ZAKLETI OTOK. OCEANSKA BAJKA.; ZAPISAL DR. 1. M. i Sredi širnega oceana je bil prelep' otok, kojega zelene obali so prali nemirni morski valovi. Na otoku je živel dobrodu-j *) Pravijo, da je Kosovo polje vsako pomlad nekaj ¦ Časa popolnoma pokrito z rudečim cvetjem, Op. pis, ; šen, a priprost narod, ki je mirno pase svoje črede, marljivo oral gričaste poljane in z udano gorečnostjo častil svoje bogove. Duh teh dobrih ljudij je sanjal nedolžne sanje, za skrivnosti sveta in tajnosti živ- ljenja se ni brigal nobeden otočan. Le starci so ob dolgih zimskih večerih pravili hvaležnim poslušalcem o starih lepših ča- sih, katere so pregnali besi in zli duhovi, kateri pa se bodo neki povrnili, ko zopet zmagajo dobri bogovi. Tako je preteklo mnogo stoletij. Xekoč pa je prišel preko morja tujec. Dali je bil kak bog ali heroj ali bes, to se ne ve, človek menda ni bil. Neznani prišlec je povzdignil svoj glas in začel oznanjati novo vero. »O vi, zaslepljeno ljudstvo«, je učil tujec s prepričevalno be- sedo, »da ne spoznate svoje pogubne zmote ! Vi častite krive bogove, vi prina- šate žrtve svojemu največjemu sovražniku. Ali ne vidite, da vam gine zemlja pod nogami, ne vidite, da vam trga morje- ocean, vaš najvišji bog, noč in dan rodno zemljo vse okoU in okoli ? Vi mu žrtvujete celo najdražje, kar imate, darujete mu naj- boljše svoje sinove, svojo n;ijdražjo kri, krvniku in maliku svojemu. O kolika sle- pota !« Ljudstvo je že pobiralo kamenje, da bi kamenjalo krivega proroka, najpa- metnejši pa so sprva neverjetno z glavami majali in čez malo — verovali. Kolikor vernikov nove vere, toliko apostolov, ki so z navdušenjem pobijali svečenike starih malikov. Kako je veselo zakipelo v deželi vse povsod ! Dvigali so se hramovi in sve- tišča novemu bogu, ki je po domače go- voril, ki je hodil med ljudstvom, ki je lju- bil luč in samozavest. Stari malik pa je jeze besneč zaganjal svoje neukročene moči proti plitvim obalam ter izpodjedal obrežje in silil v svojo namišljeno posest. Probu- jeni otočani pa .so se zagnali z mladeniško navdušenostjo proti krivičnemu sovražniku, začeli zidati jezove, nasipati nasipe in de- lati za rešitev svoje domovine. Vsi so de- I03 tali in bili veseli ob uspehih, kakor otroci. Po deželi so vstajali pevci, bodrili na delo, opevali nekdanjo krasoto in slavo domo- vine, nekdanjo njeno bogatstvo in velikost. V plemenitem zanosu so sanjarili o vite- škem rodu, ki je bival po holmih in doli- nah, o kterih ni bilo sedaj niti sledu. Polni svete jeze so preklinjali usodo, ki je na- klonila tako zlo dobremu ljudstvu, vendar so obetali v svoji svetli prlprostosti na- rodu boljšo, srečnejšo bodočnost, in ta na- rod je gorel za svete ideale nove vere. Minevala so leta, in delo je napredo- valo, zdelo se je, da je domovina rešena za vse večne čase, zato pa so bili otočani ponosni in so postali polagoma — pre- vzetni. Vsak pa je hotel imeti kar največ zashig za rešitev domovine, zato je nastala zavist, sovraštvo je razcepilo složne brate, drug je začel drugemu zmanjševati zasluge, da bi njegove tem bolj bliščale. ISIorje pa ni mirovalo, ker mirovati ne more. Kakor prej je kljuvalo nizke obali in izpiralo ter trgalo zemljo ; izpodjedalo je tudi umetne nasipe. Morje je delovalo pomalo. Včasih pa je vskipelo, se besno zaganjalo ob bregove, da se je tresla zem- lja. Tedaj so najpametnejši zmajevali z glavami, a previdno molčali, ker so se — bali mogočnih veljakov, ki so imeli sto in sto najemnikov, ki so čuvali zaslužnega poglavarja. Morje pa le ni mirovalo, ker mirovati ne more. Nastal je strašen vihar; kakor da bi hotelo naenkrat pogoltniti otok, je besnelo in rohnelo morje, otočanje pa so se tresli v smrtnem strahu. Tedaj pa so zakričali najbojazlivejši in najpripro stejši ter zahtevali od prvakov sloge in mirnega dela. Poglavarji pa so bili modri možje in so sklenili premirje, ker so vedeli, da je po premirju boj tem veselejši in be- snejši. Da bi se pa ne kalil mir, določili so preko otoka črto, do katere naj skrbi in gradi ta, do katere ona stran. In vsi priprosti ljudje so se radovali kakor otroci in slavili rešilni dan domovine. Tiho je bilo v premirju. Celo dihali so tiho, da bi ne izdihali sovražnih sap, ki so jim tem hujše besnele v prsih. Vse sovraštvo je bilo v srcih. Po dnevi in ob javnih svečanostih so glasno in goreče molili za ohranitev miru, da bi nihče ne dvomil o njihovi rodoljubni volji. Ponoči in na skrivnem pa so kovarili, tihotapili in krali. Radi sloge je vse kopalo ob do- ločeni črti, in polagoma je nastala prava, globoka struga preko otoka, in ko je ne- koč nastal vihar, vdrla je morska voda v to strugo in ni več odtekla niti izpuhtela. Preteklo je nekoliko stoletij. Mesto krasnega otoka sta štrlela iz morja dva revna, kamenita otočića, z maloštevilnim prebivalstvom. Med temi in onimi otočani je vladalo smrtno sovraštvo. Sivolasi starci pa so še vedno pripovedovali sinovom in vnukom o nekdanji lepoti svoje domovine ter o nesrečnem razkolu, ki je pospešil propad rodne zemlje. Mladeniči so se jezili nad kratkovidnostjo svojih očetov, a ven- dar smrtno sovražili sosedne otočane, svoje brate. Nepoboljšljivi pesniki pa so še vedno prorokovali boljšo bodočnost, in zaslepljeno ljudstvo jim je verovalo. Tuji čolnarji in brodarji, ki so tod mimo vozili, so doma svojim sino^'om in vnukom pravili čudno zgodbo o zakletem otoku, in ti zopet svojim mlajšim, ko že zdavnaj ni bilo več sledu o nekdanjem krasnem svetu sredi širnega oceana. 104