KATOLIŠKI
LETO XLIII. - Štev. 36 (2161) - Četrtek, 26. septembra 1991 - Posamezna številka 1000 lir
TAXE PERQUE		GORIZIA	SETTIMANALE - SPEDIZIONE IN ABBONAMENTO POSTALE GRUPPO 11/70% - AUTORIZZAZIONE DIREZIONE PROVINCIALE P.T. Dl GORIZIA - REG. TRIB. Dl GORIZIA N. 5 - 28-01-1949
TASSA RISCOSSA		ITALY	
UREDNIŠTVO IN UPRAVA REDAZIONE E AMMINISTRAZIONE PODUREDNIŠTVO:			RIVA PIAZZUTTA.18 - 34170 GORIZIA - GORICA Tel. 0481/533177 - Fax 533177 - Pošni t/rn 11234499 Vicolo delle Rose, 7 - 34135 TRIESTE - TRST - Tel. 040/414646
Tone Kralj: Anton Martin Slomšek deli »Drobtinice« (slika v Slomškovem domu v Bazovici)
Milan Kučan o sedanjem položaju v bivši FLRJ
Premirje na Hrvaškem
V	Igalu v Črni gori, kot smo poročali, so v torek, 18. septembra, podpisali premirje med Miloševičem in Tudjmanom. Toda vse je kazalo, da bo tudi to premirje šlo po gobe, saj so v naslednjih dneh bili še hujši spopadi med obema stranema. JA je še bolj blokirala vsa jadranska pristanišča, v Zagrebu so uvedli zatemnitev mesta, letala so začela bombardirati tudi Zadar. Toda v nedeljo opoldne se je zgodil »čudež«. Tudjman in vojni minister general Kadijevič sta podpisala premirje, ki naj bi začelo veljati v nedeljo ob 15. uri. In zgodil se je nov »čudež«: premirje sta obe strani začeli spoštovati. Boji so na obeh straneh počasi prenehali: v torek so poročali, da premirje drži 95%, le tu pa tam, da so še vedno krajevni spopadi, zlasti v kninski Krajini. Temu pa se ni čuditi, saj so tam že od vsega začetka četniške skupine, ki se borijo tudi na svojo pest.
Veliko upanje je, da premirje, podpisano v Igalu in potrjeno med Tudjmanom in Kadijevičem, bo držalo. Tako vsaj vsi upajo, četudi se pesimisti bojijo, da gre le za predah, ki ga srbska vojska potrebuje za svojo reorganizacijo in dokončni napad na sam Zagreb.
Vendar se to ne zdi verjetno tudi zato ne, ker je spopad v Jugoslaviji prišel pred Združene narode in ne samo pred Evropsko gospodarsko skupnost. Zaradi tega ima več upanja na uspeh tudi mirovna konferenca EGS, ki bo zasedala v Haagu v četrtek, 26. septembra. Dejstvo je, da je armada odprla vsa dalmatinska pristanišča na Jadranu, ki so bila blokirana, hrvaški vojaki pa so odpravili blokado vojašnic na vsem svojem ozemlju. V mestih, kjer so se ljudje skrivali v podzemnih zakloniščih, se sedaj že sprehajajo po ulicah in so začeli normalno življenje.
K temu uspehu je verjetno prispevalo tudi dejstvo, da jugoslovanska armada vedno bolj razpada, to se pravi, da je vedno več dezerterjev tudi med samimi srbskimi rezervisti, da ne govorimo o muslimanih in makedonskih ter albanskih vojakih. Slovenci pa tako in tako ne hodijo več v jugoslovansko (srbsko) armado.
Evropski svet za samostojnost Slovenije in Hrvaške
Parlamentarna skupščina Evropskega sveta v Strasburgu je izglasovala resolucijo, ki se zavzema za priznanje samostojnosti Slovenije in Hrvaške oz. republik, ki so se izrekle za suverenost. Evropski svet združuje skoraj vse države zahodne Evrope od skandinavskih dežel do Turčije, sedaj pa ima med člani tudi Madžarsko, Čehoslovaško in Poljsko. To je vsekakor važen politični akt. Resolucija Evropskega sveta namreč poziva vse vlade držav-članic, da to naredijo, saj bi s tem prispevale k ureditvi in pomirjenju na jugoslovanskem prostoru.
Zelo stvaren oris položaja v sedanjem času v bivši Jugoslaviji je podal Milan Kučan preteklo nedeljo na proslavi 900-letnice Lovrenca na Pohorju. Proslave so se udeležili številni predstavniki civilnih oblasti in tudi škof Fr. Kramberger, ki je vodil somaševanje. Kučan je dejal:
»Pričakovali smo, da nam bo mednarodna skupnost pomagala s priznanjem naše neodvisnosti. Pomagala nam je, a žal ni zmogla tega odločilnega koraka, ki bi dejansko pomenil preprečitev vojne na tleh sedanje Jugoslavije. Ni zmogla in še vedno ne zmore videti in razumeti, da je to prava vojna med Hrvati in Srbi, v kateri srbska politika s svojo, nekdaj jugoslovansko armado, osvaja zgodovinska ozemlja Hrvat-ske. Da s silo spreminja meje. Ne vidi, da se ta ponorela ekspanzioni-stična politika in vojska, ki ji služi, ne bosta zaustavili na Hrvaškem. Prej ali slej bosta na evropskih mejah. Na Hrvaškem se zdaj odloča o evropskem miru. To je treba razumeti preden bo prepozno. Je mar mogoč večji cinizem od stališča, da na Hrvaškem ni vojne, da je to zgolj vojna medijev. Je mar mogoče zaradi prestižnega podrejanja dogmi o ohranitvi Jugoslavije ne videti tistega, kar vidi s svojimi očmi vsak človek, da je prav ta dogma od vsega
začetka bila pokritje in legalizacija za vojno že zoper Slovenijo in da z njo, ker godi samovšečnemu stališču nekaterih diplomatov, spretno manipulirajo in zavajajo svet velikosrbske hegemonistične in militaristične sile. Mi moramo povedati, da je na Hrvaškem prava vojna. V njej umirajo ljudje, uničuje se premoženje in stari spomeniki kulturne ustvarjalnosti naroda. Miru, ki je vreden sleherne žrtve, ni mogoče doseči z enakim odnosom do vseh v vojno zapletenih strani.
Jugoslavija je razpadla. Mar res ni dovolj razvidno, da njene ustanove niso legitimne in da ne morejo delovati. Nerazumljivo je, da formalni predsednik predsedstva Jugoslavije Stipe Mesič ne gre na zasedanje Generalne skupščine OZN in da na sedežu svetovne organizacije ne pove resnice o Jugoslaviji in o tragediji, ki se dogaja njegovemu, hrvaškemu narodu.«
Zveze med Balkanom in Slovenijo pretrgane
Zveze med Balkanom in Slovenijo so v teh dneh skoraj povsem pretrgane, piše Delo. Ustavljen je cestni, železniški in letalski promet, telefonske zveze so izjemno slabe, ali jih sploh ni. Vse se konča v Zagrebu.
Sodobnost A
Danes stojimo na razvalinah nekega sveta, ki je hotel v neznanskem napuhu likvidirati Boga, a se je sam neugledno samolikvidiral. Pred našimi očmi se razplinja v nebulozo cinizma. Stoječi na teh razvalinah lahko še posebej izmerimo ne samo Slomškovo veličino, njegovo kristalno slovenskost in junaško krščan-skost, ampak tudi njegovo aktualnost.
Tvegal bom trditev, da nobeden od naših velikih ni manj anahronističen kakor Slomšek.
Aktualen je, z aktualnostjo svetosti.
Janez Pavel II. je rekel leta 1980 v Lisieuxu, mestu svete Terezije: »Svetniki niso nikoli odpisani, ostajajo zmeraj pričevalci mladosti evangelija. Nikoli ne postanejo junaki preteklosti. Nasprotno: to so možje in žene jutrišnjega dne, pričevalci prihodnjega sveta.«
Vzemimo na primer bistveno Slomškovo sporočilo o smislu bivanja in zgodovine. Dejansko je to sporočilo mlajše od vseh modernih filozofij Niča. »Nič« ni mlad, tudi če nosi na čelu letnico 1990. Star je, kakor je star njegov oče hudič.
Prav posebej pa je aktualno Slomškovo sporočilo človeku, ki deli z njim njegovo vero v Kristusa in njegovo zvestobo Cerkvi, se pravi slovenskemu kristjanu.
SV. VERA LUČ, MATERINA BESEDA KLJUČ
Anton Martin Slomšek kliče slovenskega kristjana, potem ko se je iz polstoletnih katakomb spet vrnil na sonce zgodovine, k zavzemanju za tisti dve vrednoti, za kateri je sam izgorel: za znameniti »ključ« in znamenito »luč«: za slovenstvo in za krščanstvo.
Za čimbolj civilizirano slovenstvo in za čimbolj iskreno krščanstvo.
Za recivilizacijo Slovenije gre. In kdo more biti bolj poklican k temu delu kakor kristjan, s svojo temeljno zavezanostjo Vrednoti z veliko in vrednoti z malo začetnico? S svojim brezkompromisnim »Ne« nihilizmu?
ČLOVEKOV DUH JE VEČ KOT »EKONOMIJA«
Vsi dobro vemo, kakšnega boga si je izvolil marksizem: Ekonomijo. Iz
M. Slomška
njenih nedrij naj bi razcvetel raj na zemlji. Ironija zgodovine pa se je s tem malikom poigrala tako, da se je marksistični mit zrušil prav na njej, Ekonomiji. Danes nam je tako rekoč eksperimentalno dokazano, da je ekonomija samo ena od komponent zgodovine, pa naj bo še tako odločilna, da za njo stoji nakaj mogočnejšega, človekov duh s svojim teženjem po resničnem in nesmrtnem. Komunizem je propadel ne toliko zaradi ekonomske neuspešnosti — navsezadnje se v komunističnih državah ni umiralo od lakote — kolikor zato, ker se je tragično uštel v svoji formuli o človeku.
Kristusova formula ga je preživela. Po 2000 letih se ta formula potrjuje ne samo s svojo edinstveno metafizično in etično vzvišenostjo, ampak tudi s svojo vitalnostjo.
NEVITEŠKI POHOD PROTI KRISTJANOM
To velja danes poudariti spričo nekega neviteškega pohoda proti krščanstvu in kristjanom, ki ga je zaznati v lepem delu slovenskih medijev. In vendar se s takšnim opozicijskim spričevalom, s kakršnim se lahko izkaže Cerkev, ne more na Slovenskem ponašati prav nihče, tudi kultura ne. Dovolj bi bilo samo sešteti tista zaporna leta, na katera je leninistična justica obsodila toliko slovenskih duhovnikov. Kljub temu pa se omenjeno naprotovanje ne odpoveduje tudi najmanj gosposkemu orožju, od smešenja do perverzije.
Primer: danes si lahko v republiki Sloveniji eden od preredkih intelektualcev evropskega formata, lahko imaš za sabo delo, kakršno je mojstrski prevod 100 spevov Dantejeve Božanske komedije, lahko si bleščeč esejist z najmodernejšim zamahom
—	če si kristjan z nekaj osebnosti, se te bo lahko pobalinsko privoščilo katerokoli niče pod soncem, in to v medijih, ki veljajo za nacionalne. Sicer pa kaže dodati, da smo na ravni profesionalnosti, ki ne zna naglašati Ora et labora in ki zamenjuje Opčine s Čebinami...	Alojz Rebula
Iz govora prof. Alojza Rebule na Ponikvi (Štajerska) ob Slomškovi proslavi dne 16. septembra 1990 objavljamo zaključne misli. (Ured.)
Prof. Alojz Rebula govori na Ponikvi ob Slomškovi proslavi
^ V PROTITOKU Q
Klerikalizem
DUHOVNA MISEL ZA 26. NAVADNO NEDELJO
»Kdor ni proti nam, je z nami.«
(Mr 9, 40)
Jezus je že na poti v Jeruzalem, kjer ga čaka trpljenje in smrt na križu. Evangelist Marko se rad spominja kratkih nagovorov, s katerimi je svoje učence pripravljal na odgovorno nalogo oznanjevanja in pričevanja, ko njega ne bo več.
Nekega dne seje apostol Janez pritoževal: »Učitelj, nekoga smo videli, da je v tvojem imenu izganjal hude duhove, in smo mu branili, ker ni hodil z nami« (Mr 9, 38). Zanimiv je Jezusov odgovor: »Kdor ni proti nam, je z nami.« Dobro ni in ne more biti last nekaterih. Vsi smo namreč poklicani, da iščemo in delamo dobro.
Tudi danes smo posamezni kristjani, cerkvene skupnosti in duhovna gibanja, podobna kot nekoč Jezusovi učenci, v nevarnosti, da se imamo za boljše od drugih — za elito. Drugačnim od sebe ne zaupamo, smo nanje ljubosumni, jim ne privoščimo najmanjšega uspeha, naše sodbe o njih so pristranske in prestroge, ker smo prepričani, da sami najbolje predstavljamo Kristusov evangelij. Zagledani sami vase, zaprti v svoj krog, mislimo, da je resnica na naši strani in imamo zato edini pravico, da delamo dobro.
Jezus to odločno zavrača — delati dobro je obvezujoče za vse ljudi dobre volje. Vsakdo, ki se ne pusti ujeti zlu in se resnično trudi za vse, kar je dobro, je že na Jezusovi strani.
Resnica je ena sama, vendar ima mnogo obrazov, kakor jih ima diamant, je rekel veliki indijski voditelj Mahatma Gandhi.
MILAN NEMAC
Z raznih strani prihajajo vznemirljive vesti, ki nas opozarjajo, da se bližamo novi vladavini Cerkve, da slednja zopet posega v javno življenje, da se vrača v politiko, da je klerikalizem zopet dvignil glavo itd. Takih in podobnih trditev je vedno več in prihajajo večinoma s strani laično in levičarsko usmerjenih organizacij, ki se v današnji demokratični Sloveniji nahajajo pretežno v opoziciji. Nekritičen ali slabo informiran človek bi se takoj ustrašil in se trepetaje pripravil na nov mračnjaški srednji vek. Vendar, če dobro pogledamo, je ta strah odveč.
Marsikdo, ki govori o klerikalizmu, pravzaprav ne ve točno, kaj ta beseda pomeni. O klerikalizmu lahko govorimo takrat, ko Cerkev kot ustanova aktivno in fizično posega v javno in politično življenje ter skuša uveljaviti svoje nazore tudi na avtoritaren način, npr. s podporo konservativnim vladam. V preteklosti je bil ta pojav zelo razširjen: mnogi duhovniki so bili tako na čelu strank, izvoljeni kot poslanci v parlamente ali pa celo imenovani za ministre in predsednike vlad. Bili so to časi, ko je imel papež tudi svetno oblast in je obstajala papeška država, ki je obsegala srednjo Italijo. Jasno je, da se, če je bil duhovnik zaposlen s politiko, ni mogel popolnoma posvetiti svojemu glavnemu poslanstvu, to je oznanjevanju božje besede in Kristusovega odrešilnega nauka. Jasno je tudi, da se je takrat Cerkev obnašala kot katerakoli druga svetna oblast. Vse to lahko res označimo
Zorko Simčič, Slomšek, učenik za vse čase, priloga h glasilu »Moj dom«, Buenos Aires, december 1990.
6. oktobra 1989 je imel pisatelj Zorko Simčič v Slomškovem domu (Ramos Mejia) v okviru Slomškovega krožka daljše predavanje, ki je decembra 1990 izšlo kot priloga glasila »Moj dom«. S svojim značilnim živahnim slogom ter miselnim bogastvom postavlja Simčič Slomška v današnji čas ter opozarja predvsem na njegovo aktualnost.
Med drugim je dejal tudi tole: »Res je: Časi so drugačni in danes bi Slomšek gotovo marsikaj drugače
kot klerikalizem.
Ali se zopet vračamo v tako obdobje? Objektivno gledano ne. Cerkveni zakonik prepoveduje aktivno poseganje posvečenih oseb v politiko, npr. na tak način, da se vključijo v stranke ipd. Cerkev daje le nasvete, naj volimo to ali ono stranko: kristjan naj predvsem po lastni vesti presodi, katere stranke niso v svojih programih nasprotne krščanskemu nauku. Če Cerkev obsoja socialne krivice, vojno, moralno krizo in degeneriranost politike, to še ne pomeni, da je tako početje klerikalno. Človek je navsezadnje svoboden, da po lastni presoji sprejme ali ne določene smernice. Tudi če skupina ljudi ustanovi družbenopolitično organizacijo, ki sloni na krščanskem etosu, to ni še simptom klerikalizma.
Resnici na ljubo se tem »kritikom« zdi klerikalno vse, kar je krščansko, kar sloni na krščanskih vrednotah. Obramba pravice do življenja (in torej nasprotovanja splavu) je npr. že klerikalizem, konservativizem, na-zadnjaštvo. To torej ni nasprotovanje klerikalizmu, ampak krščanstvu samemu; slednje namreč prinaša neko sporočilo, ki je za t.i. »napredne« sile pogubno, ker zbija njihovo ideologijo, katero so od vsega začetka proglasili za edino zveličavno. Zato ni nič čudnega, če Cerkev in krščanstvo tako ihtavo napadajo in obtožujejo klerikalizma. Pravi klerikalci pa so verjetno prav oni, saj hočejo še vedno vsiliti drugim svoje poglede na svet, ne glede, če se ljudje strinjajo ali ne.	ni
povedal, uporabljal morda drugačne metode. Vendar je še bolj res, da je v Slomšku najti odgovore na vsa vprašanja sodobnega Slovenca. Poleg tega je res, da Slomšek ne razmišlja o vseh današnjih problemih: ne govori o ločitvi zakona ne o splavu ne o mamilih. In vendar bi tudi tem sodobnim šibam našli zdravila pri njem, da le prav prisluhnemo. Kolikokrat se v svojih pisanjih, govorih ustavi ob družini, osnovni celici naroda! A se ne ustavi samo pri ugotovitvah o važnosti zdravih družin. S kakšno ljubeznijo je napisan odstavek, sredi katerega je brati: »Razkrušen zakon združiti, je angelsko delo.«
Krekov
V	dneh od 17. do 20. septembra je
v	rimskem papeškem zavodu Slove-niku potekal vsakoletni simpozij, letos posvečen Janezu Evangelistu Kreku (1865-1917), začetniku katoliškega socialnega gibanja na Slovenskem. Simpozije že vrsto leto prireja Slovenska teološka akademija. Doslej so se zvrstili Slomškov, Ivanocy-jev, Trinkov, Sedejev, Missiev, Gnidovčev, Mahničev in Jegličev simpozij. Rektor Slovenika in glavni organizator simpozijev dr. Maksimilijan Jezernik je pozdravil predavatelje in udeležence ter poudaril pomen osebnosti, ki je bila izbrana za temo simpozija. O Kreku, ki so ga imenovali slovenskega Mojzesa, je dejal: »Organiziral je ljudstvo, upal, da bo stopil v obljubljeno deželo svobodne Slovenije, a je ostal le na gori, od koder je mogel ugotoviti, da smo bili še desetletja in desetletja na poti v samostojno Slovenijo.« Izrazil je tudi željo, da bi bil znanstveni simpozij o J.Ev. Kreku, ki je sledil načelom Leonove enciklike Rerum novarum, naš slovenski donos k slavjem ob njeni stoletnici.
Zgodovinarji in drugi strokovnjaki so Kreka, pomen njegovega dela in njegovo dobo osvetlili z najrazličnejših vidikov. Za boljši vpogled v celotno tematiko navajamo naslove vseh referatov: Biografski in bibliografski pregled (W. Lukan), pomen Kreka za slovensko zgodovino (V. Melik), Katoliška socialna doktrina od Leona XIII. do danes (I. Štuhec), Govornik Krek — ljudski tribun (V. Potočnik), Krekova tradicija o slovenskem javnem življenju od njegove smrti 1917 do danes (J. Prunk), Začetki Krekovega delovanja med dijaki (M. Benedikt), Krek in žensko vprašanje (T. Mlinar), Krščanskosocialno gibanje v Avstriji (Ernst in Irena Bruckmiiller), Katoliško giban-
simpozij
Janez Ev. Krek
je v Italiji (p. Vincent S.J.), Krek in slovensko katoliško gibanje (J. Pirc), Krekovo zadružništvo: teorija in praksa (A. Vidovič Miklavčič), Predstavitev delovanja posojilnice (S. Granda), Delovanje krščanske socialne zveze za Štajersko med prvo svetovno vojno (V. Rajšp), Krek in krščansko socialno gibanje na Primorskem (B. Marušič), Krekov odnos do socialne demokracije (F. Rozman), Krek in liberalizem (J. Pe-rovšek), Krek in slovanska ideja (I. Gantar Godina), Krek in izseljeni-štvo (B. Kolar), Krek pedagog in prosvetni delavec (F. Oražem), Krekovo literarno delo (J. Zadravec), Je bil Krek modernist? (J. Sraka).
Referate treh odsotnih avtorjev so prebrali drugi: Krekova osebnost (J. Juhant), Krekova pisava (A. Trstenjak), Vrline in napake velikih ljudi (V. Brumen). Poleg omenjenih je bilo odsotnih še pet predavateljev, med njimi dr. A. Bozanič s Krka, ki ni mogel priti zaradi dramatičnih razmer na Hrvaškem. Večina predavateljev je prišla iz Slovenije. Dr.
Umrl je kardinal Henri de Lubac SJ
V	noči s 3. na 4. september je v starosti 95 let umrl eden najbolj znanih teologov tega stoletja, francoski kardinal Henri de Lubac SJ. De Lubac je imel pomemben delež pri drugem vatikanskem koncilu. Sodeloval je pri pripravi koncila in pri koncilskih dokumentih. V svojih najboljših letih pa je doživljal tudi grenkobo nerazumevanja. Več njegovih knjig so uradno odstranili iz študijskih knjižnic. Odvzeto mu je bilo poučevanje na Teološki fakulteti v Lyonu.
Rehabilitiral ga je papež Janez XXIII. Visoko ga je cenil papež Pavel VI. V Parizu je leta 1980 vpričo teologa dejal: »Priklanjam glavo pred patrom de Lubacom!« Leta 1983 ga je imenoval za kardinala. Ob tem imenovanju je de Lubac prosil, naj ga ne posvetijo za škofa, kot je bilo določeno za vse novoimenovane kardinale. Papež je ustregel njegovi želji.
v Rimu
Walter Lukan z Instituta za vzh. Evropo na Dunaju je bil kot strokovnjak za Kreka in njegovo dobo med organizatorji simpozija. Med slednjimi je bil tudi dr. Edo Škulj iz Ljubljane.
Zanimivi prispevki vseh predavateljev na Krekovem simpoziju so sproti ustvarjali dovolj jasno podobo velike osebnosti. Dopolnjevala jih je tudi živahna in plodna debata.
Tri dni je delu simpozija sledil njegov pokrovitelj, ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar. Dne 18. septembra je vodil somaševanje na grobu sv. Cirila pri sv. Klementu in se v ho-miliji z globokimi mislimi dotaknil dogodkov v domovini in pri sosednih narodih. Jutranja mašna daritev z molitvijo in petjem je prisotne duhovno povezala z našimi ljudmi doma in po svetu. Nadškof Šuštar se je nato z vso skupino udeležil splošne papeške avdience v veliki dvorani Pavla VI., kjer se množice iz vsega sveta sredo za sredo srečujejo s sv. očetom. Papež je posameznim skupinam spregovoril v njihovih jezikih, tudi v nekaterih slovanskih. Njegov slovenski pozdrav udeležencem Krekovega simpozija objavljamo posebej.
Krekov simpozij se zaradi široke tematike in njene strokovne obravnave uvršča med pomembne kulturne dogodke tega leta, zlasti glede na stoletnico socialne enciklike Rerum novarum. Kot nov član v vrsti rimskih simpozijev potrjuje, da je bila pobuda Slovenske teološke akademije pred skoraj desetimi leti posrečena, saj se je že doslej uresničilo lepo število tehtno zasnovanih študijskih srečanj.
a - ž
Begunci v Sloveniji
Računajo, da je v Slovenijo pribežalo kakih sedem tisoč beguncev s Hrvaške. Povečini so se ustavili pri sorodnikih ali znancih. Tudi na Goriškem jih je nekaj pri sorodnikih.
Armada v Ilirski Bistrici
Jugoslovanska armada je izpraznila vojašnice in zemljišča v Ilirski Bistrici. Po njenem odhodu je osta-
lo	na razpolago 80 ha zemljišč in gozda. Zemljišča so bila neobdelana. Sedaj na občini razmišljajo, da bi zemljo oddali kmetom.
Spoštovani udeleženci Krekovega simpozija, ki ga organizira Slovenska teološka akademija pod pokroviteljstvom ljubljanskega metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Vaše znanstveno srečanje lepo sovpada s stoletnico socialne enciklike papeža Leona XIII. »Rerum novarum«. Duhovnik Janez Evangelist Krek je iz tega papeškega dokumenta in iz tomističnih principov »Aeterni Patris« črpal notranjo moč in socialno-organizacijska načela. S svojim delom je hotel zagotoviti vsakemu človeku božje dostojanstvo, mu dosledno dati v družbi ustvarjalno mesto ter tako svoje ljudstvo pripeljati do državno tvorne zrelosti. Nebeška Mati naj Vas spremlja. Očetovsko blagoslavljam Vaše delo in Vaše zaključke.
Slovenski pozdrav Janeza Pavla II.
Predsednik Kučan bo odkril spomenik škofu Slomšku
Osrednja slovesnost ob odkritju spomenika škofu Antonu Martinu Slomšku se bo začela na letošnjo Slomškovo nedeljo, 29. septembra, ob 14. uri na Slomškovem trgu pred mariborsko stolnico. Slovesen prihod škofov in duhovnikov somaševalcev bo spremljalo zvonjenje stolnih zvonov, ki se bo počasi prelilo v zvoke orkestra Opere SNG v Mariboru. Visoke goste iz domovine in tujine ter Slomškove častilce in prijatelje iz vsega sveta bo najprej pozdravila mariborska županja Magdalena Tovornik, slavnostni govornik na prireditvi pa bo predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan. Sledil bo govor mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja, šestega Slomškovega naslednika na sedežu mariborsko-lavantinske škofije.
Po besedah spomina in zahvale nadpastirja mariborske krajevne Cerkve bo predsednik Milan Kučan odkril Slomškov spomenik, ki ga bo za njim blagoslovil apostolski pronuncij v Beogradu, nadškof Gabriele Montalvo. Po odkritju in blagoslovitvi spomenika, bo slovesno bogoslužje škofov in duhovnikov v stolnici sv. Janeza Krstnika, vodil bo apostolski pronuncij. Sodelovali bodo združeni pevski zbori mariborskih župnij in zbor Sv. Vik-torin iz Ptuja ter orkester mariborske Opere pod vodstvom Maksimilijana Feguša. Izvedli bodo slavnostno Mašo v čast sv. Janeza Krstnika, skladatelja Janeza Gašpariča.
Tako kot uvod, bo tudi sklep osrednje prireditve Slomškove nedelje 1991 z odkritjem spomenika škofu A.M. Slomšku in slovesnim somaševanjem v stolnici sv. Janeza Krstnika v znamenju spomina na prvega mariborskega škofa. Združeni zbori bodo ob spremljavi opernega orkestra zapeli znano in priljubljeno Slomškovo pesem: Glejte, že sonce zahaja, / skoraj za goro bo šlo, / hladen počitek nam daja, / pojd’mo veselo domov...».
I.V.
0 Slomšku v Argentini
Slomšek in čast oltarja
Slomškov spomenik v mariborski stolnici
Prvi Slomškov življenjepisec, Franc Kosar je preroško zapisal: Slomšek med nami živi, Slomšek med nami raste in bo rastel, dokler ne zraste iz njega svetnik! — Slomškova rast je torej v tem, da se njegova osebnost pred slovenskim narodom in vesoljno Cerkvijo pojavlja v vedno trdnejšem in vztrajnejšem sluhu svetosti. Glas o Slomškovi svetosti se je slišal že ob njegovi smrti tako jasno, da ga ni bi-
lo	mogoče preslišati ali prezreti. Ljudje so že takrat govorili: Slovenci smo dobili svojega priprošnjika in zagovornika pri Bogu (Franc Kosar, govor 26.10.1962). Prepričanje Slomškovih sodobnikov o njegovi svetosti, potrjeno s tolikimi verodostojnimi pričami, tudi pozneje ni nikoli zamrlo. Že ob odkritju Slomškovega spomenika v stolnici (24. junija 1878) je splošni ljudski glas o njegovi svetosti bil še močnejši.
PRVI SLOMŠKOV SPOMENIK
Prvotno so želeli postaviti Slomšku spomenik na trgu pred stolnico, a nemško usmerjena mestna oblast je preprečila. Tudi za postavitev spomenika pred cerkvijo sv. Alojzija na glavnem trgu ni bilo soglasja in dovoljenja. Ostala je edina možnost — stolnica. Toda ko je bilo tudi za to odkritje spomenika vse pripravljeno, je mestna oblast poslala odločbo in pisno prepoved, da se odkritje spomenika tudi v stolnici ne sme opraviti. Tedanji lavantinski škof dr. Jakob Stepišnik je odločbo in prepoved zavrnil s pisno pripombo, da mestna občina nima nobene pravice vmešavati se v cerkvene obrede in da se bo odkritje spomenika Slomšku kljub prepovedi opravilo.
Slavnostni govornik je bil Slomškov prijatelj in sodelavec Franc Kosar. Za osrednjo misel je vzel svetopisemski izrek: Njegov grob bo častitljiv (Iz. 11, 10.). Ta beseda je šla že na dan Slomškovega pogreba od ust do ust.
KDAJ BO SLOMŠEK RAZGLAŠEN ZA SVETNIKA?
Po tej slovesnosti v mariborski stolnici je bilo med ljudmi stalno navzoče vprašanje: Kdaj bo Slomšek razglašen za svetnika? Kakor iskra pod pepelom je tlelo to vprašanje ne samo v lavantinski škofiji, marveč v vsem slovenskem narodu. To je nagnilo škofa dr. Mihaela Napotnika, da je odločil, naj bodo ob 50-letnici Slomškove smrti v lavantinski škofiji posebne dekanijske konference, na katerih naj duhovniki razpravljajo o Slomšku, njegovem življenju,
delu in svetosti. Ob tej priložnosti so bile želje in prošnje, da se začne proces za Slomškovo beatifikacijo, izražene javno in pisno (Straža, Za Slomškovo slavnost dne 26. septembra 1912).
Toda ta začetek dela za Slomškovo beatifikacijo je zaustavila prva svetovna vojna vsaj za nekaj časa. Po vojni je misel spet oživela. Ugledni posamezniki, različna katoliška društva in ustanove so se oglašale s predlogom, naj se začne uradni proces.
Na prošnjo duhovnikov in članov Tretjega reda sv. Frančiška Asiškega iz dekanije Sv. Lenarta v Slovenskih goricah je lavantinski škof dr. Andrej Karlin leta 1926 začel uradni škofijski postopek, potem ko je dobil potrebno soglasje in odobritev pristojne Kongregacije v Rimu. Imenoval je posebno komisijo, kije ves postopek vodila.
ZAČNE SE DELO 0 SLOMŠKU SVETNIKU
Začelo se je splošno zbiranje podatkov o Slomškovem življenju in delovanju ter zbiranje Slomškovih spisov, rokopisov in tiskanih del. V ta namen je komisija poslala v vse župnije prejšnje in nove lavantinske škofije, vsem sosednjim škofom, ustanovam in osebam, ki so bile kakorkoli povezane s Slomškom, posebne vprašalne pole z 92 vprašanji. Tako se je v treh letih zbralo ogromno gradiva. Sporedno z zbiranjem gradiva je potekalo na škofijskem sodišču zasliševanje prič o Slomško-
vi	svetosti in o tem, ali se je Slomšku kje že izkazovalo javno češčenje kot svetniku. To bi bila velika ovira za proces.
Delo škofijskega procesa je bilo izredno zahtevno, dolgotrajno, večkrat prekinjeno zaradi osebnih sprememb v komisiji ali sodnem zboru.
Škof Franc Kramberger
Leta 1936 so bili v Mariboru »Slomškovi dnevi«, najprej za mladino, nato še za odrasle. Ob tisti priliki je lavantinski škof dr. Ivan Tomažič sprejel nad 400.000 podpisov s prošnjo, da bi Cerkev prištela Slomška med svetnike. Velik dokaz splošnega prepričanja o Slomškovi svetosti!
Ko je delo škofijskega procesa lepo napredovalo in ko je bilo upati, da bo v nekaj letih končano, se je začela druga svetovna vojna, ki je de-
lo	prekinila za dobrih petnajst let.
DOKUMENTI ČUDEŽNO REŠENI
Vse Slomškove spise in rokopise, kakor tudi vse zapisnike škofijskega procesa je bilo treba spraviti pred Nemci na varno. Vse gradivo so dali v zaboje, ki so stali pripravljeni na
hodniku škofijske hiše na Koroški cesti. Ker so Nemci že prve dni vojne aretirali, odpeljali v zbirna taborišča, nato pa v pregnanstvo skoraj vse mariborske duhovnike, so ostali zaboji s Slomškovim gradivom na hodniku nezabiti. Nemci so odstranjevali in sežigali vse, kar je spominjalo na Slomška. Tistih zabojev pa se niso dotaknili. Misleč, da gre za star papir, so štiri leta hodili mimo njih in iskali vse, kar bi bilo slovenskega in Slomškovega. Ko so se duhovniki po končani vojni vrnili v Maribor, so našli zaboje nedotaknjene tam, kjer so jih prve dni vojne v naglici pustili. Tudi v tem je možno videti prst božji!
Dobrih deset let po vojni škofijskega procesa iz znanih razlogov ni bilo možno nadaljevati. Duhovniki so bili v zaporih. Vrstile so se hišne preiskave in vsaka dejavnost je bila osumljena protidržavnega delovanja.
PO VOJNI SE PROCES OBNOVI
Ko so se povojne razmere nekoliko umirile, je škof dr. Maksimilijan Držečnik ves proces obnovil. Novo osnovana komisija je proces dopolnila in končala. Zbrane Slomškove spise in rokopise je uredila in poslala Kongregaciji v Rim. Ugotovili in dokazati je bilo treba, da je Slomšek umrl v sluhu svetosti in da prepričanje o njegovi svetosti ni bilo nikoli prekinjeno. Sporedno s tem je bilo potrebno dokazati, da je Slomšek uresničeval na junaški ali heroičen način krščanske kreposti. Razen tega je bilo treba zaslišati vse priče, ki so bile na izreden ali čudežen način uslišane na Slomškovo priprošnjo. Končno je bilo treba dokazati, da se Slomšku ni nikjer izkazovalo javno češčenje kot svetniku.
V	času 2. vat. cerkvenega zbora (1962 - 1965) je bil ves škofijski postopek izročen pristojni Kongregaciji. Slomškove spise sta pregledala dva cenzorja. Svoje delo sta opravila do leta 1975. Njuno poročilo obsega 260 strani. Po temeljitem pregledu sta presodila in izjavila, da o Slomškovih spisih ni ničesar zoper vero in nravnost.
Kongregacija je izdala odlok, da se proces sme nadaljevati.
S tem odlokom se je začel «apo-stolski proces», ki ima dva dela. Najprej je potrebno napisati strogo znanstveno zgodovinsko razpravo (pozicijo) o življenju in delovanju svetniškega kandidata. Namen te obravnave je preprečiti vse sedanje in poznejše očitke, da je v svetnikovem življenju kaj legendarnega, po izročilu dodanega in zgodovinsko nedokazljivega. V to razpravo spada tudi postopek o čudežih ali čudežnih uslišanjih (v Slomškovem primeru gre za 27 takih dogodkov) in o svetosti, oziroma heroičnem izvrševanju kreposti.
ŠE ZADNJE PRIPRAVE
Prav ta del procesa za Slomškovo beatifikacijo je sedaj v teku. Delo vodi glavni postulator prelat dr. Maksimilijan Jezernik, opravljata pa ga dr. Marjan Turnšek in p. dr. Bruno Korošak s sodelavci. Prihodnje leto naj bi bilo delo končano in predloženo pristojni Kongregaciji v poslednjo korekturo in odobritev. Ko bo Kongregacija to delo potrdila, je ves postopek pred ciljem — pred razglasitvijo za blaženega (beatifikacija), ki jo slovesno opravi sv. oče kot Petrov naslednik v baziliki sv. Petra v Rimu, ali v zadnjem času tudi v
A.M. Slomšek in slovenstvo
Šele danes, po koncu polstoletne tiranije, ki je izpila slovenskemu narodu toliko krvi in duha kakor nobena druga pred njo, se je mogoče zazreti v lik človeka, kakršen je bil Anton Martin Slomšek, v polni civilni in krščanski sproščenosti. Šele danes je mogoče brez političnih in ideoloških obzirov skušati zajeti oba
čeniki: se pravi našemu delu pripraviti se, je naša največja dolžnost!...«
Ene same ure slovenščine niso ime-
li	za sabo tisti štajerski in koroški bogoslovci. Naj bi kot duhovniki med slovenskimi ljudmi oznanjali božjo besedo s tisto svojo polnemško latovščino? Kdo bi se torej javil k lekcijam slovenskega jezika, ki bi jih
svetnikovi domovini ob svojih apostolskih potovanjih. S tem dejanjem dobi kandidat naslov »blaženi« in čast oltarja, to pomeni, da se mu sme izkazovati javno češčenje, na podobah ima svetniški sijaj okrog glave, smejo se mu posvetiti oltarji in cerkve ter obhajati sveta maša njemu v čast.
Zadnja stopnja apostolskega procesa je razglasitev za svetnika (kanonizacija). Ta del procesa je v glavnem vključen že v prejšnjem delu, zato je sorazmeroma kratek. Bistvo tega procesa je potrditev vsaj dveh čudežev.
ŠE NAPREJ JE POTREBNA MOLITEV
Kaj je še potrebno storiti za Slomškovo beatifikacijo? Odgovor je kratek: Moliti! — Slomšek za svoje zveličanje ne potrebuje priznanja pred vesoljno Cerkvijo, saj smo prepričani, da je že v nebeški slavi. Njegovo poveličanje pred vesoljno Cerkvijo potrebujemo mi. Mi potrebujemo svojega priprošnjika pri Bogu, zavetnika iz naših vrst, da nam ohrani vero, luč življenja. Na zgodovinskem prepihu smo in nevarnost je, da nam veter praktičnega materializma to luč ugasne.
Slomška svetnika potrebuje naša mladina, da sredi vabil in ponudb sveta ne bi pozabila na duhovne vrednote in da bi se vzgojila za »dobre državljane in dobre nebeščane».
Slomška svetnika potrebujejo naše družine, da bi ostale zveste svojemu poslanstvu. Potrebujemo ga duhovniki, da bi znali po njegovem zgledu nesebično služiti ljudem. Prav vsi potrebujemo Slomška svetnika, da nas znova nauči biti kristjan, to je: živeti iz osebnega prepričanja, daje Bog naš Oče in Kristus naš Odrešenik, da smo po Sv. Duhu vsi božji otroci, bratje in sestre med seboj, poklicani, da živimo drug za drugega. Slomška svetnika potrebuje naš narod. Narod, ki poraja svetnike, je pri svojih koreninah zdrav. V svetniku se zrcalijo vse narodove vrline, njegova duhovna, moralna in narodnostna moč. Dovolj je razlogov, da molimo za poveličanje božjega služabnika Slomška pred vesoljno Cerkvijo, se mu z vero in zaupanjem priporočamo in prosimo, naj Bog razodene in potrdi njegovo svetost.
dr. Fr. Kramberger mariborski škof
Pogovori
Meseca avgusta je bila na Tankem Rtiču poletna kolonija, ki je sprejela 55 udeležencev. Do polovice septembra pa je deloval »Poletni center«, za katerega je v semenišču dala pobudo »Vzgojna skupnost« in je v treh poletnih mesecih gostil preko petsto otrok, med katerimi tudi nekaj tujcev.
Pogled na množico ob Slomškovi proslavi na Ponikvi
aspekta njegove veličine: njegovo slovenstvo in njegovo krščanstvo.
Odločati se za slovenstvo v začetku prejšnjega stoletja, ob zatonu Napoleona in vzponu Metternicha, ni bilo odločati se za naprednost, kakor se glasi ena najbolj razveljavljenih besed našega časa. Zakaj odločitev za takratno domnevno naprednost je dejansko bila odločitev za odpadni-štvo, za nemštvo.
Kmečkemu sinu s Sloma je bilo komaj 22 let, ko je v nagovoru sošolcem bogoslovcem, in to sredi mesta, ki je bilo neprimerno bolj Klagenfurt kot Celovec, zmogel tak-šnole suverenost duha:
»... Izvoljeni zbor slovenskih bratov, poklicani delavci v Gospodov vinograd slovenskega naroda! Slovenci smo mi, Slovencem namenjeni sve-
držal on, Slomšek?
Po njegovem odhodu iz bogoslovja je pouk slovenščine v njem ugasnil. A ko se je po štirih letih kaplanovanja po Štajerskem vrnil tja kot spiritual, se ni kapitulantsko zagledal v pepel. Razpihal ga je nov plamen. In glej, naloge, prevodi in pesmi bogoslovcev so se spet zgrinjali na njegovo mizo in mu jemali njegove noči. V izložbah so se začele pojavljati knjige, prve v slovenski mladinski literaturi, z lažjo na platnici: Iz nemškega poslovenili mladi duhovni v celovški duhovščnici. Dejansko je bil za vsem tistim prevajanjem on s svojimi garaškimi nočmi.
Iz govora prof. Alojza Rebule na Slomškovi proslavi na Ponikvah 18. septembra 1990.
Škof in narodni buditelj Anton Martin Slomšek ■
velikan slovenstva in slovenske Cerkve
Življenjska pot enega najznamenitejših Slovencev, lavantinskega in prvega mariborskega škofa, narodnega buditelja in rodoljuba, oznanjevalca božje besede, vzgojitelja mladine in družine, pesnika in pisatelja ter velikega spoštovalca domače, slovenske besede — »Kot duhovnik in škof zavzema prvo mesto v slovenski zgodovini po Cirilu in Metodu« (dr. France Kidrič v Narodni enciklopediji (IV, 245).
Notranjščina mariborske stolnice. Slomškov grob je v prezbiteriju, na desni strani je njegov spomenik
Slomškov dom v Bazovici
Da bi med mariborskim slavjem Slomškova podoba blestela v vsem sijaju, si prikličimo v spomin osnovne življenjske podatke o enem največjih sinov slovenskega naroda.
A.M. Slomšek se je rodil 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi (nedaleč od Grobelnega ob železniški progi Celje-Maribor), na vzpetini v neposredni bližini nekdanje slovite južne železnice, ki jo lahko popotnik med poljčanskim predorom in postajo Ponikva tudi danes prav dobro vidi. Slomškov rod je bil ponosen, saj je bilo njihovo ime »pridelano« s trudom in nadarjenostjo. Slom je že okrog leta 1680 dobil Števan Novak, po domače Slomšek, škofov praded. Ko se je preselil, je bil Slom zaselek s kakšnimi petimi kmetijami, ki jih je podjetni Štefan kmalu spremenil v svoje imetje. Postal je Slomšek v pravem pomenu besede in to domače ime se je že kmalu, tam okrog leta 1700, uveljavilo tudi kot uradni priimek. Več kot stodvajset let trdna rodovina Slomškovih na Slomu je na pragu 19. stoletja dala Slovencem izjemno zgodovinsko in kulturno osebnost neminljivega slovesa.
Že v zgodnjih mladostnih letih, ko mu je bilo komaj petnajst let, je Slomšek boleče občutil prezgodnjo izgubo matere Marije, ki je gojila največjo željo, da bi njen prvorojenec odšel v šole in postal »gospod«. Po njeni smrti je to željo uresničil ponikovski kaplan Jakob Prašnikar, ki ga je s svojo nedeljsko šolo osebno pripravljal na gimnazijo v Celju, ki jo je Slomšek uspešno končal leta 1819, ko se je vpisal na ljubljanski licej, kjer je bil v šolskem letu 1819/1820 njegov sošolec naj večji slovenski pesnik France Prešeren.
Potem se je vpisal na licej v Senju, ki ga je prav tako uspešno dokončal, že naslednje leto (1821) je v Celovcu končal tudi drugi tečaj mo-droslovja in vstopil v tamkajšnje bogoslovje. Študij na celovškem bogoslovju je sklenil z novo mašo 1824 v Olimju, kjer je takrat župni-koval njegov dobrotnik in vzornik Jakob Prašnikar.
OD KAPLANA NA BIZELJSKEM DO ŠKOFA V ŠT. ANDRAŽU
Slomšek je bil nato pet let na Bizeljskem in v Novi Cerkvi, devet let (1829-1838) spiritual v celovškem bogoslovju, 1838 je postal župnik v Vuzenici, 1844 kanonik pri Št. Andražu, 1846 kratek čas opat v Celju in še istega leta lavantinski škof v Št. Andražu na Koroškem. Škofa so slovesno ustoličili 19. julija 1846 in potlej so do smrti k njegovemu imenu Antonu Slomšku pisali še ime Martin, ki ga je škof prevzel od zavetnika rojstne župnije Ponikve.
Po zapisih uglednega mariborskega časnikarja in publicista Brača Zavrnika, avtorja monografije o
A.M. Slomšku (zbirka Znameniti Slovenci založbe PAK v Ljubljani, 1990), je bil Slomšek že od začetka svojega duhovniškega delovanja izrazit prenovitelj. V katerokoli župnijo je prišel, se je nemudoma lotil verske in gmotne prenove in širjenja dušnopastirske dejavnosti. Njegova vnema in zmožnost sta rodili najvid-
nejše sadove tam, kjer je imel vzvode sam v rokah — predvsem v Vuzenici oziroma vuzeniški dekaniji, kjer je bil nadžupnik in dekan. Z delom kot spiritual v celovškem bogoslovju, kjer je mladim bogoslovcem vcepljal ljubezen do slovenskega jezika, pa je Slomšek dosegel dolgoročne učinke, ki jih je bilo prav zaznati šele čez leta.
»Slomšek je bil človek, ki se je lotil vseh opravil z gorečo vnemo, z veliko natančnostjo in neizprosnostjo do sebe in nič manj do drugih. Zato so ga podrejeni cenili in spoštovali, včasih že prav častili...« (B. Zavrnik).
SELITEV ŠKOFIJSKEGA SEDEŽA IZ ŠT. ANDRAŽA V MARIBOR
Po zgodovinskih virih naj bi prvotna lavantinska škofija nastala že leta 1228; sedež je imela v Št. Andražu v Labotski dolini na Koroškem. Škofija pa je bila v ozemeljskem pogledu tako majhna, lahko bi rekli kar neznatna, saj je obsegala območje komaj ene dekanije. Taka je ostala vse do leta 1786 (torej nad petsto let!), ko je po ukazu cesarja Jožefa II. s pripojitvijo veli-kovšega okrožja na Koroškem in celjskega okrožja na Štajerskem, pridobila bistveno večje škofijske meje. Večji del lavantinske škofije v 18. stoletju je bil naseljen s Slovenci, vendar je bila pastoralno nemogoča tvorba, kajti razdeljena je bila na dva povsem ločena dela s središčem na obrobju koroškega dela škofije.
»Zato so se že ob ustanovitvi pojavili predlogi za njeno ozemeljsko preureditev. Pogajanja so se vlekla pol stoletja, a brez uspeha. Zato se je Slomšek odločil, da razreši ta gordijski vozel. Res je, da so se medtem časi spremenili, kljub temu moramo občudovati njegov pogum. Pridobil je cesarja in papeža in leta 1859 zaokrožil svojo škofijo na slovensko Štajersko (koroški del je odstopil Celovcu, od graške škofije je dobil Slovenske gorice in Podravje). Zato pa je bil potreben nov sedež škofije. Slomšek je izbral Maribor. Nova škofija je bila dejansko nova in ji zato pripada tudi novo ime: mariborsko lavantinska. Gre za uradno ime, čeprav zapoznelo, od 1964. leta naprej... (Viljem Pangerl, mariborski stolni kanonik).
Prvi mariborski škof A.M. Slomšek je s svojim zgodovinskim dejanjem leta 1859 smiselno zaokrožil meje lavantinske škofije; po njegovi izjemni zaslugi je postala tako rekoč izrazita slovenska škofija s svojim novim središčem v Mariboru. S selitvijo škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor je dokončno opredelil meje slovenstva na najobčutljivejšem nemško-slovenskem narodnostnem stičišču. Škofova pogumna odločitev pred 132 leti je nedvomno eno največjih narodnostnih dejanj v slovenski zgodovini.
Prihodnje leto, 24. septembra, bo minilo 130 let (1862-1992), odkar je velikan slovenstva in slovenske Cerkve, prvi mariborski škof, narodni buditelj, vzgojitelj in pisec Anton Martin Slomšek, odšel k svojemu Stvarniku po zasluženo plačilo.
Ivan Virnik
Naša župnija si je postavila kinodvorano leta 1950. Vas ni imela nobene dvorane, kjer bi lahko gojili zabavno in prosvetno delo. Kupila je stari hlev in ga preuredila v dvorano, ki sprejme 160 oseb in še več, če je velika udeležba. Več let smo mislili, kaj bi mladini nudili, da bi se srečavala, vzgajala in zabavala. Škof Santin nas je obvestil, da država daje 35-letno brezobrestno posojilo za gradnjo vzgojnih stavb. Leta 1962 smo vložili vso potrebno dokumentacijo in jo poslali v Rim.
SLOMŠEK JE POMAGAL
Čakali smo dve leti. Ker odgovora nismo dobili, ki naj bi izprosil pri Bogu, da bi dosegli, kar toliko časa čakamo. Obljubil je devetnevnico Slomšku: vsak večer bo eno uro molil brevir pred Najsvetejšim. Držal je besedo in 10. dan je iz Rima prejel v roke dovoljenje za gradnjo doma z državnim posojilom. Sklenil je, da se bo dom imenoval »Slomškov dom« in da bomo Slomška posnema-
li	v njegovem delu za narod. Ko je tržaški škof Santin opravil pastirski obisk 14. junija 1964, je blagoslovil prvi kamen in vanj vložil posvetilno pismo. Takoj so se začela dela in v 4 mesecih je bila zgradba dokončana ter 11. oktobra slovesno blagoslovljena. Dve leti kasneje smo zgradili športno igrišče za košarko in odbojko.
ŽIVAHNE DEJAVNOSTI V DOMU
Mladina se je takoj začela zbirati, se resno zavzela za kulturno in zabavno delo. Odlično je deloval odbor mladih, ki je veliko lepega priredil v Domu. Med prvimi pobudami je bilo prvomajsko vsakoletno slavje, ki je vzdržalo, dokler niso v vasi drugi začeli istočasno prirejati prvi maj. Leta 1969 smo ustanovili Glasbeno šolo, ki je imela kar 35 učencev; nastal je ansambel Kondor, ki je nastopal doma in na raznih prireditvah na Tržaškem in tudi na Goriškem, zlasti v Števerjanu. Žal, tudi
to je po več letih izumrlo v veliko škodo naše mladine, ker so nam odvzeli učno osebje. Mladina, ki je ljubila glasbo, je morala drugam: v Trst in v druge vasi.
Trikrat smo imeli za naše mlade žene in dekleta gospodinjsko šolo, ki je navdušila udeleženke, ki so se veliko lepega naučile od šolskih sester.
RAZSTAVE IN PROSLAVE
Vsako leto nudi Slomškov dom mladini vesele dneve in to zlasti v pustnem času in ob miklavževanju. Priredili smo veliko razstav, dvakrat ex tempore. Zelo uspešne so bile dobro pripravljene in lepo izvedene Slomškove proslave. Zlasti je zelo dobro uspela razstava teh spisov. Podpisali smo — nad 350 oseb —, prošnjo na svetega očeta, da bi Slomška kmalu proglasil za svetnika.
DOM JE V SLUŽBI SKUPNOSTI
Prva leta je gostoval v našem domu vaški otroški vrtec, ki ni imel primernega prostora v vasi. Skoraj ves dom je bil na razpolago otrokom, zlasti prvo nadstropje. Ko je občina zgradila vrtec, je dom bil ves na razpolago za svojo dejavnost. V pritličju je prostorna dvorana, ki ima nad
Slomškov dom v Bazovici
100 sedežev, tu se v glavnem mladina srečuje in zabava. Poleg dvorane je knjižnica. V veži je slika, ki jo je že leta 1965 naslikal Tone Kralj. Slomšek deli »Drobtinice« slovenskemu narodu. V prvem nadstropju je lepa kapela posvečena Materi božji. Blagoslovil jo je mariborski škof Kramberger. Tu imamo sv. maše v zimskem času med tednom. Poleg je katehetska soba, ki lahko sprejme nad 30 otrok. Dve sobi sta na razpolago za goste. Na podstrešju pa imajo gostje — kakih 18 možnost, da prespijo. V kapeli je znamenita slika sv. Petra in Pavla, delo tržaškega slikarja Johana Rose iz leta 1881, ki bo letos v Trstu razstavljena.
V	Slomškovem domu smo imeli več let tečaja za zaročence. Pošiljamo jih v Sežano ali Koper. Zelo po-gostoma so v Slomškovem domu čez dan in tudi ponoči srečanja raznih skupnosti, skavtov, župnijskih skupin iz Trsta in tudi od drugod.
TEŽAVE IN BOJKOT
Nadaljujemo z delom v prid naše mladine in naše župnijske skupnosti, toda ni več požrtvovalnih ljudi, ki bi prevzela to zahtevno delo in tako koristili naši skupnosti. Imamo upanje, da bodo mladi spet prejeli v roke to lepo delovanje. Najbolj zvesti pa so mali pevci otroškega zbora »Slomšek«, ki vsa leta pridno vadijo in nastopajo doma in drugod. Upamo, da bodo starši razumeli važnost petja, ki ga je Slomšek tako podpiral, in dajali otrokom veselje, da pridno nadaljujejo.
Slomška smo vnesli tudi v našo župnijsko cerkev in sicer v barvno okno, delo tržaškega slikarja Edija Žerjala. Škof Kramberger je lansko leto blagoslovil to lepo in veliko okno.
Leta 1969, ob peti obletnici Doma, smo postavili v vežo napis: Vsem župljanom — žrtvam druge svetovne vojne — v spomin.
SLOMŠKOV DOM
Povabili smo vse vaščane k tej postavitvi, žal so nekateri odrekli, ker smo napisali »vsem žrtvam« in ne samo partizanom. Pričakovali smo malo petja tudi od druge strani, pa ga ni bilo iz nasprotovanja.
Slomškov dom in vsi njegovi obiskovalci bodo najbolj veseli, ko bo Cerkev postavila Slomška na oltar.
M.Ž.
Škof Anton Santin blagoslavlja temeljni kamen za Slomškov dom
POGOVORI
Tristo mladih Tržačanov, ki so se udeležili velikega romanja v Čensto-hovi in se na praznik Marijinega vnebovzetja srečali s sv. očetom, so se v petek, 20. avgusta, srečali s škofom Lorenzom Bellomijem, da bi mu opisali globoke vtise, ki so jih odnesli s svetovnega romanja * * *
V cerkvi Novega sv. Antona so v nedeljo, 1. septembra, podelili zakrament krsta malemu Elvisu, katerega starši so pravoslavni Rusi. Starši so pribežali v Italijo in za sina izbrala katoliško vero. Zdaj živijo v pokrajini Trevisa.
* * *
Jubileji: 1. septembra je pri Sv. Jakobu p. Vittorino Zancola, rojen v Momianu, benediktinec, obhajal svoj jubilej; 8. septembra je p. Martino Sangiorgio, minister jezuitov, obhajal 60 let redovnega življenja. 15. septembra pa se je slavljencem pridružil še p. Arsenio Torresi, kaplan na železniški postaji.
* * *
V nedeljo, 8. septembra, je v Gospodu zaspala sestra Cecilia de Fran-ceschis, benediktinka, ki je 67 let živela v samostanu sv. Ciprijana. Velika množica sorodnikov, bivših gojenk in mnogi prijatelji so se v torek,
10.	septembra, udeležili pogrebne sv. maše v samostanski cerkvi.
* * *
15. septembra je pri Sv. Justu škof Bellomi vodil slovesno marijansko bogoslužje, ki se navdihuje pri antični vzhodni liturgiji. Predstavlja sedem žalosti Device Marije (sestavil don Giorgio Carnelos).
* * *
Župnija »Jezus-božji delavec« je gostila 30 mladih iz naše škofije, ki so se udeležili delovnega tabora »Rad bi... ampak morem«, na katerem so se poglobili v tematiko služenja in socialnega udejstvovanja.
Pripravila »Vita nuova«
—	Smrt je običaj, ki ga moramo vsi prej ali slej spoštovati. (Pisatelj J.L. Borges)
Vilenica 1991
V znamenju pesništva v ubožnem času
Šesto srečanje evropskih književnikov Vilenica, ki ga prireja Društvo slovenskih pisateljev, je med 5. in 7. septembrom potekalo ob manjši udeležbi, v znamenju velikih sprememb, ki se dogajajo od Baltika do Jadrana. Predvsem pa ni moglo uiti senci vojne na Hrvaškem. Tako so ugledni pisatelji iz Madžarske, Poljske, Češkoslovaške, Litve, Estonije, Belgije, Francije, Italije, Zvezne republike Nemčije, Avstrije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Slovenije podpisali izjavo, v kateri poudarjajo, »da je vsaka vojna blaznost. V njej priplavajo na površje lastnosti, ki se jih mirodobni ljudje sramujejo.« Pisatelji v tej izjavi poleg tega poudarjajo, da »štejejo republiko Hrvaško za samostojno državo in napad nanjo za agresijo. Po mednarodnih dogovorih mora biti agresija na katerokoli državo ustavljena, proti agresorju pa sprejete sankcije«.
Letošnji nagrajenec Vilenice je znani poljski pesnik Zbiegniew Herbert, ki pa se srečanja ni mogel udeležiti, ker se nahaja v bolnišnici v Parizu. Nagrajenca je v starem obrambnem stolpu v Lokvi na Krasu predstavil poljski avtor Adam Michnik kot »varuha nacionalnega pokopališča in spomina«. Poudaril je, da je Herbert v času strahovlade čistokrvne stalinistične diktature predstavljal živo kontinuiteto poljske literature in zvestobe poljskemu duhu. Raje se je odločil za življenje na robu, kot za služenje totalitarnemu režimu. To je bilo tedaj zelo pogumno. Herbert, ki se je rodil leta 1924 v Lvovu, je filozofsko usmerjen pesnik. Njegove najbolj znane zbirke so »Barbar v vrtu«, »Hermes, pes in zvezda« ter »Gospod Cogito«.
Kljub sencam vojne je tudi letošnja Vilenica potekala kot pisateljsko druženje s čarom branj v različnih kraških krajih v Sloveniji in onstran meje v Italiji. Je nekakšen poseben obred narodnega pesništva z nastopi v Sežani, na Repentabru pri Trstu, v Štanjelu na Krasu ter v sami jami Vilenica, kjer so v soboto zvečer ob
navzočnosti slovenskega ministra za kulturo dr. Andreja Capudra podelili tudi nagrado Vilenica. Posebno nagrado Kristal Vilenice, ki jo določi žirija iz vrst udeležencev srečanja, pa je prejel madžarski pisatelj iz Slovaške Grendel Lajos, avtor izvirne ironično-realistične proze.
Na srečanju so poleg tega predstavili Tauferjev slovenski prevod pesniške zbirke »Čistost soli« lanskoletnega nagrajenca Tomasa Venclove iz Litve ter publikacije Društva slovenskih pisateljev in Društva slovenskih literarnih prevajalcev.
Zelo odmeven je bil tudi letošnji pisateljski disput v novem sežanskem kulturnem domu Srečka Kosovela na temo »Čemu pesniki v tem ubožnem času«, na katerem so poleg vojne na Hrvaškem kritizirali in komentirali avstrijskega pisatelja Petra Handkeja in njegovo obsodbo slovenskega samoosvajanja, ki jo je objavil v mimchenskem dnevniku »Siiddeut-sche Zeitung«. Predstavniki društva slovenskih pisateljev in estonski pisatelji ter pisatelji nemškega društva Literatur um elf — Literatura ob enajstih — iz Marburga ob Lahni so podpisali listini o sodelovanju. V kulturnem domu Srečka Kosovela v Sežani pa so odprli razstavo fantastičnih ptičjih slik novogoriškega slikarja Klavdija Tutte.
Lev Detela
Pokrajinski svet SSk o statutih in organizacijskih vprašanjih
Pokrajinski svet Slovenske skupnosti v Trstu je na svoji zadnji seji pred dnevi obravnaval krajevni politični položaj v zvezi z oblikovanjem statutov v tržaških upravah ter organizacijska vprašanja. Znano je namreč, da tržaške italijanske stranke, ki upravljajo tržaško Občino in Pokrajino, imajo izredno zaprt odnos do upoštevanja prisotnosti slovenske manjšine v statutu občine Trst in tržaške Pokrajine; te statute morata ti dve ustanovi odobriti do 17. oktobra. Takšno negativno stališče je še toliko bolj nerazumljivo in protislovno spričo podpore, ki jo iste stranke kažejo do pobud italijanske manjšine v Istri za njeno večjo zaščito. Prav ta manjšina je namreč že sedaj stvarno upoštevana v statutih občin Koper, Izola in Piran, zlasti še pravica do javne rabe italijanskega jezika in dvojezičnih napisov. Zato bo SSk vztrajala, da se podobno upoštevajo v tržaških statutih tudi temeljne pravice pripadnikov slovenske manjšine na Tržaškem.
V	razpravo o tej problematiki in še o drugih vprašanjih so posegli številni člani sveta, ki so poudarili zlasti nujno potrebo, da se tudi slovenska manjšina vključi v zadevna dogajanja na državni in mednarodni ravni. Nekateri člani sveta so se tudi zanimali, kdo stoji za pred
Kar se dogaja, ni vredno človeka
Preteklo nedeljo je sv. oče imel običajno srečanje z romarji na trgu .v v. Petra. Med nagovorom seje znova spomnil Hrvaške. Pri tem je dejal: »Z globokim obžalovanjem je treba povedati, da se dana beseda o premirju ne spoštuje. Zaradi tega je prišel trenutek, da se prizna, da to, kar se dogaja v tistih krajih, ni vredno človeka, ni vredno Evrope.«
»V tej dramatični uri,« je nadaljeval sv. oče, »znova pozivam mednarodne institucije in vse ljudi dobre volje, ki lahko pomagajo, naj se naredi konec bratomornemu klanju, ki
mu je izpostavljeno neoboroženo ljudstvo... Sočustvujem tudi s hrvaškimi škofi, ki vidijo svojo čredo raztepeno, cerkve porušene in toliko spomenikov uničenih.«
»Daj Bog, da bi vse strani spoštovale premirje in bi mednarodne institucije pomagale prizadetemu ljudstvu živeti v miru in svobodi.«
Tako resnih besed papež zlepa ni še rabil. Ali bodo kaj prizadele odgovorne politike?
—	Marljivost tudi bistro glavo prekosi.
A.M. Slomšek
kratkim ustanovljeno SPGS. S tem v zvezi je pokrajinski svet soglasno ugotovil, da pisanje njenega biltena »Klic Primorske« in njegovega odgovornega urednika Borisa Gombača ne odraža stališč organov stranke Slovenske skupnosti.
Opomba: Martin Brecelj je v Slovencu dne 14. septembra po pravici sprožil vprašanje o recipročnosti ravnanja z narodnimi manjšinami v članku »Preživela dvojna mera«. Piše: »Osimski sporazum v uvodnem delu in še zlasti v osmem členu ne govori samo o zaščiti italijanske manjšine v Jugoslaviji, temveč tudi o zaščiti slovenske manjšine v Italiji. In če je potrebna revizija za eno manjšino, potem je potrebna tudi za drugo, še zlasti ker so dodatne garancije za Slovence v Italiji tudi dejansko potrebne... Še danes nimamo urejenega niti osnovnega pravnega statusa in že desetletja zaman čakamo, da bi parlament odobril neštetokrat obljubljeni zaščitni zakon... To zahteva italijanska ustava.
Novi župnik v Dolini
Preteklo nedeljo, 22. septembra, je župnija v Dolini dobila novega župnika. Službo je nastopil p. Rafael Slejko. Predstavil ga je škof vikar dr. Lojze Škerl. Novemu župniku želimo uspešno delovanje in da bi našel v župniji mnogo sodelovanja!
Dr. Poštovan umrl
22. septembra je v katinarski bolnišnici preminul dr. Matej Poštovan, odlično kulturna in politična osebnost na Tržaškem. K zadnjem počitku so ga pospremili v sredo.
Vrnemo se k sončni uri
V	noči od sobote na nedeljo se vrnemo k sončni uri; kazalce na uri bo treba premakniti za eno uro nazaj, ker smo jih ob nastopu legalne ure premaknili za eno uro naprej. Sončna ura ostane v veljavi do zadnje nedelje v marcu 1992.
Potovanje v Rusijo in Ukrajino
CERKVE IN PALAČE
Ogledali smo si nekdanjo cerkev sv. Izaka (mučenca iz 3. stol. v Dalmaciji), ki je še sedaj muzej zaradi svoje lepote in arhitektonske posebnosti. Notranjost je okrašena z mozaiki, ikonami in kipi ter zlatim ikonostasom. Kupola, ki se dviga nad cerkvijo, je visoka 101 m, na zunanji strani je pozlačena in so zanjo porabili 100 kg zlata. Pred cerkvijo so monolitni rdeči granitni stebri, na katerih sloni vhodni del monumentalne cerkve, na trgu pred cerkvijo je spomenik carju Nikolaju I.
Nedaleč odtod pa je v obnovi čudovita cerkev Jezusovega vstajenja, ki jo je dal zgraditi car Nikolaj II. na mestu, kjer so zarotniki ubili njegovega očeta carja Nikolaja I.
Sankt Peterbug ima veliko parkov in sploh je v mestu veliko zelenja, skozi mesto teče reka Neva, ki je široka in plovna ter se izliva v Baltsko morje. Ob reki so številne palače nekdanjih ruskih plemiških družin in slavnih vojskovodij ter carski Zimski dvorec. Zgradili so jih po večini italijanski arhitekti v 18. in 19. stoletju: Bartolomeo Rastreli, Domeni-co Trezzini, Carlo Rossi in drugi ter
Sankt Peterbourg: Zimski dvorec
ruski arkitekti kot Vasilij Stasov, Vasilij Malinovskij in drugi. Peter Veliki je vabil na svoj dvor tudi flamske, nizozemske, francoske in italijanske umetnike, da bi Sankt Peterburg poslal evropsko mesto in okno v svet za »Staro Rusijo«, ki je imela še veliko bizantinskih, vzhodnih in azijatskih potez. Ta proces se še danes ni končal.
ERMITAŽ
Na poti v Ermitaž, ki je muzej slikarske in kiparske umetnosti, smo
ob pomolu Vojaške mornarice vide-
li	zasidrano križarsko Aurora, s katere je bilo v leta 1917 izstreljeno opozorilno znamenje za začetek bolj-ševiške revolucije; ta križarka je v drugi svetovni vojni branila mesto tudi pred nemškimi napadalci.
Ermitaž je eden največjih muzejev sveta kot npr. Louvre v Parizu, Pra-do v Madridu ali Offizi v Firencah.
V	332 sobah so razstavljene umetnine iz vseh obdobij človeške kulture in ustvarjalnosti, od pradavnine do današnjih dni. Vsega si seveda nismo mogli ogledati.
Ta muzej je nameščen v nekdanjem Zimskem dvorcu. V njem so zbrana dela renesančnih in modernih umetnikov, evropskih in ruskih ter kiparska dela.
Zadnji del popoldneva smo zaključili z vožnjo po reki Nevi in pritoku Fontanki; s turistične ladje smo občudovali mestne palače, nekdanje hiše ruskih plemičev. Ko smo bili na odprtem toku reke Neve, je začel kapetan ladje zatrjevati, da vidi neki leteči predmet, oz. Ufo, na obzorju proti zahodu, dva njegova pomočnika sta sicer isto zatrjevala, a zdi se mi, da ni tega nihče od nas opazil, vodič je sicer dejal, da se to često dogaja.
V	sredo, 24. julija, smo po odhodu iz hotela najprej poiskali katoliško cerkev sv. Ludovika pri nekdanjem francoskem konzulatu in tu imeli sv. mašo. Župnik, ki je po rodu Litvijec, je povedal, da je to edina katoliška cerkev v mestu in okolici; pred revolucijo jih je bilo trinajst v mestu in 15 na podeželju, vernikov pa okrog 50.000, sedaj jih je komaj ena petina in še ti so zelo razpršeni zaradi preteklih preganjanj. Evangeličani imajo tudi eno samo cerkev.
Dopoldne smo obiskali Petro-Pavelsko trdnjavo, v carskem obdobju tudi kaznilnico, po revoluciji pa muzej. Zgradil jo je Peter Veliki
na Lisičjem otoku, v središču tedanjega mesta za mestno obrambo in vojašnico. Mogočno cerkev sv. Petra in Pavla ter zvonik, ki je eden med najvišjimi na svetu, so zgradili po načrtih Domenica Trezzinija. V cerkvi so carske grobnice od Petra Velikega do Aleksandra III., toda cerkve nismo mogli obiskati, ker jo obnavljajo. Nasproti cerkve je carska kovnica, v njej še danes kujejo spominske medalje, plakete in tablice. Tu so izdelali tablice z napisi in pozdravom miru, ki so jih kozmonavti odnesli v vesolje. Carske topove so uporabili samo leta 1917, sedaj pa samo z enim topom izstrelijo salvo vsak dan opoldne in ob spominskih svečanostih.
Popoldne smo se odpeljali na ogled mesteca Puškin, nekdaj se je imenovalo Carskoje selo in je 25 km južno od Sankt Peterburga. Po revoluciji so ga preimenovali v Puškin (Aleksander Sergejevič 1799 - 1837). Ogledali smo si nekdanji dvorec v vsej njegovi lepoti v lepem parku.
Petrovega dvorca pa nismo mogli videti, ker nam je vodič zagotavljal, da ga obnavljajo, oz. da obnavljajo njegove vodomete in fontane.
—	Kaj pomaga človeku, če si vse svet pridobi, svojo dušo pa pogubi. (Kristus)
Statut goriške občine
V teh dneh se začenja v goriškem občinskem svetu razprava o statutu. Kot znano je novi zakon o krajevnih upravah med drugimi novostmi predvideval tudi, da morajo občine in pokrajine sprejeti osnovni upravni dokument, to je statut. Poročali smo že, da ima goriška občina svoj statut že več kot sto let (od leta 1851), vendar novi časi zahtevajo tudi nove zakone. Slovenci smo bili od vsega začetka zadovoljni z novim zakonskim določilom, ker smo upali, da bodo na ta način krajevne uprave prisiljene, da se spoprimejo s problematiko naše skupnosti. V resnici je tako in v raznih občinskih in pokrajinskih upravah se živahno razpravlja o Slovencih.
Slovenska skupnost je o statutih priredila več posvetovanj, izdala je o tem vprašanju tudi brošuro in sploh posvetila vprašanju veliko pozornosti. Vemo namreč, da skušajo italijanske stranke ignorirati v statutih obstoj Slovencev, češ da še ne obstaja zaščitni zakon: rimski krogi pa bodo tudi na podlagi teh dokumentov odločali o naši zaščiti. Zato stoji SSk na stališču, da mora biti problematika Slovencev čimbolj prisotna v statutih. V manjših občinah s slovensko upravo ni bilo problemov, zapletlo se je v Krminu, občinska uprava v Trstu je nadvse nasprotna Slovencem.
V Gorici je sodelovanje SSk v večinski upravi in v komisiji za izdelavo statuta privedlo do tega, da ostale stranke niso mogle iti mimo tega vprašanja. Seveda je SSk zahtevala v pripravljalni fazi čim več; tudi predstavniki slovenskih organizacij, ki so zelo aktivno sodelovali v predhodnih posvetovanjih so iznesli veliko konkretnih predlog. Komisija za statut je po dolgih razpravah sklenila samo delno sprejeti te zahteve. Zlasti omejevalen je predlog, da smejo svetovalci govoriti v materinem jeziku samo v pozdravnem nagovoru na prvi seji, v okoliških svetih pa smejo govoriti v slovenščini, vendar morajo na zahtevo kateregakoli drugega svetovalca prevesti svoj poseg v italijanščino. Zaprtost drugih strank do teh vprašanj ter dejstvo, da je za bodoči zaščitni zakon važno že samo to, da smo priznani, silijo Slovensko skupnost, da sprejme ta kompromisni predlog med strankami.
Drugo vprašanje, ki ostaja odprto in bo v razpravi morda dobilo popravke, je število okoliških svetov. Na predlog večine naj bi združili Podgoro s Pevmo, Oslavjem in Štmavrom po kriteriju, da se obdržijo meje nekdanjih samostojnih občin. Po eni strani bi na ta način ohranili slovensko predstavništvo za Podgoro, kjer je italijanski del vedno močnejši; vendar bo na krepko zahtevo prebivalcev Pevme, Oslavja in Štmavra (ki so sprožili tudi pod-pisno akcijo), naša stranka še naprej zahtevala, da ostaneta rajona ločena. Omenim naj še, da je prav po zaslugi našega predstavnika v občinskem odboru v statutu zapisano, da se ohranijo in povečajo pokopališča v vaseh (kar po nekaterih zakonih ne bi bilo več mogoče) in da ostane občina Gorica v Briški gorski skupnosti.
O razpravi, ki bo zelo vroča, in o zaključkih ter o končni izdelavi statuta bomo seveda še poročali.
B.S.
Kvatrnica na Mirenskem gradu
Vsakoletna kvatrnica na Mirenskem Gradu je v nedeljo, 22. septembra, znova poklicala v svetišče Žalostne Matere Božje svoje številne častilce. Začela se je že v soboto zvečer, ko je bila sv. maša ob 19. uri in po maši procesija z lučkami. Za to pobožnost so bile letos na vrsti Renče. Župnija se je odzvala s svojim župnikom Milanom Peternelj, pevci in verniki v prav lepem številu, bilo jih je kot že dolgo ne. Ali se »rdeče« Renče prebujajo za večjo povezanost s Kristusom?
Naslednji dan, v nedeljo, je bila glavna maša ob 10. uri in, kot je tradicija, je bila župnijska maša za Mi-rence in je zato maševal njihov župnik Mirko Žakelj, pel pa mirenski cerkveni zbor. Ta zbor, pomnožen s pevci iz Rupe-Peči, je pel tudi popoldne med mašo ob 16. uri; izvajal je latinsko mašo. Somaševanje je vodil generalni vikar msgr. Renato Podberšič, ki je svojo pridigo navezal na sodobna dogajanja v Sloveniji in na Hrvaškem, ko se tako množi število žalostnih mater ob izgubi svojih sinov, podobno kot žalostna Mati Božja, ki je pod križem nemočna zrla na svojega umirajočega Sina.
Znova se je izkazalo, kako je Grad res privlačna božja pot, pa ne samo za kvatrnico, temveč celo leto. Grad je postal živo ognjišče duhovnega življenja. V domu duhovnih vaj se vse leto vrstijo različna duhovna srečanja: za družinske skupnosti, za župnijske pomočnice, za mlade, za duhovnike, pa še ta in ona pobuda. Grad je miren kraj z lepim razgledom na Gorico in okolico z lahkim dostopom po asfaltirani cesti. Hišo srečanj so sedaj dvignili še za eno nadstropje in pridobili tako nove sobe. Postrežba je v rokah usmiljenk, ki prav tako imajo tam svojo hišo za starejše sestre-upokojenke. Tako je Grad še bolj tudi kraj molitve, saj vidiš sestre skoraj ob vseh urah, ko v cerkvi opravljajo svoje ure brevirja. Na Gradu se kristjan res duhovno in telesno okrepča in spočije.
Sovodnje
Sekcija prostovoljnih krvodajalcev iz sovodenjske občine (vanjo so vključeni tudi člani iz Štandreža) je v soboto, 14. septembra, obhajala 40-letnico ustanovitve. Številni udeleženci z Goriške, Tržaške in Videmske (bilo je 20 praporov) so se ob spremljavi godbe na pihala iz Vileša najprej napotili k spomeniku padlim in tam položili venec. Nato so se udeležili sv. maše, ki jo je za rajne krvodajalce daroval domači župnik. Razmišljal je o svetopisemskem pomenu krvi ter o stavku: »Karkoli ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili«. Med mašo je tudi blagoslovil novi prapor sovo-denjskih krvodajalcev. Bogoslužje so popestrili s petjem skavti.
V	kulturnem domu je potekal kulturni program ob veselem družabnem srečanju. Vezni tekst je brala Vesna Češčut. Priložnostni govor je imel predsednik sekcije Branko Černič. Dejal je, da ne moremo govoriti o človekovih pravicah, če prej ne govorimo o človekovih dolžnosti. Zdrav človek je dolžan dati kri potrebnemu. Če se bomo tega zaveda-
li,	bomo največ pripomogli k temu, da se bo v današnjem razburkanem svetu čimprej prelivala kri le za življenje in ne za smrt.
Sledili so pozdravi gostov: predsednik odbora RK Slovenije Jure
Gartner, predsednika RK Škofja Loka (dr. Mažgon) in RK Ajdovščina (dr. Krkoč), predstavnik RK iz Nove Gorice, ravnateljica zavoda J. Premrla iz Vipave, predstavnika transfuzijskih centrov obeh Goric ter predstavniki pokrajinskega združenja in sekcij.
Celoten program je popestril nastop pevca ljubljanske opere Rajka Koritnika ob spremljavi Damjana Škvarča in Mateje Furlan.
Za zakusko so poskrbeli Renco Češčut s pomočniki in številne žene, ki so spekle okusno pecivo.
Priznanje za 35-kratno darovanje krvi je prejel Černič Benjamin, za 20 darovanj Culot Natale, Bulfoni Mi-rella, Devetak Mirella, Devetak Marino, Grillo Dario in Malič Adriano, za 10 krat pa Marvin Oriana in Tom-masi Paolo. Člansko izkaznico je prejel Devetak Igor. V krvodajalske vrste je stopilo še osem mladih članov, ki so poroštvo za nadaljnje humanitarno delovanje sekcije.
Čisto ob robu naj dodamo, da je pri podobnih srečanjih v drugih občinah samoumevno slišati pozdrave župana ali namestnika oz. predstavnika občinske uprave. V naši občini pa gredo stvari malo drugače...
Remo Devetak
Lep kulturen večer o Peruju
Kulturna sezona SKPD Mirko Fi-lej v Gorici se je letos že začela. V petek, 20. septembra, je bil namreč gost goriškega prosvetnega društva g. Tone Zrnec iz Toronta (Kanada). Na sporedu je bilo predavanje z diapozitivi o Peruju in njegovih spomenikih. G. Zrnec je slovenski duhovnik-lazarist, ki sedaj deluje med kanadskimi Slovenci. Prej je bil več let v Južni Ameriki in prav takrat se je navdušil za Peru in njegovo preteklost, pa tudi sedanjost. V začetku je spregovorila podpredsednica SKPD Ljubka Šorli in med drugim poudarila, kako bogato je delo lazarista Zrneca, saj se vsestransko udejstvuje — od dušnega pastirstva do kulture, kjer nastopa kot predavatelj, pevovodja, učitelj slovenskega jezika itd. Obenem pa je pravi svetovni popotnik in prav ta večer kaže zanimiv izsek tega njegovega delovanja.
Predavatelj je najprej okviril Peru v zgodovinski preteklosti, ko je ta dežela skupno z ostalimi v Latinski Ameriki postala španska kolonija. In če je to osvajanje odprlo ta svet Evropi, je pa tudi zakrivilo postopno umiranje prvotnih prebivalcev in njihovih kultur. Pri tem je izčrpno prikazal različne starodavne kulture oz. civilizacije v teh deželah Južne Amerike. Gre predvsem za Inke, slaven narod z bogatimi izročili in spomeniki, o čemer še danes pričajo njihova porušena mesta v visokih andskih predelih. Ne gre pa samo za Inke, ampak za celo vrsto kultur še pred njimi. V bogatih in zanimivih barvnih posnetkih je nato g. Zrnec nazorno prikazal zemljepisno in zgodovinsko stvarnost Peruja. Še
_ obvestila____________________________
Vincencijeva konferenca v Trstu je izročila tržaški Karitas prvi milijon lir za hrvaške pribežnike. Medtem ko se zahvaljuje vsem, ki so prispevali k tej vsoti, obvešča, da se nabirka nadaljuje v knjigarni Fortunato v Trstu. Potrebe so vedno večje, ker se število pribežnikov iz dneva v dan veča, o čemer pričajo tudi prošnje, ki jih Vinc. konf. prejema s prizadetega področja.
Seja ZSKP bo v ponedeljek, 30. septembra ob 20.30 v Katoliškem domu v Gorici.
V soboto 28. septembra bo MePZ »Podgora« nastopil ob 18.30 s samostojnim koncertom verskih pesmi v cerkvi Sv. Rožnega Venca v Tržiču. Predstavil bo skladbe Gallusa, Palestrine, Vodopivca, Hladnika J. Arcadelta, J. Descher-meiera, Engelhardta in Rimski Korsakofa.
Koncert sodi v ciklus jesenskih predstav religiozne zborovske glasbe, ki jih organizira pokrajinska zborovska zveza USCI.
DAROVI
Stari Goričan daruje za Katoliški glas, Katoliški dom, Zavod sv. Družine in cerkev sv. Ivana v Gorici po 500.000 lir (skupno 2.000.000 lir).
Za Katoliški glas: Luigia Zulian
255.000	lir.
Za slov. misijonarje: N.N. 300.000 lir.
Darovi za barvna okna v Bazovici: Pjerina Nojzova v spomin Ane Pelan
20.000, družina Bele v spomin Roze
40.000, Alma Guštin v spomin Marije Ražem 30.000 in v spomin Marije Grgič Žvenkove 20.000, ob poroki Darija Racman 50.000. Ob poroki Pavla Formigli in Sonje Grgič 50.000. Purič-Križman v spomin Marije, Dika, Anice 60.000 lir.
Za nova vrata v gropajski cerkvi: Ema Kalc 10.000, Milkovič Slavec 100.000, N.N. 10.000, Ofersv. Roka 105.000, Jul-jetovi 35.000, Kristina Šlankonova
50.000, Pecovi 110.000, družina Baldissin-Kalc namesto cvetja Mariji Ražem 25.000 lir.
Za hrvaško Karitas: G.G. Sovodnje 200.000; N.N. Sovodnje 100.000; N.N. Vrh 50.000 lir.
V spomin Mary Bole: Družina Bullen za Marijin dom v Rojanu 50.000; Marija Oberti po 25.000 lir za misijone in za Marijin dom v Rojanu.
Pomoč Sloveniji po Vinc. konf. v Trstu: N.N. 130.000; N.N. 100.000; N.N. 10.000 lir.
Pomoč Hrvaški: Dora Giovannini 100.000; Marija Oberti 200.000; N.N. 20.000; sestri Udovič 20.000 lir.
Za cerkev v Ricmanjih: Mira Bole v spomin pok. mame 100.000; Irina Kuret v spomin pok. moža Milana 40.000; N.N. 20.000 lir.
Za kapelo sv. Leopolda: Franc Kaluža 40.000 lir.
Za misijone: Franc Kaluža v spomin sestre Štefanije 100.000 lir.
posebej pa so bile lepe slike bogatih inkovskih mest sredi visokih gorskih grebenov v Andah, lepa in prostrana jezera, slikovite noše tamkajšnjih današnjih prebivalcev indijanskega rodu, njihove šege in prazniki. Z eno besedo, res posrečen večer in prav primeren uvod v letošnjo prosvetno sezono goriškega društva.
Spored od 29. sept. do 5. oktobra 1991
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.00 Mladinski oder: Branko Hofman: »Ringo potepuh.« 1. del. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji. 14.10 Boris Kobal in Sergej Verč: »Satirični kabaret 1991.« 17.30 Z naših prireditev: Dekliški zbor Glasbene matice iz Trsta. 18.25 Slovenska lahka glasba.
Ponedeljek: 8.10 Moč tišine - 2. oddaja: Jacobus Gallus Carniolus (ponovitev). 11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni«. Radijska priredba v nadaljevanjih. 12.40 Cecilijanka 1990: mešani zbor Podgora. 13.25 Gospodarska problematika. 14.10 Otroški kotiček: »Možiček Kopitjaček.« 16.00 Mi in glasba. Simfonični orkester RTV Slovenija. 17.10 Jože Plečnik, slovenski svetovni arhitekt.
17.30 Mladi val.
Torek: 9.00 Musical. Piše Sandor Ten-ce. 11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni«. 12.20 Slovenska lahka glasba. 12.40 Cecilijanka 1990: moški zbor Skala iz Ga-brij. 14.10 Aktualnosti. 16.00 Mi in glasba. Simfonični orkester RTV Slovenija.
Sreda: 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev v Italiji (ponovitev). 11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni.« 12.00 Zdrava prehrana in gastronomija. 12.20 Slovenska lahka glasba. 12.40 Cecilijanka 1990: mešani zbor Štandrež. 13.25 Na goriškem valu (1. del). 14.10 Na goriškem valu (2. del). 16.00 Mi in glasba. Slovenski solisti v Mozartovih skladbah.
Četrtek: 8.10 »Vojna je obrt, kruta in egoistična.« Slovenski vojaki v 1. svetovni vojni. 9.30 To je življenje. Piše Sandor Tence. 11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni.« 12.40 Cecilijanka 1990: moški zbor Fantje izpod Grmade. 15.00 Spomini Henrika Tume. 15.50 Mi in glasba. Slovenski solisti v Mozartovih skladbah.
17.10 Četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Halo, dober dan! Tu 362875. 11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni.« 12.00 Prvine Sredozemlja pri primorskih pesnikih in pisateljih. 12.20 Slovenska lahka glasba. 12.40 Cecilijanka 1990: mešani zbor Jože Srebrnič iz De-skel. 13.25 Narodnozabavna glasba.
14.10 Otroški kotiček: »Kje je pristalo letalo?« 14.30 Od Milj do Devina. 15.55 Mi in glasba. Slovenski solisti v Mozartovih skladbah. 17.10 Kulturni dogodki.
Sobota: 9.00 Slovenska lahka glasba.
11.30 Ivan Tavčar: »Cvetje v jeseni.«
12.00 Rezija in Kanalska dolina. 12.40 Cecilijanska 1990: moški zbor Mirko Fi-lej iz Gorice. 14.10 Nediški zvon. 16.00 Mi in glasba. Mladi izvajalci glasbene šole Mirko Filej iz Gorice. 18.00 Janez Pov-še: Slovenski obračun s samim seboj. Iskanje naše posebnosti s pomočjo dramskih zapisov od Cankarja do Jančarja.
*
Tiskarski škrat je pretekli teden premešal nekatere darove. Pravilno:
Za cerkev v Gabrjah: namesto cvetja na grob Iva Komjanca N.N. 100.000 lir.
Za hrvaško Karitas: M.G. Vrh 50.000; N.N. Gorica 300.000; N.N. Gorica
600.000 lir.
KATOLIŠKI GLAS
Tednik
List jc nastal po združitvni goriškega tednika »Slovenski Primorec« in tržaškega »Teden«. Prva številka »Katoliškega glasa« je izšla 2. februarja 1949.
Uredništvo in uprava: Riva Piazzutta, 18 -34170 Gorica - Tel. 0481/533177 - Fax 533177 poštni tekoči račun: 11234499 Poduredništvo: Vicolo delle Rose, 7 - 34135 Trst - Tel. 040/414646 Registriran na goriškem sodišču pod št. 5 dne 28.01.1949 Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Poštn. plačana v gotovini - skupina 11/70% Dovoljenje pokr. poštne uprave iz Gorice Izdaja: KTD Katoliško tiskovno društvo Societžt Tipografica Cattolica srl Riva Piazzutta, 18 - Gorizia - P.l. 00054100318 Tiska: Tiskarna Budin v Gorici Cena posamezne številke: 1000 lir Letna naročnina: Italija	45.000
inozemstvo	70.000
zračna pošta 95.000 Oglasi: za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 19% IVA
t
V nedeljo, 22. septembra, nas je zapustil naš dragi
dr. Matej Poštovan
časnikar
Žalostno vest sporočajo bratranec Peter z družino, svakinja usmiljenka Libija Krek in drugi sorodniki.
Osmina bo v sredo, 2. oktobra, ob 19.00 v župni cerkvi v Bazovici.
Zapustil nas je
dr. Matej Poštovan
Slovenska Skupnost s Tržaškega se klanja spominu nekdanjega tajnika in soustanovitelja.