110 Glasnik SED 61|1 2021 * Manca Filak, mag. etnologije in kulturne antropologije, mlada raziskovalka, ZRC SAZU, Inštitut za slovensko narodopisje; manca.filak@zrc-sazu.si. Knjižne ocene in poročila Manca Filak* Shilyh Warren se že dalj časa ukvar- ja s feministično in filmsko teorijo, z zgodovino filma in dokumentarnim fil- mom. Njena prva monografija Subject to Reality povezuje avtoričina zanima- nja za antropologijo, filmske študije in feminizem. V knjigi se na vlogo in vpliv žensk v dokumentarnem filmu s feministične perspektive osredinja v dveh zgodovinskih obdobjih: v zgod- njem obdobju (dokumentarnega) filma na začetku 20. stoletja in v feministič- nih filmih ameriških avtoric v 70. letih prejšnjega stoletja. Takratne pomembne tehnološke spremembe (sinhronost slike in zvoka; cenejše, lažje, prenosnejše ka- mere; 16-mm film ipd.) so sovpadale s spremembami tem, strategij in načinov reprezentacije (glej Loizos 1993) kot tudi z družbenopolitičnimi diskurzi, po- vezanimi s konceptoma spola in »rase«. Njeno delo skuša odkriti in razumeti vlogo žensk v dokumentarni filmski tra- diciji, ki je ne prikazuje zgolj v luči kri- tike imperializma in kolonializma (glej tudi Shohat 1991), ampak, nasprotno, išče alternativne poglede na zgodovino dokumentarnega filma ter vlogo žensk v njem. V začetku 20. stoletja so impe- rializem, kolonializem, začetki filma in antropologija izhajali iz »epistemologije superiornosti«, pri čemer je imel ravno dokumentarni film pomembno vlogo (str. 6). Zato je avtorico zanimalo, kako so ženske avtorice vplivale na kolonial- ne težnje po vizualiziranju in poznava- nju Drugega. Knjiga je razdeljena na štiri poglavja, ki naslavljajo ženske in njihovo (ne) vidnost v zgodovini dokumentarnega filma. V prvih dveh poglavjih avtorica oriše obdobje od zgodnjih 20. do poznih 40. let 20. stoletja. Po navadi se zgodo- vina dokumentarnega filma začne z zna- nimi avtorji, kot sta Robert Flaherty in Martin Johnson. Malo se ve o tem, da so bili njuni filmi vedno kolaborativen projekt in da sta njuni ženi, Frances Fla- herty in Osa Johnson, močno vplivali na produkcijo, pisanje, igranje, režijo, prodajo, terensko organizacijo in pro- mocijo njunih filmov. Frances je imela velik vpliv na popularizacijo Rober- tovih del (Nanook of the North iz leta 1922, Moana iz leta 1926), pri promo- ciji je naslavljala humanistični potencial dokumentarnih filmov, ki govorijo o tu- jih kulturah in eksotičnih, a avtentičnih krajih; o načinu življenja, ki izginja. Ta humanistični etos je bil izredno pomem- ben za prodornost in uspeh Robertovih filmov. Filmi Ose in Martina Johnson so bili, v nasprotju s Flahertyjevimi, žanr- sko potopisni oz. avanturistični in so z namenom zabave in čudenja prikazovali eksotične tuje kraje (predvsem v Ocea- niji in Afriki). Osa je imela ključno vlo- go pri produkciji, promociji in tudi režiji filmov, v katerih je bila velikokrat sama glavna protagonistka. V javnosti in fil- mih je Osa zavzemala vlogo gospodi- nje, ki v težkih razmerah na terenu uspe poskrbeti za vsa nujna gospodinjska de- la, obenem pa opravlja težka, strokovna dela, kot so upravljanje kamere, foto- grafiranje, lov ipd. Osa in Frances torej nista bili le pomočnici svojih slavnih partnerjev, ampak sta opravljali tudi in- telektualno, afektivno in reproduktivno delo (str. 43). V drugem poglavju Warren opiše film- sko kariero dveh pomembnih antropo- loginj, Zore Neale Hurston in Margaret Mead, ki sta pri svojih terenskih razi- skovanjih uporabljali kamero. Obe sta se v svojih delih zanimali za vsakdanje življenje žensk, z njimi sta preverjali tradicionalne hierarhije med spoloma, etničnostmi in »rasami« (str. 44). Zora Neala Hurston je pomembna kot ena prvih antropologinj, folkloristk in pisa- teljic afroameriškega porekla (na Ko- lumbiji je študirala pri Franzu Boasu), a tudi kot pionirka uporabe kamere pri antropološkem raziskovanju. Snema- la je kratke observacijske filme o delu, igrah in ritualih žensk na jugu ZDA, v katerih naj bi bil opazen njen čut za eksperimentiranje s formo, kadriranjem in z estetizacijo. Njeno delo je ostalo neopaženo tudi pri feminističnih avto- ricah v 70. letih 20. stoletja. V naspro- tju z Zoro Neale Hurston je Margaret Mead v (vizualni) antropologiji znana kot ena prvih antropologinj, ki je v po- zitivističnem duhu (znanstveno) snema- nje s kamero uporabljala kot analitično in objektivno metodo. Delo Margaret Mead je sicer pogosto obravnavano v literaturi o vizualni antropologiji, ki je avtorica ne navaja in njeno delo naslav- lja s feministične perspektive. Meni, da filmi omenjenih avtoric že nakažejo za- nimanje za politiko razlik in etiko repre- zentacij, ki sta bili pogosti v feminizmu 70. let, ko je v feministični filmski kri- tiki prišlo do kritike realizma (str. 13). A ravno koncepti, kot so »rasa«, spol in etničnost, ki so bili obravnavani v zgodnjih filmih omenjenih avtoric, so v 70. letih postali stebri feminističnega aktivizma in dokumentarnega filma (str. 15–17, 66). SHILYH WARREN: Subject to Reality: Women and Documentary Film. University of Illinois Press, Urbana, Chicago, Springfield 2019, 179 str. 111 Glasnik SED 61|1 2021 Knjižne ocene in poročila Manca Filak V tretjem poglavju avtorica naslovi ne- katere prvoosebne dokumentarne filme iz prve polovice 70. let, ko je začela naraščati ženska produkcija pisanja in filmov o ženskah. Za dokumentarne (si- cer žanrsko raznolike) filme ameriških avtoric iz tega obdobja so bile značilne realistične prakse, osebni komentar v ozadju slike, intervjuji, arhivsko gradi- vo, observacijski posnetki, zanimanje za odnose moči (str. 9). V knjigi obrav- nava filme, ki so jih ženske posnele o svojih družinah, in osebne dimenzije, kot so vrisovanje spolno zaznamovane identitete, politizacija osebne izkušnje, formalna zavezanost ženskim glaso- vom in telesom kot področjem ustvar- janja znanja, afekta (str. 69). Warren zanima, kako se v teh filmih ‘belskost’ (ang. whiteness) oblikuje kot identiteta, kako reprezentacija ameriških družin (judovskega porekla) v filmih soustvar- ja napete rasne politike drugega vala fe- minizma in kako lahko filmi o ženskah in reproduktivnem, skrbstvenem delu vizualizirajo to »belskost«, ki je izrazito spolno zaznamovana in politizirana (str. 70). Prav zanimanje za matrilinearne zgodbe (s komentarjem v ozadju slike kot simbolom avtorstva in avtoritete izkušnje) je bila pomembna značilnost drugega vala feminizma (str. 77). Avto- rica film Yoyce at 34 (1972, Joyce Cho- pra in Claudia Weill) analizira kot prvi dokumentarni film, ki se poglablja v razmerja med osebnostjo, materinstvom in skrbstveno nego oz. reproduktivnim delom. Analizira tudi druge prvoosebne filme, kot so Nana, Mom and Me (1974, Amalie Rothschild) in Old Fashioned Woman (1975, Martha Coolidge). Ti filmi so sovpadali s feminizmom dru- gega vala, s podmeno, da je osebno ve- dno tudi politično, a Warren v njih išče tudi »etnografski« pomen oz. vrednost. Omenjene filme vidi kot avtoetno- grafske filme o spolno zaznamovanih kulturnih praksah (in identiteti) žensk, katerih »belskost« razume kot neke vr- ste materialni privilegij, ki osmišljanje identitete in bogastvo (kot tudi snema- nje kot tako) sploh omogoča (str. 80– 81). Feminizmu 70. let se je kot gibanju pogosto očitalo, da je žensko izkušnjo posplošil na izkušnjo »belih« hetero- seksualnih žensk srednjega razreda (glej tudi Yuval-Davis in Anthias 1989). Av- torica meni, da prav dokumentarni filmi iz tega obdobja izzivajo omenjena raz- merja moči in stremijo k večji solidar- nosti v feminističnem delovanju, hkrati pa se zavzemajo za partikularnost žen- skih izkušenj. V četrtem poglavju so v ospredju fil- mi, ki se ukvarjajo s kolektivno zave- stjo žensk, s splošnimi feminističnimi kritikami konceptov rase in spola ter z zanimanjem za vprašanja identitete, razlike in solidarnosti. Te teme avtori- ca analizira v filmih treh kalifornijskih avtoric, ki jih umešča v avtoetnografski pristop, in sicer From Spikes to Spindles (1976, Christine Choy), Inside Women Inside (Christine Choy in Cynthia Ma- urizio, 1978) in I Am Somebody (Ma- deline Anderson, 1969). Omenjeni fil- mi realistično estetiko uporabljajo za prikaz podrejenih žensk oz. skupnosti (npr. žensk brez volilne pravice, iz- koriščanih delavk, zapornic, revnih); zanimanje feminizma tega obdobja je bilo v kolektivnem, revoluciji in kritiki (str. 99). Podrobneje opiše tudi prvi fe- ministični dokumentarni film Woman’ s Film (1971, SF Newsreel; avtorice Judy Smith, Louise Alaimo in Ellen Sorin) ter distribucijsko in produkcijsko hišo San Francisco Newsreel, katere filmi so prikazovali gibanja za državljanske pravice, protivojne proteste, feministič- ni aktivizem in politične skupine (npr. Black Panther Party) (str. 101–102). Ti filmi so naslovili kolektivni boj žensk in njihovo identifikacijo z osebnimi izkušnjami drugih žensk, ki so, kot je razvidno tudi v samem filmu Woman’ s Film, predvsem podrejene ženske z različnimi družbenimi in ekonomskimi ozadji. Warren s svojim izborom filmov in z njihovo analizo nakaže, da femini- stične avtorice tega obdobja niso ignori- rale drugih manjšin in niso zgolj sledile univerzalističnim tendencam podreje- nosti, ki je bila očitana feminizmu dru- gega vala. Avtorice so namreč v kritiki kapitalizma prepoznale žensko gibanje kot koalicijo, ki je na strani revnih žensk delavskega razreda (str. 108). Kljub vse- mu so retoriko sestrstva, značilno za ra- dikalni feminizem – torej »vse smo žen- ske in zatorej eno« – preverjale številne druge posameznice in ženske skupine, ki se s tem gibanjem niso poistovetile in so se hotele v javnosti in filmih pred - stavljati same (npr. film Teach our Chil- dren) (str. 111). Knjiga Subject to Reality bralcem pri- naša analizo nekaterih pomembnih trenutkov obdobja od 20. do 70. let 20. stoletja, in sicer dokumentarne filme, ki jih avtorica povezuje z »antropološko estetiko realizma« (str. 131). V njihovih filmih išče feministične vidike, a tudi »etnografskost«, ki kaže na politike in etike reprezentacij časa (in žensk), v ka- terem so filmi nastali. V iskanju »etno- grafskega« kriterija je med branjem čutiti primanjkljaj kritične literature s področja (vizualne) antropologije, ki je avtorica v svojem delu večinoma ne obravnava. Prvi dve poglavji se tako nanašata na zgodovinske vire, biogra- fije, osebne arhive in medijske objave (skupaj s filmsko teorijo), medtem ko se drugi dve poglavji osredinjata na di- skurzivno analizo in aktivističen vpliv feminističnega dokumentarnega filma (str. 135). Med branjem knjige se poleg nerazrešenega kriterija »etnografsko- sti« filmov kot rdeča nit izpostavlja tudi vprašanje, ali je vsak film o ženskah, ki so ga posnele ženske, že feminističen? Warren na to vprašanje ne ponudi konč- nega odgovora, ampak, nasprotno – pa- leto dokumentarnih filmov, iz katerih se izriše kompleksen (a delen) prikaz položaja žensk v zgodovini dokumen- tarnega filma. Literatura in viri LOIZOS, Peter: Innovation in Ethno- graphic Film: From Innocence to Self- -Consciousness, 1955–85. Manchester: Manchester University Press, 1993. SHOHAT, Ella: Gender and Culture of Em- pire: Toward a Feminist Ethnography of the Cinema. Quarterly Review of Film and Vi- deo 13/1–3, 1991, 45–84. WARREN, Shilyh: Subject to Reality: Women and Documentary Film. Urbana, Chicago in Springfield: University of Illi- nois Press, 2019. YUV AL-DA VIS, Nira in Floya Anthias: Woman-Nation-State. New York: Palgrave Macmillian, 1989