasprotne države že
v početku vojne obsodile na razpad. Ti vzroki so dovedli
Italijo in Rumunijo do tega, da sta vstopili v \pjno.

Slednjič se je nemškim nasprotnikom pridružila še
Amerika, da kaznuje Nemce za kruti način bojevanja
s podmorskimi čolni.

Nemčija je imela za zaveznike: Avstrijo, Bolgarijo in
Turčijo, a za nasprotnike skoraj ves svet: Anglijo, Ameriko,
Francijo, Rusijo, Japonsko, Portugalsko, Belgijo, Srbijo,
Črno goro, Italijo, Rumunijo, Grško in še mnogo drugih
držav pa tudi avstrijske slovanske dežele.

Ta boj se je končal tako, kakor se je moral končati:
močnejši nasprotnik je premagal slabšega. Zmago je od*
ločila Amerika, ki ni šla v boj iz pohlepnosti po tuji zemlji,
ampak iz človekoljubja, da pomaga do veljave načelom
pravice, enakopravnosti in svobode vsem, tudi malim
narodom. I r - Karbaš.

262 , Čehi.

V drugi polovici 5. stoletja se je naselilo več slovanskih
plemen na češkem in Moravskem. Najimenitnejše pleme
so bili Čehi, ki so se nastanili okoli današnjega glavnega
mesta Prage. Narodna pravljica pripoveduje, da se je
nekoč v stari slovanski domovini vzdignil oče Čeh, nabral
mnogo ljudi ter jih peljal čez tri velike reke. Po dolgem
potovanju je prišel v lepo in rodovitno deželo, katere se
je polastil in ki so jo po njem imenovali Češko.

Divji Avari, ki so se vgnezdili na Ogrskem, so pogosto*
krat napadali Češko in neusmiljeno pustošili po rodovitni
deželi. A posamezna plemena se jim niso mogla upirati.
Bilo se je bati, da pridejo Čehi za vedno pod tujo oblast

23 *

308

ali da oslabe in popolnoma izginejo. Tedaj je nastopil
okrog leta 623. kralj Samo in ustanovil mogočno državo,
ki je bila najboljši jez proti nemški mogočnosti. Le škoda,
da je razpadla po Samovi smrti.

Od Samove smrti pa do Karla Velikega nimamo pisanih
poročil o češki zgodovini. Vemo samo to, kar se je ohranilo
v pravljicah. Takrat je. baje na Češkem živel Krok kot
vrhovni poglavar in sodnik. Po njegovi smrti je ljudstvo
posadilo na kneževski prestol njegovo bistroumno hčer
Libušo. Libuša se je poročila s Premislom, ki je bil začetnik
vladarske rodovine Premislovcev. Ti so vladali Čehom
600 let.

Na Češkem so tedaj živeli še po starih slovanskih na«
vadah, razdeljeni na zadruge in rodove.

Za moravskega kneza Rastislava so se Čehi pokristja«
nili. Sv. Ciril in Metod sta jim oznanjala sveto vero v slo«
vanskem jeziku, odprla jim pot do višje omike in jim
naklonila pomoč rimskega papeža proti mogočnim nemškim
vladarjem.

Ogri so ponovno napadli Moravsko. Čehi so jih pre«
magali in si osvojili njih deželo. A med Čehi so divjali
domači boji; tudi v borbah za nasledstvo je bilo prelite
mnogo bratske krvi. Šele za časa kralja Otokarja I. se je
zopet preokrenilo nekoliko na boljše. Določil je, da bodi
odslej zakoniti prestolonaslednik prvorojeni sin vladarjev.
Od tedaj so bili vsi vladarji češki kralji.

Otokar II. je zavladal vsem deželam, ki so bile nekdaj
last Babenberžanov, a v nesrečni bitki z Rudolfom Habs«
burškim jih je zopet izgubil.

Huda nesreča je zadela Češko v 13. stoletju z vpadi
divjih Mongolov v deželo. Ljudje so pred njih grozovi«
tostmi bežali v gore, da so si rešili vsaj življenje.

Za Premislovci so zasedli vladarski prestol kralji iz
rodu Luksenburžanov. Najslavnejši izmed teh je bil Karel
IV., ki je postal tudi nemški cesar. Z njim je napočila
v Češki zlata doba.

Žalostni časi pa so prišli nad Češko, ko je nastopil Hus
in si hitro pridobil mnogo privržencev. Nastali so krvavi
boji, v katerih je bil voditelj Jan Žižka. Češka je bila
grozno opustošena.

309

Za Luksenburžani so zavladali Čehom Jagelovci, potem
pa Habsburžani.

Iz verskih prepirov v Pragi se je vnela grozna trideset«
letna vojna, ki je imela strašne posledice. Češki kmet je
po tej vojni nosil težji jarem nego kdaj poprej in izbruhnili
so kmečki upori.

Za Marije Terezije je češki jezik izgubil vso veljavo,
nemški jezik je postal državni jezik.

Leta 1918. pa je tudi Čehom zasijala luč svobode v novi
mogočni češko-slovaški državi. Marljivost, podjetnost,
vztrajnost, neomajna ljubezen do domovine, odločnost in
zavednost so jim porok za veliko bodočnost države, nam
Jugoslovanom pa izpodbujajoč VZOr. I va  Zupančičeva.

263. Moravska.

Istočasno kot Čehi so se tudi Moravci naselili v sedanjih
svojih bivališčih. Samo je tudi njim bil kralj. Po njegovi
smrti pa so si volili sami svoje kneze.

V 9. stoletju so se pokristjanili. Luč sv. vere sta jim
oznanjala sv. Ciril in Metod, ki sta prišla na prošnjo kneza
Rastislava iz Soluna na Moravsko. Sv. Ciril je preložil v
slovanski jezik Sv. pismo in druge najpotrebnejše knjige.

Kakor Čehi so tudi Moravci čutili moč nemških vla«
darjev, katerim so se morali večkrat upreti na krvavih
bojiščih. Da bi bili močnejši, so se moravski knezi združili
s češkimi.

V 10. stoletju je bila Moravska že dobro uravnana
država, ki se je raztezala tudi čez Ogrsko do reke Dunava.

Knez Svatopluk je državo razdelil med tri sinove. Po
njegovi smrti je nastala med brati nesloga in tako so se
začeli domači boji, ki niso več prenehali, dokler ni država
popolnoma propadla.

Poleg Nemcev so še Madjari napadali Moravsko in si
jo prilastili, a Čehi so jo zopet osvobodili tujega gospostva.

Kakor Češka je tudi Moravska strašno trpela vsled
grozovitosti divjih Tartarov.

Poznejša zgodovina moravska je tesno združena s
češko. Obe deželi sta do splošnega prevrata 1. 1918. bili
pod avstrijskim Žezlom. Iva Zupančičeva.

264. Polabski Slovani.

Okoli 1. 200 do 500 so se naselili med Labo in Vislo
polabski Slovani. Bili so prvi izmed slovanskih plemen, ki
so se jeli seliti proti zahodu. Sčasoma so tudi prekoračili
Labo, se naselili do Baltijskega morja, na jugu pa do Krke*
nošev in Krušnih gor.

Najimenitnejša plemena so bili Srbi, Bodrici in Lutici.
Usoda teh Slovanov je bila med vsemi najžalostnejša. Daši
jih je bilo po številu mnogo in so bili tudi jako hrabri, si
vendar niso mogli ohraniti samostalnosti in svobode. Rod
za rodom je ginil v obupnih bojih z Nemci. Od vseh teh
mnogobrojnih Slovanov se je do današnjega dne ohranilo
le še kakih dvesto tisoč lužiških Srbov. Prvi in največji
vzrok tej žalostni resnici je bila nesloga med posameznimi
plemeni.

Do Karla Velikega so polabski Slovani živeli v miru,
obdelovali polje, se pečali z obrtom in kupčijo ter v svetih
gozdičih molili svoje bogove. A kmalu so nastali razdori
in sovraštvo med posameznimi plemeni. To neslogo so
izrabili razni nemški vladarji in si osvojili njih deželo.
Prisilili so jih, da so se dali krstiti, da so jim plačevali
desetino in zidali cerkve in samostane.

Pokrajina Lužica se je za Karla IV. združila s Češko,
zato so tudi lužiški Srbi do današnjega dne ohranili svoj
jezik.

Bodrici in Lutici so se pozneje zedinili, ko so spoznali,
da je le v slogi moč. Izvolili so si v 11. stoletju rujanskega
kneza Kruka za svojega kralja. Za njegovega vladanja je
bila Rujana na otoku istega imena najimenitnejše mesto
med polabskimi Slovani. Tu je stalo tudi svetišče boga
Svetovida.

Smrtni udarec državni in narodni samostalnosti polam
skih Slovanov pa so zadale križarske vojne, ki so jih nemški
vojvode vodili proti njim. Najdalje se je otok Rujana
ubranil tujega gospostva, ali danski kralj Valdemar ni prej
odjenjal, dokler ni tu popolnoma zadušil slovanskega živ*
Ija. Tako je po malem čisto izginil ves slovanski narod
ob Labi. Sem ter tja so prebivalci še dolgo govorili kako

311

slovansko narečje, ali v javnem življenju je bilo treba znati
nemški in dandanes so vsi potomci polabskih Slovanov že
tudi Nemci, le lužiških Srbov se je ohranilo še nekoliko.

Iva Zupančičeva.

265. Poljska.

Poljake zovemo tiste Slovane, ki stanujejo ob Odri in
Visli. Tudi Poljaki so se izprva delili v mnogo plemen ali
rodov, ki pa niso bili v nikaki zvezi in niso imeli niti skup*
nega narodnega imena. Tako razdrobljeni so trpeli mnogo
spričo napadov drugih narodov, zlasti Nemcev.

Do 10. stoletja ne vemo nič gotovega o poljski zgodo*
vini, ker nimamo pismenih poročil iz one dobe. Ohranile so
se samo pravljice med ljudstvom. Znano je le, da je rod
Lehov ustanovil prvo poljsko državo.

Za Lehi so vladali Eiastoviči. Razni vladarji so toliko
povečali državo, da je segala do Dnjepra pa od Bajtijskega
morja do Karpatov in preko njih do Dunava in Tise.

Kralj Boleslav pa je v 12. stol. razdelil Poljsko med svoje
sinove. Ta odredba je bila za poljski narod velika nesreča.
Po očetovem zgledu so tudi sinovi delili svoje dežele in tako
se je Poljska čimdalje bolj drobila. Celih 200 let ni bila več
edinstvena država. Domači prepiri med posameznimi vla*
darji so državno moč še bolj slabili ter dajali tujim sovraž*
nikom novega poguma.

Za Piastoviči so zasedli poljski prestol Jagelovci, ki so
tudi Litvo združili s Poljsko. Tudi so zadobili vrhovno oblast
nad vzhodno Prusko. In tako je bila v začetku novega veka
Poljska največja država v severovzhodni Evropi. A njene
notranje razmere niso bile zdrave. Na Poljskem so imeli
veljavo le plemenitaši, svobodnega meščanskega in krneč*
kega stanu ni bilo. Bila je država, podobna slabi leseni koči,
ki jo podere prvi hud vihar.

Najprej jo je potresla Švedska, potem pa ji je Ruska
zadala udarec, ki jo je tako oslabil, da so sosednje države
planile nanjo in si jo razdelile: prvič 1. 1772. Avstrijci, Prusi
in Rusi, drugič 1. 1793. Prusi in ruska carica Katarina II.

312

Bilo je tedaj med Poljaki mož, ki so šli rajši v Sibirijo
v hudo pregnanstvo, nego da bi bili podpisali sramotno
delilno pogodbo. Mnogi so se združili v tajne zarote in se
zavezali, da otmo domovino ali pa poginejo. A prišlo je še
tretjič do delitve, katere se je udeležila tudi Avstrija, in tako
je bila nesrečna država docela razkosana.

Iva Zupančičeva.

266. Rusija.

Že pred preseljevanjem narodov so živeli na današnjem
Poljskem in Ruskem od Črnega morja ter od Karpatov in
Visle do Dnjepra razni slovanski rodovi, med njimi tudi
predniki Sedanjih Rusov. A ti rodovi niso bili združeni v
skupno državo.

Že v jako starih časih je bila prav živahna trgovina med
njimi. To nam pričajo mesta Novgorod, Kijev, Smolensk.
Takrat so hrabri Normani iz Skandinavije večkrat napadali
severna slovanska plemena. V 9. stoletju so bili že tako
mogočni, da so jim morala slovanska plemena plačevati
davek. Temu so se uprla in prosila pomoči Ruse, ki so bili
jako številno pleme.

Pripoveduje se, da so se trije normanski bratje napravili
na pot in najstarejši med njimi, Rurik, da je utemljil rusko
državo. Njegovi nasledniki so čimdalje bolj razširjali svojo
oblast ter vladali do 16. stoletja.

V 10. stoletju so se Rusi pokristjanili. Sprejeli pa niso
rimskokatoliške vere, nego grškopravoslavno, ki jo spozna«
vajo še dandanes. S krščansko vero so Rusi tudi dobili višjo
omiko. Seznanili so se s knjigami, ki sta jih napisala sv.
Ciril in Metod, in si prisvojili cirilske pismenke, s katerimi
pišejo še dandanes.

Razni vladarji niso spoznali, da obstoji moč države v
skupnosti. Premnogokrat so delili Rusko v majhne dežele,
ki se niso mogle upirati sovražnikom. Nastopila je v ruski
zgodovini žalostna doba, ki je trajala do konca srednjega
veka in rodila veliko bridkosti. Divji Mongoli so Ruske
grozno opustošili v 13. stoletju. Ni mogoče popisati strašne
bede, ki jo je moral trpeti pridni in miroljubni narod

313

nad dvesto let v lastni državi. Najhuje je trpela južna Ruska.
Nekdaj slavni Kijev je postal mestece, okolica prava
puščava.

V začetku 14. stoletja je bila najimenitnejša ruska kne*
ževina moskovska. Mesto Moskva se je jako povzdignilo,
ker se je tudi metropolit ruske cerkve preselil tja in so tam
odslej redno bivali glavarji ruske cerkve. Moskovski knezi
so združili vse ruske pokrajine pod svojo oblast in po po=
polnem porazu Mongolcev so Rusi stopili v zvezo z drugimi
evropskimi državami. Tudi so širili svojo oblast proti Aziji
in zasedli Sibirijo, kamor jih je vabila obilica dragocene
kožuhovine in zlata.

Najslavnejši ruski car Peter I. Veliki, ki si je nadel
naslov »carja vseh Rusov«, je uvrstil Rusko med evropske
velevlasti. Mnogo se je bojeval s Turki in Švedi. Povečal
je svojo državo do Baltijskega in Črnega morja. Tudi slavni
carici Katarini II. in njenim naslednikom je bil glavni
smoter, da izženejo Turke iz Evrope sploh. To pa se jim
kljub številnim vojnam ni posrečilo, tem bolj pa uničenje
poljskega kraljestva.

Rusija je utrdila svojo veljavo tudi na perzijskem dvoru,
največjo moč pa je posvetila daljnemu iztoku.

Pred izbruhom svetovne vojne je stala Ruska glede
svoje obsežnosti in moči na prvem mestu, žal, da so ji
notranji boji uničili njeno meč. Iva Zupančičeva.

267. Moskva.

Bila je trda noč, a matučka Moskva je gledala na nas
s tisočimi očmi, ko smo se pripeljali v njeno okrilje. Noč
mi je bila napoti in težko sem pričakoval dneva, ko se mi
prikaže matuška, »belokamenaja Moskva«, v vsej svoji
čarobnosti.

Samo Carigrada in Rima sem se tako veselil kakor
Moskve, pa Moskve še bolj, saj je slovanska! Toliko da
sem utegnil zjutraj popiti čašo čaja, pa sem že tekel v
Kremelj,  do katerega sem imel samo pet minut hoda.
Tam sem se kar popel na znameniti, 97 m  visoki zvonik,
Ivan Veliki,  ki je z njega čudovit razgled po vsej

314

ogromni Moskvi. Pod menoj leži trdnjavi podobno jedro
vse Moskve, stari, častiti Kremelj s svojimi cerkvami, samo«
stani, arzenalom, vojašnicami in palačami. Opasuje ga visok
zid v obliki trikotnika, skozi katerega vodi petero z viso«
kimi, močnimi stolpi opremljenih vrat. Okoli Kremlja se
širi tako zvani »Kitajgorod« (»Kitajsko mesto«, a Kitajcev
ni tam), okoli njega leže »Bjelij gorod«, potem »Zemljanoj
gorod«, ob robu pa predmestja.

Kak pogled! V solncu se leskečejo pozlačene in pisane
kupole nebrojnih cerkva, vmes se dvigajo ponosne palače,
javne in zasebne. Zeleni parki in vrtovi dajejo sliki mehak
izraz. Med hišami se vijejo široke in ozke, navadno zakriv*
Ijene ulice, med posameznimi mestnimi kvartali pa skrbno
izvedeni bulvarji. Na južni strani, skoro tik pod zidom kre«
meljskim pa se vije v širokem, S podobnem krogu počasi
reka Moskva, čez katero se razpenja več umetnih mostov.
Na oni strani reke leži še velik del mesta, tako zvano
»Zamoskvorječje« . . . »Ruski Rim!« porečeš, ko ti počivajo
oči na tej pisani panorami, na tem morju hiš, gradov, sa«
borov in palač.

Kolika razlika med Petrogradom in Moskvo! Petrograd
je zapadnjak, modern Evropljan, govoreč po rusko; Moskva
je narodna Rusija, bogata, ponosna, plemenita gospa. Petro«
grad je glava Rusije, Moskva njeno srce. Moskva je Rusu
sveto mesto, ki ga ovija čas davne in slavne zgodovine.

A. Aškerc.

VOL Nekaj velikih naših mož

268. Valentin Vodnik.

Valentin Vodnik je bil rojen v Šiški blizu Ljubljane.
Ko je dovršil šole, je stopil v samostan k očetom frančiškan
nom. Pozneje je bil duhovnik po raznih krajih na Kranj«
skem, nato pa učitelj na ljubljanskih šolah. Zložil je mnogo
pesmi in spisal več šolskih knjig. V Ljubljani ima Valentin
Vodnik lep spomenik. Na spomeniku je napis:

Ne hčere ne sina
po meni ne bo;
dovolj je spomina,
me pesmi pojo.

Leta 1809. so Francozi pri nas ustanovili Ilirijo. Vodnik
je pozdravil ta dogodek z veličastno pesmijo »Ilirija oživ«
ljena«, ki nam v njej lepo opisuje, kako

»Napoleon kliče:

Ilirija, vstan’!«

Po letu 1814. pa je Vodnik mnogo trpel zato, ker je ob
času Ilirije (1809—1813) zvesto in pridno delal za svoj narod.
Prej niso smeli o tem mnogo govoriti.

Mladina, tebi je bil ta mož največji prijatelj! Vse živ«
ljenje je ostal mlad, saj je vedno živel le med mladimi
ljudmi, ki jih je vnemal za vse, kar je dobrega in lepega.
P.il je oznanjevalec naše pomladi, glasnik nove svobode,
predhodnik sedanje Jugoslavije. Slavite njegov spomin!

316

269. France Prešeren.

Prešeren je bil rojen dne 3. decembra 1800. 1. v Vrbi na
Gorenjskem. Otroška leta je preživel na očetovem domu v
onem prekrasnem kraju, ki ga sam slavi takole:

Dežela kranjska nima lepš’ga kraja,
ko je z okolšč’no ta, podoba raja.

Sedemleten deček je odšel k stricu župniku Jožefu Preš
šernu na Kopanj, odtod pa v Ribnico, kjer je vstopil v drugi
normalni razred. V Ribnici hranijo zlato knjigo, kjer je Preš
šeren zapisan med odličnimi učenci. Jeseni leta 1813. je
prišel v ljubljansko gimnazijo. Bil je vseskozi odličen dijak.

O počitnicah je šel vsako leto dvakrat domov: o Veliki
noči in o velikih počitnicah. Nekoč pride v Vrbo- ravno ob
žetvi. Med ženjicami je bila tudi njegova mati. Sin ji hoče
pomagati, zato vzame njen srp in začne žeti. Ali ker ni bil
vajen takemu delu, se globoko ureže v levi kazalec. Obrunek
na prstu mu je ostal vse življenje za spomin na ponesre*
čeno žetev.

Po dovršeni gimnaziji je šel na dunajsko vseučilišče,
kjer je postal doktor prava. Nekaj let je nato služil v Ljub?
Ijani, potem pa se je kot odvetnik preselil v Kranj.

Bil je jako dobrega srca. S siromaki je večkrat delil
svoje perilo in svojo obleko. Primerilo se je celo, da je
podaril beraču zadnjo srebrno dvajsetico, ki jo je imel v
žepu. Posebno so ga ljubili otroci, saj se jim ni nikoli bližal
s praznimi rokami. Otroci so tekali po ulicah za njim in ga
prosili: »Doktor, fig, fig!«

Prešeren je spesnil mnogo prekrasnih pesmi. Umrl je v
Kranju 8. februarja 1849. 1. Pokopali so ga na kranjskem
pokopališču. Na njegovem nagrobnem spomeniku čitamo
tele besede:

Ena se tebi je želja spolnila,
v zemlji domači da truplo leži.

Tudi v Ljubljani na Marijinem trgu ima Prešeren lep
spomenik.

317

270. Prešernu.

Iz src navdušenja nam glas kipi,
glas radosti, ponosa in češčenja:

Prešeren, pesnik večnega življenja,
na čast naj tebi slavospev doni!

Umrje vse, kar se na svet rodi,
a vzdihi tvojega so hrepenenja
v glasove se izlili, ki ne jenja
bogata cena jim do konca dni!

Na svoji zemlji tožni rod domuje,
v trpljenju rojen, stiskan in teptan.

Brezupen ves tvoj sladki glas začuje,

razmakne v dalji zastor se teman,
pokaže svet se, kjer Slovan kraljuje —
proroški glas tvoj naš oznanja dan!

E. Gangl.

271. Anton Martin Slomšek.

Anton Martin Slomšek je bil rojen kot sin ubožnih
kmetiških staršev na Slomu pri Ponikvah v severni Sloveniji
dne 26. novembra 1800. leta. Do svojega 13. leta je kmetoval
doma, kjer je tudi hodil v zasilno šolo. Slednjič je skrbna
njegova mati vendar pregovorila očeta Marka, da je leta
1814. šel Martin v celjske šole. Postal je duhovnik in na*
zadnje škof.

Slomška štejemo med najboljše slovenske pisatelje in
književnike, zakaj pisal je za vse Slovence, mlade in od*
rasle. Skoro v vsaki slovenski hiši dobimo knjige, ki jih
pošlje v pozni jeseni med svet »Družba sv. Mohorja«. To
prekoristno družbo je soustanovil pred več nego 60 leti
škof Anton Martin Slomšek.

Zložil je tudi lepo število pesmi za mladino. »Angel
varuh«, »Kje sem doma?«, »Bog za vse skrbi«, »Dva pote*
pena šolarja« so najlepše. Nekatere pesmi je tudi uglasbil,
na pr. »V dolin’ci prijetni«, »Večerna«.

318

Za narodno šolstvo ima Slomšek premnogo zaslug.
Slovenski mladini je 'bil najboljši prijatelj in je zanjo spisal
tudi mnogo učnih knjig. Najznamenitejši sta »Blaže in
Nežica« in »Drobtinice«.

Slomšek je bil vse življenje navdušen Slovenec. Svoj
materni jezik je neizmerno ljubil, saj je trdil: »Kdor svoj
materni jezik pozabi, malopridno zakoplje svoj talent.
Materni jezik je najboljša dota.«

Slomškov spomin je med Slovenci neminljiv. Zbudil
je pri tisočerih rojakih ljubezen do slovenskega naroda in
vplival mnogo na razvoj slovenskega slovstva.

272. Josip Stritar.

Tega prijatelja slovenske mladine poznate gotovo že
vsi. Veselili ste se že ob njegovih »Jagodah« in si blažili
srce. Radi ste prebirali njegove »Lešnike«, da si jih vtisnete
v spomin. Z njim ste bili veseli »Pod lipo«. Kratkočasili so
vas njegovi »Zimski večeri«. Glej, to so Stritarjevi darovi
tebi, mladina, darovi, polni prisrčnosti in ljubezni do tebe.

Kdo pa je ta Stritar? Čujte! Bil je sin kmetiških star*
šev. Rojen je bil 1. 1836. v vasi Podsmreki blizu Velikih
Lašč na Dolenjskem. Po dovršeni gimnaziji v Ljubljani je
šel na dunajsko vseučilišče, da se izobrazi za profesorja.
Ker je bil priden, je bil že dijak v odličnih rodovinah za
domačega učitelja. To mu je lajšalo učenje, saj od doma
ga niso mogli podpirati. S temi rodovinami je tudi o počit*
nicah potoval po tujih deželah ter jih je tako spoznal in
se naučil tujih jezikov. Ta potovanja je potem opisal v
prelepih »Popotnih pismih«.

Ko je bil dovršil vseučilišče, je stopil v državno službo
kot profesor na Dunaju.

Daši je vedno živel na Dunaju, ni nikdar pozabil do*
movine. Vse njegovo življenje je bilo posvečeno delu za
narod in domovino, ki ji je služil s peresom in srcem. Naše
najboljše pesnike, kakor Gregorčiča, Aškerca in druge, je
vzgojil on. Sam nam je poleg že omenjenih mladinskih
knjig spisal še sedem debelih knjig.

319

Bil je ponosen, da je Slovenec. Takole je zapel:

>Sam, kar ima Sloven, si je priboril,
ni stal, pričakujoč pomoči tuje.

Tako je prav! Samo, kar sam si storil,
zares se tvoje delo imenuje.

Pogum! Sam sebi zvest Slovenec bodi,
in stal ne bodeš zadnji med narodi!

Poizkušajmo mu biti enaki!

273. Fran Levstik.

V majhni, pol zidani, pol leseni hiši v Spodnjih Retjah
pri Velikih Laščah se je rodil dne 28. septembra 1831. 1. za
Prešernom največji naš pesnik od Vodnika do novejše
dobe, Fran Levstik. Preden je odšel v ljubljanske šole, je
obiskoval tri leta velikolaško osnovno šolo. Že v domači
šoli kakor pozneje v gimnaziji je bil odličen dijak:. Jeziko=
slovni predmeti so mu bili najljubši, zato je že na gimnaziji
slovel za izrednega poznavalca slovenskega jezika. Učil se
je tudi vztrajno srbščine.

Njegov pesniški dar se je začel že zgodaj razvijati. Že
dijak je spesnil mnogo pesmi. Ko je bil dovršil gimnazijo, je
šel za nekaj časa za domačega učitelja. Med tem pa je
pesnil in pisal povesti.

Komu ni znana prelepa povest »Martin Krpan z Vrha«,
ki je bila zgled slovenskim pisateljem? Levstik je s svojimi
spisi izobraževal sodobnike in drugim pisateljem tudi pri*
pravljal in prirejal spise za tisk.

V mladinskem listu »Vrtcu« je napisal svoje lepe
»Otroške igre v pesemcah«. V naših berilih nahajate marsi-
kako njegovo pesem. Vse so žive, zdrave, čvrste in vesele.

Dolgo dobo 37 let je pesnil in pisal. Poslednja njegova
pesem pred smrtjo je bila »Kako je v Korotanu«.

Leta 1887. je zbolel in umrl 16. novembra v tistih pro*
štorih, kjer je bival Prešeren, preden se je preselil v Kranj.
Njegovega pogreba se je udeležila vsa ljubljanska srednje^
šolska mladina, ki je ljubila in spoštovala resnega moža,
saj ji je s knjigami, katere ji je izposojal iz licealne knjiži

320

niče, osladil marsikatero prosto uro, razvedril ji duha in
oblažil srce.

Njegova posmrtnica ga imenuje »prvaka pesnikov in
jezikoslovcev slovenskih«. In še danes ni njegova slava nič
manjša.

274. Josip Jurčič.

Josip Jurčič je bil rojen na Muljavi pri Stični na Do=
lenjskem 1. 1844.

Kakor Stritar je bil tudi Jurčič doma na kmetih. Šel je
v šolo v Ljubljano. Že dijak v četrti šoli je spisal povest
»Noč med slovenskimi polharji«, s svojo povestjo »Jurij
Kozjak« pa je zaslovel že kot osmošolec.

Ko je končal gimnazijo, je odšel na Dunaj. Ni pa imel
denarnih sredstev in je moral zato opustiti učenje. Posvetil
se je tedaj pisateljevanju.

Bil je prijatelj Stritarja, Levstika, Kersnika in Levca,
ki jih vse poznate že vsaj po njih spisih v naših čitankah.

Josipa Jurčiča zbranih spisov je 11 zvezkov. Mnogo bi
bil še napisal, pa je umrl še mlad, komaj 36 let star.

275. Fran Erjavec.

Fran Erjavec je bil rojen dne 4. septembra 1834. 1. v
Ljubljani na Poljanah.

Velika mlaka konec vrta je bila mlademu Frančku nad
vse ljuba. Po tem morju je vozil ladje v daljna mesta —
celo v Ameriko. Tja je vozil pesek, nazaj pa češnjeve peške,
in če se mu je ladja po nesreči potopila, ni dolgo žaloval,
ampak si je hitro naredil drugo iz papirja. Tako pripoveduje
sam. Ves dan je tam čepel in premišljeval živali, ki so živele
v mlaki: žabe, močerade, hrošče, ščipalce, mešice.

A prekmalu je bilo konec veselih dni, zakaj zgodaj je
izgubil očeta. Umrl mu je, star 32 let. Zdaj se je pri Erjavčev
vih oglasilo uboštvo. Franček je često v šolo grede lačen po=
biral češnje, ki so jih raztresale branjevke. Večkrat je mor<d
iti tudi s sestro na Golovec po sehljad. Tudi n.ater je kmalu
izgubil. Nekega dne je po stopnicah tekla v klet, se spo
teknila in ubila. Za Franceta je potem skrbela teta, ki jo
je silno rad imel in jo potem tudi do smrti o’ držal pri sebi.

321

Izprva se mu v šoli ni godilo dobro, šele v drugem letu
je postal izvrsten in zanesljiv dijak; tako tudi na gimnaziji.

Kot dijak se je seznanil s slovečim prirodopiscem Fer*
dinandom Schmidtom, kateremu je v Šiški pomagal urejevati
njegove prirodopisne zbirke. Tu si je pridobil ljubezen do
prirodoznanstva. Seznanil se je tudi z drugimi prirodoslovci
in z njimi pretaknil marsikatero jamo in votlino.

Odločil se je za učiteljski stan. Na Dunaju se je učil
prirodoznanstva in že 1. 1859. napravil izpit. Služil je v
Zagrebu na realki, potem pa v Gorici, kjer so ga bili Slo*
venci silno veseli. Žal, da je umrl tako kmalu! Lotila se ga
je bolezen in dne 12. januarja 1887. je nenadoma izdihnil.

Erjavec se je izkazal učenjaka v šoli in v javnosti.
Povsod med učenim svetom je slovelo njegovo ime; tudi
Nemci so ga čislali.

Bil je odločen Slovenec in značajen mož. Vse nesreče
in bridkosti je prenašal brez tožbe. Poštenjak je bil v
vsakem oziru. Nikomur ni želel ne storil krivice. Učenci so
ga ljubili in oblasti visoko cenile.

Erjavec je bil odličen slovenski pisatelj. Napisal je
dolgo vrsto učenih prirodopisnih razprav. Spisal je tudi več
šolskih učnih knjig, pa tudi zabavnih in kratkočasnih po*
vesti. Najlepša pa je njegova knjiga »Domače in tuje živali
v podobah« in »Naše škodljive živali«, ki jih je izdala
Družba sv. Mohorja v Celovcu. Tudi v naših čitankah je
marsikaj njegovega.

V njegovih mičnih spisih je lep, čist slovenski jezik.
Človek jih zato rad po večkrat bere. Iz njih odseva čista,
plemenita duša.

Pesnik Simon Gregorčič poje o njem:

»Priroda vsa, ki vrl ji bil glasnik,
mu velikansk je, večen spomenik!«

A mi?

Pomnik postavimo mu tak,
da slednji skuša biti mu enak.

Po Fr. Maroltu: »Zgodovinske učne slike«.

21

322

276. Vuk Stefanovič Karadžič.

Vuk Stefanovič Karadžič je bil rojen južno od Šabca ob
Drini. To mesto dobro poznamo iz svetovne vojne. Vukovi
dedi so prišli iz Hercegovine.

1. Kako je Karadžič dobil ime Vuk.

Radi bi znali, kaj ne, zakaj so mu dali starši tako čudno
ime. No, to ime je v Srbiji prav navadno. Ali njegovi starši
so imeli za to še poseben vzrok. Bilo je petero otrok, a vse
je staršem ugrabila smrt. Pa so sosedje, ki so bili precej
praznoverni, kmalu govorili: »Glejte, vsi pomrjo! To ni kar
tako! Čarovnice ali vešče jedo staršem otroke!« Slednjič so
tudi roditelji polagoma začeli isto verovati. Ko se jim je pa
narodil še en sin, so si dejali: »Čarovnice in vešče ne bodo
pojedle volka. Ime Vuk — po naše volk — mu damo, pa bo
varen!« Tako je Karadžič dobil ime Vuk.

2. Kako se je naučil citati.

Ko je bil osem let star, je Vuk dobil svoj bukvar. Učb
telja ni imel nič. Pa bistra glavica si je znal pomagati. »Če
ni učiteljev, si jih poiščem,« je sklenil. Pa je šel z bukvarjem
po potih in travnikih. Kjerkoli je srečal kakega duhovnika
ali trgovca, je zvito vprašal, kažoč na svoj bukvar: »Znaš
li to čitati?« Marsikoga je pri tem osramotil, ker ni znal
čitati, od drugih pa, ki so čitali iz bukvarja, se je naučil
čitati sam.

3. Kako je prišel v šolo.

Po učenju je jako hrepenel, a domači bi ga ne bili dali
v šolo. Slučajno pa so takrat Turki uničili očetovo posestvo
in družina se je raztepla na vse strani. Vuk je odšel v
Sremske Karlovce, odtod pa v Beograd. Učil se je rad. Po*
sebno ga je še veselilo proučevanje narodnega jezika, na*
rodnih šeg in navad. Slednjič je sam postal učitelj.

323

4. Na Dunaju.

Ko so Turki 1. 1813. zopet zavzeli Beograd, je odšel
Vuk na Dunaj, kjer se je seznanil z našim učenjakom Jer*
nejem Kopitarjem. Po njegovih navodilih je izdal slovnico
srbskega jezika po govoru prostega naroda, pozneje pa
znameniti slovar srbskega narodnega jezika. Zbirke nje*
govih narodnih pesmi so zaslovele po vsej Evropi.

Pri pisanju se je držal gesla kot naš Vodnik:

Kar mati učila,
me mika zapet’,
kar starka zložila,
to lično posnet’.«

Po pravici se zato imenuje Vuk Stefanovič Karadžič
oče srbsko*hrvaškega književnega jezika.

Na smrtni postelji na Dunaju je želel vode iz črnogor*
skega vira in javorove gosli ter je nato umrl.

Leta 1897. so odpeljali z Dunaja zemeljske ostanke dveh
velikih mož: v Ljubljano Jerneja Kopitarja, v Beograd pa
Vuka Stefanoviča Karadžiča.

Na Vukovem grobu je napisano: »Oče srbske književ*

nostl«. p 0  predavanjih dr. Frana Ilešiča A. Rape.

277. Moiemu narodu, Srbom, Hrvatom in
Slovencem!

(Iz proklamacije dne 6. januarja 1919. 1.)

Dočakali smo srečno davno zaželeni dan našega osvo*
bojenja in našega svobodnega ujedinjenja v narodni državi,
kjer bo mogel živeti naš narod svoje polno življenje in bo
mogel brez ovir uživati darove, s katerimi je blaga božja
roka tako obilno obdarila našo lepo domovino. Izpolnjena
je zaobljuba, ki so jo skozi veke s svojo krvjo vedno ob*
navijali in potrjevali vsi naši rodovi. Po enodušni odločbi
našega naroda, izraženi z enodušno izjavo njegovih naj*
boljših zastopnikov, so združeni vsi dosedaj razcepljeni deli
naše domovine v enotno kraljevino, za njenega vladarja

21 *

324

pa je po narodni volji poklican za kralja Srbov, Hrvatov in
Slovencev moj vzvišeni oče, Nj. Veličanstvo kralj Peter I.

Ohrabreni po zgledih vzvišenega rodoljublja in po=
žrtvovalnosti naših vojakov, naših mučenikov in vseh naših
delavcev ter klanjajoč se grobovom naših junakov, bova jaz
in moja vlada neprestano in budno skrbela za rodbine vo=
jakov, ki so ovenčani z večno slavo padli v krvavi borbi za
udejstvitev zgodovinske misli in naloge našega naroda.

V imenu svojega vzvišenega očeta in v svojem imenu
pošiljam kraljevski pozdrav vsemu svojemu narodu, vsem
Srbom, Hrvatom in Slovencem.

Bodi nam vsem srečno novo leto, v katerem se v imenu
božjem razvije in za veke ponosno zaplapola naša troboj*
niča, s slavo odičeno, po vsem svetu priznano in spoštovano
znamenje našega kraljestva, sijajni dokaz suverenitete naše
države. Zaplapolala bo po vseh naših deželah, na vseh naših
gorah, na vseh naših rekah in otokih, vsepovsod do našega
sinjega morja.

Napolnimo svoja srca s krepko vero v zdravo, močno
in 'budno življenje našega kraljestva! Bog in duh naših
prednikov in naših velikih mrtvecev naj bedita nad nami
vsemi, naj nas hrabrita in krepita v vztrajnem, napornem
in složnem delu za blagostanje in srečo mojega naroda!

Pisano v našem kraljevem dvorcu v Beogradu dne
6. januarja 1919.

Aleksander  s. r.

IX. Jugoslovanske narodne himne.

>

278. Naprej.

Naprej, zastava slave,
na boj, junaška kri!

Za blagor očetnjave
naj puška govori!

Z orožjem in desnico
nesimo vragu grom,
zapisat v kri pravico,
ki terja jo naš dom.

Draga mati je prosila,
roke okrog vrata vila,
plakala je moja mila:

»Tu ostani, ljubi moj!«

Zbogom mati, ljub’ca, zdrava!

Mati mi je očetnjava,
ljuUca moja čast in slava,
hajd’mo, hajd’mo zanje v hoj!

Simon Jenko.

279. Lijepa naša domovino! Lepa naša domovina!

L’jepa naša domovino,
oj junačka zemljo mila,
stare slave djedovino,
da bi vazda časna bila!
Mila kano si nam slavna,
Mila si nam ti jedina!
Mila, kuda si nam ravna,
mila, kuda si planina.

Lepa naša domovina,
oj junaška zemlja mila,
stare slave dedovina,
da bi vedno častna bila!
Mila kakor si nam slavna,
mila si nam ti edina,
mila, koder si nam ravna,
mila, koder si planina

326

Vedro nebo, vedro čelo,
blaga prša, blage noči,
toplo Ijeto, toplo djelo,
bistre vode, bistre oči,
vele gore, veli ljudi,
rujna lica, rujna vina,
silni gromi, silni udi:
to je naša domovina!

Teci, Savo, Dravo, teci,
nit’ ti, Dunav, šilu gubi,
kud li šumiš, sv’jetu reci,
da svoj narod Slovan ljubi:
dok mu njive sunce grije,
dok mu hrašče bura vije,
dok mu mrtve grobak krije,
dok mu živo srce bije.

Vedro nebo, vedro čelo,
blage prsi, blage noči,
toplo leto, toplo delo,
bistre vode, bistre oči,
vele gore, veli ljudi,
rujna lica, rujna vina,
silni gromi, silni udi:
to je naša domovina.

Teci, Sava, Drava, teci,
Dunav, sile ti ne gubi,
koder tečeš, svetu reci,
da Slovan svoj narod ljubi:
dokler njive solnce greje,
dokler hraste burja vije,
dokler mrtve grob mu krije,
dokler živo srce bije.

Blagoslov se naj razliva
v tvojih poljih in lesovih,

Bog ljubezni naj prebiva
v tvojih selih in domovih!

V božjem dihu, v božjem varstvu

tvoja ladja mirno plava,

mir s teboj po vsem vladarstvu!

Tvojim sinom večna slava!

A. Mihanovid in Silvin Sardenko.

280. Etrne npaBjte.

Bo>Ke npaB^e, Th ihto cnace
oa  nponac™ AOcaA Hac,
nyj h oa  ca a Hame rAace
h  OAcaA HaM 6yAH cnac!

MohHOM pyKOM boah,  6paHH
6yAyhHOCTH Hame 6pOA!
Eonre, cnacH, Boine, xpaHH
namer KpaA>a h  Ham poa!

Bože pravde.

Bože pravde, Ti što spase
od propasti dosad nas,
čuj i odsad naše glase
i odsad nam budi spas!
Močnom rukom vodi, brani
bodučnosti naše brod,

Bože, spasi, Bože, hrani
našeg kralja i naš rod!

327

Cjio>kh Haiuy 6pahy Apary
Ha csaK AHHaH, cjiaBaH paa!
Cjiora Safae nopa3 Bpary,
a HajjanH cbhm 3 rpaa.

Hen Ha Hauioj 6AHCTa rpaHH
čpaTCKe cjiore 3JiaTaH naoa.!
Bo>Ke, cnacH, Bcrne, xpaHH
Hauier KpaJba h  Haui poa!

Hen Ha Hame BeApo Heao
tbot  He naAHe rHeBa rpoin!
BjiarocAOBH Hame ceao,
nojbe, H>HBy, rpaa h aom!
Kaa HacTyne 6op6e AaHH,
k  noSeAH HaM boah xoa!
BoiKe, cnacH, BoiKe, xpaHH
Hamer Kpajba h Ham poa!

M3 MpanHora CHHy rpo6a
Hame KpyHe hobh cjaj.
HacTaAO je hobo  Ao6a,

HOBy cpehy, Eo>Ke, Aaj!
KpaA>eBHHy Hamy 6paHH,
neTBeKOBHe 6op6e nAOA!
AAencaHApa, Eo>Ke, xpaHH,
moah th ce caB nam pOA.

Složi našu braču dragu
na svak dičan, slavan rad!
Sloga bide poraz vragu,
a najjači svima grad.

Nek na našoj blista grani
bratske sloge zlatan plod!
Bože, spasi, Bože, hrani
našeg kralja i naš rod!

Nek na naše vedro čelo
tvog ne pade gneva grom!
Blagoslovi naše selo,
polje, njivu, grad i dom!
Kad nastupe borbe dani,
k pobedi nam vodi hod!
Bože, spasi, Bože, hrani
našeg kralja i naš rod!

Iz mračnoga sinu groba
naše krune novi sjaj.
Nastalo je novo doba,
novu sreču, Bože, daj!
Kraljevinu našu brani,
petvekovne borbe plod!
Aleksandra, Bože, hrani,
moli ti se sav naš rod.

Besedilo zložil Jovan Bordevič. Uglasbil Davorin Jenko.

Kazalo in pregled.

I. Zabavi in pouku.

Stran

1. Domovini. Simon Gregorčič . 7

2. Domovina.  A. Fuxova  . 7

3.  Mila kakor pes e m . . . Cvetko Golar . 8

4. Kako so zavedni Srbčiči. Božo Račič . 8

5. Brat.    9

6. Lakomnik in siromak. Solovej .10

7. Domač tat.  10

8. Varčevanje. . 11

9. Marljivost in vztrajnost. 12

10. Ples kralja Matjaža.  Oton Zupančič . 12

11. Tekoči premog. Andrej Rape .12

12. Srna in orel. Dragotin Kette .14

13. Mleko. Andrej Škulj .14

14. Kraljevič Marko. Vuk Stef. Karadžič  ... 15

15. Jezero pri Preserju. Ivo Trošt .15

16. Zlata ptička.  Oton Župančič . 18

17. Butalci. Fran Milčinski.

1. Jernač brez glave.19

2. Policaj in Cefizelj.20

18. Fužina v Tržiču. M. Repovš .21

19. Mornar.  Oton Zupančič .23

20. Novejša prometna sredstva in novejši izumi.

1. Električna cestna železnica.24

2. Avtomobil.    26

3. Aeroplan.27

4. Parni stroj. .29

5. Telegraf in telefon.29

6. Peresa.  29

7. Kamenotisk in litografija.29

8. Meter.  30

9. Podmorniki. ,.30

21. Dobro delo. Fran Jordan .20

22. Pametnice. .- > 31

330

Stran

23. Družina.. Fran Jordan .32

24. Oče in mati. A. Funtek .33

25. Očetova slika. Fr. Jordan .33

26. Materina ljubezen.  Fran Žgur .34

27. Resnice. A. M. Slomšek .34

28. Otroku.  Anton Medved .35

29. Mati. Ksaver Meško .35

30. Trije popotniki.  Anton Aškerc .37

31. Mati in deca. Ernest Šušteršič .37

32. Vrnitev v domačijo. Josip Jurčič .38

33. Rešitelj domovine. .39

34. Drobtine. E. Gangl .. 40

35. Kako se vedi!.41

36. V s e prav.  Andrej Rape .41

37. Iz življenja kralja Aleksandra.42

38. Vojvoda Živojin Mišič in kralj.43

39. Kralj in bolni redov...43

40. Šišano kumstvo.44

41. Poljub neodrešeni domovini. Pavel Plesničar .44

42. Domoljubni reki. Marija Zopfova .45

43. Vrednost človeškega življenja. Fran Jordan .46

II. Zdravje.

44. Splošna pravila za zdravje in dolgo življenje.47

45. Gologlav. .. , 47

46. Nasveti mladini. M. Repovš .48

47. Mož beseda. Mihael Levstik .50

48. Vrl gostilničar.. 51

49. Sadne pijače.. 51

50. Smrekovi češarki.51

51. Kako razkužimo stanovanja. Andrej Škulj .52

52. Prva pomoč ob nezgodah.53

53. Kdo je pravi grobar. J. P. Jovanovič .55

III. Gospodarstvo.

54. Po požaru. Josip Lapajne .56

55. Času primerno. Josip I^apajne .57

56. Sadni vrt. Josip Lapajne .59

57. Travništvo. Josip Lapajne .62

58. Gozdarstvo. Josip Lapajne .63

59. Sejalec. Cvetko Golar .63

60. Pšenica in rž. Josip Lapajne .64

61. Kresna noč v sadovnjaku. A. Lunaček .66

62. Kosti. Josip Lapajne .70

63. Kdo uporablja toplomer. Andrej Škulj .71

331

IV. Priroda.

A. Jesen.

Stran

64. L a s t o v i c e. E. Gangl .74

65. Vse je veselo. Andrej Rape .74

66. Gozd jeseni. Andrej Rape .75

67. Uporabljajmo s pridom sadje! Božo Račič .75

68. Uganka. (Jablana.) Oton Župančič .77

69. Otroci! .77

70. Kako so prišli polhi v Gorjance.77

71. Uganka. (Želod.) Oton Župančič .78

72. Sirota. Silvin Sardenko .79

73. Pozabljenim.  Simon Gregorčič  .79

B. Zima.

74. Zimski dan. Simon Jenko .80

75. Zimska vožnja.  Radivoj Peterlin .81

76. Prokletstvo stare Zime. Dr. P. Pestotnik .81

77. Ptičja pogača. Andrej Rape .83

78. Zimski gosti.   85

79. Branko prijatelj ptičic. Fran Črnagoj .86

80. D e č e k in sinica.  Anton Medved .87

81. V gostih pri starčku Mrazu. Dr. P. Pestotnik .89

82. Ob oknu pozimi. E. Gangl .89

83. Kako je babica kurila peč. Andrej Rape .90

84. Ah ti sveti Nikolaj!  Franc Žgur .91

85. Ob polnočnici. Ivan Cankar .92

86. Prišel čas je krog Božiča. Josip Murn .92

87. Sveti Božič.  Rudolf Maister .93

88. Jaselce Stolarjevega Jožka. Janez Trdina .93

89. V e s e 1 i koledniki.  Oton Župančič .95

C. Pomlad.

90. Z e 1 e n i Jurij.  Oton Župančič . 96

91. Kralj Solnce in kraljica Pomlad. Vida Jerajeva  ....  96

92. Na poljani. Oton Župančič .97

93. Kmetiška pesem. Cvetko Gorjančev .98

94. Veselje mladih dni.  E. Gangl .98

95. Češnja. Fran Škulj .99

96. Bog, porosi!  Cvetko Golar .100

97. Kmetovanje v zgodnji pomladi. Andrej Škulj .101

98. Mrtva kopriva. E. Gangl .102

99. Velikonočna.  Tone Rakovčan  .103

100. Mar če v sneg. Radivoj Peterlin  .103

332

Č. Poletje.

Stran

101.  Poletna. Fran Žgur .104

102. Pogovor vrabcev.105

103. Jutro na polju. Ljudmila Prunkova  .106

104. S v a t b a na poljani  .Cvetko Golar .107

105. Škrjanec. Sv. Čeh .107

106. Šentjanževo.  Jos. MurmAleksandrov .108

107. Kresnica.  Silvin Sardenko .108

108. Kaj je življenje? /. Podgornik .109

109. Nevihta. Fran Žgur .HO

110. Oblačka. Andrej Rape .HO

V. Prirodopis in prirodoslovje.

111. Človek gospodar. Andrej Rape .112

112. Pomni!  Anton Medved

» Fr. Levstik  .113

113. Notranji glas.  Fr. Levstik .114

114. Človeško telo. .114

115. Priroda.  E. Gangl .115

116. Trije deli prirode.115

117. Govedo. Andrej Rape .116

118. Lisica. Andrej Rape .117

119. Ovca. Andrej Rape .119

120. Lastovica. Andrej Rape .120

121. Uganka. (Lastovica). Oton 'Zupančič .121

122. Kukavica. — .. , 121

123. Čebele. Fran Črnagoj .122

124. Kune. Fr. Erjavec  .127

125. Medved .128

126. Srna  129

127. Velblod. E. Gangl  .129

128. Volk  130

129. Pasja steklina.131

130. Veverica.'.132

131. Netopir .133

132. Krt  134

133. Jež  134

134. Sove  135

135. Vrane.136

136. Ujedne ptice. E. Gangl .137

137. Gad. E. Gangl  .138

138. Mnogovrstnost Živah. Fr. Erjavec .138

139. Živali v pregovoru .140

333

Stran

140. Mravlje. Josip Stritar .140

141. Zimsko spanje. Andrej Rape .141

142. Hruška in jablana .141

143. Hijacint. Andrej Rape .142

144. Lan. Andrej Rape .145

145. Gozd.146

146. Smreka. Janez Koprivnik  .148

147. Bor .148

148. Brin. Janez Koprivnik .148

149. Bukev in hrast. Fran Črnagoj .148

150. Leska. Janez Koprivnik .149

151. Žito .150

152 Strupene rastline. M. Cilenšek .151

153. Notranja zastrupitev.152

154. Užitni goban.153

155. Rudar. Josip Jurčič .153

156. Kuhinjska sol.153

157. Živo srebro .154

158. Apnenec.155

159. Železo .156

160. Baker.157

161. Zvonovi.  Oton Župančič .157

162. Uganka. (Zvon.) Oton Župančič .158

163. Zlato in srebro.158

164. V prirodoslovni sobi. F. Jordan .159

165. Prevodniki toplote.162

166. Raztezanje teles po toploti.164

167. Voda.165

168. Hlapenje .166

169. Jesenska megla, dež, rosa in slana.. . 167

170. Sneg in toča. . . 168

171. Kroženje vode.169

172. Vrenje —.169

173. Moč vode. Fran Škulj .171

174. Alkohol .174

175. Zrak .176

176. Zračni tlak. 178

177. Heronova buča. Josip Mešiček .179

178. Gasilna brizgalnica. Josip Mešiček .179

179. Barometer .180

180. Magnetizem.181

181. Ogljik in ogljikov dvokis.182

182. Elektrika.184

183. Hudo vreme.185

184. Divja vihar čez polje.  Petruška .186

185. Galvanska elektrika.186

186. Pomočniki: vzvodi, škripec, naočniki.187

334

VI. Iz zemljepisja. stran

187. Naša domovina. V. Sadar .191

188. Ne žabi!  E. Gangl .192

189. Ljubljana.192

190. Ljubljansko barje. Fr. Črnagoj .193

191. Sava. A. Rape  .196

192. Maribor. H. Schreiner .198

193. Iz Maribora v Zgornji Dravograd. Pavel Flere .199

194. Iz Gradca v Trst. Pavel Flere .202

195. Idrijski rudnik.205

196. Vrbsko jezero.205

197. Donačka gora. Elza Kukovčeva .206

198. Primorska hiša. Fr. Erjavec .208

199. Iz Voloske v Pulj .209

200. Vrh gore.  Fran Žgur .210

201. Z gore. Pavel Flere .210

202. Na Sveti gori pri Gorici. Pavel Plesničar .211

203. Slovenija. DrašlenMagaj .213

204. Uganke: 1. Kras. (Ker pošilja Ljubljanco Savi.) 2. Kraška burja.

3. Trobojnica. Oton Župančič .218

205. Zagreb. Janko Barle .219

206. Hrvaško Posavje.220

207. Hrvaško Podravje.222

208. Dalmatinsko Primorje. I. Pirc .223

209. Gore med Savo in Kolpo. 1. Pirc .225

210. Fruška gora.226

211. Hrvaško Primorje. .227

212. Zmaj Vukotin. L Trdina .228

213. Hrvaško Zagorje.229

214. Visoka Hrvaška. Ciril Petrovec .230

215. Hrvaška in Slavonija.232

216. Dalmatinsko Zagorje. I. Pirc .234

217. Odakle  si?  Jovan Jovanovič Zmaj .235

218. Bosna in Hercegovina.236

219. Zašto je Hercegovina kamenita. Vuk Vrčevič .237

220. Beograd in njegova okolica. Po VI. Kariču .237

221. Kosovo. Po Konst. Jirečku .238

222. Kosovska Stara Srbija. Po dr. Dedijeru J. Pirc .239

223. Stara Raška. Po dr. Dedijeru .243

224. Gornje Povardarje. Po dr. Dedijeru .244

225. Mesta v Gornjem Povardarju. Po dr. Dedijeru I. Pirc . . .  246

226. Zapadna Macedonija. Po dr. Dedijeru I. Pirc .248

227. Solun. Po dr. Dedijeru 1. Pirc .249

228. Jugoslavija, kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Fran Škulj  250

229. Zvezdoznanstvo. Oton Župančič .254

230. Solnce, zemlja, luna in zvezde. Fran Škulj .254

231. Utrinki.  Andrej Rape .257

232. Uganka. (Solnce, luna, zvezde.) Oton Župančič .258

335

VII. Iz davnih in sedanjih dni.

Stran

233.  Pesem slovenske mladine. E. Gangl .259

234. Ljubljana. Po L Vrhovcu .259

235. Pravljica o ustanovitvi Ljubljane. F. Karbaš .261

236. Pozdravi  Bog  te  . . . Josip Stritar .262

237. Rimljani v naših pokrajinah. J. Apih  ,.263

238. Peta. Elza Kukovčeva .265

239. Ilirija — Slovenija. Fr. Karbaš .266

240. Slovanska plemena. J. Apih .267

241. Stari Slovani. J os. Stare .268

242. O veri starih Slovanov. Dr. Fr. Ilešič .269

243. Ruski knez Vladimir in bog Perun.Dr. Fr. Ilešič .270

244. Ujedinjenje. A. Rape .270

245. Umeščanje koroških vojvod na Gosposvetskem polju. . 277

246. Po trpljenju k svobodi. A. Rape .278

247. Brodnik.  A. Aškerc .,284

248. Srbija. Iva Zupančičeva .285

249. Bitke na Kosovem.287

250. Jugoviča majka.  D. J. Filipovič .288

251. Čele  K u 1 a. E. Gangl .289

252. Sv. Sava. A. Rape ., 291

253. Volitev Črnega Jurija za starejšino. Milan Miličevič . .  292

254. Kralj Aleksander I.. . 293

255. Hrvaška. Iva Zupančičeva .295

256. Kronanje kralja Tomislava. .296

257. Celjski grofje. Dr. Fr Ilešič .297

258. Sv. Ciril in Metod. ,  298

259. Izumi v srednjem veku. Fr. Marolt .302

260. Protestantizem in začetek slovenske književnosti. D. Debet

lakova  .305

261. Svetovna vojna. Fr. Karbaš . .   307

262. Čehi. Iva Zupančičeva .307

263. Moravska. Iva Zupančičeva .309

264. Polabski Slovani. Iva Zupančičeva .310

265. Poljska. Iva Zupančičeva .311

266. Rusija. Iva Zupančičeva .312

267. Moskva. A. Aškerc .313

VIII. Nekaj velikih naših mož.

268. Valentin Vodnik.315

269. France Prešeren.  316

270. Prešernu.  E. Gangl .317

271. Anton Martin Slomšek.317

272. Josip Stritar.318

273. Fran Levstik. . ,319

336

Stran

274. Josip Jurčič.320

275. Fran Erjavec. Fr. Marolt .320

276. Vuk Stefanovič Karadžič. A. Rape .322

277. Mojemu narodu Srbom, Hrvatom in Slovencem! ....  323

IX. Jugoslovanske narodne himne.

278. Naprej.  Simon Jenko .324

279. Ljepa naša domovino.  A. Mihanovič in Silvin Sardenko .  325

280. Bože pravde. Jovan Dordevič .326